* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila "po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja", je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – "zelo nenavadna prikazen"

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala ... Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje "zelo nenavadna prikazen". Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih "vzgojevalo duhove in srca" za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen... A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i... A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)

LETA 1692 ROJEN GIUSEPPE TARTINI

BENEŠKI SKLADATELJ IN VIOLINIST († 1770)

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu, očetu firenškega porekla materi, ki je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu in nato v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Kasneje je študiral pravo v Padovi, za nekaj časa se je umaknil v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 4

LETA 1848 UMRL GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1797)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1903 ROJEN ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK († 1966)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1905 UMRL JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF, PROSVETITELJ, MECEN IN POLITIK (* 1815)

Pred sto leti je končal svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

LETA 1948 ROJEN STANE GRANDA

ZGODOVINAR, PUBLICIST

Dr. Stane Granda je bil rojen leta 1948 v Novem mestu. Odraščal je pod mogočno starožitno kapiteljsko cerkvijo in v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, kar mu je že v otroštvu vlilo ljubezen do preteklosti. Obe častitljivi starodavni ustanovi sta vplivali na njegove življenjske odločitve. »Še danes sem z dušo in srcem na Dolenjskem, kjer vse govori o zgodovini,« pravi dr. Granda.

Zatrjuje, da zgodovine ni šel študirat, ker bi imel probleme z naravoslovnimi predmeti. Tudi ga ni zanimala samo ozka politična zgodovina, ampak socialna zgodovina – kako so ljudje živeli. Ta je še danes predmet njegovih raziskav. Zato se je tudi odločil za študij zgodovine in sociologije. Po magistrskem delu, v katerem je obravnaval obremenitev slovenskega kmeta z davki v letih 1848 – 1914, se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter naredil doktorat, z disertacijo o prelomnem letu 1848. Sedaj je zaposlen na istem inštitutu, kjer, kakor sam pravi, dela tisto, kar si je celo življenje želel. Je znanstveni svetnik, redni profesor, član uredniškega odbora revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, član Sveta za splošno izobraževanje v okviru katerega je predsednik Komisije za učbenike, predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije.

Veliko piše in objavlja tako strokovne knjige in članke kot tudi družbeno aktualne in kritične analize sedanjega slovenskega trenutka.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2 in moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6

LETA 1971 UMRL IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM (* 1884)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884-1971). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

LETA 1973 UMRL PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR (* 1881)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi:
Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

LETA 1990 PRVE VEČSTRANKARSKE VOLITVE V SLOVENIJI

Volitve za predsednika in člane predsedstva ter za delegate družbenopolitičnega zbora in zbora občin tridomne skupščine so bile na današnji dan, leta 1990. Nekaj dni pozneje, 12. aprila, so bile še volitve za delegate zbora združenega dela, takrat so bile tudi občinske volitve. Na volitvah v skupščino so prepričljivo slavile stranke, združene v koalicijo Demos, ki so nato sestavile vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Za predsednika predsedstva so volivci v drugem krogu izbrali Milana Kučana. Prva demokratično izvoljena skupščina je pozneje zagotovila sprejem zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

LETA 2014 UMRL MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC (* 1925)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. april 1692, Piran, † 26. februar 1770, Padova

V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki ga zdaj po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakujejo z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček - mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo 'spominsko sobo', v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo - 'Vražji trilček', njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.

V tej hiši je Giuseppe Tartini zagledal luč sveta pred 300 leti - 8. aprila 1692 - kot četrti od šestih otrok družine, ki sta jo ustanovila Giovanni Antonio da Domenico Tartini, ki se je zaradi trgovine v Piran priselil iz Firenc in je tu postal premožen nadzornik solin, ter Caterina Zangrando, hči ene najstarejših in najbolj uglednih piranskih rodbin. Istega dne je bil tudi krščen, kot potrjuje vpis v krstni knjigi piranske župnije. Svoje otroštvo je Giuseppe preživel v očetovi vili v bližnjem Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno je prejel doma in na akademiji Virtuosi v Piranu; šolanje je nadaljeval pri šolskih bratih v Kopru. Oče je želel, da bi se sin posvetil duhovniškemu poklicu, Giuseppeju pa to ni dišalo, zato je pobegnil v Padovo, kjer je najprej študiral pravo, kmalu pa se posvetil izključno glasbi. Pri osemnajstih letih se je na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore, nečakinjo kardinala Carnara. Spričo nasprotovanja obeh rodbin je moral zbežati iz Padove. Zatekel se je k frančiškanom v Assisi in se tam v samoti posveti študiju violine. Začel je tudi skladati. Leta 1713 je napisal delo, po katerem je najbolj znan: sonato 'Vražji trilček'. To ime je skladba dobila po Tartinijevi pripovedi, kako je nastala. »Neko noč leta 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti. Dogajalo se je vse mogoče ...

Nazadnje sem pomislil, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je. Tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral izredno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo kdaj slišal ali jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj dela tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat zapisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo Vražji trilček.«

Leta 1715 je Tartini postal prvi violinist pri baziliki sv. Antona v Padovi. Bil je tako slaven, da so ga povabili v Benetke, kjer naj bi se pomeril s takrat največjim italijanskim violinistom Veracinijem. Najprej je nastopal Tartini. Igral je tako odlično, da se je Veracini previdno umaknil. Tartini se ni ustalil v Padovi, temveč je deloval v raznih krajih (Pragi, Parmi, Bergamu), leta 1727 pa se je vrnil v Padovo in tam ustanovil svojo glasbeno šolo za violinsko igranje. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

(obletnica meseca 04_1992)

* 21. junij 1891, Brdo pri Lukovici, † 7. april 1951, Ljubljana.

Slovenci veljamo za narod pevcev in v zakladnici našega narodnega izročila zavzema zelo pomembno mesto slovenska ljudska pesem. Strokovnjaki za narodopisje s tem označujejo "vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost" (Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970). Večina naših ljudskih pesmi se je ohranjala iz roda v rod s pomočjo petja - besedilo je spremljal ustrezen napev, zato govorimo tudi o slovenski ljudski glasbi.

Ljudska pesem in ljudska glasba sta zelo dragoceni; ob spreminjajočem se načinu življenja pa sta bili v nevarnosti, da zatoneta v pozabo in sčasoma izumrjeta. K sreči so se dovolj zgodaj našli ljudje, ki so začutili vrednost tega bogastva in so šli na delo za njegovo ohranitev. Izredne zasluge na tem področju si je pridobil France Marolt, ki je bil pobudnik, ustanovitelj in vodja Instituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore (danes ta ustanova deluje v okviru SAZU, kot Sekcija za glasbeno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje). Vodil ga je vse do svoje prezgodnje smrti, 6. aprila 1951.

Od tega torej mineva štirideset let; kmalu se bomo spominjali tudi stoletnice njegovega rojstva. Na svet je namreč prišel 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je njegov oče Fran služboval kot učitelj. Možje bil tudi glasbenik in povsod, kjer je učiteljeval (Mengeš, Blagovica, Brdo, Ljubljana), je ustanavljal in vodil pevska društva ter izdal več zbirk pesmi. Ljubezen do glasbe je France torej podedoval po očetu, deloma tudi po materi, o kateri je pripovedoval, da je bila dobra pevka. Oče mu je v otroških letih nudil prvi glasbeni pouk. S študijem glasbe je nadaljeval tudi kot gimnazijec, nato pa se je izpopolnjeval pri Glasbeni matici v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican pod orožje. Na fronti je bil ranjen in domov se je vrnil kot invalid. Po vojni se je vpisal na tehniko, pa je študij zaradi pomanjkanja sredstev kmalu pustil in se popolnoma posvetil glasbi.

