Že dolgo časa vam želim napisati pismo, ki ga nosim z grenkobo v srcu. Vsako nedeljo opažam, da je pri maši vedno manj vernikov, še posebej po mesecih, ko se je razkrilo velike grehe cerkvene ustanove.

Po ustoličenju demokratične Slovenije sem opazil porast vernikov. V cerkev so začeli hoditi celo neverni in ...

Po prvih aferah s pedofili v cerkvenih vrstah pri nas ali po svetu so celotne družine prenehale obiskovati cerkvene obrede. Pri mašah ni bilo takoj opaziti večjega osipa. Osip se je pokazal, ko so ljudje skozi pogovore dobili še potencirane ali celo izmišljene informacije.

Prispevki za obnovo podružničnih cerkva se je katastrofalno poslabšal po mariborski aferi.

Moje mnenje, da so duhovniki ali drugi cerkveni delavci, ki so se pregrešili zoper šesto božjo zapoved kot pedofili, v bistvu hudiči v cerkvenih oblačilih, za katere velja še posebej Jezusovo svarilo: »Če kdo pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 9,42-48).

Cerkev bi morala takšne 'hudiče' takoj izgnati iz svojih vrst in jim soditi najprej po zemeljskem zakoniku končno sodbo pa prepustiti Bogu.

Vsak pedofil je z eno pregreho uničil mlado življenje in pohujšal na tisoče ljudi, ki so zapustili pot, na katero jih je pripeljal Sv.Duh. Tisoč misijonarjev, kot je na primer Pedro Opeka, ne more nadoknaditi enega greha duhovnika nad otrokom.

Vse navedeno, vendar v denarni obliki, velja tudi za duhovnike, ki so uničili ugled mariborske škofije tako močno, da je zapustilo Cerkev na tisoče Slovencev. Mnogi so postali celo zagrizeni nasprotniki katoliške Cerkve na Slovenskem, drugi so postali apatični in mlačni verniki – nujen obisk cerkve le za veliko noč ali božič.

Vse navedeno gotovo opažate tudi sami in vam ne posredujem nekaj novega, čeprav tudi sam nisem brez greha, si vendar upam vreči kamen v pedofila ali bedaka iz mariborske škofije. Posebej si upam vreči zato, ker sem se sam srečal s sleparjem in tatom v duhovniški obleki, ki je pohujšal lokalno župnijsko okolje ...

Naj mi Bog oprosti za kamen, vržen od grešnika!

Harij

»Videl sem odpadnike, pa se mi je zastudilo, ker se ne držijo tvojega izreka« (Ps 119,158). Na te psalmistove besede sem se spomnil, ko sem prebral vaše pismo, v katerem ste se dotaknili dveh bolečih točk Cerkve pri nas: pedofilije in gospodarskega poloma mariborske nadškofije, oziroma, gospodarskega poloma družb, povezanih s to škofijo. Gre sicer za dve različni stvari, a ju številni ljudje doživljajo zelo boleče. Boleči tudi dejansko sta.

Strinjam se z vami, ko uporabljate ostre Jezusove besede za greh pedofilov v duhovniških vrstah. Prav te besede je navedel tudi papež, ko je spregovoril o tej rakasti rani sodobne družbe, ki je žal navzoča tudi v Cerkvi. »Pedofili nimajo mesta v Cerkvi,« je ostro dejal blaženi papež Janez Pavel II. in naglasil, da se nihče ne more skrivati za duhovniško službo in jo zlorabljati za svoje podle namene. Take ljudi je treba, ko se ugotovi njihova krivda, nemudoma odsloviti iz duhovniških vrst.

Morda bo kdo rekel, da je Bog usmiljen in da moramo biti tudi mi usmiljeni. Drži, da je Bog usmiljen, a drži tudi, da ne smemo nikoli in v ničemer sodelovati z zlom. Dejstvo, da je Bog dober, nam ne sme biti izgovor, da bi prikrivali zlo. Tudi trditve nekaterih – ki so resnične – da so pedofili povsod, ne samo v Cerkvi, nas ne smejo potolažiti. Tudi drugi grehi so navzoči v necerkvenih organizacijah, kar ne pomeni, da jih bomo trpeli v Cerkvi. Člani Cerkve smo prvi poklicani k prenovi in k spreobrnjenju in k temu, da izkoreninjamo zlo.

