* 12. december 1892, Gorica, † 24. marec 1972, Ljubljana.

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ge je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, 'povesti davnih dedov'. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: "Fantič, ali si to knjigo prebral?" – "Nisem je še." – "Beri in študiraj!" Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: "Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda." Samo to mi je navedel. Nato je rekel: "Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega."« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa. Peto knjigo, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

Že kot dijak 'poklicni' zgodovinar

Osemdesetletna zgodovina življenja Milka Kosa se je pričela 12. decembra 1892 v Gorici, kjer je bil njegov oče Franc profesor zgodovine na ženskem učiteljišču. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v rojstnem mestu, potem pa je po očetovem zgledu odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Že kot dijak je objavil svojo prvo zgodovinsko razpravo Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630 (od tam je izviral njegov rod). Njegov oče Franc Kos sodi v vrsto tistih slovenskih na dunajski univerzi izšolanih zgodovinarjev, ki so postavljali temelje slovenske zgodovinske znanosti. Po končanem študiju je služboval najprej v Ljubljani. Po krajšem 'postanku' v Beogradu in Zagrebu, se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 je postal redni profesor. Bil je dekan filozofske fakultete, v hudih letih druge svetovne vojne rektor univerze. Ob ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal njen redni član, v letih 1950-1972 je bil glavni tajnik SAZU. Kot primorski rojak si je zelo prizadeval za pravično (jezikovno) mejo med Italijo in staro (1918), kakor tudi nov Jugoslavijo (1945). Leta 1919 je v brošuri v francoskem jeziku objavil razpravo o slovenski zahodni jezikovni meji, po drugi svetovni vojni pa je o tem važnem vprašanju napisal razpravo Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. Zelo si je prizadeval za vrnitev dragocenega arhivskega gradiva iz Avstrije in umetnostnih dragocenosti iz Italije, odnesenih iz primorskih mest po drugi svetovni vojni.

Raziskovalec starejše slovenske zgodovine

Milko Kos je kot zgodovinar hodil po stopinjah svojega očeta Franca: raziskoval je predvsem starejšo slovensko zgodovino. To usmeritev kažejo že njegove prve objave in temu je ostal zvest do konca življenja. Proučevanje srednjega veka na Slovenskem je potekalo v nekaj smereh: objava virov, pomožne zgodovinske vede (diplomatika, paleografija), kolonizacijska zgodovina. Njegova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih za nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. Spremljal je njegovo zbiranje gradiva za zgodovino Slovencev, ki se ga je nabralo za kakih deset knjig po 600-700 tiskanih strani. Oče je dočakal izid štirih knjig, peto je med bralce z uvodom pospremil sin Milko (1928).S sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je opisal srednjeveške rokopise v Sloveniji, z jezikoslovcem Franom Ramovšem pa je pripravil faksimilirano izdajo Brižinskih spomenikov. Izdal je znamenito zgodovinsko delo 'Conversio Bagaoriorum et Carantanirum' (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Seznam njegovih strokovnih in znanstvenih objav obsega nad 350 enot, objavljenih tudi v tujini. Njegovo temeljno delo pa je Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933, drugam dopolnjena izdaja 1955), ki je postala temeljni kamen za proučevanje slovenske zgodovine tega obdobja. Knjiga je nastajala več kot dvajset let kot sad njegovih številnih razprav o starejši slovenski zgodovini. Knjiga v petih poglavjih (Pred prihodom Slovencev, Od naselitve do madžarskih navalov, Doba velikega nemškega osvajanja, Borba za politično prevlado nad slovensko zemljo, Konec srednjega veka) na zgoščen, strokoven, a vsem umljiv način oriše začetno obdobje zgodovine našega naroda.

Kakšna je res bila srednjeveška Ljubljana

Ob zbiranju natančnih arhivskih podatkov je Milko Kos 'mimogrede' odkril kaj novega. Tudi o zgodovini Ljubljane, našega glavnega mesta, o kateri pripoveduje v drobni knjigi Srednjeveška Ljubljana (1955), ki je vsekakor zanimiva za njene sedanje prebivalce, marsikaj pa pove tudi vsem, ki tja prihajajo. Pisec nas vodi po Ljubljani in na podlagi zanesljivih virov posamezne dele mesta in njihove prepoznavne zanimivosti. V predgovoru pravi: »Moja naloga začenja šele s časom, ko se pred dobrimi osem sto leti Ljubljana omenja prvič v znanih pisanih virih in sledi poglavitno virom te vrste do začetka 16. stoletja z namenom, da na kritičen način obdela do danes v marsikaterih virih zelo nekritično in zanemarjeno topografijo Ljubljane.« Za marsikoga bo novo, da je stara Ljubljana zrasla iz treh delov: Starega trga, Novega trga in Mesta. Te tri dele predstavlja v prvem poglavju, v katerem se dalj razpiše o cerkvi sv. Jakoba, središču Starega trga. Potem nas popelje v nekatere dele mesta, ki jih danes več ne poznamo. Ko piše o cerkvi sv. Nikolaja, današnji ljubljanski stolnici, pravi: »Neverjetna in nemogoča je vest, da je prva cerkev sv. Nikolaja stala že v 7. ali 8. stoletju ... Vse več vere bi bilo treba prisoditi izročilu, da so prvo cerkev sv. Nikolaja zgradili čolnarji oziroma ribiči. Nikolaj, ki mu je cerkev posvečena, je veljal za zavetnika čolnarjev in ribičev.« Po drugi svetovni vojni se je posvečal zgodovini svoje rodne Primorske. Veliko gradiva je ostalo v rokopisu. Njegove načrte je prekrižala božja dekla smrt, ki ga je iz minljive zgodovine poklicala v neminljivo večnost 24. marca 1972.

LETA 1754 ROJEN JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK († 1802)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je tudi na bankovcu za 50 tolarjev

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

LETA 1842 UMRL MARIE-HENRI BEYLE STENDHAL

FRANCOSKI PISATELJ IN DIPLOMAT, S PRAVIM IMENOM MARIE-HENRI BEYLE (* 1783)

Eden največjih francoskih književnikov in prvi veliki predstavnik kritičnega in psihološkega realizma. Sprva je delal kot uradnik, pozneje je postal diplomat (nekaj časa konzul v Trstu). Bil je ljubitelj umetnosti in bivanje v Italiji ga je navduševalo, tako je začel pisati eseje (Racine in Shakespeare ...). Ko pa se je kasneje lotil romanov, je s svojimi deli postal eden največjih predstavnikov francoskega romana 19. stol. (skupaj z Balzacom, Flaubertom in Zolajem ...) V svojih delih je zelo dobro analiziral predvsem značaje. Njegovi najbolj znani deli sta Rdeče in črno in Parmska kartuzija ... Pisal je pod psevdonimom Stendhal.

njegove misli:

• Ljubezen je bila zame vedno največja zadeva, ali bolje edina.
  
• Beseda je bila dana človeku, da skrije svoje misli.
  
• Starost ni drugega kot izguba norosti, odsotnost iluzije in strasti.
  
• Značaj človeka imenujemo ... skupnost njegovih moralnih običajev.

LERTA 1880 ROJEN FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST († 1950)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

LETA 1896 ROJENA ALMA SODNIK

SSLOVENSKA FILOZOFINJA († 1965)

Med "poklicnimi" filozofi žensk ne najdemo prav pogosto. Na Slovenskem se je kot dolgoletna profesorica filozofije (1933-1959) uveljavila Alma Sodnik. Bila je učenka znanega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Preučevala je tudi razvoj slovenske filozofije. Njeni izbrani filozofski spisi so izšli deset let po njeni smrti (1975).

več:
S. Čuk, Alma Sodnik (1896-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2016), 52-53.

njeni misli:

• Po Descartesu ni znak izobrazbe čim več vedeti, temveč prav vedeti.
  
• Descartes je doživel vprašanje resnice kot osrednje vprašanje življenja in filozofije posebej.

o njej:

• Bila je predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, da jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno, vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... (dr. Frane Jerman)

LETA 1898 ROJEN LOUIS ADAMIČ

PISATELJ DVEH DOMOVIN († 1951)

Pisatelj, publicist in prevajalec Louis Adamič se je rodil v Prapročah pri Grosupljem, leta 1913 je odšel v ZDA, kjer si je služil kruh najprej kot fizični delavec, pozneje kot novinar, nato pa kot poklicni pisatelj. Njegova dela (najbolj znana je knjiga o novi Jugoslaviji Orel in korenine) kažejo zanimanje za obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja.

LETA 1900 ROJEN ERICH FROMM

NEMŠKO-AMERIŠKI PSIHOLOG, FILOZOF († 1980)

Študiral pravo na univerzi v Frankfurtu na Maini, doktoriral pa je iz sociologije in končal psihoanalizo na inštitutu v Berlinu. Po nacističnem prevzemu oblast v Nemčiji se je najprej umaknil v Švico, nato pa leta 1934 v ZDA, kjer je najprej pomagal ustanoviti šolo za psihiatrijo, psihoanalizo in psihologijo. Pri svojih terapevtskih metodah je hotel združiti elemente psihoanalize z marksistično sociologijo, da bi tako spodbudil domišljijo, ustvarjalnost in solidarnost.. Pri oblikovanju človekove osebnosti in zadovoljevanje njegovih nagonov so zelo pomembni kulturni in socialni faktorji. Človekov cilj je popolna osvoboditev, toda prav tako mora odgovorno ravnati z zgodovinskimi dognanji, v svetu in družbi mora ohraniti svoje eksistencialno bistvo ... da tudi pomemben pričevalec humanizma dvajsetega stoletja. Že pred desetletji je napovedal stanje družbe, ki ga živimo danes, marketinško usmerjenost, za katero je pomembna vrednost kupne ali prodajne moči ... in trendu sedanje družbe, ki je usmerjena k imeti in ne k biti ... Bil je privrženec neopsihoanalize, znan po delih Kriza psihoanalize, Beg pred svobodo, Zdrava družba, Umevanje ljubezni, ... Imeti ali biti to

nekaj njegovih misli:

• V ljubezni, v razdajanju, v odkrivanju drugih najdem samega sebe, odkrivam sebe in njega odkrivam človeku.
  
• Če človek postane brezbrižen do življenja, ni več upanja, da bi se odločil za dobro.
  
• Ljubezen je dejanje vere in kdor ima malo vere, ima tudi malo ljubezni.
  
• Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca - tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo.
  
• Človek ne uresničuje sebe v tistem, kar ima, ampak v tistem, kar je.
  
• Ni gotovo, da bi sedanja družba ljubila življenje: obstaja celo sum, da jo nezavedno priteguje smrt. Nekrofilna je!
  
• Prebirajte spise učiteljev življenja, skušajte razumeti pravi pomen njihovih besed, oblikujte lastno prepričanje o tem, kaj želite napraviti s svojim življenjem. Opustite mnenje, da ne potrebujete nobenega učitelja, nobenega vzora, da lahko sami spoznate vse, kar so največji umi človeštva odkrili v več tisoč letih ...
  
• Moderna civilizacija povzroča duhovni razkroj, osamljenost, strah, nemoč, odvisnost, zmedenost. Človek, ki ga je vse to zmlelo, reagira z brezumnim nasiljem nad drugimi in nad seboj. Za ozdravitev potrebuje povezujočo bivanjsko energijo: ljubezen in upanje. Ta sta dostopna človeku.
  
• Bogat ni tisti, ki ima veliko ampak tisti, ki veliko daje.
  
• Za modernega človeka je značilno, da živi v preteklosti ali v prihodnosti, nikoli pa ne v sedanjosti.
  
• Sodobni človek misli, da izgublja čas, če stvari ne dela z vso naglico. Potem pa ne ve, kaj naj stori s časom, ki ga tako pridobi – razen da ga zapravlja.
  
• Največja človekova naloga na svetu je roditi samega sebe.

LETA 1907 ROJEN ANTON OCVIRK

LIT. ZGODOVINAR, KRITIK, ESEJIST IN UTEMELJITELJ SLOV. PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI († 1980)

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Anton Ocvirk, doma z Žage pri Bovcu, je bil profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski univerzi. Uspešno je deloval kot urednik: od leta 1946 je urejal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, zatem zbirko Sto romanov, dolga leta Slavistično revijo in nazadnje Literarni leksikon.

 LETA 1910 ROJEN AKIRA KUROSAWA

JAPONSKI FILMSKI REŽISER, PRODUCENT IN SCENARIST († 1998)

Akira Kurosawa je bil eden najvažnejših režiserjev v zgodovini filma, ki je imel tudi velik vpliv na druge (George Lucas, Sergio Leone). 57 let se je ukvarjal s filmom in v tem času je režiral 30 filmov. Japonski filmski industriji se je priključil leta 1936, prej pa je nekaj časa delal kot slikar. Najprej je opravljal službe pomočnika, svoj prvi film pa je režiral leta 1943, med drugi svetovno vojno (Sanshiro Sugata). Po vojni je največ uspeha doživel film Pijani angel, s katerim se je uveljavil med mladimi režiserji. To je bil tudi začetek sodelovanja z igralcem Toshirom Mifunejem, ki je nastopil v petnajstih njegovih filmih. S filmom Rashomon je leta 1950 dobil Zlatega leva v Benetkah. Prvi je japonski film predstavil Evropi. Znan je še njegov film Sedem samurajev (1954), v osemdesetih sta nastala dva mogočna epa (Kagemush in Ran), njegov zadnji film pa je Madadayo (1993). Leta 1990 je prejel Oskarja za življenjsko delo, v Evropi so ga zaradi njegovih dramaturških spretnosti imenovali Shakespeare sodobnega filma, doma pa je dobil vzdevek Imperator. Še nekaj njegovih filmov: Teptači tigrovega repa (1945), Neke prelepe nedelje (1946), Potepuški pes (1949), Ikiru oz. Živeti (1952), Živim in se bojim (1955), Yojimbo oz. Telesni čuvaj (1961), Sanjuro (1962), Dersu Uzala (1975), Kagemusha oz. Senčni bojevnik (1980), Rapsodija v avgustu (1991).

LETA 1912 ROJEN WERNHER VON BRAUN

NEMŠKO-AMERIŠKI RAKETNI INŽENIR, PIONIR IN VIZIONAR ASTRONAVTIKE († 1977)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti ... Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun misli  tako: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 11 (1966), 4-6.
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico proti Luni: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

• Življenje je Božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi Sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  
• Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti.
• Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  
• Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  
• Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  
• Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  
• Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

LETA 1932 UMRL STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, MUZIKOLOG (* 1898)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

LETA 1943 UMRL FRAN TOMINŠEK

ODVETNIK, planinec in planinski organizator (* 1868)

Doma je bil na Griču med Bočno in Gornjim Gradom) na S pobočjih Menine planine, v osnovno šolo je hodil v Gornji Grad, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Odločil se je za študij prava v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1893 promoviral in se po pripravništvu v Celju leta 1997 preselil v Ljubljano. Sprva je delal v Krisperjevi odvetniški pisarni, od 1913 pa je imel svojo. Gore je vzljubil že kot otrok (z bratom sta splezala po nezavarovani poti na Ojstrico). V Ljubljani je postal član Slovenskega planinskega društva (pravni referat, kasneje tudi namestnik načelnika ...) Sodeloval je z Jakobom Aljažem in Josipom Abramom pri načrtovanju novih planinskih poti in koč - urejal je predvsem zemljiškoknjižne zadeve. Štiriindvajset let je bil predsednik Slovenskega planinskega društva in v času njegovega vodenja (1908-1931) so nastale številne označene poti in nove planinske postojanke. Leta 1903 je trasiral tudi pot iz Vrat na Triglav, ki se po njem imenuje "Tominškova".

LETA 2021 UMRL METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF (* 1936)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8).
Najbolj vidni sadovi njegove učiteljske službe so Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996) in ustrezen delež pri Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (2002), pa tudi številni govori in pogovori ter članki in razprave. V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, birmal na tisoče mladih ... Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Vsako župnijo koprske škofije je večkrat obiskal in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z drugimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu ... v času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.
Kljub dolgotrajni sladkorni bolezni (od leta 1986) je v svoji službi in pri apostolskem poslanstvu vztrajal do leta 2012., ko je škofijo izročil svojemu nasledniku in se preselil v Dijaški dom v Vipavo, kjer je skoraj celo desetletje ostal izredno živahen in dejaven. Z največjim veseljem je navezoval stike z dijaki in se rad pogovarjal z njimi, izven hiše pa je svoje pastoralne in škofovske dejavnosti nadaljeval po župnijah na Vipavskem in po vsej škofiji, po vsej naši deželi in po vsem svetu. Do konca svojega življenja je ostal tudi član SŠK in zvesto opravljal zaupane mu naloge. dva dni pred 36 obletnico imenovanja za škofa (25 marca 1985) sklenil svoje bogato življenje in odšel k Očetu po zasluženo plačilo. K večnemu počitku so ga položili 25 marca 2021, zaradi korone v ožjem krogu škofov in duhovnikov, diakonov in bogoslovcev, redovnikov in redovnic ter vernega ljudstva. Pogrebna maša je bila v Logu pri Vipavi, nato so ga prepeljali v baziliko na Sveti Gori, kakor si je sam izvolil.

več o škofu Metodu Pirihu tudi  v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.
in na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, Božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v
• Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

23. marec

• svetovni dan meteorologije

iskalec in zbiratelj Marko Čuk

LETA 1599 ROJEN ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR († 1641)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

LETA 1648 ROJEN JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC († 1714)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel)

več:
S. Čuk, Janez Svetokriški po 300 letih: Priloga, v: Ognjišče 10 (2014), 58-65.

njegova misel:

• Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1800 ROJEN JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR († 1882)

Doma v Adlešičih v Beli Krajini, župnik ga pošlje v latinske šole (gimnazijo) v Novo mesto, študij filozofije nadaljuje v Ljubljani, njegova sošolca sta Prešeren in Slomšek. Že v gimnaziji začne pisati pesmi, profesor Fran Metelko v njem zbuja zanimanje za slovenščino. Leta 1821 se vpiše v bogoslovje, navdušuje se nad Zedinjeno Slovenijo. Leta 1825 je posvečen v duhovnika, najprej je nekaj let kaplan, potem pa upravitelj župnije v Vipavi in do smrti župnik in dekan. Veliko je gradil: Marijini božjepotni cerkvi v Logu glavni zvonik, tudi kapelice križevega pota na Gradišče ... povabil je slikarja Janeza Wolfa, da je poslikal vipavsko cerkev ... organiziral je šolstvo, ustanovil osem enorazrednih šol, sezidal tudi šolsko poslopje v Vipavi ... Podpiral je tudi razvoj kmetijstva (vinarska in sadjarska šola na Slapu). Pokopan je v cerkvici na vipavskem pokopališču

LETA 1805 ROJEN JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ († 1882)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1832 UMRL JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF (* 1749)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.,
  
• Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.

LETA 1859 ROJEN JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA († 1932)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1875 ROJEN BARON ANTON CODELLI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK († 1954)

Baron Anton Codelli je bil potomec na Kranjskem nekoč zelo vplivne italijansko-nemške plemiške družine, vsestranski tehnik in lastnik prvega avtomobila v Ljubljani. Izumil je vrsto izboljšav za udobnejšo vožnjo z avtomobili. Električni vžigalnik za motorna vozila, ki je bil zaščiten s patentom, preprečuje nevarnost vžiga za vozila. Mali hladilni in ogrevalni aparat iz leta 1903 je bil namenjen bolj avanturističnim voznikom na daljše proge, saj je omogočal zamrznitev in segrevanje hrane. Do leta 1909 je sledilo še nekaj izumov na drugih področjih: mehanična kosilnica, brezžični pogon oddaljenih aparatur, visokotlačni kompresor, visokofrekvenčni telefon, avtomatično določanje položaja ladij na morju. Ukvarjal se je celo z letalskimi načrti, konstruiranjem letal in zasnoval je rotacijski eksplozivni motor kot predhodnik Wanklovega motorja.

LETA 1907 ROJENA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME († 2005)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.
Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Marijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija. Lucija, Francek in Jacinta, prosite za nas: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
knjiga: Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)

nekaj njenih misli:

• Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.
  
• Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.
  
• Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.
  
• Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.
  
• Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.
  
• Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.
  
• Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.
  
• Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.
  
• Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

LETA 1908 ROJEN LINO LEGIŠA

LITERARNI ZGODOVINAR, FILOLOG IN KRITIK († 1980)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

LETA 1920 UMRL MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV (* 1844)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

LETA 1924 ROJEN IVAN MINATTI

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2012)

Rojen v Slovenskih Konjicah, iz slavistike diplomiral v Ljubljani, zaposlen pri MK, od leta 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove pesmi so mehko lirične, osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njih opisuje tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Prelom s tem obdobjem pa je zbirka Nekoga moraš imeti rad, v kateri je tudi 'ponarodela' pesem z istim naslovom.

njegovi verzi:

• Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine, / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / bsvoje drzne ptice sanj, / svoje plašne ptice nemoči / - nekje vendar mora biti zanje / gnezdo miru in nežnosti -, / nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen / ker drevesa in trave vedo za samoto / - kajti koraki vselej odidejo dalje, / pa čeprav se za hip ustavijo -, / ker reka ve za žalost / - če se le nagne nad svojo globino -, / ker kamen pozna bolečino / - koliko težkih nog / je že šlo čez njegovo nemo srce -, / nekoga moraš imeti rad, / nekoga moraš imeti rad, / z nekom moraš v korak, / v isto sled - / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, / ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje.

LETA 1925 ROJEN BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 1980)

V Sisku rojeni slovenski pisatelj in publicist je najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

LETA 1943 ROJEN JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC, VENETOLOG († 2011)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je v grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so Slovenci potomci praslovanskih Venetov so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7-8/1990) in Grbi slovenskih dežel (10/1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

LETA 1951 UMRL ANTON NOVAČAN

POLITIK,  DRAMATIK, NOVELIST (*1887)

Življenje tega moža, ki se je izteklo v daljni Argentini, je bilo zelo razgibano že v šolski dobi. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji v Celju je višjo gimnazijo obiskoval v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu, nato pa študiral pravo v Pragi. Veliko je potoval. Po prvi svetovni vojni je bil v raznih diplomatskih službah. Leta 1945 je odšel na tuje. Kot pesnik in pisatelj se je razvijal po svoje. V prozi je rad opisoval življenje v slovenski vasi (Naša vas, dve zbirki novel, 1912). Njegovo literarno delo je izraz osebnega temperamenta.

LETA 1954 UMRL JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC (* 1872)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

LETA 2009 UMRL JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1924)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1295 ROJEN HENRIK SUZO

NEMŠKI MISTIK, BLAŽENI († 1366)

Visoki srednji vek je bil je za Cerkev v Evropi čas mistikov, ki so klicali k notranji zbranosti in molitvenemu življenju. Med njimi je zaslovel Henrik Suzo, ki se je rodil v Konstanci ob Bodenske jezeru v Švici. Svoje življenje je posvetil “službi večne modrosti”. Kot redovnik dominikanec je bil odličen pridigar. Govorjeno besedo je dopolnjeval s pismi. Njegova Velika knjiga pisem obsega 88 pisem, ki pa so dejansko obravnave o duhovnem življenju. Nemci ga častijo kot enega svojih velikih mistikov. Pred koncilom smo se ga spominjali 3. marca.

LETA 1456 ROJEN JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF († 1522)

Izobraževal se je v Ljubljani, od leta 1473 v Ingolstadtu, leta 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi. Pri nas je imel več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Šentrupert, Žužemberk, sv. Peter v Ložu, Moravče ... ljubljansko in novomeško proštijo - bil je tudi drugi novomeški prošt. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1685 ROJEN JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST († 1870))

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC († 1870)

Rojen v Krašnji pri Kamniku, bogoslovje je študiral v Ljubljani, navduševal se je nad metelčico in se pridružil M. Ravnikarju in F. S. Metelku. Po posvečenju (1824) je nekaj let deloval na Bledu, bil je spiritual v bogoslovju, od leta 1836 pa je bil župnik v Šmartnem pri Litiji. Pisal je nabožna besedila v metelčici in jo 1831 branil pred J. Zupanom in 1833 posegel v abecedno vojno zoper M. Čopa. S prevajanjem mladinskih vzgojnih povesti (Schmid) je navdihoval Janeza Ciglerja pri pisanju Sreče v nesreči (prva slovenska povest).

LETA 1839 ROJEN MODEST MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1881)

Največja mojstrovina ruskega skladatelja Modesta Musorgskega je opera Boris Godunov, ki izraža duha ruskega ljudstva z novim tipom melodije. Besedilo zanjo je po Puškinu napisal skladatelj sam. "Ko sem pisal Borisa, sem bil sam Boris," je dejal skladatelj. Opera, ki je zaradi nenavadne glasbe vzbujala veliko kritik, je bila prvič izvedena 8. februarja 1874 v petrograjski Operi.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM † 1934)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1893 ROJEN JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK († 1975)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

LETA 1911 ROJENA ERNA MEŠKO

LJUDSKA PISATELJICA († 1999)

Rodila se je v Lóperšicah pri Ormožu. Po osnovni šoli v Rušah je končala še srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in bila nekaj časa bančna uslužbenka. Po poroki z nečakom pisatelja Franca Ksaverja Meška leta 1936 je ostala na kmetiji in se posvetila devetim otrokom. Z možem jo je družila tudi ljubezen do gora. Skupaj sta ustanovila planinsko društvo Ormož. Erna je poleg tega del svojega časa namenila pisanju. S prispevki se je oglašala v različnih časopisih od Planinskega vestnika do Družine; večkrat je nastopila tudi na radiu ter raznih državnih in cerkvenih ustanovah. Njeni zapisi so izšli pri Mohorjevi družbi v knjigah Rada bi vam povedala in Še bi vam rada povedala. Pisala je o ljubezni do zemlje, družine, materinega jezika, slovenskih gričev in planin, domovine in Cerkve. Zaznamovala jo je zdrava kmečka pamet, krščanska pokončnost, treznost v presojanju in evangeljski optimizem.

nekaj njenin razmišljanj:

• Te, v prečutih nočeh napisane vrstice posvečam Tebi poštena, varna nikoli spočita Slovenska Kmetica, Tebi Prlekija, moja lepa dežela, skozi vse dobro in hudo v zvestobi ljubljena.
  
• Najprej to, da vas imam vse zelo rada, posebno vas, ki ljubite slovensko besedo. Hvaležna sem vam, da ste z dobro mislijo prepotovali košček mojega življenja in doživetij. Naj vam ostane v spominu samo to, kar vam bo pomagalo živeti in vas delalo srečne.

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR († 1990)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956). S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

LETA 1934 ROJENA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI († 2014)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

LETA 1936 UMRL ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1865)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1960 ROJEN AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1994)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah. Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 68 ...). Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1995 UMRL LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC (* 1920)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1999 UMRL JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (* 1901)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

več:
S. Čuk, Jean Guitton, sogovornik iskalcev Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1999), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni mot­na. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je glo­bok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.
  
• Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govo­riti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ob­stala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim.
• Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.
  
• Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molit­vi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Ma­riji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.
  več:
  

LETA 2002 UMRL JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE (* 1919)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 2005 UMRL VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF (* 1923)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 2007 UMRL LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC (* 1913)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

več:
S. Čuk, Lovro Kaselj. "Ali naj Slovenec sem ostane le spomin?": Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

 21. marec

• mednarodni dan gozdov
• svetovni dan lutkarjev
• svetovni dan Downovega sindroma
• svetovni dan poezije
• svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

7. avgusta 1913 Stara vas pri Grebinju; 2007, Hodiše

"Ali naj pesem Slovenec sem ostane le spomin?"

Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koro­škem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za sloven­sko skupnost. Lansko leto je to priznanje - dvajseto po vrsti ­prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. "Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odli­kovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vlo­žil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala," je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.

"Podelitev Tischlerjeve nagrade, na katero nisem bil niti malo pripravljen, mi je končno le v veselje," je v pogovoru za koroški verski tednik Nedelja povedal Lovro Kaselj. Čeprav se bliža že 87. rojstnemu dnevu, je še mladostno delaven, kot je bil vse življenje. Rodil se je 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju v zavedni slovenski družini. Njegov rod izhaja z Djekš, od koder so se star­ši preselili v dolino, kjer je oče kupil kmetijo in gostilno. V družini je bilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere. Lovro je bil zelo bistre glave in grebinjski kaplan, ki je pogosto prihajal v hišo, je očeta nagovoril, naj ga pošlje v šole. Po maturi na celovški gimnaziji je vstopil v semenišče, ki so ga leta 1938 za­sedli hitlerjanci, tako da je bogoslovni študij dokončal v Šent­jurju ob Dolgem jezeru. Leta 1939 je bil posvečen v duhovnika. Dober mesec je bil kaplan v Šmarjeti v Rožu, zatem do leta 1942 v Pliberku; do konca vojne je upravljal župnijo Pečnica ob Baškem jezeru. Bogoslužje je moralo biti strogo nemško. Ljudje so bili svojemu mlademu duhovniku hvaležni, da so se mogli pri njem vsaj spovedovati v materinščini. Po vojni se je, v veliko veselje vseh, duhovnika najbolj, v cerkev in javno življenje vrnila slovenščina. Že poleti 1945 je bil Kaselj premeščen v Št. Vid v Podjuni, kjer je bila tedaj skoraj vsa fara še slovenska. Tam se je dobro poču­til in bi tudi ostal, pa je po nasvetu prijateljev zaprosil za stalno župnijo in tako je leta 1952 prišel v Hodiše, kjer je sklenil svojo bogato življenjsko pot 21. marca 2007..

Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govori­la nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobražen­ci "naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom pri­kazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom," svetuje Kaselj. "Kaj koristi na­rodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za nasled­nje rodove!? Ali naj pogumna pesem 'Slovenec sem, tako je mati dja­la, ko me je dete pestovala' res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?"

Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska be­seda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše neko­liko "uredil", mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišlja­nji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami "z dru­gega brega". Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja "lik sloven­skega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati".

LETA 43 PR. KR. ROJEN PUBLIUS OVIDIUS NASO - OVID

RIMSKI DRAMATIK, PESNIK († 17)

Eden najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, rahločutnega značaja, v svojem prvem obdobju je pisal ljubezenske pesmi in zaradi drznosti nekaterih ga je cesar Avgust tudi pregnal v mesto Tomi (Constanta ob Črnem morju), kjer je pesnik zelo trpel in tam tudi umrl. Njegov slog odlikuje pestrost motivov in mojstrska oblika, zato je bil eden najbolj branih antičnih pesnikov, vplival na pesnike pozne antike, obdobje 12. in 13. stoletja, pa imenujejo 'Ovidijeva doba'. V Metamorfozah je posredoval grško mitologijo in slikarje navdihnil k upodabljanju mitoloških prizorov. V srednjem veku so veljale za nekakšen priročnik antične mitologije.

nekaj njegovih misli:

• Lepota je krhka dobrina.
  
• Nekdaj so sivo glavo zelo spoštovali.
  
• Česar človek ne pozna, si ne želi.
  
• Avtor bo preminil, a njegovo delo bo ostalo.
  
• Breme, ki ga dobro prenašaš, je lahko.
  
• Brodolomec se boji celo mirnih voda.

LETA 1808 ROJEN JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR († 1884)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

več:
S. Čuk, Josip Godina Verdelski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2008), 30-31.

LETA 1815 ŠVICA RAZGLASI NEVTRALNOST

Na naši "stari" evropski celini. ki šteje 47 držav, je "posebnost" Švica, ki je 20. marca 1815 razglasila nevtralnost. Skoraj neverjetno se sliši, da so v tej stari demokratični deželi ženske dobile volivno pravico šele leta 1971!

LETA 1828 ROJEN HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE († 1906)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1921 ROJEN PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, BIBLIOTEKAR († 1999)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 1922 ROJENA BREDA CIGOJ-LEBEN

PROFESORICA IN PREVAJALKA († 2016)

Luč sveta je zagledala v Borovnici. Študij romanistike na ljubljanski univerzi je leta 1958 zaključila z doktorskim delom o francoskem pisatelju Paulu Bourgetu. Bila je profesorica na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine. Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla celoten opus španskega mistika sv. Janeza od Križa in dela drugih novoveških mistikov.

LETA 1924 ROJEN FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI († 1996)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. avgusta 1901, Saint Etiene; 21. marca 1999 Pariz

Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprot­je med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Fran­cija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj sto­letje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).

Guitton je svoja razmišljanja zapisoval skoraj do zadnjih dni in zapustil je okoli petdeset knjig, od katerih so najbolj znane: Problem Jezusa, Bog in znanost, Kaj verujem, Stoletje, ki prihaja, Absurd in misterij, Moj filozofski testament (Ul­tima verba)." Vse moje iskanje se je vrtelo okoli te osi: malo kritične misli in malo znanosti človeka oddaljuje od Boga, veliko kritične misli in veliko znanosti pa ga njemu približu­je." V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Človek išče res­nico (Ognjišče, Koper 1988), ki v izvirniku nosi naslov Moj mali katekizem - pogovor z otrokom; nastala je na pobudo pa­peža Pavla VI.

Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna spremem­ba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. "Večnost ni podobna času in prava obrazlo­žitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je seda­njost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje pri­jateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu."