LETA 1882 UMRL RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (* 1803)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela ... Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

LETA 1903 ROJEN TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK († 1989)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu ... Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz ...). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Po končani drugi vojni je leta 1945 emigriral v Argentino, kjer je izdal več pesnitev in pesniških zbirk, postal je podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2009

LETA 1915 ROJEN P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR († 1999)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

... več o njem v članku gost meseca 10_1988

... v prilogi 10_1998, v kateri se spominjamo slovenskih vezi z Materjo Terezijo

... in v pričevanju 01_2000

nekaj njegovih misli ...

• Nekoč mi je nekdo rekel: "Vse gre navzdol!" Jaz pa sem mu odgovoril: "Vse gre navzgor!" Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to de¬želo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla sko¬zi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit...
• Veliko sveta sem prehodil. Moje poglavitno spoznanje je: ljudi vsega sveta muči predvsem lakota po duhovni hrani.

LETA 1945 UMRL JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU (* 1868)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

LETA 1993 UMRL FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK (* 1910)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

LETA 1999 UMRL OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA (* 1931)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.

Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).

Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931-1999). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41

nekaj njegovih misli ...

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.

... več misli Otmarja Črnilogarja

LETA 2020 UMRL FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig ... nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) ...

več:
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Magdalaine Hutin, * 26. april 1898, Pariz; † 6. november 1989, Pariz

Magdeleine Hutin se je rodila 26. aprila 1898 v družini s šestimi otroki, ki je imela za preživljanje le skromno vojaško pokojnino. Oče se je kot mlad vojaški zdravnik v Tuniziji tako poškodoval, da so ga upokojili, ko še ni dopolnil trideset let. Možnost poklicnega uspeha si je uničil iz ljubezni do muslimanskega otroka. Prav oče jo je od nežnih let učil ljubezni do Afrike (dobršen del severne Afrike je bil tedaj francoska kolonija) in predvsem do Arabcev, pri katerih je doživljal ganljive ure, pripoveduje Magdeleine v svoji knjigi Iz Sahare po vsem svetu, ki je živo poročilo o rojstvu Bratstva malih Jezusovih se­ster. Ob očetovem pripovedovanju je slišala še notranji glas, ki ji je "vlival ljubezen do Afrike obenem z ljubeznijo do najmanjših, naj­revnejših in najbolj zapuščenih med vsemi ljudmi". Prva svetovna vojna je zdesetkala njeno družino: dva brata sta padla na bojišču, stara ma­ti je bila ubita, sestro redovnico je pobrala španska gripa. Magdelei­ne je čutila v srcu redovniški poklic, pa je nobena redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi tuberkuloznega vnetja rebrne mrene in kronične­ga vnetja sklepov.

Ko je leta 1925 umrl oče, se je čutila dolžno skr­beti za mater, s katero sta ostali sami. V teh letih ji je prišel v roke življenjepis Charlesa de Foucaulda izpod peresa pisatelja Reneja Bazina. "Tam sem našla ideal, o katerem sem sanjala: evangelij, pre­nešen v življenje, popolno uboštvo, bivanje sredi zapuščenih ljud­stev, predvsem pa ljubezen: Jesus-Caritas, Jezus-Ljubezen. Iskreno sem prosila Gospoda, naj pospeši uro mojega odhoda v Saharo, da bi tam našla sledove malega Jezusovega brata Karla in živela njemu podob­no življenje." Takrat je bila učiteljica; zaradi bolezni so ji zdrav­niki svetovali, naj gre v kraje, kjer ni dežja. "V Saharo!" je segla zdravniku v besedo. "Že dvajset let sanjam, da bi odšla tja." To je bilo leta 1936 in Magdeleine je brž odpotovala v Afriko skupaj s svojo mamo in z Anne, dekletom, ki je hrepenelo po tem, da uresniči svo­jo željo po skrajno ubožnem življenju. Vsi znanci so jih imeli za no­re, one pa so bile presrečne.

Na alžirskih tleh so se vselile v borno hišico. Magdeleine in Anne sta brž začeli delati: "Vsak teden sva na­menili tri dni dispanzerju, delavnici in kuhinji za reveže, preostale tri dni pa prijateljskim obhodom, najprej peš, nato na konju... Spali sva oblečeni na deski na tleh, kuhali sva si na ilovnatem ognjišču močnik iz zmletega žita, v katerem je bilo pomešano vse, moka in otro­bi. In ko bi vedeli, kako sva bili veseli, kadar sva bili v skrajnem pomanjkanju!" Pol leta sta se z Anne pripravljali na redovno življe­nje pri belih sestrah v bližini mesta Alžir. 8. septembra 1939 sta tam naredili zaobljube in ta dan velja za ustanovni dan Bratstva mali Jezusovih sester.

Ko je bilo leta 1946 sklenjeno, da se Bratstvo razširi po vsem sve­tu, se je sestra Magdeleine odpravila na pot. Družine malih Jezusovih sester so zaživele med industrijskimi delavkami zahodnih mest, med ci­gani, med Pigmejci v Afriki, med Indijanci ob Amazonki, med domorodci v Avstraliji, med Eskimi na Aljaski. V Rimu že nad trideset let delajo v zabaviščnem parku, kjer z veliko ljubeznijo sprejemajo otroke in poklepetajo z njihovimi starši. Male Jezusove sestre najdeš na najmanj verjetnih in najbolj pozabljenih krajih. Njihova navzočnost je tako obzirna, da nihče ne more govoriti o vsiljivosti: Bratstvo malih Jezu­sovih sester je potrdil papež Pavel VI. 25. marca 1964, redovna pravi­la pa so bila potrjena šele leta 1988.

Sestra Magdeleine je breme vodstva preložila na ramena male sestre Jeanne v božični noči leta 1949 v Betlehemu. To je storila zato, da se je mogla posvetiti pisanju in obiskovanju sester, ki so po celem svetu (nam najbližja hiša je v Zagrebu). Bratstvo malih Jezusovih sester šteje nad 1.600 sester, Bratstvo malih Jezusovih bratov okoli 600; obstaja pa še devet drugih manjših Bratstev, ki se napajajo iz zgleda darovanja do konca malega brata Karla. Mala sestra Magdeleine, ki je bila vse življenje krhkega zdravja in je izbrala življenje skrajnega uboštva, je dočakala več kot 91 let: umrla je 6. novembra 1989. "Ko bom blizu pri Jezusu," je več let pred smrtjo pisala malim sestram, "ga bom prosila, naj vam pomaga, da ljubezen med vami vedno raste, kakor sem vam govorila od prvega dne, da ljubite druga drugo, kot nas ljubi Jezus, se pravi, brezmejno..."

(pričevanje 06_1998)

* 4. oktobra 1922, Magenta; † 28. aprila 1962, Ponte Nuovo

"Moje življenje za življenje otroka"

Njeno življenje razodeva neko posebno svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.Rodila se je 4. oktobra 1922 v Magenti pri Milanu. Pri krstu, ki ga ji je podelil stric Giuseppe, so ji dali ime Giovanna Francesca, klicali pa so jo vedno Gianna. Leta 1925 se je družina preselila v Bergamo, kjer je Gianna, še ne šestletna, prejela prvo sveto obhajilo, dve leti zatem pa sveto birmo. V šoli je imela nekaj težav, ki pa jih je uspešno prebrodila. Leta 1937 so se preselili v Genovo in tam je Gianna leta 1942 dokončala srednjo šolo. Tega leta sta umrla najprej mama in kmalu za njo še oče. Gianna se je odločila za študij medicine - po zgledu svojih bratov Ferdinanda in Enrica, predvsem pa v želji, da bi kot zdravnica odšla v misijone. V študentskih letih se je dejavno vključila v Katoliško akcijo, ki ji je ostala zvesta do konca življenja. Študij medicine je uspešno končala leta 1949 in naslednje leto je odprla ambulanto blizu svojega rojstnega kraja. Med "zapovedi", po katerih naj bi izvrševala svoj zdravniški poklic, je zapisala: "Ne pozabi na dušo bolnika!" Iz velike ljubezni do otrok in pozornosti do mater se je specializirala za otroško zdravnico.

Zelo jo je vleklo v misijone, pa ji je njen duhovni voditelj dejal, da jo čaka drugačna pot. Proti koncu leta 1954 se je zbližala z inženirjem Pietrom Molla, ki je bil od nje deset let starejši, po duši pa sta bila "sodobnika". Kmalu sta se zaročila in po temeljiti duhovni pripravi sta se 24. septembra 1955 poročila. Poročil ju je Giannin brat Giuseppe, ki je tudi krstil njunega prvega otroka Pierluigija, rojenega 19. novembra 1956. Zakoncema je sin prinesel nepopisno veselje in še bolj utrdil njuno medsebojno ljubezen. Ta vez se je še okrepila, ko je decembra 1957 prišla v njuno družino Maria Zita, imenovana Mariolina (deklica je umrla v začetku leta 1964, slabi dve leti za svojo mamo). Sredi leta 1959 je prijokala na svet Lauretta. Mama Gianna je bila vesela, da je dobila deklico, kajti "želela sem sestrico za Mariolino". To je bilo najlepše obdobje v življenju zakoncev Molla in njunih otrok. Ljubezen in veselje do življenja sta v Gianni vzbudili željo po četrtem otroku. Res je zanosila, toda pojavil se je rakasti tvor, ki je govoril: ali rešimo tebe ali tvojega otroka. Gianna se je odločila za otroka.

Ob tem pa je na vso moč prosila Boga, naj ji prihrani daritev življenja, ker bi rada še naprej.služila v ljubezni do moža in otrok. V porodnišnico je odšla 20. aprila 1962, na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti na križu. Naslednje jutro, na veliko soboto, je bila s carskim rezom rojena Giovanna Emanuela. Mama Gianna je po porodu hitro ugašala: umrla je 28. aprila 1962.

Kmalu po njeni smrti so začeli govoriti o njeni svetosti. Leta 1972 se je pričel postopek za njeno beatifikacijo. Škofijski postopek se je zaključil leta 1986. Ko je bila 25. aprila 1994 razglašena za blaženo, je tedanji milanski nadškof kardinal Martini dejal: "Zgled Gianne Beretta-Molla, kateri je treba prišteti druge mame preteklih in sedanjih dni, je znamenje upanja in spodbuda za družine ter za vse nas."

Njen mož Pietro pa je dejal: "Neizmerno sem hvaležen Bogu za ta dar božje previdnosti, v katerem vidim tudi priznanje tistim neštetim neznanim materam, ki so, kot je bila Gianna, junakinje materinske ljubezni in junakinje življenja... Nikoli mi ni prišlo na misel, da živim ob svetnici. Moja žena je brezmejno zaupala v božjo previdnost, toda bila je polna življenjske radosti. Ljubila je svojo družino, svoj poklic zdravnice. Ljubila je dom, glasbo, gore, rože, vse lepe stvari, ki nam jih je podaril Bog. Vedno je bila nasmejana. Njen nasmeh je žarel iz duše. Gianna je bila vedra žena, zadovoljna svetnica."

(pričevanje 04_2004)

* 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici, † 26. april 1899, Ljubljana

Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina

"Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo," piše France Koblar. "Že z domačo vzgojo je dobil precejšen del omike. Njegova velika čustvenost je bila dediščina po zgodaj umrli materi, z leti je prevladovala očetova zunanjost, živahnost in življenjska širina." Njegov oče Filip, po rodu Vrhničan, je bil učitelj in organist; ko je služboval na Premu, se je poročil z Ano Valenčičevo iz Ilirske Bistrice in 19. januarja 1876 se jima je rodil sin Dragotin (Karel). Kot štiriletnemu dečku mu je leta 1880 umrla mati za jetiko. Oče se je še isto leto vnovič oženil s Frančiško Fatur, ki je za Dragotina lepo skrbela. Družina se je večkrat selila.V Zagorju na Pivki je Dragotin preživel otroštvo in pod očetovim vodstvom končal osnovno šolo. Oče je bil središče društvenega življenja v Zagorju in okolici in sin ga je kasneje skušal posnemati.

Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.

"Bodimo delavni, ker delo je življenje"

"Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega," je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. "Bodimo delavni, ker delo je življenje... Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo." Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: "Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ." Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.

"Velikega pomena za nas je narodna poezija"

Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. "Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja... Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu" (Joža Mahnič). Zapisal je: "Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav." Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, "katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja" (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1, str. 38.

LETA 121 ROJEN MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF († 180)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 1522 UMRL JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF (* 1456)

Rodil se je v Ljubljani, toda o njegovem rodu in mladosti ni nič znanega. Leta 1475 je prišel na Dunaj. Po nekaj letih študija je postal dvorni kaplan. Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1498 postavil za pevskega mojstra novoustanovljenega zbora dunajskih dečkov, ki deluje še danes, Slatkonja pa velja za njegovega ustanovitelja. Leta 1513 je postal prvi škof tedaj majhne dunajske škofije. Zaradi skromnih dohodkov je obdržal še pičensko škofijo (v Istri) ter novomeško in ljubljansko proštijo. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1811 ROJEN BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK († 1856)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

LETA 1898 ROJENA MALA JEZUSOVA SESTRA MAGDELEINE

MAGDALAINE HUTIN, FRANCOSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA MALIH JEZUSOVIH SESTER († 1989)

"Jezus hoče, da delam,za ustanovitev dvojne družine: malih bratov in malih sester. Toda kako? Z gorečo molitvijo, z darovanjem samega sebe z umiranjem," je ob koncu leta 1904 napisal Jezusov brat Karel - Charles de Foucauld, ki je v Sahari živel čisti evangelij. Ta Jezusova želja je bila uresničena šele dolgo po njegovi tragični smrti (1916). Družina malih Jezusovih bratov je zaživela leta 1933, družina malih Jezusovih sester pa leta 1939, obe v puščavi severne Afrike. Male Je­zusove sestre se spominjajo obletnice rojstva svoje ustanovi­teljice - sestre Magdeleine.

... več o njej si preberite v pričevanju 06_1998)

LETA 1899 UMRL DRAGOTIN KETTE

pesnik moderne (* 1876)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. "Najviše cenim Ketteja," je dejal Oton Župančič. "On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami." Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: "V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji." Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2006

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša - ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.
  
• In smrti ni!... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog.

LETA 1905 ROJEN MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM († 1991)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil 'prirojen', saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

LETA 1912 ROJENA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1991)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

LETA 1924 ROJEN JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK († 2015)

Slikarstvo je študiral v Ljubljani (pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu), diplomiral leta 1950, nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu (do 1952). Dve leti je v takratni Burmi (Mjanmar) študiral budistično filozofijo in se seznanjal z njihovo kulturo, o svojih potovanjih je napisal nekaj potopisnih knjig. Slikal je na platno, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vsebinsko je bila njegova umetnost osebno obarvan dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral na živalskih podobah, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, 1968 Nagrado Prešernovega sklada, 1981 pa Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.

LETA 1937 UMRL ALOJZIJ KNAFELC

KARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE (* 1859)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebro­dila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč "vprežen" v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec nje­govega dela bo Kristus." Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.

Prvorojenec verne kmečke družine

Stanko Cajnkar je spomine na svoje otroštvo, mladost in šola­nje opisal v povesti Križnarjevi. Rodil se je 25. aprila 1900 v vasi Savci, župnija Sv. Tomaž pri Ormožu kot prvorojenec kmeč­ke družine z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu; šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, osmi razred pa je dokončal na Ptuju. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru, kjer se je de­javno vključil v mladinsko gibanje, ki si je prizadevalo za pre­novo Cerkve in verskega življenja. Spomladi leta 1926 je bil po­svečen v duhovnika in po slovesni "primiciji" v domači fari je bil nekaj mesecev kaplan v Vuzenici. Zatem se je dve leti izpo­polnjeval na Katoliškem inštitutu v Parizu. Po vrnitvi domov je postal profesor bibličnih ved nove zaveze v mariborskem bogos­lovju. Leta 1933 je bil prestavljen na Ptuj kot profesor vero­uka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1938 je doktoriral na ljub­ljanski teološki fakulteti.

Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vo­dil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkci­je. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.

Razmišljajoči pisatelj

Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in ro­manih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja" (Viktor Smolej). Pravi za­četki njegovega pisateljevanja segajo v "ptujsko dobo" (1933­1941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).

Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njego­va leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se odda­ljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega "po­topljenega sveta". Med bivanjem v Košani je napisal svoje naj­obsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.

Posluh za iskalce Boga

Poleg Cajnkarjevega leposlovnega ustvarjanja je treba posebej omeniti njegove religiozne spise. "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način pribli­ža sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici. Po prvih stikih s Finžgarjem je Mohorjeva na njegovo pobudo ustanovila religiozno zbirko z naslovom Studenci žive vode in kot prva je v tej novi zbirki izšla Cajnkarjeva knjiga razmišljanj Luč sveti v temi (1937). V njej na kramlja­joč način, dobrohotno in obzirno, podaja verske resnice. V so­dobnem človeku odkriva ne ateista, marveč iskalca Boga in ga skuša razumeti. V isti zbirki je izšla tudi njegova knjiga Oče­naš (1940) z izvirnimi razmišljanji o Gospodovi molitvi.

Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Ma­riibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisem­skih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in priza­devanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njego­vo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finž­garju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.

(obletnica meseca 04_2000)

* 16. oktober 1818, Javorje, † 25. april 1896, Ljubljana

Leta 1848, v letu "pomladi narodov", je začel v Ljubljani izhajati Slovenski cerkveni časopis, ki je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica. Ustanovitelj, založnik in prvi urednik Janez Zlatoust Pogačar, kasnejši ljubljanski škof, je list izdajal ob sobotah kot versko prilogo Bleiweisovih Novic. Od leta 1852 vse do svoje smrti leta 1896 je Zgodnjo danico urejal in večinoma tudi pisal Luka Jeran, ki si je sicer "zaradi svojih sodb o svetnem pesništvu in slovstvu pridobil slabšo oceno v slovenski kulturni zgodovini, njegove zasluge za dvig bralne kulture, zlasti na podeželju, pa so neizbrisne," je pravilno presodil Marijan Smolik. "Pomembna je tudi njegova povezanost s slovenskimi misijonarji, ker so njihova pisma, ki jih je objavljal v Zgodnji danici, hitro postala znana po vsej Sloveniji, kjer so bili redni naročniki ljubljanskega lista. Mnogim so ta pisma pomenila prve vesti iz neznanega sveta." Tega zanimivega moža se spominjamo ob 190-letnici njegovega rojstva.

Zaradi slabega zdravja ni postal misijonar

Rojstni kraj Luka Jerana so bile Javorje, idilična vas v Poljanski dolini, kjer je zagledal luč sveta 10. oktobra 1818. Prvo šolsko učenost je nabiral v Škofji Loki; v gimnazijo, ki jo je obiskoval v Karlovcu in Ljubljani, je šel šele pri šestnajstih letih. V Ljubljani je končal tudi licej in bogoslovje. V Karlovcu se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki si je prizadevalo za povezavo južnoslovanskih narodov na podlagi skupnega knjižnega jezika. V Ljubljani je bil Jeran duša narodnega delovanja med dijaki in bogoslovci. Sošolcem je bil učitelj in voditelj v slovenskih jezikovnih zadevah. Zelo se je zanimal za slovanske književnosti, zlasti češko. Kot bogoslovec se je osebno seznanil s Stankom Vrazom in si z njim dopisoval v ilirščini. V duhovnika je bil posvečen leta 1845, zatem je deloval kot kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko, v Horjulu in pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1853 je odšel kot misijonar v Afriko, kjer je deloval Ignacij Knoblehar, a ker je zbolel, se je že po nekaj mesecih vrnil in bil nastavljen za kaplana v Trnovem v Ljubljani. Želja po misijonskem delu ga še ni minila in julija 1854 se je z novo skupino mladih navdušencev spet odpravil v Afriko za Knobleharjem, toda bolezen se je ponovila in moral se je vrniti že iz Kaira. Iz njegove vroče želje po misijonih se je rodila njegova dobrodelna akcija za odkup "zamorčkov" - črnskih otrok, in kar nekaj jih je prišlo v naše kraje. Enemu od teh so dali ime "Jožef Kranjski", zato, "ker tako bo naj več dobrotnikov veselje imelo, namreč imeti svojega zamurčika". Njegova dobronamerna zamisel pa ni rodila zaželenih sadov.

"Poučiti, srca za kako čednost močno vneti"

Po neuspelih poskusih delovanja v afriških misijonih se je Luka Jeran z vsem srcem posvetil svoji največji ljubezni - časniku Zgodnja danica, katerega uredništvo je sprejel leta 1852 (do leta 1856 je bil sourednik Andrej Zamejic). Pritegnil je nekaj dobrih sodelavcev in list je prinašal zgodovinske, teološke, umetnostne, liturgične, glasbene prispevke, poezijo in prozo, sprotne preglede domačega in tujega verskega tiska in dogodkov, pisma škofov, papežev in misijonarjev. "Zgodnja danica je zato osrednji vir za preučevanje verskega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja" (M. Smolik). V dijaških letih je Luka Jeran pisal pesmi, v katerih je opeval letne čase, domovino ali razne osebe, ki razodevajo njegovo ljubezen do slovenstva. Njegove pesmi iz te zgodnje dobe se odlikujejo po nenavadno čistem verzu in izpiljenem jeziku. Kot duhovnik pa je popolnoma opustil posvetno pesništvo in se posvetil skoraj izključno nabožni in prigodniški pesmi. Njegove nabožne pesmi (Marija, skoz' življenje, O Marija, naša ljuba mati, Pred tabo na kolenih) spadajo med najboljše, kar imamo zapisanega iz tistega časa. Napisal je tudi veliko nabožnih knjig, kar sedem zvezkov šmarnic. Posvetno pesništvo je imenoval zablodo v prepričanju, da "mora vsaka pesem imeti določen dober namen, postavim podučiti, geniti, srca za kako čednost močno vneti". V tej luči je v Zgodnji danici presojal tudi književna pojave na Slovenskem. "Presojal jih je kot asket in prijatelj mladine le z vzgojnega stališča; ker pa je pri tem dostikrat obsodil tudi dobra, tudi nravno neoporečna dela, če po snovi (po njegovem mnenju) niso bila primerna za mladino, njegov vpliv na literarni razvoj ni bil vselej ugoden" (Ivan Grafenauer).

Dijaški dobrotnik in Cankarjeva nehvaležnost

Celo najstrožji literarni zgodovinar mora Luku Jeranu tudi glede takih polemik priznati, da je bil kot nasprotnik vedno pošten in ni vedoma nikoli nikomur delal krivice. Ob njegovi smrti 27. aprila 1896 v Ljubljani je njemu nasprotni Ljubljanski zvon zapisal: "Izza njegove polemike nikdar ni štrlel napuh, marveč istinita, blaga verska vnema."To njegovo strogost je v obilni meri "prekrila" njegova srčna dobrota, ki se je razodevala predvsem v njegovi dejavni ljubezni do mladih. Bil je velik podpornik slovenskih dijakov. V Ljudski kuhinji, za katero je vodil finance, je ustanovil posebno "dijaško mizo" (1880), kjer so se hranili revni dijaki za majhen denar ali zastonj za posebne "marke", ki jih je delil Luka Jeran. Take "marke" je dajal tudi Ivanu Cankarju nekako prva tri leta njegovega šolanja v Ljubljani, prav tako pa je poravnaval stroške za hrano in stanovanje njegovemu bratu Karlu, ki je leta 1892 prišel na ljubljansko gimnazijo. Ivan Cankar je Jeranu postavil lep literarni spomenik v avtobiografski črtici Zgodba o nepoštenosti. "Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem - ne vem, kam." Spotoma je podlegel skušnjavi in je tisti goldinar zapravil za reči, ki so mikale njegov želodec in oči. Obšel ga je tak nemir vesti, da je vse tisto zmetal proč. Po morasti noči je šel k Jeranu in po pravici povedal, kaj je storil. "Nisi storil prav! Nisi storil prav! mu je rekel tiho, počasi in pogrkovaje. Potem mu je dal desetico: "Na, kupi si štrukljev za nedolžen denar!" Rahlo se je nasmehnil, ga pokrižal po čelu in dejal: "Pojdi v božjem imenu! Le pojdi!"

(obletnica meseca 10_2008)

Janeza Pavla II. bo za svetnika razglasil papež Frančišek, ki je z njim tudi povezan. Novi svetnik je leta 1992 sedanjega papeža imenoval za škofa, leta 2001 pa ga je uvrstil v kardinalski zbor. Zato navedimo nekaj misli iz pridig takratnega buenosaireškega nadškofa.

»Janez Pavel II. se ni bal, ker je svoje življenje preživel v premišljevanju vstalega Gospoda,« je dejal kardinal Bergoglio 1. maja 2011 v stolnici argentinske prestolnice. Na ta dan je bil papež iz Poljske v Rimu razglašen za blaženega. »Janez Pavel se ni bal in prav zaradi tega je rušil diktature. Pogum, ki nam ga daje Kristusovo vstajenje, mir zaradi tega, ker nam je odpuščeno po Gospodovem usmiljenju, nam jemljeta strah. Naj nam danes v našem srcu odmevajo Jezusove in besede Janeza Pavla: "Ne bojte se",« je sklenil bodoči papež.

Šest let pred tem, 4. aprila 2005, je buenosaireški nadškof daroval spominsko mašo za dva dni prej umrlim papežem Wojtylom. Med drugim ga je takole označil: »Janez Pavel je bila dosleden Gospodov pričevalec in je bil vedno združen s svojim ljudstvom z vztrajnostjo božjega človeka. Z vztrajnostjo tistega, ki je vsako jutro več ur preživel v molitvi in se tako prepustil, da ga oblikuje Božja moč. Povezanosti ni mogoče kupiti, ni je mogoče proučevati, povezanost negujmo v srcu z molitvijo. Verujem, da moremo o Janezu Pavlu II. reči, da je bil dosleden človek, ker se je pustil oblikovati Božji volji. V času, v katerem potrebujemo bolj pričevalce kot učitelje, je Janez Pavel vse do konca živel prav tako: kot zvest pričevalec,« je dejal takratni buenosaireški nadškof.