* 27. aprila 1915, Vrhnika; † 21. oktobra 1999, Kalkuta (Dyan Ashram)

'Vsak misijonar ima dve domovini. Jaz se po slovensko pogovarjam s knjigami.'

Letos (1988) je bil na obisku v domovini misijonar Jože Cukale iz Indije. Pred dvema letoma, ko smo bili na svetovnem kon­gresu katoliškega tiska (UCIP) v Indiji, sva se vi­dela na 'njegovem tere­nu' v Kalkuti. Tedaj je bil on naš gostitelj, nas vo­zil okrog po mestu in nam razkazal tudi svojo župnijo. Najbolj zvesti bralci Ognjišča Jožeta že poz­najo, v zadnjem času sta o njem pisala še Nedel­jski in Družina. Oktober je mesec misijonov, na­vadno v oktobrski števil­ki predstavimo enega naših misijonarjev. Tako se nam je tudi letos ponudila prilož­nost, da predstavimo te­ga pogumnega misijo­narja.

Morda se bodo naši bralci čudili, da se mid­va tikava kljub precejšnji razliki v letih, to pa se je rodilo iz Jožetove prijaz­nosti ob srečanju v Indi­ji, ko je tikanje od nas enostavno zahteval.

Kdaj si bil zadnjič doma?

Pred sedemnajstimi leti in re­kel sem, da ne pridem več, toda zarečenega kruha se največ po­je. Domovina je res privlačna, po sedemnajstih letih je precej spremenjena, nekakšna pravlji­čna dežela, morda se je taka te­bi zdela Indija. Tako je prenov­ljena, da je pravzaprav že te­žko prepoznati njeno preteklost.

Vemo, da deluješ v predme­stju Kalkute.

Moja župnija Keorapukur je petnajst kilometrov iz središča Kalkute. Kadar grem v Kalkuto, sedem na kolo ali stopim na av­tobus, zdaj pa imamo tudi me­tro (podzemsko železnico), ki jo mislijo speljati skozi mesto vse do letališča. Imajo pa težave na severu mesta, ker se ljudje no­čejo izseliti iz svojih hiš, zato je delo nekoliko zastalo.

Beremo, kako ta dežela, ki Je bila svojčas tako zaostala, hitro napreduje.

Res je, Indija je sicer še ved­no dežela tretjega sveta (dežela v razvoju), toda njen napredek je hiter, spet pa ne tako nagel in silovit, da bi imeli kakšno mož­nost v doglednem času ujeti Za­hod.

Zanimivo Je, da 'izvozite' ve­liko izobražencev, ki prihajajo na Zahod in tam ostanejo. Indija res prodaja možgane v tujino.

Pred kratkim sem bil v ZDA in Kanadi in tam sem videl ve­liko Indijcev, ne preprostih de­lavcev, ampak intelektualcev, profesorjev. Tako Je zdaj velik dotok Indijcev - intelektualcev prav v ZDA in Kanado. V Kanadi je bil tudi moj prija­telj, ki mi je obljubil, da me bo obiskal, ko se vrne, žal pa je v veliki letalski eksploziji (povz­ročili so jo Sikhi) umrl z ženo na Irskem. Takrat mi je bilo zelo hudo. On je bil katoličan iz moje župnije, delal je v pristanišču, potem pa se je odločil, da se bo šel izpopolnjevat v ZDA in Kana­do.

Veliko časa si že v Indiji, da si postal kar Indijec, čeprav ta­ko v evropski obleki človek te­ga ne zazna.

Sprva sem nameraval, tudi doma hoditi okrog kot Indijec ali vsaj napol Indijec, pa se mi zdi, da bi se preveč izpostavil in vz­bujal pozornost. V Kalkuti pa ne razmišljam veliko, tam sem del ljudi, hodim v opankah s platne­no torbo čez ramena. Pravijo: kadar si v Rimu, moraš živeti po rimsko, v Kalkuti pa po kalkutsko.

Kako napreduje tvoja župnija?

Še vedno imam kaplana to, je Bengalec in učenec slo­venskega misijonarja patra Demšarja, kateremu se mora, kot pravi, zahvaliti za svoj poklic. Iz iste župnije so še trije duhov­niki, ki zdaj delajo v naši škofiji Baruipur. V njej smo samo štirje zahodnjaki, vsi drugi pa so do­mačini. Poleg tega so tu še redovnice. Misijonar Stanko Poderžaj mi je nekoč rekel: Veš, Jože, brez sester nisi misijo­nar. Zato sem na raznih krajih iskal sestre. Kaj se je zgodilo? Dve kongregaciji sta obljubili in hkrati odpovedali, šele pri tretji kongregaciji mi je uspelo, to je Apostolic Karmel - prav izvirna domača kongregacija, ki jo je papež priznal in je ena najbolj­ših vzgojnih institucij. Sestre so vse Indijke, v vsej kongregaciji ni niti ene tujke. Povečini so pa iz Mangalorja, kjer je delal in spreobračal sv. Frančišek Ksaver.

Koliko sester Imaš v župniJi?

Trenutno šest, imajo svoj sa­mostan, zdaj ne učim več na gimnaziji, samo na začetku sem učil, vse sem Izročil sestram in zelo uspešno vodijo gimnazijo, ki je tudi državno priznana. Tu se šolajo dekleta in fantje.

Kdo Je ustanovil tvojo žup­nijo?

Ko sem jaz prišel tja, je bil tam eno leto neki jezuit, ki je pi­sal knjige. Bil je kot nekakšen i kaplan, odvisen od Ragarpurja, kjer je bila nekdaj materna žup­nija in od katere se je odcepila tudi naša fara sv. Antona Padovanskega. Ko sem prišel jaz, sem bil še vedno kaplan ragapurske župnije in začel sem us­tvarjati župnijo. Tam sem že 22 let, to je že nekaj, kajne?

Kaj Je tvoje delo v župniji?

Moje delo je pastoralno in so­cialno, drugo neločljivo poveza­no s prvim in je bistveni del oznanjevanja, zato mislim, da bi ga lahko spravili pod skupni imenovalec pastorale - torej oznanjevalno in karitativno delo.

Pri nas se zbirajo laiki iz petih župnij raipurske škofije, ki dela­jo za uboge. Jaz sem nekak du­hovni vodja teh prostovoljcev. Naša župnija je v tem karitativ­nem delu povezana z Nizozem­sko; trudimo se za ogrožene, revne, bolne, vdove in na rob potisnjene. Naše središče je Za­vod za tuberkulozne, kajti tuber­kuloza je še vedno najhujša bo­lezen in tudi največja morilka bengalskega naroda. Zato sva se z mojim prijateljem Josefom Vazakalom, Indijcem, ki zelo rad pomaga, kjer more, in tako pomaga tudi Materi Tereziji, lo­tila boja zoper njo. Zvedel je, da je mati Terezija dobila od države določena ozemlja, ker je hotela tam narediti naselje za gobavce. Država ji je ponudila za vse druge stvari, le za gobav­ce ne. Mati Terezija pa je odklo­nila. Napotila sva se torej k Materi Tereziji in jo prosila, da bi tisto parcelo mi vzeli za zdravilišče za rehabilitacijo tuberku­loznih bolnikov. Takoj je bila pri­pravljena za to. Napisala je pi­smo, midva sva šla na ministr­stvo in tam sva za 90 let dobila to zemljišče. Zgradili smo dvo­nadstropno stavbo, kjer delajo trije zdravniki in osemnajst bol­ničarjev. Ti naši ljudje gredo od hiše do hiše, da učijo ljudi, da se pozanimajo, kje so tuberku­lozni bolniki, da skušamo na ta način ustaviti to hudo bolezen.

Vrniva se daleč nazaj; kako si sploh prišel v Indijo?

Danes je za misijonarje to skoraj nemogoče. Jaz sem bil eden zadnjih, ki so dobili dovol­jenje za Indijo. Imel sem srečo, da je bil v Rimu tedaj jezuitski asistent za Indijo pater Jerome de Souza, ki se je boril za indij­sko neodvisnost. Bil je velik pri­jatelj bivšega predsednika Gi- rija. Takoj sem dobil vizo za In­dijo. Starejši bralci se bodo morda spomnili, da je imel nek­daj Glasnik Srca Jezusovega prilogo, ki se je imenovala Ben­galski misijonar. Tiso branje je mene do določene mere priza­delo. V indijski pokrajini Bengaliji so imeli svoj misijon slovenski in hrvaški jezuiti.

Od kje si doma?

Z Vrhnike, 'prečudnega kraja' pisatelja Ivana Cankarja, po njem sem baje podedoval tudi nekaj pesniške in pisateljske ži­lice. Najprej sem končal ljudsko šolo, pravzaprav sem se po še­stih letih začel voziti v Šolo v Ljubljano (postal sem vagonar) vsak dan, potem sem pa šest let bival v Zavodih sv. Stanislava, to je bilo pred vojno, in maturi­ral leta 1935. Ves ta čas sem že razmišljal o duhovniškem pokli­cu, zato sem vstopil v Škofijsko bogoslovje v Ljubljani. Leta 1940 sem bil posvečen kot ško­fijski duhovnik. Eno leto sem bil semeniški duhovnik, štiri leta kaplan v Gornjem Logatcu, po­tem sem šel na Koroško. Iz Av­strije me namreč niso vrnili, kot mnoge druge ampak so me po­slali v Italijo. Znal sem nekoliko angleško, zato so me Angleži določili, da sem vodil nekaj ka­mionov naših beguncev proti Vi­dmu in potem v Treviso - to so bili begunci civilisti. Tam sem zbolel, Neki italijanski duhovnik me je zdravil. Ostal sem eno le­to v Italiji kot kaplan, se naučil italijanščine in odšel v Rim na duhovne vaje k jezuitom. Začel sem razmišljati o nadaljnji poti in si rekel, da bi bilo pravzaprav zelo lahko emigrirati v svet, da je takih 'herojev' že veliko, kaj pa, če bi se jaz lotil kaj bolj he­rojskega, kajti za božje kraljes­tvo se splača žrtvovati največ. Sprva sem hotel na Japonsko in na duhovnih vajah sem se od­ločil za misijone, kmalu pa sem imel pred očmi Indijo, ko sem se spomnil tega, kar sem bral o Bengaliji, o potopljenem svetu, ki se je dvignil... Msgr. Stanko Grilc je že pripravljal zame potni list za Francijo, da bi mu šel po­magat v Merlebach. Ko sem mu povedal, da grem v Indijo, mi je zameril. Pisal mi je, da rabi du­hovnikov in zdaj najboljši odha­jajo. Vstopil sem k jezuitom, ker sem poznal nekatere od njih.

V Kalkuti imate jezuitje lep zavod, ki smo ga obiskali, ko sem bil v Indiji.

Res zelo lep zavod, skrbno urejen, in na njem je eden naj­bolj znanih kolegijev, ki lahko podeljuje diplome in naslove.

Koliko vas je bilo v družini?

Sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako števil­no družino. Pri njih sem se učil strumnega garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945, ena sestra je umrla, ostale so še tri, ena je v Ljubljani, dve pa sta tu na domu, kjer tudi 'bivakiram', sem izredno zaželjen gost. Ho­dim okrog, obiskujem sorods­tvo, obiskal sem vsa Marijina božja pota, vse moje bivanje v Evropi je ena sama božja pot. Začelo se je v Rimu, kjer sem obiskal Santa Maria Maggiore in tam srečal mater Terezijo, kjer so bile zaobljube njenih sester. Potem sem šel v Lurd. Ko sem prihajal domov, sem namreč imel letalsko karto preko Rima v

Pariz, kjer sem srečal misijonar­ja Ivana Bajca z Obale Slonove kosti. Iz Pariza sem skočil v Lurd in se vrnil v Pariz in potem prišel h Gospe Sveti na Koroško. Ob­čudoval sem zibelko slovenstva, šel sem peš h cerkvi, občudoval gričke, krave so me gledale in se čudile, kako da more še kdo hoditi peš, saj je vse drugo hite­lo mimo v avtomobilih, potem sem bil v Šmihelu, v Vogrčah, kjer sem obiskal Ceneta Zalete­la in potem obiskal tudi Jožeta Kopeiniga v Tinjah, kjer sem do­živel čudovit sprejem. Pri njem sem ostal cel teden. Odšel sem domov, pozdravil domače, od­šel na Brezje, Sveto Goro, obiskal Koper, Ognjišče... Nisem pa bil še na Svetih Višarjah in v Me­dju gorju, o čemer me bodo po­tem v Indiji vsi spraševali.

Vrniva se nazaj v Kalkuto, na tvoje delovno mesto. Dobro poznaš mater Terezijo? Kako dolgo se že poznata?

Od leta 1953, to je pet let po­tem, ko je ona začela svoje delo v Kalkuti. Ona je bila prva, ki je bila povabljena na našo faro Kiderpur in je tam začela delati na fari. Delala je v 'slumih' (bara­kah), med bolniki, potem pa je prišla na fare, kjer smo imeli tu­di svoje slume.

Kako si prišel v stik z njo?

Imel sem duhovne vaje za se­stre matere Terezije. Kadarkoli imam probleme, ne grem k svo­jim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna od­govoriti na vse, tudi na najtežje probleme, najsi bodo to moral­ni ali socialni, ali problemi oseb­nega značaja. Vedno je pripra­vljena postreči s svojim nasme­hom in seveda z nasvetom.

Drugače je zelo težko priti do matere Terezije, toda ti imaš večje možnosti...

Vsako soboto prihajajo sestre v naš dispanzer in tam se poza­nimam, kje je mati, koliko dni ostane, tako da sem na teko­čem. Njen apostolat je izredno raznovrsten. Pred nedavnim mi je dejala, da ima že 78 let in 78. postojanka njenih sester mora biti v Kijevu. Priporočila se je v molitev. Naše sestre molijo, kdaj bo pa to uspelo, je še v božjih rokah.

Zdaj so sestre matere Tere­zije tudi pri nas v Ljubljani.

Da, šel sem jih obiskat, tri so Indijke, ena je Švedinja in ena je Hrvatica. Slišal pa sem tudi, da imamo slovensko sestro Andre­jo v Braziliji, srečal sem sestro Božidaro iz Brežic, ki je novinka pri sestrah matere Terezije; ne­ka Slovenka iz Kanade, ki se zdaj imenuje sestra Marija Vida, je imela 31. maja zadnje zao­bljube, potem pa je še četrta, katere imena se ne spominjam. Tako imamo med sestrami ma­tere Terezije štiri Slovenke.

Mati Terezija gotovo veliko dobrega naredi v Indiji.

Gotovo, to je novi sv. Fran­čišek Asiški, to je močna žena, ko ona spregovori, se vse pre­makne, ona hrani z močno hra­no in njena misel je hvalevredna v pomembnih vprašanjih člo­veštva: splav, načrtovanje dru­žine. Zakaj se v silosih zahodne Amerike kvari žito, kavo stresajo v morje, da držijo ceno. Ona verjame, da je svet dovolj bo­gat. Ne bi se bilo treba bati, če bi bili ljudje drugačni, ona pa s svojo zelo asketično držo želi znižati zapadni standard, da se dvigne na površje tretji svet. Ko danes govorimo o nekakšni in­flaciji, se mi zdi, da je to bolj du­hovna inflacija, razvrednotenje vrednot.

Kako je v Indiji s poklici? Praviš, da je že veliko duhov­nikov domačinov?

Hvala Bogu, semenišča so polna. Tudi redovniki in redovni­ce se pohvalijo, da poklici vz­trajajo vsaj na isti ravni, da ima­mo 60.000 sester, to je zelo veli­ko in da imamo skoraj 20.000 duhovnikov. Salezijanci, jezuiti in tudi škofijski duhovniki že od­hajajo v misijone, v nove misijo­ne. Indija se prebuja. Zanimivo pa je, da je Indija sama zaprta za nove misijonarje z zahoda. Čeprav je moje mnenje in tudi mnenje matere Terezije, da du­hovnikov še ni dovolj.

Pravijo, da je Indijo zelo te­žko spreobrniti?

