LETA 1514 UMRL BRAMANTE (DONATO D'ANGELO)

ITALIJANSKI RENESANČNI ARHITEKT IN SLIKAR (* 1444)

Najbolj znamenita cerkev katoliškega sveta je bazilika sv. Petra v Rimu, ki je zgrajena nad grobom apostola Petra, Kristusovega namestnika. Sedanje mogočno svetišče so gradili v letih 1506–1626 po načrtih italijanskega renesančnega arhitekta Bramanteja. Mojster je že na začetku gradnje – na današnji dan – umrl. Delo so nadaljevali in dokončali njegovi učenci.

LETA 1744 ROJEN JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC († 1807)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1804 UMRL MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ (* 1737)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: "Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo."

več:
S. Čuk, Mikloš Küzmič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2004), 70-71.

LETA 1806 ROJEN ANASTASIUS GRUN

AVSTRIJSKI PESNIK IN KRANJSKI LIBERALNI POLITIK († 1876)

Pod imenom Anastasius Grün se skriva nemški pesnik in politik Anton Alexander grof Auersberg, član frankfurtskega parlamenta in nato član zgornjega doma avstrijskega parlamenta. S slovensko literarno zgodovino je povezan zato, ker je bil pesnik France Prešeren njegov vzgojitelj v Klinkowstromovem zavodu na Dunaju.

LETA 1810 UMRL JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1734)

Življenjska pot tega slovenskega skladatelja je zavita v meglo, ve se samo za datum in kraj njegovega rojstva – Schroten na Gornjem Štajerskem. Leta 1757 se v Kamniku pojavi in kmalu zaslovi kot odličen glasbenik. Peter Pavel Glavar ga vabi v Komendo, vendar ostane v Kamniku kot organist, zborovodja in glasbeni učitelj. Napisal je precej cerkvenih skladb. Njegovo največje delo je prva slovenska opera Belin, katere notni zapis je veljal za izgubljenega do leta 2008. Libreto Damascena Deva je bilo objavljeno leta 1780 v Pisanicah.

LETA 1869 UMRL JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK (* 1792)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

več:
S. Čuk, Janez Cigler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1992), 24-25

njegova misel iz Sreče v nesreči:

• Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta... Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti... (France Svetin pred odhodom na vojsko)

LETA 1875 ROJEN IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ († 1931)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

LETA 1898 ROJEN STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOGRAF IN MUZIKOLOG († 1932)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Stanko Vurnik (1898-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2018), 46-47.

LETA 1900 ROJENA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1995)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

LETA 1911 ROJEN ZDENKO KALIN

KIPAR († 1990)

Iz rojstnega Solkana je šel po stopinjah starejšega brata Borisa (1905) na akademijo likovnih umetnosti v Zagreb. V Ljubljani je postal član kluba Neodvisnih, leta 1948 profesor za kiparstvo na tamkajšnji Akademiji. Zdenko Kalin je izrazit kiparski portretist in avtor javnih spomenikov. Upodobil je celo vrsto kulturnih osebnosti. Posebno se je znal približati otroškim obličjem in postavam. Eno njegovih najbolj znanih del je Pastirček iz ljubljanskega tivolskega parka, ki je postal zaščitni znak Televizije Slovenija.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

LETA 1912 UMRL JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK (* 1852)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot "profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik". Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, "povest iz turških časov", je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. "Oče" Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 16-17.

LETA 1950 UMRL FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST (* 1880)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

LETA 1970 UMRL JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK (* 1900)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

• Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)
  
• Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

LETA 2006 UMRLA MAJDA SEPE

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1937)

V mladosti je Majda želela postati baletka, obiskovala je tudi glasbeno šolo in se petja učila pri opernem pevcu Franciju Schifrerju (očetu njenega bodočega moža Mojmirja). Kot gimnazijka se je najprej podala v manekenske vode in na eni od revij spoznala bodočega moža ki je bil glasbenik v spremljevalnem orkestru. Z 19- leti je bila izbrana na avdiciji za Ljubljanski jazz ansambel in se po končani manekenski karieri posvetila petju.. Leta 1956 sta se z Mojmirjem poročila, in bila v zlatem obdobju slovenske popevke (v sedemdesetih) ena vidnejših in uspešnih pevk. Večkrat je nastopala na festivalu Slovenska popevka (leta 1972 in 1974  zmagala) ... pela pa je tudi šansone. Njene uspešnice so: Med iskrenimi ljudmi, Uspavanka za vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Šuštarski most, Poj kitara mojega srca, Pesem o pomladi in prijateljstvu ...

