LETA 1616 UMRL MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PISATELJ (* 1547)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

njegova misel:

• Na svetu je dvoje lepot: ena je lepota duše, druga lepota telesa. Lepota duše biva in se razkriva v razumnosti, v poštenosti, v lepem ravnanju, v radodarnosti in v spodbudnem vedenju. Vse te lastnosti pa se morejo družiti in bivati v grdem človeku.

LETA 1616 UMRL WILLIAM SHAKESPEARE

ANGLEŠKI DRAMATIK (* KRŠČEN 26. APRILA 1564)

»Prilagodite kretnje besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne prekoračite naravne mere: kajti vse, kar je tako pretiranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk. In ako se kaže vse to prenapeto ali premedlo, se nevednež sicer smeje, razsodnega človeka pa samo žali; graja enega samega takega pa vam mora veljati več od polne dvorane drugih.« Tako je po svojem junaku Hamletu angleški dramatik William Shakespeare predstavil namen gledališke igre, ki mora prikazovati resničnost življenje, njegove dobre in slabe strani. William Shakespeare, ki mu posvečamo to prilogo ob 450-letnici njegovega rojstva, je bil največji mojster te umetnosti in je na splošno priznan kot najodličnejši dramatik v svetovnem merilu. Njegove odrska dela – komedije, zgodovinske igre, tragedije – so prevedena v vse večje jezike sveta in se vedno znova uprizarjajo, ker so zaradi miselne globine nesmrtna.

... več v prilogi 04_2014

nekaj njegovih misli:

• Ljudje veliko bolj cenimo prah, ki je posut z zlatom, kakor pa zlato, ki je malce zaprašeno.
  
• Svojo krono nosim v srcu, ne v glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna: ime ji je zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.
  
• Kakor sežejo daleč žarki majhne sveče, tako sije dobro dejanje v svetu hudobije.
  
• Ne poznam filozofa, ki bi znal potrpežljivo prenašati zobobol.
  
• Vemo, kaj smo, ne vemo pa, kaj bi lahko bili.
  
• Bodi zvest samemu sebi; iz tega sledi - kakor noč sledi dnevu - da se ne boš mogel pretvarjati pred nikomer.
  
• Ni je v telesu, v duši je grdoba; / edina prava spaka je hudoba.

LETA 1787 ROJEN PETER DAJNKO

DUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1873)

Jernej Kopitar je leta 1809 v svoji slovnici izrazil potrebo po slovenskem črkopisu, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Peter Dajnko je iz cirilice vzel znak za črko č, za ž je vzel x, za š pa ‘prestriženo’ številko 8. Leta 1831 je izbruhnila slovenska abecedna vojska; leta 1839 se je uveljavila gajica, naša sedanja abeceda s 25 črkami.

več:
S. Čuk, Peter Dajnko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 44-45.

LETA 1813 ROJEN BL. FRIDERIK OZANAM

APOSTOL LJUBEZNI, MOŽ, DRUŽINSKI OČE, PROFESOR PRAVA IN KNJIŽEVNOSTI NA SORBONI († 1853)

Na svetovni dan mladih v Parizu 22. avgusta 1997 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega Friderika Ozanama, velikega apostola krščanske dobrodelnosti. Skupaj s prijatelji študenti je leta 1833 ustanovil Vincencijevo zvezo dobrote, predhodnico Vincencijevih konferenc, karitativno ustanovo krščanskih laikov za organizirano materialno in duhovno pomoč potrebnim. Ime je dobila po sv. Vincenciju Pavelskem (+ 1660), junaku ljubezni do bližnjega.

zgodba
B. Rustja,Mladi Ozanam in Ampere, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 36.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 36.

