*15. september 1737, Dolnji Slaveči; † 11. april 1804

Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.

Vneti plebanuš svetobenediški

"Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži." Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan - vicearhidiakon "slovenske okrogline", kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.

Škof veli Kuzmiču pripraviti "potrejbne knige"

Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu "bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije". Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval "najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta". Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.

Szveti evangelyomi in kniga molitvena

Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal:"Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo." Evangelije je Kuzmič "obrno na stari slovenski jezik", to je na živi jezik rodne krajine, v nasprotju s kajkavščino. Prireditelji kasnejših izdaj so jezik nekoliko spreminjali, posodobili, saj so v nekaterih cerkvah knjigo uporabljali do leta 1945. Knigo molitveno, prvič tiskano leta 1783 v Šopronu, so do leta 1891 v prvotni obliki ponatisnili osemnajstkrat, popravljeno (Jožef Borovnjak; Jožef Sakovič) pa do leta 1931 še devetkrat. "Ljudje so jo imenovali do današnjih dni 'staroslovensko' in so se iz nje naučili glavnih molitev ter pesmi. Tako je ta knjiga z besedili in jezikom vez med stoletji brez tiska, iz katerih je mnogo povzela, kakor tudi iz kajkavskih molitvenikov" (Vilko Novak). Ob 200-letnici izida Mikloševih Evangelijev mu je škof Jožef Smej v znak hvaležnosti in priznanja posvetil obsežen roman Po sledovih zlatega peresa (1980).

(obletnica meseca 04_2004)

* 11. april 1911, Solkan, Nova Gorica, † 11. november 1990, Ljubljana

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

Dva od sedmih sinov sta postala umetnika - kiparja

Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.

Portreti in otroški svet

V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. "Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna" (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še "najbolj zrasla iz duše" (Franc Šijanec).

Zdenko Kalin je bil izreden mojster otroških portretov. V zgodovino slovenske likovne ustvarjalnosti in v zavest ljubiteljev umetnosti se je Zdenko Kalin "zapisal z realizacijami otrok, teh drobnih, nežnih telesc iskrenih obrazov, ki razgrinjajo vso svojo radost in srečo v življenju, v igranju in gibanju" (Nelida Silič Nemec). Vrhunec te zvrsti je njegov cikel Otroške igre I-V (1952-1954), najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem . Ta ciklus je sestavljen iz petih različnih otroških iger: igra z rokami, tehtanje na hrbtu, slepa miš, lovitev ravnotežja na hoduljah in deklici se vrtita. Ti kipi obkrožajo Fontano življenja v tivolskem parku v Ljubljani.

Pastirček in portal slovenskega parlamenta

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj 'preroškega' in pravi, da je umetnik v kip "zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto". Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in "novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja". Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.

Poleg tivolskega in televizijskega Pastirčka so od del Zdenka Kalina najbolj na očeh skulpture na portalu palače Slovenskega parlamenta, kjer zaseda Državni zbor. Stavba je bila grajena med letoma 1954 in 1959 po načrtih arhitekta Vinka Glanza, učenca mojstra Jožeta Plečnika, kot sedež takratne Ljudske skupščine. Poslopje je preprost kvader, obložen s ploščami iz domačih vrst kamna. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih pilastrih iz pohorskega granita, na katere sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih namestila 24 likov v 20 poljih. Figure prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo. Ko je bila stavba leta 2000 prenovljena, so restavrirali tudi te plastike, ki jih je močno načel zob časa.

(obletnica meseca 04_2011)

LETA 1885 ROJEN JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC († 1946)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1886 ROJEN ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1952)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1887 ROJEN PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1959)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

nekaj njegovih misli:

• Živeti je lepo, le malo sreče / je treba imeti, dragi. To je vse. / Seveda vse, prav vse, je opoteče. / Naposled tudi srečni srečno umre.
  
• Čuj, bedni bratec, ki nikjer / miru ne najdeš! Po dobravi / gre vsako noč tak božji mir, / da ti srce in dušo spravi. / / Sred božjega miru boš miren / našel še nepoznano pot / in pojdeš blag, opran in veren / s tiho ubranostjo odtod.
  
• Šteti so nam jasni dnevi. / rok nas je izdal, / in morda zavesa drevi / pade že do tal.

LETA 1931 UMRL KAHLIL GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK (* 1883)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini ...

nekaj njegovih misli:

• Delo je ljubezen, ki je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.
  
• Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.
  Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.
  
• Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.
  več

LETA 1935 UMRL HENRIK TUMA

SLOVENSKI POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC (* 1858)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, ki je umrl na današnji dan, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

LETA 1955 UMRL PIERRE TEILHARD de CHARDIN

FRANCOSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, FILOZOF IN PALEONTOLOG (* 1881)

Na velikonočno nedeljo leta 1955 - bilo je 10. aprila - je v New Yorku, v hiši svojega reda, ‘kakor pade drevo’, omahnil 74-letni jezuitski pater Teilhard de Chardin, znanstvenik, paleontolog in geolog, raziskovalec zgodovine našega planeta iz njegovih zemeljskih plasti in odtisov življenjskih sledi v njih. Mnogi ga smatrajo za največjega genija prejšnjega stoletja in okoli njegovega imena in njegovih idej se že od njegove smrti neusmiljeno tolčejo zagovorniki in nasprotniki. V svojih spisih je razvil zaneseno pesniško in globoko krščansko vizijo vesolja, ki se začenja v Bogu in se steka vanj. Božja misel na začetku je zanj ALFA, Kristus kot zadnji kamen vsega razvoja in vse rasti vesolja pa je točka OMEGA. Tudi pri nas so izhajala njegova dela (Pojav človeka, Hvalnica vesolja, Božje okolje ...)

Rodil se je 1. maja 1881 v gradu Sarcenat pri Clermont-Ferrandu. Od očeta, ki je bil plemiške krvi in po telesu pravi velikan, je podedoval naravnost strastno ljubezen do narave in sam piše, kako je kot majhen otrok občudoval materino vero in je to vero tudi sprejemal, častil pa je Boga v koščku železa. “Zdaj se moram tem otroškim predstavam nasmehniti, hkrati pa sem prepričan, da se je kasneje moje češčenje Boga stopnjevalo v tej smeri.” Boga je videl povsod navzočega. “Še toliko prostora nimaš, da bi pokleknil pred Bogom; poklekneš lahko samo v njem,” je zapisal v spisu Božje okolje. Ko mu je bilo sedemnajst let je staršem dejal, da bi rad postal čim boljši kristjan in vstopil je v jezuitski red. Še vedno so ga z nezmanjšano silo privlačile naravoslovne znanosti. Leta 1911 je postal duhovnik. Čas med prvo svetovno vojno je preživel v vojaški službi kot sanitejec, in prejel je več medalj za hrabrost. Po vojni je doktoriral iz geološke biologije in nekaj časa predaval na univerzi institut Catholique v Parizu. Potem je pustil predavanja In odpotoval na Kitajsko, svojo znanstveno domovino. Tu je sodeloval pri odkopavanju „pekinškega pračloveka", našega davnega prednika. Potoval je po tej prostrani deželi, se od časa do časa vračal v Evropo, po zadnji vojni pa se je ustalil v svoji ljubljeni Franciji. Zaradi svojih nazorov o evoluciji vesolja in vsega živega je imel težave z Rimom, zato so ga predstojniki poslali v Ameriko. Tu je še naprej znanstveno deloval, dokler ni na velikonočno nèdeljo zvečer, prav kot je sam želél, odšel “k Njemu, ki prihaja k nam”.

več:
ČUK, Silvester. Teilhard de Chardin. evolucija stvarstva od Božje misli do Kristusa. Ognjišče, 1975, leto 11, št. 4, str. 7.
ČUK, Silvester. Pater Teilhard de Chardin — ob stoletnici rojstva. Ognjišče, 1981, leto 17, št. 7-8, str. 27.

nekaj misli Teilharda de Chardina

• Kadar človek hoče doseči svojo lastno in živo polnost, se mora najprej osredotočiti v sebi, se zatem usmeriti v svojega bližnjika in se nazadnje osrediti v nečem, kar je večje od njega.
  
• Zvezda, ki jo svet pričakuje, a ne zna izreči njenega imena niti ceniti njene prave razsežnosti, celo ne razločiti njenih najbolj duhovnih in božjih žarkov - to, glejte, je nujno Kristus, njega pričakujemo.
  
• Tisto, kar iz nekega človeka izžareva, je vredno več kot njegovo ljubkovanje.
  
• Bog v svojem najbolj živem in najbolj učlovečenem dejstvu nikakor ni daleč od nas, morda celo onstran otipljivega, nasprotno, čaka nas na vsakem koraku v dejanju in delu, ki ga imamo v rokah. Skoraj bi rekel, da ga imam na konici peresa, krampa, čopiča, igle – pa tudi misli in srca.
  
• Moj Bog, da bi bil jaz ob vsaki minuti tak, kot si me ti želiš, in da bi bil vselej tam, kjer me čakaš.
  več:
  

LETA 1957 UMRL FRAN TRATNIK

MOJSTER SATIRIČNE KARIKATURE (* 1881)

Slovenski slikar Fran Tratnik je akademski študij začel in končal v Pragi, vmes pa je študiral na Dunaju in v Münchnu. Kot odličen risar in ilustrator je že v študijskih letih sodeloval pri raznih avstrijskih in čeških (predvsem humorističnih) listih z ostrimi satiričnimi karikaturami. Kasneje se je posvetil socialni problematiki in dosegel umetniški vrh v risbah Slepci in ciklusu Goriški begunci. Uveljavil se je tudi kot portretist.

LETA 2012 UMRL FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA (* 1927)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

• Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.
  
• Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 10. april 1887, Trebnje, † 15. avgust 1959, Ljubljana

Pravljica je pripoved, ki je zgrajena izključno na domišljiji. "Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja," to pripovedno zvrst tolmači Silva Trdina. Med najbolj znane svetovne pravljice spada nemška ljudska pravljica o Sneguljčici, ki sta jo zapisala brata Jakob in Wilhelm Grimm. Slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia je to pripoved prelil v verze in tako je nastala pravljična igra v osmih slikah, ki je bila pogosto uprizorjena. Pavel Golia velja za največjega slovenskega mladinskega dramatika. Poleg Sneguljčice (1938) je napisal šest priljubljenih iger, ki se odlikujejo z živahno domišljijo, razposajenim humorjem in dobrim poznanjem otroške duševnosti. Večino svojega življenja je deloval v gledališču in pisal tudi igre za odrasel, vendar se je njegov dar bolj razživel v igrah za otroke. Uveljavil se je tudi kot pesnik in velja za nadaljevalca moderne, ki je hodil svoja pota ob ekspresionizmu.

Avstrijski častnik v ruski vojski

"Blodni in nemirni Pavel Golia", kakor se je sam imenoval, se je rodil 10. aprila 1887 v Trebnjem, kjer je bil njegov oče Ludvik okrožni sodnik. V družini je bilo več otrok in oče se je zaradi njihovega šolanja preselil v Novo mesto, kjer je Pavel končal nižjo gimnazijo. Že v tem času je pisal pesmice; njegov vzornik je bil čustveni in gladko pojoči Gregorčič, občudoval pa je tudi Ketteja, s katerim se je v dolenjski prestolnici srečal.

Po mali maturi se je odločil za vojaško službo, zato je odšel na kadetsko šolo v Karlovcu. Za dosego častniškega čina avstro-ogrske vojske je moral nadaljevati šolanje še v Trstu in Ljubljani. Po izbruhu prve svetovne vojne (26. julija 1914) je odšel na fronto v Galicijo. Septembra 1915 je stotnik Golia s svojo enoto prestopil k Rusom ter se odločil za tamkajšnjo srbsko. Leta 1917 je nastopil proti velikosrbskemu vodstvu in bil sprejet v rusko armado. Leto kasneje ga najdemo v Moskvi, kjer je deloval kot časnikar, predvsem pa se je zanimal za gledališče. Leta 1919 se je po težavni poti vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnost in gledališču. Ob vrnitvi je čutil, kar je položil na jezik junaku ene njegovih dram: "Ko sem po dolgih letih zaslišal govorico našega kraja in zagledal našo domačijo, sem se pokrižal in tako me je prevzelo, da so se mi ulile solze po licih." Poročil se je s pianistko Dano Koblar. Opravljal je razne gledališke funkcije: bil je dramaturg in ravnatelj ljubljanske Drame (1919-1923), intendant Narodnega kazališta v Osijeku (1923-1925), ravnatelj Drame v Beogradu (1925), potem pa spet ravnatelj Drame v Ljubljani do upokojitve leta 1946. Bil je zelo uspešen ravnatelj, ki je znal delati z igralci.

Ljubezenske pesmi, premišljanja in žalostinke

Njegove prve pesmi so bile objavljene v Slovanu leta 1912; pod njimi se je Golia podpisal kot Pavel Ludovikov. V naslednjih letih je kar precej objavljal. Izid prve pesniške zbirke z naslovom Blodnje, ki jo je imel že pripravljeno, je preprečila prva svetovna vojna. Pesmi je pisal tudi kot vojak in kot časnikar v Moskvi. Ko je po vojni prišel v Ljubljano, je leta 1921 izdal kar dve pesniški zbirki: Pesmi o zlatolaskah in Večerna pesmarica. "V prvi je zbral ljubezenske motive in socialne slike iz moskovskega življenja, v drugi pa premišljanja in žalostinke osebnega in splošnega značaja," je zapisal Anton Slodnjak, ki o našem pesniku pohvalno pravi: "Že s prvimi pesmimi je Golia izpričal lirsko nadarjenost in bolj otožno kakor dekadentno razpoloženje, ki ga je na bralce prenašal z lahkotnim muzikalnim ritmom ter s preprostimi in prisrčnimi podobami." Literarni zgodovinar Lino Legiša je o njegovih ljubezenskih pesmih zapisal tole misel: "To je pravzaprav metuljevsko obletavanje, ki dela iz ljubezni skorajda pravljično, dvorljivo igro." V "večernih" pesmih pa Golia začuti, da je "brez pesmi v srcu, brez Boga, brez vere" in zato obsojen na samoto. Izbrane in včasih predelane pesmi iz teh prvih dveh zbirk z nekaj novimi pesmimi je leta 1936 uredil Izidor Cankar, za tisk pa jih je pripravil Josip Vidmar, ki je zapisal, da ima Golia v svojih pesmih "veliko pristno človeškega, veliko iskrega veselja do življenja in resnične in tople ljubezni do vsega živega. Po tej in po svoji ironiji do samega sebe je ganljiv in očarljiv." Leta 1951 so izšle njegove Izbrane pesmi.

Največji slovenski mladinski dramatik

S svojimi igrami za otroke je Pavel Golia zavzel prvo mesto med slovenskimi pisci mladinskih iger. Povečini so "zasnovane na znanih pravljičnih motivih, segajo pa s svojimi namigi v živo sodobnost," je zapisal Lino Legiša. Vsi priznavajo, da je od vseh najboljša Petrčkove poslednje sanje, ki jo je napisal leta 1921 in so jo v ljubljanski Drami prvič igrali na Božič 1921 in tam se je na odru obdržala do leta 1943. Doživela je 72 ponovitev, česar ni dosegla še nobena druga slovenska mladinska igra. Igrali so jo tudi številnih podeželskih odrih. Igra je napisana delno v prozi, delno v verzih. Zgodba je postavljena v čas okoli Božiča. Bolnemu Petrčku se prikaže umrla mati in mu pove, da bodo prišle najlepše sanje. Jezušček pride na zemljo po pridnega otroka; vse skupaj poživljajo palčki, govoreča drevesa, nerodna luna. Vse je podano tako, kakor ustreza otrokovi predstavi. Igra je izšla v knjigi leta 1923. Njegova druga znamenita igra za otroke je Princeska in pastirček, ki jo je ljubljanska Drama prvič uprizorila na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1931, in je doživela 42 predstav. To je neke vrste otroška komedija, zgrajena največ na situacijski komiki. Golia pa ji je dal tudi socialno noto: princeska in pastirček se ljubita, pa jima ljudje branijo, ker je pastirček siromak. Leta 1932 so v ljubljanski Drami prvič (in pozneje še dvajsetkrat) uprizorili njegovo pravljično komedijo Jurček. Naslovni junak ni prav bistre pameti in tudi to ustvarja v igri napetost. Pavel Golia je napisal še štiri mladinske igre: Triglavska bajka (1927), ki je prenatrpana z mitologijo; Srce igračk (1932), v kateri nastopajo igračke; Uboga Ančka (1935), ki je Goljeva Pepelka, in Sneguljčica (1938). Veliki prijatelj otrok je umrl 15. avgusta 1959.

(obletnica meseca 08_2009)

* 24. septembra 1927, Šmaver v Suhi krajini; † 10. april 2012, Bizeljsko

Glasnik Marijinega sporočila: živite evangelij, ostanite zvesti svojim obljubam.

Pokojni oče (tako so mu kot duhovniku pravili vsi) France Špelič se je rodil 24. septembra 1927 v naselju Šmaver v Suhi krajini v revni, verni družini. Imel je težko otroštvo in mladost. Še ne petnajstleten je maja 1942 odšel k partizanom, v katerih je videl junake. »V tem času so bili postavljeni temelji moje nevere, čeprav je takrat name še močno vplival brat Janez.« On ga je varoval, da ni nikoli ubijal. »V drugi polovici leta 1944 sem bil sprejet v komunistično partijo in potem sem bil njen vedno zvestejši član.« Junija 1946 se je civilno poročil z vdovo Sido, ki mu je rodila dve hčerki. Spomladi 1949 je odšel v miličniško oficirsko šolo in leta 1951 je nastopil službo. »Samo Bogu in njegovemu usmiljenju lahko pripišem, da sem se poleti 1952 odločil, da grem v civilno službo.« Sprejel je službo učitelja z občutno nižjo plačo. Leta 1954 mu je prišlo v roke Sveto pismo, ki ga je željno prebiral. Na partijskih sestankih je povečini molčal. V srcu je bil že veren, vendar je sprejemal Boga kot sodnika, ne pa kot Očeta, ki ljubi svojega izgubljenega sina, če se ta vrne. Potem je spet prišla kriza: Bog ga je opozoril, da ni ne mrzel ne vroč in da dvema gospodoma ne more služiti. Vodstvu partije je poslal šest strani obsegajoče pismo, v katerem je navedel razloge svojega izstopa. Sledila so nenehna zasliševanja, mučenja in zapostavljanja. Ostal je trden. Pri ljudeh je še vedno veljal za trdega komunista, zato ga tudi verniki niso sprejemali, kar ga je zelo bolelo.

V akademskem letu 1969/70 se je s pristankom svoje žene vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Ko je žena zbolela za multiplo sklerozo, sta sklenila cerkveni zakon, in stregel ji je vse do njene smrti 24. decembra 1992. Že osem let poprej, 24. decembra 1984, ga je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v stalnega diakona. Po ženini smrti so se uresničile tudi njegove sanje, da postane duhovnik. Zakrament mašništva je prejel 21. novembra 1993 v Bohinjski Bistrici.

Njegovo življenje in kasnejše duhovniško delovanje je tesno povezano z Madjugorjem in Kureščkom. V Medjugorje je šel prvič leta 1987 kot turist, naslednje leto pa ga je tam 'ujela' Marija. V naslednjih letih se mu je tam Marija večkrat prikazovala. 8. decembra 1989 mu je Gospa rekla: »Sin moj, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Marijino srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete. Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju.« Marijini častilci so brž spoznali, da je ta kraj Kurešček. Na razvalinah Kureščka je imel France Špelič 10. februarja 1990 videnje, med katerim mu je Marija rekla: »Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev.

Tukaj se srečujete z mojim in Sinovim srcem. To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vsi veri zatekel v moje in Sinovo srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.« Zadnje srečanje "na viden in slišen način" s Kraljico miru na Kureščku je imel 8. decembra 1999. Imel je tudi znamenja Jezusovih ran, vendar ni maral o tem govoriti. »Sem proti senzacijam.« Kot duhovnik je živel v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, nazadnje pa na Boštu v župniji Bizeljsko (na Bizeljskem je pokopan). Obiskovali so ga številni ljudje z vseh koncev Slovenije in tudi iz mnogih evropskih držav. Bil je velik služabnik Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. »Nemalo jih je reklo, da so bili po dobro opravljeni spovedi sto kilogramov lažji.« Pisatelj Alojz Rebula je imel 6. februarja 1997 z njim dolg pogovor (objavljen je v dopolnjeni izdaji knjige Vrnil se bom k Očetu, 1998).

Na koncu mu je zastavil vprašanje, kaj bi svetoval današnjemu slovenskemu kristjanu, in oče France Špelič je odgovoril: »Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.«

ČUK, Silvester. France Špelič. (Pričevanje). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str 16-17

LETA 1553 UMRL FRANCOIS RABELAIS

FRANCOSKI DUHOVNIK, PISATELJ, HUMANIST (* okoli 1492)

Rodil se je v Chinonu in umrl v Parizu. Bil je duhovnik, naprej frančiškan, nato benediktinec. Izmenoma je bil kanonik v neki opatiji, potujoč stolni duhovnik, zdravnik ... Bil je pristaš humanizma in pomemben zastopnik renesančnih idealov, zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od 1533 naprej v šestih knjigah. Temelji na pripovedi ljudske knjige o velikanu Gargantui, ki služi kralju Arturju. Iz tipično srednjeveške zgodbe o vitezih in velikanih je Rabelais ustvaril roman, ki združuje različne prvine: deloma je parodija na viteške in fantastične zgodbe, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje, pa tudi razlaga renesančnih idealov (osvoboditev, razum). Osrednja poteza dela je humor, s pretiravanjem in kopičenjem stilnih sredstev.

LETA 1803 UMRL MIHAEL BAKOŠ

SLOVENSKI EVANGELIČANSKI DUHOVNIK, DEKAN, UČITELJ, PISATELJ IN PREVAJALEC (* OKOLI 1742)

Rojen v Šalovcih, na evangeličanski šoli v kraju Nemescso, je bil učenec Štefana Kuzmiča. Po končanem študiju na liceju v Bratislavi je služboval v različnih prekmurskih krajih kot pastor in predikant. Leta 1790 je odšel v Šurd, kje je bil senior (dekan) okoliških evangeličanskih pastorjev, naslednik Štefana Küzmiča. Oživil je prekmursko slovstvo. Sestavil je rokopisni obrednik, izdal abecednik in prvo tiskano pesmarico Novi Graduval (1789). V njej je zbral 374 pesmi in 10 psalmov, mnoge iz Martjanske pesmarice

LETA 1821 ROJEN CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK († 1867)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1854 ROJENA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA († 1901)

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

... več o njej v obletnici meseca 04_2014

njena misel...

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

LETA 1883 UMRL ŠTEFAN KOCIANČIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1818)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

LETA 1945 UMRL DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ (* 1906)

"Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945. Bonhoeffer je malo pred tem zapisal: "Bliža se konec - zame začetek življenja."

... več o njem v pričevanju 04_2002

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.ŽTišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  več:
  

LETA 1999 UMRL FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK (* 1916)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila "po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja", je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – "zelo nenavadna prikazen"

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala ... Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje "zelo nenavadna prikazen". Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih "vzgojevalo duhove in srca" za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen... A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i... A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)

LETA 1692 ROJEN GIUSEPPE TARTINI

BENEŠKI SKLADATELJ IN VIOLINIST († 1770)

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu, očetu firenškega porekla materi, ki je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu in nato v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Kasneje je študiral pravo v Padovi, za nekaj časa se je umaknil v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 4

LETA 1848 UMRL GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1797)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1903 ROJEN ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK († 1966)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1905 UMRL JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF, PROSVETITELJ, MECEN IN POLITIK (* 1815)

Pred sto leti je končal svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

LETA 1948 ROJEN STANE GRANDA

ZGODOVINAR, PUBLICIST

Dr. Stane Granda je bil rojen leta 1948 v Novem mestu. Odraščal je pod mogočno starožitno kapiteljsko cerkvijo in v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, kar mu je že v otroštvu vlilo ljubezen do preteklosti. Obe častitljivi starodavni ustanovi sta vplivali na njegove življenjske odločitve. »Še danes sem z dušo in srcem na Dolenjskem, kjer vse govori o zgodovini,« pravi dr. Granda.

Zatrjuje, da zgodovine ni šel študirat, ker bi imel probleme z naravoslovnimi predmeti. Tudi ga ni zanimala samo ozka politična zgodovina, ampak socialna zgodovina – kako so ljudje živeli. Ta je še danes predmet njegovih raziskav. Zato se je tudi odločil za študij zgodovine in sociologije. Po magistrskem delu, v katerem je obravnaval obremenitev slovenskega kmeta z davki v letih 1848 – 1914, se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter naredil doktorat, z disertacijo o prelomnem letu 1848. Sedaj je zaposlen na istem inštitutu, kjer, kakor sam pravi, dela tisto, kar si je celo življenje želel. Je znanstveni svetnik, redni profesor, član uredniškega odbora revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, član Sveta za splošno izobraževanje v okviru katerega je predsednik Komisije za učbenike, predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije.

Veliko piše in objavlja tako strokovne knjige in članke kot tudi družbeno aktualne in kritične analize sedanjega slovenskega trenutka.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2 in moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6

LETA 1971 UMRL IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM (* 1884)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884-1971). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

LETA 1973 UMRL PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR (* 1881)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi:
Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

LETA 1990 PRVE VEČSTRANKARSKE VOLITVE V SLOVENIJI

Volitve za predsednika in člane predsedstva ter za delegate družbenopolitičnega zbora in zbora občin tridomne skupščine so bile na današnji dan, leta 1990. Nekaj dni pozneje, 12. aprila, so bile še volitve za delegate zbora združenega dela, takrat so bile tudi občinske volitve. Na volitvah v skupščino so prepričljivo slavile stranke, združene v koalicijo Demos, ki so nato sestavile vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Za predsednika predsedstva so volivci v drugem krogu izbrali Milana Kučana. Prva demokratično izvoljena skupščina je pozneje zagotovila sprejem zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

LETA 2014 UMRL MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC (* 1925)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

iskalec in zbiralec Marko Čuk