LETA 2020 UMRL ALOJZ URAN

LJUBLJANSKI NADŠKOF (* 1945)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!"; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli:

• V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
• Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
• Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

Naslov povesti pojasni zaključni stavek zgodbe, ki pripoveduje o težavah, v katere zaidejo njeni junaki in ki se zdijo kot brezupne, a se presenetljivo dobro razpletejo. »Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« Njen pisatelj Janez Cigler, takrat župnik v starodavnem mestecu (1478) Višnja gora, se je rodil pred dvesto leti. Luč sveta je zagledal 7. maja 1792 v Udmatu (Vodmatu) pri Ljubljani (današnja Malenškova ulica blizu železniškega mostu čez Ljubljanico). Ljubljana je bila takrat še 'dolga vas' in Ciglerjeva rojstna hiša, gostilna Pri Španu, je bila s slamo krita podeželska stavba, zraven so stala gospodarska poslopja. Šolsko modrost je Janez nabiral v domačem mestu. Po gimnaziji (1804-1809) je končal eno leto filozofije, potem pa se je odločil za bogoslovje. Ob koncu bogoslovnega študija (1814) je bil še premlad, da bi prejel mašniško posvečenje, zato je šel eno leto na neko graščino (najbrž Jablanico) za domačega učitelja. 9. aprila 1815 je bil posvečen v duhovnika, potem pa je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu, pri Sv. Petru v Ljubljani, v Dolenjskih Toplicah. Jeseni 1823 je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu, kjer je ostal do leta 1832. Grad je bil tedaj predvsem ječa za politične zapornike, med njimi so bili tudi ljubljanski karbonarji. Ob njih se je Cigler navadil nekaj italijanščine. Ob stiku s temi 'prekucuhi' se je navzel tudi nekaterih pogledov, zaradi katerih je pri oblasteh veljal za 'politično sumljivega'. Najbrž je bilo tudi to vzrok, da je bil vse do svoje smrti 'priklenjen' na Višnjo goro, kamor je šel za župnika leta 1832. Po svojih poklicnih sposobnostih bi zaslužil kakšno bolj zahtevno službeno mesto. Med svojim službovanjem v Višnji gori je mnogo potoval (po Italiji, Franciji, Nemčiji in po Balkanu), kmetoval na župnijskem posestvu in se učil vedno novih jezikov. Iz srednje šole je prinesel znanje francoščine, nemščine, latinščine in grščine, kasneje pa se je sam naučil še ruščine, srbohrvaščine, češčine, angleščine in madžarščine ter italijansščine. Umrl je 11. aprila 1869 in pokopan je ob cerkvenem zidu. Za nagrobni spomenik si je vnaprej sam sestavil epitaf: »Tukaj trupla prah počiva, / Duša tam plačilo vživa. / Kličem milo 'z temne jame: / Moli, o prijatelj, za-me!«