LETA 1976 UMRL STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI (* 1904)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 1676, Štandrež (it. Sant' Andrea), † 22. april 1748, Gorica

Kapucini so najmlajša veja rodovitnega drevesa, ki ga je zasadil sv. Frančišek Asiški (ob frančiškanih in minoritih). Red je potrdil papež Klemen VII. leta 1528. Pri nas so najprej začeli delovati na Goriškem. Njihove postne pridige leta 1583 v Gorici so "v kratkem času obrodile obilne sadove", zato so meščani želeli, da bi te pridigarje imeli stalno v svoji sredi. 20. oktobra 1591 so kapucini res prišli v Gorico in ustanovili svoj prvi samostan na slovenskih tleh. Stal je sredi polja med Gorico in Štandrežem. Kapucini so bili pri ljudeh zelo priljubljeni, zato so v svoje vrste privabili mnoge mlade iz Gorice in okolice. Med njimi je bil tudi Lovrenc Marušič iz Štandreža, sin Andreja in Uršule, rojen 9. avgusta 1676. Po opravljenem noviciatu v Celju, kamor so kapucini prišli leta 1609, je 13. marca 1700 položil slovesne zaobljube kot brat Romuald. Po mašniškem posvečenju je oče Romuald postal pridigar štajerske kapucinske province, pod katero je tedaj spadal tudi goriški samostan. Že pred letom 1720 je bil prestavljen h kapucinom v Škofjo Loko, ki so se tam naselili leta 1707. Leta 1720 so namreč loški kapucini dobili dovoljenje, da smejo pripraviti spokorno procesijo v obliki dramske igre, kakršno so vodili na veliki petek kapucini v Ljubljani in Novem mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, besedilo za škofjeloško pa je oče Romuald prelil v slovenščino - sam ali ob pomoči Tolminca očeta Agatangela. "Ker so v besedilu posebnosti loškega in kraškega narečja, vprašanje Romualdovega pomočnika ni razrešeno, morda je bilo besedilo nalašč prilagojeno preprostemu predstavljalcu" (Martin Jevnikar). Celotno besedilo je ohranjeno v knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana. Rokopis nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini (Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek). Oče Romuald je na prvih straneh rokopisa v latinščini povedal, da se je procesija začela leta 1721 na prošnjo barona Eckerja, namestnika brižinskega škofa in predstojnika bratovščine sv. Rešnjega telesa. Le-ta je procesijo prirejala in plačala, k sodelovanju je pritegnila še bratovščine raznih mestnih obrtnikov, kapucini pa so priskrbeli reditelja. Režiserske opombe v Škofjeloškem pasijonu, kakor je to prvo dramsko besedilo v slovenščini krstila literarna zgodovina, so v nemščini, latinščini in slovenščini. O očetu Romualdu, ki je bil voditelj oziroma reditelj, ne vemo veliko; znano je le, da se je njegovo življenje izteklo 22. aprila 1748 v Gorici.

"Poglej, kaj tvojega Odrešenika košta tvoja dušica"

Škofjeloška pasijonska procesija, za katero še ni znana pisna predloga - po vsej verjetnosti je nastala na Bavarskem - je obsegala 13 prizorov, ki so se odigravali vsak na svojem vozu. Sprevod je odšel izpred kapucinske cerkve na veliki petek ob štirih popoldne po pridigi. Najbolj poznamo procesijo iz leta 1721, izpričani sta še procesiji v letih 1727 in 1728, zadnja je bila najbrž okoli leta 1780, ko je cesar Jožef II. vse "baročne" ljudske pobožnosti prepovedal. "Obsežna pesnitev z več kot 1000 verzi, z napotki za posamezne skupine, ki so se pomikale peš ali na konjih ali jih je na večjih ali manjših odrih nosilo določeno število mož, je edinstvena priča verske vneme in spektakularnosti baročnega časa," piše v svoji zgodovini slovenske dramatike France Koblar. Vsak prizor so predstavili vaščani okoliških vasi, ki so hodili h kapucinom v Loko, kjer jih je oče Romuald tedne in tedne učil, da "so si zapomnili besedilo, da so ga znali prav povedati, se prav kretati na nosilu ali na vozu, se prav nositi v nevajenih oblekah, ki jih je bilo 278 in so jih hranili v loškem samostanu" (Niko Kuret). Prizori Škofjeloškega pasijona očeta Romualda so naslednji: Paradiž, Smrt, Zadnja večerja, Sprevod Jezusovih sovražnikov, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Spokornik sv. Hieronim, Glejte, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Gospodov grob. "Za tiste čase in za tedanjo Loko je bila to velikanska prireditev, ki ji ne prej ne pozneje ne moremo postaviti ob stran nobene druge podobne. S sodelovanjem vseh okoliških vasi so si kapucini zagotovili udeležbo bližnje in daljne loške okolice. Lahko si predstavljamo, da se je na veliki petek popoldne v Loki trlo ljudi" (Niko Kuret). Mirko Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana 1956) priznava: "Slovenska škofjeloška procesija je svojevrstno baročno dramatično delo, spretno zgrajeno za učinkovito izvedbo ob množičnem sodelovanju preprostega ljudstva. Odlikuje se z obsegom, uspelo verzifikacijo in na živo recitiranje preračunano dikcijo ter se tako ugodno razločuje od večine slovenskih slovstvenih izdelkov tistega časa. Važna je tudi kot prva pisana priča o razvoju slovenske gledališke umetnosti." France Koblar pa poudarja, da besedilo škofjeloškega pasijona v poučnem namenu "odkriva zgodovino človeškega greha in njegove posledice, v spodbudnem spremlja Kristusovo trpljenje in odrešenje, v vsem pa obuja vest lahkomiselnemu grešniku in ga opominja h pokori".

(obletnica meseca 08_1996)

* 22. april 1791, Skomarje , † 17. december 1858, Skomarje

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju.

"Sem biv položen v zibiko, / rojen na ta svet"

Tudi Vodovnikov "lastni življenjepis" spada med ljudsko blago. Znanih je 32 inačic z različnim številom kitic, zapisanih ne samo na Pohorju, ampak tudi po dobršnem delu slovenske dežele. V Cvetniku slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, ki sta ga uredila Alfonz Gspan in Anton Slodnjak (Ljubljana 1978), obsega Pesem od Jurija Vodovnika štirinajst kitic, vsaka ima osem "poskočnih" verzov. V prvih šestih kiticah Vodovnik pripoveduje o svojem rojstvu in o svojih starših. Janez Arlič, ki je v Slomškovih Drobtinicah leta 1862 objavil Vodovnikov življenjepis, pove: "Bil je Juri rojen v fari sv. Lamberta v Skomarski vasi 22. malega travna 1791 v leseni hiši Tomažičevi." Njegov oče Miha je bil tesar, kolar in coklar. Cokle iz javorovega lesa, ki so jih izdelovali doma, je nosilo mlado in staro; po njih je Vodovnik Skomarje šaljivo imenoval Cokelburg. Njegova mati Helena, roj. Ostružnik, je bila "vsa pobožna, bogoslužna ženska" Svojega živahnega Jurija je naučila "Bogu služiti, starejšim pa pokoren biti". Oče ga je naučil brati in pisati, hodil pa je tudi v domačo zasilno šolo pri župniku, ki ga je vzel za mežnarja. Ko mu je bilo devetnajst let, se je šel učit tkalstva. Jurij je imel odličen spomin: vsako pridigo, ki jo je slišal, si je zapomnil. Domačo zgodovino je dobro poznal, pri mrličih in ob drugih priložnostih je rad pripovedoval zlasti o dogodkih iz turških vojn.

"Sem platno no sukno tkav, / zaslužen dnar za vince dav"

Življenjepisec v Drobtinicah ve povedati, da se je Jurij poleg tkalskega poklica naučil tudi nogavice in rokavice plesti. "Ker pa tkavsko delo rado pljučne bolezni, kašelj in naduho napravi, je Juri pogosto med letom za nekoliko tednov od tkanja prenehal in se v toplejše kraje (v dolino) podal, se tam zopet okreval... Ker ni imel zaradi bolehnosti trdnega spanja, pa je včasih marsikatero sveto pesem, posebno od Matere božje svetega roženkranca, zapel, in je tako daval luč svetih del pred ljudmi svetiti... Kadar je domu pripotoval, je domačim farmanom rad pripovedoval, s kakim veseljem je bil povsod sprejet, posebno če je na teritvo, domlatke ali na klobasijo povabljen bil - moral je urno veselo, tudi vmes smešno popevko jim zložiti. Bilo je gotovo dosti smeha, pa obljubim, da brez greha, kajti se je Jurjevo srce le pri pošteni dobri volji razveselevalo." Ljudje, ki so ga poznali "siromačeka", so mu radi "dali vinčeka", ki je poživljal njegov navdih. Pravi, da mu je bilo lepo do 39. leta, ko se je oženil. Vzel je vdovo Marijo Kušar iz Vitanja. "S to ženitvijo si je Juri za vse svoje žive še ostale dni težek križ naložil, ki mu ga ni bilo potreba. Priženil je Juri z vdovo pastorka in pastorko in povrh kakor za nameček na vse križe in težave je Bog njegov zakon oblagodaril z dvema otrokoma, katera pa je nebeški Vrtnar v kratkih letih v vrt nebeškega veselja presadil. Da bi svojemu žalostnemu srcu mile tolažbe hladilo dobil, se je mnogokrat na bližnje in daljne božje poti podal."

"Zdaj pesmi kampaniram / na moje stare dni"

Pesem od Jurija Vodovnika, ki je bila napisana 26. marca 1846, je bila prvič objavljena v Novicah leta 1854. Urednik Janez Bleiweis je izpustil 11. in 12. kitico, v katerih se Vodovnik "hvali", da se za njegove pesmi zanima celo "visoko časti vredni Slomšek gospod Anton", ta čas opat v Celju. Poslal mu jo je duhovnik Jožef Zbašnik, tudi sam pesnik, s pripisom: "Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče več milošnje kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah." V svoji avtobiografiji Vodovnik pravi, da je dal iz sebe že veliko pesmi, "narmajn pa jih per Skomerjih" (nihče ni prerok v domačem kraju!). Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

"Bog ve, kdo bo za mene deske in pogreb preskrbel, ker sem tako ubožen, da ničesar ne gleštam, razen svojega siromaštva," je dejal, ko je iskal deske za mrtvaško trugo svoje žene, ki je umrla 14. decembra 1858. Čez tri dni - 17. decembra - je šel za njo tudi on. "Takega moža v Skomri ni bilo in ga tudi ne bo!" so govorili ljudje, ko so slišali za njegovo smrt.

(obletnica meseca 04_2001)

* 22. april 1878, Ljubljana, † 21. november 1926, Zagreb

Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini

"Rojena v nesrečnem zakonu med alkoholikom in pobožnjakarico, je hlepela po izobrazbi in plemenitejših življenjskih oblikah, kakor jih je videvala doma in v surovem okolju zapuščenega domačega kraja v notranjski gozdnati pokrajini. Želela si je višje kulture in ljubezni, vendar je kljub veliki vedoželjnosti... obtičala v polizobraženosti. In kljub hrepenenju po skladnem in ljubečim sožitjem z zakonskim tovarišem in otroki je bila nesrečna kot žena in mati," je o njej zapisal Anton Slodnjak, odličen poznavalec slovenske književnosti. Zofka Kvedrova se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani, v Kolodvorski ulici; njen oče je bil železniški sprevodnik, ki so ga zaradi pijače odpustili iz službe in se je z družino preselil v Retje v Loškem potoku. Tam je imel majhno trgovino s krčmo in je opravljal posle občinskega tajnika. Razmere doma so bile bridke, saj sta se pijači vdani oče in pobožnjakarska mati stalno prepirala. Po ljudski šoli v domačem kraju je Zofka končala meščansko (srednjo) šolo pri uršulinkah v Ljubljani. Vrnila se je domov, vendar mu je še ne osemnajstletna za vedno dala slovo. Najprej si je služila kruh na geometrskem uradu v Kočevju, nato v advokatski pisarni dr. Ivana Šušteršiča v Ljubljani. "Kljub temu, da se je otepala z revščino, je bila polna temperamenta, volje in ponosa" (Joža Mahnič). Že tedaj se je začela, pod raznimi psevdonimi, oglašati kot pisateljica. Iz Ljubljane je odšla v Trst in tam pol leta vodila upravo Edinosti in Slovenke, potem pa šla v Švico, kjer je v Zürichu in Bernu ob najhujšem pomanjkanju izpopolnjevala svoje znanje. Leta 1900 jo je pot vodila v Prago, kjer je ostala do leta 1907. To so bila najbrž njena najsrečnejša leta.

Odločna bojevnica za ženske pravice

Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana - enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, "glasilu slovenskega ženstva", je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih "avstrijskih" jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena "že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva" (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.

Ljubeča mati in modra vzgojiteljica

Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni - sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. "Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke..." Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah - Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. "Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok," meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), "so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega..." Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.

(obletnica meseca 11_2006)

Sestra uršulinska Cristina Scuccia, doma s Sicilije, ki sedaj deluje v Milanu, ima zelo rada glasbo in petje. Zato se je prijavila na oddajo za talente Voice of Italy in s svojim petjem 'dvignila na noge' italijansko javnost. Redovničina izvedba pesmi ameriške zvezdnice Alicie Keys, ki sicer govori o ljubezni, je s tem dobila nov pomen. Iz klasične popularne ljubezenske pesmi se je spremenila v hvalnico posvečenosti Bogu. Video z njenim nastopom, ki kroži po internetu, je navdušil ljudi.

Na vprašanje enega od članov žirije, kaj bo na njen nastop rekel Vatikan, je sestra Cristina odgovorila: »Ne vem, ampak saj nam prav papež Frančišek pravi, naj gremo v svet in evangeliziramo. Da pričujemo, kako Bog ničesar ne jemlje, ampak samo daje.«

LETA 1748 UMRL OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

SLOVENSKI KAPUCIN IN PRIDIGAR (* 1676)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije - dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški (s krstnim imenom Lovrenc Marušič).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 8

LETA 1791 ROJEN JURIJ VODOVNIK

BUKOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PEVEC IN IGRALEC († 1858)

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igralca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju. Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje ... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 4

LETA 1866 UMRL JOŽEF TOMINC

PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR (* 1790)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

LETA 1872 ROJEN ALOJZ (LOJZ) KRAIGHER

ZDRAVNIK, PISATELJ († 1959)

Rodil se je v Postojni, kot najstarejši v družini trinajstih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, spoznal Otona Župančiča, bil sošolec Dragotina Ketteja in v literarnem krožku Zadruga spoznal Ivana Cankarja. Po maturi je na Dunaju študiral medicino, družil se je s slovenskimi študenti in veliko pisal. Leta 1914 je dobil službo splošnega zdravnika v Ljubljani, med prvo vojno je bil vojaški zdravnik, zelo si je prizadeval za to, da Ljubljana dobi medicinsko fakulteto. Lojz Kraigher je pisal romane in drame, kot zdravnika ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, zablode, pregrehe in napake, premalo pa je presojal opažanja v etičnem smislu. Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), zajeten politični roman. Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram (Školjka). Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem in po njegovi (11. decembra 1918) je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo (Umetnikova trilogija, monografija Ivan Cankar).

več:
S. Čuk, Lojz Kraigher (1872 - 1959), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2017) 52-53.

LETA 1878 ROJENA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA († 1926)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, "lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije". Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: "Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi..."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 11

nekaj njenih razmišljanj ...

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati - ne pozabljamo.

LETA 1898 UMRL JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (*1861)

Genialni slikar Jožef Petkovšek je leta 1889 naslikal svoje najbolj znano delo – avtobigrafsko sliko 'Doma'. Na njej je upodobil samega sebe, sedečega za mizo pod bohkovim kotom med materjo, sestro in dečkom. Tedaj so se pri njem že pojavili znaki duševne bolezni, ki ga je, komaj 37–letnega, pokopala.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 3

LETA 1886 ROJEN IZIDOR CANKAR

PISATELJ, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IN DIPLOMAT († 1958)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I–XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4

njegova misel ...

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Že dolgo časa vam želim napisati pismo, ki ga nosim z grenkobo v srcu. Vsako nedeljo opažam, da je pri maši vedno manj vernikov, še posebej po mesecih, ko se je razkrilo velike grehe cerkvene ustanove.

Po ustoličenju demokratične Slovenije sem opazil porast vernikov. V cerkev so začeli hoditi celo neverni in ...

Po prvih aferah s pedofili v cerkvenih vrstah pri nas ali po svetu so celotne družine prenehale obiskovati cerkvene obrede. Pri mašah ni bilo takoj opaziti večjega osipa. Osip se je pokazal, ko so ljudje skozi pogovore dobili še potencirane ali celo izmišljene informacije.

Prispevki za obnovo podružničnih cerkva se je katastrofalno poslabšal po mariborski aferi.

Moje mnenje, da so duhovniki ali drugi cerkveni delavci, ki so se pregrešili zoper šesto božjo zapoved kot pedofili, v bistvu hudiči v cerkvenih oblačilih, za katere velja še posebej Jezusovo svarilo: »Če kdo pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 9,42-48).

Cerkev bi morala takšne 'hudiče' takoj izgnati iz svojih vrst in jim soditi najprej po zemeljskem zakoniku končno sodbo pa prepustiti Bogu.

Vsak pedofil je z eno pregreho uničil mlado življenje in pohujšal na tisoče ljudi, ki so zapustili pot, na katero jih je pripeljal Sv.Duh. Tisoč misijonarjev, kot je na primer Pedro Opeka, ne more nadoknaditi enega greha duhovnika nad otrokom.

Vse navedeno, vendar v denarni obliki, velja tudi za duhovnike, ki so uničili ugled mariborske škofije tako močno, da je zapustilo Cerkev na tisoče Slovencev. Mnogi so postali celo zagrizeni nasprotniki katoliške Cerkve na Slovenskem, drugi so postali apatični in mlačni verniki – nujen obisk cerkve le za veliko noč ali božič.

Vse navedeno gotovo opažate tudi sami in vam ne posredujem nekaj novega, čeprav tudi sam nisem brez greha, si vendar upam vreči kamen v pedofila ali bedaka iz mariborske škofije. Posebej si upam vreči zato, ker sem se sam srečal s sleparjem in tatom v duhovniški obleki, ki je pohujšal lokalno župnijsko okolje ...

Naj mi Bog oprosti za kamen, vržen od grešnika!

Harij

»Videl sem odpadnike, pa se mi je zastudilo, ker se ne držijo tvojega izreka« (Ps 119,158). Na te psalmistove besede sem se spomnil, ko sem prebral vaše pismo, v katerem ste se dotaknili dveh bolečih točk Cerkve pri nas: pedofilije in gospodarskega poloma mariborske nadškofije, oziroma, gospodarskega poloma družb, povezanih s to škofijo. Gre sicer za dve različni stvari, a ju številni ljudje doživljajo zelo boleče. Boleči tudi dejansko sta.

Strinjam se z vami, ko uporabljate ostre Jezusove besede za greh pedofilov v duhovniških vrstah. Prav te besede je navedel tudi papež, ko je spregovoril o tej rakasti rani sodobne družbe, ki je žal navzoča tudi v Cerkvi. »Pedofili nimajo mesta v Cerkvi,« je ostro dejal blaženi papež Janez Pavel II. in naglasil, da se nihče ne more skrivati za duhovniško službo in jo zlorabljati za svoje podle namene. Take ljudi je treba, ko se ugotovi njihova krivda, nemudoma odsloviti iz duhovniških vrst.

Morda bo kdo rekel, da je Bog usmiljen in da moramo biti tudi mi usmiljeni. Drži, da je Bog usmiljen, a drži tudi, da ne smemo nikoli in v ničemer sodelovati z zlom. Dejstvo, da je Bog dober, nam ne sme biti izgovor, da bi prikrivali zlo. Tudi trditve nekaterih – ki so resnične – da so pedofili povsod, ne samo v Cerkvi, nas ne smejo potolažiti. Tudi drugi grehi so navzoči v necerkvenih organizacijah, kar ne pomeni, da jih bomo trpeli v Cerkvi. Člani Cerkve smo prvi poklicani k prenovi in k spreobrnjenju in k temu, da izkoreninjamo zlo.

Prav te dni je papež Frančišek dejal, da se Cerkev trudi, da bi iz svojih vrst izkoreninila zlo pedofilije. Poudaril je še, da se trudi bolj kot druge organizacije. Verjamemo njegovim besedam in tudi v Sloveniji imamo komisijo, ki že v okviru Cerkve preiskujejo posamezne primere. Z molitvijo in tudi drugače podprimo ljudi, ki si prizadevajo za očiščenje Cerkve.

Obenem pa bodimo pravični in povejmo, da niso vsi duhovniki pokvarjeni. Med duhovniki je večina takih, ki živijo po Kristusovem nauku in si prizadevajo za oznanjevanje evangelija. Duhovniki, ki so se pregrešili s pedofilijo, mečejo slabo luč tudi na dobre duhovnike in sejejo pohujšanje. Še en razlog več, da take duhovnike odslovijo iz duhovniških vrst. Seveda so prvi in glavni razlog odslovitve žrtve same. Po evangeljskem nauku smo dolžni braniti in zaščititi »najmanjše«, to je najbolj ranljivo skupino ljudi. Med te gotovo spadajo zlorabljeni otroci.

Tudi drugi primer, ki ga omenjate, je boleč. Čeprav je čisto druge narave kot pedofilija. Verjamem, da ljudje iz mariborske nadškofije niso želeli nikomur škodovati, ko so se spustili v denarne in gospodarske posle, a rezultat njihovega početja je porazen. Že večkrat sem napisal, da je bilo v omenjenih poslih veliko nepravilnosti, ki se ljudem iz Cerkve ne spodobijo. Kakor je najbrž tudi res, da je kdo izven Cerkve, morda iz krogov, ki so proti veri, podpiral 'cerkvene ljudi', da so to počeli. Njegovo podpiranje se mu je 'splačalo', saj je Cerkvi naredil res veliko škode. Seveda to podpiranje ne opravičuje napačnega ravnanja nekaterih ljudi iz Cerkve.

Napake, ki ste jih opisali, pa seveda odpirajo problem napak duhovnikov in vernikov nasploh. Kako gledati na te napake? Za mnoge so te ovira in pohujšanje. Za nekatere celo vzrok, da ne gredo več v cerkev. Vendar to ni pravilno. V cerkev gremo zaradi Boga, ne zaradi duhovnika. Tudi molimo zaradi Boga. Saj verujemo v Boga, ne v duhovnika, niti v škofa ne! Duhovnik je človek in samo človek. Kot tak podvržen slabosti in grehu. Naša naloga je, da duhovnikom stojimo ob strani, da jih podpiramo v prizadevanju za dobro in molimo zanje.

Sami ste napisali, da nekateri ljudje širijo govorice o napakah duhovnikov. Pri tem še kaj dodajo ali posplošijo. Kakor na eni strani ne smemo zagovarjati napak duhovnikov, ne smemo pasti v drugo skrajnost in nekritično verjeti vsem govoricam. Veliko je krivičnih! Prav tako se zavedajmo, da niso vsi duhovniki slabi, kakor bi nas danes nekateri radi prepričali. Ne posplošujmo! Pokažimo na pozitivne vzore.

Na koncu naj še omenim pobudo, ki mi je bila zelo všeč – pobuda molitve za Cerkev v Sloveniji. Ta je v zadnjih letih šla skozi težke preizkušnje, ki še kar trajajo. Negotovi smo. V tej negotovosti še pomnožimo svojo molitev za Cerkev in duhovnike. Zame je zelo sporočilen zapis iz Apostolskih del. Ko je bil apostol Peter v ječi, je Cerkev neprenehoma molila zanj. In Peter je bil po molitvah vernikov čudežno rešen (prim Apd 12,1-11). Tudi naša Cerkev je v preizkušnji. Naj nas to ne navda z malodušjem, ampak pospeši našo molitev za Cerkev.

Božo Rustja

LETA 1713 UMRL PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF (* 1632)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede ,sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede ,slava'."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2002, izdali pa smo tudi knjigo o njem: Paulus Naldini (1686-1713) eremita doctus - episcopus Iustinopolitanus (RAZPRODANO)

LETA 1806 ROJEN MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška († 1889)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

LETA 1909 ROJEN LOJZE PERKO

SLIKAR († 1980)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2009

LETA 1914 ROJEN TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA († 1995)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za 'ribniško himno'. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

LETA 1943 UMRL RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR (* 1869)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz."
  
  
• "Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni - ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj... Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva" (leta 1910).

LETA 1970 UMRL ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1887)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

... več o njem v pričevanju 03_2013

LETA 1975 UMRL LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (* 1921)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

LETA 1998 UMRL MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST (* 1915)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 2015 UMRL MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (* 1922)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, odkoder je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

LETA 2021 UMRL FRANCE PIBERNIK

PESNIK, PISATELJ, LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST (* 1928)

Rojen je bil v Suhadolah pri Komendi, ker zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani, leta 1955 diplomiral in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji. Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja, se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Balantič, Hribovšek, Kunstelj, Potokar ...) Uredil je številne pesniške zbirke in antologije (Karel Mauser, Jože Udovič, Janez Jalen, antologija slovenske zdomske poezije, ...slovenske domovinske pesmi ...  Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj. Za založbo Ognjišče je leta 1993 pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma. Takrat smo ga prvič gostili na straneh Ognjišča (Pet minut pogovora - Božo Rustja);  leta 2009 pa še v obširnem pogovoru kot "gost meseca".

več na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Vojna in povojna katastrofa je v veliki meri prizadela mlado katoliško inteligenco, posebej še literarno, saj so izginili številni mladi talenti, del preživelih pa se je umaknil v begunstvo.
  
• Lojzeta Grozdeta sem osebno poznal iz ljubljanskega Marijanišča. To je bilo moje prvo srečanje s po vojni prepovedanimi avtorji, bilo mi je pa šestnajst let. Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
  
• Neposredno sem na seznam Udbe prišel leta 1964, ko sem v Kranju organiziral Kocbekov literarni večer in sem večkrat obiskal Kocbeka na domu. Imel sem težave s stanovanjem, nobeden od mojih otrok ni mogel dobiti štipendije ...
  
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
  
• Truhlarjeva poezija predstavlja najpomembnejše dopolnilo k slovenski povojni poeziji in da sodi v prvo veliko povojno pesniško trojko Kocbek-Udovič-Truhlar, hkrati pa je bistven njegov prispevek k slovenski religiozni poeziji, saj je z njo na umetniški ravni nadaljeval religiozno izpoved svojega predhodnika Antona Vodnika.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk