"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam."

To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl 16. aprila 2010 v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, ki je "slovenski", saj ga je dolga leta vodil p. Marko Rupnik, zdaj pa je njegov predstojnik p. Milan Žust, potem po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

Papež je v svoji homiliji na kratko opisal življenjsko pot kardinala Špidlíka, na kateri so bile številne in zelo visoke ovire, ki pa jih je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in častitljivim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

Rodil se je 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar in zaradi revmatizma, ki ga je mučil, je morala mati biti zelo potrpežljiva. Imeli so tudi nekaj malega zemlje. Mati ga je nekoč poslala v cerkev po blagoslovljeno vodo, da bi pokropila njive. Pa je dečka obšla misel: "Ali ne bi morda lahko prišel duhovnik in blagoslovil studenec, pa bi imeli zmerom blagoslovljeno vodo?" To domislico je v zrelih letih pospremil z modrostjo: "Srce je studenec, ki mora biti blagoslovljen." V dijaških letih je veliko kolesaril, tudi do 150 kilometrov na dan! Hotel se je posvetiti študiju književnosti in latinščine na univerzi v Brnu. Leta 1939 je bil med študenti, ki so jih zajeli nemški okupatorji, večino so odgnali v koncentracijska taborišča, njega so izpustili, ker še ni dopolnil dvajset let. Poiskal je službo, a kmalu je vstopil v jezuitski noviciat. "Rekel sem, da sem zamenjal delo." Po končanem noviciatu je med vojno študiral filozofijo na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V domovino ni mogel iti, ker so tam zavladali komunisti, predstojniki so ga poslali v Rim. Rad se je pošalil, da nikoli ne bi postal jezuit, če Češkoslovaške ne bi zasedli nacisti, pa tudi v Rimu ne bi ostal, če ne bi v domovini zavladali komunisti, ki so divje preganjali Cerkev. Vedno je imel velik smisel za humor. Dejal je: "Mislim, da je humor najboljše zdravilo zoper krive vere in zoper fanatizem vsake vrste. Ko se šalimo, se zavedamo lastnih slabosti in imamo sočutje s slabostmi drugih." V Rimu je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregorijanski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krščanskega Vzhoda. "Od vzhodnega krščanstva je sprejel spoznavoslovni princip, kjer je temelj spoznavanja ljubezen (agape), zato princip odnosov," je o njegovem delu dejal p. Marko Rupnik. "To pomeni, da človeka spoznam, ko sem z njim v ljubečem odnosu. Prav tako bom spoznal Boga, če se mu bom zaupal in ljubeče izročil. Podobno bom spoznal Cerkev, narod, kulturo..." To duhovnost je tudi sam živel. V zaupanju v božjo previdnost je bil vedno vedrega duha. Mnogi so ga izbrali za duhovnega voditelja in spovednika. Ko je leta 1991 v Rimu, nedaleč od bazilike Marije Snežne, zaživel jezuitski Center Aletti, ki naj bi spodbujal dialog med raznimi narodi in kulturami, so njegovo vodstvo poverili p. Marku Rupniku. "Dobri duh" te hiše je bil p. Tomáš Špidlík. Center je blagoslovil papež Janez Pavel II. 12. decembra 1993. Tam je tudi sedež založbe Lipa, za katero je p. Špidlík napisal več knjig in mnoge od njih so prevedene v slovenščino. Prva od teh je Pot Duha (1996), besedilo duhovnih vaj, ki jih je imel p. Špidlík za papeža Janeza Pavla II. in njegovo "družino" v Vatikanu na začetku posta leta 1995. Pred nastopom te odgovorne naloge se je pošalil: "Ni me prav nič strah dajati duhovne vaje svetemu očetu, ker on ne more izgubiti vere." Leta 2003 ga je prvi slovanski papež poklical v zbor kardinalov, svojih najožjih sodelavcev. Njegovo kardinalsko geslo "z vsem srcem" je vzeto iz svetopisemskega poročila, da naj izvoljeno ljudstvo ljubi svojega Boga "z vsem srcem", je pa tudi podoba njegove duhovne širine. Decembra lani je dopolnil devetdeset let življenja. "Njegov duh je bil svež in mladosten," je dejal v svojem nagovoru papež Benedikt XVI. "Mar je to kaj drugega kot prijateljstvo z vstalim Gospodom?"

(pričevanje 06_2010)

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

DUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 50-51.

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

DUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

... več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel:

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

LETA 1874 UMRL JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC (* 1834)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

... več o njem v obletnici meseca 04_1999

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

organist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

Beneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

NEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

Rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan in 19389 iodšla skupaj 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je dosegel naslov doktorja teologije in predaval na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. Papež Pavel VI. ga je 25. maja 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu ... istega leta je postal tudi član kardinalskega zbora. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. 11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 24. decembra 2022 umrl.

S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger - velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. "Odrešuje  nas ljubezen": Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, "Zaslužni papež" Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:
  

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda "smrt" se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi "tabu", ljudem vendarle daje misliti... Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.
  
• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Za kristjana večna usoda ni kak 'zavoj' reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.
  
• Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.
  
• Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.
  
• Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku...
  
• Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji "eshatologiji", ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.
  
• Trpljenje in smrt ne bosta nikoli "lepa"; toda skrivnostno lahko postaneta "dobra", če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.
  
• Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.
  
• Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

LETA 1959 UMRL PIERRE L'ERMITE

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L'Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu 'moja župnija in moje pero'. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel:

• Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

več:
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2000)
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2006)
knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe

nekaj njegovih misli:

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

iskalec in zbiralec :Marko Čuk

Malteški red v Sloveniji in Malteška pomoč Slovenija že vrsto let sodelujeta z narodnim svetiščem na Brezjah, posebej ob tradicionalnem junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov, ki ga organizira naša revija. 25. februarja pa so na Brezjah blagoslovili Sobo sv. Janeza Krstnika, namenjeno za laično prvo pomoč, ter avtomatskega defibrilatorja, ki ga je ob tej priložnosti donirala tovarna zdravil Krka. Vsem sponzorjem, predstavnikom brezjanskega svetišča, članom Malteškega reda ter Malteške pomoči v Sloveniji je predsednik Malteškega reda povedal: »Brez velikih besed smo vsi skupaj stopili na pot proti cilju, ki ga predstavlja laična prva pomoč na tako pomembnem kraju.«

Ob praznovanju 200-letnice Marijine podobe je ta soba koristna pridobitev za narodno Marijino svetišče, saj bo v njej številnim domačim in tujim romarjem zagotovljena laična zdravstvena pomoč, še posebej, ko se zbere večtisočglava množica.

Božo Rustja

LETA 1452 ROJEN LEONARDO DA VINCI

SLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik ...), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

• Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

LETA 1811 RAZGLAŠENA FRANCOSKA UREDITEV ILIRSKIH PROVINC

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo leta 1809 ustanovil Ilirske province. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

LETA 1818 ROJENA FANNY HAUSMANN

PRVA SLOVENSKA PESNICA nemškega rodu († 1853)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je 'krstil' urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

LETA 1867 ROJEN ETBIN KRISTAN

ČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK († 1953)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

LETA 1865 UMORJEN ABRAHAM LINCOLN

ŠESTI PREDSEDNIK ZDA (* 1809)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

• Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
  
• Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
  
• Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
  
• Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

LETA 1911 ROJEN RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (+ 1991)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

LETA 1919 ROJEN FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL († 2002)

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Kardinal Franjo Kuharić. Potujemo v Življenje: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2002), 82-83.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: "Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!" To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: "Bosta kakor Bog!"
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: "Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: "Ljubim vas!", temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: "Umiram za vas!" In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

LETA 1952 ROJEN NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC († 1983)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti'.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost ... Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil ...«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej ... (Andrej Štremfelj)

LETA 1980 UMRL JEAN-PAUL SARTRE

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1905)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot "eksistence", vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

njegova misel:

• Dostojevski je zapisal: "Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno." Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1759 UMRL GEORG FRIEDRICH HANDEL

NEMŠKO-ANGLEŠKI SKLADATELJ (* 1685)

Veliki nemški skladatelj Georg Friedrich Händel je od leta 1712 živel v Londonu. Tam je leta 1741 nastala njegova največja mojstrovina – oratorij Mesija. Prva izvedba je bila 13. aprila 1742 v Dublinu. Ko so pri prvi londonski izvedbi marca 1743 pevci začeli peti Alelujo, je kralja Jurija II. tako prevzelo, da je vstal, za njim pa vse občinstvo. Tako se je ustalila navada, ki še danes spremlja vse izvedbe Mesije.

LETA 1819 ROJEN JURIJ HUMAR

DUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA († 1890)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice ...) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

• Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
• »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

LETA 1836 PRVIČ OBJAVLJEN KRST PRI SAVICI

Krst pri Savici, najdaljša pesnitev Franceta Prešerna, je “simbolna upodobitev duhovne drame najbolj nadarjenega in najbrž tudi miselno najbolj razvitega Slovenca tiste dobe” (A. Slodnjak). Izšel je 14. aprila 1836. V nekaj mesecih je bilo prodanih okrog 200 izvodov. Okusno natisnjeno knjižico je pesnik tudi rad poklanjal prijateljem in znancem. Leta 1844 so Krst ponatisnile ‘Novice’, tako da so se lahko s to pesnitvijo seznanili vsi ljubitelji poezije.

LETA 1877 ROJEN RAJKO NAHTIGAL

SLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG († 1958))

Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil kot strokovnjak za staro cerkveno slovanščino, ruščino in primerjalno slovansko jezikoslovje slavist svetovnega slovesa. Bil je prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najvišje znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda, ki je bila ustanovljena leta 1938.

LETA 1895 LJUBLJANO STRESE NAJMOČNEJŠI POTRES V 19. STOLETJU

Na velikonočno nedeljo, malo pred polnočjo, je potres z magnitudo 6,1 po evropski potresni lestvici, predramil Ljubljančane in terjal med devet in 14 žrtev (takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev), od 1373 stavb, kolikor jih je bilo takrat v Ljubljani, jih je bilo 145 tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti. Zelo hude poškodbe je utrpela deželna bolnišnica, pa tudi številne cerkve, šole, muzeji in ostale javne stavbe. Žarišče potresa je bilo severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Stavbe so bile poškodovane tudi po drugih krajih ljubljanske kotline, čutili so ga tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju in v Švici. Pomoč prizadetim je prihajala s celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne tuje države. Vojska je gradila barake, postavljala šotore, za začasne domove pa so uporabljali celo zeljarske sode. Posledice potresa si je prišel 7. maja ogledat tudi takratni cesar Franc Jožef in za čimprejšnjo obnovo mesta, daroval zajetno vsoto denarja. V Ljubljani se vsako leto obhaja tudi zaobljubljena „protipotresna pobožnost".

zapis:

• Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.

LETA 1896 SE KONČAJO

PRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

LETA 1898 ROJEN  RUDOLF KOLARIČ

jezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ († 1975)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

Leta 1912 POTONE TITANIK

NAJVEČJI PARNIK NA SVETU

Največji parnik na svetu so zgradili leta 1910 v irski ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu v tekmovanju z drugima dvema takrat največjima ladjama in je imela z svojima sestrama (Olympic in Britanic) status najbolj razkošne ladje na svetu. Titanik je bil dolg 269 metrov, širok 28 metov, težak 46.328 ton, višina ladje od morske gladine do palube pa je bila 18 metrov. Njegova največja hitrost je bila 43 kilometrov na uro (23 vozlov. Pri gradnji so uporabili takrat najmodernejšo tehnologijo in bili prepričani, da se ladja ne more potopiti. Na svojem prvem potovanju čez Atantik je ladja v nedeljo, 14. aprila 1912 ob 23.40 trčila v ledeno goro in dve uri in štirideset minut zatem potonila JV od Nove Fundlandije v S Atlantiku. V ledeni vodi je umrlo 1.517 od 2.223 potnikov, rešilo se jih je 706, večinoma žensk in otrok.

LETA 1913 ROJEN MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ ( † 1993)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

LETA 1928 ROJEN JUSTIN STANOVNIK

KLASIČNI FILOLOG, ANGLIST, PROFESOR, EDEN OD USTANOVITELJEV SLOVENSKE ZAVEZE, GLOBOK MISLEC ( † 2019)

Profesor Justin Stanovnik je bil doma z Lesnega Brda pri Horjulu, bil je deseti, najmlajši otrok v kmečki družini. Leta 1940 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče. Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in grščine je tako poučeval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Ravne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile. Veliko je pisal o krizi slovenstva po boljševiški revoluciji. Justin Stanovnik se je uveljavil kot esejist in odličen govornik.

več:
P. Krečič, Profesor Justin Stanovnik. Sprava je neke vrste sklenitev miru po državljanski vojni: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1995), 7-11.

njegova razmišljanja iz pogovora (1995):

• Zmagovalci so se obremenili s slovenskim holokavstom, ko so v enem tednu pobili okoli dvanajst tisoč slovenskih domobrancev. Kateri dogodek v naši domovini lahko primerjamo s posledicami tega poboja? Čudi me, da kot narod nismo zmogli tega globlje razmisliti na miselni, estetski in teološki ravni. Ta poboj si je mogoče predstavljati samo zato, ker se je zgodil. Če se ne bi bil zgodil, bi si upravičeno mislili, da kaj takega ni mogoče. Enkrat bo narod želel to doumeti in iz tega bodo nastale velike duhovne, moralne in življenjske energije. Verjetno se bo to zgodilo, ko bo kriza liberalizma prešla v svojo paroksistično obliko in bo narod potreboval takih moči.
• Misliti svoj čas, to je danes še posebno pomembno. Potem, ko smo državo ustvarili, je nujno utrditi demokratično kulturo in politiko. Te pa ne morejo ustvariti tiste sile, ki izhajajo iz nekdanjega komunizma
• Slovenska Cerkev je preživela tri faze. Bila je mučeniška Cerkev, trpeča Cerkev in disidentska Cerkev. Za duhovno podobo našega človeka je veliko naredila. V teh letih je obiskovanje nedeljske maše pomenilo pogum in demonstracijo radikalne drugačnosti. Cerkvi ni potrebno posegati na politično področje, ker utrjuje in podpira demokracijo s tem, da utemeljuje nastajanje svobodnega človeka. Poleg tega kristjan ne more živeti nobene oblike duhovnega in tudi političnega življenja, če pri tem ne računa tudi na sočloveka. To pa je v bistvu demokracija.

misli:

• Življenje je bilo (nekoč) takšno, da so bili ljudje dosti skupaj. Zato lahko razumemo, da so se med seboj brusili in je bilo tako malo robatih ljudi.Če bi kdo rekel, da so si samo prizanašali, mu seveda ne bi verjeli, a je vendarle tudi res, da je bilo mnogo sočutja.
• Neznanska in nedoumljiva možnost krščanstva je ravno to: da v trpljenju lahko doseže človek bogopodobnost. Potem bolečina, žalost, poraz, katastrofa, izguba in sramota niso več zgolj bolečina, žalost, poraz, katastrofa in sramota: niso vse te stvari zaznamovanost udarjenih, ampak znamenje izvoljenih.
• Na svetu so stvari in dogodki, ki so tako izredni in nenavadni, da nas naravnost silijo, da se ustavimo in raziščemo, ali morda nimajo v sebi globljega pomena.
• Ko danes Marija govori: vina nimajo – se sliši kot: poguma nimajo, za zvestobo so prikrajšani, potrpljenja ne poznajo.
• Če bi se narod nehal spominjati, bi kot narod tudi nehal obstajati. Ne bi vedel ne da je, ne kaj je. Kar pa je končno eno in isto.
• Ali niso Marijina romarska svetišča za slovenski narod kakor četrta postaja križevega pota?.
• Nekateri ljudje so obdarjeni s posebnim čutom za sočloveka: to so ljudje s tenkim dotikom, z občutljivim posluhom za vsakogar in za vse… Na svoj mirni način urejajo stvari, ne da bi jih sploh hoteli urejati.
• Priostrena zahtevnost načela totalne odgovornosti bi lahko zdravilno vplivala na naš krščanski svet. Izreku, ki ga slišimo za vsakim vogalom, 'bo že kdo drug', je treba postaviti nasprotni stavek: »Če ne boš ti, ne bo nobeden«
• Središče krščanske kulture je odrešenjska zgodovina in središče odrešenjske zgodovine je trpljenje. Tako je trpljenje povzdignjeno v osrednje mesto celotne kulture.

o njem:

• S svojo globoko predanostjo je trajno zaznamoval slovenski publicistični prostor. V ideološki monopol nad pravico do manipulacije z zgodovino je vnesel resnico, ki je ni več mogoče obiti, zanikati niti diskvalificirati. (Peter Sušnik)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 30. november 1887, Logatec, † 21. april 1970, Ljubljana

»Zame je samo še eden Gospod, ki mu skušam služiti.«

Andrej Gosar je izšel iz revnih razmer, zato je imel kasneje toliko posluha za pereča socialna vprašanja. Rodil se je 30. novembra 1887 v družini čevljarja v Dolnjem Logatcu. Ko je vse kazalo, da bo v tej obrti nasledil očeta, ker za šolanje ni bilo sredstev, je priskočil na pomoč župnik: Andrej je šel na gimnazijo v Ljubljani, kjer je bil vseskozi odličnjak. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je oblekel vojaško suknjo. Kolikor so mu dopuščale možnosti, je študiral in leta 1916 je študij zaključil z doktoratom. Zadnje leto vojne (1918) se je poročil z domačinko Antonijo Mihevc. Imela sta lepo družino z osmimi otroki, ki sta jih vzgajala z zgledom žive vere, zato sta dva od njih sledila božjemu klicu kot duhovnik in kot redovnica. Po koncu vojne se je vključil v politično in družbeno življenje na Slovenskem in sicer v okviru tedanje Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1920 je postal član odbora za socialo pri Deželni vladi Slovenije. Leta 1920 in 1925 je bil izvoljen za poslanca v beograjski parlament, v letih 1927 in 1928 je bil socialni minister v jugoslovanski vladi, več let je bil zastopnik Jugoslavije v socialnem odboru Društva narodov v Ženevi. Od leta 1929 do upokojitve leta 1958 je na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze v okviru stolice za narodno gospodarstvo predaval pravo, ekonomijo in sociologijo, po vojni pa so mu dovolili predavati le zemljiške knjige in rudarsko pravo. Leta 1944 so ga Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945, vendar so mu bili prepovedani kakršnikoli stiki z javnimi osebnostmi.

Po akademski izobrazbi je bil Andrej Gosar pravnik, toda vse svoje moči je posvetil družbenim vedam. O družbenih in ekonomskih vedah je izdal 19 samostojnih spisov (za kakih 3000 strani). Glavno njegovo delo pa je Za nov družabni red v dveh debelih zvezkih (1933–1935), v katerem je razgrnil svoje poglede na družbeno in politično življenje. Njegovo pojmovanje samouprave ('ukradel' mu ga je Edvard Kardelj) je poizkus uresničitve pravila subsidiarnosti, ene izmed zahtev krščanskega socialnega nauka: kar lahko stori nižja instanca, mora višja prepustiti njej. V svoji knjigi Socialni nauk Cerkve (1939) po besedilu papeških okrožnic od Leona XIII. do Pija XI. podaja vsebino krščanskega socialnega nauka. Gosar je v svojih prizadevanjih za uveljavitev sodobnega krščansko-socialističnega nazora navadno ostajal čisto sam, brez idejne podpore od katere koli strani. Ko so mu očitali, da se po njegovi krivdi med krščanskimi delavci širijo marksistični nazori, je tem govoricam naredil konec s tem, da je naziv 'krščanski socializem' zamenjal s 'krščanskim socialnim aktivizmom'. Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka, glasnika krščanskega socializma, je najbolj ločevalo pojmovanje razmerja med krščanstvom in marksizmom. Za Kocbeka je bilo sodelovanje med obema možno, za Gosarja ne. Jasno se je opredelil proti politiki komunistične partije, ki je izrabljala osvobodilni boj za revolucijo. Po njegovo naj bi se proti okupatorju borili v demokratični ilegali v soglasju z zavezniki, kar pa je ostalo le v zamislih.

Po upokojitvi je živel tiho in delavno na svojem domu v Trnovem v Ljubljani vse do svoje smrti 21. aprila 1970. Množici, ki se je zbrala k pogrebu na Žalah, je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik o pokojnem Andreju Gosarju dejal: »Umrl je vzoren krščanski mož, oče številne družine, idealen lik katoliškega javnega delavca. Njegov zgled molitve, resničnega katoliškega mišljenja in ravnanja, bomo pogrešali, ko prav danes tako manjka vzorov, ob katerih naj bi se tavajoča mladina zgledovala ... Svoje iskreno in globoko krščanstvo je rajni Gosar dokazal v najhujših preizkušnjah, tako tudi v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je razodeval resnično vdanost in iskreno zaupanje v Boga, celo bolj kot marsikak duhovnik. Po vojni je doktor Gosar prihajal vsak dan in ob vsakem vremenu v stolnico, kjer se je sivolasi starec krepil s Kruhom življenja. Marsikoga je ganilo, ko je videl, kako je Gosar vedno pokleknil do tal. Dajal je pravi vzor značajnega in doslednega moža.«

(pričevanje 03_2013)

LETA 1735 ROJEN OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1801)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. "Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

• Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

LETA 1814 ROJEN OROSLAV (JURIJ) CAF

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1874)

Štajerski duhovnik Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

LETA 1855 ROJEN JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR († 1890)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1858 UMRL IGNACIJ KNOBLEHAR

SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC (*1819)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

• To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval" (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

LETA 1906 ROJEN SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1989)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

LETA 1930 ROJEN TARAS KERMAUNER

LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF († 2008)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

njegova razmišljanja:

• Kristusova zmaga nad smrtjo je zmaga ljubezni do grešnega človeka, usmiljenja z njim kot nemočnim. Človeku je obljubljeno odrešenje, pomilostitev, paradiž. V tem je bistvo krščanske svobode.
  
• Kristjanu je svoboda zelo pomembna; a predvsem kot svoboda vsakega drugega; tudi mene kot drugega za druge.
  
• Ljubezen je v krščanstvu spoštovanje drugega in sebe, ki sem za vse druge drugi. Spoštovanje pa terja, da dopuščam spoštovanemu svobodo, da mu zaupam.
  
• Pokora je neosvojIjiv del človekove osebnosti, saj človek nenehoma pada iz obvladanosti v barbarsko samovoljo. Pade vsakič, ko ne ljubi, ko ni usmiljen, ko se ima za gospodarja.
  
• Brez vere človek za trajno ne more. (pre)živeti; zato jo nadomešča s prazno vero. Danes je spet čas prepričanja, da je mogoče živeti brez vere v Boga. Vendar je prav zato danes čas novih malikovanj.
  
• Če človek Boga odrine, ne more več za trajno obvladovati sebe kot suvereno bitje. Ne zmore več samoodpovedi. Preda se užitkom s tem pa se samouniči.
  
• Kaj je ljubezen drugega kot pripravljenost ljubečega, da ljubljenega ne podredi svojim interesom?
  
• Bog govori najbolj skozi človekovo vest, skozi svobodno posamezno dušo. Če to zatajimo, postanemo zgolj stvari. Bog nas hoče kot posamezne, žive, njemu podobne osebe.
  
• Vera uči, da se življenja ne da rešiti s tosvetno pravico in umom; Ljubezen pokaže pot s tem, da človek, ki ljubi, odrešuje drugega.
  
• Kristjan ve, da se da do kraja utemeljiti pravo držo odrešenje le z vero, ljubeznijo, upanjem.
  več:
  
  

LETA 1972 UMRL JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ (* 1909)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

LETA 2007 UMRLA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA (* 1920)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

LETA 2012 UMRLA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA (* 1919)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. april 1735, Ljubljana, † 4. februar 1801, Dunaj

"Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.

Menih - učitelj posvetnega pismenstva

V času razsvetljenstva (od srede 18. stol.) so bili edini šolani Slovenci duhovniki in redovniki, zato je skorajda naravno, da se je prerodna misel utrnila v njihovih glavah. Prvi slovenski razsvetljenski preroditelj je izšel iz reda bosonogih avguštincev ali diskalceatov. To je bil oče Marko Pohlin. Rodil se je 13. aprila 1735 kot sin gostilničarja v šempetrskem predmestju v Ljubljani. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto, nato je pri jezuitih v Ljubljani končal licej. Odločil se je za meniško življenje in šel k diskalceatom, ki so med ljubljanskimi redovniki tedaj uživali največ ugleda. Bogoslovje je študiral v redovni šoli Maria Brunn pri Dunaju. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 so ga prestavili na Dunaj, kjer je bil samostanski učitelj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil namestnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju kot tajnik redovne province. Zadnja leta pa je bil učitelj v Maria Brunnu. Tam ga je 4. februarja 1801 doletela smrt, ko še ni dopolnil šestinšestdeset let.

Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.

Abecednik in računica, slovnica in slovar

Delavni oče Marko Pohlin je zasnoval knjižni načrt, ki ga je začel takoj uresničevati. Poleg nabožnih knjig (molitvenikov, katekizmov, svetniških življenjepisov, pridig) je sestavil učbenike, slovnico in slovar, pisal pa je tudi pesmi, leposlovno prozo, zabavne in poljudno poučne spise ter dela s področja zgodovine in literarne zgodovine. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica. Pohlin je bil prepričan, da je prvi pogoj za uvedbo slovenščine v šole in javno življenje "dobro utemeljena" slovnica. Napisal je svojo slovnico - Kraynsko Grammatiko - v nemščini, da bi se iz nje učili slovenščine popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja leta 1783. "S svojo slovnico je hotel dati Pohlin jeziku pravila, a preveč samovoljno," ocenjuje dr. Ivan Grafenauer. "Njegova pisava je v glavnem fonetično ljubljanska, ne da bi se držal določenega narečja; na zgodovinsko upravičene oblike (protestantskih pisateljev) in na etimologijo se ni oziral. Uvedel je tudi več črkopisnih novotarij." Alfonz Gspan mu zameri, da se je štel za meščana in je zviška gledal na kmečki jezik ter ga imenoval "jezik drhali". Sicer pa je Pohlin pisal boljši jezik od tistega, ki ga je učil v svoji slovnici. "Kakor je jezikovna in pravopisna plat Krajnske gramatike ponesrečena, pomenijo pa prerodne izjave v Uvodu in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti," priznava Alfonz Gspan.

Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo...). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.

"Marku Pohlinu pripada v zgodovini našega literarnega preporoda eno najvidnejših mest," presoja njegov pomen Alfonz Gspan. "Četudi po duhu konservativec, je zasnoval smotrn literarni načrt, ga po potrebi dopolnjeval in ga večinoma sam izvršil... Njegova velika prerodna vnema je pritegnila za sabo vrsto boljših sodelavcev, ko je bil led prebit."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4, str. 28.