Prav te dni je papež Frančišek dejal, da se Cerkev trudi, da bi iz svojih vrst izkoreninila zlo pedofilije. Poudaril je še, da se trudi bolj kot druge organizacije. Verjamemo njegovim besedam in tudi v Sloveniji imamo komisijo, ki že v okviru Cerkve preiskujejo posamezne primere. Z molitvijo in tudi drugače podprimo ljudi, ki si prizadevajo za očiščenje Cerkve.

Obenem pa bodimo pravični in povejmo, da niso vsi duhovniki pokvarjeni. Med duhovniki je večina takih, ki živijo po Kristusovem nauku in si prizadevajo za oznanjevanje evangelija. Duhovniki, ki so se pregrešili s pedofilijo, mečejo slabo luč tudi na dobre duhovnike in sejejo pohujšanje. Še en razlog več, da take duhovnike odslovijo iz duhovniških vrst. Seveda so prvi in glavni razlog odslovitve žrtve same. Po evangeljskem nauku smo dolžni braniti in zaščititi »najmanjše«, to je najbolj ranljivo skupino ljudi. Med te gotovo spadajo zlorabljeni otroci.

Tudi drugi primer, ki ga omenjate, je boleč. Čeprav je čisto druge narave kot pedofilija. Verjamem, da ljudje iz mariborske nadškofije niso želeli nikomur škodovati, ko so se spustili v denarne in gospodarske posle, a rezultat njihovega početja je porazen. Že večkrat sem napisal, da je bilo v omenjenih poslih veliko nepravilnosti, ki se ljudem iz Cerkve ne spodobijo. Kakor je najbrž tudi res, da je kdo izven Cerkve, morda iz krogov, ki so proti veri, podpiral 'cerkvene ljudi', da so to počeli. Njegovo podpiranje se mu je 'splačalo', saj je Cerkvi naredil res veliko škode. Seveda to podpiranje ne opravičuje napačnega ravnanja nekaterih ljudi iz Cerkve.

Napake, ki ste jih opisali, pa seveda odpirajo problem napak duhovnikov in vernikov nasploh. Kako gledati na te napake? Za mnoge so te ovira in pohujšanje. Za nekatere celo vzrok, da ne gredo več v cerkev. Vendar to ni pravilno. V cerkev gremo zaradi Boga, ne zaradi duhovnika. Tudi molimo zaradi Boga. Saj verujemo v Boga, ne v duhovnika, niti v škofa ne! Duhovnik je človek in samo človek. Kot tak podvržen slabosti in grehu. Naša naloga je, da duhovnikom stojimo ob strani, da jih podpiramo v prizadevanju za dobro in molimo zanje.

Sami ste napisali, da nekateri ljudje širijo govorice o napakah duhovnikov. Pri tem še kaj dodajo ali posplošijo. Kakor na eni strani ne smemo zagovarjati napak duhovnikov, ne smemo pasti v drugo skrajnost in nekritično verjeti vsem govoricam. Veliko je krivičnih! Prav tako se zavedajmo, da niso vsi duhovniki slabi, kakor bi nas danes nekateri radi prepričali. Ne posplošujmo! Pokažimo na pozitivne vzore.

Na koncu naj še omenim pobudo, ki mi je bila zelo všeč – pobuda molitve za Cerkev v Sloveniji. Ta je v zadnjih letih šla skozi težke preizkušnje, ki še kar trajajo. Negotovi smo. V tej negotovosti še pomnožimo svojo molitev za Cerkev in duhovnike. Zame je zelo sporočilen zapis iz Apostolskih del. Ko je bil apostol Peter v ječi, je Cerkev neprenehoma molila zanj. In Peter je bil po molitvah vernikov čudežno rešen (prim Apd 12,1-11). Tudi naša Cerkev je v preizkušnji. Naj nas to ne navda z malodušjem, ampak pospeši našo molitev za Cerkev.

Božo Rustja

LETA 1713 UMRL PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF (* 1632)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede ,sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede ,slava'."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2002, izdali pa smo tudi knjigo o njem: Paulus Naldini (1686-1713) eremita doctus - episcopus Iustinopolitanus (RAZPRODANO)

LETA 1806 ROJEN MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška († 1889)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

LETA 1909 ROJEN LOJZE PERKO

SLIKAR († 1980)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2009

LETA 1914 ROJEN TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA († 1995)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za 'ribniško himno'. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

LETA 1943 UMRL RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR (* 1869)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz."
  
  
• "Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni - ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj... Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva" (leta 1910).

LETA 1970 UMRL ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1887)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

... več o njem v pričevanju 03_2013

LETA 1975 UMRL LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (* 1921)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

LETA 1998 UMRL MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST (* 1915)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 2015 UMRL MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (* 1922)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, odkoder je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

LETA 2021 UMRL FRANCE PIBERNIK

PESNIK, PISATELJ, LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST (* 1928)

Rojen je bil v Suhadolah pri Komendi, ker zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani, leta 1955 diplomiral in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji. Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja, se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Balantič, Hribovšek, Kunstelj, Potokar ...) Uredil je številne pesniške zbirke in antologije (Karel Mauser, Jože Udovič, Janez Jalen, antologija slovenske zdomske poezije, ...slovenske domovinske pesmi ...  Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj. Za založbo Ognjišče je leta 1993 pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma. Takrat smo ga prvič gostili na straneh Ognjišča (Pet minut pogovora - Božo Rustja);  leta 2009 pa še v obširnem pogovoru kot "gost meseca".

več na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Vojna in povojna katastrofa je v veliki meri prizadela mlado katoliško inteligenco, posebej še literarno, saj so izginili številni mladi talenti, del preživelih pa se je umaknil v begunstvo.
  
• Lojzeta Grozdeta sem osebno poznal iz ljubljanskega Marijanišča. To je bilo moje prvo srečanje s po vojni prepovedanimi avtorji, bilo mi je pa šestnajst let. Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
  
• Neposredno sem na seznam Udbe prišel leta 1964, ko sem v Kranju organiziral Kocbekov literarni večer in sem večkrat obiskal Kocbeka na domu. Imel sem težave s stanovanjem, nobeden od mojih otrok ni mogel dobiti štipendije ...
  
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
  
• Truhlarjeva poezija predstavlja najpomembnejše dopolnilo k slovenski povojni poeziji in da sodi v prvo veliko povojno pesniško trojko Kocbek-Udovič-Truhlar, hkrati pa je bistven njegov prispevek k slovenski religiozni poeziji, saj je z njo na umetniški ravni nadaljeval religiozno izpoved svojega predhodnika Antona Vodnika.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Papeža svetnika

gost meseca

akademik dr. Janko Kos

mladinska priloga

Najdi mir v nemirnem svetu

Preberite več: Maj 2014

* 29. november 1851, Kandija, Novo mesto, † 20. april 1934, Ljubljana

Franc Ksaver Sattner, oče našega skladatelja, je bil Nemec in je kot poštni uradnik služboval v raznih krajih "stare" Avstrije, nazadnje v Novem mestu, kjer se je poročil s Slovenko Alojzijo Jutras iz Trebnjega. V Kandiji se jima je 29. novembra 1851 rodil sin Franc, ki je dobil še tri brate in tri sestre, kot prvoroje­nec pa je bil ljubljenec svojih staršev. V Novem mestu je obisko­val ljudsko šolo in zatem gimnazijo. V drugi gimnaziji se je za­čel učiti klavir pri p. Inocencu Gnidovcu, profesorju matematike. Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta. "Ljubeznivost in pobožnost pro­fesorjev frančiškanov in splošna domačnost samostancev z meščani so pripomogle, da se je Franc po šesti gimnaziji odločil za redovniško življenje" (Angela Tomanič). Leto preskušnje je preživel v Nazarjah na Štajerskem, od koder je šel na Kostanjevico (Gori­co) in ob koncu noviciata dobil redovno ime Hugolin. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil 21. julija 1874 posvečen v duhov­nika. Vsa leta bogoslovnega študija se je veliko ukvarjal z glas­bo, kar je nadaljeval tudi po novi maši. Poslali so ga v Novo mesto, kjer je ostal šestnajst let. Bil je učitelj na ljudski šo­li ter profesor petja in verouka na gimnaziji. Tu je kmalu dvig­nil pevsko kulturo in iz nuje začel skladati, ker je imel na razpolago premalo gradiva. Leta 1876 se je seznanil s cecilijan­skim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovo cerkvene glasbe v duhu korala, liturgične glasbene govorice Cerkve.

