* 1. maj 1913, Spodnje Brezovo, † 10. januar 2004, Trst

Z ljubeznijo do knjige v ljubljanske šole

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, kjer je zagledal luč sveta 1. maja 1913 kot najstarejši od osmih otrok očeta Martina in matere Ivane roj. Novak. Njegova prva šola 'slavistike', ki ji je posvetil svoje življenje in delo, je bila domača hiša. »Moj oče je bil v fantovskih letih v Združenih državah Amerike. Delal je v rudnikih, ob prostem času pa je bral knjige in časopise in si širil obzorje. Ko se je moral zaradi bratove smrti vrniti in prevzeti dom, je ohranil ljubezen do knjige. Pozimi je vsak večer prebiral mohorjevke, zlasti povesti. Sedli smo na peč, približali petrolejko, oče je sedel na zapeček in začel na glas brati. Poslušali smo ga kot začarani. In to je trajalo vse zimske večere,« je povedal v pogovoru za zbornik Dom in svet 1997 (z njim se je pogovarjal sin Ivo, časnikar). Po končani osnovni šoli v Višnji Gori, so ga starši poslali na klasično gimnazijo v Škofove zavode v Šentvidu. »Hoteli so enega izštudirati, da bi mu bilo boljše v življenju.« V zavodih, ki so bili zelo strogi in zahtevni, se je dobro počutil. Pridno je študiral in se posvečal tudi 'izvenšolskim' dejavnostim, zlasti pisanju v rokopisni list Domače vaje, ki ga je kot sedmošolec tudi urejal. V zavodu so bili samo fantje iz vse Slovenije. Profesorji so bili vsi duhovniki, vsi strokovnjaki na svojem področju. Najbolj mu je ostal v spominu dr. Anton Breznik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev. »Bil je zelo človeški, z nami dijaki se je pogovarjal kot enak z enakimi.« Videl je Martinovo ljubezen do slovenskega jezika in knjige, zato ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja.

Študij slavistike ob odličnih profesorjih

Šentviški zavod je dal dosti duhovnikov, vendar pa nikogar niso silili v bogoslovje. V Jevnikarjevem letniku 1934 je bilo 16 maturantov (v prvem razredu je bilo dijakov 90, zaradi strogih študijskih in vedenjskih zahtev se je število iz leta v leta osipalo), od teh jih je 9 šlo v bogoslovje. Martina Jevnikarja je pot vodila v študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer so predavali odlični profesorji: Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj. »Bolj kot slovnica me je pritegnila literatura, ker je znal profesor Kidrič živahno, tudi bojevito, če je bilo potrebno, predavati.« Z njim je Jevnikar sodeloval pri raziskovanju nemškega pisatelja Krištofa Šmida (1768–1829) in njegovega vpliva slovensko književnost. Vzelo mu je ogromno časa, seminarska naloga pa je bila tako temeljita, da je dokaj gradiva lahko uporabil za doktorat v Rimu leta 1961. Po diplomi je v letih 1940–1943 poučeval slovenščino na IV. Moški realni gimnaziji za Bežigradom, potem pa do konca vojne na klasični gimnaziji v Ljubljani v stavbi pri uršulinkah. Od slovenskih pripovednikov mu je bil posebej pri srcu Josip Jurčič, ker je bil njegov bližnji 'sosed'. Na prigovarjanje svojega šentviškega profesorja slavista Jakoba Šolarja je za njegovo knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov pri Mohorjevi pripravil Sosedovega sina (1944). V ljubljanskih letih je nastala tudi študija Slovenska mladinska igra. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ker je bila njihova družina pri partizanih 'slabo zapisana'. Iz Koroške je šel poučevat v begunsko taborišče v Monigu pri Trevisu, od tam pa je prišel v Trst, kjer je neutrudno deloval skoraj do smrti.

Profesor in vsestranski kulturni delavec

»Ni mi bilo žal, da sem odšel, ker sem lahko več dobrega naredil zunaj, kakor bi bil napravil doma,« je povedal v že omenjenem pogovoru za Dom in svet. Njegovo profesorsko delo v Trstu je trajalo 35 let. Ko se je ustalil, je ustanovil družino. Zakonsko zvezo s profesorico Nedo Abram je Bog blagoslovil s štirimi otroki: s sinovi Marjanom, Markom in Ivom ter s hčerko Magdo. Od oktobra 1945 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Nekaj časa je bil tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Dvanajst let (1963–1975) je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi, od decembra 1972 je oboje predaval tudi na Univerzi v Vidmu, tam od leta 1975 tudi srbohrvaški jezik in književnost. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. V letih 1953–1958 je v samozaložbi izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta (1756–1796) do Mimi Malenšek (1919). Ogromno delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je v letih 1974–1994 izhajal v 20 snopičih in vezani predstavljajo štiri debele knjige. Pri njem je sodeloval od začetka, od leta 1981 pa ga je urejal. Urejal je tudi Literarne vaje, glasilo slovenskih šol na Tržaškem. V reviji Mladika je predstavljal literarno snovanje v zamejstvu in zdomstvu, s svojimi tehtnimi prispevki je redno bogatil koledarje Goriške mohorjeve družbe. Njegova »predavalnica« je bil tudi Radio Trst. In še marsikje drugje bi našli tega moža, ki si je za vodilo vzel Gregorčičevo misel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!«

(obletnica meseca 05_2013)

* 29. april 1896, Rudno pri Železnikih; † 22. junij 1968, Ljubljana

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje.

Duhovnik in profesor s palmo mučeništva

Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja.

To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu." Rodil se je 29. aprila 1896 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil navdušen sodelavec Janeza Ev. Kreka, zato ni čudno, da sta od petih sinov dva postala duhovnika: ob Jakobu je brat Janez v Ameriki šel k benediktincem kot oče Venceslav. Enega sina je pobrala prva svetovna vojna, dva pa sta bila poročena v domači vasi. Jakob je klasično gimnazijo končal v Ljubljani leta 1915; po štirih letih bogoslovja je bil 1. septembra 1918 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil pet let prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, obenem pa je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski univerzi. Vmes je bil skoro dve leti v Parizu, kjer se je specializiral za fonetiko, novo znanost o glasovih posameznih jezikov. Po opravljenih profesorskih izpitih je leta 1924 postal na Škofijski gimnaziji suplent, oktobra 1927 pa profesor slovenščine in francoščine. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov. V javnosti je nastopil z mladino, ki se je zbirala okoli revije Križ na gori, kateri je bil nekaj časa urednik. S pisano in govorjeno besedo se je boril zoper zaostalost in duhovno omejenost. Ko so aprila 1941 Zavode zasedli Nemci, je ostal profesor na škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani do aretacije konec oktobra 1944. Dva meseca je bil v ljubljanskih zaporih, nato pa je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od konca aprila 1946 pa do konca oktobra 1952 je delal kot višji znanstveni svetnik pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Blagega moža in delavnega znanstvenika so boljševistične oblasti brez vsake krivde za štiri leta in pol spravile v ječo. "V meni se je toliko podrlo vere v človeka in v vrednost dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj," je 15. maja 1955 pisal iz zapora v Igu bratu Venceljnu domov. Leta 1958 je postal stolni kanonik. Srce, ki je prestalo toliko hudega, mu je vedno bolj pešalo in 22. junija 1968 je za vedno obstalo. "Vsem vse iz srca odpuščam in prav tako prosim vse, da mi odpuste, če sem jim kdaj kaj hudega prizadel," je zapisal v svoji oporoki.

Skrb za lep jezik in dobre knjige

Za profesorja Šolarja je bil jezik "duhovna vrednota, ki jo more prav negovati in vrednotiti samo, kdor je res omikanega duha". Njegov dolgoletni sodelavec dr. Anton Bajec je ob Šolarjevem grobu dejal: "Po Breznikovi in Šolarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika." Profesor Šolar je bil eden izmed ustanoviteljev Slavističnega društva in pobudnik njegovih načrtov pri raziskovanju slovenskega jezika in književnosti: pravopis, slovar slovenskega jezika, inštituta za slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo, velik delež ima tudi pri Pravopisu 1962. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa ni dočakal, saj je prva knjiga (vseh je pet in obsegajo nad 5.000 strani) izšla 1970, dve leti po njegovi smrti.

Škofijska gimnazija v Šentvidu, ki jo je ustanovil škof Jeglič leta 1905, je bila prva šola te vrste s slovenskim učnim jezikom. Na škofovo pobudo je Slovensko profesorsko društvo v Ljubljani prevzelo skrb za slovenske učbenike. Pomena tega dela so se slovenski šolniki zavedli šele leta 1918, ko je v novi državi nastala potreba po slovenskih učbenikih za vse razrede. Ko je Jakob Šolar postal profesor v Šentvidu, je skrb za dobro slovensko učno knjigo postala ena njegovih največjih nalog. Posebej je treba poudariti njegovo delo pri slovenskih čitankah.

Znal si je poiskati jezikovno in književno razgledane sodelavce, ki so v nekaj letih sestavili čitanke, ki bi zaslužile, da bi bile v vsaki slovenski hiši na častnem mestu. Šolar je izšel iz družine in okolja, kjer se je veliko bralo, zato je v svojih učencih in v vseh mladih njihovega rodu hotel vzbuditi ljubezen do knjige. Pri Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, je sprožil pobudo za obnovo zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, s katero je hotel dati mladini v roke bogat izbor domačih in tujih klasikov z literarnozgodovinskimi uvodi in opombami. "Vsaka količkaj izobražena družina bi morala imeti svojo knjižnico... Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka."

(obletnica meseca 04_1996)

* 12. februar 1774, Bodrež; † 29. april 1847, Gorica

Kaplan, vikar, kanonik in šolski nadzornik

Zibelka mu je tekla pri Cerovškovih, trdni kmečki hiši v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, kjer se je rodil 12. februarja 1774. Starši so poskrbeli za njegovo šolanje (šolal se je tudi sin Tomaž, štiri hčerke pa ne). Po zasebnem pouku v Kanalu je nadarjeni Valentin šel najprej v Trbiž, nato v Celovec in nazadnje v Salzburg, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje (zraven je obiskoval še predavanja iz matematike, naravoslovja, astronomije in filozofije). V duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802; po novi maši je bil nekaj časa kaplan na Nonnbergu (Salzburg). Jeseni jo je peš mahnil proti domu in v šestih dneh prišel v Kanal. Goriški nadškof Inzaghi ga je novembra 1802 poslal na Banjšice nad Kanalom za kaplana. Ni se omejil na duhovniško delo: bil je tudi učitelj, umni kmetovalec, delavec in rokodelec - vse! Tudi kot vikar v Ročinju, kjer je bil od aprila 1809 do julija 1819, je ostal tak. "Med ljudmi je hodil, kot Kristus, njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da bi mogel potem njihove duše za božjo čast vnemati" (Marijan Brecelj). Leta 1819 ga je novi škof Walland imenoval za stolnega kanonika in šolskega nadzornika za goriško škofijo. Stanič je bil eden najbolj delavnih in sposobnih škofovih sodelavcev. Bil je vseskozi zdrav. V 73. letu se je pri delu na vrtu gluhonemih pretegnil, ko je hotel prevaliti veliko skalo. Hude bolečine v križu so ga vrgle v posteljo in 29. aprila 1847 je ta neutrudni garač odšel k večnemu počitku.

Prijatelj narave in prvi slovenski alpinist

Za gore se je Valentin Stanič vnel kot študent v Salzburgu. Na nižje hribe je postavni mladenič zahajal na svojih sprehodih, na višje pa se je povzpel skupaj z drugimi. Leta 1800 je bil član odprave, ki je štela 62 mož, in ob štirih domačih vodnikih je bil Stanič edini, ki je stopil na vrh Grossglocknerja. "Prezirajoč nevarnost," je zapisal, "sem na vrhu opravil naročene meritve." Kmalu se je na to 3797 m visoko goro odpravil še drugič. Upravičeno mu gre naslov "prvi slovenski alpinist", saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Popisal je (v nemščini) svojo turo na Triglav leta 1808 in na vrsto drugih vrhov v Julijskih in Karnijskih Alpah. Bil je velik prijatelj narave in zelo rad je obdeloval zemljo. Ko je spomladi 1847, po letu strašne lakote, našel prvi klas, ga je prinesel v cerkev, ogovoril zbrane s primernim nagovorom, potem klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. Nobeno oko ni ostalo suho.

Na Banjšicah in v Ročinju je vodil vzorno kmetijstvo; ljudi je poučeval pri poljskih delih, v Ročinju je ustanovil znamenito drevesnico in v kanalskem okraju je sadjarstvo dvignil na visoko stopnjo. Leta 1846 je v Gorici ustanovil društvo zoper mučenje živali, prvo take vrste v Avstriji. Nad Solkanom pod Sveto Goro je dal napraviti korito, da so lahko vozniki svojo upehano živino napajali.

Pesnik in knjigarnar, učitelj in vzgojitelj

Tudi svoje pesniško ustvarjanje je Stanič "podaril" ljudem. Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi. Pogosto je zbiral mladino pa tudi odrasle in jih učil petja ter je z njimi pel. Nekaj pesmi je natisnil sam v majhni tiskarni, ki si jo je napravil na Banjšicah in v Ročinju. Leta 1822 je izdal zbirko Pesmi sa kmete ino mlade ljudi, ki je bila prva v Gorici natisnjena slovenska knjiga. Knjiga obsega 24 pesmi: o kmečkem delu, o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina... V duhu razsvetljenstva so bile knjige za Staniča najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem. Oral je ledino tudi na področju šolstva. Na Banjšicah in v Ročinju je tudi na prostem učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Lotil se je tudi cepljenja otrok proti črnim kozam: ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom.

V Ročinju je leta 1819 sezidal šolsko stavbo in ob njej hišo za učitelja. Tudi v Gorici je kot šolski nadzornik zelo skrbel za šole, pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih krajih. Leta 1840 je v Gorici ustanovil zavod za gluhoneme otroke in je zanje s posebno ljubeznijo skrbel kot dober oče vse do smrti - prav dobesedno.

(obletnica meseca 04_1997)

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

"Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je - kot je izpovedal v svojih dveh knjigah - grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal "babilonsko izgnanstvo" na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: "Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev." O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, "dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili". Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: "Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj ... B

rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo." Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, "ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave". Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam"

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve - Materina ruta in Babičina topla dlan - je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: "Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran." Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce." Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel "mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji". Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.

* 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica

Dvanajsti od štirinajstih otrok

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je 'odslužil cesarja' kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, "vir vsega mojega znanja in kulture". Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894-1917). Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS).

Po njegovih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri 'vstajenju iz ruševin'. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935-1945 župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost. Naj omenim tri 'njegove' cerkve: župnijsko cerkev v Šempetru pri Gorici, župnijsko cerkev in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini ter cerkev Srca Jezusovega v Gorici.

Maks Fabiani in Jože Plečnik

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865-1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872-1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku.« Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe. Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil 'pesniško' ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano.

Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po 'veliko diplomo za življenjsko' delo je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962.

(obletnica meseca 08_2012)

LETA 1388 UMRLA sv. KATARINA SIENSKA

ITALIJANSKA DOMINIKANKA, TEOLOGINJA, MISTIKINJA, FILOZOFINJA IN CERKVENA UČITELJICA (* 1347)

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, ker je hotela v samostan, ostrigla si je lase in tako pokazala svojo trdno namero, da se posveti Bogu. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih se ji je prikazal Jezus in ji napovedal, da ji bo zaupana posebna naloga: da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas.

... več o njej: pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2010) 4

nekaj njenih misli:

• Kristus je most in sicer edini most, ki povezuje zemljo z nebesi. In na levo in na desno je prepad.
  
• Na ljubezen je mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Jezusovo prebodeno srce nam razodeva skrivnost njegove ljubezni. Ljubezen bi morala navdihovati in voditi vsa naša dejanja.
  
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo.
  
• Nobena krepost ne more sama od sebe imeti življenja; življenje zajema iz kreposti ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost.
  
• Življenje je sestavljeno iz majhnih dejanj in krepost iz majhnih zmag.
  
• Bližnji nam je bil dan, da lahko pokažemo ljubezen, ki jo imamo do Boga.
  
• Čas za dobro delo je takoj.

LETA 1847 UMRL VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1774)

"Bil je 'gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel." Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov 'prvi slovenski alpinist', saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož "brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 4

njegov verz ...

Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b'lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.

LETA 1865 ROJEN MAKS FABIANI

ARHITEKT († 1962)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je 12. avgusta 1962 umrl v častitljivi starosti 97 let.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 8

LETA 1896 ROJEN JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK († 1968)

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 4

nekaj njegovih misli ...

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

LETA 1913 ROJENA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2004)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

LETA 1945 OSVOBOJENO KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU

45. ameriška pehotna divizija je na današnji dan ob 17.15 osvobodila taborišče Dachau, ki so ga Nemci hoteli v noči na 29. april razstreliti, da bi zakrili sledove svojega nečloveškega ravnanja v njem. Jetniški odbor je izvedel za to namero in uspel obvestiti ameriško vojaško poveljstvo ... Dachau je prvo nacistično taborišče, postavljeno že leta 1933 na pobudo Himmlerja, ki je načelnik policije v Münchnu. V taborišču naj bi prevzgajali politične nasprotnike, pozneje pa so sem vozili vedno več Judov. Leta 1937 je bilo postavljeno novo taborišče (30 barak, vsaka dolga 100 in široka 7 m – v njih je bilo prostora za 20.000 jetnikov, ki pa so spali tudi po trije v eni postelji v dveh nadstropjih ...) V dvanajstih letih je bilo v Dachau zaprtih okrog 200.000 ljudi iz tridesetih držav. V kartoteki je zabeleženo, da jih je umrlo okrog 30.000, toda veliko umrlih ni zabeleženo, saj so številni umrli že na poti sem ali za posledicami v drugih taboriščih. Mrtve so najprej sežigali v Munchnu, potem pa so zgradili dva krematorija. V taborišču je bilo tudi veliko Slovencev (okoli 6000, umrlo naj bi jih 1600) ob osvoboditvi jih je svobodo dočakalo 1746, ki so zapustili taborišče v začetku junija 1945. V taborišču je bilo zaprtih tudi 2794 duhovnikov različnih veroizpovedi iz dvajsetih narodov in med njimi je bilo 2652 katoliških (kar 1773 Poljakov, od katerih jih 868 ni preživelo). V Dachauu je umrlo 1106 katoliških duhovnikov. V taborišču je bilo tudi 29 slovenskih duhovnikov, nekaj pričevanj je bilo objavljenih tudi v Ognjišču (Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau;  06_1975 in 07_1975), kjer so svoje spomine iz taborišča uredniku Francu Boletu zaupali: Franc Hrastelj, Matija Munda, Maks Ledinek in Franc Puncer.

misel:

Dvanajst let trajajoča grozodejstva nad človekom v Dachauu ne smejo nikoli izginiti iz spomina vseh generacij. Kardinal je označil slepoto za Boga za enega od vzrokov za nehumanost nacionalsocializma. Ker so bili odgovorni ljudje slepi za Boga in njegove zapovedi, so postali vse bolj zaslepljeni tudi za čast in spoštovanje človeka. Ta kraj tolikšnega trpljenja in poniževanja človeka nam postavlja jasno zahtevo: ne smemo postati slepi za Boga in njegove zapovedi. S tem ne bomo nikoli izgubili izpred oči prave podobe bližnjega in bomo znali zavračati nečlovečnost. Svet je odrešil Križani, in ne tisti, ki so ga križal... (kardinal Wetter ob spominski slovesnosti 2005)

LETA 1980 UMRL ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER (* 1899)

Alfred Hitchcok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho ...

LETA 1999 UMRL LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1910)

"Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen." Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom "Vsa moja ljubezen", ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj "se zarisuje njegova duhovna podoba - podoba duhovnika, ki zasluži nebesa".
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več ...

LETA 1987 UMRL RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC (* 1906)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

LETA 1987 UMRL SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG (* 1904)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika

»Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki ju je 'glas ljudstva' takoj po smrti 'razglasil' za svetnika, sta bila na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja, 27. aprila 2014, to najvišjo čast tudi 'uradno' dosegla med veličastnim evharističnim slavjem na Trgu sv. Petra. Ob papežu Frančišku je bil tudi zaslužni papež Benedikt XVI. in tako je bila to 'nedelja štirih papežev'. Začetek postopka za beatifikacijo Janeza XXIII., ki je bil utelešena dobrota, je naznanil papež Pavel VI. koncilskim očetom nekaj mesecev po njegovi smrti: za blaženega ga je razglasil Janez Pavel II. 3. septembra 2000. Za Janeza Pavla II. pa se je ta postopek začel papež Frančišek leta 2010, pet let po njegovi smrti, za blaženega pa ga je razglasil 1. maja 2011, na podlagi novega čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo, je bil razglašen za svetnika po nekaj več kot osmih letih, kar je njegov nov 'rekord'. Na straneh priloge v majskem Ognjišču predstavljamo oba papeža – nova svetnika s kronološkim prikazom njunega življenja, dodajamo pa nekaj pričevanj ljudi, ki so bili z njima tesno povezani.

... prilogo 05_2014 lahko ob tem zgodovinskem dogodku še svežo (izjemoma) preberete v celoti ...

* 18. novembra 1882, Paris; † 28. aprila 1973, Toulouse

Jacques Maritain, ki velja za največjega katoliškega filozofa 20. stoletja, je bil rojen 18. novembra 1882 v Parizu v protestantski družini, odraščal pa je brez verske vzgoje.Njegov stari oče Jules Favre je bil eden od ustanoviteljev tretje francoske republike (leta 1870). Kot študent na znameniti pariški univerzi Sorboni je srečal študentko Raisso Umancov, Judinjo iz južne Rusije, ki je pribežala v Francijo z materjo in mlajšo sestro Vero. Mlada študenta sta že ob prvem srečanju začutila, da spadata skupaj. Na dolgih sprehodih sta se veliko pogovarjala in spoznala sta, da ju mučijo enake stiske. Prvi žarki odrešujoče svobode so posijali v njuni duši, ko sta poslušala predavanja filozofa Henrija Bergsona, ki je bil po rodu Jud, a se je vedno bolj bližal krščanstvu. Prevzel ju je zlasti njegov nauk o "notranjem vpogledu v življenjsko resnico": človek, ki globoko pogleda v svojo notranjost, se zave, da je svobodno bitje in zato odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje.

Ta nauk jima je pomagal na poti do Boga. Pri tem je odigral odločilno vlogo Leon Bloy, "absolutni katoličan", ki jima je odkrival neprecenljivo vrednost molitve, žrtve in uboštva. Jacques Maritain je kasneje zapisal, da v tem možu nista našla "pobeljenega groba", temveč "počrnelo katedralo", ki pa je bila "znotraj vsa bela". Ko sta se Jacques in Raissa 26. novembra 1904 poročila, sta izbrala skupno geslo: "Do popolne resnice!" Pri tem iskanju je odigralo odločilno vlogo prijateljstvo z Bloyem. Ko sta Maritainova premagala čustvene, razumske in družinske ovire, sta 11. junija 1906 v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru prejela sveti krst in z njima tudi Raissina sestra Vera, ki je ostala pri njiju vse do svoje smrti leta 1959. Hiša Maritainovih je postala priljubljeno zbirališče krščanskih izobražencev. S posebnim dovoljenjem sta imela v njej tudi kapelo in v njej je bilo Najsvetejše.

Krstna milost je pomagala k novemu, vedno lepšemu razvoju Jacquesove filozofske misli: od Bergsonove filozofije se je obrnil k razmišljanju sv. Avguština in predvsem k sistematičnemu razglabljanju sv. Tomaža Akvinskega. Začutil je, da modrost tega prodornega in svetniškega misleca ponuja rešitev temeljnih vprašanj o Bogu in svetu in da ima katoliška Cerkev prav, da je njegovo filozofijo, po njem imenovano tomizem, vpeljala v svoje bogoslovne šole. Ko se je oklenil filozofije sv. Tomaža, si je nakopal prezir Sorbone, ki je priznavala vse filozofije razen Tomaževe. Leta 1914 je bil Jacques imenovan za profesorja zgodovine moderne filozofije na Institut Catholique v Parizu.

Od leta 1923 sta Maritainova prirejala jesenske tomistične krožke. Jacques je ogromno pisal; vseh njegovih knjig (nekatere je pisal skupaj z Raisso) je nad štirideset, med najbolj znanimi sta Prvenstvo duhovnega in Stopnje znanja. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne sta se z ženo pred nacisti umaknila v ZDA, kjer sta ostala do leta 1944, ko ga je predsednik republike general De Gaulle pregovoril, da sprejme mesto francoskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V diplomatski službi se ni počutil najbolje in po štirih letih sta se z Raisso vrnila v Francijo. Leta 1959 je umrla svakinja Vera, nekaj mesecev zatem pa še Raissa. Veliki modrijan se je leta 1961 pridružil skupnosti Malih bratov Charlesa de Foucaulda v Tolousu. Kot ugleden katoliški laik je bil povabljen na drugi vatikanski koncil. Ob njegovem zaključku, 8. decembra 1965, mu je papež Pavel VI. predal poslanico koncila intelektualcem in mu dejal: "Cerkev se vam zahvaljuje za vse, kar ste storili zanjo v svojem življenju." Leta 1970 je sprejel redovno obleko Malih bratov, 28. aprila 1973 pa je 91-letni očak odšel v Očetov dom. Vstajenja čaka ob svoji ljubljeni ženi Raissi.

(pričevanje 06_2005)