* 24. septembra 1927, Šmaver v Suhi krajini; † 10. april 2012, Bizeljsko

Glasnik Marijinega sporočila: živite evangelij, ostanite zvesti svojim obljubam.

Pokojni oče (tako so mu kot duhovniku pravili vsi) France Špelič se je rodil 24. septembra 1927 v naselju Šmaver v Suhi krajini v revni, verni družini. Imel je težko otroštvo in mladost. Še ne petnajstleten je maja 1942 odšel k partizanom, v katerih je videl junake. »V tem času so bili postavljeni temelji moje nevere, čeprav je takrat name še močno vplival brat Janez.« On ga je varoval, da ni nikoli ubijal. »V drugi polovici leta 1944 sem bil sprejet v komunistično partijo in potem sem bil njen vedno zvestejši član.« Junija 1946 se je civilno poročil z vdovo Sido, ki mu je rodila dve hčerki. Spomladi 1949 je odšel v miličniško oficirsko šolo in leta 1951 je nastopil službo. »Samo Bogu in njegovemu usmiljenju lahko pripišem, da sem se poleti 1952 odločil, da grem v civilno službo.« Sprejel je službo učitelja z občutno nižjo plačo. Leta 1954 mu je prišlo v roke Sveto pismo, ki ga je željno prebiral. Na partijskih sestankih je povečini molčal. V srcu je bil že veren, vendar je sprejemal Boga kot sodnika, ne pa kot Očeta, ki ljubi svojega izgubljenega sina, če se ta vrne. Potem je spet prišla kriza: Bog ga je opozoril, da ni ne mrzel ne vroč in da dvema gospodoma ne more služiti. Vodstvu partije je poslal šest strani obsegajoče pismo, v katerem je navedel razloge svojega izstopa. Sledila so nenehna zasliševanja, mučenja in zapostavljanja. Ostal je trden. Pri ljudeh je še vedno veljal za trdega komunista, zato ga tudi verniki niso sprejemali, kar ga je zelo bolelo.

V akademskem letu 1969/70 se je s pristankom svoje žene vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Ko je žena zbolela za multiplo sklerozo, sta sklenila cerkveni zakon, in stregel ji je vse do njene smrti 24. decembra 1992. Že osem let poprej, 24. decembra 1984, ga je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v stalnega diakona. Po ženini smrti so se uresničile tudi njegove sanje, da postane duhovnik. Zakrament mašništva je prejel 21. novembra 1993 v Bohinjski Bistrici.

Njegovo življenje in kasnejše duhovniško delovanje je tesno povezano z Madjugorjem in Kureščkom. V Medjugorje je šel prvič leta 1987 kot turist, naslednje leto pa ga je tam 'ujela' Marija. V naslednjih letih se mu je tam Marija večkrat prikazovala. 8. decembra 1989 mu je Gospa rekla: »Sin moj, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Marijino srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete. Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju.« Marijini častilci so brž spoznali, da je ta kraj Kurešček. Na razvalinah Kureščka je imel France Špelič 10. februarja 1990 videnje, med katerim mu je Marija rekla: »Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev.

Tukaj se srečujete z mojim in Sinovim srcem. To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vsi veri zatekel v moje in Sinovo srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.« Zadnje srečanje "na viden in slišen način" s Kraljico miru na Kureščku je imel 8. decembra 1999. Imel je tudi znamenja Jezusovih ran, vendar ni maral o tem govoriti. »Sem proti senzacijam.« Kot duhovnik je živel v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, nazadnje pa na Boštu v župniji Bizeljsko (na Bizeljskem je pokopan). Obiskovali so ga številni ljudje z vseh koncev Slovenije in tudi iz mnogih evropskih držav. Bil je velik služabnik Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. »Nemalo jih je reklo, da so bili po dobro opravljeni spovedi sto kilogramov lažji.« Pisatelj Alojz Rebula je imel 6. februarja 1997 z njim dolg pogovor (objavljen je v dopolnjeni izdaji knjige Vrnil se bom k Očetu, 1998).

Na koncu mu je zastavil vprašanje, kaj bi svetoval današnjemu slovenskemu kristjanu, in oče France Špelič je odgovoril: »Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.«

ČUK, Silvester. France Špelič. (Pričevanje). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str 16-17

LETA 1553 UMRL FRANCOIS RABELAIS

FRANCOSKI DUHOVNIK, PISATELJ, HUMANIST (* okoli 1492)

Rodil se je v Chinonu in umrl v Parizu. Bil je duhovnik, naprej frančiškan, nato benediktinec. Izmenoma je bil kanonik v neki opatiji, potujoč stolni duhovnik, zdravnik ... Bil je pristaš humanizma in pomemben zastopnik renesančnih idealov, zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od 1533 naprej v šestih knjigah. Temelji na pripovedi ljudske knjige o velikanu Gargantui, ki služi kralju Arturju. Iz tipično srednjeveške zgodbe o vitezih in velikanih je Rabelais ustvaril roman, ki združuje različne prvine: deloma je parodija na viteške in fantastične zgodbe, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje, pa tudi razlaga renesančnih idealov (osvoboditev, razum). Osrednja poteza dela je humor, s pretiravanjem in kopičenjem stilnih sredstev.

LETA 1803 UMRL MIHAEL BAKOŠ

SLOVENSKI EVANGELIČANSKI DUHOVNIK, DEKAN, UČITELJ, PISATELJ IN PREVAJALEC (* OKOLI 1742)

Rojen v Šalovcih, na evangeličanski šoli v kraju Nemescso, je bil učenec Štefana Kuzmiča. Po končanem študiju na liceju v Bratislavi je služboval v različnih prekmurskih krajih kot pastor in predikant. Leta 1790 je odšel v Šurd, kje je bil senior (dekan) okoliških evangeličanskih pastorjev, naslednik Štefana Küzmiča. Oživil je prekmursko slovstvo. Sestavil je rokopisni obrednik, izdal abecednik in prvo tiskano pesmarico Novi Graduval (1789). V njej je zbral 374 pesmi in 10 psalmov, mnoge iz Martjanske pesmarice

LETA 1821 ROJEN CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK († 1867)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1854 ROJENA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA († 1901)

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

... več o njej v obletnici meseca 04_2014

njena misel...

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

LETA 1883 UMRL ŠTEFAN KOCIANČIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1818)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

LETA 1945 UMRL DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ (* 1906)

"Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945. Bonhoeffer je malo pred tem zapisal: "Bliža se konec - zame začetek življenja."

... več o njem v pričevanju 04_2002

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.ŽTišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  več:
  

LETA 1999 UMRL FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK (* 1916)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila "po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja", je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – "zelo nenavadna prikazen"

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala ... Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje "zelo nenavadna prikazen". Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih "vzgojevalo duhove in srca" za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen... A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i... A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)

LETA 1692 ROJEN GIUSEPPE TARTINI

BENEŠKI SKLADATELJ IN VIOLINIST († 1770)

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu, očetu firenškega porekla materi, ki je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu in nato v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Kasneje je študiral pravo v Padovi, za nekaj časa se je umaknil v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 4

LETA 1848 UMRL GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1797)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1903 ROJEN ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK († 1966)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1905 UMRL JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF, PROSVETITELJ, MECEN IN POLITIK (* 1815)

Pred sto leti je končal svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

LETA 1948 ROJEN STANE GRANDA

ZGODOVINAR, PUBLICIST

Dr. Stane Granda je bil rojen leta 1948 v Novem mestu. Odraščal je pod mogočno starožitno kapiteljsko cerkvijo in v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, kar mu je že v otroštvu vlilo ljubezen do preteklosti. Obe častitljivi starodavni ustanovi sta vplivali na njegove življenjske odločitve. »Še danes sem z dušo in srcem na Dolenjskem, kjer vse govori o zgodovini,« pravi dr. Granda.

Zatrjuje, da zgodovine ni šel študirat, ker bi imel probleme z naravoslovnimi predmeti. Tudi ga ni zanimala samo ozka politična zgodovina, ampak socialna zgodovina – kako so ljudje živeli. Ta je še danes predmet njegovih raziskav. Zato se je tudi odločil za študij zgodovine in sociologije. Po magistrskem delu, v katerem je obravnaval obremenitev slovenskega kmeta z davki v letih 1848 – 1914, se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter naredil doktorat, z disertacijo o prelomnem letu 1848. Sedaj je zaposlen na istem inštitutu, kjer, kakor sam pravi, dela tisto, kar si je celo življenje želel. Je znanstveni svetnik, redni profesor, član uredniškega odbora revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, član Sveta za splošno izobraževanje v okviru katerega je predsednik Komisije za učbenike, predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije.

Veliko piše in objavlja tako strokovne knjige in članke kot tudi družbeno aktualne in kritične analize sedanjega slovenskega trenutka.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2 in moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6

LETA 1971 UMRL IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM (* 1884)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884-1971). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

LETA 1973 UMRL PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR (* 1881)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi:
Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

LETA 1990 PRVE VEČSTRANKARSKE VOLITVE V SLOVENIJI

Volitve za predsednika in člane predsedstva ter za delegate družbenopolitičnega zbora in zbora občin tridomne skupščine so bile na današnji dan, leta 1990. Nekaj dni pozneje, 12. aprila, so bile še volitve za delegate zbora združenega dela, takrat so bile tudi občinske volitve. Na volitvah v skupščino so prepričljivo slavile stranke, združene v koalicijo Demos, ki so nato sestavile vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Za predsednika predsedstva so volivci v drugem krogu izbrali Milana Kučana. Prva demokratično izvoljena skupščina je pozneje zagotovila sprejem zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

LETA 2014 UMRL MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC (* 1925)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. april 1692, Piran, † 26. februar 1770, Padova

V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki ga zdaj po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakujejo z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček - mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo 'spominsko sobo', v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo - 'Vražji trilček', njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.

V tej hiši je Giuseppe Tartini zagledal luč sveta pred 300 leti - 8. aprila 1692 - kot četrti od šestih otrok družine, ki sta jo ustanovila Giovanni Antonio da Domenico Tartini, ki se je zaradi trgovine v Piran priselil iz Firenc in je tu postal premožen nadzornik solin, ter Caterina Zangrando, hči ene najstarejših in najbolj uglednih piranskih rodbin. Istega dne je bil tudi krščen, kot potrjuje vpis v krstni knjigi piranske župnije. Svoje otroštvo je Giuseppe preživel v očetovi vili v bližnjem Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno je prejel doma in na akademiji Virtuosi v Piranu; šolanje je nadaljeval pri šolskih bratih v Kopru. Oče je želel, da bi se sin posvetil duhovniškemu poklicu, Giuseppeju pa to ni dišalo, zato je pobegnil v Padovo, kjer je najprej študiral pravo, kmalu pa se posvetil izključno glasbi. Pri osemnajstih letih se je na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore, nečakinjo kardinala Carnara. Spričo nasprotovanja obeh rodbin je moral zbežati iz Padove. Zatekel se je k frančiškanom v Assisi in se tam v samoti posveti študiju violine. Začel je tudi skladati. Leta 1713 je napisal delo, po katerem je najbolj znan: sonato 'Vražji trilček'. To ime je skladba dobila po Tartinijevi pripovedi, kako je nastala. »Neko noč leta 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti. Dogajalo se je vse mogoče ...

Nazadnje sem pomislil, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je. Tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral izredno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo kdaj slišal ali jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj dela tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat zapisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo Vražji trilček.«

Leta 1715 je Tartini postal prvi violinist pri baziliki sv. Antona v Padovi. Bil je tako slaven, da so ga povabili v Benetke, kjer naj bi se pomeril s takrat največjim italijanskim violinistom Veracinijem. Najprej je nastopal Tartini. Igral je tako odlično, da se je Veracini previdno umaknil. Tartini se ni ustalil v Padovi, temveč je deloval v raznih krajih (Pragi, Parmi, Bergamu), leta 1727 pa se je vrnil v Padovo in tam ustanovil svojo glasbeno šolo za violinsko igranje. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

(obletnica meseca 04_1992)

* 21. junij 1891, Brdo pri Lukovici, † 7. april 1951, Ljubljana.

Slovenci veljamo za narod pevcev in v zakladnici našega narodnega izročila zavzema zelo pomembno mesto slovenska ljudska pesem. Strokovnjaki za narodopisje s tem označujejo "vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost" (Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970). Večina naših ljudskih pesmi se je ohranjala iz roda v rod s pomočjo petja - besedilo je spremljal ustrezen napev, zato govorimo tudi o slovenski ljudski glasbi.

Ljudska pesem in ljudska glasba sta zelo dragoceni; ob spreminjajočem se načinu življenja pa sta bili v nevarnosti, da zatoneta v pozabo in sčasoma izumrjeta. K sreči so se dovolj zgodaj našli ljudje, ki so začutili vrednost tega bogastva in so šli na delo za njegovo ohranitev. Izredne zasluge na tem področju si je pridobil France Marolt, ki je bil pobudnik, ustanovitelj in vodja Instituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore (danes ta ustanova deluje v okviru SAZU, kot Sekcija za glasbeno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje). Vodil ga je vse do svoje prezgodnje smrti, 6. aprila 1951.

Od tega torej mineva štirideset let; kmalu se bomo spominjali tudi stoletnice njegovega rojstva. Na svet je namreč prišel 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je njegov oče Fran služboval kot učitelj. Možje bil tudi glasbenik in povsod, kjer je učiteljeval (Mengeš, Blagovica, Brdo, Ljubljana), je ustanavljal in vodil pevska društva ter izdal več zbirk pesmi. Ljubezen do glasbe je France torej podedoval po očetu, deloma tudi po materi, o kateri je pripovedoval, da je bila dobra pevka. Oče mu je v otroških letih nudil prvi glasbeni pouk. S študijem glasbe je nadaljeval tudi kot gimnazijec, nato pa se je izpopolnjeval pri Glasbeni matici v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican pod orožje. Na fronti je bil ranjen in domov se je vrnil kot invalid. Po vojni se je vpisal na tehniko, pa je študij zaradi pomanjkanja sredstev kmalu pustil in se popolnoma posvetil glasbi.

 France Marolt velja za utemeljitelja slovenske znanstvene glasbene folkloristike. V naši javnosti seje najprej uveljavil kot dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ). Ta odličen študentski pevski zbor je s svojimi koncerti (1927–1941) slovenski ljudski pesmi pridobil umetniško veljavo in veliko priljubljenost. "Za slovensko glasbeno kulturo pa je pomembnejše dejstvo, da je bil Marolt pobudnik, ustanovitelj in do smrti tudi vodja prve slovenske glasbeno raziskovalne ustanove," je zapisala v svojem spominskem članku za Mohorjev koledar 1991 Zmaga Kumer, ki kot etnomuzikologinja deluje v isti stroki.

Odbor Glasbene matice je 'uslišal' Maroltovo prošnjo in je na svoji seji 21. avgusta 1934 sklenil, da se ustanovi 'institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore', za njegovega vodja je določil dirigenta APZ Franceta Marolta; ustanova, ki so jo na kratko imenovali Folklorni institut, je začela delovati 15. oktobra 1934. Glasbena matica je z ustanovno listino določila tudi namen in začrtala delo nove ustanove: treba bo zbrati vse dosegljive zapise narodnih pesmi, zbirko stalno dopolnjevati, jo urediti, katalogizirati, znanstveno raziskati in nato pripraviti kritično izdajo. Območje dela naj bo etnično ozemlje Slovenije.

Vodja France Marolt je bil za vse sam in začel je od nič, toda z ljubeznijo in pridnostjo je veliko dosegel. Prehodil je vso Slovenijo, si zapisoval ljudske napeve in pesmi, študiral ljudske plese in ustanavljal folklorne pevske skupine, odkrival ljudske običaje in navade, iskal ljudska glasbila in se zanimal za narodne noše. Zbrano gradivo je izdal v štirih knjigah: Tri obredja iz Zilje (1935), Tri obredja iz Bele Krajine (1936 – po njegovi zaslugi se je poživilo staro obredje belokranjskega jurjevanja), Gibno-zvočni obraz Slovencev (1954) in Slovenski glasbeni folklor (1954). Zadnji dve sta izšli že po njegovi smrti, ki ga je pobrala sredi dela: umrl je za srčno kapjo 6. aprila 1951. Njegovo delo je skupaj z drugimi nadaljevala njegova žena Tončka (1894-1988), pevka, zbiralka ljudskih pesmi in plesov, ki je bila že prej njegova desna roka. Ona je dolgo časa vodila plesno folklorno skupino, ustanovljeno 1948, iz katere se je razvila znana Akademska folklorna skupina France Marolt. "Brez velike ljubezni do našega glasbenega izročila bi Marolt tolikšnega dela ne zmogel," piše Zmaga Kumer. "Ljudska pesem mu ni bila samo glasbeni pojav, ampak jo je raziskoval v povezavi s celotnim ljudskim življenjem."

(obletnica meseca 04_1991)

"Odrešuje nas ljubezen"

"Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče - papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra, kateremu je Kristus pred odhodom s tega sveta naročil: "Hrani moja jagnjeta! Hrani moje ovce!" Brž ko je kardinal, ki naznani "veliko veselje: Habemus papam" (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.

PRESENETLJIVO HITRA IZVOLITEV IN IZBIRA IMENA

Kardinali volivci - 115 iz 52 držav z vseh celin - so šli v konklave v ponedeljek, 18. aprila 2005 dopoldne. Že naslednji dan, 19. aprila, po četrtem glasovanju prvega konklava tretjega tisočletja, se je iz bakrenega dimnika Sikstinske kapele sukljal bel dim, ki je naznanjal, da je bil 264. naslednik apostola Petra, 265. rimski škof, že izvoljen. To so potrdili - prvič v zgodovini - tudi zvonovi. To se je zgodilo ob 17.50; kmalu zatem se je v loži bazilike sv.Petra prikazal kardinal Jorge Antonio Medina Estevez, ki je oznanil "veselo novico", da imamo novega papeža, kardinala Josepha Ratzingerja, ki je (kot se govori) prejel glasove skoraj vseh kardinalov volivcev. Veliko pomeni tudi ime, ki si ga izbere novoizvoljeni papež. Mnogi so pričakovali, da si bo kot dolgoletna "desna roka" Janeza Pavla II. privzel ime Janez Pavel III. in s tem pokazal, da hoče hoditi po njegovi poti. Zakaj je izbral ime Benedikt XVI., je razložil med prvo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu, 27. aprila. Svojo izbiro je povezal predvsem s sv. Benediktom iz Nursije, začetnikom zahodnega meništva, ki ga je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".

Z izbiro imena Benedikt XVI. je novi papež hotel povedati, da naj bi se "stara" Evropa zavedala svojih krščanskih korenin. Svoje papeško ime pa je povezal tudi s svojim daljnim predhodnikom Benediktom XV, ki je krmaril Petrovo barko v viharnih letih prve svetovne vojne in neposredno po njej (1914-1922). Med vojno, ki je izbruhnila dober mesec pred njegovim nastopom, si je prizadeval za vzpostavitev miru in blažitev strašnih posledic vojne zlasti med civilnim prebivalstvom. Po vojni se je zavzemal za reševanje vojnih ujetnikov. Preden je bil izvoljen za papeža, se je imenoval Giacomo della Chiesa in je bil nadškof v Bologni. Veliko skrb je posvečal misijonski dejavnosti Cerkve in delu za edinost med kristjani. Novi papež Benedikt XVI. hoče biti delavec za mir, ki je temeljna vsebina evangelija, in za edinost med kristjani ter za sodelovanje pripadnikov vseh verstev sveta, kot je napovedal v svojem nastopnem govoru.

"KRISTUS NE JEMLJE NIČESAR, DAJE PA VSE"

Brž po izvolitvi, preden je iz lože bazilike sv. Petra pozdravil ljudi in podelil svoj prvi blagoslov "mestu in svetu" (Urbi et orbi), je odšel, kot se je zvedelo kasneje, molit na grob papeža Janeza Pavla II. Potem je bil skupaj s kardinali pri večerji v Domu svete Marte, kjer so kardinali v času konklava stanovali. Po večerji se je umaknil v svoje kardinalsko stanovanje, kjer je sedel k pisalni mizi in sestavil (v tekoči latinščini) 214 vrstic dolgo "poslanico", ki jo je prebral naslednje jutro kardinalom med mašo v Sikstinski kapeli. V njej se je dotaknil vseh perečih vprašanj, ki jih bo morala reševati Kristusova Cerkev, da bo mogla biti pričevalka ljudem našega časa. Dejal je, da se čuti slabotnega pred tako veliko nalogo, vendar je ob misli na svojega velikega predhodnika Janeza Pavla II. ta strah pregnal. "Zdi se mi, da čutim njegovo močno roko, ki stiska mojo. Zdi se mi, da vidim njegove smejoče se oči in poslušam njegove besede, ki so v tem trenutku namenjene meni: 'Ne boj se!'"

V nedeljo, 24. aprila 2005 dopoldne je bilo na nabito polnem Trgu sv. Petra (zapolnjeni so bili tudi drugi rimski trgi, saj se je v večnem mestu ta dan zbralo nad 400.000 ljudi) mašno slavje za "začetek petrinske službe rimskega škofa". Nekdaj je bila to maša, med katero so novega papeža kronali s tiaro-trojno krono, potem pa maša "ob nastopu najvišjega pastirja vesoljne Cerkve". Med to mašo je Benedikt XVI. prejel znamenja svoje papeške službe: palij in ribiški prstan. Pomen obeh znamenj je razložil v svoji jasni homiliji. Dejal je, da ne bo predstavljal svojega "vladnega programa". "Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine." Sešteli so, da je njegovo homilijo spremljalo navdušeno ploskanje, ki se je oglasilo osemintridesetkrat. Na koncu svoje homilije je nagovoril mlade, s katerimi se bo srečal prihodnjega avgusta v Koelnu na 20. svetovnem dnevu mladih: "Dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno." Ob navdušenem pozdravljanju množice se je v odprtem belem džipu zapeljal med množico na trgu.

PRVA AVDIENCA NA TRGU IN PRVI POZDRAV S SLAVNEGA OKNA

Dan pred začetkom svoje petrinske službe je Benedikt XVI. v dvorani za avdience Pavla VI. sprejel okoli 4.000 predstavnikov "sedme sile", ki so v Rimu spremljali zadnje dneve papeža Janeza Pavla II., njegovo veličastno zadnje slovo ter volitve njegovega naslednika. "Po vaši zaslugi so zgodovinsko pomembne dogodke v Cerkvi lahko spremljali po vsem svetu. Možnosti, ki so se nam odprle s sodobnimi sredstvi družbenega obveščanja, so čudovite in izredne." V tednu po "nastopni" nedelji pa je imel celo vrsto srečanj. V ponedeljek najprej s predstavniki raznih Cerkva in verstev, ki so se udeležili tega slavja, zatem pa se je srečal s svojimi presrečnimi rojaki Bavarci, katerim se je najprej opravičil za tričetrturno zamudo. "Nemci smo znani po svoji točnosti," se je pošalil, "kaže, da sem se že zelo poitalijančil." V sredo, 27. aprila, je bila prva splošna avdienca na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev. Benedikt XVI. se je pripeljal v odprtem belem džipu, v svojem nagovoru se je zopet spomnil svojega ljubljenega predhodnika in povedal, da bo pri teh srečanjih nadaljeval kateheze o psalmih, ki jih je pripravil že Janez Pavel II. Obrazložil je tudi, zakaj si je izbral ime Benedikt XVI., na koncu je romarje pozdravil v številnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem in hrvaškem ter s tem pokazal, da je poliglot, kot je bil njegov predhodnik. Srečanje je potekalo v prisrčnem vzdušju; papež je osvojil srca ljudi s svojo ljubeznivostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Že takoj na začetku je postavil na laž razne "verske sociologe" pri nas in po svetu, ki so ga v svojem "vseznanju" takoj po izvolitvi razglašali za trdega in mrkega konzervativca.

Znamenito okno papeževega stanovanja v Apostolski palači, kjer smo nedeljo za nedeljo opoldne videvali Janeza Pavla II., ki se je nekaj dni pred njegovo smrtjo zaprlo, se je v nedeljo, 1. maja 2005, na veliko veselje rimskih romarjev spet odprlo. Papež Benedikt XVI. je najprej povedal, da je to okno postalo tako znano zaradi Janeza Pavla II., "ki se nam še vedno zdi bližji kot kdajkoli". Potem je vernikom pravoslavne Cerkve in drugih vzhodnih Cerkva voščil veliko noč, ki so ta dan praznovali. Spomnil se je tudi sv. Jožefa Delavca, s katerim je pred petdesetimi leti "pokristjanil" delavski prvi maj papež Pij XII. Njegova zadnja misel je bila posvečena Jezusovi Materi Mariji, ki jo v maju častimo s šmarnično pobožnostjo.

"KO BOM VELIK, BOM PLESKAR ALI KARDINAL"

Če hočemo spoznati našega novega papeža kot človeka, nam ni treba brskati po časopisih in revijah, saj je ob njegovi sedemdesetletnici izšla knjiga njegovih spominov Iz mojega življenja, ki zaobsegajo čas od rojstva (1927) do njegovega imenovanja za nadškofa starodavne škofije Munchen in Freising (1977). O sebi in svojih življenjskih postajah je veliko povedal tudi v dolgem pogovoru z nemškim (neverujočim) časnikarjem Petrom Seewaldom, ki je leta 1996 izšel v knjigi Sol zemlje in je bila prav kmalu prevedena v številne jezike (slovenski prevod je izšel pri Založbi Družina leta 1998).

"Rodil sem se na veliko soboto, 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu (po naše bi se njegovemu rojstnemu kraju, ki šteje okoli 2.700 duš, reklo Tržič)... To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil še isti dan - štiri ure po rojstvu - z vodo, blagoslovljeno na veliko soboto. Starši - Joseph, bavarski orožnik, in Maria, izučena kuharica - so se poročili pozno in imeli so samo tri otroke: hčerko Marijo ter sinova Georga (1924) in Josepha. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno, razmišljajočega verskega prepričanja."

Oče je bil orožnik, državni uradnik, zato se je družina pogosto selila. V Marktlu so bili samo dve leti, potem so se preselili v Tittmoning, kjer so stanovali v starinski hiši, ki je bila zelo hladna. Ob mislih na svojo upokojitev je oče kupil staro kmečko hišo v Traunsteinu, ki se je naš sveti oče spominja kot "sanjske hiše svojega otroštva". Družina je bila globoko verna in ob nedeljah so vsi skupaj šli k maši. Mladi Joseph je, kot večina otrok, sanjal, kaj bo postal, ko bo velik. Nekoč je vzbudil njegov občudovanje neki pleskar, ki je pobelil steno, in rad bi šel po njegovih stopinjah. "Ko je pozneje nekoč prišel v naše kraje kardinal Faulhaber s svojim mogočnim škrlatom, mi je seveda toliko bolj ugajal, tako da sem rekel: nekaj takega bi rad postal." Vsi trije Ratzingerjevi otroci so šli v šole. To so bila težka leta, čas hude gospodarske krize (1929). Župnik je želel, naj gresta Georg in Joseph v semenišče, ker je začutil, da imata duhovniški poklic.

ŠTUDIJ TEOLOGIJE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE

Odraščal je v letih, ko je v Nemčiji zavladal Hitler. Katoliški Bavarci so bili v veliki večini nasprotni njegovemu nacizmu, ker se jim je zdel nezdružljiv z vero, ki so jo izpovedovali. Ratzingerjev oče je ob začetku druge svetovne vojne svojim otrokom dejal: "Če bi v tej vojni zmagala Nemčija, bi bila to zmaga Antikrista!" Ob izvolitvi Josepha Ratzingerja za papeža so se v številnih časopisih pojavile njegove fotografije v vojaški uniformi, češ da je sodeloval v nemški vojski. Leta 1943 je bil - komaj šestnajstleten - vpoklican v protiletalsko službo. Na očitek, da je bil član Hitlerjugenda (kot nekdanje jugoslovanske pionirske organizacije), je povedal, da nikoli ni bil zraven, čeprav bi mu to prineslo materialne ugodnosti. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij v Munchnu. 29. junija 1951 je prejel mašniško posvečenje - tedaj je imela ta nadškofija 44 novomašnikov, zdaj pa jih ima manj kot 10! Po novi maši je bil eno leto kaplan, njegovo srce pa je hrepenelo po poglobljenem študiju. "Kot kaplan sem moral imeti šestnajst ur verouka... Bilo je zanimivo zame, enkrat sestopiti iz umske sfere in se učiti govoriti z otroki." Svoj teološki študij je poglabljal in pripravljal se je na svoj poklic profesorja teologije. Osvojil ga je veliki cerkveni učitelj sv. Avguštin, kateremu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na bogoslovnih šolah v Freisingu, Bonnu, Munstru in Tubingenu, po letu 1962 pa se je "v službi" kolnskega nadškofa kardinala Fringsa vpisal med vodilne koncilske teologe. Tam je veljal za "progresista". Zagovarjal je misel, da mora "tudi v Cerkvi nastati večja svoboda. Tukaj igra vlogo seveda tudi patos mladega človeka. Toda v glavnem je bila to zavest, ki jo je bilo treba čutiti po vsej Cerkvi, ki je bila povezana s prelomnim razpoloženjem povojnega časa - in z upanjem, da je zdaj vendarle mogoča nova ura krščanstva."

OD LJUBLJENIH KNJIG POKLICAN NA ŠKOFOVSKI SEDEŽ

Kot bogoslovni profesor je opravljal obširno in globoko raziskovalno delo na področju dogemske zgodovine in dogmatične teologije, posebej š še glede nauka o Cerkvi. Sad tega študija so njegove spisi, nekateri zelo obsežni, tudi do 500 strani, ki so jim strokovni ocenjevalci namenili laskave pohvale. V številne jezike je bila prevedena njegova knjiga Uvod v krščanstvo (1968), v kateri so zbrana njegova predavanja o Apostolski veri. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Jože Urbanija, je izšel leta 1975 pri celjski Mohorjevi družbi. V slovenskem prevodu imamo tudi dve njegovi novejši knjigi Sol zemlje (1996) ter Bog in svet - Vera in življenje v našem času (2000), ki vsebujeta njegove pogovore z že omenjenim nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom. Obe nam lepo odkrivata misel kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega prefekta Kongregacije za verski nauk, ki so zdaj, ko je postal papež, še bolj pomembne. "Pri svoji teologiji sem izhajal od teme Cerkve... in pri tem mi je postajalo vedno pomembnejše to, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s temo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. In v tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja." Poslanstvo bogoslovnega profesorja, ki ga je od leta 1957 do leta 1977 opravljal v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubingenu in Regensburgu, mu je bilo zelo pri srcu, zato je bil zelo iznenaden in celo zaskrbljen - ker je imel zalo malo dušnopastirskih izkušenj - ko ga je papež Pavel VI. leta 1977 kot "pomembnega mojstra teologije" imenoval za naslednika kardinala Juliusa Dopfnerja na nadškofijskem v Munchnu/Freisingu. Sprva je okleval, potem pa je odgovorno službo sprejel, ker je hotel biti med "sodelavci resnice" (ti dve besedi sta njegovo škofovsko geslo).

Škofovsko posvečenje je prejel 28. maja 1977, mesec dni kasneje pa je iz rok papeža Pavla VI. v Rimu prejel kardinalski "klobuk". Na svojem škofovskem grbu je imel na ščitu, razdeljenim na štiri polja, dvakrat "freisinškega zamorčka" (kronana glava zamorčka je v grbu freisinške škofije, ki je imela svoje posesti tudi v Škofji Loki, od leta 1316), desno zgoraj je "korbinijanski medved", levo spodaj pa je školjka, ki ima več pomenov. Nadškofijo je vodil do 15. februarja 1982, kajti papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil njegovo teološko znanje, ga je 25. novembra 1981 imenoval za prefekta Kongregacije za verski nauk.

"PAPEŽ JANEZ PAVEL II. GA JE HOTEL IMETI"

Tako so nekateri poročevalci iz Rima naslovili vest o izvolitvi kardinala Josepha Ratzingerja za naslednika Janeza Pavla II. Morda ga je res želel imeti na sedežu apostola Petra, vendar o tem ni odločal pokojni sveti oče, temveč - kot trdno verujemo - Sveti Duh, ki je vodil kardinale-volivce, da so izbrali prav njega, ki je "imel veliko glasov", morda ne kardinalskih, gotovo pa ljudskih, že pred vstopom v konklave. Skoraj štiriindvajset let je bil prefekt Kogregacije za verski nauk ali "varuh pravovernosti" papežev najtesnejši sodelavec, njegova desna roka.

S Karolom Wojtylom, tedaj pomožnim škofom in nato nadškofom v Krakovu, sta se bežni srečevala na koncilu, pobliže pa sta se spoznala na škofovski sinodi v Rimu leta 1977. "Pravo poznanstvo je nastalo pravzaprav šele pri konklavu 1978, torej poznanstvo ni bilo tako dolgo. Spontano sem se zelo dobro razumel z njim, a da bi on pomislil name, ta misel me ni obšla." S papežem se je srečeval vsak dan in pogovarjala sta se v nemščini. Obravnavala sta vsa pereča vprašanja verskega nauka, ki jih je treba na primeren način posredovati ljudem sedanjega časa. Kritiki Cerkve, ki to Kristusovo ustanov presojajo s "sociološkimi očmi" in so obremenjeni s številnimi predsodki, so Ratzingerju zaradi njegovega nemštva, ki naj bi bilo sinonim za hladno trmoglavost, obesili nalepko "Panzerkardinal" (kardinal-tank). Tisti, ki so delali skupaj z njim, vedo povedati, da je bil vedno zelo odprt za pogovor in sprejemljiv za pripombe. Iz svojega stanovanja nedaleč od sedeža Kongregacije za verski nauk je prihajal vsako jutro točno ob devetih. Peš in s črno aktovko. Oblečen je bil kot navaden duhovnik, ob hladnejšem vremenu je imel na glavi črno baretko. Ob četrtkih je ob sedmih zjutraj maševal za nemške romarje v zavodu Tevtonik. Tam je skupaj s študenti sedel k zajtrku. "Bil je preprost, sproščen, vesel in čisto domač," so rekli tisti, ki so se družili z njim. Da je res takšen, smo se lahko prepričali v teh nekaj tednih, odkar je postal papež - res pravi "sveti oče". V svojem govoru ob pogrebu Janeza Pavla II. je dejal, da nas pokojni papež "gleda z nebeškega okna". Mirno lahko rečemo, da je s tistega okna gledal tudi v Sikstinsko kapelo in je "uredil" tako, da je prijatelj Joseph Ratzinger postal njegov naslednik. Svetniki zmorejo veliko!

(priloga 06_2005)

SLOVENSKE ŠKOFIJE SE PREDSTAVIJO

 NADŠKOFIJA LJUBLJANA

 Nadškof-metropolit 

 Stolna cerkev sv. Nikolaja

 župnij 233

 prebivalcev 754.975

katoličanov 573.527 (76% prebivalcev). V ljubljanski nadškofiji živi 35,8% vseh slovenskih vernikov (80,7% vernikov dosedanje ljubljanske nadškofije

duhovnikov 283

redovnikov 180

redovnic 215

bogoslovcev 31

dekanije 17 - Cerknica, Domžale, Grosuplje, Kamnik, Kranj, Litija, Ljubljana Center, Ljubljana Moste, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Vič-Rakovnik, Radovljica, Ribnica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Vrhnika, Zagorje.

ozemlje: 31% Slovenije (74% površine dosedanje ljubljanske nadškofije)

NADŠKOFIJA MARIBOR

Nadškof-metropolit 

Stolna cerkev sv. Janeza Krstnika

župnij 144

prebivalcev 422.187

katoličanov 359.202 (85,1% prebivalcev nove nadškofije). V mariborski škofiji živi 22,4% slovenskih vernikov (52,1% vernikov dosedanje mariborske škofije).

duhovnikov 153

redovnikov 89

redovnic 41

bogoslovcev 13

dekanije 12 - Maribor, Dravograd-Mežiška dolina, Dravsko polje, Jarenina, Lenart v Slovenskih goricah, Ptuj, Radlje-Vuzenica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Stari trg, Velika Nedelja, Zavrč.

ozemlje: 18,2% Slovenije (49,9% površine dosedanje mariborske škofije).

ŠKOFIJA KOPER

Škof dr. Jurij Bizjak

Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja

župnij 216

prebivalcev 258.380

katoličanov 202.900 (78,5% prebivalcev). V koprski škofiji živi 12,7% slovenskih vernikov.

duhovnikov 161

redovnikov 36

redovnic 72

bogoslovcev 11

dekanije 11 - Dekani, Idrija-Cerkno, Ilirska Bistrica, Kobarid, Koper, Kraška dekanija, Nova Gorica, Postojna, Šempeter, Tolmin, Vipavska dekanija.

ozemlje 21,3% Slovenije

ŠKOFIJA CELJE

Škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek

Stolna cerkev sv. Danijela

župnij 111

prebivalcev 287.529

katoličanov 235.367 (81,9% prebivalcev). V celjski škofiji živi 14,7% vseh slovenskih vernikov (34,1% vernikov dosedanje mariborske škofije).

duhovnikov 105

redovnikov 25

redovnic 19

bogoslovcev 8

dekanij 11 - Celje, Nova Cerkev (brez župnije Vitanje), Žalec, Kozje, Rogatec (brez župnij Stoperce in Žetale), Šmarje pri Jelšah, Braslovče, Gornji Grad, Šaleška dolina, Laško, Videm ob Savi.

ozemlje 12% Slovenije (35% površine dosedanje mariborske škofije)

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Škof msgr. dr. Peter Štumpf

Stolna cerkev sv. Nikolaja

župnij 36

prebivalcev 120.146

katoličanov 95.463 (79,6% prebivalstva). V murskosoboški škofiji živi 6% slovenskih vernikov (13,8% vernikov dosedanje mariborske škofije)

duhovnikov 46

redovnikov 11

redovnic 6

bogoslovcev 8

dekanije 3 - Lendava, Ljutomer, Murska Sobota.

ozemlje: 5,4% Slovenije (14,7% površine dosedanje mariborske škofije)

ŠKOFIJA NOVO MESTO

Škof msgr. Andrej Glavan

Stolna cerkev sv. Nikolaja

župnij 74

prebivalcev 159.595

katoličanov 137.424 (86,1% prebivalcev). V novomeški škofiji 8,6% vseh slovenskih vernikov (19,3% vernikov dosedanje ljubljanske nadškofije)

duhovnikov 80

redovnikov 21

redovnic 21

bogoslovec 1

dekanij 6 - Črnomelj, Kočevje, Leskovec, Novo mesto, Trebnje, Žužemberk

ozemlje: 11% Slovenije (26% dosedanje površine ljubljanske nadškofije

KAKO SO SE RODILE TRI NOVE SLOVENSKE ŠKOFIJE

Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je ob razglasitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem, kar je za verujoče ljudi na tem področju izrednega pomena, povedal, kako je do tega prišlo. "Katoliška Cerkev na Slovenskem je ob nastanku samostojne slovenske države obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (ustanovljeno 1228) in Koper (ki ima svoje korenine od 6. stoletja dalje). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika Slovenske škofovske konference, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena vloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Ko je v letu 2005 prišlo na ravni Slovenske škofovske konference ponovno na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Koprska škofija se je odločila, da ostane še naprej v dosedanjem obsegu, ljubljanska nadškofija je po obširnih posvetovanjih in po prejetih dodatnih usmeritvah, sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastane nova škofija s sedežem v Novem mestu, mariborska pa, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti." Povedal je še, da te nove škofije ne bodo kar takoj "shodile". "Potrebno bo vložiti veliko naporov in sodelovanja škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, pa tudi vernikov in drugih ljudi dobre volje, da bodo nove škofije mogle izpolniti naloge, ki bodo v korist vsem." Nazadnje je poudaril, kaj je namen ustanovitve teh treh novih škofij v "majhni" Sloveniji. "Pred očmi je treba imeti predvsem pozitivne vidike: večjo preglednost škofije, boljši stik med župnijami in škofijo, bolj neposredno vodenje škofije, povečanje zavesti pripadnosti škofiji in s tem povečanje zavzetosti za sodelovanje, bolj neposreden stik škofa z verniki."

ŠKOFIJA CELJE

Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih časih in v srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Za ustanovitev škofije v Celju se je zavzel pri Svetem sedežu ljubljanski škof Janez Tavčar (1580-1597), ki pa ni imel podpore oglejskega patriarha. Oglejski patriarh in Benečani so preprečili tudi poskus naslednika nadvojvode Karla Ferdinanda, da bi Celje postavil za sedež štajerske škofije. Dolga stoletja je bil v Celju sedež savinjskega arhidiakonata. Sredi 19. stoletja se je Celje omenjalo kot škofijski sedež v pogovorih o prenosu sedeža lavantinske škofije od Sv. Andraža v Labotski (lavantinski) dolini na Koroškem na bolj strnjeno slovensko ozemlje. To je storil škof blaženi Anton Martin Slomšek, ko je leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor in s tem zavaroval pred ponemčenjem velik del slovenske Štajerske.

Dr. Anton Stres, prvi celjski škof

Celje, mesto ob Savinji, postaja škofovsko mesto. Za prvega pastirja nove škofije je papež Benedikt XVI. določil dr. Antona Stresa, ki je bil od leta 2000 pomožni škof v Mariboru. Njegovo škofovsko geslo "Vse zaradi evangelija" so vzete iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom. Škof Stres je znan kot prodoren teolog in globok mislec. Rodil se je 15. decembra 1942 v družini s tremi otroki v župniji Rogatec. Leta 1960 je vstopil k lazaristom. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in v Parizu. 20. aprila 1968 - na velikonočno soboto - ga je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik posvetil v duhovnika. Diplomski filozofski in teološki študij je dokončal na Katoliškem institutu v Parizu z doktoratom iz teologije (1974) in filozofije (1984). Leta 1972 je začel na teološki fakulteti v Ljubljani predavati filozofijo, leta 1985 je postal izredni, leta 1990 pa redno profesor tega predmeta. Leta 1999 je bil izvoljen za dekana teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca leta 1985 ustanovila Svet Pravičnost in mir, je dr. Anton Stres prevzel njegovo vodstvo. Leta 1987 se je preimenoval v Komisijo Pravičnost in mir, kateri še danes predseduje. Sodeloval je v mešani krovni komisiji Cerkve in vlade Republike Slovenije. Od leta 1997 vodi Komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo. Od leta 1987 je član slovenskega PEN kluba. Njegova bibliografija obsega nad 400 naslovov knjig in brošur ter znanstvenih, strokovnih ali poljudnih člankov. Od 1. maja 2004 zastopa Slovensko škofovsko konferenco pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije. Za mariborskega pomožnega škofa ga je imenoval papež Janez Pavel II. 13. maja 2000. Škofovsko posvečenje je prejel v mariborski stolnici 24. junija 2000.

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

 Prekmurje, severovzhodni del naše lepe Slovenije, je predstavljalo zaključeno in svojstveno cerkveno področje velik del zgodovine, tudi zaradi močne prisotnosti evangeličanov in prebivalcev madžarske narodnosti. Njegov srednji del je v srednjem veku spadal pod škofijo Gjor, v Murski Soboti pa je bil sedež arhidiakonata. Južni del je bil skupaj s hrvaškim Medžimurjem del zagrebške nadškofije in imenovali so ga "districtus Transmuranus" - Prekmurje. Cesarica Marija Terezija je leta 1777 ustanovila škofijo Szombathely in ji pridružila celotno Prekmurje. Po prvi svetovni vojni je lavantinsko-mariborski škof Andrej Karlin (leta 1923) od škofije Szombathely prevzel vseh 18 prekmurskih župnij, ki so pripadle Jugoslaviji. Vse do danes so ostale njen sestavni del, razen v času madžarske okupacije od aprila 1941 do aprila 1945.

 Prvi murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek

Tri nove slovenske škofije so dobile tudi svoje pastirje; celjski in novomeški škof sta bila doslej pomožna škofa v Mariboru oziroma v Ljubljani, edini "novi" škof je dr. Marjan Turnšek, ki je bil imenovan za škofa ordinarija v Murski Soboti; doslej (od leta 1994) je bil ravnatelj bogoslovnega semenišča v Mariboru. Nima še svojega škofovskega gesla niti grba. V pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina je dejal, da bo njegovo vodilo v teh dneh pred škofovskim posvečenjem, ki ga bo predvidoma prejel proti koncu junija, njegovo novomašno geslo: "H komu pojdemo, ti imaš besede večnega življenja." Marjan Turnšek se je rodil 25. julija 1955 v Celju. Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral in bil 28. junija tega leta v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil štiri leta kaplan v župniji Sv. Martina v Velenju, potem je nadaljeval teološki študij v Rimu, ki ga je končal z doktoratom. Od leta 1990 je kot znanstveni sodelavec Kongregacije za zadeve svetnikov sodeloval pri pripravi beatifikacije škofa Antona Martina Slomška; kot zunanji strokovni sodelavec še naprej sodeluje pri postopku za njegovo kanonizacijo. Od leta 1990 deluje tudi kot profesor dogmatične teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani na enoti v Mariboru. Leta 1994 je bil imenovan za ravnatelja bogoslovnega semenišča v Mariboru, leta 1999 pa za kanonika tamkajšnjega stolnega kapitlja. Dr. Marjan Turnšek predava na tečajih in simpozijih ter sodeluje pri različnih slovenskih in tujih revijah. Izdal je vrsto samostojnih del z duhovno in teološko tematiko. Pogosto je sodeloval v radijskih in televizijskih oddajah, še posebej na Radiu Ognjišče.

ŠKOFIJA NOVO MESTO

"Tujci, ki so obiskovali Novo mesto, zlasti pa kapiteljsko cerkev, so težko verjeli, da monumentalna cerkev ni stolnica," je zapisal zgodovinar dr. Stane Granda, po rodu Novomeščan. Od 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil novo škofijo Novo mesto, je kapiteljska cerkev sv. Nikolaja novomeška stolnica. Granda piše, da je april za Novo mesto srečen mesec: 7. aprila 1365 je habsburški vojvoda Rudolf IV. dal naselbini mestne pravice, 27. aprila 1493 je cesar Friderik III. v Novem mestu ustanovil proštijo, 7. aprila 2006 pa se je z ustanovitvijo škofije "moralo dopolniti, kar so stoletja mnogi želeli in si za to tudi praktično prizadevali". Glede na dosedanjo ljubljansko nadškofijo nova škofija v Novem mestu obsega dobro četrtino površine dosedanje nadškofije. Razmejitev znotraj nadškofije poteka po dekanijskih mejah. V novo škofijo je prešlo šest dekanij sedanje nadškofije. Župnij ima nova škofija 74 in v povprečju so po površini večje kot v novi ljubljanski nadškofiji. Število prebivalcev nove škofije v Novem mestu predstavlja manj kot petino prebivalstva dosedanje nadškofije. Primerjava med deležem površine in deležem prebivalstva nove novomeške škofije pokaže, da je delež prebivalstva manjši, kar pomeni, da je to področje bolj redko poseljeno kot v novi ljubljanski nadškofiji. To je tudi razumljivo, saj je Ljubljana glavno mesto države in ob njem je precejšnje število manjših satelitskih mest. Po deležu katoličanov novomeška škofija novo nadškofijo v Ljubljani prekaša za dobrih deset odstotkov (76% - 86,1%).

Prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan

Škof Andrej Glavan je diplomirani inženir kemije, vendar bi težko rekli, da je "pozen poklic", saj je na duhovništvo mislil že po prvi stopnji študija kemije, pa so mu modri možje svetovali, naj prej diplomira na kemiji. Rodil se je 14. oktobra 1943 v župnijo Soteska pri Dolenjskih Toplicah. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Dolenjskih Toplicah, višjo pa v Kranju; po maturi (1961) je študiral kemijo na Univerzi v Ljubljani, po diplomi leta 1966 pa je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Kot študent je bil veliko med mladimi, sodeloval je v mnogih pevskih zborih. Po mašniškem posvečenju 29. junija 1972 je bil najprej kaplan v Škofji Loki, kjer je pripravljal ustanovitev nove župnije na Suhi, od leta 1981 je bil župnik v Stari Loki. Trikrat je bil izvoljen in imenovan za dekana škofjeloške dekanije, bil je izvoljen tudi v duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Od leta 1998 je bil član zbora svetovalcev, sedem let (1998-2005) je opravljal službo arhidiakona. 13. maja 2000 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 12. junija 2000 v ljubljanski stolnici. Za škofovsko geslo Marijine besede, izrečene pred Jezusovim prvim čudežem v Kani: "Kar koli vam poreče, storite!" (Jn 2, 5). Po odhodu ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta v Rim je 26. aprila 2004 postal upravitelj ljubljanske nadškofije in je to vlogo opravljal do 5. decembra 2005, ko je vodenje nadškofije prevzel sedanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. Z njegovim nastopom je škof Glavan prevzel mesto generalnega vikarja ljubljanske nadškofije in je to službo opravljal do imenovanja za novomeškega škofa.

(priloga 05_2006