Učenec glasbene šole pri 54 letih

Leta 1890 je bil p. Hugolin premeščen v Ljubljano in tukaj se je začelo novo glasbeno življenje: s p. Angelikom Hribarjem sta lepo sodelovala na koru kot voditelja zbora in organista. Leta 1894 je p. Hugolin postal župnik velike župnije Marijinega oznanjenja, ki jo je vodil 27 let. Tudi v tej odgovorni službi je ostal zvest svojemu glasbenemu poklicu. Praktična stran glasbe mu je bila ne­kako prirojena, višjo stopnjo glasbene umetnosti pa je poznal le toliko, kolikor jo je posnel iz glasbenih umetnin. Čutil je po­trebo, da se poglobi v osnove glasbe. Obrnil se je na petnajst let mlajšega Mateja Hubada s prošnjo, da bi ga poučeval v kompo­ziciji. Pod Hubadovim vodstvom je pet let pridno študiral. Tako je spoznal "stavbo" glasbenega ustroja. Začel je skladati na no­vi podlagi. "Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgo­vor, zakaj tako in ne drugače." Po tem je hitro napisal več zbo­rovskih skladb, med drugim tudi Misso seraphico (1910) za mešani zbor in orkester, ki jo še danes pojejo za razne slovesnosti. 0 njej je skladatelj Jože Trošt zapisal, da je "ena od naših naj­boljših bogoslužnih maš", ki pa "ne vsebuje tiste značilno slo­venske emocionalne podstati.kot jo npr. Mavove, predvsem pa Pre­mrlove maše". "Sattnerjev odnos do cerkvene glasbe," ocenjuje Trošt, "je v skladu z osnovnimi potezami, ki jih bratje sv. Fran­čiška skušajo posnemati od vzornika: ljudskost, neposrednost, preprostost. Sattner te lastnosti razodeva že v izbiri povsem razumljivih besedil. Rajši ima slovenska besedila kot latinska. Napisal je sorazmerno malo skladb na latinska besedila in samo eno latinsko mašo."

Skladatelj prvega slovenskega oratorija

Uspeh kantate Jeftejeva prisega na Gregorčičevo besedilo (Gregor­čiča je imel zelo rad) ga je spodbudil za novo, večje delo in iskal je zanj besedila. Dr. Aleš Ušeničnik mu je zbral gradivo iz Sve­tega pisma in bogoslužnega branja za praznik Marijinega vnebovzet­ja in dr. Mihael Opeka je to prelil v pesniško obliko. Sattner je septembra 1910 začel skladati in do aprila 1911 je bilo delo dokončano. Krstna izvedba prvega slovenskega oratorija je bila 13. marca 1912 v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani pod tak­tirko Mateja Hubada. Nekatere je motil latinski naslov oratorija Assumptio B.M.V. ali skrajšano Assumpta, čeprav je bil že na pr­vem tisku slovenski podnaslov Vnebovzetje Blažene Device Marije. Tudi naslovi posameznih delov oratorija so latinski: Dormitio (Smrt), Assumptio (Vnebovzetje) in Coronatio (Kronanje). Sklada­telj Stanko Premrl pa je zapisal: "Oratorij je namenjen Slovencem; ima izključno slovensko besedilo. Škoda, da ni posegel skladatelj razen po slovenskem tudi še po latinskem tekstu, ker bi se potem delo lahko izvajalo tudi kje drugje in ne bi ostalo navezano le na našo ožjo domovino." Sattner je bil strokovnjak tudi v orglar­stvu in zvonarstvu. Veliko je pisal o glasbi pa tudi predaval in učil je. Bil je mož visoke in močne postave in nikoli ni bil bo­lan. Pri nedeljski maši je na koru staknil prehlad, ki se je raz­vil v pljučnico in v petek, 20. aprila 1934 je umrl. Na pogrebu mu je vojaška godba na pihala pred samostanom zaigrala žalno ko­račnico iz njegove kantate Oljki na Gregorčičevo besedilo.

(obletnica meseca 11_2001)

* 18. marca 1935, Molfetta; † 20. aprila 1993, Molfetta

Rodil se je 18. marca 1935 v revni kmečki družini v kraju Alessano pri Lecceju. Ko je bilo Toninu deset let, je župnik mami predlagal, naj bistrega, pridnega in pobožnega dečka pošlje v semenišče v Ugento. Tam je končal nižjo gimnazijo, višje razrede pa v semenišču v Molfetti, Po maturi se je brez težav odločil za duhovniški poklic. Po petih letih bogoslovnega študija v Bologni je 8. decembra 1957 prejel mašniško posvečenje. Srce ga je vleklo med ljudi, toda predstojniki so želeli, da nadaljuje študij. Za izredno nadarjenega mladega duhovnika so se pulili razni škofje, med njimi tudi bolonjski nadškof Lercaro. Toninov domači škof mu je v šali odgovoril: "Lahko ga obdržiš, samo pošlji mi v zameno dva druga!" Škof je don Tonina postavil najprej za podravnatelja, zatem pa za ravnatelja malega semenišča, ob tem pa je opravljal še razne druge službe na škofiji. Leta 1978 se mu je končno izpolnila srčna želja, ko ga je škof poslal na župnijo. "Tega, kar sem doživel kot župnik, nikoli ne bom mogel pozabiti. Biti med ljudmi, klicati župljane po imenu, prihajati v njihove domove ob prazničnih in žalostnih dneh, doživljati z njimi prekipevajočo radost nedelje... to so izkušnje, ki sem jih občutil v najsrečnejšem obdobju svojega življenja." Ko mu je junija 1982 "grozilo" imenovanje za škofa, je papeža v pismu prosil, naj tega ne stori, ker "silno trpi ob misli, da bo moral zapustiti te ljudi, katere je ljubil in jim tri leta služil". Nazadnje pa se je le vdal in 4. septembra 1982 je bil imenovan za prvega pastirja škofije Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v pokrajini Puglia. "Sprejmite me kot brata in prijatelja, ne le kot očeta in pastirja," je dejal vernikom v svojem nastopnem nagovoru. Decembra 1984 je objavil svoj pastoralni načrt s pomenljivim naslovom "Skupaj za Kristusom po stopinjah poslednjih" in v njem zapisal, da želi delovati v siju "treh luči": evangelizacije, duhovnosti in odločitvi za uboge. Zvedeli smo že, kako je pod streho škofije sprejel brezdomce.

Veliko si je prizadeval za mir med ljudmi in med narodi in novembra 1985 je sprejel vodstvo katoliške mirovne zveze Pax Christi. Na čelu skupine 500 članov te zveze je v decembru 1992 obiskal Sarajevo. Pred božičem leta 1985 je povabil na škofijo vse politične veljake mesta Molfetta in jih v svojem nagovoru z evangeljsko neposrednostjo opomnil, naj bolj odgovorno vršijo svojo službo. Naslednji božič je od povabljenih prišla le polovica, tretje leto samo še štirje, zato je škof don Tonino svoj nagovor posnel na magnetofonski trak in kaseto poslal vsem, katere je navadno vabil. Čez dan je bil vedno sredi ljudi in zatopljen v delo, ponoči pa je bil sam, vendar ne osamljen. Ure in ure je preživel pred tabernakljem svoje hišne kapele.

V začetku leta 1991 se je začela oglašati bolezen: rak na želodcu so ugotovili zdravniki. Operacija v začetku septembra tega leta ni več pomagala. Škof don Tonino se je pripravljal na odhod. Nebeško Mater je zaprosil: "Marija, žena zadnje ure, pripravi nas na veliko potovanje... Ti sama uredi zadeve okoli našega potnega lista. Če bo imel tvojo vizo, se nam na meji ne bo treba ničesar bati." Zadnjikrat je šel v stolnico za krizmeno mašo na veliki četrtek. Njegov nagovor so prebrali drugi, sam je dejal le tole: "Spregovoril sem, da bi vam povedal, da ni treba nič solz, kajti velika noč je velika noč upanja, luči, radosti in to moramo čutiti." V kraljestvo Vstalega je odšel deset dni po veliki noči, 20. aprila 1993.

(pričevanje 04_2003)

* 21. november 1909, Prečna, † 20. april 1995, Ljubljana

Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca

Življenjska pot Alojzija Turka se je pričela pred sto leti: rodil se je 21. novembra 1909 kmečkim staršem v vasi Bršljin pri Novem mestu, ki spada pod župnijo Prečna. V družini je bilo osem otrok, Alojzij je bil "nekje v sredini". Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, prav tako gimnazijo in kot dijak se je posebej odlikoval v učenju tujih jezikov ter delu v katoliških organizacijah. Po maturi leta 1929 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer se je ob odličnih profesorjih na teološki fakulteti navduševal tudi za ekumensko delo. Bog ga je pripravljal na življenjsko poslanstvo, ki mu je ga je bil namenil.

Za svoje "orodje" si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj "balkanski misijon". Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami "ujel". Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. "Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: 'Vi boste šli z menoj!' Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer."

To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.

Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. "Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske." Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil "še pol Črne gore". Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: "Pridite še!" Pravoslavni in muslimani so mu govorili: "Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!" Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.

Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: "Ne branim se dela". Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili "naš škof". Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.

(pričevanje 11_2009)

ok. LETA 570 ROJEN MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (+ 632)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje).

več o islamu v knjigi, ki jo je izdalo Ognjišče Vplivna verstva sveta

LETA 1883 ROJEN HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER († 1970)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

LETA 1889 UMRL MATEJ CIGALE

pravnik, jezikoslovec in urednik (* 1819)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

več:
S. Čuk, Matej Cigale: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1999), 20-21.

LETA 1892 ROJEN p. BERNARD AMBROŽIČ

FRANČIŠKAN. DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK († 1973)

Rojen v Gabrju pri Dobovi je kot gimnazijec postal frančiškan. Mašniško posvečenje je prejel leta 1915 v Mariboru. Nato se je kot študent slavistike in klasične filologije usposobil za profesorja. Nekaj let je deloval na Slovenskem, leta 1925 pa je odšel v ZDA in v Lemontu pri Chicagu ustanovil slovensko pastoralno središče. Po drugi svetovni vojni je pomagal slovenskim emigrantom v ZDA, leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo, kjer je zbiral razkropljene slovenske emigrante. Zanje je izdajal verski list Misli.

LETA 1893 ROJEN IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG († 1987)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

LETA 1900 UMRL ANTON KOS

PRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK (* 1837)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

LETA 1912 ROJEN JOŽE DOLENC

UREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1994)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo ... ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem ...), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 - štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. Čuk, Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4, (2022), 40-41.

LETA 1928 ROJEN ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE († 2018)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

LETA 1934 UMRL P. HUGOLIN SATTNER

SKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN (* 1851)

"Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu," je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

LETA 1993 UMRL TONINO BELLO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1935)

Ko je Tonino Bello leta 1982 postal škof v mestu Molfetta na jugu Italije, je imel škofovsko palico (pastorale) iz oljkovega lesa, lesen je bil tudi njegov naprsni križ, škofovski prstan pa je bil ulit iz poročnega prstana njegove mame. Pred prihodom v njegovo škofovsko mesto so ga vprašali, kakšen grb ima, da ga postavijo nad glavna vrata stolnice in škofijske palače. "Grb? Na to sploh nisem pomislil!" In odločil se je za znamenje, ki je bilo nad vhodom v cerkev v njegovi rojstni župniji Alessano. Za škofovsko geslo - vodilo svoje službe - si je izbral verz iz 34. psalma: "Ponižni naj slišijo in se veselijo."

"Hvala, zemlja domača, skromna in revna, ki pa si mi prav zato dala bogastvo brez primere: da razumem uboge in da sem jim danes na razpolago ter jim služim," je dejal kot škof. V veliko pohujšanje svojih sodelavcev je kmalu po prihodu v Molfetto sprejel v škofijsko palačo pet družin, ki so bile brez stanovanja. "Škofija je velika, precej prostorov je neizkoriščenih, mnoge sobe so prazne. Dajmo torej streho tistim, ki jo potrebujejo."

več:
S. Čuk, škof Tonino Bello. "Ponižni naj slišijo in se veselijo": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Pišem zvečer na god sv. Valentina, praznika zaljubljencev. Če bi se zaljubili v Jezusa, kot ste se v življenju zaljubili v neko bitje ali v neko ubogo misel, bi se svet spremenil.
  
• Na vse življenje moramo gledati kot na pričakovanje Gospoda, ki nikoli ne prihaja točno po urniku, ki ga določamo mi, pač pa se vedno ravna natančno po srečanjih, ki jih določa on. Naša naloga je, da ga znamo pričakovati.
  
• Tudi najmanjše dejanje dobrote je podlaga za upanje in zagotavlja pričakovanje boljših časov. Z drugimi besedami: prižgati vžigalico pomeni neizmerno več kot preklinjati temo.
  
• Imam lahek križ na prsih in težek križ na hrbtu. Ta pa je, kot sem doumel, le košček tistega križa, ki ga je nosil On.
  
• Križ je najvišje razodetje božje ljubezni do nas... Kalvarija ni le studenec ljubezni, ni samo vodovod upanja, ampak je tudi izvir vere.
  
• Prehoditi tistih nekaj korakov od Kalvarije do vrta velike noči je zgolj božji dar. Prav na tej najkrajši poti se dogaja najdaljše potovanje, ki lahko doleti človeka v potovanje od nevere k veri.
  
• V svetopisemskem jeziku usmiljenje ne pomeni predvsem sočutje, temveč bolj nežnost, zvestoba, dobrota, odprto srce, velikodušnost, nesebičnost.
  
• Med kruhom, ki prihaja v usta človeka, in besedo, ki izhaja iz božjih ust, je slednja bolj pomembna. Kruh ti namreč omogoča, da hodiš, beseda pa usmerja tvoje korake.
  
• Bolečina ni zadnja obala človeka. Je zgolj neizogibna veža, kamor stopiš, da odložiš prtljago svojih lastnih grehov ali grehov drugih.
  
• Tu doli na zemlji človek pričakuje vrnitev Gospoda. Zgoraj v nebesih pa Gospod pričakuje vrnitev človeka. Vrnitev, ki jo je mogoče uresničiti z molitvijo, z življenjem v uboštvu, pravičnosti, čistosti, iskrenosti, ljubezni, z evangeljskim pričevanjem in z močnim čutom solidarnosti.
  
• Samo v tišini zorijo velike reči življenja: spreobrnjenje, ljubezen, žrtev, smrt.

LETA 1995 UMRL ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK IN BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1909)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2009) 11

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. junij 1867, Spodnja Sorica, † 19. april 1911, Ljubljana

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

Njegovo edino bogastvo - otroško srce

Cankarjevo podobo Groharja potrjuje sodba umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca: "Do konca življenja je Grohar ohranil nekoliko otroške značajske poteze, preprosto zaupljivost in pogosto slepo vero, da se mu bo odprlo lepše življenje." Tega ni dočakal, saj je umrl v revščini, kakor se je v revščini rodil - in sicer 15. junija 1867 v bajtarski družini v Sorici vrh Selške doline. Vse je kazalo, da bo moral vse življenje ostati dninar in gozdni delavec, pa se je za slikarsko nadarjenega fanta zavzel tedanji soriški župnik Anton Jerman. Ko mu je bilo dvajset let, ga je spravil v delavnico podobarja Matija Bradaška v Kranju.

Po sili je šel "služit cesarja", od vojakov je ušel in pobegnil v Italijo, toda pomanjkanje ga je primoralo, da se je vrnil domov, kjer je moral kot begun v vojaško ječo. V letih 1892-95 je obiskoval deželno risarsko šolo v Gradcu, dunajska akademija pa mu je ostala zaprta. Leta 1895 je odšel v Munchen, kjer je bil učenec rojaka Antona Ažbeta, zatem pa je živel doma v Sorici, v [kofji Loki in v Ljubljani, kjer ga je Rihard Jakopič uvedel v krog slikarjev impresionistov. Kot tajnik Slovenskega umetniškega društva je pripravil več uspelih razstav.

"Živel je v skrajni revščini in v upanju, da bo morebiti le kaj prodal, si je iz blagajne društva začel izposojati manjše zneske, misleč da bo izposojeni denar s prodajo slik pozneje vrnil" (T. Brejc). Zaradi tega je bil obsojen na štiri mesece zapora, kar mu je zelo zagrenilo življenje. Ko so se mu odprla vrata za tako zaželeni študij v Italiji, je 19. aprila 1911 izdihnil v ljubljanski bolnišnici, izhiran od pomanjkanja.

Cerkveni slikar za vsakdanji kruh

"Ivan Grohar je v svojem glavnem delu predvsem poveličevalec domače pokrajine in kmečkega dela, v dnu srca pa mu je vendarle živela želja, da bi se uveljavil tudi v cerkvenem slikarstvu. Zraven pa ne smemo pozabiti, da so bila v časih Groharjevega življenja cerkvena naročila tudi močna gmotna opora," razlaga umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. Prve nabožne slike, ki pa že kažejo zdravo realistično občutje, je napravil po naročilu svojega dobrotnika župnika Jamnika. Kot slikar nabožnih podob se je uveljavil po letu 1897, ko je dobil naročilo za dve sliki za božjepotno cerkev na Brezjah (sv. Antona puščavnika in sv. Antona Padovanskega). Sliki sta bili všeč škofu Jegliču, ki je pri Groharju naročil sliko Srca Jezusovega za škofijsko hišo v Ljubljani in za domačo cerkev v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1901 je Grohar dobil naročilo za poslikavo trnovske cerkve v Ljubljani z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika. Odbor Društva za krščansko umetnost je njegove skice in načrte že odobril, toda zaradi zakulisnih spletk mu je bilo delo, ki bi ga rešilo iz gmotne stiske, odvzeto. To ga je močno prizadelo. Na Primorskem je Grohar slikal v cerkvi v Logu pod Mangartom, kjer so freske Marijinega kronanja in kamnanja sv. Štefana, v Ročinju pa je naslikal Sveto Družino. Črednik, ena zadnjih Groharjevih oljnih slik, je podoba Dobrega pastirja, ki vodi svojo čredo.

Njegove podobe so izpoved vere v življenje

Ivan Grohar je eden od štirih slovenskih impresionistov (drugi trije so: Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen). Impresionizem je umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevala slikarsko izraziti vtis zunanjega sveta. Grohar se je v ta krog vključil po srečanju z Jakopičem, ki ga je uvajal v slikanje v naravi. Na njegovo umetniško zorenje je močno vplival italijanski slikar Giovanni Segantini s svojo črtkasto tehniko, predvsem pa s svojim pesniško poglobljenim gledanjem na življenje. Njuni umetniški in tudi življenjski poti sta si bili zelo sorodni: oba sta se s težavo prebijala skozi življenje in oba sta ljubila domači planinski svet, njegove oblike in lepote. Izpoved Groharjeve ljubezni do rojstnega kraja je njegova znamenita slika Macesen, ki je nastala doma leta 1904. "Spominjam se, kako je Grohar veselo zavriskal, ko sva z višave gledala dol v sončno dolino in dihala sveži zrak," se spominja Rihard Jakopič. "Macesen bi lahko primerjali z umetnikom samim," piše dr. Stane Mikuž, "ki se je tedaj moral osamljen - toda visoko nad navadnimi smrtniki - boriti za življenjski prostor in lasten umetniški izraz." Grohar je zapustil okoli 260 slik, ki so po kakovosti zelo neenake. Njegova slika Pomlad velja za ključno delo slovenskega impresionizma: v njej je Grohar izrazil upanje v prerojenje življenja. To izraža tudi njegov Sejalec, v soncu korakajoč kmet, "ki seje upanje in življenje prihodnosti" (T. Brejc).

(obletnica meseca 06_1997)