PAPEŽ JANEZ XXIII. OD KMEČKEGA DOMA DO NEBEŠKE SLAVE

Kronološki zapis njegovega življenja

1881 Angelo Roncalli, sin Giovannija Battista in Marianne Mazzola, se rodi 23. novembra v Sotto il Monte (Bergamo), isti dan je krščen.

1889 Prejme zakrament svete birme in prvo sveto obhajilo.

1892 Vstopi v malo semenišče v Bergamu, nato v bogoslovno semenišče; po dveh letih bogoslovja nadaljuje študij v Rimu.

1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.

1914 Izbruh prve svetovne vojne. Smrt papeža Pija X., nasledi ga Benedikt XV. Med vojno vojaški kaplan Roncalli streže ranjenim vojakom.

1925 Papež Pij XI. ga imenuje za apostolskega vizitatorja v Bolgariji. Posvečen je za škofa, njegovo geslo je 'Pokorščina in mir'.

1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.

1939 Umrje papež Pij XI., nasledi ga Eugenio Pacelli – papež Pij XII.

1. septembra Nemčija zasede Poljsko, kar pomeni začetek druge svetovne vojne. Roncalli med vojno organizira razne akcije za pomoč grškemu narodu in za rešitev tisočev Judov v Turčiji.

1944 Imenovan za apostolskega nuncija v Franciji: 31 decembra preda poverilna pisma De Gaullu, 1. januarja 1945 kot dekan diplomatskega zbora vošči francoskemu predsedniku.

1953 Imenovan za beneškega patriarha in kardinala, 15. januarja prejme znamenja kardinalske časti v Elizejski palači. 15. marca začne svojo službo patriarha v Benetkah; Benečane brž osvoji s svojim preprostim in prisrčnim nastopom.

1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za 'prehodnega' papeža.

1959 25. januarja v baziliki sv. Pavla koncil, rimsko sinodo in preureditev cerkvenega prava. Napiše okrožnico 'Ad Petri Cathedram', v kateri predstavi program svoje papeške službe.

1960 Od 24. do 31. januarja rimska sinoda. Ustanovitev pripravljalnih teles za koncil.

1961 Okrožnica 'Mater et magistra' (Mati in učiteljica) o socialnih vprašanjih. Uradna napoved koncila z apostolskim pismom 'Humanae salutis'.

1962 Okrožnica 'Delajmo pokoro' o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.

1963 11. aprila (ne veliki petek) podpiše svojo okrožnico-oporoko 'Pacem in terris' (Mir na zemlji). 3. junija konča svojo življenjsko pot. Ves svet z molitvijo spremlja njegovo umiranje.

2000 Končan je postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

2014 27. aprila papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

PONIŽNOST IN KROTKOST SRCA

Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.

Ko so tisti večer prišli v papeške prostore, je bil tajnik zaskrbljen in nekoliko zmeden.glavi mu je rojilo tisoč stvari, ki bi jih bilo treba narediti, urediti. »Svetost, ali naj koga pokličem? Treba je pripraviti radijsko poslanico, poklicati latiniste, da jo uredijo, potem pa še...« Novi Kristusov namestnik ga je ustavil in mu mirno dejal: »Dragi sin, zdaj me pusti, da v miru odmolim večernice, sklepnice in rožni venec, potem pa se bomo pogovorili.«

Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno bakljado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: "Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakelj, zdi se, da je požar." Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: "Daj mi štolo!" Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. "Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje." Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: "Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža."«

»Spominjam se smrtnega boja papeža Janeza in njegove vedre predanosti sestri smrti. Bil je prepričan, da bo koncil šel naprej. Zelo je cenil kardinala Montinija, milanskega nadškofa. Na smrtni postelji je izrekel željo: Moj naslednik bi lahko bil Montini... Ko je bil kardinal Montini 21. junija 1963 izvoljen za papeža, mi je zaupal, da je papeško službo sprejel zato, da bi nadaljeval koncil, to veliko delo, ki ga je začel papež Janez XXIII.«

SVETNIK NI POSTAL ZATO, KER JE BIL PAPEŽ

Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. IZ RODNE POLJSKE V VEČNO DOMOVINO

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

 1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

ČUTIL SEM, DA JE BIL JANEZ PAVEL II. SVETNIK

Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. »Prvo zavestno srečanje s kardinalom Wojtylom je bilo v konklavu, v katerem je bil izvoljen papež Janez Pavel I. Skupaj sva sicer delala na koncilu, vendar na različnih področjih. Ko sem ga osebno spoznal, sem takoj dojel z vso močjo njegovo človeško toplino, ki jo je izžareval ... Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času ... Moj spomin na Janeza Pavla II. je pol hvaležnosti. Nisem ga mogel in ga tudi nisem hotel posnemati, sem pa skušal peljati naprej njegovo delo.« V svoji homiliji ob beatifikaciji Janeza Pavla II. 1. maja 2011 je dejal: »Zgled njegove molitve me je vedno prevzel in mi bil v spodbudo: potopil se je v srečanje z Bogom. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi oropal vsega, toda on je vedno ostal 'skala', kakor je hotel Kristus.«

"MOJ ŠKOF JE POSTAL PAPEŽ"

Kardinal Stanislaw Dziwisz, kot krakovski nadškof naslednik Karola Wojtyla, je bil njegov tajnik skoraj štirideset let – od oktobra 1966 do smrti papeža Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Svojega škofa je spremljal na številnih potovanjih. V Rimu je bil z njim prvič avgusta 1978, po smrti papeža Pavla VI., za konklave, v katerem je bil izvoljen Janez Pavel I. Ko je krakovski nadškof Wojtyla zvedel za njegovo nenadno smrt, je bil pretresen. »Ne vemo, kaj je hotel Kristus povedati Cerkvi in svetu s to smrtjo,« je dejal v homiliji pri maši za umrlega papeža. Ko sta potovala v Rim za naslednji konklave, se spominja Dziwisz, je bil njegov nadškof bolj zamišljen ... Ko je 16. oktobra 1978 zaslišal ime kardinala, ki je bil izvoljen, ga je prešinilo: »To je moj škof!« Obšlo ga je neizmerno veselje, hkrati pa je kar otrpnil. Še isti večer mu je papež Janez Pavel II. rekel, naj ostane njegov tajnik. Ko se ozira nazaj, je prepričan: »Vse njegovo dotedanje življenje je bila priprava na to edinstveno in nadvse težko poslanstvo. V Vatikanu se je takoj počutil kot doma... Molitev je bila središče njegovega življenja. V kapeli je imel tudi mizo in papir in pred Najsvetejšim so nastajale njegove okrožnice in drugi dokumenti.«

Dziwisz je bil izvršitelj oporoke papeža Janeza Pavla II. »Razdeli vse!« mu je naročil pred smrtjo. Materialnih dobrin ni zapustil, ogromna pa je njegova duhovna dediščina.

'DOPOLNJENO JE' PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Renato Buzzonetti, papežev osebni zdravnik, je bil ob njem, ko je njegovo življenje ugašalo. Zapisoval si je vse dogajanje. V četrtek, 31. marca 2005, je papež med mašo ob njegovi postelji prejel zakrament bolniškega maziljenja. Med posvetitvijo je papež rahlo dvignil desnico za kruh in vino, pri Jagnje Božje je trikrat nakazal trkanje na prsi. V petek je z duhovniki spremljal molitev križevega pota: pri vsaki postaji se je pokrižal. V soboto, 2. aprila, je zjutraj sodeloval pri sveti maši. Okoli 15.30 je sestri Tobiani v poljščini zašepetal: »Pustite me oditi h Gospodu!« Te besede so bile njegov DOPOLNJENO JE.

Okoli 19. ure je padel v globoko nezavest. Ob 21.37 je njegovo srce prenehalo biti. Vsi so nekaj minut ostali zatopljeni v molk, potem pa so v materinem jeziku umrlega papeža zapeli zahvalno pesem. Ko se je v papeževi sobi prižgala luč, je množica, ki je napolnila Trg svetega Petra, vedela: ljubljeni papež je odšel v Očetovo hišo.

ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika). (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

Sv. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa, ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju (papež Frančišek)

Nekaj misli sv. Janeza Pavla II.:

Nam kristjanom ne sme veliko pomeniti, ali je kdo bolan ali zdrav; končno je pomembno edino to: ali si pripravljen po svoji vesti in veri v vsakem življenjskem položaju ter s svojim zares krščanskim zadržanjem uresničiti dostojanstvo, ki ti ga je podelil Bog ali pa hočeš to svoje dostojanstvo s površnim in neodgovornim življenjem, z grehom in krivdo pred Bogom, izgubiti (papež Janez Pavel II.)

Človek ne more živeti brez ljubezni Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen.

Bog se je približal. Med nami je. Rodil se je v Betlehemu ... Čeprav nas od njegovega rojstva loči dva tisoč let, je vedno pred nami in vedno hodi spredaj. Moramo "hiteti za njim" in ga skušati "dohiteti"... Po Kristusu je Bog izrazil svoje veselje nad človekom. Človeka se ne sme uničiti, ni dovoljeno človeka poniževati, ni ga dovoljeno sovražiti.

Trpljenje je tudi poziv k izpričevanju človekove moralne veličine, človekove duhovne zrelosti. Kristusovi mučenci in spoznavalci v različnih dobah so nam to dokazali s svojo zvestobo besedam: »Ne bojte se tistih, ki vam umorijo telo, duše pa vam ne morejo umoriti«.

Mož je poklican, da kot tisti, ki daje božjemu očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj vseh članov družine.

Od vsake preizkušnje, v kateri zmagamo, je navsezadnje odvisen moralni red. Vsaka izgubljena preizkušnja pa rodi nered.

Cerkev se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta.

Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja.

Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi resničnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.

Praktičen zgled in živo pričevanje staršev je temeljna prvina in nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev. Le če oče in mati molita skupaj s svojimi otroki in izpolnjujeta s tem svojo kraljevsko duhovništvo, prodreta globoko v njihova srca in zapustita tam sledove, ki jih dogajanja poznejšega življenja ne bodo mogla izbrisati.

Če je v nas moč božjega Duha, je v nas tudi močna vera v človeka – vera, upanje in ljubezen: neuničljive so in po njih smo pripravljeni pričati za stvar človeka pred vsakomer, ki mu je ta stvar zares pri srcu, ki mu je ta stvar sveta, ki ji želi po najboljši volji služiti.

Marija je bila res združena z Jezusom. Evangeliji niso ohranili dosti njenih besed. Tiste pa, ki so ohranjene, nas vodijo k njenemu Sinu in njegovi besedi. V Kani Galilejski je govorila najprej s svojim Sinom, potem pa rekla služabnikom: »Kar koli vam poreče, storite.« Isto sporočilo ima danes za nas

Tudi kadar je ista žena mati več otrok, je njen osebni odnos do slehernega od njih značilen za materinstvo v samem njegovem bistvu. Vsak otrok je namreč rojen na edinstven in neponovljiv način, in to velja tako za mater kakor za otroka. Vsakega otroka enako obdaja tista materinska ljubezen, na kateri je zgrajena otrokova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Kristus nas uči marsikaj ... Uči nas ponižnosti pred Bogom, pred ljudmi in pred vesoljem. Toda njegov nauk izključuje občutek manjvrednosti in občutek večvrednosti, saj se taki občutki ne ujemajo ne z resnico ne z ljubeznijo.

Kristusovo vstajenje nam je razodelo 'slavo prihodnjega veka' in obenem potrdilo 'povišanje križa': tisto veličastvo, ki je vsebovano v Kristusovem trpljenju samem, veličastvo, kakršno je v človekovem trpljenju pogosto odsevalo in še odseva kot izraz njegove, duhovne veličine.

Marijina vera, ki zaznamuje začetek nove in večne zaveze Boga s človeštvom v Jezusu Kristusu, ta njena junaška vera 'prehiteva' in 'gre pred' apostolskim pričevanjem Cerkve ter ostane navzoča v srcu Cerkve skrita kot posebna dediščina božjega razodetja.

Cerkev, ki nenehno premišljuje celotno Kristusovo skrivnost, z vso gotovostjo vere ve, da je odrešenje na križu vrnilo človeku na zunaj njegovo dostojanstvo in njegovemu bivanju na svetu smisel.

Kako naj se otroci razvijajo v ljubezni do človeških in krščanskih vrednot, če so postali sirote v moralnem pogledu, ker ni vzgojiteljev in vzornikov?

Družina je prva in temeljna človeška skupnost. Ona je življenjski okvir, je ozračje ljubezni. Življenje vsake družbe, naroda ali države je odvisno od družine, če je le v resnici pravi življenjski okvir in ozračje ljubezni.

Pred Križanim v nas človek, ki je udeleženec odrešenja, prevlada nad človekom, ki hoče biti zagrizen sodnik božjih sodb v svojem življenju in v življenju človeštva.

"Novo Marijino materinstvo", porojeno iz vere, je sad "nove" ljubezni, ki je v polnosti dozorela v njej pod križem, na temelju njene udeleženosti pri Sinovi odrešenjski ljubezni.

Bog je vedno na strani trpečih. Njegova vsemogočnost se razkriva prav v dejstvu, da je svobodno sprejel trpljenje.

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna.

Družina pripada najbolj izvirni in sveti dediščini človeštva! Kar namreč ogroža družino, ogroža človeka.

Ljubezen ni sanjarija: človeku je dana kot naloga, ki jo mora izpolniti s pomočjo božje milosti.

Otroke potrebujemo, ker nas vodijo k Bogu, k božjemu kraljestvu. Tu mislimo lepoto tolikih otrok, predvsem pa bolnih otrok, ki so še posebno lepi.

Ni dvoma, da duhovnik, skupaj z vso Cerkvijo, potuje s svojim časom in je pazljiv in dobrohoten, hkrati pa kritičen in buden poslušalec tega, kar zori v zgodovini.

Življenje je zaupano človeku kot zaklad, ki ga ne sme zapraviti, kot talent, s katerim mora gospodarno upravljati.

Ljubezen obsega tudi človeško telo in telo je deležno duhovne ljubezni.

Zvestobo lahko imenujemo doslednost, ki traja vse življenje.

Materinska ljubezen obdaja vsakega otroka na isti način: na tej ljubezni temelji njegova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Bog zaveze je zaupal življenje vsakega človeka drugemu človeku, njegovemu bratu, po zakonu vzajemnosti dajanja in prejemanja, darovanja samega sebe in sprejemanja drugih.

Drevo križa ob večnem cvetenju rodi vedno nove sadove odrešenja in zveličanja. Zato verniki gledajo zaupljivo na križ.

Marijo najdemo ob vznožju križa. S svojim pogumnim dejanjem je slika in predujem poguma vseh žena vseh časov, ki pomagajo vsem pokolenjem dajati Kristusa.

Zakon - podobno kot duhovništvo - zahteva ponižno velikodušnost in medsebojno zaupanje, ki prihaja iz globljega vira in ne samo iz človeškega čustva.

Vse življenje Device in Matere je zaodeto v gotovost, da ji je Bog blizu in da jo spremlja s svojo previdnostno dobrohotnostjo. Tako je tudi s Cerkvijo.

Lepota je ključ do skrivnosti in klic k presežnosti. Povabilo k okušanju življenja in k sanjam o prihodnosti.

Glasba opozarja na to, da je vera tudi stvar veselja, ljubezni in svete spoštljivosti.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.

Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.

Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.

Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.

Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.

Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.

V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.

Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v 'Marijino šolo', da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.

Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji 'trdnosti'.

Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.

Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.

Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.

Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.

Božič je povabilo, da pomislimo na svoje rojstvo v stvarnosti čisto posebnih okoliščin vsakogar.

Nihče ni tako kakor Mati Križanega izkusil skrivnosti križa, vznemirljivega srečanja presežne božje pravičnosti z ljubeznijo: tega "poljuba", s katerim je usmiljenje poljubilo pravičnost.

Čeprav je ista žena mati večih otrok, njeno osebno razmerje z vsakim izmed njih označuje materinstvo v njegovem bistvu.

V zgodovini odrešenja je krščanski zakon verska skrivnost. Družina je skrivnost ljubezni, ki neposredno sodeluje z božjim ustvarjalnim delom.

Vsako življenje, tudi najbolj nepomembno za ljudi, ima v Božjih očeh večno in neskončno vrednost.

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge.

Kristus je odrešil vsakega človeka brez izjeme. Z vsakim človekom brez izjeme je Kristus povezan, tudi če se človek tega ne zaveda.

Že na začetku svojega duhovniškega poklica sem bil prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi.

Ne samo, da se človekovega življenja ne sme uničiti, ampak ga je treba z vso ljubečo pazljivostjo varovati; življenje najde svoj polni smisel v sprejemanju in darovanju ljubezni.

Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji.

Živeti po vesti pomeni živeti po zakonu lastne narave in obrnjeno, živeti po tem zakonu pomeni živeti po vesti; seveda po pravi in nepristranski vesti, torej po vesti, ki pravilno razbira vsebino zakona ki ga je Stvarnik zapisal v človeško naravo.

Evangelij poudarja, da je človek bitje za življenje. Človeka Bog kliče, da bi bil deležen božjega življenja. Človek je bitje, poklicano k veličastvu.

Zahtevati pravico do splava, do uboja otroka, evtanazije in jih razglašati za zakonite, je isto kot pripisovati človeški svobodi sprijen in gnusen pomen: namreč absolutne oblasti nad drugimi in proti drugim. To pa je smrt prave svobode.

Svoboda ne pomeni samovolje. Človek ne sme storiti vsega, kar more in kar se mu poljubi. Ni svobode brez vezanosti. Človek je odgovoren sam zase, za sočloveka in za svet. Odgovoren je pred Bogom.

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom.

Vse življenje Cerkve je potopljeno v odrešenje in diha odrešenje. Da bi nas odrešil, je Kristus prišel na svet iz Očetovega naročja, je za človeštvo sam sebe žrtvoval na križu.

nekaj misli sv. Janeza XXIII.:

Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.

Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.

Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.

Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.

Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal

Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.

Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.

Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.

Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.

Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.

Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.

Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.

Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.

Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.

Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.

Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.

Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.

Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.

Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.

Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.

Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.

Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.

Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.

Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.

Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.

Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.

Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.

Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.

Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.

Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.

Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

Pripravil Marko Čuk

LETA 1882 UMRL RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (* 1803)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela ... Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

LETA 1903 ROJEN TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK († 1989)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu ... Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz ...). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Po končani drugi vojni je leta 1945 emigriral v Argentino, kjer je izdal več pesnitev in pesniških zbirk, postal je podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2009

LETA 1915 ROJEN P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR († 1999)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

... več o njem v članku gost meseca 10_1988

... v prilogi 10_1998, v kateri se spominjamo slovenskih vezi z Materjo Terezijo

... in v pričevanju 01_2000

nekaj njegovih misli ...

• Nekoč mi je nekdo rekel: "Vse gre navzdol!" Jaz pa sem mu odgovoril: "Vse gre navzgor!" Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to de¬želo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla sko¬zi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit...
• Veliko sveta sem prehodil. Moje poglavitno spoznanje je: ljudi vsega sveta muči predvsem lakota po duhovni hrani.

LETA 1945 UMRL JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU (* 1868)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

LETA 1993 UMRL FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK (* 1910)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

LETA 1999 UMRL OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA (* 1931)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.

Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).

Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931-1999). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41

nekaj njegovih misli ...

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.

... več misli Otmarja Črnilogarja

LETA 2020 UMRL FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig ... nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) ...

več:
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Magdalaine Hutin, * 26. april 1898, Pariz; † 6. november 1989, Pariz

Magdeleine Hutin se je rodila 26. aprila 1898 v družini s šestimi otroki, ki je imela za preživljanje le skromno vojaško pokojnino. Oče se je kot mlad vojaški zdravnik v Tuniziji tako poškodoval, da so ga upokojili, ko še ni dopolnil trideset let. Možnost poklicnega uspeha si je uničil iz ljubezni do muslimanskega otroka. Prav oče jo je od nežnih let učil ljubezni do Afrike (dobršen del severne Afrike je bil tedaj francoska kolonija) in predvsem do Arabcev, pri katerih je doživljal ganljive ure, pripoveduje Magdeleine v svoji knjigi Iz Sahare po vsem svetu, ki je živo poročilo o rojstvu Bratstva malih Jezusovih se­ster. Ob očetovem pripovedovanju je slišala še notranji glas, ki ji je "vlival ljubezen do Afrike obenem z ljubeznijo do najmanjših, naj­revnejših in najbolj zapuščenih med vsemi ljudmi". Prva svetovna vojna je zdesetkala njeno družino: dva brata sta padla na bojišču, stara ma­ti je bila ubita, sestro redovnico je pobrala španska gripa. Magdelei­ne je čutila v srcu redovniški poklic, pa je nobena redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi tuberkuloznega vnetja rebrne mrene in kronične­ga vnetja sklepov.

Ko je leta 1925 umrl oče, se je čutila dolžno skr­beti za mater, s katero sta ostali sami. V teh letih ji je prišel v roke življenjepis Charlesa de Foucaulda izpod peresa pisatelja Reneja Bazina. "Tam sem našla ideal, o katerem sem sanjala: evangelij, pre­nešen v življenje, popolno uboštvo, bivanje sredi zapuščenih ljud­stev, predvsem pa ljubezen: Jesus-Caritas, Jezus-Ljubezen. Iskreno sem prosila Gospoda, naj pospeši uro mojega odhoda v Saharo, da bi tam našla sledove malega Jezusovega brata Karla in živela njemu podob­no življenje." Takrat je bila učiteljica; zaradi bolezni so ji zdrav­niki svetovali, naj gre v kraje, kjer ni dežja. "V Saharo!" je segla zdravniku v besedo. "Že dvajset let sanjam, da bi odšla tja." To je bilo leta 1936 in Magdeleine je brž odpotovala v Afriko skupaj s svojo mamo in z Anne, dekletom, ki je hrepenelo po tem, da uresniči svo­jo željo po skrajno ubožnem življenju. Vsi znanci so jih imeli za no­re, one pa so bile presrečne.

Na alžirskih tleh so se vselile v borno hišico. Magdeleine in Anne sta brž začeli delati: "Vsak teden sva na­menili tri dni dispanzerju, delavnici in kuhinji za reveže, preostale tri dni pa prijateljskim obhodom, najprej peš, nato na konju... Spali sva oblečeni na deski na tleh, kuhali sva si na ilovnatem ognjišču močnik iz zmletega žita, v katerem je bilo pomešano vse, moka in otro­bi. In ko bi vedeli, kako sva bili veseli, kadar sva bili v skrajnem pomanjkanju!" Pol leta sta se z Anne pripravljali na redovno življe­nje pri belih sestrah v bližini mesta Alžir. 8. septembra 1939 sta tam naredili zaobljube in ta dan velja za ustanovni dan Bratstva mali Jezusovih sester.

Ko je bilo leta 1946 sklenjeno, da se Bratstvo razširi po vsem sve­tu, se je sestra Magdeleine odpravila na pot. Družine malih Jezusovih sester so zaživele med industrijskimi delavkami zahodnih mest, med ci­gani, med Pigmejci v Afriki, med Indijanci ob Amazonki, med domorodci v Avstraliji, med Eskimi na Aljaski. V Rimu že nad trideset let delajo v zabaviščnem parku, kjer z veliko ljubeznijo sprejemajo otroke in poklepetajo z njihovimi starši. Male Jezusove sestre najdeš na najmanj verjetnih in najbolj pozabljenih krajih. Njihova navzočnost je tako obzirna, da nihče ne more govoriti o vsiljivosti: Bratstvo malih Jezu­sovih sester je potrdil papež Pavel VI. 25. marca 1964, redovna pravi­la pa so bila potrjena šele leta 1988.

Sestra Magdeleine je breme vodstva preložila na ramena male sestre Jeanne v božični noči leta 1949 v Betlehemu. To je storila zato, da se je mogla posvetiti pisanju in obiskovanju sester, ki so po celem svetu (nam najbližja hiša je v Zagrebu). Bratstvo malih Jezusovih sester šteje nad 1.600 sester, Bratstvo malih Jezusovih bratov okoli 600; obstaja pa še devet drugih manjših Bratstev, ki se napajajo iz zgleda darovanja do konca malega brata Karla. Mala sestra Magdeleine, ki je bila vse življenje krhkega zdravja in je izbrala življenje skrajnega uboštva, je dočakala več kot 91 let: umrla je 6. novembra 1989. "Ko bom blizu pri Jezusu," je več let pred smrtjo pisala malim sestram, "ga bom prosila, naj vam pomaga, da ljubezen med vami vedno raste, kakor sem vam govorila od prvega dne, da ljubite druga drugo, kot nas ljubi Jezus, se pravi, brezmejno..."

(pričevanje 06_1998)

* 4. oktobra 1922, Magenta; † 28. aprila 1962, Ponte Nuovo

"Moje življenje za življenje otroka"

Njeno življenje razodeva neko posebno svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.Rodila se je 4. oktobra 1922 v Magenti pri Milanu. Pri krstu, ki ga ji je podelil stric Giuseppe, so ji dali ime Giovanna Francesca, klicali pa so jo vedno Gianna. Leta 1925 se je družina preselila v Bergamo, kjer je Gianna, še ne šestletna, prejela prvo sveto obhajilo, dve leti zatem pa sveto birmo. V šoli je imela nekaj težav, ki pa jih je uspešno prebrodila. Leta 1937 so se preselili v Genovo in tam je Gianna leta 1942 dokončala srednjo šolo. Tega leta sta umrla najprej mama in kmalu za njo še oče. Gianna se je odločila za študij medicine - po zgledu svojih bratov Ferdinanda in Enrica, predvsem pa v želji, da bi kot zdravnica odšla v misijone. V študentskih letih se je dejavno vključila v Katoliško akcijo, ki ji je ostala zvesta do konca življenja. Študij medicine je uspešno končala leta 1949 in naslednje leto je odprla ambulanto blizu svojega rojstnega kraja. Med "zapovedi", po katerih naj bi izvrševala svoj zdravniški poklic, je zapisala: "Ne pozabi na dušo bolnika!" Iz velike ljubezni do otrok in pozornosti do mater se je specializirala za otroško zdravnico.

Zelo jo je vleklo v misijone, pa ji je njen duhovni voditelj dejal, da jo čaka drugačna pot. Proti koncu leta 1954 se je zbližala z inženirjem Pietrom Molla, ki je bil od nje deset let starejši, po duši pa sta bila "sodobnika". Kmalu sta se zaročila in po temeljiti duhovni pripravi sta se 24. septembra 1955 poročila. Poročil ju je Giannin brat Giuseppe, ki je tudi krstil njunega prvega otroka Pierluigija, rojenega 19. novembra 1956. Zakoncema je sin prinesel nepopisno veselje in še bolj utrdil njuno medsebojno ljubezen. Ta vez se je še okrepila, ko je decembra 1957 prišla v njuno družino Maria Zita, imenovana Mariolina (deklica je umrla v začetku leta 1964, slabi dve leti za svojo mamo). Sredi leta 1959 je prijokala na svet Lauretta. Mama Gianna je bila vesela, da je dobila deklico, kajti "želela sem sestrico za Mariolino". To je bilo najlepše obdobje v življenju zakoncev Molla in njunih otrok. Ljubezen in veselje do življenja sta v Gianni vzbudili željo po četrtem otroku. Res je zanosila, toda pojavil se je rakasti tvor, ki je govoril: ali rešimo tebe ali tvojega otroka. Gianna se je odločila za otroka.

Ob tem pa je na vso moč prosila Boga, naj ji prihrani daritev življenja, ker bi rada še naprej.služila v ljubezni do moža in otrok. V porodnišnico je odšla 20. aprila 1962, na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti na križu. Naslednje jutro, na veliko soboto, je bila s carskim rezom rojena Giovanna Emanuela. Mama Gianna je po porodu hitro ugašala: umrla je 28. aprila 1962.

Kmalu po njeni smrti so začeli govoriti o njeni svetosti. Leta 1972 se je pričel postopek za njeno beatifikacijo. Škofijski postopek se je zaključil leta 1986. Ko je bila 25. aprila 1994 razglašena za blaženo, je tedanji milanski nadškof kardinal Martini dejal: "Zgled Gianne Beretta-Molla, kateri je treba prišteti druge mame preteklih in sedanjih dni, je znamenje upanja in spodbuda za družine ter za vse nas."

Njen mož Pietro pa je dejal: "Neizmerno sem hvaležen Bogu za ta dar božje previdnosti, v katerem vidim tudi priznanje tistim neštetim neznanim materam, ki so, kot je bila Gianna, junakinje materinske ljubezni in junakinje življenja... Nikoli mi ni prišlo na misel, da živim ob svetnici. Moja žena je brezmejno zaupala v božjo previdnost, toda bila je polna življenjske radosti. Ljubila je svojo družino, svoj poklic zdravnice. Ljubila je dom, glasbo, gore, rože, vse lepe stvari, ki nam jih je podaril Bog. Vedno je bila nasmejana. Njen nasmeh je žarel iz duše. Gianna je bila vedra žena, zadovoljna svetnica."

(pričevanje 04_2004)

* 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici, † 26. april 1899, Ljubljana

Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina

"Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo," piše France Koblar. "Že z domačo vzgojo je dobil precejšen del omike. Njegova velika čustvenost je bila dediščina po zgodaj umrli materi, z leti je prevladovala očetova zunanjost, živahnost in življenjska širina." Njegov oče Filip, po rodu Vrhničan, je bil učitelj in organist; ko je služboval na Premu, se je poročil z Ano Valenčičevo iz Ilirske Bistrice in 19. januarja 1876 se jima je rodil sin Dragotin (Karel). Kot štiriletnemu dečku mu je leta 1880 umrla mati za jetiko. Oče se je še isto leto vnovič oženil s Frančiško Fatur, ki je za Dragotina lepo skrbela. Družina se je večkrat selila.V Zagorju na Pivki je Dragotin preživel otroštvo in pod očetovim vodstvom končal osnovno šolo. Oče je bil središče društvenega življenja v Zagorju in okolici in sin ga je kasneje skušal posnemati.

Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.

"Bodimo delavni, ker delo je življenje"

"Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega," je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. "Bodimo delavni, ker delo je življenje... Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo." Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: "Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ." Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.

"Velikega pomena za nas je narodna poezija"

Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. "Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja... Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu" (Joža Mahnič). Zapisal je: "Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav." Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, "katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja" (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1, str. 38.

LETA 121 ROJEN MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF († 180)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 1522 UMRL JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF (* 1456)

Rodil se je v Ljubljani, toda o njegovem rodu in mladosti ni nič znanega. Leta 1475 je prišel na Dunaj. Po nekaj letih študija je postal dvorni kaplan. Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1498 postavil za pevskega mojstra novoustanovljenega zbora dunajskih dečkov, ki deluje še danes, Slatkonja pa velja za njegovega ustanovitelja. Leta 1513 je postal prvi škof tedaj majhne dunajske škofije. Zaradi skromnih dohodkov je obdržal še pičensko škofijo (v Istri) ter novomeško in ljubljansko proštijo. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1811 ROJEN BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK († 1856)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

LETA 1898 ROJENA MALA JEZUSOVA SESTRA MAGDELEINE

MAGDALAINE HUTIN, FRANCOSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA MALIH JEZUSOVIH SESTER († 1989)

"Jezus hoče, da delam,za ustanovitev dvojne družine: malih bratov in malih sester. Toda kako? Z gorečo molitvijo, z darovanjem samega sebe z umiranjem," je ob koncu leta 1904 napisal Jezusov brat Karel - Charles de Foucauld, ki je v Sahari živel čisti evangelij. Ta Jezusova želja je bila uresničena šele dolgo po njegovi tragični smrti (1916). Družina malih Jezusovih bratov je zaživela leta 1933, družina malih Jezusovih sester pa leta 1939, obe v puščavi severne Afrike. Male Je­zusove sestre se spominjajo obletnice rojstva svoje ustanovi­teljice - sestre Magdeleine.

... več o njej si preberite v pričevanju 06_1998)

LETA 1899 UMRL DRAGOTIN KETTE

pesnik moderne (* 1876)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. "Najviše cenim Ketteja," je dejal Oton Župančič. "On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami." Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: "V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji." Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2006

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša - ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.
  
• In smrti ni!... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog.

LETA 1905 ROJEN MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM († 1991)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil 'prirojen', saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

LETA 1912 ROJENA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1991)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

LETA 1924 ROJEN JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK († 2015)

Slikarstvo je študiral v Ljubljani (pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu), diplomiral leta 1950, nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu (do 1952). Dve leti je v takratni Burmi (Mjanmar) študiral budistično filozofijo in se seznanjal z njihovo kulturo, o svojih potovanjih je napisal nekaj potopisnih knjig. Slikal je na platno, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vsebinsko je bila njegova umetnost osebno obarvan dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral na živalskih podobah, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, 1968 Nagrado Prešernovega sklada, 1981 pa Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.

LETA 1937 UMRL ALOJZIJ KNAFELC

KARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE (* 1859)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebro­dila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč "vprežen" v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec nje­govega dela bo Kristus." Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.

Prvorojenec verne kmečke družine

Stanko Cajnkar je spomine na svoje otroštvo, mladost in šola­nje opisal v povesti Križnarjevi. Rodil se je 25. aprila 1900 v vasi Savci, župnija Sv. Tomaž pri Ormožu kot prvorojenec kmeč­ke družine z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu; šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, osmi razred pa je dokončal na Ptuju. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru, kjer se je de­javno vključil v mladinsko gibanje, ki si je prizadevalo za pre­novo Cerkve in verskega življenja. Spomladi leta 1926 je bil po­svečen v duhovnika in po slovesni "primiciji" v domači fari je bil nekaj mesecev kaplan v Vuzenici. Zatem se je dve leti izpo­polnjeval na Katoliškem inštitutu v Parizu. Po vrnitvi domov je postal profesor bibličnih ved nove zaveze v mariborskem bogos­lovju. Leta 1933 je bil prestavljen na Ptuj kot profesor vero­uka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1938 je doktoriral na ljub­ljanski teološki fakulteti.

Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vo­dil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkci­je. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.

Razmišljajoči pisatelj

Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in ro­manih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja" (Viktor Smolej). Pravi za­četki njegovega pisateljevanja segajo v "ptujsko dobo" (1933­1941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).

Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njego­va leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se odda­ljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega "po­topljenega sveta". Med bivanjem v Košani je napisal svoje naj­obsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.

Posluh za iskalce Boga

Poleg Cajnkarjevega leposlovnega ustvarjanja je treba posebej omeniti njegove religiozne spise. "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način pribli­ža sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici. Po prvih stikih s Finžgarjem je Mohorjeva na njegovo pobudo ustanovila religiozno zbirko z naslovom Studenci žive vode in kot prva je v tej novi zbirki izšla Cajnkarjeva knjiga razmišljanj Luč sveti v temi (1937). V njej na kramlja­joč način, dobrohotno in obzirno, podaja verske resnice. V so­dobnem človeku odkriva ne ateista, marveč iskalca Boga in ga skuša razumeti. V isti zbirki je izšla tudi njegova knjiga Oče­naš (1940) z izvirnimi razmišljanji o Gospodovi molitvi.

Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Ma­riibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisem­skih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in priza­devanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njego­vo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finž­garju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.

(obletnica meseca 04_2000)