 France Marolt velja za utemeljitelja slovenske znanstvene glasbene folkloristike. V naši javnosti seje najprej uveljavil kot dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ). Ta odličen študentski pevski zbor je s svojimi koncerti (1927–1941) slovenski ljudski pesmi pridobil umetniško veljavo in veliko priljubljenost. "Za slovensko glasbeno kulturo pa je pomembnejše dejstvo, da je bil Marolt pobudnik, ustanovitelj in do smrti tudi vodja prve slovenske glasbeno raziskovalne ustanove," je zapisala v svojem spominskem članku za Mohorjev koledar 1991 Zmaga Kumer, ki kot etnomuzikologinja deluje v isti stroki.

Odbor Glasbene matice je 'uslišal' Maroltovo prošnjo in je na svoji seji 21. avgusta 1934 sklenil, da se ustanovi 'institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore', za njegovega vodja je določil dirigenta APZ Franceta Marolta; ustanova, ki so jo na kratko imenovali Folklorni institut, je začela delovati 15. oktobra 1934. Glasbena matica je z ustanovno listino določila tudi namen in začrtala delo nove ustanove: treba bo zbrati vse dosegljive zapise narodnih pesmi, zbirko stalno dopolnjevati, jo urediti, katalogizirati, znanstveno raziskati in nato pripraviti kritično izdajo. Območje dela naj bo etnično ozemlje Slovenije.

Vodja France Marolt je bil za vse sam in začel je od nič, toda z ljubeznijo in pridnostjo je veliko dosegel. Prehodil je vso Slovenijo, si zapisoval ljudske napeve in pesmi, študiral ljudske plese in ustanavljal folklorne pevske skupine, odkrival ljudske običaje in navade, iskal ljudska glasbila in se zanimal za narodne noše. Zbrano gradivo je izdal v štirih knjigah: Tri obredja iz Zilje (1935), Tri obredja iz Bele Krajine (1936 – po njegovi zaslugi se je poživilo staro obredje belokranjskega jurjevanja), Gibno-zvočni obraz Slovencev (1954) in Slovenski glasbeni folklor (1954). Zadnji dve sta izšli že po njegovi smrti, ki ga je pobrala sredi dela: umrl je za srčno kapjo 6. aprila 1951. Njegovo delo je skupaj z drugimi nadaljevala njegova žena Tončka (1894-1988), pevka, zbiralka ljudskih pesmi in plesov, ki je bila že prej njegova desna roka. Ona je dolgo časa vodila plesno folklorno skupino, ustanovljeno 1948, iz katere se je razvila znana Akademska folklorna skupina France Marolt. "Brez velike ljubezni do našega glasbenega izročila bi Marolt tolikšnega dela ne zmogel," piše Zmaga Kumer. "Ljudska pesem mu ni bila samo glasbeni pojav, ampak jo je raziskoval v povezavi s celotnim ljudskim življenjem."

(obletnica meseca 04_1991)

"Odrešuje nas ljubezen"

"Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče - papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra, kateremu je Kristus pred odhodom s tega sveta naročil: "Hrani moja jagnjeta! Hrani moje ovce!" Brž ko je kardinal, ki naznani "veliko veselje: Habemus papam" (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.

PRESENETLJIVO HITRA IZVOLITEV IN IZBIRA IMENA

Kardinali volivci - 115 iz 52 držav z vseh celin - so šli v konklave v ponedeljek, 18. aprila 2005 dopoldne. Že naslednji dan, 19. aprila, po četrtem glasovanju prvega konklava tretjega tisočletja, se je iz bakrenega dimnika Sikstinske kapele sukljal bel dim, ki je naznanjal, da je bil 264. naslednik apostola Petra, 265. rimski škof, že izvoljen. To so potrdili - prvič v zgodovini - tudi zvonovi. To se je zgodilo ob 17.50; kmalu zatem se je v loži bazilike sv.Petra prikazal kardinal Jorge Antonio Medina Estevez, ki je oznanil "veselo novico", da imamo novega papeža, kardinala Josepha Ratzingerja, ki je (kot se govori) prejel glasove skoraj vseh kardinalov volivcev. Veliko pomeni tudi ime, ki si ga izbere novoizvoljeni papež. Mnogi so pričakovali, da si bo kot dolgoletna "desna roka" Janeza Pavla II. privzel ime Janez Pavel III. in s tem pokazal, da hoče hoditi po njegovi poti. Zakaj je izbral ime Benedikt XVI., je razložil med prvo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu, 27. aprila. Svojo izbiro je povezal predvsem s sv. Benediktom iz Nursije, začetnikom zahodnega meništva, ki ga je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".

Z izbiro imena Benedikt XVI. je novi papež hotel povedati, da naj bi se "stara" Evropa zavedala svojih krščanskih korenin. Svoje papeško ime pa je povezal tudi s svojim daljnim predhodnikom Benediktom XV, ki je krmaril Petrovo barko v viharnih letih prve svetovne vojne in neposredno po njej (1914-1922). Med vojno, ki je izbruhnila dober mesec pred njegovim nastopom, si je prizadeval za vzpostavitev miru in blažitev strašnih posledic vojne zlasti med civilnim prebivalstvom. Po vojni se je zavzemal za reševanje vojnih ujetnikov. Preden je bil izvoljen za papeža, se je imenoval Giacomo della Chiesa in je bil nadškof v Bologni. Veliko skrb je posvečal misijonski dejavnosti Cerkve in delu za edinost med kristjani. Novi papež Benedikt XVI. hoče biti delavec za mir, ki je temeljna vsebina evangelija, in za edinost med kristjani ter za sodelovanje pripadnikov vseh verstev sveta, kot je napovedal v svojem nastopnem govoru.

"KRISTUS NE JEMLJE NIČESAR, DAJE PA VSE"

Brž po izvolitvi, preden je iz lože bazilike sv. Petra pozdravil ljudi in podelil svoj prvi blagoslov "mestu in svetu" (Urbi et orbi), je odšel, kot se je zvedelo kasneje, molit na grob papeža Janeza Pavla II. Potem je bil skupaj s kardinali pri večerji v Domu svete Marte, kjer so kardinali v času konklava stanovali. Po večerji se je umaknil v svoje kardinalsko stanovanje, kjer je sedel k pisalni mizi in sestavil (v tekoči latinščini) 214 vrstic dolgo "poslanico", ki jo je prebral naslednje jutro kardinalom med mašo v Sikstinski kapeli. V njej se je dotaknil vseh perečih vprašanj, ki jih bo morala reševati Kristusova Cerkev, da bo mogla biti pričevalka ljudem našega časa. Dejal je, da se čuti slabotnega pred tako veliko nalogo, vendar je ob misli na svojega velikega predhodnika Janeza Pavla II. ta strah pregnal. "Zdi se mi, da čutim njegovo močno roko, ki stiska mojo. Zdi se mi, da vidim njegove smejoče se oči in poslušam njegove besede, ki so v tem trenutku namenjene meni: 'Ne boj se!'"

V nedeljo, 24. aprila 2005 dopoldne je bilo na nabito polnem Trgu sv. Petra (zapolnjeni so bili tudi drugi rimski trgi, saj se je v večnem mestu ta dan zbralo nad 400.000 ljudi) mašno slavje za "začetek petrinske službe rimskega škofa". Nekdaj je bila to maša, med katero so novega papeža kronali s tiaro-trojno krono, potem pa maša "ob nastopu najvišjega pastirja vesoljne Cerkve". Med to mašo je Benedikt XVI. prejel znamenja svoje papeške službe: palij in ribiški prstan. Pomen obeh znamenj je razložil v svoji jasni homiliji. Dejal je, da ne bo predstavljal svojega "vladnega programa". "Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine." Sešteli so, da je njegovo homilijo spremljalo navdušeno ploskanje, ki se je oglasilo osemintridesetkrat. Na koncu svoje homilije je nagovoril mlade, s katerimi se bo srečal prihodnjega avgusta v Koelnu na 20. svetovnem dnevu mladih: "Dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno." Ob navdušenem pozdravljanju množice se je v odprtem belem džipu zapeljal med množico na trgu.

PRVA AVDIENCA NA TRGU IN PRVI POZDRAV S SLAVNEGA OKNA

Dan pred začetkom svoje petrinske službe je Benedikt XVI. v dvorani za avdience Pavla VI. sprejel okoli 4.000 predstavnikov "sedme sile", ki so v Rimu spremljali zadnje dneve papeža Janeza Pavla II., njegovo veličastno zadnje slovo ter volitve njegovega naslednika. "Po vaši zaslugi so zgodovinsko pomembne dogodke v Cerkvi lahko spremljali po vsem svetu. Možnosti, ki so se nam odprle s sodobnimi sredstvi družbenega obveščanja, so čudovite in izredne." V tednu po "nastopni" nedelji pa je imel celo vrsto srečanj. V ponedeljek najprej s predstavniki raznih Cerkva in verstev, ki so se udeležili tega slavja, zatem pa se je srečal s svojimi presrečnimi rojaki Bavarci, katerim se je najprej opravičil za tričetrturno zamudo. "Nemci smo znani po svoji točnosti," se je pošalil, "kaže, da sem se že zelo poitalijančil." V sredo, 27. aprila, je bila prva splošna avdienca na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev. Benedikt XVI. se je pripeljal v odprtem belem džipu, v svojem nagovoru se je zopet spomnil svojega ljubljenega predhodnika in povedal, da bo pri teh srečanjih nadaljeval kateheze o psalmih, ki jih je pripravil že Janez Pavel II. Obrazložil je tudi, zakaj si je izbral ime Benedikt XVI., na koncu je romarje pozdravil v številnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem in hrvaškem ter s tem pokazal, da je poliglot, kot je bil njegov predhodnik. Srečanje je potekalo v prisrčnem vzdušju; papež je osvojil srca ljudi s svojo ljubeznivostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Že takoj na začetku je postavil na laž razne "verske sociologe" pri nas in po svetu, ki so ga v svojem "vseznanju" takoj po izvolitvi razglašali za trdega in mrkega konzervativca.

Znamenito okno papeževega stanovanja v Apostolski palači, kjer smo nedeljo za nedeljo opoldne videvali Janeza Pavla II., ki se je nekaj dni pred njegovo smrtjo zaprlo, se je v nedeljo, 1. maja 2005, na veliko veselje rimskih romarjev spet odprlo. Papež Benedikt XVI. je najprej povedal, da je to okno postalo tako znano zaradi Janeza Pavla II., "ki se nam še vedno zdi bližji kot kdajkoli". Potem je vernikom pravoslavne Cerkve in drugih vzhodnih Cerkva voščil veliko noč, ki so ta dan praznovali. Spomnil se je tudi sv. Jožefa Delavca, s katerim je pred petdesetimi leti "pokristjanil" delavski prvi maj papež Pij XII. Njegova zadnja misel je bila posvečena Jezusovi Materi Mariji, ki jo v maju častimo s šmarnično pobožnostjo.

"KO BOM VELIK, BOM PLESKAR ALI KARDINAL"

Če hočemo spoznati našega novega papeža kot človeka, nam ni treba brskati po časopisih in revijah, saj je ob njegovi sedemdesetletnici izšla knjiga njegovih spominov Iz mojega življenja, ki zaobsegajo čas od rojstva (1927) do njegovega imenovanja za nadškofa starodavne škofije Munchen in Freising (1977). O sebi in svojih življenjskih postajah je veliko povedal tudi v dolgem pogovoru z nemškim (neverujočim) časnikarjem Petrom Seewaldom, ki je leta 1996 izšel v knjigi Sol zemlje in je bila prav kmalu prevedena v številne jezike (slovenski prevod je izšel pri Založbi Družina leta 1998).

"Rodil sem se na veliko soboto, 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu (po naše bi se njegovemu rojstnemu kraju, ki šteje okoli 2.700 duš, reklo Tržič)... To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil še isti dan - štiri ure po rojstvu - z vodo, blagoslovljeno na veliko soboto. Starši - Joseph, bavarski orožnik, in Maria, izučena kuharica - so se poročili pozno in imeli so samo tri otroke: hčerko Marijo ter sinova Georga (1924) in Josepha. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno, razmišljajočega verskega prepričanja."

Oče je bil orožnik, državni uradnik, zato se je družina pogosto selila. V Marktlu so bili samo dve leti, potem so se preselili v Tittmoning, kjer so stanovali v starinski hiši, ki je bila zelo hladna. Ob mislih na svojo upokojitev je oče kupil staro kmečko hišo v Traunsteinu, ki se je naš sveti oče spominja kot "sanjske hiše svojega otroštva". Družina je bila globoko verna in ob nedeljah so vsi skupaj šli k maši. Mladi Joseph je, kot večina otrok, sanjal, kaj bo postal, ko bo velik. Nekoč je vzbudil njegov občudovanje neki pleskar, ki je pobelil steno, in rad bi šel po njegovih stopinjah. "Ko je pozneje nekoč prišel v naše kraje kardinal Faulhaber s svojim mogočnim škrlatom, mi je seveda toliko bolj ugajal, tako da sem rekel: nekaj takega bi rad postal." Vsi trije Ratzingerjevi otroci so šli v šole. To so bila težka leta, čas hude gospodarske krize (1929). Župnik je želel, naj gresta Georg in Joseph v semenišče, ker je začutil, da imata duhovniški poklic.

ŠTUDIJ TEOLOGIJE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE

Odraščal je v letih, ko je v Nemčiji zavladal Hitler. Katoliški Bavarci so bili v veliki večini nasprotni njegovemu nacizmu, ker se jim je zdel nezdružljiv z vero, ki so jo izpovedovali. Ratzingerjev oče je ob začetku druge svetovne vojne svojim otrokom dejal: "Če bi v tej vojni zmagala Nemčija, bi bila to zmaga Antikrista!" Ob izvolitvi Josepha Ratzingerja za papeža so se v številnih časopisih pojavile njegove fotografije v vojaški uniformi, češ da je sodeloval v nemški vojski. Leta 1943 je bil - komaj šestnajstleten - vpoklican v protiletalsko službo. Na očitek, da je bil član Hitlerjugenda (kot nekdanje jugoslovanske pionirske organizacije), je povedal, da nikoli ni bil zraven, čeprav bi mu to prineslo materialne ugodnosti. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij v Munchnu. 29. junija 1951 je prejel mašniško posvečenje - tedaj je imela ta nadškofija 44 novomašnikov, zdaj pa jih ima manj kot 10! Po novi maši je bil eno leto kaplan, njegovo srce pa je hrepenelo po poglobljenem študiju. "Kot kaplan sem moral imeti šestnajst ur verouka... Bilo je zanimivo zame, enkrat sestopiti iz umske sfere in se učiti govoriti z otroki." Svoj teološki študij je poglabljal in pripravljal se je na svoj poklic profesorja teologije. Osvojil ga je veliki cerkveni učitelj sv. Avguštin, kateremu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na bogoslovnih šolah v Freisingu, Bonnu, Munstru in Tubingenu, po letu 1962 pa se je "v službi" kolnskega nadškofa kardinala Fringsa vpisal med vodilne koncilske teologe. Tam je veljal za "progresista". Zagovarjal je misel, da mora "tudi v Cerkvi nastati večja svoboda. Tukaj igra vlogo seveda tudi patos mladega človeka. Toda v glavnem je bila to zavest, ki jo je bilo treba čutiti po vsej Cerkvi, ki je bila povezana s prelomnim razpoloženjem povojnega časa - in z upanjem, da je zdaj vendarle mogoča nova ura krščanstva."

OD LJUBLJENIH KNJIG POKLICAN NA ŠKOFOVSKI SEDEŽ

Kot bogoslovni profesor je opravljal obširno in globoko raziskovalno delo na področju dogemske zgodovine in dogmatične teologije, posebej š še glede nauka o Cerkvi. Sad tega študija so njegove spisi, nekateri zelo obsežni, tudi do 500 strani, ki so jim strokovni ocenjevalci namenili laskave pohvale. V številne jezike je bila prevedena njegova knjiga Uvod v krščanstvo (1968), v kateri so zbrana njegova predavanja o Apostolski veri. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Jože Urbanija, je izšel leta 1975 pri celjski Mohorjevi družbi. V slovenskem prevodu imamo tudi dve njegovi novejši knjigi Sol zemlje (1996) ter Bog in svet - Vera in življenje v našem času (2000), ki vsebujeta njegove pogovore z že omenjenim nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom. Obe nam lepo odkrivata misel kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega prefekta Kongregacije za verski nauk, ki so zdaj, ko je postal papež, še bolj pomembne. "Pri svoji teologiji sem izhajal od teme Cerkve... in pri tem mi je postajalo vedno pomembnejše to, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s temo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. In v tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja." Poslanstvo bogoslovnega profesorja, ki ga je od leta 1957 do leta 1977 opravljal v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubingenu in Regensburgu, mu je bilo zelo pri srcu, zato je bil zelo iznenaden in celo zaskrbljen - ker je imel zalo malo dušnopastirskih izkušenj - ko ga je papež Pavel VI. leta 1977 kot "pomembnega mojstra teologije" imenoval za naslednika kardinala Juliusa Dopfnerja na nadškofijskem v Munchnu/Freisingu. Sprva je okleval, potem pa je odgovorno službo sprejel, ker je hotel biti med "sodelavci resnice" (ti dve besedi sta njegovo škofovsko geslo).

Škofovsko posvečenje je prejel 28. maja 1977, mesec dni kasneje pa je iz rok papeža Pavla VI. v Rimu prejel kardinalski "klobuk". Na svojem škofovskem grbu je imel na ščitu, razdeljenim na štiri polja, dvakrat "freisinškega zamorčka" (kronana glava zamorčka je v grbu freisinške škofije, ki je imela svoje posesti tudi v Škofji Loki, od leta 1316), desno zgoraj je "korbinijanski medved", levo spodaj pa je školjka, ki ima več pomenov. Nadškofijo je vodil do 15. februarja 1982, kajti papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil njegovo teološko znanje, ga je 25. novembra 1981 imenoval za prefekta Kongregacije za verski nauk.

"PAPEŽ JANEZ PAVEL II. GA JE HOTEL IMETI"

Tako so nekateri poročevalci iz Rima naslovili vest o izvolitvi kardinala Josepha Ratzingerja za naslednika Janeza Pavla II. Morda ga je res želel imeti na sedežu apostola Petra, vendar o tem ni odločal pokojni sveti oče, temveč - kot trdno verujemo - Sveti Duh, ki je vodil kardinale-volivce, da so izbrali prav njega, ki je "imel veliko glasov", morda ne kardinalskih, gotovo pa ljudskih, že pred vstopom v konklave. Skoraj štiriindvajset let je bil prefekt Kogregacije za verski nauk ali "varuh pravovernosti" papežev najtesnejši sodelavec, njegova desna roka.

S Karolom Wojtylom, tedaj pomožnim škofom in nato nadškofom v Krakovu, sta se bežni srečevala na koncilu, pobliže pa sta se spoznala na škofovski sinodi v Rimu leta 1977. "Pravo poznanstvo je nastalo pravzaprav šele pri konklavu 1978, torej poznanstvo ni bilo tako dolgo. Spontano sem se zelo dobro razumel z njim, a da bi on pomislil name, ta misel me ni obšla." S papežem se je srečeval vsak dan in pogovarjala sta se v nemščini. Obravnavala sta vsa pereča vprašanja verskega nauka, ki jih je treba na primeren način posredovati ljudem sedanjega časa. Kritiki Cerkve, ki to Kristusovo ustanov presojajo s "sociološkimi očmi" in so obremenjeni s številnimi predsodki, so Ratzingerju zaradi njegovega nemštva, ki naj bi bilo sinonim za hladno trmoglavost, obesili nalepko "Panzerkardinal" (kardinal-tank). Tisti, ki so delali skupaj z njim, vedo povedati, da je bil vedno zelo odprt za pogovor in sprejemljiv za pripombe. Iz svojega stanovanja nedaleč od sedeža Kongregacije za verski nauk je prihajal vsako jutro točno ob devetih. Peš in s črno aktovko. Oblečen je bil kot navaden duhovnik, ob hladnejšem vremenu je imel na glavi črno baretko. Ob četrtkih je ob sedmih zjutraj maševal za nemške romarje v zavodu Tevtonik. Tam je skupaj s študenti sedel k zajtrku. "Bil je preprost, sproščen, vesel in čisto domač," so rekli tisti, ki so se družili z njim. Da je res takšen, smo se lahko prepričali v teh nekaj tednih, odkar je postal papež - res pravi "sveti oče". V svojem govoru ob pogrebu Janeza Pavla II. je dejal, da nas pokojni papež "gleda z nebeškega okna". Mirno lahko rečemo, da je s tistega okna gledal tudi v Sikstinsko kapelo in je "uredil" tako, da je prijatelj Joseph Ratzinger postal njegov naslednik. Svetniki zmorejo veliko!

(priloga 06_2005)

SLOVENSKE ŠKOFIJE SE PREDSTAVIJO

 NADŠKOFIJA LJUBLJANA

 Nadškof-metropolit 

 Stolna cerkev sv. Nikolaja

 župnij 233

 prebivalcev 754.975

katoličanov 573.527 (76% prebivalcev). V ljubljanski nadškofiji živi 35,8% vseh slovenskih vernikov (80,7% vernikov dosedanje ljubljanske nadškofije

duhovnikov 283

redovnikov 180

redovnic 215

bogoslovcev 31

dekanije 17 - Cerknica, Domžale, Grosuplje, Kamnik, Kranj, Litija, Ljubljana Center, Ljubljana Moste, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Vič-Rakovnik, Radovljica, Ribnica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Vrhnika, Zagorje.

ozemlje: 31% Slovenije (74% površine dosedanje ljubljanske nadškofije)

NADŠKOFIJA MARIBOR

Nadškof-metropolit 

Stolna cerkev sv. Janeza Krstnika

župnij 144

prebivalcev 422.187

katoličanov 359.202 (85,1% prebivalcev nove nadškofije). V mariborski škofiji živi 22,4% slovenskih vernikov (52,1% vernikov dosedanje mariborske škofije).

duhovnikov 153

redovnikov 89

redovnic 41

bogoslovcev 13

dekanije 12 - Maribor, Dravograd-Mežiška dolina, Dravsko polje, Jarenina, Lenart v Slovenskih goricah, Ptuj, Radlje-Vuzenica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Stari trg, Velika Nedelja, Zavrč.

ozemlje: 18,2% Slovenije (49,9% površine dosedanje mariborske škofije).

ŠKOFIJA KOPER

Škof dr. Jurij Bizjak

Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja

župnij 216

prebivalcev 258.380

katoličanov 202.900 (78,5% prebivalcev). V koprski škofiji živi 12,7% slovenskih vernikov.

duhovnikov 161

redovnikov 36

redovnic 72

bogoslovcev 11

dekanije 11 - Dekani, Idrija-Cerkno, Ilirska Bistrica, Kobarid, Koper, Kraška dekanija, Nova Gorica, Postojna, Šempeter, Tolmin, Vipavska dekanija.

ozemlje 21,3% Slovenije

ŠKOFIJA CELJE

Škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek

Stolna cerkev sv. Danijela

župnij 111

prebivalcev 287.529

katoličanov 235.367 (81,9% prebivalcev). V celjski škofiji živi 14,7% vseh slovenskih vernikov (34,1% vernikov dosedanje mariborske škofije).

duhovnikov 105

redovnikov 25

redovnic 19

bogoslovcev 8

dekanij 11 - Celje, Nova Cerkev (brez župnije Vitanje), Žalec, Kozje, Rogatec (brez župnij Stoperce in Žetale), Šmarje pri Jelšah, Braslovče, Gornji Grad, Šaleška dolina, Laško, Videm ob Savi.

ozemlje 12% Slovenije (35% površine dosedanje mariborske škofije)

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Škof msgr. dr. Peter Štumpf

Stolna cerkev sv. Nikolaja

župnij 36

prebivalcev 120.146

katoličanov 95.463 (79,6% prebivalstva). V murskosoboški škofiji živi 6% slovenskih vernikov (13,8% vernikov dosedanje mariborske škofije)

duhovnikov 46

redovnikov 11

redovnic 6

bogoslovcev 8

dekanije 3 - Lendava, Ljutomer, Murska Sobota.

ozemlje: 5,4% Slovenije (14,7% površine dosedanje mariborske škofije)

ŠKOFIJA NOVO MESTO

Škof msgr. Andrej Glavan

Stolna cerkev sv. Nikolaja

župnij 74

prebivalcev 159.595

katoličanov 137.424 (86,1% prebivalcev). V novomeški škofiji 8,6% vseh slovenskih vernikov (19,3% vernikov dosedanje ljubljanske nadškofije)

duhovnikov 80

redovnikov 21

redovnic 21

bogoslovec 1

dekanij 6 - Črnomelj, Kočevje, Leskovec, Novo mesto, Trebnje, Žužemberk

ozemlje: 11% Slovenije (26% dosedanje površine ljubljanske nadškofije

KAKO SO SE RODILE TRI NOVE SLOVENSKE ŠKOFIJE

Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je ob razglasitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem, kar je za verujoče ljudi na tem področju izrednega pomena, povedal, kako je do tega prišlo. "Katoliška Cerkev na Slovenskem je ob nastanku samostojne slovenske države obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (ustanovljeno 1228) in Koper (ki ima svoje korenine od 6. stoletja dalje). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika Slovenske škofovske konference, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena vloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Ko je v letu 2005 prišlo na ravni Slovenske škofovske konference ponovno na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Koprska škofija se je odločila, da ostane še naprej v dosedanjem obsegu, ljubljanska nadškofija je po obširnih posvetovanjih in po prejetih dodatnih usmeritvah, sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastane nova škofija s sedežem v Novem mestu, mariborska pa, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti." Povedal je še, da te nove škofije ne bodo kar takoj "shodile". "Potrebno bo vložiti veliko naporov in sodelovanja škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, pa tudi vernikov in drugih ljudi dobre volje, da bodo nove škofije mogle izpolniti naloge, ki bodo v korist vsem." Nazadnje je poudaril, kaj je namen ustanovitve teh treh novih škofij v "majhni" Sloveniji. "Pred očmi je treba imeti predvsem pozitivne vidike: večjo preglednost škofije, boljši stik med župnijami in škofijo, bolj neposredno vodenje škofije, povečanje zavesti pripadnosti škofiji in s tem povečanje zavzetosti za sodelovanje, bolj neposreden stik škofa z verniki."

ŠKOFIJA CELJE

Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih časih in v srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Za ustanovitev škofije v Celju se je zavzel pri Svetem sedežu ljubljanski škof Janez Tavčar (1580-1597), ki pa ni imel podpore oglejskega patriarha. Oglejski patriarh in Benečani so preprečili tudi poskus naslednika nadvojvode Karla Ferdinanda, da bi Celje postavil za sedež štajerske škofije. Dolga stoletja je bil v Celju sedež savinjskega arhidiakonata. Sredi 19. stoletja se je Celje omenjalo kot škofijski sedež v pogovorih o prenosu sedeža lavantinske škofije od Sv. Andraža v Labotski (lavantinski) dolini na Koroškem na bolj strnjeno slovensko ozemlje. To je storil škof blaženi Anton Martin Slomšek, ko je leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor in s tem zavaroval pred ponemčenjem velik del slovenske Štajerske.

Dr. Anton Stres, prvi celjski škof

Celje, mesto ob Savinji, postaja škofovsko mesto. Za prvega pastirja nove škofije je papež Benedikt XVI. določil dr. Antona Stresa, ki je bil od leta 2000 pomožni škof v Mariboru. Njegovo škofovsko geslo "Vse zaradi evangelija" so vzete iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom. Škof Stres je znan kot prodoren teolog in globok mislec. Rodil se je 15. decembra 1942 v družini s tremi otroki v župniji Rogatec. Leta 1960 je vstopil k lazaristom. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in v Parizu. 20. aprila 1968 - na velikonočno soboto - ga je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik posvetil v duhovnika. Diplomski filozofski in teološki študij je dokončal na Katoliškem institutu v Parizu z doktoratom iz teologije (1974) in filozofije (1984). Leta 1972 je začel na teološki fakulteti v Ljubljani predavati filozofijo, leta 1985 je postal izredni, leta 1990 pa redno profesor tega predmeta. Leta 1999 je bil izvoljen za dekana teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca leta 1985 ustanovila Svet Pravičnost in mir, je dr. Anton Stres prevzel njegovo vodstvo. Leta 1987 se je preimenoval v Komisijo Pravičnost in mir, kateri še danes predseduje. Sodeloval je v mešani krovni komisiji Cerkve in vlade Republike Slovenije. Od leta 1997 vodi Komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo. Od leta 1987 je član slovenskega PEN kluba. Njegova bibliografija obsega nad 400 naslovov knjig in brošur ter znanstvenih, strokovnih ali poljudnih člankov. Od 1. maja 2004 zastopa Slovensko škofovsko konferenco pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije. Za mariborskega pomožnega škofa ga je imenoval papež Janez Pavel II. 13. maja 2000. Škofovsko posvečenje je prejel v mariborski stolnici 24. junija 2000.

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

 Prekmurje, severovzhodni del naše lepe Slovenije, je predstavljalo zaključeno in svojstveno cerkveno področje velik del zgodovine, tudi zaradi močne prisotnosti evangeličanov in prebivalcev madžarske narodnosti. Njegov srednji del je v srednjem veku spadal pod škofijo Gjor, v Murski Soboti pa je bil sedež arhidiakonata. Južni del je bil skupaj s hrvaškim Medžimurjem del zagrebške nadškofije in imenovali so ga "districtus Transmuranus" - Prekmurje. Cesarica Marija Terezija je leta 1777 ustanovila škofijo Szombathely in ji pridružila celotno Prekmurje. Po prvi svetovni vojni je lavantinsko-mariborski škof Andrej Karlin (leta 1923) od škofije Szombathely prevzel vseh 18 prekmurskih župnij, ki so pripadle Jugoslaviji. Vse do danes so ostale njen sestavni del, razen v času madžarske okupacije od aprila 1941 do aprila 1945.

 Prvi murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek

Tri nove slovenske škofije so dobile tudi svoje pastirje; celjski in novomeški škof sta bila doslej pomožna škofa v Mariboru oziroma v Ljubljani, edini "novi" škof je dr. Marjan Turnšek, ki je bil imenovan za škofa ordinarija v Murski Soboti; doslej (od leta 1994) je bil ravnatelj bogoslovnega semenišča v Mariboru. Nima še svojega škofovskega gesla niti grba. V pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina je dejal, da bo njegovo vodilo v teh dneh pred škofovskim posvečenjem, ki ga bo predvidoma prejel proti koncu junija, njegovo novomašno geslo: "H komu pojdemo, ti imaš besede večnega življenja." Marjan Turnšek se je rodil 25. julija 1955 v Celju. Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral in bil 28. junija tega leta v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil štiri leta kaplan v župniji Sv. Martina v Velenju, potem je nadaljeval teološki študij v Rimu, ki ga je končal z doktoratom. Od leta 1990 je kot znanstveni sodelavec Kongregacije za zadeve svetnikov sodeloval pri pripravi beatifikacije škofa Antona Martina Slomška; kot zunanji strokovni sodelavec še naprej sodeluje pri postopku za njegovo kanonizacijo. Od leta 1990 deluje tudi kot profesor dogmatične teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani na enoti v Mariboru. Leta 1994 je bil imenovan za ravnatelja bogoslovnega semenišča v Mariboru, leta 1999 pa za kanonika tamkajšnjega stolnega kapitlja. Dr. Marjan Turnšek predava na tečajih in simpozijih ter sodeluje pri različnih slovenskih in tujih revijah. Izdal je vrsto samostojnih del z duhovno in teološko tematiko. Pogosto je sodeloval v radijskih in televizijskih oddajah, še posebej na Radiu Ognjišče.

ŠKOFIJA NOVO MESTO

"Tujci, ki so obiskovali Novo mesto, zlasti pa kapiteljsko cerkev, so težko verjeli, da monumentalna cerkev ni stolnica," je zapisal zgodovinar dr. Stane Granda, po rodu Novomeščan. Od 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil novo škofijo Novo mesto, je kapiteljska cerkev sv. Nikolaja novomeška stolnica. Granda piše, da je april za Novo mesto srečen mesec: 7. aprila 1365 je habsburški vojvoda Rudolf IV. dal naselbini mestne pravice, 27. aprila 1493 je cesar Friderik III. v Novem mestu ustanovil proštijo, 7. aprila 2006 pa se je z ustanovitvijo škofije "moralo dopolniti, kar so stoletja mnogi želeli in si za to tudi praktično prizadevali". Glede na dosedanjo ljubljansko nadškofijo nova škofija v Novem mestu obsega dobro četrtino površine dosedanje nadškofije. Razmejitev znotraj nadškofije poteka po dekanijskih mejah. V novo škofijo je prešlo šest dekanij sedanje nadškofije. Župnij ima nova škofija 74 in v povprečju so po površini večje kot v novi ljubljanski nadškofiji. Število prebivalcev nove škofije v Novem mestu predstavlja manj kot petino prebivalstva dosedanje nadškofije. Primerjava med deležem površine in deležem prebivalstva nove novomeške škofije pokaže, da je delež prebivalstva manjši, kar pomeni, da je to področje bolj redko poseljeno kot v novi ljubljanski nadškofiji. To je tudi razumljivo, saj je Ljubljana glavno mesto države in ob njem je precejšnje število manjših satelitskih mest. Po deležu katoličanov novomeška škofija novo nadškofijo v Ljubljani prekaša za dobrih deset odstotkov (76% - 86,1%).

Prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan

Škof Andrej Glavan je diplomirani inženir kemije, vendar bi težko rekli, da je "pozen poklic", saj je na duhovništvo mislil že po prvi stopnji študija kemije, pa so mu modri možje svetovali, naj prej diplomira na kemiji. Rodil se je 14. oktobra 1943 v župnijo Soteska pri Dolenjskih Toplicah. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Dolenjskih Toplicah, višjo pa v Kranju; po maturi (1961) je študiral kemijo na Univerzi v Ljubljani, po diplomi leta 1966 pa je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Kot študent je bil veliko med mladimi, sodeloval je v mnogih pevskih zborih. Po mašniškem posvečenju 29. junija 1972 je bil najprej kaplan v Škofji Loki, kjer je pripravljal ustanovitev nove župnije na Suhi, od leta 1981 je bil župnik v Stari Loki. Trikrat je bil izvoljen in imenovan za dekana škofjeloške dekanije, bil je izvoljen tudi v duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Od leta 1998 je bil član zbora svetovalcev, sedem let (1998-2005) je opravljal službo arhidiakona. 13. maja 2000 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 12. junija 2000 v ljubljanski stolnici. Za škofovsko geslo Marijine besede, izrečene pred Jezusovim prvim čudežem v Kani: "Kar koli vam poreče, storite!" (Jn 2, 5). Po odhodu ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta v Rim je 26. aprila 2004 postal upravitelj ljubljanske nadškofije in je to vlogo opravljal do 5. decembra 2005, ko je vodenje nadškofije prevzel sedanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. Z njegovim nastopom je škof Glavan prevzel mesto generalnega vikarja ljubljanske nadškofije in je to službo opravljal do imenovanja za novomeškega škofa.

(priloga 05_2006

* 23. junij 1911, Maribor, † 7. april 1999

Sin 'slavnega' očeta in češke matere

Rodil se je 23. junija 1911 v Mariboru očetu Antonu Dolarju, profesorju grščine in latinščine, in češki materi Marini Hora. Imel je tri sestre: Lidunko, Nado in Zoro. Oče je bil v Mariboru zelo znana osebnost. "Spominjam se, da sem bil kar malo ljubosumen nanj," priznava Jaro v svojih Spominih, "saj so me ob predstavljanju stalno spraševali: "Ste vi sin profesorja dr. Antona Dolarja?"" Podatke o mamini družini je zajemal iz babičine kronike, ki je obsegala štiri zajetne knjige. "Niti mama niti oče nista bila pobožna. Ko pa smo slavili njuno srebrno poroko, sta se odločila, da bosta dala temu slavju poseben poudarek, in vsi smo morali k maši." Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Šolsko leto se je pričenjalo z mašo v Alojzijevi cerkvi. Mladi Jaro je bil globoko veren, pri verouku je imel odlične ocene. Potem pa je doživel nekaj, ob čemer se je počutil, "kakor da bi padel z neba" – njegova vera se je sesula. Kot gimnazijec je že prijel za pero. Po maturi je na univerzi v Ljubljani študiral slavistiko in umetnostno zgodovino in leta 1935 diplomiral iz jugoslovanske književnosti. Študij je hotel nadaljevati na zagrebški univerzi: pripravljal je doktorsko disertacijo "Socialni motivi v slovenski pripovedni pesmi", pa je njegove načrte prekrižala vojna. Leta 1939 se je poročil z Mileno Ančić, v Mariboru živečo Istranko. "Poročil naju je dr. Josip Meško (nečak pisatelja Ksaverja Meška), mož široke izobrazbe in razgledanosti. Njegov nagovor je bil lep, brez fraz. Verjetno je vedel, da nama mora govoriti drugače kakor pri drugih porokah," je zapisal Jaro Dolar v svojih Spominih. Njun sin Mladen Dolar je znan slovenski filozof.

Časnikar in gledališčnik s profesorsko diplomo

Kot pripadnik levičarskih političnih organizacij po diplomi ni dobil državne profesorske službe, za kar se je šolal. "Moj prijatelj Ivo Brnčič je mojo generacijo imenoval "generacija pred zaprtimi vrati", kajti po diplomi smo bili skoro vsi brez posla. Tako sem se osebno rešil v časnikarstvo, ker zaradi puntarskega slovesa nisem mogel računati na državno službo," je povedal Jaro Dolar ob svoji sedemdesetletnici. Sodeloval je kot časnikar in publicist pri raznih časopisih, delal je kot urednik kulturne rubrike liberalnega časnika Mariborski večernik, Jutra in socialističnega tednika Edinost v Mariboru. Po nemški okupaciji Maribora se je umaknil v Ljubljano, kjer je kot brezposelni pregnanec prebil prvo leto vojne, naslednja tri leta pa je preživel pri sorodnikih v Zagrebu, kjer je bil občasno zaposlen kot blagovni knjigovodja. Marca 1945 je prišel v ustaške zapore v Zagrebu, iz katerih se je rešil ob osvoboditvi mesta. Vrnil se je v rodni Maribor in prevzel uredništvo časnika Vestnik, nastopal kot predavatelj na strokovnih tečajih (nekaj tednov je bil profesor ruščine na gimnaziji). Leta 1946 so se začele uresničevati njegove mladostne sanje o gledališču: postal je dramaturg in direktor Drame ter nazadnje upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. To nalogo je opravljal do leta 1957. Ob delu v gledališču je veliko prevajal dramska besedila iz številnih jezikov. Temeljiti analizi dramskih besedil se je posvečal tudi kot režiser. Veliko je pisal, največ o domačih in tujih dramatikih ter poročila o gledaliških predstavah.

Ravnatelj narodne knjižnice, urejevalec samostanskih knjižnic

Ljubezen do knjige, ki jo je nosil v srcu od otroštva, ga je nagnila, da je leta 1957 prestopil na področje knjižničarstva. V knjižnicah je delal zadnji devetnajst let svoje uradne delovne obveznosti: najprej sedem let kot bibliotekar in upravnik Študijske knjižnice v Mariboru, potem pa kar tri mandatna obdobja (1964-1976) kot ravnatelj Narodne in univerzitetne (NUK) v Ljubljani. Prizadeval si je za čimbolj popolno zbiranje vseh slovenskih tiskov, uvedel je njihovo centralno katalogizacijo, okrepil delo za slovensko bibliografijo. Predaval je na pedagoški akademiji univerze v Ljubljani, kjer so se izobraževali višji knjižničarji. V zadnjem obdobju se je močneje posvetil zgodovini knjige in knjižnic, sad tega študija je obsežna in odmevna knjiga Spomin človeštva (1982). "V zgodovini knjige, sem sodil, se kakor v vzvratnem zrcalu zrcali vsa kulturna pa tudi obča zgodovina," je zapisal v Spominih. Po upokojitvi je delu s knjigo in za knjigo posvetil še nadaljnjih triindvajset let. Pripravljal je razne knjižne razstave, napisal spominsko-strokovni knjigi Spomini: v preddverju literature, 1995 in Prijateljice imam, 1999 in se posvetil urejanju samostanskih knjižnic v Krškem, Kamniku in Nazarjah. "Kar mi je pri tem delu posebno všeč," piše v Spominih, "je druženje z menihi, ki živijo brez "prirojene sle po lastnini" in se dobro zavedajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove vere, in to razliko spoštujejo." Ob njegovi smrti, s katero se je srečal 7. aprila 1999, je njegov dolgoletni sodelavec Mihael Glavan zapisal: "Na bolj osebnem področju smo pri njem občudovali izredno toplino in skromnost, ljubeznivost v medosebnih stikih in hkrati spoštovali njegovo znanje in izkušnje častitljivega svetovalca.".

(obletnica meseca 06_2011)

'Zaslužni papež' Benedikt XVI.

»Na ta konzistorij vas nisem sklical le zaradi razglasitve treh svetnikov, marveč da vam sporočim odločitev, ki je velikega pomena za življenje Cerkve,« je papež Benedikt XVI. 11. februarja 2013 presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo ... Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Vsi so ostali brez besed. Papeževa odločitev je bila »strela z jasnega« za katoliško Cerkev, za ves svet.

»To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve«

»Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani,« je pričeval kardinal Franc Rode. Po prvem 'šoku' pa je prevladalo prepričanje, da je bila ta papeževa odločitev 'preroško in revolucionarno dejanje', dejanje ljubezni do Cerkve in ponižnosti – pisatelj Alojz Rebula ga imenuje 'enciklika ponižnosti'. Pred zadnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja v nedeljo, 24. februarja 2013 je, navezujoč se na evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori, dejal: »Čutim, da je ta Božja beseda na poseben način namenjena meni v tem trenutku mojega življenja. Gospod me kliče, naj se povzpnem na goro, da se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve, nasprotno: če hoče Bog od mene to, hoče zato, da bi ji mogel še naprej služiti z enako predanostjo in enako ljubeznijo, kot sem skušal delati doslej.«

Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

»Sem star človek, moči mi pojemajo«

Za medije, ki iščejo senzacije, papeževa starost in onemoglost nista 'zadostna razloga' za njegovo odpoved. V ozadju morajo biti kakšne zarote! Nemški časnikar Peter Seewald, ki je svoje pogovore s papežem Benediktom XVI. objavil v knjigi Luč sveta (2010 – slovenski prevod pri založbi Družina), je papeža obiskal novembra lani. Ob vesti o njegovem odstopu je zapisal, da prav gotovo ne odstopa zaradi 'vatikanskih afer', ampak zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj papeža še nikoli ni videl tako izčrpanega. Vprašal ga je: »Kaj lahko še pričakujemo od vašega pontifikata?« Benedikt XVI. mu je odgovoril: »Od mene? Ne veliko. Sem star človek, moči mi pojemajo. Mislim, da bo zadostovalo, kar sem naredil.« O možnosti odstopa je spregovoril s Seewaldom že leta 2010, ko je katoliško Cerkev zajel za papeža silno boleč pedofilski vihar. Na njegovo vprašanje, če je mislil na odstop, je papež odgovoril: »Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.« Kdaj pa papež lahko odstopi? »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Papežev 89-letni brat Georg je dejal: »Odločitev je bila čisto osebna, o njej je dolgo razmišljal in molil, torej ni bila trenutna odločitev. Jaz sem vedel zanjo že nekaj mesecev.«

Zadnji dan februarja 2013 se je Benedikt XVI. poslovil od Vatikana in se s helikopterjem odpeljal v Castelgandolfo, poletno rezidenco papežev, kjer bo ostal kakšna dva meseca, dokler ne uredijo njegovega bivališča v Vatikanskih vrtovih. To je samostan Mati Cerkve, ki so ga zgradili leta 1994 na željo papeža Janeza Pavla II. za redovnice, ki so se posvečale molitvi. V naslednjih letih so se v njem izmenjavale sestre različnih redov. Leta 2012 pa je bil samostan ukinjen in v njegovih prostorih se bo zdaj naselil Benedikt XVI. s svojo 'družino' (najožjimi sodelavci). Poleg stanovanja so še razni drugi prostori (arhiv, knjižnica, soba za rekreacijo). Benedikt XVI. ohrani papeško ime in svojo belo papeško obleko, njegov uradni naslov pa je 'zaslužni papež'.

»Moram se pustiti voditi«

V svoji homiliji ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 je kardinal Joseph Ratzinger prikazal življenjsko pot pokojnega ponavljajoč besede »Hodi za menoj!«, ki jih je izrekel vstali Kristus apostolu Petru. Nekateri so to homilijo razumeli kot Ratzingerjevo 'avtobiografijo'. V knjigi Luč sveta namreč beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«

Ob njegovi sedemdesetletnici je izšla njegova avtobiografija Iz mojega življenja, v kateri kramljaje pripoveduje o svoji življenjski poti do leta 1977, ko je bil še 'srečen' bogoslovni profesor. Za 'velike reči' je bil zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubibingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil 'koncilski teolog' kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je 'profesor postal pastir': papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

Svet Benedikta XVI.: svet pisane besede

Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI. velja za enega največjih mislecev našega časa. To je nakazal že s svojimi študijami o sv. Avguštinu in sv. Bonaventuri, s katerimi je pridobil naslov doktorja teologije in univerzitetnega profesorja. Med njegova prva dela, prevedena v številne jezike, je Uvod v krščanstvo (1978), razlaga Apostolske vere. Seznam njegovih del d izvolitve za papeža obsega 444 strani, s prevodi v 30 jezikov. Napisal je 135 knjig ter 1375 razprav in člankov. Zbrani spisi v 16 zvezkih potrjujejo vsestransko znanstveno in pastoralno dejavnost. Kar je napisal in govoril kot papež, najdemo v zbirki Nauk Benedikta XVI., ki obsega 15. zvezkov. Med temi spisi so najpomembnejše njegove tri okrožnice: Bog je ljubezen (2005), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). V prvi na podlagi Prvega pisma apostola Janeza razlaga in utemeljuje povezanost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. »Obe sta tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Druga okrožnica razlaga temelj krščanskega upanja. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost ... Upanje je v resnici osrednja beseda svetopisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnim mestih zamenljivi.« Sporočilo tretje okrožnice bi lahko povzeli s papeževo mislijo: »Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo iz resnice. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni.« Pomembni dokumenti so njegove posinodalne apostolske spodbude o evharistiji, o Božji besedi, o Cerkvi v Afriki in o Cerkvi na Bližnjem vzhodu. Z apostolskim pismom Vrata vere (2011) je razglasil Leto vere (od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013). Kot papež je 'za svojo dušo' napisal trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012), ki je postala svetovna uspešnica.

Svetovni popotnik v službi evangelija

Papež bl. Janez Pavel II. je v skoraj 27 letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve opravil 104 apostolskih potovanj po svetu, se pravi povprečno štiri na leto. 'Stari' Benedikt XVI. za njim ni veliko zaostajal: v manj kot osmih letih papeževanja je 'zbral' 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto. Najprej ga je pot vodila v Nemčijo (18.–21. avgusta 2005) na 20. svetovni dan mladih v Kölnu. Med svojim drugim potovanjem na Poljsko (25.–28. maja 2006) je hodil po stopinjah svojega predhodnika in se ustavil v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Povod za pot v Španijo (8.–9. julija 2006) je bilo peto svetovno srečanje družin v mestu Valencia. Drugo potovanje v Nemčijo (9.–14. septembra 2006) ga je vodilo v domače kraje na Bavarskem. Na univerzi v Regensburgu je imel predavanje o veri in razumu. Med potovanjem v Turčijo (28. novembra –1. decembra 2006) je obiskal Marijino hišo v Efezu in modro mošejo v Carigradu. Od 9. do 14. maja 2007 je bil na obisku v Braziliji, državi z največjim številom katoličanov na svetu. V Avstrijo je romal (7.–9. septembra) ob 850-letnici svetišča Maria Zell. Med svojim obiskom v ZDA (15.–21. aprila 2008) je nagovoril svet iz Steklene palače OZN. Med obiskom v Avstraliji (12.–21. julij 2008) ob 21. svetovnem dnevu mladih, je izrazil globoko obžalovanje zaradi pedofilskih zločinov duhovnikov in se opravičil žrtvam. Cilj njegovega potovanja v Francijo (12.–15. septembra 2008) je bil Lurd ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Med svojim prvim obiskom afriške celine (17.–23. marca 2009) se je ustavil v Kamerunu in Angoli. Na romanju v svete kraje (8.–15. maja 2009) je obiskal Jordanijo, Izrael in ozemlja Palestincev. V Češki republiki se je mudil od 26.– do 28. septembra 2009 ob godu narodnega zavetnika sv. Venceslava. Povod za obisk Malte (17.–18. april 2010) je bila 1950-letnica brodoloma apostola Pavla ob tem otoku. Cilj njegovega romanja na Portugalsko (11.–14. maja 2010) je bila Fatima. Ob obisku Cipra (4.–6. junija 2010) je škofom Bližnjega vzhoda izročil sinodalno gradivo. Med uradnim obiskom Anglije (16.–19. septembra 2010 je razglasil za blaženega Johna Henryja Newmana. V jubilejnem letu apostola Jakoba je romal v špansko Kompostelo 6.–7. novembra 2010). Na Hrvaškem je bil 4. in 5. junija 2011 ob narodnem srečanju katoliških družin. Njegovo tretje potovanje v Španijo (18.–21. avgusta 2011) je bilo povezano s 26. svetovnim dnevom mladih, ki je starega papeža zelo poživilo. Med tretjim obiskom svoje domovine (18.–21. avgusta 2011) je Benedikt XVI. spregovoril poslancem parlamenta. V afriško državo Benin (18.–20. novembra 2011) je poletel, da je škofom črne celine izročil svojo apostolsko spodbudo o Cerkvi v Afriki. Med svojim dolgim potovanjem (23.–29. marca 2012) v Mehiko in na Kubo se je srečal s Fidelom Castrom. Cilj njegovega zadnjega potovanja (14.–16. septembra 2012) je bil Libanon, kjer je škofom Bližnjega vzhoda izročil svojo spodbudo o nalogah Cerkve v tem delu sveta. – Od 34 pastoralnih obiskov in romanj po Italiji naj omenim obisk mesta L'Aquila (28. aprila 2009) po katastrofalnem potresu. Tam je počastil papeža sv. Celestina V., ki se je odpovedal svoji papeški službi. 7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj.

Dal nam je kardinala in tri nove škofije

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo.

Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

Kardinal Franc Rode o papežu Benediktu XVI.

Kardinal Franc Rode, bivši prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, 'zaslužnega papeža' odlično pozna; za bralce slovenskega katoliškega tednika Družina (24. februarja 2013) je 'naslikal' portret Benedikta XVI. Povzemam nekaj njegovih »potez«.

»Ko je kardinal Ratzinger postal Benedikt XVI., se kot človek ni v ničemer spremenil. Kot papež je ostal tak, kot je bil prej kot kardinal. Poznal sem ga od leta 1981 dalje, saj sva skoraj istočasno prišla v Rim. Večkrat sem ga srečal in se z njim pogovarjal, bil sem z njim na raznih sejah vatikanskih uradov ali na mednarodnih simpozijih. Kot papeža ga po tej človeški plati njegove osebnosti nisem videl nič drugače. Najprej pade v oči njegova skromnost. Benedikt XVI. je skromen človek, ponižen, iskren prijazen, dobrohoten, nevsiljiv ... Nikoli se ni rinil v ospredje ... Po drugi strani se je vedno izkazal superiorno bistrega, velikega intelektualca, človeka z izrednim spominom ... Omeniti je treba tudi njegov estetski čut, njegove umetniške sposobnosti ... Niso pa tako očitno razvidne njegove vladarske sposobnosti, kar razloži marsikatero težavo njegovega pontifikata. Benedikt XVI. je v bistvu teolog, njegov svet je svet knjige, razmišljanja in pisane besede. Ni ljudski tribun, ni karizmatični voditelj množic ...« Rode nadaljuje, da se je Benedikt XVI. od začetka svojega pontifikata spoprijemal z zmotami sedanjega časa, z 'diktaturo relativizma', ki ne priznava ničesar za dokončno, in s sekularizmom – izgubo čuta za sveto. »Benedikt XVI. je pogosto omenjal točke, o katerih se Cerkev ne more pogajati, ker so zanjo absolutno nedotakljive. To so spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, jasna zavrnitev splava in evtanazije. Nedolžno človeško življenje je za Cerkev absolutna, nedotakljiva vrednota, ki se ji v zvestobi evangeljskemu sporočilu ne more in ne sme izneveriti. Drugo nepremakljivo načelo je podoba naravne družine kot zakonske zveze med moškim in žensko ter njune odprtosti za življenje. Tudi tu je Cerkev zvesta človeški naravi in Božjemu razodetju in ne more sprejeti enačenja zakona z istospolnimi zvezami. Vsako drugačno pojmovanje družine vodi do razkroja človekove podobe kot moškega in ženske in ima lahko pogubne posledice za prihodnost naše civilizacije.« Kardinal Rode poudarja, da je papež na miselnem področju "nenehno in z veliko bistrino duha zagovarjal racionalnost krščanske vere, da torej vera ni v nasprotju z razumom. V svojih govorih je rad poudarjal, da vera potrebuje razum in da se razum ne sme zapirati pred vero, če hoče biti dosleden, zvest samemu sebi. Razum se ob veri lahko le bogati."

(priloga 04_2013)