Pisanja se je Cigler lotil že kot mlad duhovnik. Posredno ima zasluge za to pesnik Valentin Vodnik, njegov učitelj v gimnaziji, ki ga je navdušil za slovenščino: njegove pesmi je znal na pamet in po Vodnikovem vzoru je pesnil tudi sam. Leta 1820 je v slovenščino prevedel 'Litanije od vsih svetnikov ino Matere božje'; odtlej je v raznih časnikih in zbornikih objavljal nabožne, pripovedne in poučne sestavke. Najprej so prevladovali nabožni in cerkveno uporabni spisi (Molitve za bolnike, Štiri poslednje reči, Mašne bukvice, Življenje sv. Heme), s prevodom pisem škofa Baraga, slovenskega misijonarja med ameriškimi Indijanci (Bratovščina sv. Leopolda, 1833) je odprl novo panogo slovenske misijonsko-spodbujevalne literature. Zatem se je posvetil predvsem pisanju poučno strokovnih člankov za Novice (nekaj tudi za druge časnike): o naravoslovju, umnem kmetovanju, čebelarjenju, o vražah, o krajevni zgodovini in politiki, o jezikovnih zadevah.

Vrhunec Ciglerjevega pisateljevanja je njegova povest Sreča v nesreči (1836); navdih zanjo je dobil ob tedaj 'modnih' povestih nemškega pisatelja Krištofa Schmida. Zgoraj omenjena Levstikova pohvala ga je spodbudila, da je na stara leta napisal še dve podobni povesti: Deteljica ali Življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866), s katerima pa ni dosegel niti približno takega uspeha kot s Srečo v nesreči.

(obletnica meseca 05_1992)

* 11. april 1744, Kamnik, † 11. oktober 1807, Celovec

"Janzenisti so se (...) zanimali za znanost, posebno za Sveto pismo, ki so ga hoteli uvesti kot ljudsko knjigo, in so razvijali živahno literarno dejavnost, ljudstvo pa jih je - v začetku vsaj - odklanjalo kot lutrijane-modrijane" (dr. Ivan Grafenauer).

Prevajalec katekizma in pesmaric ter pesnik

Janzenisti so bili pripadniki struje v katoliški Cerkvi, ki je bila glede verskega nauka in morale razumarska in izredno stroga. Kot prosvetljenci so zametavali ljudsko vernost, prizadevali pa so si za kulturni dvig ljudstva. Med duhovščino na Kranjskem se je janzenizem ukoreninil po letu 1770 in se obdržal še prva desetletja 19. stoletja.

Glavni janzenistični pisec pri nas je bil Jurij Japelj. Rodil se je 11. aprila 1744 v Kamniku. Njegov oče, po poklicu pek, se je pisal Apel, doma pa je bil iz Bevk pri Vrhniki. Jurij je prvi šolski pouk prejel od rojaka Mihaela Paglovca, župnika v Tuhinju. Latinske šole (gimnazijo in licej) je končal v Ljubljani, potem pa je študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, kjer je bil leta 1769 posvečen v duhovnika. V času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja. Namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori (šest izdaj). Zatem je pripravljal knjige za cerkvene potrebe: pesmarice in molitvenike (v duhu janzenizma brez molitev v čast Materi božji in svetnikom). Na pobudo škofa Herbersteina je pripravil Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke - ne nad pol ure!). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi in sicer kar precej veseljaške!

Prevajanje Svetega pisma

Najpomembnejše Japljevo delo pa je bilo prizadevanje za nov prevod Svetega pisma v slovenščino, ki so ga janzenisti hoteli dati ljudem v roke. Dela se je lotil leta 1783 in k sodelovanju je pritegnil šolnika Blaža Kumerdeja, ki je veljal za najboljšega poznavalca slovenščine. Slovenila sta vulgato (najstarejši latinski prevod) in se naslanjala na Dalmatinovo besedilo. Japelj in Kumerdej sta izdala najprej Novi testament v dveh knjigah (1784, 1786). Ko je Japelj postal prvi upravitelj novoustanovljene župnije na Ježici (1787), Kumerdej pa je bil premeščen v Celje, je prevajalsko delo zastalo. Temu zastoju so botrovala tudi naraščajoča nasprotovanja glede njunega jezika. Japelj in Kumerdej sta 'dala na svitlo' le prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve v dveh zvezkih (1791), tretji zvezek (Jozue, Sodniki, Rut) je prevedel Japelj sam (1796), nato so delo nadaljevali in končali drugi (Šraj, Traven, Škrinjar, Rihar, Wolf). Novi prevod je izhajal 18 let in je ob koncu obsegal 11 zvezkov. Cerkvenim predpisom ni ustrezal, ker je izšel brez opomb in brez razlag težje umljivih mest v svetopisemskem besedilu.

"Čeprav novi prevod Biblije jezikovno ni neoporečen," sodi literarni zgodovinar Alfonz Gspan (Zgodovina slov. slovstva I, 373), "pomeni vendarle važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino, z upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin in pomnožitvijo besednega zaklada sta Japelj in Kumerdej nakazala knjižni slovenščini razvojno smer, ki jo je pozneje dosledneje začrtal in znanstveno utemeljil Kopitar... Zato je bil pomen novega prevoda podoben pomenu Dalmatinove Biblije: kakor le-ta je bil tudi oni visoka šola knjižne slovenščine."

Slovničar, škof na papirju in človekoljub

Japelj je bil neutruden delavec. Leta 1781 je skupaj z Blažem Kumerdejem in grofom Edlingom v Ljubljani obnovil Akademijo operozov, ki pa ni mogla prav zaživeti. Potihem se je spremenila v Zoisovo omizje. Prav baron Žiga Zois je Japlja spodbudil, da se je lotil sestavljanja slovnice. Dokončal jo je leta 1807 in ji dal naslov Slawische Sprachlehre (popoln naslov je dolg skoraj pol strani!). Tisk je bil že dovoljen, vendar zaradi Japljeve smrti ni izšla. Jernej Kopitar je Japlja imenoval "entuziastično pridnega slavista", toda kot "mestnemu otroku" mu je odrekal pravi čut za jezik. Japljeva zasluga za slovenski knjižni jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce.

Japljeve glavne službe so bile seveda duhovniške. Z Ježice je odšel za župnika v Naklo (1795), od tam pa v Celovec (1799), kjer je bil ravnatelj semenišča, stolni kanonik in nazadnje šolski nadzornik. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa. Po smrti 11. oktobra 1807 so odprli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje imetje zapustil revežem. V njihovo korist je dal izvršitelj oporoke Žiga Zois na javni dražbi prodati njegove knjige in rokopise.

(obletnica meseca 04_1994)

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj ted­nov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal pro­fesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasič­nega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno šti­pendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profe­sorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habiliti­rati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

"Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in na­tančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval," je zapisal o njem France Kidrič. "Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dija­kov." Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s priprav­ljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh te­danjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč po­udarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. - Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohor­jevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala - hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila "na svitlo dana" leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mo­horja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Ži­žek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špi­carjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo sloven­skega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za "zgodbo" malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje "žilavo­sti in vztrajnosti", kot je zapisal Jakob Sket v "zgodovinskem dodatku" ob koncu povesti. "Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino." Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)

*15. september 1737, Dolnji Slaveči; † 11. april 1804

Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.

Vneti plebanuš svetobenediški

"Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži." Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan - vicearhidiakon "slovenske okrogline", kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.

Škof veli Kuzmiču pripraviti "potrejbne knige"

Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu "bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije". Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval "najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta". Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.

Szveti evangelyomi in kniga molitvena

Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal:"Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo." Evangelije je Kuzmič "obrno na stari slovenski jezik", to je na živi jezik rodne krajine, v nasprotju s kajkavščino. Prireditelji kasnejših izdaj so jezik nekoliko spreminjali, posodobili, saj so v nekaterih cerkvah knjigo uporabljali do leta 1945. Knigo molitveno, prvič tiskano leta 1783 v Šopronu, so do leta 1891 v prvotni obliki ponatisnili osemnajstkrat, popravljeno (Jožef Borovnjak; Jožef Sakovič) pa do leta 1931 še devetkrat. "Ljudje so jo imenovali do današnjih dni 'staroslovensko' in so se iz nje naučili glavnih molitev ter pesmi. Tako je ta knjiga z besedili in jezikom vez med stoletji brez tiska, iz katerih je mnogo povzela, kakor tudi iz kajkavskih molitvenikov" (Vilko Novak). Ob 200-letnici izida Mikloševih Evangelijev mu je škof Jožef Smej v znak hvaležnosti in priznanja posvetil obsežen roman Po sledovih zlatega peresa (1980).

(obletnica meseca 04_2004)

* 11. april 1911, Solkan, Nova Gorica, † 11. november 1990, Ljubljana

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

Dva od sedmih sinov sta postala umetnika - kiparja

Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.

Portreti in otroški svet

V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. "Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna" (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še "najbolj zrasla iz duše" (Franc Šijanec).

Zdenko Kalin je bil izreden mojster otroških portretov. V zgodovino slovenske likovne ustvarjalnosti in v zavest ljubiteljev umetnosti se je Zdenko Kalin "zapisal z realizacijami otrok, teh drobnih, nežnih telesc iskrenih obrazov, ki razgrinjajo vso svojo radost in srečo v življenju, v igranju in gibanju" (Nelida Silič Nemec). Vrhunec te zvrsti je njegov cikel Otroške igre I-V (1952-1954), najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem . Ta ciklus je sestavljen iz petih različnih otroških iger: igra z rokami, tehtanje na hrbtu, slepa miš, lovitev ravnotežja na hoduljah in deklici se vrtita. Ti kipi obkrožajo Fontano življenja v tivolskem parku v Ljubljani.

Pastirček in portal slovenskega parlamenta

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj 'preroškega' in pravi, da je umetnik v kip "zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto". Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in "novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja". Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.

Poleg tivolskega in televizijskega Pastirčka so od del Zdenka Kalina najbolj na očeh skulpture na portalu palače Slovenskega parlamenta, kjer zaseda Državni zbor. Stavba je bila grajena med letoma 1954 in 1959 po načrtih arhitekta Vinka Glanza, učenca mojstra Jožeta Plečnika, kot sedež takratne Ljudske skupščine. Poslopje je preprost kvader, obložen s ploščami iz domačih vrst kamna. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih pilastrih iz pohorskega granita, na katere sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih namestila 24 likov v 20 poljih. Figure prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo. Ko je bila stavba leta 2000 prenovljena, so restavrirali tudi te plastike, ki jih je močno načel zob časa.

(obletnica meseca 04_2011)

LETA 1885 ROJEN JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC († 1946)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1886 ROJEN ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1952)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1887 ROJEN PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1959)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

nekaj njegovih misli:

• Živeti je lepo, le malo sreče / je treba imeti, dragi. To je vse. / Seveda vse, prav vse, je opoteče. / Naposled tudi srečni srečno umre.
  
• Čuj, bedni bratec, ki nikjer / miru ne najdeš! Po dobravi / gre vsako noč tak božji mir, / da ti srce in dušo spravi. / / Sred božjega miru boš miren / našel še nepoznano pot / in pojdeš blag, opran in veren / s tiho ubranostjo odtod.
  
• Šteti so nam jasni dnevi. / rok nas je izdal, / in morda zavesa drevi / pade že do tal.

LETA 1931 UMRL KAHLIL GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK (* 1883)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini ...

nekaj njegovih misli:

• Delo je ljubezen, ki je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.
  
• Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.
  Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.
  
• Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.
  več

LETA 1935 UMRL HENRIK TUMA

SLOVENSKI POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC (* 1858)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, ki je umrl na današnji dan, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

LETA 1955 UMRL PIERRE TEILHARD de CHARDIN

FRANCOSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, FILOZOF IN PALEONTOLOG (* 1881)

Na velikonočno nedeljo leta 1955 - bilo je 10. aprila - je v New Yorku, v hiši svojega reda, ‘kakor pade drevo’, omahnil 74-letni jezuitski pater Teilhard de Chardin, znanstvenik, paleontolog in geolog, raziskovalec zgodovine našega planeta iz njegovih zemeljskih plasti in odtisov življenjskih sledi v njih. Mnogi ga smatrajo za največjega genija prejšnjega stoletja in okoli njegovega imena in njegovih idej se že od njegove smrti neusmiljeno tolčejo zagovorniki in nasprotniki. V svojih spisih je razvil zaneseno pesniško in globoko krščansko vizijo vesolja, ki se začenja v Bogu in se steka vanj. Božja misel na začetku je zanj ALFA, Kristus kot zadnji kamen vsega razvoja in vse rasti vesolja pa je točka OMEGA. Tudi pri nas so izhajala njegova dela (Pojav človeka, Hvalnica vesolja, Božje okolje ...)

Rodil se je 1. maja 1881 v gradu Sarcenat pri Clermont-Ferrandu. Od očeta, ki je bil plemiške krvi in po telesu pravi velikan, je podedoval naravnost strastno ljubezen do narave in sam piše, kako je kot majhen otrok občudoval materino vero in je to vero tudi sprejemal, častil pa je Boga v koščku železa. “Zdaj se moram tem otroškim predstavam nasmehniti, hkrati pa sem prepričan, da se je kasneje moje češčenje Boga stopnjevalo v tej smeri.” Boga je videl povsod navzočega. “Še toliko prostora nimaš, da bi pokleknil pred Bogom; poklekneš lahko samo v njem,” je zapisal v spisu Božje okolje. Ko mu je bilo sedemnajst let je staršem dejal, da bi rad postal čim boljši kristjan in vstopil je v jezuitski red. Še vedno so ga z nezmanjšano silo privlačile naravoslovne znanosti. Leta 1911 je postal duhovnik. Čas med prvo svetovno vojno je preživel v vojaški službi kot sanitejec, in prejel je več medalj za hrabrost. Po vojni je doktoriral iz geološke biologije in nekaj časa predaval na univerzi institut Catholique v Parizu. Potem je pustil predavanja In odpotoval na Kitajsko, svojo znanstveno domovino. Tu je sodeloval pri odkopavanju „pekinškega pračloveka", našega davnega prednika. Potoval je po tej prostrani deželi, se od časa do časa vračal v Evropo, po zadnji vojni pa se je ustalil v svoji ljubljeni Franciji. Zaradi svojih nazorov o evoluciji vesolja in vsega živega je imel težave z Rimom, zato so ga predstojniki poslali v Ameriko. Tu je še naprej znanstveno deloval, dokler ni na velikonočno nèdeljo zvečer, prav kot je sam želél, odšel “k Njemu, ki prihaja k nam”.

več:
ČUK, Silvester. Teilhard de Chardin. evolucija stvarstva od Božje misli do Kristusa. Ognjišče, 1975, leto 11, št. 4, str. 7.
ČUK, Silvester. Pater Teilhard de Chardin — ob stoletnici rojstva. Ognjišče, 1981, leto 17, št. 7-8, str. 27.

nekaj misli Teilharda de Chardina

• Kadar človek hoče doseči svojo lastno in živo polnost, se mora najprej osredotočiti v sebi, se zatem usmeriti v svojega bližnjika in se nazadnje osrediti v nečem, kar je večje od njega.
  
• Zvezda, ki jo svet pričakuje, a ne zna izreči njenega imena niti ceniti njene prave razsežnosti, celo ne razločiti njenih najbolj duhovnih in božjih žarkov - to, glejte, je nujno Kristus, njega pričakujemo.
  
• Tisto, kar iz nekega človeka izžareva, je vredno več kot njegovo ljubkovanje.
  
• Bog v svojem najbolj živem in najbolj učlovečenem dejstvu nikakor ni daleč od nas, morda celo onstran otipljivega, nasprotno, čaka nas na vsakem koraku v dejanju in delu, ki ga imamo v rokah. Skoraj bi rekel, da ga imam na konici peresa, krampa, čopiča, igle – pa tudi misli in srca.
  
• Moj Bog, da bi bil jaz ob vsaki minuti tak, kot si me ti želiš, in da bi bil vselej tam, kjer me čakaš.
  več:
  

LETA 1957 UMRL FRAN TRATNIK

MOJSTER SATIRIČNE KARIKATURE (* 1881)

Slovenski slikar Fran Tratnik je akademski študij začel in končal v Pragi, vmes pa je študiral na Dunaju in v Münchnu. Kot odličen risar in ilustrator je že v študijskih letih sodeloval pri raznih avstrijskih in čeških (predvsem humorističnih) listih z ostrimi satiričnimi karikaturami. Kasneje se je posvetil socialni problematiki in dosegel umetniški vrh v risbah Slepci in ciklusu Goriški begunci. Uveljavil se je tudi kot portretist.

LETA 2012 UMRL FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA (* 1927)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

• Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.
  
• Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 10. april 1887, Trebnje, † 15. avgust 1959, Ljubljana

Pravljica je pripoved, ki je zgrajena izključno na domišljiji. "Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja," to pripovedno zvrst tolmači Silva Trdina. Med najbolj znane svetovne pravljice spada nemška ljudska pravljica o Sneguljčici, ki sta jo zapisala brata Jakob in Wilhelm Grimm. Slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia je to pripoved prelil v verze in tako je nastala pravljična igra v osmih slikah, ki je bila pogosto uprizorjena. Pavel Golia velja za največjega slovenskega mladinskega dramatika. Poleg Sneguljčice (1938) je napisal šest priljubljenih iger, ki se odlikujejo z živahno domišljijo, razposajenim humorjem in dobrim poznanjem otroške duševnosti. Večino svojega življenja je deloval v gledališču in pisal tudi igre za odrasel, vendar se je njegov dar bolj razživel v igrah za otroke. Uveljavil se je tudi kot pesnik in velja za nadaljevalca moderne, ki je hodil svoja pota ob ekspresionizmu.

Avstrijski častnik v ruski vojski

"Blodni in nemirni Pavel Golia", kakor se je sam imenoval, se je rodil 10. aprila 1887 v Trebnjem, kjer je bil njegov oče Ludvik okrožni sodnik. V družini je bilo več otrok in oče se je zaradi njihovega šolanja preselil v Novo mesto, kjer je Pavel končal nižjo gimnazijo. Že v tem času je pisal pesmice; njegov vzornik je bil čustveni in gladko pojoči Gregorčič, občudoval pa je tudi Ketteja, s katerim se je v dolenjski prestolnici srečal.

Po mali maturi se je odločil za vojaško službo, zato je odšel na kadetsko šolo v Karlovcu. Za dosego častniškega čina avstro-ogrske vojske je moral nadaljevati šolanje še v Trstu in Ljubljani. Po izbruhu prve svetovne vojne (26. julija 1914) je odšel na fronto v Galicijo. Septembra 1915 je stotnik Golia s svojo enoto prestopil k Rusom ter se odločil za tamkajšnjo srbsko. Leta 1917 je nastopil proti velikosrbskemu vodstvu in bil sprejet v rusko armado. Leto kasneje ga najdemo v Moskvi, kjer je deloval kot časnikar, predvsem pa se je zanimal za gledališče. Leta 1919 se je po težavni poti vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnost in gledališču. Ob vrnitvi je čutil, kar je položil na jezik junaku ene njegovih dram: "Ko sem po dolgih letih zaslišal govorico našega kraja in zagledal našo domačijo, sem se pokrižal in tako me je prevzelo, da so se mi ulile solze po licih." Poročil se je s pianistko Dano Koblar. Opravljal je razne gledališke funkcije: bil je dramaturg in ravnatelj ljubljanske Drame (1919-1923), intendant Narodnega kazališta v Osijeku (1923-1925), ravnatelj Drame v Beogradu (1925), potem pa spet ravnatelj Drame v Ljubljani do upokojitve leta 1946. Bil je zelo uspešen ravnatelj, ki je znal delati z igralci.

Ljubezenske pesmi, premišljanja in žalostinke

Njegove prve pesmi so bile objavljene v Slovanu leta 1912; pod njimi se je Golia podpisal kot Pavel Ludovikov. V naslednjih letih je kar precej objavljal. Izid prve pesniške zbirke z naslovom Blodnje, ki jo je imel že pripravljeno, je preprečila prva svetovna vojna. Pesmi je pisal tudi kot vojak in kot časnikar v Moskvi. Ko je po vojni prišel v Ljubljano, je leta 1921 izdal kar dve pesniški zbirki: Pesmi o zlatolaskah in Večerna pesmarica. "V prvi je zbral ljubezenske motive in socialne slike iz moskovskega življenja, v drugi pa premišljanja in žalostinke osebnega in splošnega značaja," je zapisal Anton Slodnjak, ki o našem pesniku pohvalno pravi: "Že s prvimi pesmimi je Golia izpričal lirsko nadarjenost in bolj otožno kakor dekadentno razpoloženje, ki ga je na bralce prenašal z lahkotnim muzikalnim ritmom ter s preprostimi in prisrčnimi podobami." Literarni zgodovinar Lino Legiša je o njegovih ljubezenskih pesmih zapisal tole misel: "To je pravzaprav metuljevsko obletavanje, ki dela iz ljubezni skorajda pravljično, dvorljivo igro." V "večernih" pesmih pa Golia začuti, da je "brez pesmi v srcu, brez Boga, brez vere" in zato obsojen na samoto. Izbrane in včasih predelane pesmi iz teh prvih dveh zbirk z nekaj novimi pesmimi je leta 1936 uredil Izidor Cankar, za tisk pa jih je pripravil Josip Vidmar, ki je zapisal, da ima Golia v svojih pesmih "veliko pristno človeškega, veliko iskrega veselja do življenja in resnične in tople ljubezni do vsega živega. Po tej in po svoji ironiji do samega sebe je ganljiv in očarljiv." Leta 1951 so izšle njegove Izbrane pesmi.

Največji slovenski mladinski dramatik

S svojimi igrami za otroke je Pavel Golia zavzel prvo mesto med slovenskimi pisci mladinskih iger. Povečini so "zasnovane na znanih pravljičnih motivih, segajo pa s svojimi namigi v živo sodobnost," je zapisal Lino Legiša. Vsi priznavajo, da je od vseh najboljša Petrčkove poslednje sanje, ki jo je napisal leta 1921 in so jo v ljubljanski Drami prvič igrali na Božič 1921 in tam se je na odru obdržala do leta 1943. Doživela je 72 ponovitev, česar ni dosegla še nobena druga slovenska mladinska igra. Igrali so jo tudi številnih podeželskih odrih. Igra je napisana delno v prozi, delno v verzih. Zgodba je postavljena v čas okoli Božiča. Bolnemu Petrčku se prikaže umrla mati in mu pove, da bodo prišle najlepše sanje. Jezušček pride na zemljo po pridnega otroka; vse skupaj poživljajo palčki, govoreča drevesa, nerodna luna. Vse je podano tako, kakor ustreza otrokovi predstavi. Igra je izšla v knjigi leta 1923. Njegova druga znamenita igra za otroke je Princeska in pastirček, ki jo je ljubljanska Drama prvič uprizorila na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1931, in je doživela 42 predstav. To je neke vrste otroška komedija, zgrajena največ na situacijski komiki. Golia pa ji je dal tudi socialno noto: princeska in pastirček se ljubita, pa jima ljudje branijo, ker je pastirček siromak. Leta 1932 so v ljubljanski Drami prvič (in pozneje še dvajsetkrat) uprizorili njegovo pravljično komedijo Jurček. Naslovni junak ni prav bistre pameti in tudi to ustvarja v igri napetost. Pavel Golia je napisal še štiri mladinske igre: Triglavska bajka (1927), ki je prenatrpana z mitologijo; Srce igračk (1932), v kateri nastopajo igračke; Uboga Ančka (1935), ki je Goljeva Pepelka, in Sneguljčica (1938). Veliki prijatelj otrok je umrl 15. avgusta 1959.

(obletnica meseca 08_2009)