LETA 1596 ROJEN RENE DESCARTES

FRANCOSKI FILOZOF, MATEMATIK, FIZIK, UČENJAK IN ČASTNIK († 1650

Rene Descartes (lat. Renatus Cartesius) velja za enega od začetnikov novoveške filozofije, zlasti njenega racionalizma. Izhodišče svoje filozofije je izrazil s stavkom: 'Cogito, ergo sum' (Mislim, torej sem). Po njegovi sobi pridemo do resnice le z umom, v njem je kriterij resnice. Bil je tudi eden najvidnejšim matematikov in fizikov svoje dobe.

njegove misli:

• Skoraj nikoli se ne zanesem na prve misli, ki se jih domislim.
  
• Ni dovolj samo imeti zdravo pamet, treba jo je znati tudi uporabljati.
  
• Nič ni na svetu tako dobro razporejeno kot pamet: vsak misli, da je ima dovolj.

LETA 1727 UMRL ISAAC NEWTON

ANGLEŠKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF, ALKIMIST (* 1643)

Gravitacija je fizikalni pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase (težnost). Znanstveno ga je utemeljil in obrazložil angleški fizik, matematik in astronom Isaac Newton, po splošnem mnenju eden izmed največjih znanstvenikov in najgenialnejših mož v zgodovini. Z gravitacijskim zakonom je pojasnil gibanje planetov ter Lune in bibavice.

njegova misel:

• Kako to, da narava ne naredi ničesar v prazno? In od kod izvirata ta red in lepota, ki ju vidimo v svetu? Ali ne prihajata od tega, da obstaja netelesno Bitje, živo in najmodrejše, vsenavzoče, ki v neskončnem prostoru, kakršen je v njegovem zaznavanju, vidi vse stvari globoko in jih popolnoma dojema in jih popolnoma razume?

LETA 1732 ROJEN FRANZ JOSEPH HAYDN

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, AVTOR ORATORIJA "STVARJENJE" († 1809)

Veliki avstrijski skladatelj Joseph Haydn je bil globoko veren. Svoje rokopise je začenjal in končeval z besedami In nomine Domini (V Božjem imenu) in Laus Deo (Bogu hvala). Njegova največja umetnina je oratorij Stvarjenje (1798), ki v mogočnem glasbenem jeziku podaja svetopisemsko poročilo o stvarjenju. Pisal ga je z veliko pobožnostjo. "Vsak dan sem pokleknil in prosil Boga, naj mi pokloni moči, da bi srečno dokončal delo."

več:
S. Čuk,Pred 250 leti se je rodil skladatelj Franz Joseph Haydn, Aktualnosti, v: Ognjišče 3 (1982), 22-25.
E. Škulj, Franz Joseph Haydn, Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 5 (1990), 62-64.

njegovi  misli:

• Ko hodim gor in dol po svojem stanovanju in pri tem molim rožni venec, se mi porodijo najlepše melodije.
  
• Ko mislim na Boga, je moje srce tako polno veselja, da note kar bruhajo iz mene kot iz izvira; ker mi je Bog dal veselo srce, mi bo že odpustil, da sem mu veselo služil.

LETA 1769 UMRL FORTUNAT BERGANT

SLIKAR (* 1721)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Na današnji dan je v hiši svojega dobrotnika barona Erberga v Ljubljani umrl slikar Fortunat Bergant, ki mu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dočakal je manj kot oseminštirideset let.

več:
S. Čuk, Fortunat Bergant: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1999), 20-21.

LETA 1898 UMRLA LUIZA PESJAKOVA

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1828)

"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed... Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele - Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka." Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero "pisalo" slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

nekaj njenih verzov:

• Vijolica spira si z roso oči, / Da biser srebrn se ji v vsakem blesti. / Marjetica poleg vabeče se smeje / Orehu košatemu, čegar se veje / Pokrivajo s cvetjem, da svež se in zal / Dehteč povzdviguje iz travnatih tal. / A sredi drevesa vse polno gibanja, / Ropota živahnega in lepetanja: / Iz vrabčjega gnezda prihaja ta šum / Ker notri ščepiri štrlinec se kum! (Idila)

LETA 1947 ROJEN LUIGI PADOVESE

ŠKOF, APOSTOLSKI VIKAR ANATOLIJE († 2010)

"Čutim kot veliko čast biti kristjan z vami in za vas v tej pokrajini Turčije, kjer so ohranjeni spomini na zgodnje krščanstvo," je ob svojem škofovskem posvečenju v pristaniškem mestu Iskenderun na jugovzhodu Turčije 7. novembra 2004 nagovoril svojo "malo čredo" Luigi Padovese, ki ga je papež Janez Pavel II. 11. oktobra 2004 imenoval za apostolskega vikarja Anatolije (to je prvotno grško ime za Malo Azijo). Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv. Janeza Krizostoma (+407), ki je bil rojen v maloazijski Antiohiji in bil škof/patriarh v Carigradu: "Resnica v ljubezni". "To so besede, ki nakazujejo moje prizadevanje iskati resnico v spoštovanju in vzajemni dobrohotnosti. Če drži, da se tisti, ki bolj ljubi, bolj približa Bogu, je tudi res, da se po tej poti približujemo smislu našega bivanja, ki je v tem, da živimo za druge. To prepričanje je tudi temelj moje iskrene volje za dialog s pravoslavnimi brati in pripadniki drugih ver." Ta mož miru in iskrenega dialoga, je postal žrtev verske nestrpnosti islamskega skrajneža.

več:
S. Čuk, Škof Luigi Padovese: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2010), 14-15.

njegove misli:

• Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere.
  
• Naloga škofa ni samo, da se za zaupane mu ljudi zanima, jih poučuje in vodi, temveč tudi in predvsem, da zanje moli.
• Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti.

LETA 1949 UMRL FRAN GOVEKAR

SLOVENSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1871)

Naturalizem je literarna struja, ki je nastala po letu 1860 in se je najbolj razmahnila v Franciji. Bistvo umetnosti mu je bila resnica o stvarnem, ki obsega tudi »nižje pojave«. Za začetnika naturalizma na Slovenskem velja pisatelj Fran Govekar, ki je po zgledu francoskega naturalista Emila Zolaja napisal roman V krvi (1896), v katerem je hotel prikazati delovanje dednostnih zakonov.

več:
S. Čuk, Fran Govekar (1871–1949):Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2019), 44-45.

LETA 1980 UMRL JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET, OLIMPIJSKI ZMAGOVALEC (* 1913)

Na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 je osvojil štiri zlate kolajne in postal prvak v teku na 100 in 200 m, v štafeti 4 x 100 m in skoku v daljino. Tako je postal najuspešnejši tekmovalec OI. Hitler je te igre hotel izkoristiti, da bi pokazal moč nacistične Nemčije in seveda športnikov arijske rase. Zato se je prvi dan rokoval samo z nemškimi zmagovalci, na zahtevo Mednarodnega olimpijskega odbora, naj se rokuje z vsemi, pa je reagiral tako, da v naslednjih dneh ni več podeljeval kolajn. Owens tudi v ZDA ni doživel pravega zadoščenja, šele leta 1955 ga je tedanji predsednik Dwight D. Eisenhower razglasil za ambasadorja športa.

več:
S. Čuk (Gozdan Sovič), Nesmrtni Jesse Owens je prišel na cilj tekme življenja: Šport, v: Ognjišče 5 (1980), 48-49.

LETA 1990 USTANOVLJENO ZDRUŽENJE KATOLIŠKIH SKAVTINJ in SKAVTOV

Danes praznuje svoj rojstni dan Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Na ustanovnem zboru v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani, so takrart sprejeli statut in izvolili vodstvo. Prvi načelnik je bil Peter Lovšin, načelnica Marija Marinko, duhovni vodja pa salezijanec Rafael Pinosa. Po ustanovnem zboru je bila v ljubljanski stolnici sveta maša, ki jo je daroval koprski škof Metod Pirih. Organizacija je imela ob svoji ustanovitvi več deset članov, ki so se s skavtstvom srečali izven meja domovine ter se povezali s slovenskimi skavti na Goriškem, Tržaškem in Koroškem. V prvem letu je članstvo naraslo na 220, po 10 letih je preseglo 3500 članov, ob dvajsetletnici je bilo članov več kot 4400 članov, 10000 tesnih sodelavcev, 700 voditeljev in 72 stegov - lokalnih enot, ... danes pa šteje več kot 5200 aktivnih članov.

več:
spletna stran: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov

LETA 1995 UMRL MARIJ AVČIN

ZDRAVNIK, PEDIATER, PISATELJ (* 1913)

Ljubljančan  Marij Avčin, je že kot bolehen otrok sklenil, da bo postal zdravnik za otroke. Po maturi na poljanski gimnaziji se je leta 1932 vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je promoviral  za doktorja zdravilstva. Po pripravništvu v krajih nekdanje države, je pred začetkom druge svetovne vojne začel delati v ljubljanski bolnišnici pri pediatru Bogdanu Derču in postal njegov asistent. Po upokojitvi predstojnika je  postal predstojnik Pediatrične klinike in sodeloval pri urejanju otroških bolnišnic po Sloveniji. Leta 1964 je doktoriral iz pediatrije, se izobraževal v tujini, veliko potoval in predaval na kongresih. Vseskozi je tudi objavljal strokovne in poljubne članke. Svoj čas in znanje je posvetil otrokom in ga tudi prelil v strokovne knjige. Po upokojitvi je napisal tudi leposlovni knjigi Doktor Anton (štiriindvajset zgodb in spominskih avtobiografskih razmišljanj doktorja Antona, ki oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom) in Ljubljanske razglednice ...

več:
S. Čuk, dr. Marij Avčin (1913-1995): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

njegova misel:

• Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...

LETA 2009 UMRL FRANCE FILIPIČ

PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST (* 1919)

Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. september 1721 Mekinje pri Kamniku, † 31. marec 1769, Ljubljana

Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Druži­na se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za na­darjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorod­niki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogo­čila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je og­rel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preproste­ga človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dol­ski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.

Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal pred­vsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in sa­mostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile "pod palico" sti­škega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za fran­čiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Franči­ška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjeno­sti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških pre­vladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim iz­razom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova oseb­na tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. "Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi do­življali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oz­nanjevan ubogim" (Emilijan Cevc).

Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svo­je službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cer­kev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob "je­ruzalemskega križevega pota": od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu "pota trpljenja", manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Ber­gantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka sve­topisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: "V nasprot­ju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč... Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku... Kristus ni nad­zemsko lep - morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetni­kovega obraza - rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti..." Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete po­staje.

Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega pola­gajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: "F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766". Cevc pripomi­nja: "Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski aka­demiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil - po Pavlo­vih besedah - s Kristusom pokopan."

* 31. marec 1947, Milano; 3. junij 2010, Iskenderun

"Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere."

Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. "Odpuščamo tistemu, ki je to storil," je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. "Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?"

V polni meri velja to tudi za moža, ki je te besede izrekel. Bil je apostol dialoga, prijateljskih stikov med ljudmi, ki mislijo in verujejo drugače. Po nasilni smrti, ki jo je pretrpel 3. junija 2010, je njegovo oznanjevanje še bolj prepričljivo, saj je to, kar je veroval in oznanjal, potrdil z daritvijo svojega življenja. Pot njegovega življenja se je začela 31. marca 1947 v Milanu v družini, ki se je v to velemesto preselila iz vernega kmečkega okolja v beneški pokrajini na severu Italije. V moči vere svojih staršev in svojega prijateljstva z Bogom se je odločil za redovniški poklic. Pri osemnajstih letih je vstopil h kapucinom in po končanem bogoslovnem študiju je bil 16. junija 1973 posvečen v duhovnika. Kot mlad redovnik se je poglabljal v spise cerkvenih očetov prvih krščanskih stoletij ter se usposobil za profesorja patrologije, ki jo je predaval na papeški univerzi Antonianum, šestnajst let je bil ravnatelj Inštituta za duhovnost pri tej univerzi, kot gost je predaval tudi na papeški univerzi Gregoriana ter na papeški akademiji Alfonziana ter bil cenjen svetovalec pri raznih papeških ustanovah. Kot profesor je bil zelo priljubljen zaradi svojega blagega in odprtega značaja ter zaradi svoje strokovnosti, zato so bila njegova predavanja jasna in vsem razumljiva. Svoje znanje je prelil tudi v številne spise.

Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. "Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni," je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: "Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije." O sebi je dejal, da je "človek, ki je zaljubljen v Turčijo".

Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila "obredna žrtev zoper zlo". Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: "Ubil sem velikega satana! Alah je velik!" Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.

LETA 1746 ROJEN FRANCISCO DE GOYA Y LUCIENTES

ŠPANSKI SLIKAR IN GRAVER († 1828)

Rojen blizu Zaragoze, študiral v Madridu in Italiji, član kraljeve akademije in uradni slikar na španskem dvoru. Ustvarjal je ob koncu rokokoja in začetku klasicizma, vendar je bil zelo močna in ustvarjalna osebnost, kritičen opazovalec in zato tudi neusmiljen realist z vidnimi zametki romantičnega slikarstva in celo impresionizma. Oprl se je na Tiepola, bil je izvrsten portretist. Glavna dela: Velikan, Oblečena lepotica, Streljanje upornikov - 3. maj 1808, Grozote vojne, Bikoborba ...

LETA 1844 ROJEN PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK († 1896)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)
  
• Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)
  
• Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

LETA 1853 ROJEN VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR († 1890)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo ... V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa ...

LETA 1871 UMRL MARKO PERNHART

PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR (* 1824)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

LETA 1888 UMRL VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ (* 1837)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo.

LETA 1912 ROJEN STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC († 2000)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 1912 UMRL KARL MAY

NEMŠKI PISATELJ (* 1842)

Pustolovski romani nemškega pisatelja Karla Maya (njegovi zbrani spisi obsegajo sedemdeset zvezkov!) so priljubljeno mladinsko čtivo. Zanje je značilna napeta zgodba in nauk o zmagi dobrega nad zlim. V krajih, ki jih tako živo opisuje, nikoli ni bil. Čeprav je med bralci, zlasti mladimi, tako priljubljen in ga veliko prevajajo, ne velja za velikega pisatelja. Tega se je zavedal in to je priznal tudi sam.

LETA 1952 UMRL ALEŠ UŠENIČNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (* 1868)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

več:
S. Čuk, Aleš in Franc Ušeničnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1992), 24-25.
S. Čuk, Aleš Ušeničnik (1868–1952): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2022), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  
• Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  
• Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  
• Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot moč­na Devica, ki je strla kači glavo.
  
• Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  
• Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

LETA 1984 UMRL KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG (* 1904)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdal je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja - kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se Božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:

LETA 2010 UMRL CENE AVGUŠTIN

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1923)

Kranj, srce Gorenjske, je bil njegova ljubezen. Po ljudski šoli v rojstni Radovljici je bil nekaj časa na škofijski gimnaziji v Šentvidu, nato pa se je izšolal za učitelja. Po vojni je študij umetnostne zgodovine v Ljubljani zaključil z doktorsko tezo o zgodovinskem in umetnostnem razvoju Kranja. Po študiju je bil kustos in ravnatelj novo ustanovljenega muzeja v Kranju. Kot priznan strokovnjak za arhitekturni razvoj starejših mest je sodeloval s tujimi strokovnjaki in ustanovami, zlasti avstrijskimi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1561 ROJEN SANTORIO SANTORIO

ITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN († 1636)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper so letos (2015) pripravili spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

LETA 1773 SE JE RODIL FRANC HLADNIK

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1844)

Slovenski botanik Franc Hladnik je končal je študij filozofije in teologije ter bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Od leta 1807 do 1837 je bil profesor naravoslovja in ravnatelj gimnazije v Ljubljani. Leta 1810 je ustanovil botanični vrt v Ljubljani in ga je vodil do leta 1834 ali 1835. Od ustanovitve Botanični vrt še vedno neprekinjeno deluje. Hladnik je veliko potoval ter nabiral rastline za vrt in herbarij. Herbarij je leta 1836 podaril muzeju. Hladnikov zvest spremljevalec in vrtnar v Botaničnem vrtu je bil Andrej Fleischmann. Franc Hladnik je leta 1819 na Čavnu (Trnovski gozd) odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki jo je šele leta 1831 opisal in po njem imenoval Reichenbach kot hladnikovka (Hladnikia) (Praprotnik, 1994). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Je naš edini rodovni endemit in raste na zelo majhnem območju v Trnovskem gozdu.

LETA 1867 ROJEN JOSIP ČERIN

GLASBENIK, DIRIGENT, MUZIKOLOG († 1951)

Sin učiteljske družine iz Komende si je že v srednji šoli nabiral glasbeno znanje, po maturi pa je samo tri semestre študiral pravo na Dunaju, potem pa se povsem posvetil glasbi. Deloval je v raznih krajih, od leta 1919 do smrti v Ljubljani, kjer je ustanovil vojaško godbo in jo dvignil na raven simfoničnega orkestra. Z njim je ustvaril prve slovenske izvedbe temeljnih del največjih skladateljev (Bacha, Beethovna, Mozarta). Od njegovih cerkvenih del je najbolj znana pesem Mogočno se dvigni.

LETA 1874 ROJEN RUDOLF MAISTER

GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK († 1934)

Rojen v Kamniku, končal dunajsko kadetnico in postal poročnik, načeloval podčastniški šoli, pred prvo svetovno vojno in po njej je služboval po raznih krajih tedanje avstro-ogrske monarhije, nazadnje v črni vojski v okolici Celja in Maribora. Ko je mariborski mestni svet ob koncu prve svetovne vojne razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji, je general Maister ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki ter v noči na 23. november 1918 s svojimi soborci razorožil zeleno gardo mariborskih Nemcev. S tem je posredno zagotovil, da je štajerska metropola ostala slovenska. V naslednjem mesecu je s svojimi borci zasedel narodnostno mejno območje na Štajerskem. 23. november je v spomin na ta dogodek državni praznik, ki ni dela prost dan.

več:
S. Čuk, Rudolf Maister: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1994), 20-21.

LETA 1882 ROJEN MARKO BAJUK

FILOLOG, ZBOROVODJA, SKLADATELJ IN ORGANIZATOR ŠOLSTVA († 1961)

Iz rojstnih Drašičev pri Metliki je leta 1903 prišel v Ljubljano. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in glasbo. Po končanem študiju je bil vsestransko delaven v slovenskem šolstvu. Po vojni se je umaknil na Koroško, kjer je bil ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Peggezu. Leta 1948 je odšel z družino v Buenos Aires, leto zatem pa v Mendozo. Njegovo delavnost posnemajo vnuki: Andrej, ekonomist in politik, Marko, agronom, Božidar, arhitekt, Jorge (Jure), kirurg in Marcos (Marko) profesor glasbe.

LETA 1902 UMRL MATIJA TORKAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1832)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

LETA 1917 UMRL FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC (* 1840)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

LETA 1947 UMRLA LJUDMILA PRUNK - UTVA

MLAD. PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1878)

Rodila se je v Ljubljani v revni družini poštnega uradnika, ki se je pogosto selila. Po osnovni šoli v različnih krajih je v Gorici opravila tečaj in izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih. Prve pesmi je objavljala v otroških listih Vrtec in Angelček. Privzela si je pesniško ime Utva (galeb). Ko se je v Trstu poročila in je bila ljubeča mati, so bile njene pesmi lahkotne, prisrčne in hudomušne. Izšle so v zbirki Kraguljčki (1924). Za slovenske mlade bralce je prevajala Andersenove pravljice.

LETA 1958 UMRL RAJKO NAHTIGAL

SLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG (* 1877)

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja znanstvena in umetniška ustanova kulture slovenskega naroda. Ustanovljena je bila leta 1938. Njen prvi predsednik (imenovan od kralja) je bil Rajko Nahtigal, strokovnjak za slovansko jezikoslovje. Znanstveno je proučeval tudi staro cerkveno slovanščino.

LETA 1982 UMRL CARL ORFF

NEMŠKI SKLADATELJ, PEDAGOG (* 1895)

Rojen v nemški družini, ki je bila zelo aktivna v nemški vojski, zato o svoji preteklosti ni želel veliko govoriti. Vemo, da je do prve svetovne vojne študiral na münchenski Akademiji za glasbo, med 1. svetovno vojno pa je služil vojaški rok. Vojaška godba očetovega polka je igrala njegovo glasbo. Po vojni je deloval v opernih hišah v Mannheimu in Darmstadtu, kasneje pa se je vrnil v München in nadaljeval študij glasbe. Je soustanovitelj »Guentherjeve šole« za gimnastiko, glasbo in ples v Münchnu, kjer je bil od leta 1925 do svoje smrti vodja glasbenega oddelka. Predvsem se je ukvarjal z otroki in razvil mnoge teorije v glasbenem izobraževanju. Po njem je dobil ime orffov instrumentarij.. Njegovo najbolj slavno delo, scensko kantato Carmina Burana (1937), povezujejo z ustrojem takratne nemške države, čeprav je Orff večkrat trdil, da je kot prijatelj Kurta Huberja, ustanovitelja odporniškega gibanja, sodeloval pri tem gibanju - kar pa ni dokazano.

LETA 2016 UMRL JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1944)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Aleš: duhovnik, filozof, teolog in akademik, * 3. julij 1868, Poljane nad Škofjo Loko, † 30. marec 1952, Ljubljana.

Franc: duhovnik in teolog, * 16. april 1866, Predmost, † 16. april 1952, Ljubljana.

Ko smo novembra 1974 v prilogi Ognjišča predstavili nagrobnike nekaterih velikih Slovencev in smo mednje upravičeno uvrstili tudi Aleša Ušeničnika, se je nekdo v imenu vladajoče Partije na to obregnil s časopisnim člankom 'Kdo je za koga veliki Slovenec?' Dobrosrčnega Ušeničnika so namreč razglašali za 'očeta borbenega protikomunizma'. Zato so ga leta 1948 (natihoma) črtali iz seznama članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med katerimi je bil od njene ustanovitve (1938). Ko je 30. marca 1952 umrl, so v tedanjem verskem listu Oznanilo smeli o njem objaviti le kratek zapis (57 vrstic). Še ko so pred nekaj leti postavili Aleševo sliko v kotiček slavnih domačinov v novi šoli v Poljanah nad Škofjo Loko, je nastal 'vik in krik'. Dobra dva tedna za Alešem je (16. aprila 1952) umrl tudi njegov dve leti starejši brat Franc, profesor ljubljanske teološke fakultete in njen prvi dekan (v akademskem letu 1919/20). Ob štiridesetletnici smrti posvečamo bratoma Ušeničnikoma teh nekaj vrstic, s katerimi ju predstavljamo slovenski javnosti, ki ju (povečini) ne pozna.

Njun rojstni dom je bil ponosni kmečki dvorec Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, toda njuni starši so bili skromni gostači. Franc je zagledal luč sveta 2. oktobra 1866, Aleš pa 3. julija 1868. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894.

Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

Aleš pa je bil najprej stolni kaplan (vikar) v Ljubljani; leta 1897 je za J. E. Krekom, ki je postal državni poslanec, predaval filozofijo in osnovno bogoslovje, po smrti Frančiška Lampeta (1900) pa je postal profesor dogmatike in sociologije na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Od leta 1919 je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, ki jo je vodil kot rektor v akademskem letu 1922/23. Večkrat je bil dekan TF. Bil je odličen predavatelj, sodeloval je pri ustanovitvi SAZU, bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter član Papeške akademije sv. Tomaža Akvinskega (doslej edini Slovenec). Aleš Ušeničnik je bil po poklicu filozof (modroslovec). Na ljubljanski teološki fakulteti je uvedel neotomistično filozofijo. Zelo oseben je bil na področju dušeslovja, najbolj izviren pa v spoznavoslovju, kjer se je 'zapisal' s svojim pojmom 'reflexio completa' (popolna povratnost duha). Ukvarjal se je s številnimi drugimi vprašanji. Na področju umetnosti je zagovarjal misel, da mora prava umetnost vzbujati v duši harmonijo. Ušeničnik sodi tudi med največje slovenske katoliške sociologe: v svoji zajetni knjigi Sociologija (nad 800 strani) zagovarja solidarizem (vzajemnost) in ostro zavrača socializem in komunizem. Oglašal se je vsepovsod. Njegovi Izbrani spisi so izšli v desetih knjigah (1939-1941)

LETA 1483 ROJEN RAFAEL SANTI

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR IN ARHITEKT (po nekaterih virih rojen 6 aprila) († 1520)

Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubitelje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Rafaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450–1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452–1519) in Michelangelu Buonarottiju (1475–1564. Znane so Rafaellove čudovite Madone – upodobitve Marije z Jezuščkom – s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Rafaellovih učencev, je mojster svoji slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa v veliki sliki Spremenjenje. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj.

več:
S. Čuk, Raffaello Santi: Priloga, v: Ognjišče 4 (1983), 50-58.
S. Čuk, Veličastni Rafaelo 500 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 4 (2020), 50-57.

LETA 1515 ROJENA sv. TEREZIJA AVILSKA

ŠPANSKA KARMELIČANKA, MISTIKINJA, CERKVENA UČITELJICA († 1582)

Rodila se je na današnji dan v Ávili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Ávilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.« Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil...

več:
S. Čuk, sv. Terezija Velika: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2014), 16.
S. Čuk, sv. Terezija Ávilska, učiteljica molitve: Priloga, v: Ognjišče 3 (2015), 58-65.

nekaj Terezijinih razmišljanj:

• V tem, da smo si na jasnem, kako Božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.
  
• Komur Bog ne podari telesne moči, pomeni, da je ne potrebuje. Gospod je zadovoljen, če mu vsakdo da, kar ima.
  
• Naše življenje je le kakor ena sama noč v ubožnem prenočišču.
  
• Če Bog da komu jasno spoznanje, kaj je svet in koliko je vreden, in da je še drug svet in kakšna je razlika med obema, da je ta večen, oni pa le svet sanj, bo tak človek ljubil povsem drugače od tistih, še niso prišli tako daleč.
  
• Ni treba ugajati nikomur razen Bogu in povsem gotovo je, da boš imel kup prijateljev, ko ne boš potreboval nobenega. Tako me vsaj uči izkušnja.
  
• Življenje in molitev morata sloneti na trdnih tleh... Prvi temeljni kamen je čista vest.
  
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z vrtnicami, Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trnje.
  
• Da bi se mogli bolj in bolj naučiti vzidavati v večnost vsak dan in vsako uro – k temu si hočemo medsebojno pomagati v molitvi.
  
• Moj Bog, kakšna nesreča, da je naša vera tako uspavana; niti tega se prav ne zavedamo, da nas neizbežno čaka plačilo ali kazen!
  
• Kdor Boga resnično ljubi, ljubi vse dobro, hoče vse dobro, pospešuje vse dobro, se vedno druži z dobrimi, jih podpira in brani, ljubi le resnico in kar je resnične ljubezni vredno.
  
• Kdor ljubi Boga z veliko ljubeznijo, je po njegovi sodbi zmožen, da zanj veliko trpi; kdor pa ga ljubi malo, premore le malo trpljenja. Merilo, ali more kdo nositi velik ali majhen križ, je po moje ljubezen.
  
• Božje delovanje se ne meri s časom in pogosto Gospod dá v enem trenutku več kakor v mnogih urah.
  
• Treba je znati prijeti Boga za srce. To je njegova šibka točka.
  več:
  

LETA 1566 UMRL SIGISMUND HERBERSTEIN

HABSBURŠKI DIPLOMAT, POTOPISEC, MISIJONAR IN KARTOGRAF (* 1486)

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

več:
S. Čuk, Sigismund Herberstein: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2006), 38-39.

LETA 1811 UMRL DOSITEJ OBRADOVIĆ

PISATELJ, FILOZOF IN LJUDSKI PROSVETITELJ (* OKOLI 1739, PONEDKOD 1742)

Dositej Obradović je bil ena najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti srbskega naroda 18. in na začetku 19. stoletja. Zavzemal se je za uporabo narodnega jezika v književnosti, za osvoboditev ženske iz suženjskega položaja. Zavzemal se je za rabo domačega jezika v književnosti.

LETA 1860 ROJEN JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE († 1933)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1868 SE JE RODIL MAKSIM GORKI

RUSKI PISATELJ, († 1936)

Ruskega pisatelja kratkih zgodb,romanov in dramskih del štejejo za 'očeta sovjetske književnosti', pomagal je utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je sovjetske pisatelje spremenila v politične propagandiste. Novela Šestindvajset mož in dekle (1899) vsebuje osrednjo misel vsega njegovega dela – da lahko močni, samozavestni posamezniki premagajo moralno in telesno bedo. Junakinja dela Mati (1906) je Gorkijevo najbridkejše utelešenje boja med junaštvom človeškega duha in ponižujočim okoljem.

njegova misel:

• Živeti moraš tako, da lahko vedno samega sebe spoštuješ.

LETA 1881 JE UMRL MODEST PETROVIČ MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ (* 1839)

Musorgski je bil skladatelj Ruske peterke. Svoje glasbene ideje je večinoma črpal iz zgodovinske zakladnice narodne folklore, s svojimi inovacijami pa močno vplival na tedanje glasbene ustvarjalce. Njegova najbolj znana dela so opera Boris Godunov, simfonična pesnitev Noč na golem brdu in klavirska suita Slike z razstave.

LETA 1922 UMRL MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF (* 1850)

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

več:
S. Čuk, Mihael Napotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2002), 16-17.

LETA 1943 UMRL SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

RUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT (* 1873)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

LETA 1974 UMRL SILVESTER ŠKERL

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK (* 1903)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

LETA 1980 UMRL FRANČEK KRIŽNIK

DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE (* 1944)

Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje  Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

več:
S. Čuk, Franček Križnik (1944-1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

LETA 1985 UMRL MARC CHAGALL

RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU (* 1887)

Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po "po knjiugah". Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani ... Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj ... vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah ... spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. "Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma," je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo .... Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. ... Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: "Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let." Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.

več:
S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27.
S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
• V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
  
• Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
• Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.

LETA 1994 UMRL EUGENE IONESCO

FRANCOSKI DRAMATIK ROMUNSKEGA RODU (* 1909)

Eugene Ionesco, francoski dramatik romunskega rodu, je sprva pisal liriko v romunščini, nato pa se je posvetil dramatiki in postal eden glavnih predstavnikov gledališča absurda, ki se je izoblikovalo v Parizu v 50. letih. V svojih dramah je prikazoval odtujeno, prazno življenje meščanski družbi, junaki so lutke brez osebnosti, govoreči stroji, življenje poteka na ravni besed, jezik je zvočna gmota brez smisla.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 20. september 1850, Tepanjski Vrh pri Slovenskih Konjicah, † 28. marec 1922, Maribor

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštova­njem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog preso­jal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po zna­čaju njegovo nasprotje. Spominjamo se ga ob 80-letnici smrti.

Deček Mihael v šoli matere Neže

V pesmi z naslovom Materi je mladi Mihael Napotnik zapisal: "Gle­dal sem te: pred menoj si stala, / v očeh ljubezni bile so solze; / drage si mi nauke dajala / in sadila v mlado jih srce." Posvečena je njegovi materi Neži Solar, ki je bila po postavi nizka, po duhu pa visoka: delovna, vztrajna in duhovna žena, srce Lipakove domačije na Tepanjskem Vrhu v župniji Slovenske Konjice, kjer je 20. septembra 1850 zasvetila luč življenja kasnejšemu škofu Miha­elu. Bil je drugi otrok v drugem zakonu matere Neže, ki je po krat­kotrajnem zakonu s Francem Jerovškom, v katerem sta se jima rodila dva sina, postala vdova na veliki kmetiji, ki je klicala po gospo­darju. Poročila se je z Jurijem Napotnikom, ki ga je kot soseda poznala od otroških let. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok: tri deklice in dva dečka (škofov brat Franc je postal gos­podar na kmetiji). Vzgoja v domači hiši je bila zdrava, okolje močno versko, primerno za rast duhovno razgibanega mladega Miha­ela. Že v njegovem ranem otroštvu se je molitev prepletala z de­lom, ljubezen pa s spoštovanjem do staršev in rojakov.

Globoko v srce si je zapisal, kar ga je učila mati Neža z besedo, še bolj pa z zgledom. Mlada duša je že zgodaj močno zahrepenela po znanju in vednosti. Šolo je najprej obiskoval v Konjicah, nato pa v Celju, kjer ga je sprejel pod streho opat Matija Vodušek. Po odlično kon­čani maturi se je odločil za mariborsko bogoslovje. Še prej pa je moral "odslužiti cesarja". Po enem letu vojaščine se je vrnil v bogoslovje in bil po končanem tretjem letniku 25. julija 1875 po­svečen v duhovnika.

Protirimsko in protislovensko ozračje

Ko je dokončal bogoslovne študije, je leta 1876 postal kaplan v Vojniku, kjer je ostal le dva meseca, ker je odšel na Dunaj nada­ljevat študij bogoslovja. Ko je leta 1878 Avstrija okupirala Bos­no, je moral iti kot vojaški kurat v Sarajevo, kjer je čas porabil tudi za preučevanje bosanskega ljudstva, njegove zgodovine in književnosti. Jeseni leta 1880 je bil na Dunaju promoviran za doktorja bogoslovja. Po kratkem kaplanovanju v Sevnici je postal profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v mariborski bogoslovni šoli. Leta 1885 je bil poklican na Dunaj, kjer je deloval do svo­jega imenovanja za škofa kot dvorni kaplan in ravnatelj bogoslovnega zavoda Avguštinej. Po smrti škofa Stepišnika (1862-1889) so si nemški in vladni krogi prizadevali spraviti na škofovski sedež v Mariboru moža po svojem okusu. Trd Nemec bi bil nemogoč v ško­fiji, ki je imela nad 90% Slovencev, zato so iskali Nemca, ki bi za silo lomil slovenščino, ali Slovenca, ki bi bil nemškega mišljenja. Na priporočilo cesarja Franca Jožefa je salzburški nad­škof in metropolit Eger za njegovega naslednika imenoval 39-let­nega Mihaela Napotnika. Posvečen je bil 27. oktobra, vodstvo ško­fije pa je prevzel 17. novembra 1889. V Avstriji in tudi na ozem­lju lavantinske/mariborske škofije je bilo tedaj močno protirimsko gibanje, ki so ga podpirali nemški protestantski krogi. To je spro­žilo hudo gonjo proti Slovencem, posebej proti slovenski duhovš­čini, zvesti Rimu. Škof Napotnik je na sinodi leta 1901 kot nad­naravno sredstvo za ohranitev vere priporočal molitev, h kateri naj ljudi opominja veliki zvon ob sobotah v vseh župnijskih cerkvah.

Tri odlike "jeklenega" Napotnika

V svojem prispevku "Napotnikova osebnost" za Napotnikov simpozij v Rimu leta 1988 je dr. Anton Trstenjak poudaril tri Napotnikove lastnosti, s katerimi je izstopal v takratnem cerkvenem in kultur­nem svetu. "Pred vse tri sem bil postavljen takoj, ko sem prišel študirat na univerzo v Innsbrucku. Šele tam sem se prav zavedel njegove pomembnosti, saj doma med Slovenci ni bil nikoli prav 'ljudski' in posebno občudovan." Ko se je prikazal pred ravnateljem innsbruškega bogoslovnega zavoda in mu povedal, odkod je, mu je ta takoj odgovoril: "Vi ste imeli v Mariboru imenitnega škofa, dr. Mihaela Napotnika, ki je bil veličasten cerkveni govornik, saj je imel slovesni govor na dunajskem katoliškem shodu v imenu vsega avstrijskega episkopata. To se pravi, da je veljal za najboljšega govornika med vsemi takratnimi škofi." Ko je obiskoval seminar cerkvenega prava, je profesor obravnaval škofijske sinode in pri­nesel s seboj vse dvojezične izdaje (5 knjig, skupno 3.622 strani) petih Napotnikovih sinod in dejal: "To so vzorne sinode, vsem drugim sinodam za zgled!" Na tretjo odliko škofa Napotnika pa ga je opozorila knjiga Sedmeri darovi Svetega Duha (v nemščini), ki jo je izdala bibliofilska založba Ars sacra. Ob tem je spoznal, da je bil Napotnik tudi odličen teološki pisatelj, ne samo jurist in govornik. Mariborsko škofijo je vodil skoraj 33 let. Že jeseni 1920 se je začela oglašati smrtonosna bolezen, ki se je že dolgo pripravljala, in mu je 28. marca 1922 pretrgala nit življenja. Pokopali so v kripti pod prezbiterijm frančiškanske cerkve, ki jo je on posvetil in kjer si je sam izbral zadnje počivališče.