* 16. oktober 1818, Javorje, † 25. april 1896, Ljubljana

Leta 1848, v letu "pomladi narodov", je začel v Ljubljani izhajati Slovenski cerkveni časopis, ki je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica. Ustanovitelj, založnik in prvi urednik Janez Zlatoust Pogačar, kasnejši ljubljanski škof, je list izdajal ob sobotah kot versko prilogo Bleiweisovih Novic. Od leta 1852 vse do svoje smrti leta 1896 je Zgodnjo danico urejal in večinoma tudi pisal Luka Jeran, ki si je sicer "zaradi svojih sodb o svetnem pesništvu in slovstvu pridobil slabšo oceno v slovenski kulturni zgodovini, njegove zasluge za dvig bralne kulture, zlasti na podeželju, pa so neizbrisne," je pravilno presodil Marijan Smolik. "Pomembna je tudi njegova povezanost s slovenskimi misijonarji, ker so njihova pisma, ki jih je objavljal v Zgodnji danici, hitro postala znana po vsej Sloveniji, kjer so bili redni naročniki ljubljanskega lista. Mnogim so ta pisma pomenila prve vesti iz neznanega sveta." Tega zanimivega moža se spominjamo ob 190-letnici njegovega rojstva.

Zaradi slabega zdravja ni postal misijonar

Rojstni kraj Luka Jerana so bile Javorje, idilična vas v Poljanski dolini, kjer je zagledal luč sveta 10. oktobra 1818. Prvo šolsko učenost je nabiral v Škofji Loki; v gimnazijo, ki jo je obiskoval v Karlovcu in Ljubljani, je šel šele pri šestnajstih letih. V Ljubljani je končal tudi licej in bogoslovje. V Karlovcu se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki si je prizadevalo za povezavo južnoslovanskih narodov na podlagi skupnega knjižnega jezika. V Ljubljani je bil Jeran duša narodnega delovanja med dijaki in bogoslovci. Sošolcem je bil učitelj in voditelj v slovenskih jezikovnih zadevah. Zelo se je zanimal za slovanske književnosti, zlasti češko. Kot bogoslovec se je osebno seznanil s Stankom Vrazom in si z njim dopisoval v ilirščini. V duhovnika je bil posvečen leta 1845, zatem je deloval kot kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko, v Horjulu in pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1853 je odšel kot misijonar v Afriko, kjer je deloval Ignacij Knoblehar, a ker je zbolel, se je že po nekaj mesecih vrnil in bil nastavljen za kaplana v Trnovem v Ljubljani. Želja po misijonskem delu ga še ni minila in julija 1854 se je z novo skupino mladih navdušencev spet odpravil v Afriko za Knobleharjem, toda bolezen se je ponovila in moral se je vrniti že iz Kaira. Iz njegove vroče želje po misijonih se je rodila njegova dobrodelna akcija za odkup "zamorčkov" - črnskih otrok, in kar nekaj jih je prišlo v naše kraje. Enemu od teh so dali ime "Jožef Kranjski", zato, "ker tako bo naj več dobrotnikov veselje imelo, namreč imeti svojega zamurčika". Njegova dobronamerna zamisel pa ni rodila zaželenih sadov.

"Poučiti, srca za kako čednost močno vneti"

Po neuspelih poskusih delovanja v afriških misijonih se je Luka Jeran z vsem srcem posvetil svoji največji ljubezni - časniku Zgodnja danica, katerega uredništvo je sprejel leta 1852 (do leta 1856 je bil sourednik Andrej Zamejic). Pritegnil je nekaj dobrih sodelavcev in list je prinašal zgodovinske, teološke, umetnostne, liturgične, glasbene prispevke, poezijo in prozo, sprotne preglede domačega in tujega verskega tiska in dogodkov, pisma škofov, papežev in misijonarjev. "Zgodnja danica je zato osrednji vir za preučevanje verskega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja" (M. Smolik). V dijaških letih je Luka Jeran pisal pesmi, v katerih je opeval letne čase, domovino ali razne osebe, ki razodevajo njegovo ljubezen do slovenstva. Njegove pesmi iz te zgodnje dobe se odlikujejo po nenavadno čistem verzu in izpiljenem jeziku. Kot duhovnik pa je popolnoma opustil posvetno pesništvo in se posvetil skoraj izključno nabožni in prigodniški pesmi. Njegove nabožne pesmi (Marija, skoz' življenje, O Marija, naša ljuba mati, Pred tabo na kolenih) spadajo med najboljše, kar imamo zapisanega iz tistega časa. Napisal je tudi veliko nabožnih knjig, kar sedem zvezkov šmarnic. Posvetno pesništvo je imenoval zablodo v prepričanju, da "mora vsaka pesem imeti določen dober namen, postavim podučiti, geniti, srca za kako čednost močno vneti". V tej luči je v Zgodnji danici presojal tudi književna pojave na Slovenskem. "Presojal jih je kot asket in prijatelj mladine le z vzgojnega stališča; ker pa je pri tem dostikrat obsodil tudi dobra, tudi nravno neoporečna dela, če po snovi (po njegovem mnenju) niso bila primerna za mladino, njegov vpliv na literarni razvoj ni bil vselej ugoden" (Ivan Grafenauer).

Dijaški dobrotnik in Cankarjeva nehvaležnost

Celo najstrožji literarni zgodovinar mora Luku Jeranu tudi glede takih polemik priznati, da je bil kot nasprotnik vedno pošten in ni vedoma nikoli nikomur delal krivice. Ob njegovi smrti 27. aprila 1896 v Ljubljani je njemu nasprotni Ljubljanski zvon zapisal: "Izza njegove polemike nikdar ni štrlel napuh, marveč istinita, blaga verska vnema."To njegovo strogost je v obilni meri "prekrila" njegova srčna dobrota, ki se je razodevala predvsem v njegovi dejavni ljubezni do mladih. Bil je velik podpornik slovenskih dijakov. V Ljudski kuhinji, za katero je vodil finance, je ustanovil posebno "dijaško mizo" (1880), kjer so se hranili revni dijaki za majhen denar ali zastonj za posebne "marke", ki jih je delil Luka Jeran. Take "marke" je dajal tudi Ivanu Cankarju nekako prva tri leta njegovega šolanja v Ljubljani, prav tako pa je poravnaval stroške za hrano in stanovanje njegovemu bratu Karlu, ki je leta 1892 prišel na ljubljansko gimnazijo. Ivan Cankar je Jeranu postavil lep literarni spomenik v avtobiografski črtici Zgodba o nepoštenosti. "Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem - ne vem, kam." Spotoma je podlegel skušnjavi in je tisti goldinar zapravil za reči, ki so mikale njegov želodec in oči. Obšel ga je tak nemir vesti, da je vse tisto zmetal proč. Po morasti noči je šel k Jeranu in po pravici povedal, kaj je storil. "Nisi storil prav! Nisi storil prav! mu je rekel tiho, počasi in pogrkovaje. Potem mu je dal desetico: "Na, kupi si štrukljev za nedolžen denar!" Rahlo se je nasmehnil, ga pokrižal po čelu in dejal: "Pojdi v božjem imenu! Le pojdi!"

(obletnica meseca 10_2008)

Janeza Pavla II. bo za svetnika razglasil papež Frančišek, ki je z njim tudi povezan. Novi svetnik je leta 1992 sedanjega papeža imenoval za škofa, leta 2001 pa ga je uvrstil v kardinalski zbor. Zato navedimo nekaj misli iz pridig takratnega buenosaireškega nadškofa.

»Janez Pavel II. se ni bal, ker je svoje življenje preživel v premišljevanju vstalega Gospoda,« je dejal kardinal Bergoglio 1. maja 2011 v stolnici argentinske prestolnice. Na ta dan je bil papež iz Poljske v Rimu razglašen za blaženega. »Janez Pavel se ni bal in prav zaradi tega je rušil diktature. Pogum, ki nam ga daje Kristusovo vstajenje, mir zaradi tega, ker nam je odpuščeno po Gospodovem usmiljenju, nam jemljeta strah. Naj nam danes v našem srcu odmevajo Jezusove in besede Janeza Pavla: "Ne bojte se",« je sklenil bodoči papež.

Šest let pred tem, 4. aprila 2005, je buenosaireški nadškof daroval spominsko mašo za dva dni prej umrlim papežem Wojtylom. Med drugim ga je takole označil: »Janez Pavel je bila dosleden Gospodov pričevalec in je bil vedno združen s svojim ljudstvom z vztrajnostjo božjega človeka. Z vztrajnostjo tistega, ki je vsako jutro več ur preživel v molitvi in se tako prepustil, da ga oblikuje Božja moč. Povezanosti ni mogoče kupiti, ni je mogoče proučevati, povezanost negujmo v srcu z molitvijo. Verujem, da moremo o Janezu Pavlu II. reči, da je bil dosleden človek, ker se je pustil oblikovati Božji volji. V času, v katerem potrebujemo bolj pričevalce kot učitelje, je Janez Pavel vse do konca živel prav tako: kot zvest pričevalec,« je dejal takratni buenosaireški nadškof.

LETA 1595 UMRL TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK (* 1544)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d'Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

LETA 1874 ROJEN GUGLIELMO MARCONI

ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR († 1937)

Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.

LETA 1889 UMRL JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR (* 1850)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh (Brezovica pri Ljubljani, Hribec pri Škofji Loki, Šmartno pod Šmarno Goro, Horjul, Čemšenik pri Trojanah, Radovljica, Šmarjeta na Dolenjskem, Sv. Volbenk nad Poljansko dolino ...), pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

... več o njem: Veliki slovenski cerkveni slikarji, v: Ognjišče (1980) 10

LETA 1896 UMRL LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK (* 1818)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008)

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

LETA 1900 ROJEN STANKO CAJNKAR

DUHOVNIK, DRAMATIK , PISATELJ, ESEJIST IN UREDNIK († 1977)

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, tedanji beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč 'vprežen' v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus." Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajnkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljujejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja." – "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici.

več:
S. Čuk, Stanko Cajnkar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2000), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ, brez ljubezni in materinskega razumevanja pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli.
  
• Pred Bogom smo vsi dolžniki. Vse človeštvo je skupnost zadolženih. Brez božjega odpuščanja bi naši dolgovi vedno samo naraščali.
  
• Mnogo hujše od opravljanja je obrekovanje. Opravljivec se lahko vsaj deloma sklicuje na svetost resnice, obrekljivec pa je po svojem bistvu lažnik.
  
• Ljubezen, ki ni bila uslišana, skeli. Krivda, proti kateri se pritožuje srce, je krivda, ki sega zelo globoko.
  
• Ob božjih darovih ne smemo ostati ravnodušni. Dar božje dobrote je vedno tudi zahteva, da odpremo svoje srce.
  
• Življenje dobi ob misli na odgovornost svojo lepoto in ceno, odgovornost pa ob globini življenja svojo pravo polnost in pomembnost.
  
• Bog hoče, da smo vsi "naši". Saj je Oče nas vseh. Dokler hoče biti on Oče vseh, moramo biti mi bratje in sestre.
  
• Človek, ki pravi, da je odpustil, gleda v prihodnost in ne v sedanjost. Pred njim je že nov človek, vreden usmiljenja  in odpuščanja.
  
• Kristus je s svojo besedo hotel ustvariti novo pojmovanje odvisnosti od Boga, novo občutje varnosti in vdanosti, zaupanja in prisrčnosti.
  
• Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna.
  več:

LETA 1906 ROJEN VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC († 1973)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih ... Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
  
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

LETA 1910 UMRL BJORNSTJERNE BJORNSON

NORVEŠKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1832)

Norveški pesnik, pisatelj in dramatik Bjørnstjerne Bjørnson se je kot politik bojeval proti uniji Norveške s Švedsko, vendar mu je švedska akademija leta 1903 podelila Nobelovo nagrado za književnost. Ko jo je v Stockholmu prevzel, je dejal, 'da je Švedski v veliko čast', da je nagrado podelila političnemu nasprotniku. Nekaj njegovih del imamo tudi slovenskem prevodu; v Ognjišču je v nadaljevanjih izhajala njegova povest Deklica s Prisoj.

LETA 1981 UMRL DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1902)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

LETA 2014 UMRL STANKO LORGER

MATEMATIK, ATLET (*1931)

Rojen v Bučah na Kozjanskem, med vojno z družino interniran v Nemčijo, po vojni je nadaljeval šolanje. Leta 1964 je diplomiral iz matematike in fizike, že pred diplomo je učil matematiko na Srednji ekonomski šoli v Celju, kjer je do upokojitve deloval kot profesor. Znan je bil kot dober matematik in vrhunski športnik, rekorder v teku na 110 m z ovirami. Sodeloval je na treh EP v atletiki, v Stockholmu je 1958 osvojil srebrno kolajno. V svojih disciplinah (110 m z ovirami, 100 m, štafeta 4 x 100 m) je dosegel odlične rezultate na treh OI.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 24. april 1924, Ribnica, † 27. december 2008, Gornji Grad

Ljudska pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka

Osmega marca je mednarodni praznik dan žena, zato vam hočemo ta mesec kot „gosta" predstaviti ženo-znanstvenico. V kulturi, iz katere izhajamo, je žena imela podrejen položaj. Skrbela je za hišo, za otroke in njihovo vzgojo, za moža. Pot do znanstvenega dela ji je bila dolgo zaprta. Vendar je žena sposobna znanstveno delati ravno tako kot moški in danes so tudi ženske znanstvenice, članice najvišjih ustanov, kot je akademija znanosti in umetnosti. O takem delu naj vam spregovori ena teh žena-znanstvenic, etnomuzikologinja (raziskovalka narodnega glasbenega izročila) dr. Zmaga Kumer v Ljubljani.