V Afriki so spreobrnitve bolj masovne, pri nas gre bolj po ka­pljicah. Morda je tu pomemben dejavnik kultura in ponos Indij­cev, saj pravijo, da si ne morejo misliti, da ima zahod morda še kaj več vrednega. V Afriki se do­mačini čutijo manj vredni, v In­diji pa se čutijo več vredni - indijska duhovnost je nahranje­na od svetih knjig, ki so stare vsaj toliko kot sveto pismo (Rigveda, Bhavadgita). To je stara kultura in modrost. Po mojem mnenju pa je pri tem odločino še nekaj drugega. Indijska du­hovnost je prepričana, da Bog lahko čaka, ker so versko zelo razpoloženi, so verni, bodisi muslimani, parsi, pandžabici in kristjani. Kraljestvo božje prihaja tja, v tiste razmere in tam se mora najti. Nekoč je bila pri me­ni naša misijonarka Marija Sreš, ki živi 2.000 km daleč od mene v skromni hiši s svojimi sestra­mi, njena vrata so vedno odprta in se bori za pravice zatiranih. Tudi njena obleka je enaka dru­gim. Ona je redovnica iz kon­gregacije Jezusa Kristusa. Čisto slučajno je tudi ona na dopustu. Bila sva skupaj v Stični na sre­čanju in sem jo povabil na Vrh­niko. Stalno pa sva povezana z dopisovanjem.

Govorila sva o poklicih. Bi lahko še kaj povedal o tem?

Zanimivo je, da se poklici na jugu, v deželi Kerali, zmanjšuje­jo. Vzrok pa je ta; od tam odha­jajo mladi, žene, fantje na delo v Arabijo, v Dubai in emirate, in iz revne dežele je naenkrat zacve­tela dežela, polna najlepših hiš, kakor pri nas v Sloveniji. Potroš­ništvo vdira, to pomeni manj poklicev, manj je otrok in manj. poklicev.

Koliko je v Indiji katoli­čanov.

Vseh kristjanov je v Indiji nad 25 milijonov. Večino med njimi imajo katoličani, mislim da jih je 15 milijonov, številka pa je zelo varljiva. Prvič: pri nas neradi iz­dajamo, koliko jih je kakšne ve­re. Spreobrnjenja so zelo po­gosta na severu, manj pa med Bengalci, kjer še veljajo kaste. Z juga je doma veliko duhovnikov in redovnikov, ki zdaj delujejo na severu in imajo velike uspe­he. Lahko rečemo, da je 3% kri­stjanov - to za tako veliko deželo ni veliko, toda seme je. Ljudje, ki živijo preprosto življenje, ki imajo še vedno svoja stara načela, zanje lahko rečemo, da živijo naravno krščansko življen­je, da Bog nanje lahko počaka. Upal bi si trditi, da kraljestvo bo­žje že prihaja, Cerkev pa ne gre v korak s tem. Lahko da to niti ni teološko pravoverno - toda tako je. Ni tako slabo - Indija ni tako daleč od božjega kraljestva.

Veliko smo brali o revščini, ki vlada v Indiji, o ljudeh, ki so zapuščeni.

Pri nas ni Etiopija, kjer bi ljud­je od lakote umirali. Pri nas je podhranjenost, ni pa lakote - ra­zen v nekaterih zelo osamljenih primerih. Zelo zanimivo pa je to, da so ljudje na deželi v večjih stiskah kakor množice v večjih mestih. Vzrok je v tem, ker so vse vlade zanemarjale deželo, industrija se je pomikala proti mestom in kjer je industrija, tam je denar, tam so sredstva, veliko je selitev iz dežele v mesto. Zato so ljudje po slumih in v mestu veliko na boljšem, kot na deželi, kljub temu da vlada revščina, kot na deželi. Vlade zdaj sku­šajo to popraviti, kajti zdaj je več kot 70%ljudi na deželi in, če ima dežela sredstva v rokah, bo promet cvetel, proizvodi bodo prihajali in ne bodo ostali na stojnicah in v silosih. Tradicija pa je na deželi veliko globlja, kultura je še zmeraj doma v va­seh, sam Gandhi je rekel, da sta bodočnost Indije in slava Indije ter njun napredek v vaseh. V mestih se ljudje izneverijo vsem vrednotam, ki so jih imeli.

Omenil sem že, da Imaš tudi žilico za pisanje...?

Misijonar ne sme nikoli poza­biti ne svojega kraja, ne jezika svoje matere. Zelo sem bil ne­zadovoljen ob poročilu nekega misijonarja, ki je trdil, da lahko pozabi svojo domovino. To je 'bogokletstvo', vsak misijonar ima dve domovini in ima tudi priliko, da daruje, kar sem tudi napisal v tistem 'Ne joči za ma­no, Slovenija!' Ker nimam člove­ka, s katerim bi se pogovoril, se pogovarjam s knjigami in na ta način tudi obdržim neko raven slovenskega jezika. Pomagam si s tem, da pišem veliko pisem, sem stalno v stiku z ljudmi.

Ognjišče gotovo dobivaš?

Da, zelo redno in ga tudi pre­biram, zelo me zanimajo pisma mladih, ki so tudi literarno pre­cej visoko.

Kaj bi povedal našim bral­cem?

Zelo sem vesel, da lahko be­rem Ognjišče, ker je to močna vez z domom in z dušo domovi­ne. Literarno in kulturno posega v globino, vidim da sta Ognjišče in Družina dva dejavnika, ki dr­žita pokoncu vero in dušo Slo­venije. Ko zdaj gledam nanjo, sem optimist, kar doživljam, ko prihajam v stik z ljudmi veliko dobim od njih, vidim daje treba izkopati zaklade, kajti Slovenec je bil vedno tak, da je znal skri­vati. Slovenija in Bengalija sta si zelo podobni, v gostoljubnosti, v velikodušnosti in v prijaznosti, pa tudi glede smisla za obdaro­vanje. Pozdravljam vse bralce Ognjišča, od katerega veliko dobim. Upamo, da bomo še v stikih, vsaj po pismih. V novem­bru pride k meni Jože Kokalj. Zbiramo gradivo iz zgodovine naših slovenskih in hrvaških mi­sijonarjev v Bengaliji, kdaj so prišli, kdo so ti ljudje, kakšno vlogo so imeli za Bengalijo. Škoda je, da se njihove sanje ni­so docela uresničile, saj so ho­teli osnovati slovenski samos­tojni misijon. Zamisel je bila morda malo preveč ozka, rezul­tat njihovega prizadevanja pa je danes ta naša baruipurska ško­fija, ki se je pred desetimi leti ločila od kalkutske.

Hvala ti za tvoje požrt­vovalno delo v misijonih. Ponosni smo na naše mi­sijonarje po svetu in ti­pam, da smem v imenu naših bralcev tebi in osta­lim obljubiti naše molit­ve, prijateljstvo in po moč.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 10_1988)

Vezi Matere Terezije s Slovenci

Mater Terezijo so poznali so jo po vsem svetu, in čeprav je bila prijateljica ubogih, so k njej prihajali tudi vplivni in mogočni ljudje. V čast si je štel, kdor je prišel z njo v stik. S Slovenci je ta misijonarka ljubezni zelo povezana.

Naši rojaki so bili pri zibelki njenega redovnega in misijonskega poklica, Slovenka je bila njena vrstnica v noviciatu, v Indiji se je družila s slovenskimi misijonarji, zlasti s p. Jožetom Cukaletom, in Slovencev se je vedno rada s prisrčnostjo spominjala.Gospod jo je klical tudi po Slovencih

Mati Terezija se je rodila kot Agnes (Gondja) Bojaxhiu 27. avgusta leta 1910 v Skopju. Hrvaški in slovenski jezuiti, ki so takrat tam delovali, so jo klicali Nežka, kar Agnes tudi pomeni. Jezuitski brat Udovič se je dobro spominjal živahnega dekleta iz Skopja, ki je vodila skupino deklet Marijine kongregacije. Mlada Gondja je v Skopju spoznala hrvaškega jezuita p. Jambrekovića, ki je bil zelo zavzet za misijonsko delo in je navdušil za misijone tudi njo.

Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali "cerkvena slavčka".

Svetnik kliče svetnika

Pa še mimo enega srečanja s Slovenci v Skopju ne moremo. Leta 1924 je postal skopski škof slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Še ko je živel, so ljudje govorili, da je svetnik. Dalj časa že teče postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. Ko je deloval v Grobljah pri Domžalah, kjer so lazaristi imeli tiskarno, si je s prizadeval širiti misijonsko zavest s tiskano besedo. Leta 1920 je začel izhajati mesečnik Katoliški misijoni, nato pa še Misijonski koledar. Njegov zgled je vplival na mlado Nežko. Z njim se je srečala, ko se je odpravljala v misijone v Bengalijo. Lazarist Anton Pust meni, da je šla k njemu na poslovilni obisk in ga prosila za blagoslov, kajti slovesna izročitev misijonskih križev takrat še ni bila v navadi. O njeni povezanosti s svetniškim škofom Gnidovcem pa piše misijonar Jože Cukale takole: „Pojdimo pogledat Nežko", se je nekoč odločil brat Udovič in odšli smo s p. Erlichom in bratom Vidmarjem iz kolegija k njej na obisk.

Dobro se je spominjala škofa Gnidovca, romarske poti h Letnici na Kosovu. Pristavila pa je tudi, da ji gre angleščina bolj od srca kot srbohrvaščina. Pogovor je torej stekel v angleščini. Takrat se je v hiši Matere Terezije mudila ekipa hrvaške televizije in Slovenci smo se umaknili v ozadje. Pa nas je poklicala naj se slikamo s p. Gabričem, ki je bil, poleg Matere seveda središče televizije. Pravijo, da je Mati Terezija, ko je nanesla beseda na škofa Gnidovca, hitro povedala, da je to svetnik in da so to govorili ljudje že v času njegovega življenja.

Sama je 22. avgusta v Rimu napisala izjavo, ki jo je opremila z lastnoročnim podpisom. V njej je zapisala: „Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vso smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: „V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika."

Slovenec P. Prevoršek, ki je v Gnidovčevem času v Skopju vodil pevski zbor, je zapisal: „Če škof Gnidovec za časa svojega misijonarstva v Makedoniji ne bi uspel v ničemer drugem kot v tem, da je s svojo molitvijo in osebno svetostjo prebudil misijonarko Mater Terezijo, ženo, ki jo pozna ves svet, je veliko storil za krščanstvo."

Noviciata - skupaj s Slovenko

Gonxha se je leta 1928 poslovila od Skopja, da bi vstopila v red Loretink (Irish Ladies). Iz poročil, ki jih je brala v Katoliških misijonih, je vedela, da te sestre delujejo v Bengaliji. Iz Skopja je odpotovala v Zagreb, kjer je spoznala Slovenko Betko Kanjč. Jezuit Jože Kokalj, ki je obiskal slovenske misijonarje v Bengalij in o njih napisal knjigo, piše, da sta skupaj začeli redovno življenje v loretskih sester na Irskem. Ob preobleki sta dobili novi imeni, Gondja je postala Terezija, Betka pa Magdalena. Še isto leto - 1. decembra 1928 sta odpotovali v Bengalijo, k sveti reki Ganges, noviciat pa sta začeli v himalajskem pogorju, v mestu Darjeeling. Tudi večne zaobljube sta imeli skupaj v tem kraju maja 1937.

Leta 1948 Mati Terezija sledi božjemu klicu, zapusti hišo loretskih sester, obleče sari, oblačilo revnih indijskih žena in se odpravi na ulice Kalkute med uboge. Magdalena Kanjč, njena tovarišica iz noviciata, sprejme njeno odločitev z razumevanjem, čeprav težko. P. Cukale piše: "Svetniška s. Magdalena me je večkrat po prleško podrezala - češ - vi toliko pišete o Materi Tereziji, mene pa popolnoma pozabljate. In imela je prav, saj je ostala pozabljena, čeprav se je v svoji gorečnosti močno približala svoji sopotnici Tereziji." Tudi Magdalena Kanjč se je, podobno kot Mati Terezija, posvetila gobavcem in revnim bolnikom v misijonu Morapaj.

Slovenska Mati Terezija

P. Kokalju je takole opisal svoje življenje: „Slovenka sem, rojena v Veliki Nedelji pri Ormožu. Pred odhodom v misijone sem preživela osem let v Zagrebu. Tam sem veliko brala o misijonih in spoznala dva jezuita, ki sta odpotovala v Indijo. Jezus me je poklical za misijonarko, ko sem izpolnila že 36 let. Mater Terezijo sta pripeljala k meni v Zagreb njena mati in sestra. Skupaj s Terezijo sva odpotovali na Irsko in v Indijo. V Kalkuto sva prispeli 6. januarja 1929." Čeprav jo je Terezija vabila, da bi skupaj ustanovili red za pomoč sirotam, se ji ni pridružila. Je pa na drugačen način opravljala podobno delo kot Mati Terezija, saj pravi: „V Morapaju sem odprla kliniko, kjer sem sprejemala do tristo bolnikov na dan in obiskovala vasi." Ko so jo ljudje spraševali, zakaj se ne pridruži Materi Tereziji, jim je odgovarjala: „Naj Mati Terezija dela v slavnem Jeruzalemu, sama pa bom ostala v skromnem Nazaretu. Ko sem vprašala nekega duhovnika, če morda napak ravnam, mi je svetoval, naj le ostanem v Morapaju."

Čudodelna zdravnica

V Morapaju, misijonski postaji blizu Kalkute, je preživela 33 let, najdaljše obdobje svojega plodnega misijonskega življenja. Tam je sodelovala s slovenskimi misijonarji, ki so ob Gangesu ustanovili bengalski misijon. S posebno ljubeznijo se je posvečala gobavcem.

O s. Magdaleni so govorili, da je "čudodelna zdravnica". Pripovedovali so legende o tem, kako je ozdravljala in spreobračala. Bolj so jo poslušali kot kakšnega duhovnika. Sama je rekla, da je krstila 2400 ljudi. Zdravljenje je vedno povezovala z molitvijo in mislijo na Jezusa, ki je umrl na križu. Zdravila je celega človeka, telo in dušo obenem. P. Cukale, ki jo je večkrat obiskal, se je tako spominja: "Če je nekaj dni nisem obiskal in se z njo pogovoril, najraje v slovenščini, me je pokarala z besedami 'Bog vam odpusti ali pa May God forgive you! Dvanajst ur na dan s kratkim presledkom obeda se je posvečala bolnikom in bolnicam, povečini hindujcem in muslimanom. Nihče ji ni oporekal, ko je pokazala na križ na mizi, da počastijo Tistega, ki ozdravlja. Bili so čudeži, majhni in veliki, o katerih vedo starejši povedati, a prehajajo že v pozabo."

Sama je leta 1965 takole opisala svoje delo: "V našo ambulanto prihajajo bolniki tudi iz zelo oddaljenih vasi. Že zgodaj zjutraj čakajo, da bi prej prišli na vrsto. Vsak dan jih pregledamo okrog tristo, včasih tudi do štiristo. Čistimo rane in obvezujemo. Naši bolniki vedo, da je Jezus naš glavni zdravnik. Njemu zaupajo. Nekatere duhovno ozdravlja in taki so najsrečnejši."

Kljub takemu trdemu delu je dočakala 92 let, umrla je 2. aprila 1984. Sestre, ki so bile zadnje dni ob njej, so domačim pisale, da so "duhovniki sestro mazilili, nakar je našla neizrekljiv mir in tolažbo, ko je prejela sveto obhajilo".

Bengalski misijon

Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.

Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.

To hvaležnost je pokazala tudi v Bengaliji, zlasti ob pogrebih slovenskih misijonarjev. P. Kokalj piše: „Videl sem Mater Terezijo klečati v kapeli sv. Frančiška Ksaverija, ko je zrla na odprto krsto p. Janeza Ehrlicha in ko je šla za krsto v procesiji, sklonjena nad svojim rožnim vencem."

p. Cukale - nesojeni najožji sodelavec

Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja." 

„Leta 1956 sva z župnikom Mater povabila v Kidderpur. Želela je, da bi njene sestre našle primerno zaposlitev po župnijah in naj bi se iz župnijskega središča spuščale v predmestne razdrtije. Povedal sem ji, odkod prihajam. Bil sem vešč kidderpurskih slumov, ki jih je ta ljubljenka predmestnega uboštva želela videti. Trčili smo na tisto četrt z rdečo lučjo, od koder se je slišalo razgrajanje in prostaštvo. 'Kako naj pošljem sestre same v te nevarne kraje? Tukaj bi morali postaviti svoje šotore bratje, Misijonarji ljubezni.

Ali bi mi ustregli,' me vpraša, 'da organizirava novo vejo naše kongregacije?' Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity)."

Bogata srečanja z materjo

„Od takrat naprej sva vse večkrat srečala in zame je bilo vsako srečanje z Materjo pravi praznik, nekako očiščevanje in spraševanje vesti. Ko so se pri njej vrstile množice in ko me je opazila, mi je namignila, naj počakam. O čem sva se menila? Nič posebnega. Moje prvo vprašanje je bilo seveda, koliko novih postaj je odprla in pričela je govoriti s takim navdušenjem o svojih sestrah, o ljudeh , ki prihajajo k njej, o sreči spoznanja, da Kristus živi tudi med nekristjani in včasih posebno med njimi, o njihovi darežljivosti in zaključek je bil, ali ni res, kako dober je Jezus? Čisto preprosto, a dovolj, da te gane do globin. Ko sem jo nekoč vprašal, kako je to, da nas vaša beseda, Mati, gane, kot nikoli tako, in ob vprašanju kako se pripravlja na pogovor pred velikaši in vladarji tega sveta, je povzdignila težki in oguljeni rožni venec in iskren nasmeh ji je zaigral v očeh in brez besed sva se razumela."

Zadnje srečanje

„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo."

Ganljiva je tudi ta patrova pripoved: „Bil je zadnji mesec njenega življenja. Prišel sem in srečal s. Moniko, ki je nadzorovala prišlece. Pozdravil sem jo. Poprej mi je še s. Joel zaklicala, naj le pridem gor, saj bo materi odleglo, če jo pozdravim...

'S. Monika, kajne bolje je, da je ne motim.' Hvaležno me je pogledala in skoraj neslišno dihnila: 'Hvala, pater, za razumevanje.' Odšel sem z mesta, kjer sva se s Terezijo tolikokrat srečala in sem toliko pridobil ob srečanjih." O svojih srečanjih z njo pa pravi: „Bog bodi zahvaljen za ta neprecenljivi dar duhovnega prijateljstva. Pa ne le jaz. Mnogi misijonarji se imajo, pravijo, zahvaliti njej in njenemu poslanstvu. Ne pozabimo njenega gesla: Ni potrebno, da postanem učinkovit, dovolj je, da ostanem zvest...".

Zadnje ure in slovo

Dogodke zadnjih trenutkov je patru pripovedovala sestra - zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani: „Elektrika je ugasnila, kar se v Kalkuti večkrat dogaja. Mati je oslabela in lovila dih: 'Ne morem dihati.' Pograbila sem injekcijo, padla mi je iz rok in se zdrobila. Gospod jo je hotel k sebi na prvi petek. Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil".

Pater je ob smrti Matere šel na ulice in opazoval ljudi in zadnjo povorko z njenim truplom, odetim v narodno trobojnico. Tisoči ljudi so se zgrnili na stadion Jawarhala Nehruja v Kalkuti. „A med njimi ni bilo najrevnejših iz slumov, tistih, za katere je Mati Terezija izgorela. A solze revnih so tekle v potokih, mnogo bolj od tistih, ki so bili navzoči ob veličastnem prazniku Terezijinega odhoda."

Njen grob je postal romarsko središče. „Ljudje prihajajo k njenemu grobu in polagajo na sarkofag cvetje in molitve. Po smrti sem bil že trikrat na obisku pri Materi. Srečal sem tudi s. Nirmalo, ki mi je izročila svežo fotografijo, sliko Srca Jezusovega, prineseno iz Skopja, pred katero si je Mati izprosila svoj. Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes," je še leta 1998 zapisal za Ognjišče p. Jože Cukale.

Božo Rustja

(priloga 10_1998)

"Vse gre navzgor!"

"To sprejemam od Gospoda, vendar bi le rad doživel 1. januar 2000," je dejal p. Jože Cukale, zadnji slovenski misijonar v Bengaliji, ko je junija 1999 zvedel, da ima raka. Želja se mu ni izpolnila: umrl je 21. oktobra. V prejšnjem Ognjišču smo pisali o njem kot o priči svetosti matere Terezije, s katero ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Po njegovi smrti je v reviji Mladika (Trst) izšlo besedilo pogovora, ki ga je Jože Cukale imel za slovenski tržaški radio novembra 1998, ko je bil zadnjikrat doma. Iz tega pogovora izžareva njegova evangeljska toplina (lahko rečemo tudi svetost), zato ga predstavljamo kot pričevalca - z življenjem in globokimi mislimi.

"Misijonar ne sme nikoli pozabiti ne svojega kraja ne jezika svoje matere," je dejal Jože Cukale v pogovoru za Ognjišče leta 1988. Vedno je ostal tesno povezan z družino, zadnje čase predvsem z nečakinjo in njenimi doma na Vrhniki. Materin jezik pa je hranil z branjem slovenskih časopisov (predvsem Družine in Ognjišča) in knjig, veliko si je dopisoval, iz srca so mu nenehno vreli verzi in nekaj od teh je izšlo v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam (Mohorjeva, Celje 1994), v kateri so tudi njegove risbe.

Na Cankarjevi Vrhniki je zagledal luč sveta 27. aprila 1915 kot najstarejši od sedmih otrok. "Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se naučil garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945 (v Kočevskem Rogu), ena sestra je umrla, ostale so še tri: ena je v Ljubljani, dve pa sta na domu." Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. "Zavestno sem razumel, da je duhovnik človek za druge." Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990).

Že leta 1953 se je prvič srečal z materjo Terezijo. "Imel sem duhovne vaje za njene sestre." Med njima so se spletle močne duhovne vezi. "Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi najtežje probleme, najsi bodo moralni ali socialni ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom." Na željo matere Terezije je leta 1990 odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Po vrnitvi od tam je nekaj časa delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, od lanskega poletja pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju. Temeljno potezo svojega duhovniškega dela je videl v široko odprtem prijateljstvu. "Bog me je blagoslovil z mnogimi prijatelji raznih ver, prepričanj in političnih opredelitev."

(pričevanje 01_2000)

* 27. april 1903, Škofja Loka, † 20. januar, 1989, Buenos Aires

"Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri - kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in - pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src..." Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije - druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi "rdečih" je moral zaradi "napačne barve" zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.

Od doma in po svetu - s Škofjo Loko v srcu

V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. "Pa ste bili v Škofji Loki?" Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: "No, potem niste bili v Sloveniji." Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil "izbrisan") v Škofji Loki, pričeval: "Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.

Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni." Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.

Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik...

Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. "O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti" (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je "spregovoril" predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo - ep "Velika črna maša za pobite Slovence"; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.

Tudi s prozo se je Tine Debeljak ukvarjal že v dijaških letih. Dijaška revija Zora mu je kot petošolcu objavila njegov zapis Poetična proza o Koroški, Prozne sestavke je pisal tudi kasneje v Argentini. Veliko kulturno nalogo je opravil kot prevajalec. Znal je vse slovanske jezike in iz njih prevajal. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri reviji Dom in svet, ki ga je sprejel leta 1938, ko je pretila nevarnost, da jo Katoliško tiskovno društvo, njen lastnik, ukine zaradi Kocbekovega članka o Španiji. Zaradi svoje spravljive narave je imel moč osvajati ljudi in tako je v DS obdržal večino starih sodelavcev in odkril nove (Balantiča, Hribovška). Revijo je urejal pod italijansko in nemško okupacijo do konca izhajanja leta 1944.

Patriarh slovenske emigracijske književnosti

S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka "odlikoval" pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas "strupen" in "smrtno nevaren" tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. "Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh" (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 1, str. 76.

* 28. april 1909, Beltinci; † 8. oktober 2003, Ljubljana

Mladost v varstvu Bogu posvečenih sorodnikov

Zadnja leta svojega dolgega življenja - izteklo se je v 95. letu - je Vilko Novak preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami), kamor so ga sprejeli na priporočilo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. Tja je nekako spadal zaradi svojih ožjih sorodnikov: strica Ivana Baša, bogojanskega župnika in graditelja tamkajšnje cerkve - Plečnikovega bisera, drugega strica Jožefa Baša, ki je umrl kot bogoslovec, ter dveh tet redovnic. Duhovniki so sicer tudi vse življenje bili njegovi prijatelji. Rojen je bil 28. aprila 1909 v Beltincih; od šestega do dvaindvajsetega leta je živel pri stricu Ivanu Baši v bogojanskem župnišču. Tam je spoznaval prekmurske duhovnike in veliko delo njihovih prednikov za ohranitev jezika in narodnosti od Mikloša Kuzmiča ter bogojanskega rojaka Jožefa Kosiča do Ivanocyja in njegovih učencev. Njegov oče je bil vzgojen v katoliškem okolju, čeprav je bil sin trdega goričkega evangeličana, a poročen s katoličanko. Novakov dedek po materi je bil sodelavec beltinskega župnika Marka Žižka, velikega narodnjaka. Od leta 1891 je bil poverjenik Mohorjeve družbe, ki je leta 1896 imela v župniji že 115 udov! V hiši svojega strica je mladi Vilko imel branja na pretek. "Odkril sem prekmurski Kalendar Srca Jezušovega od 1904 dalje in mesečnik Marijin list, ki ga je namesto obolelega J. Klekla st. štiri leta urejeval Ivan Baša. Prebiral se tednik Novine - in tako ob knjižnem jeziku in slovenski kulturi spoznaval tudi prizadevanje prekmurskih duhovnikov, da bi ohranili ljudstvu njegov jezik, ga poučevali in zabavali. Tako je bila nezavedno že zgodaj določena moja prihodnost, moja ljubezen in moja strokovna usmerjenost."

Doktor slavistike, potem pa še doktor etnologije

Po prvi svetovni vojni je bilo Prekmurje po tisočletnem madžarskem gospostvu priključeno Sloveniji. Oktobra 1919 so odprli v Soboti slovensko gimnazijo in s tem je bila Prekmurju dana možnost, prvič v zgodovini, priti do lastnih izobražencev, šolanih v slovenskem jeziku. v slovenski kulturi. Vilko je na tamkajšnjo gimnazijo odšel jeseni 1920 in začel se mu je odpirati slovenski svet znanja. Z očmi in ušesi je poslušal profesorja Franca Sušnika, ki ga je učil slovenščine. V Soboti je Vilko končal pet razredov gimnazije, preostale tri razrede pa v Ljubljani. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko, kjer je leta 1933 diplomiral in se usposobil za gimnazijskega profesorja. To službo je opravljal petnajst let in sicer v Mariboru, Soboti, Kranju, spet v Soboti, med vojno v vojvodinski Senti, ponovno v Soboti in Kranju ter končno v Ljubljani. Vmes je na univerzi v Budimpešti leta 1944 obranil doktorsko tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije, leta 1947 pa je na univerzi v Ljubljani dosegel doktorat iz etnologije s tezo Ljudska prehrana v Prekmurju. Leta 1955 je bil Vilko Novak izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 za izrednega profesorja, leta 1972 pa za rednega profesorja. Leta 1975 je bil upokojen, vendar je nekaj let še predaval. Dolga leta je bil edini redni učitelj na oddelku in vsi tedanji diplomiranci med slovenskimi etnologi so se strokovno oblikovali pod njegovim vodstvom. Po njegovi sodbi je bila etnologija od nekdaj ena najbolj humanističnih znanosti, saj razglaša enakost vseh ljudstev, ki imajo vsa svojo kulturo in niso "divjaki, primitivni".

Bil je glasnik svoje ljubljene slovenske krajine

"Moje življenje in delo določata rodna pokrajina in moj rod," je dejal v pogovoru za Družino ob svoji osemdesetletnici. Svet onkraj Mure, ki mu danes pravimo Prekmurje, je nekdaj nosil lepo ime Slovenska krajina in njej je posvetil večino svojih del. "Med štirinajstimi Novakovimi samostojnimi publikacijami se jih kar devet nanaša na prekmursko oziroma porabsko problematiko," je zapisal etnolog Slavko Kremenšek. "Znanje madžarskega jezika, ki je bolj redko med slovenskimi izobraženci, mu je omogočalo celovit vpogled v literaturo in vire, ki se nanašajo na njegovo rodno Prekmurje in na Slovensko Porabje." Bil je izredno plodovit pisatelj. Jože Zadravec v spominskem zapisu v prekmurskem koledarju Stopinje (Novak je bil njegov zvest sodelavec) našteva: njegove bibliografske enote vsebujejo pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva (Izbor prekmurske književnosti, 1936; Izbor prekmurskega slovstva, 1976), ljudsko izročilo (Štefan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, 1988), preglede kulture in omike, vrednotenje za Prekmurje in Porabje najpomembnejših osebnosti iz preteklosti, slovar stare knjižne prekmurščine, vrelce duhovnosti (Slovenske ljudske molitve, 1983), najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice (Martjanska pesmarica, 1997), orise verskih in narodnostnih tokov ob prelomu stoletja, obsežne preglede etnološkega gradiva. "Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo, približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji" (J. Zadravec).

Leta 2000 je izbral "nekaj pesmi vsega življenja" in jih v samozaložbi izdal v knjigi s pomenljivim naslovom Zbogom, življenje. To življenje, ki je štelo nad štiriindevetdeset rodovitnih let, se je izteklo 8. oktobra 2003.

(obletnica meseca 05_2009)

PAPEŽ JANEZ XXIII. OD KMEČKEGA DOMA DO NEBEŠKE SLAVE

Kronološki zapis njegovega življenja

1881 Angelo Roncalli, sin Giovannija Battista in Marianne Mazzola, se rodi 23. novembra v Sotto il Monte (Bergamo), isti dan je krščen.

1889 Prejme zakrament svete birme in prvo sveto obhajilo.

1892 Vstopi v malo semenišče v Bergamu, nato v bogoslovno semenišče; po dveh letih bogoslovja nadaljuje študij v Rimu.

1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.

1914 Izbruh prve svetovne vojne. Smrt papeža Pija X., nasledi ga Benedikt XV. Med vojno vojaški kaplan Roncalli streže ranjenim vojakom.

1925 Papež Pij XI. ga imenuje za apostolskega vizitatorja v Bolgariji. Posvečen je za škofa, njegovo geslo je 'Pokorščina in mir'.

1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.

1939 Umrje papež Pij XI., nasledi ga Eugenio Pacelli – papež Pij XII.

1. septembra Nemčija zasede Poljsko, kar pomeni začetek druge svetovne vojne. Roncalli med vojno organizira razne akcije za pomoč grškemu narodu in za rešitev tisočev Judov v Turčiji.

1944 Imenovan za apostolskega nuncija v Franciji: 31 decembra preda poverilna pisma De Gaullu, 1. januarja 1945 kot dekan diplomatskega zbora vošči francoskemu predsedniku.

1953 Imenovan za beneškega patriarha in kardinala, 15. januarja prejme znamenja kardinalske časti v Elizejski palači. 15. marca začne svojo službo patriarha v Benetkah; Benečane brž osvoji s svojim preprostim in prisrčnim nastopom.

1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za 'prehodnega' papeža.

1959 25. januarja v baziliki sv. Pavla koncil, rimsko sinodo in preureditev cerkvenega prava. Napiše okrožnico 'Ad Petri Cathedram', v kateri predstavi program svoje papeške službe.

1960 Od 24. do 31. januarja rimska sinoda. Ustanovitev pripravljalnih teles za koncil.

1961 Okrožnica 'Mater et magistra' (Mati in učiteljica) o socialnih vprašanjih. Uradna napoved koncila z apostolskim pismom 'Humanae salutis'.

1962 Okrožnica 'Delajmo pokoro' o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.

1963 11. aprila (ne veliki petek) podpiše svojo okrožnico-oporoko 'Pacem in terris' (Mir na zemlji). 3. junija konča svojo življenjsko pot. Ves svet z molitvijo spremlja njegovo umiranje.

2000 Končan je postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

2014 27. aprila papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

PONIŽNOST IN KROTKOST SRCA

Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.

Ko so tisti večer prišli v papeške prostore, je bil tajnik zaskrbljen in nekoliko zmeden.glavi mu je rojilo tisoč stvari, ki bi jih bilo treba narediti, urediti. »Svetost, ali naj koga pokličem? Treba je pripraviti radijsko poslanico, poklicati latiniste, da jo uredijo, potem pa še...« Novi Kristusov namestnik ga je ustavil in mu mirno dejal: »Dragi sin, zdaj me pusti, da v miru odmolim večernice, sklepnice in rožni venec, potem pa se bomo pogovorili.«

Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno bakljado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: "Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakelj, zdi se, da je požar." Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: "Daj mi štolo!" Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. "Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje." Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: "Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža."«

»Spominjam se smrtnega boja papeža Janeza in njegove vedre predanosti sestri smrti. Bil je prepričan, da bo koncil šel naprej. Zelo je cenil kardinala Montinija, milanskega nadškofa. Na smrtni postelji je izrekel željo: Moj naslednik bi lahko bil Montini... Ko je bil kardinal Montini 21. junija 1963 izvoljen za papeža, mi je zaupal, da je papeško službo sprejel zato, da bi nadaljeval koncil, to veliko delo, ki ga je začel papež Janez XXIII.«

SVETNIK NI POSTAL ZATO, KER JE BIL PAPEŽ

Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. IZ RODNE POLJSKE V VEČNO DOMOVINO

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

 1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

ČUTIL SEM, DA JE BIL JANEZ PAVEL II. SVETNIK

Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. »Prvo zavestno srečanje s kardinalom Wojtylom je bilo v konklavu, v katerem je bil izvoljen papež Janez Pavel I. Skupaj sva sicer delala na koncilu, vendar na različnih področjih. Ko sem ga osebno spoznal, sem takoj dojel z vso močjo njegovo človeško toplino, ki jo je izžareval ... Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času ... Moj spomin na Janeza Pavla II. je pol hvaležnosti. Nisem ga mogel in ga tudi nisem hotel posnemati, sem pa skušal peljati naprej njegovo delo.« V svoji homiliji ob beatifikaciji Janeza Pavla II. 1. maja 2011 je dejal: »Zgled njegove molitve me je vedno prevzel in mi bil v spodbudo: potopil se je v srečanje z Bogom. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi oropal vsega, toda on je vedno ostal 'skala', kakor je hotel Kristus.«

"MOJ ŠKOF JE POSTAL PAPEŽ"

Kardinal Stanislaw Dziwisz, kot krakovski nadškof naslednik Karola Wojtyla, je bil njegov tajnik skoraj štirideset let – od oktobra 1966 do smrti papeža Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Svojega škofa je spremljal na številnih potovanjih. V Rimu je bil z njim prvič avgusta 1978, po smrti papeža Pavla VI., za konklave, v katerem je bil izvoljen Janez Pavel I. Ko je krakovski nadškof Wojtyla zvedel za njegovo nenadno smrt, je bil pretresen. »Ne vemo, kaj je hotel Kristus povedati Cerkvi in svetu s to smrtjo,« je dejal v homiliji pri maši za umrlega papeža. Ko sta potovala v Rim za naslednji konklave, se spominja Dziwisz, je bil njegov nadškof bolj zamišljen ... Ko je 16. oktobra 1978 zaslišal ime kardinala, ki je bil izvoljen, ga je prešinilo: »To je moj škof!« Obšlo ga je neizmerno veselje, hkrati pa je kar otrpnil. Še isti večer mu je papež Janez Pavel II. rekel, naj ostane njegov tajnik. Ko se ozira nazaj, je prepričan: »Vse njegovo dotedanje življenje je bila priprava na to edinstveno in nadvse težko poslanstvo. V Vatikanu se je takoj počutil kot doma... Molitev je bila središče njegovega življenja. V kapeli je imel tudi mizo in papir in pred Najsvetejšim so nastajale njegove okrožnice in drugi dokumenti.«

Dziwisz je bil izvršitelj oporoke papeža Janeza Pavla II. »Razdeli vse!« mu je naročil pred smrtjo. Materialnih dobrin ni zapustil, ogromna pa je njegova duhovna dediščina.

'DOPOLNJENO JE' PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Renato Buzzonetti, papežev osebni zdravnik, je bil ob njem, ko je njegovo življenje ugašalo. Zapisoval si je vse dogajanje. V četrtek, 31. marca 2005, je papež med mašo ob njegovi postelji prejel zakrament bolniškega maziljenja. Med posvetitvijo je papež rahlo dvignil desnico za kruh in vino, pri Jagnje Božje je trikrat nakazal trkanje na prsi. V petek je z duhovniki spremljal molitev križevega pota: pri vsaki postaji se je pokrižal. V soboto, 2. aprila, je zjutraj sodeloval pri sveti maši. Okoli 15.30 je sestri Tobiani v poljščini zašepetal: »Pustite me oditi h Gospodu!« Te besede so bile njegov DOPOLNJENO JE.

Okoli 19. ure je padel v globoko nezavest. Ob 21.37 je njegovo srce prenehalo biti. Vsi so nekaj minut ostali zatopljeni v molk, potem pa so v materinem jeziku umrlega papeža zapeli zahvalno pesem. Ko se je v papeževi sobi prižgala luč, je množica, ki je napolnila Trg svetega Petra, vedela: ljubljeni papež je odšel v Očetovo hišo.

ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika). (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

Sv. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa, ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju (papež Frančišek)

Nekaj misli sv. Janeza Pavla II.:

Nam kristjanom ne sme veliko pomeniti, ali je kdo bolan ali zdrav; končno je pomembno edino to: ali si pripravljen po svoji vesti in veri v vsakem življenjskem položaju ter s svojim zares krščanskim zadržanjem uresničiti dostojanstvo, ki ti ga je podelil Bog ali pa hočeš to svoje dostojanstvo s površnim in neodgovornim življenjem, z grehom in krivdo pred Bogom, izgubiti (papež Janez Pavel II.)

Človek ne more živeti brez ljubezni Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen.

Bog se je približal. Med nami je. Rodil se je v Betlehemu ... Čeprav nas od njegovega rojstva loči dva tisoč let, je vedno pred nami in vedno hodi spredaj. Moramo "hiteti za njim" in ga skušati "dohiteti"... Po Kristusu je Bog izrazil svoje veselje nad človekom. Človeka se ne sme uničiti, ni dovoljeno človeka poniževati, ni ga dovoljeno sovražiti.

Trpljenje je tudi poziv k izpričevanju človekove moralne veličine, človekove duhovne zrelosti. Kristusovi mučenci in spoznavalci v različnih dobah so nam to dokazali s svojo zvestobo besedam: »Ne bojte se tistih, ki vam umorijo telo, duše pa vam ne morejo umoriti«.

Mož je poklican, da kot tisti, ki daje božjemu očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj vseh članov družine.

Od vsake preizkušnje, v kateri zmagamo, je navsezadnje odvisen moralni red. Vsaka izgubljena preizkušnja pa rodi nered.

Cerkev se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta.

Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja.

Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi resničnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.

Praktičen zgled in živo pričevanje staršev je temeljna prvina in nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev. Le če oče in mati molita skupaj s svojimi otroki in izpolnjujeta s tem svojo kraljevsko duhovništvo, prodreta globoko v njihova srca in zapustita tam sledove, ki jih dogajanja poznejšega življenja ne bodo mogla izbrisati.

Če je v nas moč božjega Duha, je v nas tudi močna vera v človeka – vera, upanje in ljubezen: neuničljive so in po njih smo pripravljeni pričati za stvar človeka pred vsakomer, ki mu je ta stvar zares pri srcu, ki mu je ta stvar sveta, ki ji želi po najboljši volji služiti.

Marija je bila res združena z Jezusom. Evangeliji niso ohranili dosti njenih besed. Tiste pa, ki so ohranjene, nas vodijo k njenemu Sinu in njegovi besedi. V Kani Galilejski je govorila najprej s svojim Sinom, potem pa rekla služabnikom: »Kar koli vam poreče, storite.« Isto sporočilo ima danes za nas

Tudi kadar je ista žena mati več otrok, je njen osebni odnos do slehernega od njih značilen za materinstvo v samem njegovem bistvu. Vsak otrok je namreč rojen na edinstven in neponovljiv način, in to velja tako za mater kakor za otroka. Vsakega otroka enako obdaja tista materinska ljubezen, na kateri je zgrajena otrokova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Kristus nas uči marsikaj ... Uči nas ponižnosti pred Bogom, pred ljudmi in pred vesoljem. Toda njegov nauk izključuje občutek manjvrednosti in občutek večvrednosti, saj se taki občutki ne ujemajo ne z resnico ne z ljubeznijo.

Kristusovo vstajenje nam je razodelo 'slavo prihodnjega veka' in obenem potrdilo 'povišanje križa': tisto veličastvo, ki je vsebovano v Kristusovem trpljenju samem, veličastvo, kakršno je v človekovem trpljenju pogosto odsevalo in še odseva kot izraz njegove, duhovne veličine.

Marijina vera, ki zaznamuje začetek nove in večne zaveze Boga s človeštvom v Jezusu Kristusu, ta njena junaška vera 'prehiteva' in 'gre pred' apostolskim pričevanjem Cerkve ter ostane navzoča v srcu Cerkve skrita kot posebna dediščina božjega razodetja.

Cerkev, ki nenehno premišljuje celotno Kristusovo skrivnost, z vso gotovostjo vere ve, da je odrešenje na križu vrnilo človeku na zunaj njegovo dostojanstvo in njegovemu bivanju na svetu smisel.

Kako naj se otroci razvijajo v ljubezni do človeških in krščanskih vrednot, če so postali sirote v moralnem pogledu, ker ni vzgojiteljev in vzornikov?

Družina je prva in temeljna človeška skupnost. Ona je življenjski okvir, je ozračje ljubezni. Življenje vsake družbe, naroda ali države je odvisno od družine, če je le v resnici pravi življenjski okvir in ozračje ljubezni.

Pred Križanim v nas človek, ki je udeleženec odrešenja, prevlada nad človekom, ki hoče biti zagrizen sodnik božjih sodb v svojem življenju in v življenju človeštva.

"Novo Marijino materinstvo", porojeno iz vere, je sad "nove" ljubezni, ki je v polnosti dozorela v njej pod križem, na temelju njene udeleženosti pri Sinovi odrešenjski ljubezni.

Bog je vedno na strani trpečih. Njegova vsemogočnost se razkriva prav v dejstvu, da je svobodno sprejel trpljenje.

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna.

Družina pripada najbolj izvirni in sveti dediščini človeštva! Kar namreč ogroža družino, ogroža človeka.

Ljubezen ni sanjarija: človeku je dana kot naloga, ki jo mora izpolniti s pomočjo božje milosti.

Otroke potrebujemo, ker nas vodijo k Bogu, k božjemu kraljestvu. Tu mislimo lepoto tolikih otrok, predvsem pa bolnih otrok, ki so še posebno lepi.

Ni dvoma, da duhovnik, skupaj z vso Cerkvijo, potuje s svojim časom in je pazljiv in dobrohoten, hkrati pa kritičen in buden poslušalec tega, kar zori v zgodovini.

Življenje je zaupano človeku kot zaklad, ki ga ne sme zapraviti, kot talent, s katerim mora gospodarno upravljati.

Ljubezen obsega tudi človeško telo in telo je deležno duhovne ljubezni.

Zvestobo lahko imenujemo doslednost, ki traja vse življenje.

Materinska ljubezen obdaja vsakega otroka na isti način: na tej ljubezni temelji njegova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Bog zaveze je zaupal življenje vsakega človeka drugemu človeku, njegovemu bratu, po zakonu vzajemnosti dajanja in prejemanja, darovanja samega sebe in sprejemanja drugih.

Drevo križa ob večnem cvetenju rodi vedno nove sadove odrešenja in zveličanja. Zato verniki gledajo zaupljivo na križ.

Marijo najdemo ob vznožju križa. S svojim pogumnim dejanjem je slika in predujem poguma vseh žena vseh časov, ki pomagajo vsem pokolenjem dajati Kristusa.

Zakon - podobno kot duhovništvo - zahteva ponižno velikodušnost in medsebojno zaupanje, ki prihaja iz globljega vira in ne samo iz človeškega čustva.

Vse življenje Device in Matere je zaodeto v gotovost, da ji je Bog blizu in da jo spremlja s svojo previdnostno dobrohotnostjo. Tako je tudi s Cerkvijo.

Lepota je ključ do skrivnosti in klic k presežnosti. Povabilo k okušanju življenja in k sanjam o prihodnosti.

Glasba opozarja na to, da je vera tudi stvar veselja, ljubezni in svete spoštljivosti.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.

Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.

Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.

Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.

Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.

Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.

V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.

Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v 'Marijino šolo', da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.

Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji 'trdnosti'.

Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.

Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.

Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.

Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.

Božič je povabilo, da pomislimo na svoje rojstvo v stvarnosti čisto posebnih okoliščin vsakogar.

Nihče ni tako kakor Mati Križanega izkusil skrivnosti križa, vznemirljivega srečanja presežne božje pravičnosti z ljubeznijo: tega "poljuba", s katerim je usmiljenje poljubilo pravičnost.

Čeprav je ista žena mati večih otrok, njeno osebno razmerje z vsakim izmed njih označuje materinstvo v njegovem bistvu.

V zgodovini odrešenja je krščanski zakon verska skrivnost. Družina je skrivnost ljubezni, ki neposredno sodeluje z božjim ustvarjalnim delom.

Vsako življenje, tudi najbolj nepomembno za ljudi, ima v Božjih očeh večno in neskončno vrednost.

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge.

Kristus je odrešil vsakega človeka brez izjeme. Z vsakim človekom brez izjeme je Kristus povezan, tudi če se človek tega ne zaveda.

Že na začetku svojega duhovniškega poklica sem bil prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi.

Ne samo, da se človekovega življenja ne sme uničiti, ampak ga je treba z vso ljubečo pazljivostjo varovati; življenje najde svoj polni smisel v sprejemanju in darovanju ljubezni.

Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji.

Živeti po vesti pomeni živeti po zakonu lastne narave in obrnjeno, živeti po tem zakonu pomeni živeti po vesti; seveda po pravi in nepristranski vesti, torej po vesti, ki pravilno razbira vsebino zakona ki ga je Stvarnik zapisal v človeško naravo.

Evangelij poudarja, da je človek bitje za življenje. Človeka Bog kliče, da bi bil deležen božjega življenja. Človek je bitje, poklicano k veličastvu.

Zahtevati pravico do splava, do uboja otroka, evtanazije in jih razglašati za zakonite, je isto kot pripisovati človeški svobodi sprijen in gnusen pomen: namreč absolutne oblasti nad drugimi in proti drugim. To pa je smrt prave svobode.

Svoboda ne pomeni samovolje. Človek ne sme storiti vsega, kar more in kar se mu poljubi. Ni svobode brez vezanosti. Človek je odgovoren sam zase, za sočloveka in za svet. Odgovoren je pred Bogom.

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom.

Vse življenje Cerkve je potopljeno v odrešenje in diha odrešenje. Da bi nas odrešil, je Kristus prišel na svet iz Očetovega naročja, je za človeštvo sam sebe žrtvoval na križu.

nekaj misli sv. Janeza XXIII.:

Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.

Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.

Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.

Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.

Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal

Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.

Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.

Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.

Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.

Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.

Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.

Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.

Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.

Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.

Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.

Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.

Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.

Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.

Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.

Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.

Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.

Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.

Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.

Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.

Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.

Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.

Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.

Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.

Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.

Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.

Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

Pripravil Marko Čuk

LETA 1882 UMRL RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (* 1803)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela ... Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

LETA 1903 ROJEN TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK († 1989)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu ... Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz ...). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Po končani drugi vojni je leta 1945 emigriral v Argentino, kjer je izdal več pesnitev in pesniških zbirk, postal je podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2009

LETA 1915 ROJEN P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR († 1999)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

... več o njem v članku gost meseca 10_1988

... v prilogi 10_1998, v kateri se spominjamo slovenskih vezi z Materjo Terezijo

... in v pričevanju 01_2000

nekaj njegovih misli ...

• Nekoč mi je nekdo rekel: "Vse gre navzdol!" Jaz pa sem mu odgovoril: "Vse gre navzgor!" Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to de¬želo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla sko¬zi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit...
• Veliko sveta sem prehodil. Moje poglavitno spoznanje je: ljudi vsega sveta muči predvsem lakota po duhovni hrani.

LETA 1945 UMRL JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU (* 1868)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

LETA 1993 UMRL FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK (* 1910)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

LETA 1999 UMRL OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA (* 1931)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.

Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).

Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931-1999). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41

nekaj njegovih misli ...

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.

... več misli Otmarja Črnilogarja

LETA 2020 UMRL FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig ... nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) ...

več:
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk