LETA 1906 ROJEN NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG († 1995)

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

LETA 1910 UMRL MARK TWAIN

(S PRAVIM IMENOM SAMUEL LANGHORNE CLEMENS), AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST (* 1835)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli:

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potruditi biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1914 ROJEN LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC († 1995)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

LETA 1924 ROJENA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA († 2008)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, ... sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o..., v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe - nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.
  

LETA 1946 UMRL JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1868)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

LETA 1983 UMRL NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC (* 1952)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktialnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti'.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost ... Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil ...«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej ... (Andrej Štremfelj)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. april 1787, Črešnjevci; † 22. februar 1873, Velika Nedelja

Primož Trubar, oče prve slovenske knjige (Katekizem, 1551), je moral rešiti ne samo vprašanje knjižnega jezika, ampak tudi črkopisa. Najprej je sprejel gotico, pet let kasneje pa jo je zamenjal z latinico. Njegovo zamisel sta izpopolnila Sebastijan Krelj in Adam Bohorič - po njem se črkopis imenuje bohoričica. Za glasove, ki jih latinščina nima (sičnike in šumevce), so bili tile znaki: f = s, fh = š, s = z, sh = š, z = c, zh = č. Bohoričica je bila v rabi skoraj do sredine 19. stol. Že leta 1809 pa je Jernej Kopitar v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Franc Metelko, profesor slovenščine v Ljubljani, je manjkajoče latinske črke dopolnil s cirilskimi (zato so njegov črkopis posmehljivo imenovali žabica ali krevljica).
Peter Dajnko pa je iz cirilice vzel samo znak za črko č, za ž je vzel x, za š 'pristriženo' osmico. Ko je Jakob Zupan leta 1831 v celovškem listu Carinthia napadel Metelkov črkopis ('cirilske čirečare') je izbruhnila znamenita slovenska abecedna vojska ali črkarska pravda. Vanjo je posegel tudi Prešeren s svojim zbadljivim sonetom 'Al' prav se piše kafha ali kaUa'. Stališče mladih izobražencev je pojasnil Matija Čop v svoji razpravi o abecedni vojski, ki se je bíla predvsem med bohoričico in metelčico. Abecedne vojske je bilo konec leta 1833, ko je vlada prepovedala rabo metelčice v šoli in šolskih knjigah, medtem ko se je dajnčica ohranila do leta 1839 (v letih 1831-1838 je bila uvedena tudi v šole na Štajerskem). Leta 1839 je bila natisnjena prva slovenska knjiga (Vrazove Narodne pesmi ilirske) v gajici: doma je iz Češke, ime pa je dobila po Ljudevitu Gaju, ki jo je uvedel v hrvaščino. To je naša sedanja abeceda s 25 črkami.

Oba 'novočrkarja', tako Metelko kot Dajnko, sta bila duhovnika. Prvi je napisal eno samo knjigo - slovnico (1825), ki pa velja za eno najboljših slovenskih slovnic; drugi je poleg slovnice (1824) izdal še številne nabožne, šolske in poljudnovzgojne knjige, poučne spise za kmete (med temi zelo samostojno Šelarstvo), evangelije in cerkvene pesmi. Bil je najplodovitejši štajerski pisec v Prešernovem času, dasi je povečini le prevajal oziroma prirejal po nemških predlogah, nekaj pa je bilo tudi izvirnega. Sprva je pisal v bohoričici, nato v svoji dajnčici, nazadnje pa v gajici.

Ta delavni mož je zagledal luč sveta 23. aprila 1787 pri Sv. Petru pri Radgoni, oči pa je zatisnil 22. februarja 1873 pri Veliki Nedelji, kjer je bil nad štirideset let župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik. Gimnazijo je končal v Mariboru, potem je v Gradcu študiral filozofijo in teologijo še nekaj časa po mašniškem posvečenju (18. marca 1813), eno leto je kaplanoval v svojem rojstnem kraju, potem je bil 15 let kaplan v Radgoni, nazadnje pa, kot rečeno, 42 let župnik pri Veliki Nedelji. Že po dveh letih delovanja med ljudmi je začel izdajati knjige, ki kažejo njegovo odločenost 'zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem naj bi se vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slovenskega knjižnega jezika jasno odražale' (F. Kidrič). Govoril je o potrebi treh slovenskih knjižnih jezikov: kranjskega, koroškega in vzhodnoštajerskega. Svoje prve knjige je izdal v bohoričici. Najbrž je na pobudo Kopitarja sestavil slovnico svojega narečja 'Lehrbuch der Windischen Sprache' (1824), v kateri je tudi njegova abeceda. Bil je trdno prepričan, da jo bodo sprejeli ne le na Štajerskem, ampak tudi po drugih slovenskih pokrajinah, morebiti celo drugi slovanski narodi. Ko je končal slovnico, je začel pripravljati še latinsko-nemško-slovenski slovar, ki ga je tudi dokončal, a se je rokopis izgubil. Med berila v svoji slovnici je uvrstil tudi basni, ljudske pregovore in večje število ugank v verzih. Istega leta kot slovnica je izšla njegova 'napol leposlovna' knjiga Kmet Izidor /s svojimi otroki ino lydmi, ali prispodobni navyki dobrih staršev za svoje otroke ino podložne. Knižica za vsakega kmeta ino težaka/, leta 1827 pa Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, ki so v glavnem njegove; poučne, brez pesniške 'iskre'. Obravnavajo kmečka opravila, družinsko življenje, razne poklice. Nekatere pesmi so celo ponarodele.

Knjiga Kmet Izidor je "precej prikupno darilo, posebej šolarjem. To je zbirka prilik... Dajnko tukaj modruje in poučuje... Včasih je tod raztresene nekaj prav realistične nazornosti," ocenjuje to delo Lino Legiša. V letih 1824-1831 je izdal vrsto knjig za šole, molitvenike in nabožne kažipote za kmete. Tiskom je ponavadi dodajal tudi navodila za branje novih črk. Dajnčico in narečni jezik Dajnkovih knjig je strokovno zavrnil Anton Murko v svoji slovnici Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre (1832). Vendar pa se je dajnčica obdržala v šoli vse do leta 1838, ko sta jo prepovedali tako svetna kot cerkvena oblast. Dajnko je svoje rane zdravil s tem, da je zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije (ostalo je v rokopisu - v nemščini). Nekaj časa je sovražil vso 'kranjsko literaturo', pisano v bohoričici. Ko se je začela uveljavljati gajica, se je približal ilircem in se kmalu odločil za novo abecedo. Ena največjih Dajnkovih zaslug je, da je s številnimi deli, ki jih je poslal med bralce, v širokih slojih ljudstva budil veselje do slovenske knjige.

(obletnica meseca 02_1993)

LETA 1616 UMRL MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PISATELJ (* 1547)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

njegova misel:

• Na svetu je dvoje lepot: ena je lepota duše, druga lepota telesa. Lepota duše biva in se razkriva v razumnosti, v poštenosti, v lepem ravnanju, v radodarnosti in v spodbudnem vedenju. Vse te lastnosti pa se morejo družiti in bivati v grdem človeku.

LETA 1616 UMRL WILLIAM SHAKESPEARE

ANGLEŠKI DRAMATIK (* KRŠČEN 26. APRILA 1564)

»Prilagodite kretnje besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne prekoračite naravne mere: kajti vse, kar je tako pretiranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk. In ako se kaže vse to prenapeto ali premedlo, se nevednež sicer smeje, razsodnega človeka pa samo žali; graja enega samega takega pa vam mora veljati več od polne dvorane drugih.« Tako je po svojem junaku Hamletu angleški dramatik William Shakespeare predstavil namen gledališke igre, ki mora prikazovati resničnost življenje, njegove dobre in slabe strani. William Shakespeare, ki mu posvečamo to prilogo ob 450-letnici njegovega rojstva, je bil največji mojster te umetnosti in je na splošno priznan kot najodličnejši dramatik v svetovnem merilu. Njegove odrska dela – komedije, zgodovinske igre, tragedije – so prevedena v vse večje jezike sveta in se vedno znova uprizarjajo, ker so zaradi miselne globine nesmrtna.

... več v prilogi 04_2014

nekaj njegovih misli:

• Ljudje veliko bolj cenimo prah, ki je posut z zlatom, kakor pa zlato, ki je malce zaprašeno.
  
• Svojo krono nosim v srcu, ne v glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna: ime ji je zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.
  
• Kakor sežejo daleč žarki majhne sveče, tako sije dobro dejanje v svetu hudobije.
  
• Ne poznam filozofa, ki bi znal potrpežljivo prenašati zobobol.
  
• Vemo, kaj smo, ne vemo pa, kaj bi lahko bili.
  
• Bodi zvest samemu sebi; iz tega sledi - kakor noč sledi dnevu - da se ne boš mogel pretvarjati pred nikomer.
  
• Ni je v telesu, v duši je grdoba; / edina prava spaka je hudoba.

LETA 1787 ROJEN PETER DAJNKO

DUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1873)

Jernej Kopitar je leta 1809 v svoji slovnici izrazil potrebo po slovenskem črkopisu, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Peter Dajnko je iz cirilice vzel znak za črko č, za ž je vzel x, za š pa ‘prestriženo’ številko 8. Leta 1831 je izbruhnila slovenska abecedna vojska; leta 1839 se je uveljavila gajica, naša sedanja abeceda s 25 črkami.

več:
S. Čuk, Peter Dajnko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 44-45.

LETA 1813 ROJEN BL. FRIDERIK OZANAM

APOSTOL LJUBEZNI, MOŽ, DRUŽINSKI OČE, PROFESOR PRAVA IN KNJIŽEVNOSTI NA SORBONI († 1853)

Na svetovni dan mladih v Parizu 22. avgusta 1997 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega Friderika Ozanama, velikega apostola krščanske dobrodelnosti. Skupaj s prijatelji študenti je leta 1833 ustanovil Vincencijevo zvezo dobrote, predhodnico Vincencijevih konferenc, karitativno ustanovo krščanskih laikov za organizirano materialno in duhovno pomoč potrebnim. Ime je dobila po sv. Vincenciju Pavelskem (+ 1660), junaku ljubezni do bližnjega.

zgodba
B. Rustja,Mladi Ozanam in Ampere, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 36.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 36.

LETA 1976 UMRL STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI (* 1904)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 1676, Štandrež (it. Sant' Andrea), † 22. april 1748, Gorica

Kapucini so najmlajša veja rodovitnega drevesa, ki ga je zasadil sv. Frančišek Asiški (ob frančiškanih in minoritih). Red je potrdil papež Klemen VII. leta 1528. Pri nas so najprej začeli delovati na Goriškem. Njihove postne pridige leta 1583 v Gorici so "v kratkem času obrodile obilne sadove", zato so meščani želeli, da bi te pridigarje imeli stalno v svoji sredi. 20. oktobra 1591 so kapucini res prišli v Gorico in ustanovili svoj prvi samostan na slovenskih tleh. Stal je sredi polja med Gorico in Štandrežem. Kapucini so bili pri ljudeh zelo priljubljeni, zato so v svoje vrste privabili mnoge mlade iz Gorice in okolice. Med njimi je bil tudi Lovrenc Marušič iz Štandreža, sin Andreja in Uršule, rojen 9. avgusta 1676. Po opravljenem noviciatu v Celju, kamor so kapucini prišli leta 1609, je 13. marca 1700 položil slovesne zaobljube kot brat Romuald. Po mašniškem posvečenju je oče Romuald postal pridigar štajerske kapucinske province, pod katero je tedaj spadal tudi goriški samostan. Že pred letom 1720 je bil prestavljen h kapucinom v Škofjo Loko, ki so se tam naselili leta 1707. Leta 1720 so namreč loški kapucini dobili dovoljenje, da smejo pripraviti spokorno procesijo v obliki dramske igre, kakršno so vodili na veliki petek kapucini v Ljubljani in Novem mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, besedilo za škofjeloško pa je oče Romuald prelil v slovenščino - sam ali ob pomoči Tolminca očeta Agatangela. "Ker so v besedilu posebnosti loškega in kraškega narečja, vprašanje Romualdovega pomočnika ni razrešeno, morda je bilo besedilo nalašč prilagojeno preprostemu predstavljalcu" (Martin Jevnikar). Celotno besedilo je ohranjeno v knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana. Rokopis nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini (Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek). Oče Romuald je na prvih straneh rokopisa v latinščini povedal, da se je procesija začela leta 1721 na prošnjo barona Eckerja, namestnika brižinskega škofa in predstojnika bratovščine sv. Rešnjega telesa. Le-ta je procesijo prirejala in plačala, k sodelovanju je pritegnila še bratovščine raznih mestnih obrtnikov, kapucini pa so priskrbeli reditelja. Režiserske opombe v Škofjeloškem pasijonu, kakor je to prvo dramsko besedilo v slovenščini krstila literarna zgodovina, so v nemščini, latinščini in slovenščini. O očetu Romualdu, ki je bil voditelj oziroma reditelj, ne vemo veliko; znano je le, da se je njegovo življenje izteklo 22. aprila 1748 v Gorici.

"Poglej, kaj tvojega Odrešenika košta tvoja dušica"

Škofjeloška pasijonska procesija, za katero še ni znana pisna predloga - po vsej verjetnosti je nastala na Bavarskem - je obsegala 13 prizorov, ki so se odigravali vsak na svojem vozu. Sprevod je odšel izpred kapucinske cerkve na veliki petek ob štirih popoldne po pridigi. Najbolj poznamo procesijo iz leta 1721, izpričani sta še procesiji v letih 1727 in 1728, zadnja je bila najbrž okoli leta 1780, ko je cesar Jožef II. vse "baročne" ljudske pobožnosti prepovedal. "Obsežna pesnitev z več kot 1000 verzi, z napotki za posamezne skupine, ki so se pomikale peš ali na konjih ali jih je na večjih ali manjših odrih nosilo določeno število mož, je edinstvena priča verske vneme in spektakularnosti baročnega časa," piše v svoji zgodovini slovenske dramatike France Koblar. Vsak prizor so predstavili vaščani okoliških vasi, ki so hodili h kapucinom v Loko, kjer jih je oče Romuald tedne in tedne učil, da "so si zapomnili besedilo, da so ga znali prav povedati, se prav kretati na nosilu ali na vozu, se prav nositi v nevajenih oblekah, ki jih je bilo 278 in so jih hranili v loškem samostanu" (Niko Kuret). Prizori Škofjeloškega pasijona očeta Romualda so naslednji: Paradiž, Smrt, Zadnja večerja, Sprevod Jezusovih sovražnikov, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Spokornik sv. Hieronim, Glejte, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Gospodov grob. "Za tiste čase in za tedanjo Loko je bila to velikanska prireditev, ki ji ne prej ne pozneje ne moremo postaviti ob stran nobene druge podobne. S sodelovanjem vseh okoliških vasi so si kapucini zagotovili udeležbo bližnje in daljne loške okolice. Lahko si predstavljamo, da se je na veliki petek popoldne v Loki trlo ljudi" (Niko Kuret). Mirko Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana 1956) priznava: "Slovenska škofjeloška procesija je svojevrstno baročno dramatično delo, spretno zgrajeno za učinkovito izvedbo ob množičnem sodelovanju preprostega ljudstva. Odlikuje se z obsegom, uspelo verzifikacijo in na živo recitiranje preračunano dikcijo ter se tako ugodno razločuje od večine slovenskih slovstvenih izdelkov tistega časa. Važna je tudi kot prva pisana priča o razvoju slovenske gledališke umetnosti." France Koblar pa poudarja, da besedilo škofjeloškega pasijona v poučnem namenu "odkriva zgodovino človeškega greha in njegove posledice, v spodbudnem spremlja Kristusovo trpljenje in odrešenje, v vsem pa obuja vest lahkomiselnemu grešniku in ga opominja h pokori".

(obletnica meseca 08_1996)

* 22. april 1791, Skomarje , † 17. december 1858, Skomarje

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju.

"Sem biv položen v zibiko, / rojen na ta svet"

Tudi Vodovnikov "lastni življenjepis" spada med ljudsko blago. Znanih je 32 inačic z različnim številom kitic, zapisanih ne samo na Pohorju, ampak tudi po dobršnem delu slovenske dežele. V Cvetniku slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, ki sta ga uredila Alfonz Gspan in Anton Slodnjak (Ljubljana 1978), obsega Pesem od Jurija Vodovnika štirinajst kitic, vsaka ima osem "poskočnih" verzov. V prvih šestih kiticah Vodovnik pripoveduje o svojem rojstvu in o svojih starših. Janez Arlič, ki je v Slomškovih Drobtinicah leta 1862 objavil Vodovnikov življenjepis, pove: "Bil je Juri rojen v fari sv. Lamberta v Skomarski vasi 22. malega travna 1791 v leseni hiši Tomažičevi." Njegov oče Miha je bil tesar, kolar in coklar. Cokle iz javorovega lesa, ki so jih izdelovali doma, je nosilo mlado in staro; po njih je Vodovnik Skomarje šaljivo imenoval Cokelburg. Njegova mati Helena, roj. Ostružnik, je bila "vsa pobožna, bogoslužna ženska" Svojega živahnega Jurija je naučila "Bogu služiti, starejšim pa pokoren biti". Oče ga je naučil brati in pisati, hodil pa je tudi v domačo zasilno šolo pri župniku, ki ga je vzel za mežnarja. Ko mu je bilo devetnajst let, se je šel učit tkalstva. Jurij je imel odličen spomin: vsako pridigo, ki jo je slišal, si je zapomnil. Domačo zgodovino je dobro poznal, pri mrličih in ob drugih priložnostih je rad pripovedoval zlasti o dogodkih iz turških vojn.

"Sem platno no sukno tkav, / zaslužen dnar za vince dav"

Življenjepisec v Drobtinicah ve povedati, da se je Jurij poleg tkalskega poklica naučil tudi nogavice in rokavice plesti. "Ker pa tkavsko delo rado pljučne bolezni, kašelj in naduho napravi, je Juri pogosto med letom za nekoliko tednov od tkanja prenehal in se v toplejše kraje (v dolino) podal, se tam zopet okreval... Ker ni imel zaradi bolehnosti trdnega spanja, pa je včasih marsikatero sveto pesem, posebno od Matere božje svetega roženkranca, zapel, in je tako daval luč svetih del pred ljudmi svetiti... Kadar je domu pripotoval, je domačim farmanom rad pripovedoval, s kakim veseljem je bil povsod sprejet, posebno če je na teritvo, domlatke ali na klobasijo povabljen bil - moral je urno veselo, tudi vmes smešno popevko jim zložiti. Bilo je gotovo dosti smeha, pa obljubim, da brez greha, kajti se je Jurjevo srce le pri pošteni dobri volji razveselevalo." Ljudje, ki so ga poznali "siromačeka", so mu radi "dali vinčeka", ki je poživljal njegov navdih. Pravi, da mu je bilo lepo do 39. leta, ko se je oženil. Vzel je vdovo Marijo Kušar iz Vitanja. "S to ženitvijo si je Juri za vse svoje žive še ostale dni težek križ naložil, ki mu ga ni bilo potreba. Priženil je Juri z vdovo pastorka in pastorko in povrh kakor za nameček na vse križe in težave je Bog njegov zakon oblagodaril z dvema otrokoma, katera pa je nebeški Vrtnar v kratkih letih v vrt nebeškega veselja presadil. Da bi svojemu žalostnemu srcu mile tolažbe hladilo dobil, se je mnogokrat na bližnje in daljne božje poti podal."

"Zdaj pesmi kampaniram / na moje stare dni"

Pesem od Jurija Vodovnika, ki je bila napisana 26. marca 1846, je bila prvič objavljena v Novicah leta 1854. Urednik Janez Bleiweis je izpustil 11. in 12. kitico, v katerih se Vodovnik "hvali", da se za njegove pesmi zanima celo "visoko časti vredni Slomšek gospod Anton", ta čas opat v Celju. Poslal mu jo je duhovnik Jožef Zbašnik, tudi sam pesnik, s pripisom: "Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče več milošnje kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah." V svoji avtobiografiji Vodovnik pravi, da je dal iz sebe že veliko pesmi, "narmajn pa jih per Skomerjih" (nihče ni prerok v domačem kraju!). Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

"Bog ve, kdo bo za mene deske in pogreb preskrbel, ker sem tako ubožen, da ničesar ne gleštam, razen svojega siromaštva," je dejal, ko je iskal deske za mrtvaško trugo svoje žene, ki je umrla 14. decembra 1858. Čez tri dni - 17. decembra - je šel za njo tudi on. "Takega moža v Skomri ni bilo in ga tudi ne bo!" so govorili ljudje, ko so slišali za njegovo smrt.

(obletnica meseca 04_2001)

* 22. april 1878, Ljubljana, † 21. november 1926, Zagreb

Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini

"Rojena v nesrečnem zakonu med alkoholikom in pobožnjakarico, je hlepela po izobrazbi in plemenitejših življenjskih oblikah, kakor jih je videvala doma in v surovem okolju zapuščenega domačega kraja v notranjski gozdnati pokrajini. Želela si je višje kulture in ljubezni, vendar je kljub veliki vedoželjnosti... obtičala v polizobraženosti. In kljub hrepenenju po skladnem in ljubečim sožitjem z zakonskim tovarišem in otroki je bila nesrečna kot žena in mati," je o njej zapisal Anton Slodnjak, odličen poznavalec slovenske književnosti. Zofka Kvedrova se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani, v Kolodvorski ulici; njen oče je bil železniški sprevodnik, ki so ga zaradi pijače odpustili iz službe in se je z družino preselil v Retje v Loškem potoku. Tam je imel majhno trgovino s krčmo in je opravljal posle občinskega tajnika. Razmere doma so bile bridke, saj sta se pijači vdani oče in pobožnjakarska mati stalno prepirala. Po ljudski šoli v domačem kraju je Zofka končala meščansko (srednjo) šolo pri uršulinkah v Ljubljani. Vrnila se je domov, vendar mu je še ne osemnajstletna za vedno dala slovo. Najprej si je služila kruh na geometrskem uradu v Kočevju, nato v advokatski pisarni dr. Ivana Šušteršiča v Ljubljani. "Kljub temu, da se je otepala z revščino, je bila polna temperamenta, volje in ponosa" (Joža Mahnič). Že tedaj se je začela, pod raznimi psevdonimi, oglašati kot pisateljica. Iz Ljubljane je odšla v Trst in tam pol leta vodila upravo Edinosti in Slovenke, potem pa šla v Švico, kjer je v Zürichu in Bernu ob najhujšem pomanjkanju izpopolnjevala svoje znanje. Leta 1900 jo je pot vodila v Prago, kjer je ostala do leta 1907. To so bila najbrž njena najsrečnejša leta.

Odločna bojevnica za ženske pravice

Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana - enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, "glasilu slovenskega ženstva", je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih "avstrijskih" jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena "že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva" (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.

Ljubeča mati in modra vzgojiteljica

Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni - sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. "Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke..." Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah - Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. "Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok," meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), "so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega..." Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.

(obletnica meseca 11_2006)

Sestra uršulinska Cristina Scuccia, doma s Sicilije, ki sedaj deluje v Milanu, ima zelo rada glasbo in petje. Zato se je prijavila na oddajo za talente Voice of Italy in s svojim petjem 'dvignila na noge' italijansko javnost. Redovničina izvedba pesmi ameriške zvezdnice Alicie Keys, ki sicer govori o ljubezni, je s tem dobila nov pomen. Iz klasične popularne ljubezenske pesmi se je spremenila v hvalnico posvečenosti Bogu. Video z njenim nastopom, ki kroži po internetu, je navdušil ljudi.

Na vprašanje enega od članov žirije, kaj bo na njen nastop rekel Vatikan, je sestra Cristina odgovorila: »Ne vem, ampak saj nam prav papež Frančišek pravi, naj gremo v svet in evangeliziramo. Da pričujemo, kako Bog ničesar ne jemlje, ampak samo daje.«

LETA 1748 UMRL OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

SLOVENSKI KAPUCIN IN PRIDIGAR (* 1676)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije - dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški (s krstnim imenom Lovrenc Marušič).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 8

LETA 1791 ROJEN JURIJ VODOVNIK

BUKOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PEVEC IN IGRALEC († 1858)

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igralca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju. Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje ... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 4

LETA 1866 UMRL JOŽEF TOMINC

PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR (* 1790)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

LETA 1872 ROJEN ALOJZ (LOJZ) KRAIGHER

ZDRAVNIK, PISATELJ († 1959)

Rodil se je v Postojni, kot najstarejši v družini trinajstih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, spoznal Otona Župančiča, bil sošolec Dragotina Ketteja in v literarnem krožku Zadruga spoznal Ivana Cankarja. Po maturi je na Dunaju študiral medicino, družil se je s slovenskimi študenti in veliko pisal. Leta 1914 je dobil službo splošnega zdravnika v Ljubljani, med prvo vojno je bil vojaški zdravnik, zelo si je prizadeval za to, da Ljubljana dobi medicinsko fakulteto. Lojz Kraigher je pisal romane in drame, kot zdravnika ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, zablode, pregrehe in napake, premalo pa je presojal opažanja v etičnem smislu. Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), zajeten politični roman. Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram (Školjka). Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem in po njegovi (11. decembra 1918) je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo (Umetnikova trilogija, monografija Ivan Cankar).

več:
S. Čuk, Lojz Kraigher (1872 - 1959), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2017) 52-53.

LETA 1878 ROJENA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA († 1926)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, "lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije". Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: "Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi..."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 11

nekaj njenih razmišljanj ...

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati - ne pozabljamo.

LETA 1898 UMRL JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (*1861)

Genialni slikar Jožef Petkovšek je leta 1889 naslikal svoje najbolj znano delo – avtobigrafsko sliko 'Doma'. Na njej je upodobil samega sebe, sedečega za mizo pod bohkovim kotom med materjo, sestro in dečkom. Tedaj so se pri njem že pojavili znaki duševne bolezni, ki ga je, komaj 37–letnega, pokopala.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 3

LETA 1886 ROJEN IZIDOR CANKAR

PISATELJ, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IN DIPLOMAT († 1958)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I–XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4

njegova misel ...

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk