* 2 aprila 1928, Columbia, J. Karolina; † 14. novembra 1996, Chicago, Illinois

"Vedno sem imel rad ljudi. Vedno sem skušal ljudi spraviti. Vedno sem skušal biti orodje božje ozdravljajoče ljubezni," je zapisal v tej knjigi in vsi, ki so ga osebno poznali, potrjujejo resničnost teh njegovih besed. Rodil se je 2. aprila 1928 v mestu Kolumbija v ameriški zvezni državi Južna Karolina v družini italijanskih priseljencev. Oče Giuseppe, ki je bil kamnosek, je umrl za rakom, ko je imel Joseph komaj šest let, in mama Maria se je po njegovi smrti zaposlila kot šivilja, da je preživljala njega in štiri leta mlajšo hčerko Elaine. Joseph je po končani gimnaziji hotel študirati medicino. "Postati zdravnik se mi je zdelo plemenito prizadevanje, ki me bo usposobilo za pomoč ljudem in mi hkrati dajalo sredstva za varno življenje." Po prvem letniku medicine se je spoprijateljil z dvema mladima duhovnikoma in ob njiju je začutil, da bo ljudem še veliko lažje pomagal kot duhovnik. Po končanem študiju bogoslovja po raznih zavodih je bil leta 1952 v Kolumbiji posvečen v duhovnika. Štirinajst let je opravljal različne službe v domači škofiji. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Atlanti in z 38 leti je bil tedaj najmlajši katoliški škof v ZDA. Kmalu je bil izvoljen za generalnega tajnika ameriške škofovske konference. Leta 1972 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Cincinnatiju, kjer je ostal skoraj deset let, vmes je bil nekaj let predsednik ameriške škofovske konference. Zaradi svoje odločne in jasne obrambe temeljnih evangeljskih vrednot (spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, svetost zakonske zveze in družine, delo za mir in pravičnost) je užival velik ugled ne le med katoličani. Papež Janez Pavel II. mu je leta 1982 zaupal vodstvo velike nadškofije Chicago in pol leta kasneje ga je imenoval za člana kardinalskega zbora. "Zadnjih štirinajst let je bilo najplodovitejših in najbolj blagoslovljenih v mojem življenju." Med "blagoslove" je kardinal Bernardin štel tudi dvoje hudih preizkušenj, ki sta ga zadeli proti koncu njegovega življenja.

Novembra leta 1993 ga je neki neznan fant (iz medijev je zvedel, da se piše Steven Cook) obtožil, da ga je, ko je bil nadškof v Cincinnatiju, spolno zlorabil. Zavedajoč se popolne nedolžnosti v tej zadevi, je takoj posredoval javnosti izjavo: "Ker nisem videl tožbe in ne vem podrobnosti obdolžitev, vem eno, in kategorično izjavljam: V svojem življenju nisem nikoli nikjer ob nobenem času in na nobenem kraju nikogar zlorabil." Umetno sproženi vihar je divjal več kot tri mesece, dokler se kardinal ni srečal s svojim tožiteljem in sta oba doživela globoko olajšanje ob iskreni spravi. Izkazalo se je, da je fanta, ko se je šolal v kolegiju, res nadlegoval neki duhovnik; pravnik, ki je zadevo vzel v roke, pa mu je svetoval, naj obtoži kardinala Bernardina, ker bo tako prav gotovo dobil visoko odškodnino. Drugi "blagoslov" za kardinala Bernardina pa je bil rak na trebušni slinavki, ki so ga zdravniki odkrili junija leta 1995. Mesec kasneje je bil operiran in potem je "prestal" vso potrebno terapijo. Zdravniku, ki mu je predlagal, da lahko prihaja v bolnišnico neopažen skozi zadnja vrata, je odgovoril: "Najprej sem duhovnik, potem sem bolnik." V času zdravljenja se je imel za "neuradnega kaplana" rakavih bolnikov. Dosledno je živel po svojem škofovskem geslu: "Kakor tisti, ki služijo." Zdravljenje je bilo uspešno in kazalo je, da je rak premagan. Toda po petnajstih mesecih mirovanja se je vrnil in tokrat je napadel jetra. Operacija ni bila mogoča. V zadnjih dveh mesecih življenja je kardinal Joseph Bernardin čutil dolžnost povedati svoja razmišljanja in spoznanja v knjigi Dar miru. Ob koncu svojega življenja je bil miren. Mir je sprejemal kot dar Boga in s to knjigo deli mir z nami. To svojo "duhovno oporoko" je izpisal 1. novembra 1996, le trinajst dni pred svojo smrtjo. Njegova zadnja poteza je bila izpisati naslov knjige in se podpisati (prijateljem) na naslovno stran.

Silvester Čuk

"Pustite me oditi v Očetovo hišo."

Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: "Pustite me oditi v Očetovo hišo." "Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo."

Veličasten pogreb v petek, 8. aprila 2005, ki se ga je udeležila milijonska množica ljudi z vsega sveta, vernih in nevernih, je pokazal, koliko je pokojni papež dal svetu s svojo neomajno zvestobo evangeliju. Med njimi je bilo ogromno mladih, katere je "stari papež", kakor je samega sebe imenoval, silno ljubil in jim zaupal, ker je v njih gledal bodočnost sveta in Cerkve. "Magnet", ki je mlade pritegnil k papežu, je bila njegova doslednost: čutili so, da trdno veruje, kar govori, in da tako tudi živi.

Naj nam o prvem papežu Slovanu, ki bo, upamo, kmalu uradno razglašen za blaženega in za svetnika, spregovori njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa v Krakovu in pred nedavnim za kardinala. Stanislaw Dziwisz je duhovnik krakovske škofije, ki jo je od leta 1964 do 1978 vodil Karol Wojtyla. Bodoči papež je Stanislawa poznal še kot bogoslovca, brž po novi maši leta 1963, ko mu je bilo 24 let, ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je opravljal vsa leta v Krakovu in potem v Rimu. Za papeža je bil kakor sin, vedno ob "očetu", zato ga je poznal bolj kot vsi. Ko so ga pol leta po papeževi smrti, tedaj že krakovskega nadškofa, vprašali, kdo je bil zanj Karol Wojtyla, je dejal: "Ni lahko v nekaj besedah povzeti veličino take osebnosti. Lahko pa rečem, da je bila bistvena značilnost, da je bil človek, ki nikoli ni ločeval dela in molitve. Zdelo se je, da je njegovo bivanje nenehna molitev, tako da zanj resnično velja, da je bil poosebljena molitev. Moč, s katero se je soočal s tako številnimi nalogami, ki so ga čakale vsak dan, ni bila toliko telesna krepkost, čeprav mu tudi ta sprva ni manjkala, temveč duhovni sok, ki je izviral iz nenehne povezanosti z Bogom." V zvezi z njegovim škofovskim in papeškim geslom "Totus Tuus" (Ves Tvoj) je Dziwisz pojasnil, da se ne nanaša samo na Marijo, katero je častil z otroško vdanostjo, ampak je bil usmerjen na skrivnost Svete Trojice. "Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na katerega je mladi Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve, in ga je večkrat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z besedami: 'Vse za Te, presveto Jezusovo Srce', kar pove, da je bila njegova popolna posvetitev kristocentrična."

Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: "Pot Cerkve je človek." "V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo."

Krakovski nadškof je povedal, da so v teh mesecih po papeževi smrti mnogi ljudje zaupali številne osebne vtise o njem. "Največkrat so mi pravili, da je iz njega izžareval neki nadnaravni mir. Za kristjane je bilo to znamenje njegove bližine z Bogom, za neverne pa sad širine njegovega srca. Zame je bilo to potrditev dejstva, da je globoko veroval v tisto, o čemer je govoril, in je to živel v popolnem skladju med vero, ki jo je oznanjal, in vsakdanjim življenjem." Med pogrebno mašo na Trgu sv. Petra je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež, dejal, da nas "pokojni sveti oče gleda skozi nebeško okno". Kaj bi rekel, če bi se vrnil na svet, so vprašali nadškofa Dziwisza. "Mislim, da bi ponovil, naj se ne bojimo Kristusa, iste besede, ki jih je izrekel ob nastopu svoje službe in so odmevale po vsem svetu." Prav po teh besedah "Ne bojte se" se imenuje mednarodna ustanova, ki so jo naznanili 16. oktobra 2005 (na obletnico izvolitve Janeza Pavla II.) v svetišču Lagiewniki, posvečenem Božjemu usmiljenju, katere naloga bo ohranjati in poglabljati nauk papeža Janeza Pavla II.

Silvester Čuk

"Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode."

"Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večje pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajala Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je bilo tako po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!" Tako je začel sveti oče Benedikt XVI. svojo homilijo med mašo beatifikacije papeža Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra v Rimu 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja. V Rim se ta dan zgrnilo poldrugi milijon romarjev z vsega sveta. "Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske," je poudaril Benedikt XVI., ki je določil, da bo praznik novega blaženega vsako leto 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe leta 1978.

Papež Benedikt XVI. je kmalu 'uslišal' klice 'Svetnik takoj' ob pogrebu svojega 'ljubljenega predhodnika', tako da je bil postopek razglasitve Janeza Pavla II. za blaženega najkrajši v novejši zgodovini Cerkve. Začel se je 28. junija 2005 (manj kot tri mesece po njegovi smrti), potekal je 'po redni poti' na škofijski ravni v Rimu Krakovu, zaključil pa se je 14. januarja 2011, ko je papež dovolil objavo odloka o čudežni ozdravitvi francoske redovnice Marie Simon-Pierre Normand na priprošnjo papeža Janeza Pavla II. in napovedal, da ga bo za blaženega razglasil 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je novi blaženi leta 2000 poimenoval nedelja božjega usmiljenja. V petek, 29. aprila zjutraj so odprli grob papeža Janeza Pavla II. v votlinah pod baziliko sv. Petra in iz njega vzeli trojno krsto: preprosto leseno krsto, v kateri počivajo papeževi posmrtni ostanki (ta je bila na Trgu sv. Petra med mašo zadušnico), pocinkano in zunanjo leseno. V tej neodprti krsti so ga prepeljali v bližino groba sv. Petra, po razglasitvi za blaženega so njegove relikvije postavili v češčenje v baziliki, v ponedeljek zvečer pa so krsto prepeljali na dokončno mesto v kapeli sv. Sebastijana. V soboto zvečer je bilo veliko molitveno bedenje na antičnem stadionu Circo Massimo, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo okrog 200.000 ljudi.

Nedeljsko slavje na Trgu sv. Petra, ki so ga množice po rimskih ulicah spremljale na velikih zaslonih, po vsem svetu pa po televiziji, se je začelo s predstavitvijo kandidata za blaženega: papežu ga je predstavil kardinal Agostino Vallini, njegov vikar za rimsko škofijo. Benedikt XVI., oblečen v bogoslužna oblačila svojega prednika, ga je nato z uradno formulo razglasil za blaženega, na kar so na pročelju Petrove bazilike odkrili podobo novega blaženega, portret, ki ga je leta 1995 posnel poljski fotograf Gregor Galazka. Poljska redovnica s. Tobiana, ki je dolga leta skrbela za papeža Janeza Pavla II., in francoska redovnica Marie Simon-Pierre, čudežna ozdravljenka, sta na prostor ob oltarju prinesli relikviarij v obliki prepletenih oljčnih vejic z relikvijo novega blaženega: ampulo krvi, ki so mu jo odvzeli malo pred smrtjo, da bi mu v bolnišnici opravili morebitno transfuzijo. Vse to dogajanje je množica spremljala z globokim ganotjem in svetim navdušenjem, prav tako tudi navdihnjeno homilijo svetega očeta, zlasti ko je ponovil znamenite besede: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!", ki jih je blaženi papež Janez Pavel II. izrekel ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978. "Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikansko silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten," je nadaljeval Benedikt XVI. "S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ni bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode ... Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka." Sedanji papež je s svojim 'ljubljenim predhodnikom' najtesneje sodeloval 23 let kot prefekt Kongregacije za nauk vere. "Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom ... In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je hotel Kristus." Vidno ganjen je homilijo končal s prošnjo: "Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen."

Silvester Čuk

* 15. november 1857, Stara Loka; † 5. april 1933, Maribor

Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče

Njegova življenjska pot se je pričela 15. novembra 1857 v Stari Loki, kjer se je rodil kot predzadnji med devetimi otroki zakoncev Florijana in Terezije roj. Hartman. Starejša brata Janez in Martin sta šla v šole: prvi je postal duhovnik, drugi pa profesor klasičnih jezikov. Andrej naj bi prevzel gospodarstvo na domačiji. Modri in globoko verni oče je uslišal njegovo prošnjo, da bi šel študirat, dom pa je izročil hčerki Mariji in za zeta je prišel skoraj sosed Janez Žagar (priimek je še danes pri hiši). Andrej je v letih 1869-1876 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, stanoval je v Alojzijevišču, dijaškem zavodu, ki ga je leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Alojzij Wolf v skrbi, da bi imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Tam so se vzgajali mnogi pomembni možje naše zgodovine. Po maturi leta 1876 je Andrej vstopil v ljubljansko semenišče in študiral teologijo na Bogoslovnem učilišču. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1880. Naslednjih deset let je opravljal duhovniško službo kot kaplan v Smledniku, v Šenčurju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 ga je škof Jakob Missia poslal na študij v Rim: po dveh letih je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava. Po vrnitvi iz Rima ga je škof postavil za prefekta v Alojzijevišču, obenem pa je bil katehet na gimnaziji. Leta 1900 je postal stolni kanonik in nadzornik verouke na šolah srednjih stopenj. Leta 1905 se je tretjič vrnil pod streho Alojzijevišča: škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja tega zavoda. Že ob imenovanju mu je zaupal, da bo zadnji ravnatelj, ker misli zavod ukiniti zaradi novega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. To se je zgodilo leta 1910.

Tržaško-koprski škof in izgnanec

Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.

Slomškov naslednik in njegov častilec

Po skoraj štirih letih "izgnanstva" ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.

Ena največjih zaslug škofa Andreja Karlina je, da je kot tretji naslednik Antona Martina Slomška pričel informativni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ta dolga pot se je, kot vemo, končala 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. na Betnavski poljani pri Mariboru Slomška razglasil za blaženega. Slomškova naslednika, škofa Stepišnik in Napotnik, sta sicer dobro poznala Slomškovo delo in njegovega duha, vendar se nista zavzemala za njegovo razglasitev za blaženega. Tem prizadevanjem je odprl pot škof Karlin ob 125-letnici Slomškovega rojstva (1925). Škofijski postopek je bil odprt 22. marca 1926, ko je škof za postulatorja v procesu imenoval dr. Ivana Tomažiča, dekana mariborskega stolnega kapitlja, ki je postal njegov naslednik na škofijskem sedežu. Upal je, da bo gradivo zbrano že do leta 1928, ko je škofija obhajala 700-letnico svojega obstoja, vendar tega ni dočakal. Svetilka njegovega življenja je ugasnila 5. aprila 1933.

Silvester Čuk

* 1. april 1788, Capriglio (Asti) pri Turinu; 25. november 1856, Valdocco pri Turinu

"Če priznavamo svetost zamaknjenj in videnj, potem moramo priznati tudi svetost v pomivanju posode in krpanju nogavic. Mati Marjeta je bila svetnica te vrste," je rekel italijanski salezijanec-pisatelj Teresio Bosco kardinalu Ratzingerju, sedanjemu papežu. Ta mu je dejal: "Toda zakaj niste poskrbeli, da bi mati Marjeta bila razglašena za svetnico?" Bosco pa je odvrnil: "Vi prav dobro veste, da v Vatikanu do pred kratkim niso z naklonjenostjo obravnavali družinskih mater!"

"Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere," je zapisano na spominski plošči v vasi Capriglio (Asti), kjer se je 1. aprila 1788 rodila Marjeta Occhiena in bila še isti dan krščena. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta se ni nameravala poročiti, hotela ostati z očetom in materjo, da bo zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi napol hromo matere in triletnega sina Antona, in očeta vprašal, če bi se lahko poročil z njegovo hčerjo Marjeto. Ko sta se z mamo pogovorila, je oče Marjeti predlagal: "Če se ti strinjaš, se tudi midva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroka in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati." Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Zakonska sreča je trajal manj kot pet let, kajti že maja 1817 je mož Franc umrl za pljučnico. Mati Marjeta je imela vse tri otroke enako rada, vendar ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton povzročal veliko skrbi in žalosti. Otroke je lepo pripravljala na prvo spoved in prejem prvega svetega obhajila. Leta 1824 ji je devetletni Janez pripovedoval svoje sanje, ki so napovedovale njegovo prihodnost.

Mati Marjeta je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Anton ni dovolil, da bi se Janez posvečal učenju, zato je mati, da bise izognila vojni v hiši, svetovala Janezu naj gre za hlapca na neko kmetijo. Mati Marjeta se je v vsemi močmi trudila, da je Janezu omogočila šolanje in pot do oltarja. Ko ga je prvič videla v talarju, mu je rekla: "Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti." Ko je 5. junija 1841 prejel mašniško posvečenje, mu je dejala: "Dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti." Ko je Janez Bosko v Torinu ustanovil Oratorij za uboge in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto: "Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu, sem pripravljena iti ta trenutek," mu je odgovorila in v začetku šolskega leta 1846 prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: prvega je prenočila v kuhinji, ob njeni smrti jih je bilo v Oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti. Dečku, ki je pretepal tovariše, je resno rekla: "Veš, kaj ti bom povedala? Da si hujši kot zverina. Pretepati tovariše? Mar ni Bog oče vseh?" Ko se je nekoč počutila zelo utrujeno in je Janezu rekla, naj jo pusti oditi domov, je Janez dvignil pogled na križ na steni in mati Marjeta je brž razumela njegov odgovor. Ko je prišel v Oratorij Dominik Savio (1854), je rekla sinu: "Veliko dobrih fantov imaš, nobeden pa v lepoti srca ne prekaša Dominika."

Oktobra 1856 je mati Marjeta zbolela in morala je v posteljo zaradi neprijetnega kašlja. Zdravnik, ki jo je pregledal, je ugotovil pljučnico, ki je v tistih časih za ostarele ljudi pomenila smrt. Mati Marjeta je to vedela, zato je rekla Janezu, naj pošlje po njenega spovednika. Ko je zvečer bedel ob njeni postelji, mu je rekla: "Zbogom, dragi Janez. Pomni, da to življenje pomeni ločitev. Pojdi v svojo sobo in moli zame, ki te pozdravljam zadnjikrat." 26. novembra 1856 ob treh zjutraj je mati Marjeta umrla. Tisto jutro je don Bosko zbral vse fante Oratorija in jih tolažil: "Izgubili smo mamo, vendar sem prepričan, da nam bo pomagala iz nebes. Bila je svetnica!"

Silvester Čuk

* 1. april 1900, Ljubljana, † 10. avgust 1969, Ljubljana

"Ko bom velik, bom strojevodja!"

Na začetku zgodbe svojega otroštva Tone Seliškar pove, da je bil rojen 1. aprila 1900 v enonadstropni hiši na Tržaški cesti v Ljubljani nasproti tobačne tovarne. "Čeprav sem se rodil na dan prvega aprila, ki je dan vseh lažnivih kljukcev, je vse res, kar tule pišem." Bil je najmlajši od sedmih otrok očeta Antona, ki je bil prav na dan njegovega rojstva od kurjača povišan v strojevodja, in matere Marije, hčerko manjšega kmeta iz Notranjih Goric. Mali Tone je bil močno navezan na očeta, zato ni čudno, da je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovarjal: "Strojevodja!" O svojem očetu, ki se je izučil za ključavničarja, potem pa so se mu uresničile sanje, da je dobil službo pri železnici, najprej kot kurjač, potem pa kot strojevodja, je zapisal: "Če sem bil poleg očeta, se mi je zdelo, kot da sem poveznjen pod steklo, da mi nihče ničesar ne more, da mi ničesar ne manjka in da ničesar več ne potrebujem na svetu. Tudi kasneje, ko sem že odrasel in je bil oče starček, sem imel ta občutek, in ko je umrl, se mi je zdelo, da me je polovico manj na svetu." Matere se spominja kot silno marljive žene: kadar je njen resni obraz spreletel smehljaj, se je sprostil "v prelepo podobo ljubeče matere". Ljudsko šolo je Tone obiskoval na Vrtači, potem pa je šel v gimnazijo. Po končanem tretjem razredu (takrat je imela gimnazija osem razredov: štiri nižje in štiri višje) ga je njegov svak, učitelj, navdušil za učiteljski poklic in Tone se je prepisal na učiteljišče, kjer je začel tudi literarno delovati. Po diplomi leta 1919 je postal učitelj v Dramljah pri Celju, leta 1921 pa v Trbovljah, kjer je spoznal svojo prvo ženo Rozo; imela sta dva sinova, Zlatka in Marjana. Po njeni zgodnji smrti se je čez nekaj let znova poročil.

Glasnik ponižanih in zatiranih delavcev

V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le "srce in ljubezen". V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: "... svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi". Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil "vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu". "V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje ... Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja" (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: "Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh." Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.

Največkrat izdana in prevedena mladinska knjiga

Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.

Pogumna fantovska "bratovščina sinjega galeba" je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: "Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati." Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela - na čelu z Bratovščino - so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.

Silvester Čuk

* 1. januar 1892, Ljubljana; † 2. april 1961, Ljubljana

»Oba Tominca sta ob sv. Frančišku odkrivala pristno ljubezen do človeka. Kakor je bil Frančišek brat vsakemu človeku, posebno še gobavcem, zatiranim in ubogim, tako sta tudi onadva vse svoje moči posvetila človeku. Zavedala sta se, da je vera brez del mrtva, zato sta v svojem oznanjevanju spodbujala dejavno ljubezen do sočloveka. P. Angelik se je zelo poglobil v socialna vprašanja, ki so se nagrmadila po prvi svetovni vojni in še posebno v tridesetih letih, ko je svet zajela velika gospodarska kriza.« Tako je povedal p. dr. Silvin Krajnc v pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina (27. 3. 2011), v katerem je spregovoril o svoji zajetni knjigi-doktorski disertaciji Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote. V njej je predstavil življenje in delo svojih dveh frančiškanskih sobratov - bratov Tominec, ki sta veljala za 'apostola Ljubljane'. Na podlagi njegove knjige predstavljamo p. Angelika Tominca, ki je mnogim ostal v spominu zlasti kot neutruden spovednik, ob 120-letnici njegovega rojstva.

Prvorojenec od devetih sinov

Družina Tominec je bila preprosta ljubljanska družina. Oče Janez je bil zaposlen pri železnici, najprej je delal v pisarni, potem pa je bil vlakovodja, mati Marija roj. Stegnar je bila doma iz Podbrezij. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je povedal p. Roman. »Imela je prtiček z napisom: Plemenita žena je ta, ki potrpeti zna, kjer pomagat se ne da.« V družini se je rodilo devet sinov. Prvorojenec Janez, kasnejši pater Angelik, je mlado družino osrečil na novo leto, 1. januarja 1892. Janezu je sledil Ciril Metod, ki je umrl star eno leto in pol. Leon Oskar, poznejši pater Roman, je bil sedmi po vrsti, rojen 12. januarja 1900. Leta 1895, ko je bil v Ljubljani potres, je družina nekaj časa stanovala v železniškem vagonu. Ob otrocih je bila družina Tominec zelo povezana s frančiškansko župnijo Marijinega oznanjenja, ki je okoli leta 1900 štela 13.000 duš. Janez je zgodaj začutil klic k redovništvu in leta 1907, ko mu je bilo petnajst let, je zaprosil za sprejem v frančiškanski red. Z redovno obleko je dobil tudi redovniško ime Angelik po malo prej umrlem skladatelju p. Angeliku Hribarju. Noviciat je opravil v samostanu v Brežicah, gimnazijo je obiskoval na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku. Mašniško posvečenje je prejel 16. julija 1914, novo mašo pa je imel pri frančiškanih v Ljubljani 26. julija 1914, na dan splošne mobilizacije ob izbruhu prve svetovne vojne. Študij je nadaljeval najprej v Rimu, nato pa v Freiburgu v Švici, kjer je leta 1917 dosegel naslov doktorja teologije. Po vrnitvi v Ljubljano so mu predstojniki naložili tri službe: bil je bogoslovni profesor mladih frančiškanov, vojaški kurat za italijanske ujetnike in samostanski knjižničar.

Župnik, graditelj kolegija in župnijske dvorane

Poleg teh služb, ki jih je vestno opravljal, je Angelik veliko študiral in tudi pisal. Začel se je oglašati v raznih revijah. Svojo prvo razpravo (o verski svobodi) je objavil leta 1919 v znanstveni reviji Leonove družbe Čas. Pritegovala so ga zlasti socialna vprašanja; raziskoval je temelje katoliškega socialnega nauka. Ko je bila leta 1922 ustanovljena revija Socialna misel, je takoj začel v njej sodelovati z raznimi članki. Bil je med ustanovitelji Krekove socialne šole in je mladim delavcem v predavanjih razkrival katoliški socialni nauk. Vsa ta načela je uresničeval pri svojem pastoralnem delu. Leta 1931 je postal župnik in začutil je potrebo po povezovanju župnij v središču Ljubljane. Pastoralno delo je postajalo vedno bolj razvejano, samostanski prostori pa premajhni za različne dejavnosti. Skupaj s takratnim provincialom p. dr. Gvidom Rantom sta Tominca načrtovala izgradnjo serafinskega kolegija (dijaškega doma) in župnijske dvorane. Kolegij je zrasel od maja do decembra 1936. Vzporedno s tem zavodom so gradili župnijsko dvorano s 509 sedeži, ki je zadovoljila tudi razvajene prebivalce Ljubljane. V njej so bil razne prireditve in srečanja katoliških skupin. (Danes v tej dvorani, ki je bila v osemdesetih leti prenovljena, gostuje MGl.) Nekateri patri so tej gradnji nasprotovali; ena od posledic je bila ta, da so Angeliku ob srebrni maši (1939) odvzeli službo župnika. Napetosti v samostanski družini so se nadaljevale in še stopnjevale v letih druge svetovne vojne. Brata Tominec, ki sta veliko časa in skrbi posvečala zapornikom in jim v svojih redovnih oblekah prenašala zaupna pisma, sta tudi sama nekajkrat okušala bridkost in strah zapora.

V spovednici po šest ur vsak dan

Pater Angelik je junija 1945 spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja kot župnik. V nastopnem govoru je spraševal, kakšne so naloge kristjanov v sodobnem času in poudaril, da morata biti izhodišči delovanja resnica in ljubezen. Po tem se je ravnal tudi kot služabnik božjega usmiljenja v spovednici. Spovedovanje je bila njegova velika ljubezen. Vsak dan je bil na razpolago za spoved po ur, pred nedeljami ter v adventu in postu je pogosto spovedoval od dvanajst do petnajst ur dnevno, marsikdaj do desetih zvečer. Leta 1936 je v Bogoslužni koledar vsak dan zapisoval število spovedancev: okoli 90, kar pomeni blizu 34.000 vse leto! Po značaju sta se Tominca dopolnjevala: Angelik je bil bolj duhovnik za može, saj so pred njegovo spovednico vsak dan stale vrste mož. To ne pomeni, da žensk ni maral, ampak da so si ga možje nekako izbrali za svojega spovednika, kakor so si ženske izbrale Romana. Nekaj je k temu pripomogel tudi položaj spovednic: Angelikova je bila na moški strani, Romanova pa na ženski strani, ki sta bili takrat v cerkvah še strogo ločeni.

Službo župnika je opravljal vse do smrti na veliko noč, 2. aprila 1961. Vsa samostanska družina se je zbrala okrog njega. Ob molitvi sobratov je premikal ustnice in šepetaje molil, nato pa mirno ugasnil kakor sveča, ki je dogorela. Kmalu po smrti, ob 20.45, je predstojnik samostana telefoniral na notranjo upravo, če smejo za pokojnim zvoniti. Prvi odgovor je bil ne, potem pa se je oglasil telefon in dano je bilo dovoljenje za eno minuto. Na pogrebu se je zbralo okrog 10.000 ljudi. Krsto so položili v grob p. Angelika Hribarja, od leta 1991 pa tam čaka vstajenja tudi njegov brat p. Roman Tominec.

Silvester Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Ciril na 111. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 2057 (1971: 4316; 1994: 3065;2008: 2217) prebivalcev Slovenije. Različice imena Ciril so: Kiril (2012: 20), Kiro (29), Ciril Metod (2012: 22), Metod Ciril. Ženska oblika: Cirila (1971: 943; 1994: 840; 2012: 661, 234. mesto) z različico Cirilka (2012: 5).

God:
• 28. aprila
• 18. marec
• 12. maja
• 14. in 27. junija
• 5. in 22. julija
• 9. oktobra

nekdaj sv. Cirila: 28. oktobra

Ime Ciril izhaja prek latinskega Cyrillus iz grškega imena Kýrillos, ki je nastalo iz grških občnih besed kyriakós, kýrios v pomenu 'pripadajoč Bogu'. Ciril je bilo samostansko ime Grka Konstantina iz Soluna, ki je skupaj z bratom Metodom postavil temelje slovanskega bogoslužja na Moravskem in v Panoniji. Brata sta uvedla slovansko pisavo glagolico in prevajala v starocerkvenoslovanski jezik bogoslužne knjige in Sveto pismo. Ciril in Metod sta svetnika in slovanska apostola (v koledarju 5. julija). Po sv. Cirilu se imenuje cirilica, tj. pisava vzhodnih in dela južnih Slovanov, ki pa je nastala v Makedoniji na prelomu 9. in 10. stoletja.

Ime Ciril ima v svojem koledarju iz leta 1557 že Primož Trubar: 9. marec dan Cyrilla ſcoffa. V koledarju so npr. še: 18. marca Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj († leta 386), 28. aprila Ciril Turovski, beloruski škof († v 12. stol.), 29. aprila Ciril, sirski diakon, mučenec († v 4. stol.), 27. junija Ciril Aleksandrijski, škof, cerkveni učitelj († leta 444), 5. julija (drugod 14. februarja) Ciril, Metodov brat, slovanski apostol († 14. 2. 868), 28. oktobra Cirila, rimska devica, mučenka († leta 250).