- Zanimalo nas bi, kako ste prišli do svojega znanstvenega dela, kaj in kje delate.

Zaposlena sem pri Glasbeno narodopisni sekciji Inštituta za slovensko narodopisje pri Akademiji znanosti v Ljubljani. Inštitut za slovensko narodopisje ima več sekcij; ena od njih je naša, ki se ukvarja z vsem, kar je v zvezi z ljudsko glasbo, petjem, instrumenti, instrumentalno glasbo vključno s plesom. Kako sem prišla do tega? Pravzaprav po naključju, kolikor je v življenju sploh kaj naključnega. Študirala sem slavistiko in moj cilj je bil postati srednješolska profesorica. Ko sem diplomirala, sem imela za seboj tudi nekaj glasbene izobrazbe in sem si mislila, da bi pravzaprav dijakom lahko nudila še kaj več, če se še v tem malo izpopolnim. Ker sem že prekoračila starostno mejo, da bi se lahko vpisala na akademijo za glasbo, da bi študirala klavir, mi je prof. Lipovšek svetoval, naj se vpišem na zgodovinsko folklorni oddelek akademije za glasbo, kjer bi imela študij klavirja kot stranski predmet.

Predavanja na tem oddelku pa je imel France Marolt, vodja folklornega inštituta. Še isto leto se je pri njem izpraznilo delovno mesto za raziskovanje besedil ljudskih pesmi in je to mesto ponudil meni. Sprva nisem bila preveč navdušena, ko pa sem začela delati, se mi je zdelo, da sem prav za to delo ustvarjena. To je bila moja prva in tudi zadnja služba in ravno te dni poteka 31 let, kar sem tu zaposlena. Leta 1952 sem na zgodovinsko folklornem oddelku tudi diplomirala, kot piko na i je bilo treba narediti še doktorat. Tema je bila božična pesem Eno je dete rojeno (latinsko Puer est natus in Betlehem), doktorat pa sem delala na slavistiki.

- Da bi naši bralci to bolje razumeli, vas prosim, če bi o tem podiplomskem študiju povedali kaj več.

Danes temu študiju rečemo tretja stopnja. Pravilo je, da mora tisti, ki pripravlja doktorat, z doktorsko disertacijo, to je kolikor toliko obsežnim znanstvenim spisom, znanosti prispevati nekaj novega. Ko sem na primer raziskovala pesem Enoje dete rojeno, sem morala ugotoviti, od kod ta slovenska pesem izvira, z latinsko predlogo dokazovati, da je pesem res stara. Saj so že protestantje trdili, daje to stara božična pesem, se pravi, da so jo poznali že pred reformacijo. Raziskovala sem, kakšno je bilo življenje te pesmi. Ugotoviti je bilo treba, kje se pesem poje, kako se poje, kje je razšiijena, od kdaj, ob kakšnih priložnostih so jo peli. Primerjati sem morala pesem z nemškimi in hrvaškimi prevodi; ker je bila to kolednica, je bilo potrebno obdelati kolednice nasploh. Raziskovala sem tudi melodijo, ker me je zanimalo, ali je to naša melodija ali smo hkrati z besedilom prevzeli tudi melodijo. Delo je vsebovalo tudi obdelavo teksta, kitic, verzov. Vsega gradiva skupaj se mi je takrat nabralo za sto tipkanih strani. To delo je treba pred komisijo zagovarjati. Komisija postavlja vprašanja, da ugotovi, ali stroko obvladaš. Če si uspešen, ti priznajo doktorat. Tako je bilo v mojih časih, te stvari so se pa tudi nekoliko spremenile, odvisno je od posameznih strok. Danes obstaja tudi vmesna stopnja magisterij, ki je takrat še ni bilo. Ker se na lovorikah ne sme sedeti, moraš delo nadaljevati, žene te vedno naprej.

- Kako poteka zdaj vaše delo?

Naše delo sestoji iz zapisovanja, zbiranja pesmi in vsega, kar spada zraven in potem v raziskovanju tega.

- To je zelo specializirano delo, zbrati morate veliko gradiva in študij za posamezne stvari. Omenili ste že, s čim se največ ukvarjate.

Naša ekipa hodi na teren, kot temu pravimo. Naše območje je vsa etnična Slovenija, torej ne samo tista, ki je v republiških mejah, pač pa vse ozemlje, kjer govorijo slovenski jezik. Čeprav je Slovenija bolj majhna, je za tako delo tudi zelo obširna, če jo hočeš prehoditi ali dandanes prevoziti.

- Dobite največ gradiva v vaseh ali tudi v mestih?

Mesta zanimajo predvsem etnologe, ki se ukvaijajo s šegami in navadami, vendar se je že zgodilo, da smo tudi mi v mestu našli nekaj gradiva. V Ljubljani, na primer, so hodile v tobačno tovarno delavke in so pred tolikimi časi pele med delom. Hočem samo reči, da gradiva ne zbiramo zgolj samo pri kmečkem prebivalstvu, ampak tudi v s' rih mestih, kot so Kropa, Železniki, Idrija, ki so izraziti stari industrijski kraji. Kroparji so imeli na primer marsikaj svojega, česar drugod nisi našel, bilo je povezano z njihovim življenjem.

- Se pravi, da veliko potujete?

To pa, gradivo zbiramo zunaj, doma ga potem urejujemo, raziskujemo. Inštitut ima sicer tudi svoje naloge, ki jih je treba rešiti, svoj program, poleg tega pa nas še vedno zamika kakšna stvar, ki se da raziskati.

- Te raziskave seveda delate po nekem načrtu?

Za naše delo obstaja splošen načrt, ob njem pa se naredi še to ali ono. Smo tudi v pomoč radijskim oddajam. Torkovo oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi smo mi začeli leta 1966, torej ima že dolgo tradicijo. Prej smo oddajo pripravljali sami, zdaj pa ima radio zanje svojo redakcijo in mi samo sodelujemo, Ta oddaja je ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljan-skem radiu, na sporedu je ob torkih zvečer ob osmih, predvajajo pa samo avtentične posnetke s terena. Lahko so te oddaje v obliki reportaže, ko predstavimo področje, izredno bogato z narodnim blagom, ali pa si izberemo čisto določeno temo, na primer Naši kraji v pesmi. Izberemo tiste pesmi, kjer je v njih omenjen kakšen kraj. Za polurno oddajo je treba pripraviti okrog 20 posnetkov, vmesno besedilo mora biti v poljudni obliki, dostopno po-slušalcem. Tako v celoti izdelamo oddajo in jo natipkano oziroma s posnetki oddamo radijski postaji. Polurna oddaja vzame v resnici vsaj tri dni dela, da jo pripravimo.

- Rekli ste že, da na terenu snemate gradivo. Kako poteka tak vaš obisk na terenu?

Določimo si neko področje. Trenutno obiskujemo Koroško. Začeli smo v Zilji, čez Rož smo prišli v Podjuno. Zadostuje, da dobimo naslov, točko, ki služi za izhodišče, kajti ljudje se med seboj poznajo in lahko sprašujemo naprej. Zgodi se pa, da na terenu, kamor gremo, nikogar ne poznamo, V takem primeru nagovorimo kar prvega, ki ga srečamo in se začnemo z njim pogovarjati o vremenu, letini in podobnem. Ljudje so radovedni, vprašajo, če smo prišli h komu na obisk — in tako se naveže prvi stik. Tako ponavadi zvemo tudi za koga, ki zna peti. Obiščemo ga in začnemo se pogovarjati o starih običajih, kako je bilo na svatbah, ali je bila navada čuti in peti ob mrliču, ali so bili še kakšni posebni dnevi, ko se je pelo, na primer na Jurjevo ali Florjanovo. Ob tem se razvije pogovor, to pa je že dobra podlaga, da stvar steče. Človek se začenja spominjati, ponavadi ni treba dosti prigovarjati, da zapoje, čeprav pri prvi pesmi reče, da nima dobrega glasu ali spomina. Prizadevamo pa si tudi, da zberemo več ljudi skupaj, da vidimo, kako pojejo večglasno. Za nas je to posebnost, saj je slovensko večglasno petje različno kot pri drugih narodih. Slovenci praviloma ne pojemo enoglasno. Pa tudi ljudje sami so bolj korajžni, če jih je več skupaj. Po pesmih je potrebno naravnost spraševati. Če vprašate samo, česa se spominjajo, gotovo ničesar ne vedo. Prav zato pa moramo veliko pesmi poznati mi. Če vprašamo: „Ste morda slišali pesem, ki se začne tako ah tako, ali tisto pesem o godcu, ki je šel v predpekel gost..se spomnijo, češ, saj smo res slišali nekaj. In tako se pesem najde. Na takem obisku morate ves čas napeto misliti, zato težko hodi en sam. Ponavadi greva dva. Eden ureja te bolj tehnične stvari, drugi sprašuje in med petjem pesmi že misli, kaj bo za tem vprašal. Na terenu smo en teden, kar je več, je že utrudljivo. Zdaj seveda potujemo iz kraja v kraj z vozilom, včasih pa smo pešačili in je bilo to po svoje še lepše, saj kraj najlepše spoznate tako, da ga prepešačite. Drugače doživite pokrajino, če hodite od vasi do vasi. Po drugi strani pa je danes vožnja z avtom bolj praktična, da ne izgubimo toliko časa.

- Kje potem spravite vse gradivo?

Posneto gradivo pride v naš arhiv. Naša ustanova je osrednji arhiv za vse, kar zadeva ljudsko glasbo in v njem je tudi vse, kar se je zbiralo in na roko pisalo še pred prvo svetovno vojno. Teh starejših zapisov je okrog 13.000, nekaj zapiskov pa je še iz starejših časov, S tem, kar smo zdaj še mi nabrali, smo dosegli že čez 40,000 primerov pesmi, bodisi zapiskov bodisi posnetkov. Z magnetofonom smo začeli snemati leta 1955, prej se je nekaj snemalo na fonograf. Odbor, ki je organiziral veliko zbiralno akcijo pred I. svetovno vojno, je leta 1913 kupil tak fonograf, ki ga danes hranimo le kot spomin. Zdaj gradivo snemamo in ga ne zapisujemo kako drugače. Ker ljudje ob pesmi pripovedujejo, imamo na posnetkih tudi narečje. Tako gradivo se opremi z notami in besedilom, tako kot je pevec zapel. Če jih je bilo več, zapišemo večglasno petje. Zapisujemo vse kitice. Tako vidimo, da nastane kje razlika. V sak posnet trak ima svojo mapo, kjer so obseženi vsi podatki, kdo je pel, kdaj, kje. Pesem ima oznako, kakšna je, ali je pripovedna, ljubezenska - v kartoteko vnesemo vse podatke, ki potem naprej služijo nam in tudi mnogim, ki nas pridejo vprašat za to ali ono stvar iz tega ali onega kraja. Vse to služi kot gradivo za nadaljne raziskave in obdelave. V vzhodnoalpskem prostoru in srednji Evropi sploh je marsikaj skupnega različnim narodnostnim skupnostim. Tako tudi glede tematike. Na primer balada o razbojnikovi ženi, ki je bila omožena daleč od doma in ji je mož pomoril vso družino, je znana po vsem slovanskem svetu, vsak slovanski narod pa jo je po svoje oblikoval. Tako najdemo včasih skupen vir.

- Izdali ste tudi več knjig iz svoje stroke. Leta 1975 ste pri založbi Obzorje izdali zajetno knjigo Pesmi slovenske dežele.

Še prej je izšla majhna pesmarica pri Mohorjevi družbi, izšla je tudi knjižica Slovenska ljudska glasbila in godci, med prvimi deli pa je Ljudska glasba med rešetali in lončarji v Ribniški dolini. Sodelujem pri raznih drugih izdajah. Prav sedaj se pripravlja splošna enciklopedija Slovenije, kjer bo obdelan tudi etnografski del in seveda ne moremo mimo ljudske glasbe. Sodelovala sem tudi pri izdaji Muzičke enciklopedije v Zagrebu, kjer sem pri-spevala slovenski delež. Treba je tudi hoditi na kongrese, posvetovanja v Jugoslaviji ali v tujini, saj sodelujemo s podobnimi ustanovami v svetu, mnogo pa seveda pomenijo tudi osebni stiki s strokovnjaki.

- Veliko potujete v tujino?

Sem članica dveh mednarodnih skupin: skupine za raziskovanje ljudskih balad in skupine za raziskovanje ljudskih glasbil. To sta skupini tridesetih ljudi, ki se zberemo iz vse Evrope, pa tudi iz Amerike pride kak član. Skupina za raziskovanje glasbil se sestaja vsaki dve leti, druga pa vsako leto v različnih državah. Enkrat smo se sešli tudi v Škofji Loki.

- Kako je z razširjenostjo narodnega blaga drugod in kako pri nas, če primerjate.

Tudi drugod imajo podobne inštitute pri akademijah znanosti ali pri glasbenih akademijah in tudi raziskujejo, vendar se je tega blaga v Zahodni Evropi mnogo izgubilo. Zato gredo nekateri v bolj teoretična vprašanja, pri nas pa je snovi še toliko, da še vedno zbiramo, ne da bi pri tem zanemarjali teorijo. Ko so bili tuji strokovnjaki za ta vprašanja na obisku tudi v naši sekciji, so rekli, da im amo gradivo dobro urejeno in da se z njim lahko ponašamo v svetu. Nekateri morda mislijo, da ni naša ljudska pesem ali glasba nič posebnega. Tujci, ki poznajo naše gradivo, pa priznajo, da je zanimivo in dragoceno.

- Pri svojem delu srečujete tudi pesmi z verskimi motivi.

Zbiramo vse in strokovno gledano ne smemo imeti prav nobenih pomislekov, zbiramo ravno tako nabožne pesmi kot tudi „kosmate", kot jim pravijo včasih. Vodilo nam je: zbrati vse, kar so ljudje peli ali še danes pojejo. Zanimajo nas tudi stare ljudske molitve, ne tiste, ki se jih ljudje naučijo v cerkvi, pač pa tiste, ki so nastale med njimi, nekatere so rimane ali kako drugače oblikovane; tudi tega imamo precej. Pesmi so vedno v zvezi z nekimi življenjskimi mejniki (rojstvo, ženitev, smrt) in s koledarjem, ko je v ozadju neki starejši običaj. Na primer, na Florjanovo je šlo najbrž za češčenje ognja, ker pa je svetnik Florjan zaščitnik pred ognjem, se pesmi nanašajo nanj, in še j danes so kraji, kjer na Florjanovo pojejo kolednice, na primer v Podjuni. Tudi Jurjevo je tak star praznik, ravno tako kres. Janez Krstnik „ni bil nič kriv44, daje zraven prišel.

- Kaj menite, kakšno vrednost ima to vaše delo za slovensko kulturo nasploh in kako naj bi to ljudje cenili, zlasti mladi, saj oni nimajo i ravno dosti čuta za to, kar je „staro"?

Mladi odraščajo v drugačnih, časih in po krivem smatrajo te stvari za zastarele. Če hočemo biti objektivni, je to le neka velika vrednota, povezana s slovenskim narodom, življem, predstavlja zgodovina, je odsev mišljenja slovenskega človeka, njegovega čustvovanja, pogleda na svet Če bi zdaj vse to odvrgli, bi pomenilo, da si spodrežemo korenine in nismo nikjer več, smo nič. Brez preteklosti ne razumeš sedanjosti in ne moreš gledati prihodnosti. Kot bi ne imeli lica. Brezbarvnost, po kateri ne moreš nikogar opredeliti. Danes je marsikaj tega, kar je povezano z raznimi običaji, čustvovanju sodobnih ljudi tuje, in se tiste pesmi ne bodo obdržale. Vendar se pa v svetu opaža, da so mladi spet posegli po narodni pesmi. Začelo se je v Ameriki, prešlo že v Evropo in bo gotovo vplivalo tudi na nas. Angleži in Nemci na primer, ki so prevzeli od Američanov folk songs (ljudske pesmi), so se zavedli, da imajo v svoji zakladnici svoje narodne pesmi in kolegi so mi povedali, kako prihajajo mladi iskat zapise teh starih pesmi, da bi jih uporabili.

- Slovenci smo majhen narod, a ravno ta kulturna dediščina nas naredi narod. Vsak narod ima svoje bogastvo.

Za narod ni odločilna velikost, pač pa ravno to bogastvo. Med slovanskimi narodi imamo tudi mi veliko mesto, saj smo narodi kot šopek rož; če bi ena cvetlica manjkala, bi šopek ne bil več popoln. Zavedati se moramo, da to ni od včeraj. Gradivo, ki ga imamo iz srednjega veka, dokazuje neko skupno duhovno kulturo, ne glede na nacionalnost. Obstajala je le zavest pripadnosti neki deželi. Kasnejše dobe so prinesle spet svoje.. Pesmi so zmeraj nastajale in umirale. Tako je tudi v našem času in bo v bodoče.

- Radi bi vas predstavili tudi drugače, po človeški strani. Od kje ste doma?

Po mami sem Ribničanka, oče pa je iz okolice Novega mesta. Ker sem otroška leta preživela v Ribnici, se čutim za Ribničanko. Tako je tudi moja knjiga Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini nekakšna oddolžitev domačemu kraju in odsev navezanosti na ta kraj.

- Vas je bilo v družini več?

Ne, bila sem edinka.

Ste se popolnoma posvetili znanosti?

- Kolikor mi delo v inštitutu pomeni hkrati službo, poklic in konjička' res lahko rečem, da sem se popolnoma posvetila znanosti. Sicer pa sem prav navaden človek, nikakršna „učena ženska, ker rada gospodinjim, gojim rože, šivam, pletem ...

- Poznamo vas tudi kot človeka, ki ima čuteče srce za tistega, ki je v stiski.

To sodi k človečnosti. Pa tudi pri svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem kot človek človeku. Dostikrat se zgodi, da ljudje razkrijejo svoje srce in zvemo za mnoge usode. Takrat se seveda magnetofon izključi. Tudi svojim študentom vedno govorim, kako človeški morajo biti v stiku z ljudmi. Včasih ljudem dobro dene, da se malo potožijo in se z nekom pogovorijo.

- Tudi predavate?

Na muzikološkem oddelku filozofske fakultete v Ljubljani predavam že vrsto let Uvod v etnomuzikologijo, to je vedo o ljudski glasbi. Za študente sem o tem napisala tudi skripta.

- Ste tudi član odbora Mohorjeve družbe.

Izvoljena sem bila v glavni odbor in tajništvo. Sodelujem zato, ker mislim, da se ne smem izogniti priložnosti, ko lahko kaj koristim slovenski kulturi, čeprav si s tem nakopavam stalno časovno stisko.

- In še zadnje vprašanje: Kaj vam pomeni vera?

Zrasla sem v verni družini in vere tudi med študijem nisem izgubila, marveč si jo poglobila. Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe — nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršnekoli pretiranosti.

- Zahvaljujemo se vam za ta pogovor in vam želimo, da bi imeli še veliko uspehov v odkrivanju ljudske glasbene kulture, čeprav zahteva od vas veliko truda.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 03_1980)

Komercializacija valentinovega in še česa

Kdor danes kaj velja, praznuje 14. februarja sv. Valentina. Seveda kot dan zaljubljencev. Gorje, če fantu, oziroma dekletu pozabite kupiti darilo. Gorje, če darila ne dobite. Toda ali so stvari z Valentinovim res tako preproste? Bo to še ena priložnost za nakupovanje in poplitvenje medsebojnih odnosov ali pa bomo ta dan izkoristili za trezen in koristen premislek o pomenu ljubezni. O tem in o novem praznovanju sv. Valentina smo se pogovarjali z dr. Zmago Kumer, poznavalko slovenske ljudske pesmi in običajev.

- V zadnjem času se pri nas zelo uveljavlja praznovanje Valentinovega kot dneva zaljubljencev.

Res je, da se Valentinovo uveljavlja kot dan zaljubljencev. Privzemanje in prehajanje raznih navad ni nič novega in nič hudega. Pri tej pa opažamo, da ni pravega prevzemanja, ampak da trgovci z bleščečo reklamo ponujajo ljudem vsa mogoča darila. Vabijo jih, naj kupijo darila in jih drug drugemu poklanjajo. Bodimo odkriti, da gre tu za denar in kupčijo.

- V slovenskem izročilu pa ima sv. Valentin drugačen pomen: Je " prvi pomladin", ki ima ključe od korenin.

Valentin je eden pomladanskih svetnikov. Zanimivo, da je v ljudski pesmi malo navzoč, samo v eni nastopa. Pesem govori o Limbarski gori in o krčmarici. K njej prideta brata Valentin in Pelegrin, pa ju noče sprejeti. Zdi se, da je še v to pesem Valentin prišel pozneje. Na Limbarski gori je cerkev sv. Valentina, spodaj na Brdu pa oltar sv. Pelegrina. Pozneje so ju tudi povezali v "brata dva". Pa še njuni imeni se lepo rimata. V Valjevčevem zapisu (in priredbi) je prišla tudi v starejše čitanke.

- Valentin pa je ponekod "ženil" ptičke. Ljudje pa so se ženili v predpustnem času, po pepelnici pa ne več.

Včasih je bila ženitev samo pred pustom in jeseni. S pepelnico je bilo konec veseljačenja. Tudi v adventu se ni spodobilo veseljačiti in ženiti. Advent je v življenju današnjih ljudi izgubil spokorni značaj. Imamo podatke za [tajersko in Prekmurje, da tam Valentin ženi ptičke. Seveda je to precej krajevno pogojeno. V bolj hladnih krajih ženi ptičke sv. Gregor (12. 3). Da jih ženi v Beli krajini, nam je ohranil pesnik Župančič: "Na Gregorjevo, še veš, se ptički ženili so". Pri Župančiču so otrokom še kakšno malenkost pustili v grmovju, da so morali to poiskati, kar so jim pustili ptički. Ni šlo za pravo obdarovanje, ampak bolj za neko igrivost.

- Valentin ni edini pomladanski svetnik? Kateri so še znanilci pomladi?

17. marca ima god sv. Jedrt. Takrat se neha presti. Če bi predli po sv. Jedrt bi miši pojedle vso prejo. V pratiki je bila ta svetnica (opatinja) upodobljena z opatsko palico. Ljudje so v njej videli bolj preslico. Na palici je še neki lik, podoben miši. Miši so simbol hudiča. Tako so vse povezali: Če boš predel po sveti Jedrt, bo hudič (miši) imel prste vmes in bodo miši vso prejo pojedle. Drugi spomladanski svetnik je sv. Jožef, ki pa so ga pri nas začeli izraziteje častiti v 18. stol., verjetno pod jezuitskim vplivom. Zato njemu ni posvečenih veliko cerkva. Morda je češčenje pospešil cesar, ki je nosil njegovo ime. Sveti Jožef je tudi zavetnik slovenskih dežel. Ponekod za sv. Jožefa gredo slovesneje voščit tistim, ki na ta dan godujejo.

Ne moremo mimo Matija, (24. februarja), ki "led razbija, če ga ni, ga pa naredi". Pred leti so njegov god "prenesli" in ljudje so govorili, da so "zmešali" tudi vreme. 25. marca je Marijino oznanjenje, ki ga tudi imenujejo pomladanska Marija. Na neki način je tudi svečnica povezana s pomladjo, vsaj z otoplitvijo, saj pravijo: "Če prej od kapa kapne (=se odtaja) kakor od sveče, bo še dolga zima".

- In kaj je bilo dan zaljubljencev v slovenski tradiciji? Na gregorijevo so se ženili ptički.

Sv. Gregor je "ženil" samo ptičke, ne pa ljudje.

- Danes sprejemamo kot dan zaljubljencev Valentinovo.

K nam je to prišlo iz zahodne Evrope. Tja pa najbrž iz Amerike. Navada ima verjetno svoj izvor v anglosaksonskem svetu. Žal k nam to ni prišlo kot ljudska šega, ampak s komercialnim namenom. Do povojnih let nihče ni poznal sv. Valentinovega kot praznika zaljubljencev. Dogaja se nam podobno kot pri božiču, ki postaja vse bolj komercializiran praznik. Že v adventu začnejo krasiti mesta.

- Ali zaradi tega ljudje izgubljajo pravi pomen božiča?

Seveda. Nekdaj so bila v adventu druga praznovanja: sv. Barbara, sv. Miklavž, sv. Lucija. December je najtemnejši čas, dan je najkrajši, noči najdaljše. Stari so verovali, da prihajajo v tem času duše rajnih nazaj. Ostanke "predstavnikov" teh "vernih duš", kakor so jih pozneje začeli imenovati, zasledimo v nekaterih običajih. V ta čas teme je krščanstvo prineslo božič kot rojstvo Kristusa, prave luči. Mnoge navade so dobile zato nov pomen in izgubile prvotnega. Vsekakor pa se obhajanje adventa in božiča navezuje na obče človeška občutja, na primer: tema, noč, strah, hrepenenje po luči in po odrešenju... Seveda pa ne moremo začeti praznovanj že toliko prej. Praznovati je treba takrat, ko je praznik. Praznovanje je toliko bolj doživeto, če se nanj vsestransko pripravljamo. Advent je čas priprave na božič: od pospravljanja naprej. In če je priprava načrtna in temeljita, lahko v miru in doživeto praznujemo.

Lahko postrežem še z enim primerom: praznovanje sv. Martina. Ta dan ima smisel praznovati v krajih, kjer pridelujejo vino. Takrat se mošt spremeni v vino. Velike pojedine z gosko se pri nas uveljavljajo v zadnjem času. Žal je to spet samo priložnost za praznovanje in celo prekomerno pitje. Zgodi se tudi, da se kdo obleče v Sv. Martina, to je v škofa, in "krsti" vino. To kaže na nepoznanje ljudskih običajev in seveda zakramentov. Ljudska pesem na enem mestu res pravi o sv. Martinu: "on ga bo krstil, jaz ga bom pil". A to nikoli ni pomenilo krsta, oziroma krščevanja vina.

- Vrnimo se k Valentinovemu. Rekli ste že, da je to bolj priložnost za trgovce, da prodajo blago kot pa za resničen premislek o pravem pomenu ljubezni med fantom in dekletom, ki naj najde dopolnitev v zakonu?

Danes je shajanje deklet in fantov zelo sproščeno. Včasih pa ni bilo tako. Koliko so duhovniki pridigali zoper vasovanje. Brala sem slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Kako grmi tam zoper vasovanje! V ljudskih pesmih je sicer veliko vasovanja, a se mi zdi da bolj v slogu: pes, ki laja, ne grize. Danes se je to druženje sprostilo. Najbrž smo zašli v drugo skrajnost. Bojim se, da je Valentinovo še ena priložnost za igranje z ljubeznijo ne pa čas resnega premisleka o lepoti in vrednoti skupnega življenja. Po drugi strani pa opažam, da se med mladimi spet oživlja pomen prave ljubezni, odprte za življenje. Kot za praznike, je tudi za poroko potrebna priprava. Če pojedo vso smetano že pred poroko, kaj bo potem ostalo po poroki? Potem se poroka spremeni v nekakšen "žegen", ki počasi izgublja svoj smisel in mladi se zanjo ne odločajo več. In danes ne manjka takih primerov. ^e je priprava na poroko in skupno življenje resna, potem je svatba lahko izredno lepa in doživeta. Pred kratkim sem bila povabljena na tako praznovanje. Poroka je bila z mašo, praznovanje v polni cerkvi čudovito, skoraj vsi povabljeni smo šli k obhajilu. Postreženi smo bili vsi kar pred cerkvijo. Za novoporočenca je bila poroka res prelomnica v življenju in osnovanje nove družine.

Praznovanje Valentinovega bo smiselno, če mu bomo dali novo vsebino, da bomo na ta dan poudarili lepoto ljubezni med fantom in dekletom, ki naj postane začetek nastajajoče nove družine.

(pogovor o ... Ognjišče, 2_1998)

* 24. april 1906, Trst, † 26. januar 1995

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo ob obletnici rojstva.

Profesor po desetih letih spet študent

"Na Jurjevo rojen, za Miklavža krščen, po priimku Kure(n)t - saj ni mogel postati kaj drugega kakor narodopisec, eden največjih, kar smo jih Slovenci doslej imeli," je zapisala dr. Zmaga Kumer, po stroki njegova sodelavka, v spomin ob njegovi smrti. "Rojen sem bil 24. aprila 1906 v Trstu. Moj oče Franc je bil uslužbenec na glavni tržaški pošti... moja mati Ana je bila furlanskega rodu. Potem je sicer postala 'naturalizirana' Štajerka, v meni pa je ostalo nekaj 'mešanega', kar mi samo pomaga, da pri svojem delu zajemam vse bolj na široko," je povedal, ko je bil kot sedemdesetletnik "gost meseca" v Ognjišču (aprila 1976). Osnovno šolo je obiskoval v Trstu, leta 1917, med prvo svetovno vojno, ko je bil oče upokojen in so na Trst padale prve bombe, se je družina preselila v Celje, kjer je končal gimnazijo. Potem je ljubljanski univerzi študiral jezike in primerjalno književnost. Po diplomi leta 1930 je poučeval francoščino na gimnaziji v Kranju. Zaradi svoje pokončnosti, poštenosti in iskrenosti je moral prestati marsikaj že pod staro Jugoslavijo in še več pod novim režimom po drugi svetovni vojni. Pod Živkovićevo diktaturo je bil ob službo. Delal je v založništvu in veliko prevajal. Med vojno je s priložnostnimi honorarji preživljal družino in študiral etnologijo. "Ko sem bil drugič študent, sem bil star štirideset let." Bil je poročen in oče dveh otrok. Leta 1946 je diplomiral iz etnografije z etnologijo, leta 1954 je dobil službo v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU; sprva se je posvetil koledniški dramatiki in iz nje tudi doktoriral (1956).

Praznično leto slovenskega (kmečkega) človeka

V Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovljenem leta 1951, je takoj po prihodu (1954) prevzel področje za ljudske šege in igre, ki ga je vodil do upokojitve, stike z njim pa je ohranil vse do smrti. Tu je z veliko ljubeznijo in znanstveno natančnostjo delal tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu in "za kar je bil sposoben kot malokdo" (Z. Kumer). Raziskoval je običaje in navade ob najrazličnejših praznovanjih po vseh slovenskih pokrajinah in skrbno popisal izročila in življenjsko kulturo slovenskega naroda od naselitve do sodobnosti. Sad njegovega dolgoletnega dela je na začetku omenjena knjiga Praznično leto Slovencev. "To knjigo sem pisal dvanajst let... To so štiri knjige, razdeljene po štirih letnih časih, vsega skoraj 1400 strani. Omejil sem se na tako imenovane starosvetne običaje, torej tiste, ki v današnjem času že ginejo, ker jih ljudje pozabljajo... V knjigi sem obdelal posamezne cerkvene praznike in najvažnejša kmečka opravila v posameznih letnih časih (setev, košnjo, žetev, trgatev). Poudarek je seveda bil na običaju: kakšni običaji so bili povezani s tem. Nekateri so danes še ohranjeni (vsaj delno), drugi pa so že zgodovina. To sem poskušal v teh knjigah ohraniti." Slikar Maksim Gaspari je v duhu ljudske umetnosti vse to ponazoril in s svojimi podobami dopolnil besedilo, umljivo tudi preprostim bralcem, saj je pisano v lepem slovenskem jeziku. V inštitutovem glasilu Traditiones (Izročila), ki ga je on ustanovil in dolgo urejal ter v raznih domačih in tujih strokovnih revijah je objavil številne razprave z narodopisnega področja. Zelo pomembna je tudi njegova knjiga Jaslice na Slovenskem (Družina, Ljubljana 1981).

Koledniška dramatika in ljudsko gledališče

Druga ljubezen Nika Kureta je bila dramatika. Že kot mladega študenta ga je profesor France Kidrič napotil, naj se zanima za srednjeveško gledališče. Kot pristaš tedanjega mladinskega gibanja okoli Križa na gori je od duhovne drame našel pot v "posvetno" gledališče. Leta 1934 je ustanovil revijo Ljudski oder, pri kateri je izdajal ljudske igre, med njimi svojo priredbo Škofjeloškega pasijona in Drabosnjakove duhovne igre: Božično pastirsko-trikraljevsko igro, Izgubljenega sina in Pasijon. Po vojni se je usmeril v radijsko igro. Večino iger je napisal za Radio Trst A, nekaj za Radio Celovec in Radio Ljubljana.

Za Radio Trst je pisal tudi nize priljubljenih folklornih oddaj. Prevzel ga je tudi čar lutk in je k nam "prinesel" ročne lutke. Za lutkovno gledališče je napisal tudi nekaj iger (Kralj Matjaž in Alenčica, Ostržek). V zadnjih letih se je vrnil k ljudski gledališki ustvarjalnosti; sad tega njegovega preučevanja je strokovno napisana knjiga Slovenska koledniška dramatika (Slovenska matica, Ljubljana 1986). Bil je tudi evropsko priznan poznavalec ljudskih mask, ki so povezane tako z ljudskimi običaji kot z ljudskim gledališčem. To znanje razodeva njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin (1984). Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja - več v tujini kot doma. Delal je vse do zadnjega. Luč njegovega življenja, ki je svetila skoraj devetdeset let, je ugasnila 25. januarja 1995. "Podarjeno mu je bilo dolgo življenje," je zapisala Zmaga Kumer, "njegova vera, vdanost v božjo voljo, izreden čut dolžnosti in neutrudna delavnost so mu pomagali, da je do zadnjega izrabil svoj čas..."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 4, str. 38.

LETA 1906 ROJEN NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG († 1995)

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

LETA 1910 UMRL MARK TWAIN

(S PRAVIM IMENOM SAMUEL LANGHORNE CLEMENS), AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST (* 1835)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli:

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potruditi biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1914 ROJEN LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC († 1995)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

LETA 1924 ROJENA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA († 2008)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, ... sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o..., v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe - nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.
  

LETA 1946 UMRL JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1868)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

LETA 1983 UMRL NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC (* 1952)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktialnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti'.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost ... Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil ...«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej ... (Andrej Štremfelj)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. april 1787, Črešnjevci; † 22. februar 1873, Velika Nedelja

Primož Trubar, oče prve slovenske knjige (Katekizem, 1551), je moral rešiti ne samo vprašanje knjižnega jezika, ampak tudi črkopisa. Najprej je sprejel gotico, pet let kasneje pa jo je zamenjal z latinico. Njegovo zamisel sta izpopolnila Sebastijan Krelj in Adam Bohorič - po njem se črkopis imenuje bohoričica. Za glasove, ki jih latinščina nima (sičnike in šumevce), so bili tile znaki: f = s, fh = š, s = z, sh = š, z = c, zh = č. Bohoričica je bila v rabi skoraj do sredine 19. stol. Že leta 1809 pa je Jernej Kopitar v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Franc Metelko, profesor slovenščine v Ljubljani, je manjkajoče latinske črke dopolnil s cirilskimi (zato so njegov črkopis posmehljivo imenovali žabica ali krevljica).
Peter Dajnko pa je iz cirilice vzel samo znak za črko č, za ž je vzel x, za š 'pristriženo' osmico. Ko je Jakob Zupan leta 1831 v celovškem listu Carinthia napadel Metelkov črkopis ('cirilske čirečare') je izbruhnila znamenita slovenska abecedna vojska ali črkarska pravda. Vanjo je posegel tudi Prešeren s svojim zbadljivim sonetom 'Al' prav se piše kafha ali kaUa'. Stališče mladih izobražencev je pojasnil Matija Čop v svoji razpravi o abecedni vojski, ki se je bíla predvsem med bohoričico in metelčico. Abecedne vojske je bilo konec leta 1833, ko je vlada prepovedala rabo metelčice v šoli in šolskih knjigah, medtem ko se je dajnčica ohranila do leta 1839 (v letih 1831-1838 je bila uvedena tudi v šole na Štajerskem). Leta 1839 je bila natisnjena prva slovenska knjiga (Vrazove Narodne pesmi ilirske) v gajici: doma je iz Češke, ime pa je dobila po Ljudevitu Gaju, ki jo je uvedel v hrvaščino. To je naša sedanja abeceda s 25 črkami.

Oba 'novočrkarja', tako Metelko kot Dajnko, sta bila duhovnika. Prvi je napisal eno samo knjigo - slovnico (1825), ki pa velja za eno najboljših slovenskih slovnic; drugi je poleg slovnice (1824) izdal še številne nabožne, šolske in poljudnovzgojne knjige, poučne spise za kmete (med temi zelo samostojno Šelarstvo), evangelije in cerkvene pesmi. Bil je najplodovitejši štajerski pisec v Prešernovem času, dasi je povečini le prevajal oziroma prirejal po nemških predlogah, nekaj pa je bilo tudi izvirnega. Sprva je pisal v bohoričici, nato v svoji dajnčici, nazadnje pa v gajici.

Ta delavni mož je zagledal luč sveta 23. aprila 1787 pri Sv. Petru pri Radgoni, oči pa je zatisnil 22. februarja 1873 pri Veliki Nedelji, kjer je bil nad štirideset let župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik. Gimnazijo je končal v Mariboru, potem je v Gradcu študiral filozofijo in teologijo še nekaj časa po mašniškem posvečenju (18. marca 1813), eno leto je kaplanoval v svojem rojstnem kraju, potem je bil 15 let kaplan v Radgoni, nazadnje pa, kot rečeno, 42 let župnik pri Veliki Nedelji. Že po dveh letih delovanja med ljudmi je začel izdajati knjige, ki kažejo njegovo odločenost 'zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem naj bi se vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slovenskega knjižnega jezika jasno odražale' (F. Kidrič). Govoril je o potrebi treh slovenskih knjižnih jezikov: kranjskega, koroškega in vzhodnoštajerskega. Svoje prve knjige je izdal v bohoričici. Najbrž je na pobudo Kopitarja sestavil slovnico svojega narečja 'Lehrbuch der Windischen Sprache' (1824), v kateri je tudi njegova abeceda. Bil je trdno prepričan, da jo bodo sprejeli ne le na Štajerskem, ampak tudi po drugih slovenskih pokrajinah, morebiti celo drugi slovanski narodi. Ko je končal slovnico, je začel pripravljati še latinsko-nemško-slovenski slovar, ki ga je tudi dokončal, a se je rokopis izgubil. Med berila v svoji slovnici je uvrstil tudi basni, ljudske pregovore in večje število ugank v verzih. Istega leta kot slovnica je izšla njegova 'napol leposlovna' knjiga Kmet Izidor /s svojimi otroki ino lydmi, ali prispodobni navyki dobrih staršev za svoje otroke ino podložne. Knižica za vsakega kmeta ino težaka/, leta 1827 pa Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, ki so v glavnem njegove; poučne, brez pesniške 'iskre'. Obravnavajo kmečka opravila, družinsko življenje, razne poklice. Nekatere pesmi so celo ponarodele.

Knjiga Kmet Izidor je "precej prikupno darilo, posebej šolarjem. To je zbirka prilik... Dajnko tukaj modruje in poučuje... Včasih je tod raztresene nekaj prav realistične nazornosti," ocenjuje to delo Lino Legiša. V letih 1824-1831 je izdal vrsto knjig za šole, molitvenike in nabožne kažipote za kmete. Tiskom je ponavadi dodajal tudi navodila za branje novih črk. Dajnčico in narečni jezik Dajnkovih knjig je strokovno zavrnil Anton Murko v svoji slovnici Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre (1832). Vendar pa se je dajnčica obdržala v šoli vse do leta 1838, ko sta jo prepovedali tako svetna kot cerkvena oblast. Dajnko je svoje rane zdravil s tem, da je zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije (ostalo je v rokopisu - v nemščini). Nekaj časa je sovražil vso 'kranjsko literaturo', pisano v bohoričici. Ko se je začela uveljavljati gajica, se je približal ilircem in se kmalu odločil za novo abecedo. Ena največjih Dajnkovih zaslug je, da je s številnimi deli, ki jih je poslal med bralce, v širokih slojih ljudstva budil veselje do slovenske knjige.

(obletnica meseca 02_1993)