* 18. april 1893, Nabrežina pri Trstu, † 29. november 1948, Ljubljana

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnika zasužnjene Primorske, ki je znal prisrčno zapeti tudi otrokom, predstavljamo ob obletnici rojstva.

»V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil«

Tako se začenja znana otroška pesem Iga Grudna, posvečena sinu. Ta 'oče' je torej pesnik sam. Rodil se je 18. aprila 1893 v Nabrežini v družini z desetimi otroki. Oče je bil posestnik in trgovec ter dolgoletni župan v tem slikovitem kraju, ki je bil nekdaj znan po kamnolomcih. Pri krstu je dobil ime Ignacij, vendar so mu vsi rekli Igo. Ljudsko šolo je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo šolo v Trstu, gimnazijo pa je končal v Gorici leta 1912. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju, toda že čez dve leti, po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, potem pa ne soško fronto, kjer je bil ranjen, zato mladi častnik ni več sodeloval v vojaških operacijah. Po vojni je nadaljeval študij prava v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1921 promoviral. V Ljubljani je bil nekaj časa služboval kot pripravnik v odvetniški pisarni, nato pa je postal samostojen odvetnik. V tem času se je poročil z Adelo Heine, pranečakinjo nemškega pesnika Heinricha Heineja. V zakonu, ki je trajal malo časa, se jim je rodila hči Marija. V drugem zakonu s Pepco Zajčevo sta se po drugi svetovni vojni rodila dva sinova. Med vojno so ga Italijani najprej zaprli v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v razna taborišča, nazadnje na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Nekaj časa je upravljal taboriščno bolnišnico nato pa preko Visa, Italije in severne Afrike prišel v Beograd, kjer je z Matejem Borom in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Ljubljano je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Huda bolezen (izredno nagla skleroza ožilja) je 29. novembra 1948 pretrgala nit njegovega življenja.

»Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta«

Igo Gruden je bil radožive, sončne narave in imel je čut ljubezni do vsega živega in to je izpovedal v številnih svojih pesmih. Pisati jih je začel že v gimnaziji in jih objavljati v otroškem listu Zvonček, leta 1912 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu, objavljal je tudi v drugih revijah. Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Mladi Igo je bil lep fant, kar malce vase zagledan, zato mu je Oton Župančič dal vzdevek Narcis, on pa je tako naslovil svojo prvo zbirko, ki govori o sanjavo sentimentalni ljubezni. Povsem drugačne so Primorske pesmi: vanje je ujeta vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Pesnik se vrača v rodni kraj; spomini se razrastejo v svojevrsten klic k odporu. Vsa leta pred drugo svetovno vojno je Gruden redno objavljal po revijah. Šele leta 1939 je izšla njegova tretja zbirka Dvanajsta ura, ki razodeva pesnikovo doživljanje takratnega slovenskega trenutka in njegovo iskreno željo, da bi zavladalo bratstvo med narodi. Po vojni je Igo Grude izdal dve knjigi svojih pesmi: V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946). Prvo bi lahko imenovali "pesniški dnevnik Grudnove zunanje in notranje biografije iz okupacijskih let" (B. Paternu). Druga, ki naj bi izšla že leta 1941, pa pomeni nadaljevanje in dopolnjevanje njegove dotedanje narodnostno, socialno in humanistično zavzete lirike. Gruden je pripravljal izbor svojih pesmi, ki ga je dokončal Fran Albreht in je izšel v knjigi Pesmi (1949). Iz zbirke, ki obsega okoli 200 pesmi, je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike. Izbor je doživel več ponatisov.

»Jožek ima hiško, v nji za deklo miško«

Pomemben delež v pesniškem ustvarjanju Iga Grudna ima mladinska poezija, ki se uvršča med najboljše od Levstika In Stritarja do Ketteja in Župančiča. Že kot petnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve mladinske pesmi v otroškem listu Zvonček. Pesmi za otroke je vedno rad pisal. Kmalu po prvi svetovni vojni je te svoje pesmice zbral in jih podaril otrokom v zbirki Miška osedlana (1922). S svojo etnografsko podobo ta zbirka korenini vsa v kraških tleh, ki so bila Grudnu domača. Svoje mlade prijatelje šaljivo vabi na zanimive sprehode po kraških vaseh v okolici njegove rodne Nabrežine. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj takih pesmi, v katerih je opozoril na veliko krivico, da njegova ožja domovina ni bila priključena Sloveniji. Nekaj pesmi sta mu navdihnila sinova Primož in Aleš, zlasti prvi, ki je bil ob pesnikovi smrti star dve leti. Pesem Sinku, v kateri mu pripoveduje o svoji mladosti, o svojem šolanju v Gorici in o petindvajsetih letih fašističnega nasilja, se končuje z naročilom: »Naj kdor koli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedi spijo v njej, / zanjo bori se naprej!« Izbral je najboljše pesmi in jih pripravil za knjigo Na Krasu (1949), toda njenega izida ni dočakal. Knjiga je doživela več izdaj. Izbor Grudnovih otroških pesmi je izšel v knjigi Jožek ima hiško (1966). Igo Gruden je prejel leta 1947 Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Njegove ustvarjalne načrte je prekrižala nenadna smrt poldrugo leto pozneje. Leta 1949 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo kot 'pesniku slovenske brežine'. Leta 1967 pa so po njem poimenovali šolo in prosvetno društvo v Nabrežini.

(obletnica meseca 04_2013)

Naših 35 let - april 2000

Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte "pirh" - prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvež­čič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad "imenom in priimkom" lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal "zaščitni znak", ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanst­vu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posre­dovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.

"Očeta" Farnega ognjišča sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bole in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru in je v to naše mesto s svojo vsestransko apostolsko dejavnostjo, posebej med mladimi, vnašal sveži veter koncilske pomladi. Pogo­sto sta se srečevala in se pogovarjala, s kakšnimi pastoralnimi sredstvi bi se bilo mogoče približati ljudem, zlasti mladim. Kaj ko bi poskusili s pisano besedo? Začeli bodo izdajati Farno og­njišče, listič, ki bo imel večino vsebine skupne, na koncu pa bodo oznanila in te strani bodo posebne v koprski (500 izvodov) in posebne v postojnski "izdaji" (800 izvodov). Župniji sta si razdelili delo: Postojna bo imela na skrbi besedila, tipkanje matric in risbe (v tamkajšnji "ekipi" sem bil od vsega začetka tudi podpisani), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje. Ta "partizanski" način tiska na predpotopnem ciklostilnem stroju je prevzela koprska mladina ob pomoči nekaterih starejših, izkuše­nih vernikov. Delalo se je udarniško in največkrat ponoči. Vse je pri delu vodila nesebična ljubezen, zato so njihovi napori obrodili nepričakovano bogate sadove. Farno ognjišče je bilo kot evangeljsko "gorčično zrno", najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste v mogočno drevo.

Njegov tedanji (in sedanji) glavni urednik Franc Bole je v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo) zapisal: "Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve ti­skane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zuna­njosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpola­gamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim lju­dem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mu­čijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova ve­ra in njihovo življenje v največji nevarnosti."

Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim sr­cem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkrat­ne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo "osebnostne pote­ze", od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktu­alne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstav­ljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, "iskre" za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. "Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!"

Farno ognjišče je začelo izhajati v "zlatih časih" koncilske pomladi, ko so verni ljudje čutili lakoto po duhovni hrani. To potrjuje tudi zapis Iz uredništva na koncu druge številke Farne­ga ognjišča (27. maja 1965): "Prva številka našega Farnega ognji­šča je bila toplo sprejeta. Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov. Zahvaljujemo se vam, da ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo po­močjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo. Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, pris­pevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je naš skupni list! Priporočamo vam, da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite... Radi po­sodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej 'zarjave­la'." V tej številki najdemo tudi "anekdoto" o preveč navdušenem razširjevalcu našega lista. "Ali je to mogoče? Da, nekdo je pro­dajal po hišah naš list po 100 dinarjev za komad. Dišal pa je po alkoholu. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke!"

Listič se je priljubil ne le Koprčanom in Postojnčanom, ampak tudi mnogim, ki so kot turisti prihajali v ti dve mesti in so v cerkvi odkrili Farno ognjišče. Tako je kmalu zašlo tudi v druge kraje Slovenije. Tretja številka je imela že ličnejšo obleko ­tiskan dvobarvni ovitek, na zadnji strani lepo misel papeža Pav­la VI. o župniji. Avgusta 1965 je bil Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni. Jesenska številka je zamujala, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. "Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!" so sporočili iz uredništva.

V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika. Povpraševanje po Farnem ognjišču je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je spre­jela tiskarna Primorski tisk v Kopru (leto poprej je ponudbo ­gotovo po naročilu od zgoraj - zavrnila). Prva številka drugega letnika (1966) je bila tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Izginile so strani, namenjene župnijam Koper in Postojna, in list se je preimenoval v Ognjišče ter bil tudi "uradno" namenjen vsej slo­venski mladini. Naklada je med letom stalno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo tiskali 35.000 izvodov, pa je bilo še premalo, kajti ogla­šali so se vedno novi naročniki. Za to številko je tedanji kopr­ski škof dr. Janez Jenko napisal "spodbudno pismo" (V Božjem ime­nu pogumno naprej), ki ga je sklenil z besedami: "Ognjišče, list naše mladine, pogumno stopaj v imenu Jezusovem naprej v tretje leto svojega plemenitega delovanja! Postani prijatelj in sprem­ljevalec čim večjega števila doraščajočih fantov in deklet! Zaupam!"

Takrat nismo imeli še nobenih prostorov za uredništvo, še manj za upravo. Uredniško delo smo opravljali "za nameček" ob vsem drugem. Začetki "pravega" uredništva in uprave segajo v jesen leta 1967.

rubrika Naših 35 let 04_2000

LETA 1506 POSTAVILI TEMELJE BAZILIKE SV. PETRA V RIMU

Simbol Rima, 'večnega mesta', ki je sedež naslednika apostola Petra, poglavarja vesoljne Cerkve, je veličastna bazilika tega apostola. Temelje zanjo so postavili 18. aprila 1506, ko je Cerkev vodil papež Julij II. Načrte zanjo je naredil arhitekt Bramante.

LETA 1812 ROJEN JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC († 1861)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1893 ROJEN IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK († 1948)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2013

nekaj njegovih verzov ...

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

LETA 1941 UMRL IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (* 1851)

Bančni uradnik je bil leta 1851 izvoljen v mestni svet, na prehodu v 20. stol. pa je bil 14 let ljubljanski župan (1896-1910). Po potresu 1895 je želel Ljubljano spremeniti v sodobno mesto, jo uveljaviti kot središče slovenskega ozemlja in tudi navzven. Lotil se je načrtnega razvoja mesta: z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole... Veliko je naredil na gospodarskem in tudi kulturnem področju saj je bil tudi pesnik in prevajalec ... Zasluge je imel tudi pri ustanovitvi ljubljanske univerze, zato je bil leta 1941 imenovan za njenega častnega doktorja. Italijanska okupacija Ljubljane ga je tako strla, da je naredil samomor: ogrnjen z jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.

LETA 1955 UMRL ALBERT EINSTEIN

JUDOVSKO-NEMŠKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1879)

Albert Einstein je eden največjih znanstvenikov v zgodovini človeštva. Poznamo ga predvsem po njegovi relativnostni teoriji, ki je upoštevala novo lastnost prostora in časa – težnost. Njegovo znanstveno iskanje je vodila, kot je sam dejal, 'božanska radovednost'.

nekaj njegovih misli:

• Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni ga pa mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.
  
• Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost - ampak kar zadeva vesolje, nisem še povsem prepričan.
  
• Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati predvsem revnih idej in nazorov.
  
• Ne moremo govoriti niti o velikih odkritjih niti o pravem napredku, dokler je na svetu še kakšen nesrečen otrok.
  
• Kaj je smisel življenja? Poznati odgovor na to vprašanje, pomeni imeti vero.
  
• Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni - pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim.
  
• Cepljenje drv je tako priljubljeno zato, ker pri tej dejavnosti takoj vidimo uspeh.
  
• Vse bolj cenim dobroto in ljubezen do bližnjega. Ves naš poveličevani tehnološki napredek - in naša civilizacija - je kakor sekira v rokah zločinskega obsedenca.
  
• Strinjam se s svojim rojakom Jezusom Kristusom: raje sam trpim, kakor da bi povzročal trpljenje drugim.
  
• Zares obstaja na tem svetu ena sama točka, kjer ne vidim nobene teme – to je osebnost Jezusa Kristusa. V njem se nam je Bog najjasneje razodel. Njega častim.
  
• Bistvo religioznosti je v tem, da si sposoben vživeti se v sočloveka, se veseliti njegovega veselja in trpeti njegovo trpljenje.
  
• Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.
  
• Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sam sebi se zdim kakor deček, ki se igra na obali in je vesel, ko tu in tam najde kak bolj gladek kamen ali lepšo školjko, medtem ko veliki ocean resnice leži še nedotaknjen pred njim.

LETA 1965 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA OGNJIŠČA

Leta 1965 je bila velika noč 18. aprila. Verniki župnij Koper in Postojna so tedaj za največji krščanski praznik dobili poseben "pirh": župnijsko glasilo z naslovom Farno ognjišče, ki je hotelo biti več kot zgolj oznanila (tem so bile odmerjene tri zadnje strani od skupnih štiriindvajsetih). Novorojeno Farno ognjišče je bilo po obliki dokaj skromno - ciklostilno razmnoženo, opremljeno z okornimi risbami - vsebinsko pa je imelo že precej takega, kar se je ohranilo vse do danes. Tedanji postojnski župnik Franc Bole, uredniktega lističa, je napisal takle "rojstni list": "Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo. Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. Povezati hočemo našo faro (župnijo) v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti s časom v korak, zato se ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da sodoben, moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je zmeraj moderna. List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji. V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz sodobnega verskega življenja in še... Vsakokrat bomo poročali tudi o našem farnem življenju, o naših načrtih, naših željah, o sporedu naših župnijskih pobožnosti ter o tem in onem, kar vas kot žive župljane mora zanimati... List vam je na razpolago v cerkvi - dokler ne bo pošel, seveda... List lahko vzame vsakdo. Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda. Naj bo vaš resnični prijatelj, saj prihaja k vam, da vam vošči vse dobro ravno za praznike."

več:
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

o Ognjišču (ob zlatem jubileju 2015):

• Prvih letnikov doma nismo imeli. Potem pa, ko smo otroci zrasli in začeli segati po branju, je v hišo prišlo tudi Ognjišče. Navadno sem ga bral od konca, od strani z Indijančkom in s humorjem naprej. Ko sem precej pozneje spovedoval, sem vsak mesec v spovednico vzel tudi Ognjišče. Vedno je bilo dovolj priložnosti, da sem revijo prebral v celoti. Opazil sem, da raste skupaj s svojimi bralci. Želim ji, da bi znala tudi v prihodnje odkrivati načine, kako nagovarjati mlade in vse druge za lepo, dobro in plemenito. (Stanislav Zore, LJ škof in metropolit)
  
• »Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in njegova beseda je žarela kakor plamenica« (Sir 48,1). Isti pisec piše o preroku, da je bil vzet v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji (Sir 48,9). O Ognjišču pa lahko rečemo, ne da je bilo vzeto, temveč, da se je spustilo z neba v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji, in v 50 letih po dolgem in počez neštetokrat v diru prevozilo našo deželo in obiskalo slehernega rojaka po vsej širni zemlji in vsakemu vžigalo srce za zemeljsko in za nebeško domovino. Zatorej iskrene čestitke vsem iskrim vpregam in izkušenim kočijažem, številnim posadkam in častnim spremljevalcem, ki v družbi krilatih nebeščanov udarjajo na bobne, godejo in pojejo: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se pripeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo, kol'kor le morejo, da se nebesa tresejo ...!« (Jurij Bizjak, koprski škof)
  
• V dobi odraščanja sem rad bral odgovore ‘očeta urednika’, ki je spraševalcem izvrstno pojasnjeval verska in tudi druga življenjska vprašanja. Danes najprej pogledam strip o Indijančku in se vedno sprašujem od kod izvirne ideje za njegove prigode. Nato preberem pronicljiva in kritična razmišljanja sedanjega urednika. Sledi branje drugih vsebin, ki traja nekaj dni. Če je ognjišče simbol ljubečega doma, je za Cerkev na Slovenskem revija Ognjišče kamin, kamor se prihaja gret mnogo ljudi. Naj ogenj Svetega Duha še dolgo gori v tem kaminu! (Peter Štumpf, soboški škof)
• Ognjišče mi je všeč, ker povezuje stari in novi rod, ker v osrednjih komentarjih spregovori o perečih vprašanjih, hkrati pa prinaša v zavest pomembne, dostikrat že pozabljene osebnosti iz naše in svetovne kulture. Všeč mi je, ker govori o naši polpreteklosti, ker odkriva svetle, a tudi temne plasti naše sedanjosti, kar oboje skupaj edino omogoča orientacijo za prihodnost. Revija pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker ob kršitvah etičnih vrednot v družbi opozarja na posledice. - Možnost, da ljudje v stiski pridejo v stik s teologi in psihologi, se mi zdi neprecenljiva. Morda bi kazalo objavljati še več miselnega gradiva, tako da bi bralci, ki naj bi na religioznem polju “bili vedno pripravljeni, da vsakemu, ki hoče vedeti razlog za upanje”, znali dali odgovor, znali utemeljiti svoja stališča tudi na drugih področjih. Da bi zlasti mlade, in to ob preprosto formuliranih besedilih – povabili k iskanju  “prvih počel in zadnjih vzrokov”. Če kdaj, je to nujno danes, ko človeštvo izgublja, oziroma se zdi, da načrtno in namenoma uničuje osnovne vrednote. (Zorko Simčič, pisatelj)
• Ognjišče. Zadišalo je po črni kuhinji mojih starih staršev. Tam skuhano mleko in ocvrto jajce je bilo boljše od vsakih nebes. Revija me je takoj presenetila. Premišljene rubrike, kratki in daljši prispevki, vesti iz krščanskega sveta, verske vsebine, leposlovna besedila, celó šale; vse še v črno-beli tehniki, a ne črno-belo! Predvsem pa tista pisma in odgovori nanje! Pa življenjske stiske bolnih ljudi! Je v tem izpovedovanju in iskanju rešitev kaj mene ali mi je dano živeti zunaj vseh preizkušenj? Vsa leta lovi Ognjišče korak z drugimi dobrimi revijami; razgrinja anatomijo človeških navad, razvad, grehot in žarenja dobrote. Zaslužilo bi vsestransko razčlenitev najmanj na ravni diplomske naloge. Meni ohranja okus po zlatorumeni smetani z domačega ognjišča. (Berta Golob, slavistka)
• Spomini na prvo branje revije Ognjišče nedvomno segajo v čas mladosti, ker je že s svojo zunanjo podobo pritegnila pozornost in potem oprema člankov z mnogimi fotografijami. Letom primerno je bilo tudi zanimanje za posamezne članke, vedno pa sta bila deležna pozornosti t.i. priloga in Indijanček, o katerem sem potem, ko sem prišel k Radiu Ognjišče, slišal, da je to ‘delo’ očeta Franca. Revija je bila sprva namenjena mladim, v zadnjih letih, morda celo desetletju, pa je kar za vse generacije. In morda je prav v tem tudi izziv za prihodnost: naj Revija Ognjišče postane hoteno in zavestno revija za družino, za vse generacije. (Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče)

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 17. aprila 1928 Huế, † 16. septembra 2002, Rim

Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svo­jem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnam­ske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. "Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine... Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila..."

Od nje se je naučil tako ravnati tudi on. Ob tako plemeniti mate­ri se je zlahka odločil za duhovniški poklic, na katerega se je pripravljal v domači škofiji. Kot mlad duhovnik je bil poslan na študij v Rim, da bi se čim bolje pripravil na svoje apostolsko po­slanstvo v domovini. Ta se je leta 1954 otresla francoskega kolo­nialnega jarma in bila tedaj razdeljena na Severni (komunistični) in Južni Vietnam (ki so ga podpirale ZDA). Na začetku šestdesetih let so južnovietnamski komunisti (vietkongovci) od podpori Sever­nega Vietnama, Kitajske in Sovjetske zveze sprožili "osvobodilno vojno", ki se je končala s porazom in umikom Američanov. Leta 1976 je bila razglašena združena socialitična republika Vietnam. Nadškof Van Thuam pripoveduje, da je leta 1957, ko je študiral v Rimu, romal v Lurd. Pred votlino je premišljeval o tem, kar je Brezma­dežna napovedala Bernardki: "Na tem svetu ti ne obljubljam veselja in tolažbe, ampak preizkušnje in bridkosti." Imel je vtis, da je to sporočilo namenjeno tudi njemu. Ko se je vrnil v Vietnam, je bil profesor, ravnatelj semenišča in nazadnje škof v mestu Nhatrang. Njegovo delo je bilo kronano z uspehom. Toda vsako leto se je (v mislih) vračal v Lurd in se spraševal: "Morebiti pa besede, name­njene Bernardki, niso zame?" Leta 1975, kmalu potem, ko je bil imenovan za pomožnega škofa v Saigonu, današnjem Hošiminhu, je bil 15. avgusta, na praznik Vnebovzete, aretiran. Čakalo ga je trinajst let zapora, od tega devet let v samici.

"Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!" Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofij­skega mesta Nhatranga. "Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življe­nja: brez urnika." V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. "Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje stra­hove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja." Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v košč­ku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, "ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji."

Na praznik Marijinega darovanja v templju, 21. novembra 1988, je bil izpuščen iz zapora, razglašen je bil za "nezaželeno osebo" in leta 1991 izgnan iz Vietnama. V Rimu so ga kot pričevalca križa sprejeli z velikim spoštovanjem. Leta 1998 je postal predsednik Papeškega sveta pravičnost in mir, februarja 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala.

(pričevanje 03_2002)

170 duhovnikov iz 13. držav (Avstrije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Hrvaške, Madžarske, Portugalske, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Kazahstana, Ukrajine in Belorusije) se je med 24. in 28. februarjem 2014 zbralo v beloruskem mestu Lida na 8. evropskem prvenstvu duhovnikov v malem nogometu. Lani je tako prvenstvo gostila Slovenija.

Nadškof Minska Tadeush Kondrusevich je udeležencem dejal: »Nogomet navdušuje srca ljudi po vsem svetu. Je kolektivna igra, kjer vsak igralec razvija čut za odgovornost, solidarnost in medsebojno pomoč, goji obrambo, se uči pozabljati napad, veselja ob zmagah in se uči poraza. Nogomet ni samo šola dobre fizične pripravljenosti, ampak tudi moralne.« Kot zanimivost, naj povemo, da je nadškof igral v domači izbrani vrsti v napadu z številko 11. Na prvenstvu je kot vratar sodeloval še en madžarski škof.

Prvenstvo je potekalo v več krogih. V četrtek zvečer je bila po vseh odigranih tekmah in finalu med ekipama Hrvaške in Poljske sklepna slovesnost, na kateri so podelili pokale in nadškof Kondrusevich se je ekipam v njihovem jeziku zahvalil za udeležbo. Moštvo slovenskih duhovnikov je bilo deležno pohvale za lansko organizacijo prvenstva.

Božo Rustja

LETA 1790 UMRL BENJAMIN FRANKLIN

AMERIŠKI PISATELJ, ZNANSTVENIK, DIPLOMAT, IZUMITELJ, DRŽAVNIK IN POLITIK (* 1706)

"Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogni se vsakemu praznemu besedičenju," je v svoj dnevnik zapisal ameriški državnik, znanstvenik in pisatelj Benjamin Franklin, izumitelj strelovoda, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Verujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.
  
• Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar, storiti vse.
  
• Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.
  nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakomer pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.
  
• Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.
  
• O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.
  
• Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.
  
• Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.
  
• Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.

LETA 1878 ROJENA M. ELIZABETA KREMŽAR

REDOVNICA URŠULINKA, PESNICA († 1954)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več o njej si preberite v obletnici meseca 03_2004

nekaj njenih razmišljanj:

• Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena.
  in verzov_
  
• Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  
• Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  
• Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  
• Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  
• Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  
• Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  
• V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  
• Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  
• Mati moja, venec pletem, / venec rož za tvoj oltar, / belih, rdečih, žarno zlatih / zvijem venec, tebi v dar.
  
• Velika noč me gleda dol z razpela. / Ne vidim več krvi, globo­kih ran, / ne vidim krone trnove krog čela, / kot sonce zdaj žari odprta stran.
  
• Soncu nisi dal srca, / ognja si mu dal, da sveti, / zate more le goreti, / a ljubiti te ne zna. // Meni pa si dal srce, / živo, žarko in čuteče - / višek to je moje sreče - / naj gori, gori za te!
  
• Kam bi nesla svojo solzo, / kam izlila vzdih globok? / Z Materjo trepečo, solzno / laže nosi križ otrok.
  
• Moj Ideal! / Ljubezen v očeh, / na čelu krepost, / na ustnih modrost / in v srcu svetost.
  
• Ne vidim tvoje blage roke, / a ti si tu, srce te zre, / saj ni noči tako globoke, / da je ljubezen ne predre.
  
• O mati! Kako iznajdljiva, kako je globoka / ljubezen tvoja za srečo otroka!
  
• Zlate rože, o Marija, / v tvoji kroni naj žare! / Hrepenenje po nebesih, / Mati, v moje vlij srce!
  
• Naj bo karkoli! Darove vzemi , / bridkost in srečo hvaležno objemi: / tako v kroni bodeči / kot v tihi sreči / je Bog.
  
• Kristus, tvoja tiha ječa / vseh odpovedi je priča - / Le v odpovedi je sreča, / žrtev dušo poveliča.

LETA 1881 ROJEN RUDOLF BADJURA

PRVI SLOVENSKI UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC († 1963)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

LETA 1924 USTANOVLJEN STUDIO METRO-GOLDWYN-MAYER (MGM)

Podjetje, ki se ukvarja z produkcijo in distribucijo filmov ter televizijskih programov je ustanovil gledališki magnat in poslovnež Marcus Loew. Kupil je filmska studia Metro Pictures (ustanovljen 1916) in Goldwyn Pictures (ustanovljen 1917). Njuna imena je preprosto združil v eno ime. Od obdobja nemega filma do konca druge svetovne vojne je bil naprestižnejši in najpomembnejši filmski studio na svetu. Skupaj s Columbia Pictures je peti najstarejši studio v zgodovini filma.

LETA 1894 UMRL IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ (* 1838)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

LETA 1928 ROJEN MARKO KREMŽAR

POLITIK, EKONOMIST, PISATELJ, PUBLICIST; ENA OSREDNJIH OSEBNOSTI SLO POLITIČNE EMIGRACIJE

Rojen je bil v Ljubljani, po vojni je emigriral v Avstrijo in naprej v Argentino. Od leta 1949 je živel v Buenos Airesu, kjer je 1958 diplomiral in 1973 doktoriral iz gospodarskih ved. Deloval je predvsem kot gospodarstvenik in ekonomist, hkrati pa kot eden vodilnih zdomskih politikov. Pomemben je bil tudi kot organizator in pedagog slovenskega srednjega šolstva v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Marko Kremžar je bil ustanovni član NSi, opravljal svetovalno delo v stranki, deloval na področju publicistike in šolstva v Sloveniji in za Slovence v zamejstvu in po svetu. Leta 2008 je za delo Čas tesnobe in upanja prejel literarno nagrado Vstajenje.

LETA 1928 ROJEN FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA († 2002)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: "Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora."

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli:

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
  
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
  
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
  
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
  
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
  
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
  
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
  
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  
• Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dob­rota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tola­ži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.
  
• Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnost­no nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.
  
• Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da od­pušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

KARDINAL JOSEPH RATZINGER Velikonočni otrok

Proti koncu leta 1996 je v Nemčiji vzbudila veliko zanimanje knjiga "Sol zemlje", napisana v obliki pogovora med časnikarjem Petrom Seewaldom in kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je od leta 1981 prefekt rimske kongregacije za nauk vere. Založba Družina je pred nedavnim izdala slovenski prevod (Ljubljana 1998, 317 strani). Knjiga ima daljši uvod in tri poglavja (O osebi, Problemi katoliške Cerkve, Na pragu novega časa). Prisluhnimo kardinalovim spominom na mladost.

"Docela trdno sem prepričan, da nas Bog res vidi in da nam pušča svobodo - in nas kljub temu vodi," pravi na začetku teh spominov. Joseph Ratzinger izhaja iz katoliške Bavarske, iz zelo verne družine. Rodil se je 16. aprila 1927 v kraju Marktl, na veliko soboto proti jutru. "To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in moj lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil že štiri ure po rojstvu med obredi velike sobote, ki so jih takrat obhajali dopoldne. "Zdaj je fant že tukaj, sta rekla starša, potem naj bo seveda v tej liturgični uri, ki je čisto prava krstna ura Cerkve, tudi krščen." Starši so se poročili pozno. Oče Jožef je bil orožnik, mati Marija pa gospodinja. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno razmišljujočega verskega prepričanja, vse mu je bilo zgodaj jasno in imel je zmeraj presenetljivo pravilno sodbo."

Domača vzgoja je bila stroga. "Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali. Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo. Bila sta to dva zelo različna temperamenta, ki sta se prav zaradi svoje različnosti zelo dobro dopolnjevala. Bilo je strogo, to moram reči, a bilo je tu vendarle veliko topline in prisrčnosti in veselja, kar se je pomnožilo s tem, da smo se igrali skupaj in tudi starši so sodelovali." Pomembno vlogo je imela v njihovi družini glasba, "ki ima tudi povezovalno moč".

Še bolj pa je družino Ratzinger (Joseph je imel še starejšega brata in sestro) povezovala globoka vera."Oče je bil zelo veren mož. V nedeljo je šel ob šestih k maši, potem ob devetih h glavni službi božji in popoldne še enkrat. Materina vernost je bila zelo topla in prisrčna. V tej točki sta si bila na svoj različni način oba spet edina, vernost je bila čisto v središču in sestavni del življenja. Že s skupno molitvijo. Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k božji službi." Prav bogoslužje je malega Josepha najbolj očaralo in ves srečen je bil, ko so mu starši že v drugem razredu šole kupili misal. "Potem so za nas seveda bili nekaj očarljivega liturgični prazniki, z glasbo in vsem, kar je bilo tu okrasja in podob." Vse tri otroke so starši dali v šole. Joseph je nekaj časa hodil v šolo od doma, potem pa so tudi njega dali v zavod, da se "nauči socialnosti in reda". Vedno bolj je v njem zorela misel na duhovniški poklic. "Občutek, da ima Bog z vsakim človekom, tudi z mano, neke načrte, je zgodaj postal jasen v meni; da je z mano neka božja zamisel; polagoma mi je postalo jasno, da ima to, kar Bog načrtuje z mano, opraviti z duhovništvom."

(pričevanje 04_1998)

* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.

Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler - kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Duna­ju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.

Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijan­skih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske deže­le. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemlje­vida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil držav­no službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Sloven­skem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.

Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače druži­ne; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Ci­galetom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljub­ljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega živ­ljenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zboro­vanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in ura­dih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tu­di pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi pred­vsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je po­udarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo nas­lednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statis­tičnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej ve­lja tudi za prvega slovenskega statistika.

Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50x54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu ne­znanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.

V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemlje­vid je smel "priti na svitlo" šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.

(obletnica meseca 04_1999)