* 21. november 1909, Prečna, † 20. april 1995, Ljubljana

Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca

Življenjska pot Alojzija Turka se je pričela pred sto leti: rodil se je 21. novembra 1909 kmečkim staršem v vasi Bršljin pri Novem mestu, ki spada pod župnijo Prečna. V družini je bilo osem otrok, Alojzij je bil "nekje v sredini". Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, prav tako gimnazijo in kot dijak se je posebej odlikoval v učenju tujih jezikov ter delu v katoliških organizacijah. Po maturi leta 1929 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer se je ob odličnih profesorjih na teološki fakulteti navduševal tudi za ekumensko delo. Bog ga je pripravljal na življenjsko poslanstvo, ki mu je ga je bil namenil.

Za svoje "orodje" si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj "balkanski misijon". Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami "ujel". Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. "Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: 'Vi boste šli z menoj!' Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer."

To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.

Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. "Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske." Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil "še pol Črne gore". Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: "Pridite še!" Pravoslavni in muslimani so mu govorili: "Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!" Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.

Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: "Ne branim se dela". Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili "naš škof". Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.

(pričevanje 11_2009)

ok. LETA 570 ROJEN MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (+ 632)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje).

več o islamu v knjigi, ki jo je izdalo Ognjišče Vplivna verstva sveta

LETA 1883 ROJEN HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER († 1970)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

LETA 1889 UMRL MATEJ CIGALE

pravnik, jezikoslovec in urednik (* 1819)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

več:
S. Čuk, Matej Cigale: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1999), 20-21.

LETA 1892 ROJEN p. BERNARD AMBROŽIČ

FRANČIŠKAN. DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK († 1973)

Rojen v Gabrju pri Dobovi je kot gimnazijec postal frančiškan. Mašniško posvečenje je prejel leta 1915 v Mariboru. Nato se je kot študent slavistike in klasične filologije usposobil za profesorja. Nekaj let je deloval na Slovenskem, leta 1925 pa je odšel v ZDA in v Lemontu pri Chicagu ustanovil slovensko pastoralno središče. Po drugi svetovni vojni je pomagal slovenskim emigrantom v ZDA, leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo, kjer je zbiral razkropljene slovenske emigrante. Zanje je izdajal verski list Misli.

LETA 1893 ROJEN IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG († 1987)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

LETA 1900 UMRL ANTON KOS

PRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK (* 1837)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

LETA 1912 ROJEN JOŽE DOLENC

UREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1994)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo ... ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem ...), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 - štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. Čuk, Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4, (2022), 40-41.

LETA 1928 ROJEN ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE († 2018)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

LETA 1934 UMRL P. HUGOLIN SATTNER

SKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN (* 1851)

"Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu," je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

LETA 1993 UMRL TONINO BELLO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1935)

Ko je Tonino Bello leta 1982 postal škof v mestu Molfetta na jugu Italije, je imel škofovsko palico (pastorale) iz oljkovega lesa, lesen je bil tudi njegov naprsni križ, škofovski prstan pa je bil ulit iz poročnega prstana njegove mame. Pred prihodom v njegovo škofovsko mesto so ga vprašali, kakšen grb ima, da ga postavijo nad glavna vrata stolnice in škofijske palače. "Grb? Na to sploh nisem pomislil!" In odločil se je za znamenje, ki je bilo nad vhodom v cerkev v njegovi rojstni župniji Alessano. Za škofovsko geslo - vodilo svoje službe - si je izbral verz iz 34. psalma: "Ponižni naj slišijo in se veselijo."

"Hvala, zemlja domača, skromna in revna, ki pa si mi prav zato dala bogastvo brez primere: da razumem uboge in da sem jim danes na razpolago ter jim služim," je dejal kot škof. V veliko pohujšanje svojih sodelavcev je kmalu po prihodu v Molfetto sprejel v škofijsko palačo pet družin, ki so bile brez stanovanja. "Škofija je velika, precej prostorov je neizkoriščenih, mnoge sobe so prazne. Dajmo torej streho tistim, ki jo potrebujejo."

več:
S. Čuk, škof Tonino Bello. "Ponižni naj slišijo in se veselijo": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Pišem zvečer na god sv. Valentina, praznika zaljubljencev. Če bi se zaljubili v Jezusa, kot ste se v življenju zaljubili v neko bitje ali v neko ubogo misel, bi se svet spremenil.
  
• Na vse življenje moramo gledati kot na pričakovanje Gospoda, ki nikoli ne prihaja točno po urniku, ki ga določamo mi, pač pa se vedno ravna natančno po srečanjih, ki jih določa on. Naša naloga je, da ga znamo pričakovati.
  
• Tudi najmanjše dejanje dobrote je podlaga za upanje in zagotavlja pričakovanje boljših časov. Z drugimi besedami: prižgati vžigalico pomeni neizmerno več kot preklinjati temo.
  
• Imam lahek križ na prsih in težek križ na hrbtu. Ta pa je, kot sem doumel, le košček tistega križa, ki ga je nosil On.
  
• Križ je najvišje razodetje božje ljubezni do nas... Kalvarija ni le studenec ljubezni, ni samo vodovod upanja, ampak je tudi izvir vere.
  
• Prehoditi tistih nekaj korakov od Kalvarije do vrta velike noči je zgolj božji dar. Prav na tej najkrajši poti se dogaja najdaljše potovanje, ki lahko doleti človeka v potovanje od nevere k veri.
  
• V svetopisemskem jeziku usmiljenje ne pomeni predvsem sočutje, temveč bolj nežnost, zvestoba, dobrota, odprto srce, velikodušnost, nesebičnost.
  
• Med kruhom, ki prihaja v usta človeka, in besedo, ki izhaja iz božjih ust, je slednja bolj pomembna. Kruh ti namreč omogoča, da hodiš, beseda pa usmerja tvoje korake.
  
• Bolečina ni zadnja obala človeka. Je zgolj neizogibna veža, kamor stopiš, da odložiš prtljago svojih lastnih grehov ali grehov drugih.
  
• Tu doli na zemlji človek pričakuje vrnitev Gospoda. Zgoraj v nebesih pa Gospod pričakuje vrnitev človeka. Vrnitev, ki jo je mogoče uresničiti z molitvijo, z življenjem v uboštvu, pravičnosti, čistosti, iskrenosti, ljubezni, z evangeljskim pričevanjem in z močnim čutom solidarnosti.
  
• Samo v tišini zorijo velike reči življenja: spreobrnjenje, ljubezen, žrtev, smrt.

LETA 1995 UMRL ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK IN BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1909)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2009) 11

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. junij 1867, Spodnja Sorica, † 19. april 1911, Ljubljana

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

Njegovo edino bogastvo - otroško srce

Cankarjevo podobo Groharja potrjuje sodba umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca: "Do konca življenja je Grohar ohranil nekoliko otroške značajske poteze, preprosto zaupljivost in pogosto slepo vero, da se mu bo odprlo lepše življenje." Tega ni dočakal, saj je umrl v revščini, kakor se je v revščini rodil - in sicer 15. junija 1867 v bajtarski družini v Sorici vrh Selške doline. Vse je kazalo, da bo moral vse življenje ostati dninar in gozdni delavec, pa se je za slikarsko nadarjenega fanta zavzel tedanji soriški župnik Anton Jerman. Ko mu je bilo dvajset let, ga je spravil v delavnico podobarja Matija Bradaška v Kranju.

Po sili je šel "služit cesarja", od vojakov je ušel in pobegnil v Italijo, toda pomanjkanje ga je primoralo, da se je vrnil domov, kjer je moral kot begun v vojaško ječo. V letih 1892-95 je obiskoval deželno risarsko šolo v Gradcu, dunajska akademija pa mu je ostala zaprta. Leta 1895 je odšel v Munchen, kjer je bil učenec rojaka Antona Ažbeta, zatem pa je živel doma v Sorici, v [kofji Loki in v Ljubljani, kjer ga je Rihard Jakopič uvedel v krog slikarjev impresionistov. Kot tajnik Slovenskega umetniškega društva je pripravil več uspelih razstav.

"Živel je v skrajni revščini in v upanju, da bo morebiti le kaj prodal, si je iz blagajne društva začel izposojati manjše zneske, misleč da bo izposojeni denar s prodajo slik pozneje vrnil" (T. Brejc). Zaradi tega je bil obsojen na štiri mesece zapora, kar mu je zelo zagrenilo življenje. Ko so se mu odprla vrata za tako zaželeni študij v Italiji, je 19. aprila 1911 izdihnil v ljubljanski bolnišnici, izhiran od pomanjkanja.

Cerkveni slikar za vsakdanji kruh

"Ivan Grohar je v svojem glavnem delu predvsem poveličevalec domače pokrajine in kmečkega dela, v dnu srca pa mu je vendarle živela želja, da bi se uveljavil tudi v cerkvenem slikarstvu. Zraven pa ne smemo pozabiti, da so bila v časih Groharjevega življenja cerkvena naročila tudi močna gmotna opora," razlaga umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. Prve nabožne slike, ki pa že kažejo zdravo realistično občutje, je napravil po naročilu svojega dobrotnika župnika Jamnika. Kot slikar nabožnih podob se je uveljavil po letu 1897, ko je dobil naročilo za dve sliki za božjepotno cerkev na Brezjah (sv. Antona puščavnika in sv. Antona Padovanskega). Sliki sta bili všeč škofu Jegliču, ki je pri Groharju naročil sliko Srca Jezusovega za škofijsko hišo v Ljubljani in za domačo cerkev v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1901 je Grohar dobil naročilo za poslikavo trnovske cerkve v Ljubljani z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika. Odbor Društva za krščansko umetnost je njegove skice in načrte že odobril, toda zaradi zakulisnih spletk mu je bilo delo, ki bi ga rešilo iz gmotne stiske, odvzeto. To ga je močno prizadelo. Na Primorskem je Grohar slikal v cerkvi v Logu pod Mangartom, kjer so freske Marijinega kronanja in kamnanja sv. Štefana, v Ročinju pa je naslikal Sveto Družino. Črednik, ena zadnjih Groharjevih oljnih slik, je podoba Dobrega pastirja, ki vodi svojo čredo.

Njegove podobe so izpoved vere v življenje

Ivan Grohar je eden od štirih slovenskih impresionistov (drugi trije so: Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen). Impresionizem je umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevala slikarsko izraziti vtis zunanjega sveta. Grohar se je v ta krog vključil po srečanju z Jakopičem, ki ga je uvajal v slikanje v naravi. Na njegovo umetniško zorenje je močno vplival italijanski slikar Giovanni Segantini s svojo črtkasto tehniko, predvsem pa s svojim pesniško poglobljenim gledanjem na življenje. Njuni umetniški in tudi življenjski poti sta si bili zelo sorodni: oba sta se s težavo prebijala skozi življenje in oba sta ljubila domači planinski svet, njegove oblike in lepote. Izpoved Groharjeve ljubezni do rojstnega kraja je njegova znamenita slika Macesen, ki je nastala doma leta 1904. "Spominjam se, kako je Grohar veselo zavriskal, ko sva z višave gledala dol v sončno dolino in dihala sveži zrak," se spominja Rihard Jakopič. "Macesen bi lahko primerjali z umetnikom samim," piše dr. Stane Mikuž, "ki se je tedaj moral osamljen - toda visoko nad navadnimi smrtniki - boriti za življenjski prostor in lasten umetniški izraz." Grohar je zapustil okoli 260 slik, ki so po kakovosti zelo neenake. Njegova slika Pomlad velja za ključno delo slovenskega impresionizma: v njej je Grohar izrazil upanje v prerojenje življenja. To izraža tudi njegov Sejalec, v soncu korakajoč kmet, "ki seje upanje in življenje prihodnosti" (T. Brejc).

(obletnica meseca 06_1997)

LETA 1699 KRŠČEN VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM († 1759)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

LETA 1714 UMRL JANEZ ANTON DOLNIČAR

ORGANIZATOR CERKVENEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI (* 1662)

Gibalo vsega cerkvenega življenja v ljubljanski škofiji je bil v času treh škofov (Herbersteina, Kunburga, Kaunitza) Janez Anton Dolničar, škofijski generalni vikar od leta 1689 do 1714. Na njegovo pobudo so leta 1700 na mestu stare stolnice, ki jo je bil prizadel potres, začeli zidati sedanjo stolnico, ki je bila posvečena 7. maja 1707. Dolničar je prevzel vso organizacijo gradnje

LETA 1764 ROJEN JURIJ DOLINAR

PRAVNIK, PEDAGOG, BIRMANSKI BOTER FRIDERIKA BARAGA († 1858)

Otrok revnih gostačev iz Vovč v Poljanski dolini je s pomočjo dobrotnikov prišel v ljubljanske šole, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral pravo. Postal je profesor cerkvenega prava in zgodovine na ljubljanskem liceju. Imel je tudi internat: sam je vodil vzgojo dijakov, gospa pa vzgojo deklet. Pri njih je od 1eta 1810 do odhoda na Dunaj (1816) stanoval Friderik Baraga. Med svojim drugim obiskom domovine leta 1858 je Baraga, škof-misijonar med Indijanci, šel pozdravit svojega botra in vzgojitelja, slepega starčka.

LETA 1824 ROJEN GEORGE BYRON

ANGLEŠKI PESNIK, PLEMIČ (* 1788)

Eden največjih pesnikov angleške in evropske romantike je George Gordon Noel Byron, znan kot Lord Byron, ker je po svojih prednikih podedoval plemiški naslov. Njegova plemiška poezija je "plemenita". Vrh njegove ustvarjalnosti pomenijo epske pesnitve oziroma povesti v verzih, med katerimi je najbolj znano Romanje Childa Harolda (1812-1818).

njegove misli:

• Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila rojena kot dvojčica.
  
• Kapljica črnila pripravi k premišljevanju milijone.
  
• Izkoristite vsako priložnost za smeh. To je najcenejše zdravilo.
  
• Ne boj se neznanja, boj se lažnega znanja, zaradi njega namreč prihaja do vseh nesreč tega sveta.

LETA 1877 ROJEN IVO ŠORLI

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PUBLICIST († 1958)

Ivo Šorli je po študiju prava postal notar in je služboval v raznih krajih po Istri in nato v Sloveniji. V svojih povestih in romanih (Človek in pol, Pot za razpotjem, Zadnji val) je opisoval kmečko življenje na Tolminskem. Za večino njegovih del je značilen zmerni realizem.

LETA 1882 UMRL CHARLES DARWIN

ANGLEŠKI NARAVOSLOVEC (* 1809)

Znameniti angleški naravoslovec Charles Darwin svojo knjigo Nastanek vrst (1859), ki velja za 'katekizem' evolucijske teorije, končuje: "Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno v le nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti."

Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije?

LETA 1893 ROJEN LOJZE DOLINAR

kipar († 1970)

Kipar Lojze Dolinar je zapustil bogato dediščino svojega umetniškega snovanja. Njegov umetniški opus sestavljajo najrazličnejša dela. Znan je predvsem po mnogih javnih spomenikih. Bil je pod vplivom slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, nato je prešel v ekspresionizem in monumentalni realizem. Dolgo časa je živel in ustvarjal v Beogradu. Nekaj njegovih del: portreti Aškerca, Jakopiča, Ivana Cankarja, nagrobnik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah.

LETA 1911 UMRL IVAN GROHAR

SLIKAR (* 1867)

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke ... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

LETA 1920 ROJEN LJUBO SIRC

SLOVENSKI IN BRITANSKI EKONOMIST († 2016)

Rodil se je v Kranju in njegov oče je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih slovenskih podjetnikov. Med okupacijo je bil Ljubo, ki je študiral pravo, aktiven v odporniški skupini Stara pravda. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, zatem na 20 let strogega zapora. Ko je bil izpuščen iz zapora, je zbežal v Združeno kraljestvo. V Švici je doktoriral iz ekonomije, ki jo je nato predaval na univerzi v Glasgowu. Leta 1983 je ustanovil londonski inštitut za raziskovanje komunističnih ekonomij.

LETA 1967 UMRL KONRAD ADENAUER

NEMŠKI ODVETNIK IN POLITIK (* 1876)

Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec. Tako je dejal o sebi veliki nemški državnik Konrad Adenauer, ki skupaj s Francozom Robertom Schumanom in Italijanom Alcidejem de Gasperijem velja za "očeta" združene Evrope. Vsi trije so bili globoko verni in svoje poslanstvo v politiki so vršili v duhu evangelija. Iz njega je izvirala tudi zamisel o evropskem združevanju po dveh krvavih vojnah v prvi polovici 20. stoletja. Temeljni kamen je bil postavljen pred petdesetimi leti in sicer z Rimskim sporazumom, podpisanim 25. marca 1957, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. To združevanje je poslej napredovalo in se krepilo; pri tem pa je Evropa vedno bolj pozabljala na svoje krščanske korenine, katerih ne omenja niti v ustavi EU. Papež Janez Pavel II. je v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi leta 2003 zapisal: "V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju."

več:
S. Čuk, Konrad Adenauer. Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec: Pričevanje, v: Ognjišče 5, (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kjer ni Božjega Duha, tam ni svobode, tam je suženjstvo.
  
• Najbolj nevarna zabloda našega časa je brezbožni materializem. Ta Boga zanika, ga sovraži, se bori proti njemu; zaradi tega ne prizna nobene svobode.
  
• Vsi mi živimo pod istim nebom, toda nimamo vsi istega obzorja.
  
• Glede na to, da je Bog omejil razumnost človeka, se zdi nepravično, da ni omejil tudi njegove neumnosti.
  
• Vsi deli človeškega telesa se sčasoma utrudijo - razen jezika.
  
• Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.

o njem:

• Pripovedujejo, da je neki nemški duhovnik otrokom pri verouku razlagal, kaj je oseba in kaj je osebnost. Vsak človek je oseba, jim je dejal, ni pa vsak tudi osebnost; če hočeš biti osebnost, moraš imeti trdna načela in se po njih dosledno ravnati. Otroke je vprašal, če poznajo kakšen tak primer. Neki trinajstleten deček je odgovoril: "Osebnost je gospod Adenauer." Duhovnika je zanimalo: "Zakaj praviš, da je Konrad Adenauer osebnost?" Deček je odvrnil: "Zato, ker dela to, kar govori, in govori tako, kakor dela."

LETA 1988 UMRL PAVEL KUNAVER

SLOVENSKI PEDAGOG, LJUBITELJ NARAVE IN POLJUDNOZNANSTVENI PISEC (* 1889)

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil v devetindevetdesetem letu starosti.

več:
S. Čuk, Pavel Kunaver: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2008), 30-31.

LETA 2005 JE BIL KARDINAL JOSEPH RATZINGER

IZVOLJEN ZA PAPEŽA Z IMENOM BENEDIKT XVI.

Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava izvoljen za njegovega naslednika. "Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče - papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra.  Brž ko je kardinal, ki naznani "veliko veselje: Habemus papam" (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je še dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

več o "zaslužnem papežu" Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

• Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji.
  
• Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.
  
• Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.
  
• Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.
  
• Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.

LETA 2009 UMRL BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik (* 1931)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani .... Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta ... to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: "Vic je dober, risba pa ni!"
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: "Glej no, saj ti znaš risati!" In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva "prijatla" sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet "kajev" (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

18. aprila 1965 izšla prva številka Ognjišča

Prvo leto je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri bralcih "toplo sprejeto", kot beremo v sporočilu iz uredništva na zadnji strani druge številke. "Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov." Ustvarjali smo ga z ljubeznijo in z ljubeznijo je bilo sprejeto. Koprčani in Postojnčani smo si delo razdelili. Postojnska "redakcija" je skrbela v glavnem za besedila, risbe in razpečavanje svojih izvodov (800, Koper 500), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje in vezavo. Mladina v Kopru se je ob podpori nekaterih starejših vernikov z navdušenjem "vrgla" na delo. Delalo se je udarniško in velikokrat tudi ponoči.

Farno ognjišče se je samopostrežno ponujalo na vhodih župnijskih cerkva v Kopru in Postojni. Obe mesti sta turistični in tako je list "zašel" tudi v druge kraje naše domovine in od vsepovsod so spraševali po njem. Za božič leta 1965 je izšla prva številka drugega letnika in sicer - tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Naslov se je skrajšal v Ognjišče, list pa naj bi bil namenjen mladini. Za tričlanski uredniški odbor (Bole, Čuk, Ravbar) je bilo delo za Ognjišče "nadurno", poleg rednega duhovniškega dela. Šele sredi leta 1967 je bil Franc Bole razrešen župnije in je postal "oče urednik", naslednje leto se mu je pridružil Silvester Čuk, potrebno je bilo urediti tudi upravo, ki ima na skrbi računovodstvo in naročniške zadeve. V škofijskem domu v Kopru so nam odstopili kletni prostor, ki smo ga preuredili v uredništvo in upravo, hkrati pa je bilo tam tudi skladišče.

Leta 1966 je naklada Ognjišča iz meseca v mesec naraščala in ob koncu leta je znašala že 18.000 izvodov. Prvo številko tretjega letnika (1967) smo tiskali 36.000, toda bilo je še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Koprska tiskarna s svojimi majhnimi zmogljivostmi ni bila več kos tolikšni nakladi, zato je z novim letom 1968 tiskanje Ognjišča prevzela tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto je Ognjišče dobilo barvni ovitek, naklada pa je še vedno rasla. Prvi presenetljivi "višek" je dosegla leta 1971, ko se je povzpela na 85.000, potem pa "sedem debelih let" vztrajala na tej razveseljivi številki.

Presegli smo magično mejo 100.000

Leta 1979 je naklada Ognjišča na naše veselo presenečenje nenadoma spet "poskočila": z novim letom 1980 smo tiskali 90.000 izvodov. Morda je temu dejstvu botrovalo tudi večje zanimanje za Cerkev po nastopu Janeza Pavla II., prvega papeža Slovana. Rast se je vztrajno nadaljevala, tako da smo z novim letom 1984 za 2.000 presegli "čarobno" mejo 100.000; januarsko številko letnika 1985 pa smo tiskali v nakladi 104.000 izvodov! To so bila leta, ko je bila lakota po duhovni hrani, ki jo nudi verski tisk, veliko večja kot dandanes, predvsem pa še ni bilo elektronskih medijev (računalnikov, interneta), ki so ljudem, zlasti mladim, v dokajšnji meri odtujili branje.

Ognjišče je postopoma spreminjalo svojo podobo, kar je tudi pripomoglo k njegovi (številčni) rasti. Letnik 1970 je prinesel dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk je imelo 50 strani (+ 4 strani ovitka), nadaljnje pa 64 strani, tak obseg je ostal vse do leta 1991, ko se je ovitek tiskal posebej. Po vsebini pa je Ognjišče ostalo v bistvenih potezah zvesto svoji zasnovi "ob rojstvu", izpovedani v uradni listini, poslani Sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS: "Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je mladini primerna. V skladu s katehetskim pravilnikom ter koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih."

Vsebinsko so bile (in so v glavnem še) ustaljene in nepogrešljive rubrike: Molitev, Pismo meseca, Gost meseca, Priloga, Naši preizkušani bratje, Predal dobrote, Pisma, Povest, Humor, Križanka. Zadnja leta se jim je pridružilo nekaj novih, ki so zelo povezane z vsakdanjim življenjem (Na obisku, Zgodbe s srcem, Življenje nas uči, Pričevanje, Obletnica meseca, Moj pogled, Potopis, Psiholog svetuje, Internet, Tehnika, Narava in zdravje). Med najbolj "vedno zelene" spada rubrika Priporočamo, berite, ki v vsaki številki vabi k branju treh novih knjig.

Dobre knjige po nizkih cenah

Naše delo ni bilo omejeno le na mesečnik Ognjišče, že leta 1966 smo začeli bralcem pošiljati tudi knjige z versko in vzgojno vsebino. Zaživeli sta zbirki Mala knjižnica Ognjišča in Žepna knjižnica Ognjišča: v prvi je izšlo enajst manjših del v skupni nakladi 255.000 izvodov, v drugi pa dvajset knjig v skupni nakladi 382.000 izvodov. V najbolj visoki nakladi (40.000 izvodov) je izšel življenjepis papeža Janeza XXIII. Pri bralcih so bili lepo sprejeti življenjepisni romani nemškega pisatelja Wilhelma Hunermanna o raznih svetniških osebnostih (sv. Pij X., sv. Janez Vianej, sv. Janez od Boga), ker na živih zgledih kažejo uresničene krščanske vrednote. Leta 1980 smo se vključili v mednarodno izdajo zbirke Cerkev in njena zgodovina italijanske verske založbe Jaca Book iz Milana. Slovenski prevod zbirke, ki obsega deset knjig velikega formata, je izhajal v nakladi 5.000 izvodov, ki so bili takoj razprodani. Enako tudi zbirka z naslovom Sveto pismo in njegova zgodovina. Obe zbirki smo poimenovali Mladinska verska enciklopedija.

Leta 1984 smo začeli sodelovati z angleško založbo Lion in tako je nastala zbirka Veroučna knjižnica Ognjišča, v kateri je izšlo osem knjig. Rekordno naklado je doživelo "rdeče" Kratko Sveto pismo s slikami: od leta 1979 do danes smo ga natisnili v nakladi okoli 80.000 izvodov! Prvi "veliki založniški podvig" Ognjišča je bila monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki je v kratkem doživela dve izdaji in dosegla naklado 20.000 izvodov. Posrečena je bila tudi monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.

Zadnja leta je knjižno snovanje pri Ognjišču vedno bolj živahno. Vsako leto "zagleda beli dan" kar precej knjig, ki jih bralci z veseljem sprejemajo. Naše "uspešnice" so zlasti razne zgodbe (z biserom, za pogovor, za dušo, s semeni upanja), ki jih nabira naš urednik Božo Rustja. To so knjige, ki jih lahko podariš tudi takim ljudem, ki z Bogom niso "domači". Med knjige te vrste spada tudi Misel za lepši dan, za katero je Silvester Čuk izbral misli, ki lahko postanejo vodilo našega dneva; prav tako tudi njegova knjiga Svetnik za vsak dan v dveh delih. Naše knjige lahko naročite na upravo v Kopru, kupite pa jih lahko tudi v vseh knjigarnah z verskim tiskom v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, v Ajdovščini.

Zgradili smo nove prostore

Povečana založniška dejavnost Ognjišča je terjala nove moči in tudi večje prostore. Leta 1984 smo dobili svežo moč: na uredništvo je prišel Marko Čuk, ki je postal tehnični urednik ali oblikovalec Ognjišča in to nalogo z veliko predanostjo opravlja še danes. Sredi leta 1989 se je začela uresničevati zamisel o novih prostorih Ognjišča, ker so bili dotedanji premajhni. Po načrtih arhitekta Iztoka Čančule je bil leta 1990 na desnem krilu škofijskega doma v Kopru zgrajen prizidek, ki se arhitekturno ujema s hišo, obsega pa prostore, ki jih potrebuje Ognjišče. V kletnih prostorih je veliko skladišče (ki pa je še premajhno), v prvem nadstropju je pisarna uprave ("dvor žena"), za njo pa je "presveto" - pisarna očeta urednika. V istem nadstropju je na desni priročno skladišče, kjer so na policah razstavljene vse naše izdaje (Ognjišče, knjige, glasbene in video kasete). V tem prostoru naša uslužbenka "pakira", kar naročajo naši bralci. Poleg njega je manjša soba, v kateri je sedež knjigovodstva in računovodstva Sončne pesmi ter Radia Ognjišče. Na nasprotni strani je družabni prostor s francoskim imenom "foyer", ki pomeni "ognjišče". Tam se zberemo h kavici, malici ali ob kakšnem praznovanju.

V drugem nadstropju so trije prostori namenjeni tehničnemu uredništvu. Tam je na mizah in ob njih polno ekranov, računalnikov, tiskalnikov, ki so nepogrešljiva "orodja" za ustvarjanje Ognjišča in knjig. Z njimi dela dolgoletni tehnični urednik Marko Čuk, kateremu zadnje čase pomaga Matjaž Starc. Ena soba pa je nekakšen "fotografski arhiv", kjer so shranjeni diapozitivi, fotografije, razglednice, zadnje čase tudi CD-ji z digitalnimi slikami. Na levi strani drugega nadstropja je knjižnica z leposlovnimi in strokovnimi knjigami, ki so dragocena pomoč pri našem pisanju. Poleg knjižnice je svetla delovna soba Boža Rustje, našega odgovornega urednika. V tretjem nadstropju prizidka je troje stanovanj. Nove prostore, v katere se je Ognjišče vselilo prve dni maja, je blagoslovil škof Metod Pirih 7. maja 1991.

Ognjišče se je povečalo in "zdebelilo"

Ob tridesetletnici je Ognjišče "poraslo" za osem strani, povečal se je tudi format (od 15x21 cm na 15x23 cm), celotno Ognjišče je bilo tiskano v barvah. Leta 1998 se je naš mesečnik spet "zredil" in obsegal je 84 strani. Papir je bil boljši, zato so bile bolj "spodobne" tudi slike. V takem obsegu in formatu je Ognjišče vztrajalo do leta 2001. Novo tisočletje pa je bil čas za nove spremembe. Ognjišče je začelo izhajati na 100 straneh, tudi format se je malce povečal. Še pomembnejše od tehničnih pa so bile vsebinske novosti.

Pojavile so se nekatere nove rubrike, kot Moj pogled (pogovor z znanimi slovenskimi osebnostmi), Internet (ki mladim veliko pomeni), Film, Mladi med seboj, So to res ponudbe? (o raznih verskih ponudbah po okusu sodobnega potrošniškega človeka).

Leta 2002 Ognjišče na obsegu ni nič pridobilo, vsebinsko pa je ohranilo stare rubrike, ki jim ima praktično že od začetka, pa tudi nove iz prejšnjega letnika, ki so Ognjišče malo bolj približale mladim. Pomembna novost tega letnika je bila rubrika Gradimo družino, s katero je p. Vital Vider mlade vodil v šolo za zakon. Izidor Šček nas je vodil v slovenske gore, dostopne tudi za družine z manjšimi otroki, Alenka Veber pa nas je s sliko in besedo vabila na pot po raznih krajih, kjer obstajajo spominske, kulturne, pohodne in druge poti. Zelo dragocena vsebinska novost letnika 2003, ki je po obsegu ostal tak kot poprejšnji, je bila rubrika Psihoterapevt svetuje, v kateri diplomirani psiholog dr. Bogdan Žorž iz svojih poklicnih izkušenj nudi "drobne misli iz vsakdanjega življenja za najstnike in njihove starše". Toplo je bila sprejeta tudi rubrika Življenje nas uči z resničnimi, povečini bolj žalostnimi zgodbami iz življenja ljudi okoli nas.

 Še bolj zanimiva je postala v letniku 2004, ko jo je prevzela Alja Napotnik. Ta letnik je prinesel "revolucionarno" novost: "dodatek" Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključene vse zgodbe naših dopisovalcev, ki so bile poprej razporejene na raznih straneh, ter povest v nadaljevanjih (zdaj pa tudi misli rubrike Zajemi vsak dan). Ognjišče ima od lanskega januarja 116 strani; vezani letnik 2004 šteje 1392 strani in je kar zajetna knjiga, ki tehta 1.850 kg (za primerjavo: vezani letnik Ognjišča 1985 - 768 strani na časopisnem papirju - tehta samo 0,750 kg).

Od rokopisa do tiskarne (v roke bralcev)

Po pregledu zgodovine pa si ob koncu poglejmo še, kako se danes rojeva Ognjišče. Logično je, da mora biti vsak članek, pravzaprav še tako skromno besedilo, ki bo objavljeno v Ognjišču, najprej napisano.

Včasih je to "šlo" na roke, potem na pisalne stroje, danes pa že na računalnik. Tudi številni sodelavci nam pošiljajo svoje prispevke po elektronski pošti. Ne znam si več predstavljati časov, ko so ljudje pošiljali rokopise, nato so jih v uredništvu popravili, pa pretipkali in oddali v tiskarno. Danes "poje" elektronika. Saj veste, "moderni ljudje", kot bi rekel "oče urednik", oddajamo prispevke zadnji trenutek, ker pač moramo upoštevati še najnovejša dognanja znanosti... Prejeta besedila sodelavcev "prekopiramo", po potrebi slovnično popravimo in v roke jih vzame tehnični urednik. Slednji dobi tudi fotografije v elektronski obliki (pdf obliki?). Če dobi slikovno gradivo v klasični obliki, ga mora še skenirati.

Sledi "postavljanje" strani. Ta izraz v žargonu pomeni, da se na stran Ognjišča "postavi" naslov, besedilo, fotografije, podnapise, podnaslove, misli na rob, umesti okvirčke... Kar precej dela, a ne. Seveda predstavlja še nekaj dela predolg (kdo ga bo krajšal?) ali prekratek članek (kaj bomo še dodali?). Bogato ilustrirana revija kot je Ognjišče pa potrebuje tudi izredno veliko fotografij. Te imamo v posebnih omarah arhiva, v zadnjem času pa imamo že lep "elektronski" arhiv fotografij, shranjenih na CD-jih.

Postavljene strani je potrebno še enkrat pregledati, kajti elektronika lahko tudi kdaj zataji. Kaj pa tudi mi, ljudje. Prepričati se je treba, da niso pod fotografijami napačni podnapisi ali kaj podobnega. Več možnosti za napake je, če se mudi. Mudi pa se skoraj vedno, kajti datum oddaje Ognjišča neizprosno določa tiskarna.Včasih smo oddajali v tiskarno rokopise, danes pa potujejo v Ljubljano po elektronski pošti do najmanjše podrobnosti izdelane strani v "pdf" obliki. Kako lepo je, ko ni več treba v tiskarno nositi rokopisov in kasneje filmov, (no, kar precej let smo nosili "matirane strani" in "špigle", to je, ogledala, kjer vidimo, kako bo izgledala natisnjena stran) in trepetati, ali bo okrog Razdrtega tako visok sneg z burjo, da bo oviran promet.

(priloga 04_2005)

* 18. april 1893, Nabrežina pri Trstu, † 29. november 1948, Ljubljana

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnika zasužnjene Primorske, ki je znal prisrčno zapeti tudi otrokom, predstavljamo ob obletnici rojstva.

»V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil«

Tako se začenja znana otroška pesem Iga Grudna, posvečena sinu. Ta 'oče' je torej pesnik sam. Rodil se je 18. aprila 1893 v Nabrežini v družini z desetimi otroki. Oče je bil posestnik in trgovec ter dolgoletni župan v tem slikovitem kraju, ki je bil nekdaj znan po kamnolomcih. Pri krstu je dobil ime Ignacij, vendar so mu vsi rekli Igo. Ljudsko šolo je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo šolo v Trstu, gimnazijo pa je končal v Gorici leta 1912. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju, toda že čez dve leti, po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, potem pa ne soško fronto, kjer je bil ranjen, zato mladi častnik ni več sodeloval v vojaških operacijah. Po vojni je nadaljeval študij prava v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1921 promoviral. V Ljubljani je bil nekaj časa služboval kot pripravnik v odvetniški pisarni, nato pa je postal samostojen odvetnik. V tem času se je poročil z Adelo Heine, pranečakinjo nemškega pesnika Heinricha Heineja. V zakonu, ki je trajal malo časa, se jim je rodila hči Marija. V drugem zakonu s Pepco Zajčevo sta se po drugi svetovni vojni rodila dva sinova. Med vojno so ga Italijani najprej zaprli v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v razna taborišča, nazadnje na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Nekaj časa je upravljal taboriščno bolnišnico nato pa preko Visa, Italije in severne Afrike prišel v Beograd, kjer je z Matejem Borom in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Ljubljano je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Huda bolezen (izredno nagla skleroza ožilja) je 29. novembra 1948 pretrgala nit njegovega življenja.

»Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta«

Igo Gruden je bil radožive, sončne narave in imel je čut ljubezni do vsega živega in to je izpovedal v številnih svojih pesmih. Pisati jih je začel že v gimnaziji in jih objavljati v otroškem listu Zvonček, leta 1912 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu, objavljal je tudi v drugih revijah. Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Mladi Igo je bil lep fant, kar malce vase zagledan, zato mu je Oton Župančič dal vzdevek Narcis, on pa je tako naslovil svojo prvo zbirko, ki govori o sanjavo sentimentalni ljubezni. Povsem drugačne so Primorske pesmi: vanje je ujeta vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Pesnik se vrača v rodni kraj; spomini se razrastejo v svojevrsten klic k odporu. Vsa leta pred drugo svetovno vojno je Gruden redno objavljal po revijah. Šele leta 1939 je izšla njegova tretja zbirka Dvanajsta ura, ki razodeva pesnikovo doživljanje takratnega slovenskega trenutka in njegovo iskreno željo, da bi zavladalo bratstvo med narodi. Po vojni je Igo Grude izdal dve knjigi svojih pesmi: V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946). Prvo bi lahko imenovali "pesniški dnevnik Grudnove zunanje in notranje biografije iz okupacijskih let" (B. Paternu). Druga, ki naj bi izšla že leta 1941, pa pomeni nadaljevanje in dopolnjevanje njegove dotedanje narodnostno, socialno in humanistično zavzete lirike. Gruden je pripravljal izbor svojih pesmi, ki ga je dokončal Fran Albreht in je izšel v knjigi Pesmi (1949). Iz zbirke, ki obsega okoli 200 pesmi, je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike. Izbor je doživel več ponatisov.

»Jožek ima hiško, v nji za deklo miško«

Pomemben delež v pesniškem ustvarjanju Iga Grudna ima mladinska poezija, ki se uvršča med najboljše od Levstika In Stritarja do Ketteja in Župančiča. Že kot petnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve mladinske pesmi v otroškem listu Zvonček. Pesmi za otroke je vedno rad pisal. Kmalu po prvi svetovni vojni je te svoje pesmice zbral in jih podaril otrokom v zbirki Miška osedlana (1922). S svojo etnografsko podobo ta zbirka korenini vsa v kraških tleh, ki so bila Grudnu domača. Svoje mlade prijatelje šaljivo vabi na zanimive sprehode po kraških vaseh v okolici njegove rodne Nabrežine. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj takih pesmi, v katerih je opozoril na veliko krivico, da njegova ožja domovina ni bila priključena Sloveniji. Nekaj pesmi sta mu navdihnila sinova Primož in Aleš, zlasti prvi, ki je bil ob pesnikovi smrti star dve leti. Pesem Sinku, v kateri mu pripoveduje o svoji mladosti, o svojem šolanju v Gorici in o petindvajsetih letih fašističnega nasilja, se končuje z naročilom: »Naj kdor koli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedi spijo v njej, / zanjo bori se naprej!« Izbral je najboljše pesmi in jih pripravil za knjigo Na Krasu (1949), toda njenega izida ni dočakal. Knjiga je doživela več izdaj. Izbor Grudnovih otroških pesmi je izšel v knjigi Jožek ima hiško (1966). Igo Gruden je prejel leta 1947 Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Njegove ustvarjalne načrte je prekrižala nenadna smrt poldrugo leto pozneje. Leta 1949 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo kot 'pesniku slovenske brežine'. Leta 1967 pa so po njem poimenovali šolo in prosvetno društvo v Nabrežini.

(obletnica meseca 04_2013)

Naših 35 let - april 2000

Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte "pirh" - prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvež­čič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad "imenom in priimkom" lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal "zaščitni znak", ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanst­vu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posre­dovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.

"Očeta" Farnega ognjišča sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bole in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru in je v to naše mesto s svojo vsestransko apostolsko dejavnostjo, posebej med mladimi, vnašal sveži veter koncilske pomladi. Pogo­sto sta se srečevala in se pogovarjala, s kakšnimi pastoralnimi sredstvi bi se bilo mogoče približati ljudem, zlasti mladim. Kaj ko bi poskusili s pisano besedo? Začeli bodo izdajati Farno og­njišče, listič, ki bo imel večino vsebine skupne, na koncu pa bodo oznanila in te strani bodo posebne v koprski (500 izvodov) in posebne v postojnski "izdaji" (800 izvodov). Župniji sta si razdelili delo: Postojna bo imela na skrbi besedila, tipkanje matric in risbe (v tamkajšnji "ekipi" sem bil od vsega začetka tudi podpisani), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje. Ta "partizanski" način tiska na predpotopnem ciklostilnem stroju je prevzela koprska mladina ob pomoči nekaterih starejših, izkuše­nih vernikov. Delalo se je udarniško in največkrat ponoči. Vse je pri delu vodila nesebična ljubezen, zato so njihovi napori obrodili nepričakovano bogate sadove. Farno ognjišče je bilo kot evangeljsko "gorčično zrno", najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste v mogočno drevo.

Njegov tedanji (in sedanji) glavni urednik Franc Bole je v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo) zapisal: "Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve ti­skane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zuna­njosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpola­gamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim lju­dem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mu­čijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova ve­ra in njihovo življenje v največji nevarnosti."

Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim sr­cem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkrat­ne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo "osebnostne pote­ze", od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktu­alne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstav­ljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, "iskre" za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. "Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!"

Farno ognjišče je začelo izhajati v "zlatih časih" koncilske pomladi, ko so verni ljudje čutili lakoto po duhovni hrani. To potrjuje tudi zapis Iz uredništva na koncu druge številke Farne­ga ognjišča (27. maja 1965): "Prva številka našega Farnega ognji­šča je bila toplo sprejeta. Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov. Zahvaljujemo se vam, da ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo po­močjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo. Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, pris­pevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je naš skupni list! Priporočamo vam, da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite... Radi po­sodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej 'zarjave­la'." V tej številki najdemo tudi "anekdoto" o preveč navdušenem razširjevalcu našega lista. "Ali je to mogoče? Da, nekdo je pro­dajal po hišah naš list po 100 dinarjev za komad. Dišal pa je po alkoholu. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke!"

Listič se je priljubil ne le Koprčanom in Postojnčanom, ampak tudi mnogim, ki so kot turisti prihajali v ti dve mesti in so v cerkvi odkrili Farno ognjišče. Tako je kmalu zašlo tudi v druge kraje Slovenije. Tretja številka je imela že ličnejšo obleko ­tiskan dvobarvni ovitek, na zadnji strani lepo misel papeža Pav­la VI. o župniji. Avgusta 1965 je bil Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni. Jesenska številka je zamujala, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. "Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!" so sporočili iz uredništva.

V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika. Povpraševanje po Farnem ognjišču je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je spre­jela tiskarna Primorski tisk v Kopru (leto poprej je ponudbo ­gotovo po naročilu od zgoraj - zavrnila). Prva številka drugega letnika (1966) je bila tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Izginile so strani, namenjene župnijam Koper in Postojna, in list se je preimenoval v Ognjišče ter bil tudi "uradno" namenjen vsej slo­venski mladini. Naklada je med letom stalno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo tiskali 35.000 izvodov, pa je bilo še premalo, kajti ogla­šali so se vedno novi naročniki. Za to številko je tedanji kopr­ski škof dr. Janez Jenko napisal "spodbudno pismo" (V Božjem ime­nu pogumno naprej), ki ga je sklenil z besedami: "Ognjišče, list naše mladine, pogumno stopaj v imenu Jezusovem naprej v tretje leto svojega plemenitega delovanja! Postani prijatelj in sprem­ljevalec čim večjega števila doraščajočih fantov in deklet! Zaupam!"

Takrat nismo imeli še nobenih prostorov za uredništvo, še manj za upravo. Uredniško delo smo opravljali "za nameček" ob vsem drugem. Začetki "pravega" uredništva in uprave segajo v jesen leta 1967.

rubrika Naših 35 let 04_2000

LETA 1506 POSTAVILI TEMELJE BAZILIKE SV. PETRA V RIMU

Simbol Rima, 'večnega mesta', ki je sedež naslednika apostola Petra, poglavarja vesoljne Cerkve, je veličastna bazilika tega apostola. Temelje zanjo so postavili 18. aprila 1506, ko je Cerkev vodil papež Julij II. Načrte zanjo je naredil arhitekt Bramante.

LETA 1812 ROJEN JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC († 1861)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1893 ROJEN IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK († 1948)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2013

nekaj njegovih verzov ...

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

LETA 1941 UMRL IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (* 1851)

Bančni uradnik je bil leta 1851 izvoljen v mestni svet, na prehodu v 20. stol. pa je bil 14 let ljubljanski župan (1896-1910). Po potresu 1895 je želel Ljubljano spremeniti v sodobno mesto, jo uveljaviti kot središče slovenskega ozemlja in tudi navzven. Lotil se je načrtnega razvoja mesta: z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole... Veliko je naredil na gospodarskem in tudi kulturnem področju saj je bil tudi pesnik in prevajalec ... Zasluge je imel tudi pri ustanovitvi ljubljanske univerze, zato je bil leta 1941 imenovan za njenega častnega doktorja. Italijanska okupacija Ljubljane ga je tako strla, da je naredil samomor: ogrnjen z jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.

LETA 1955 UMRL ALBERT EINSTEIN

JUDOVSKO-NEMŠKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1879)

Albert Einstein je eden največjih znanstvenikov v zgodovini človeštva. Poznamo ga predvsem po njegovi relativnostni teoriji, ki je upoštevala novo lastnost prostora in časa – težnost. Njegovo znanstveno iskanje je vodila, kot je sam dejal, 'božanska radovednost'.

nekaj njegovih misli:

• Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni ga pa mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.
  
• Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost - ampak kar zadeva vesolje, nisem še povsem prepričan.
  
• Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati predvsem revnih idej in nazorov.
  
• Ne moremo govoriti niti o velikih odkritjih niti o pravem napredku, dokler je na svetu še kakšen nesrečen otrok.
  
• Kaj je smisel življenja? Poznati odgovor na to vprašanje, pomeni imeti vero.
  
• Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni - pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim.
  
• Cepljenje drv je tako priljubljeno zato, ker pri tej dejavnosti takoj vidimo uspeh.
  
• Vse bolj cenim dobroto in ljubezen do bližnjega. Ves naš poveličevani tehnološki napredek - in naša civilizacija - je kakor sekira v rokah zločinskega obsedenca.
  
• Strinjam se s svojim rojakom Jezusom Kristusom: raje sam trpim, kakor da bi povzročal trpljenje drugim.
  
• Zares obstaja na tem svetu ena sama točka, kjer ne vidim nobene teme – to je osebnost Jezusa Kristusa. V njem se nam je Bog najjasneje razodel. Njega častim.
  
• Bistvo religioznosti je v tem, da si sposoben vživeti se v sočloveka, se veseliti njegovega veselja in trpeti njegovo trpljenje.
  
• Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.
  
• Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sam sebi se zdim kakor deček, ki se igra na obali in je vesel, ko tu in tam najde kak bolj gladek kamen ali lepšo školjko, medtem ko veliki ocean resnice leži še nedotaknjen pred njim.

LETA 1965 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA OGNJIŠČA

Leta 1965 je bila velika noč 18. aprila. Verniki župnij Koper in Postojna so tedaj za največji krščanski praznik dobili poseben "pirh": župnijsko glasilo z naslovom Farno ognjišče, ki je hotelo biti več kot zgolj oznanila (tem so bile odmerjene tri zadnje strani od skupnih štiriindvajsetih). Novorojeno Farno ognjišče je bilo po obliki dokaj skromno - ciklostilno razmnoženo, opremljeno z okornimi risbami - vsebinsko pa je imelo že precej takega, kar se je ohranilo vse do danes. Tedanji postojnski župnik Franc Bole, uredniktega lističa, je napisal takle "rojstni list": "Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo. Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. Povezati hočemo našo faro (župnijo) v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti s časom v korak, zato se ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da sodoben, moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je zmeraj moderna. List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji. V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz sodobnega verskega življenja in še... Vsakokrat bomo poročali tudi o našem farnem življenju, o naših načrtih, naših željah, o sporedu naših župnijskih pobožnosti ter o tem in onem, kar vas kot žive župljane mora zanimati... List vam je na razpolago v cerkvi - dokler ne bo pošel, seveda... List lahko vzame vsakdo. Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda. Naj bo vaš resnični prijatelj, saj prihaja k vam, da vam vošči vse dobro ravno za praznike."

več:
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

o Ognjišču (ob zlatem jubileju 2015):

• Prvih letnikov doma nismo imeli. Potem pa, ko smo otroci zrasli in začeli segati po branju, je v hišo prišlo tudi Ognjišče. Navadno sem ga bral od konca, od strani z Indijančkom in s humorjem naprej. Ko sem precej pozneje spovedoval, sem vsak mesec v spovednico vzel tudi Ognjišče. Vedno je bilo dovolj priložnosti, da sem revijo prebral v celoti. Opazil sem, da raste skupaj s svojimi bralci. Želim ji, da bi znala tudi v prihodnje odkrivati načine, kako nagovarjati mlade in vse druge za lepo, dobro in plemenito. (Stanislav Zore, LJ škof in metropolit)
  
• »Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in njegova beseda je žarela kakor plamenica« (Sir 48,1). Isti pisec piše o preroku, da je bil vzet v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji (Sir 48,9). O Ognjišču pa lahko rečemo, ne da je bilo vzeto, temveč, da se je spustilo z neba v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji, in v 50 letih po dolgem in počez neštetokrat v diru prevozilo našo deželo in obiskalo slehernega rojaka po vsej širni zemlji in vsakemu vžigalo srce za zemeljsko in za nebeško domovino. Zatorej iskrene čestitke vsem iskrim vpregam in izkušenim kočijažem, številnim posadkam in častnim spremljevalcem, ki v družbi krilatih nebeščanov udarjajo na bobne, godejo in pojejo: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se pripeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo, kol'kor le morejo, da se nebesa tresejo ...!« (Jurij Bizjak, koprski škof)
  
• V dobi odraščanja sem rad bral odgovore ‘očeta urednika’, ki je spraševalcem izvrstno pojasnjeval verska in tudi druga življenjska vprašanja. Danes najprej pogledam strip o Indijančku in se vedno sprašujem od kod izvirne ideje za njegove prigode. Nato preberem pronicljiva in kritična razmišljanja sedanjega urednika. Sledi branje drugih vsebin, ki traja nekaj dni. Če je ognjišče simbol ljubečega doma, je za Cerkev na Slovenskem revija Ognjišče kamin, kamor se prihaja gret mnogo ljudi. Naj ogenj Svetega Duha še dolgo gori v tem kaminu! (Peter Štumpf, soboški škof)
• Ognjišče mi je všeč, ker povezuje stari in novi rod, ker v osrednjih komentarjih spregovori o perečih vprašanjih, hkrati pa prinaša v zavest pomembne, dostikrat že pozabljene osebnosti iz naše in svetovne kulture. Všeč mi je, ker govori o naši polpreteklosti, ker odkriva svetle, a tudi temne plasti naše sedanjosti, kar oboje skupaj edino omogoča orientacijo za prihodnost. Revija pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker ob kršitvah etičnih vrednot v družbi opozarja na posledice. - Možnost, da ljudje v stiski pridejo v stik s teologi in psihologi, se mi zdi neprecenljiva. Morda bi kazalo objavljati še več miselnega gradiva, tako da bi bralci, ki naj bi na religioznem polju “bili vedno pripravljeni, da vsakemu, ki hoče vedeti razlog za upanje”, znali dali odgovor, znali utemeljiti svoja stališča tudi na drugih področjih. Da bi zlasti mlade, in to ob preprosto formuliranih besedilih – povabili k iskanju  “prvih počel in zadnjih vzrokov”. Če kdaj, je to nujno danes, ko človeštvo izgublja, oziroma se zdi, da načrtno in namenoma uničuje osnovne vrednote. (Zorko Simčič, pisatelj)
• Ognjišče. Zadišalo je po črni kuhinji mojih starih staršev. Tam skuhano mleko in ocvrto jajce je bilo boljše od vsakih nebes. Revija me je takoj presenetila. Premišljene rubrike, kratki in daljši prispevki, vesti iz krščanskega sveta, verske vsebine, leposlovna besedila, celó šale; vse še v črno-beli tehniki, a ne črno-belo! Predvsem pa tista pisma in odgovori nanje! Pa življenjske stiske bolnih ljudi! Je v tem izpovedovanju in iskanju rešitev kaj mene ali mi je dano živeti zunaj vseh preizkušenj? Vsa leta lovi Ognjišče korak z drugimi dobrimi revijami; razgrinja anatomijo človeških navad, razvad, grehot in žarenja dobrote. Zaslužilo bi vsestransko razčlenitev najmanj na ravni diplomske naloge. Meni ohranja okus po zlatorumeni smetani z domačega ognjišča. (Berta Golob, slavistka)
• Spomini na prvo branje revije Ognjišče nedvomno segajo v čas mladosti, ker je že s svojo zunanjo podobo pritegnila pozornost in potem oprema člankov z mnogimi fotografijami. Letom primerno je bilo tudi zanimanje za posamezne članke, vedno pa sta bila deležna pozornosti t.i. priloga in Indijanček, o katerem sem potem, ko sem prišel k Radiu Ognjišče, slišal, da je to ‘delo’ očeta Franca. Revija je bila sprva namenjena mladim, v zadnjih letih, morda celo desetletju, pa je kar za vse generacije. In morda je prav v tem tudi izziv za prihodnost: naj Revija Ognjišče postane hoteno in zavestno revija za družino, za vse generacije. (Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče)

 iskalec in zbiralec Marko Čuk