* 13. januarja 1890; Cremona, † 12. aprila 1959, Bozzolo

"Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali."

"Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni," je zapisal v svoji knjigi Pisma upanja. To je bilo njegovo življenjsko vodilo. Izšel je iz revne najemniške družine v kraju Boschetto pri mestu Cremona, kjer se je rodil 13. januarja 1890; imel je brata Peppina (ta je med prvo svetovno vojno padel na Sabotinu) ter tri sestre, ki jim je bilo ime Colombina, Pierina in Giuseppina. Leta 1899 se je družina preselila Verolanuova, kjer je Primo ostal samo eno leto, kajti pri desetih letih je sledil notranjemu klicu in vstopil v semenišče v Cremoni, kjer je končal srednjo šolo in študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel v Verolanuovi, kjer so živeli njegovi domači; kraj je spadal pod škofijo Brescia, zato ga je posvetil tamkajšnji škof Giacomo Gaggia, ki mu je prerokoval, da bo njegovo življenje posejano s križi. To se je kmalu začelo uresničevati. Največji križ je bilo nerazumevanje višjih cerkvenih predstojnikov (rimskega Svetega oficija, sedanje Kongregacije za verski nauk) zaradi daljnovidnih idej, s katerimi je prehiteval čas. Zvedeli smo že, kaj je o njem dejal papež Pavel VI. Njegov naslednik Janez Pavel I. ga je ocenil takole: "Don Primo je bil pošten mož, pravi kristjan, ki je iskreno in goreče hodil z Bogom. Bil je pastir, ki je poznal trpljenje ljudi in je videl daleč. Njegov časopis je bil zastava ubogih, čista zastava, eno samo srce, razum in evangeljska zavzetost."

Po novi maši je nastopil službo kaplana v župniji Spinadesco pri Cremoni, kjer je ostal približno eno leto, nato so ga poslali v rojstno župnijo Boschetto, a že čez nekaj mesecev je bil imenovan za profesorja filozofije v semenišču. To nalogo je opravljal do leta 1915, ko je Italija vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante. Prijavil se je kot prostovoljec in služil kot sanitejec po raznih vojaških bolnišnicah, nazadnje kot vojaški kaplan. Po koncu vojne je prosil svojega škofa, naj ga ne pošilja nazaj v semenišče kot profesorja, kajti srce ga je vleklo na duhovniško delo med ljudi. Nekaj mesecev je upravljal župnijo Bozzolo, potem pa je deset let deloval v župniji Cicognara, kjer je vel duh proticerkvenega socializma. Mladi župnik je iskal novih poti do ljudi, ki so se od Cerkve oddaljili. Skušal je ovrednotiti ustaljene običaje, kot praznik žita in grozdja, v zimskih večerih je prirejal razne tečaje, ustanovil je župnijsko knjižnico. Ko je leta 1922 prišel na oblast Mussolini s svojimi fašisti, je to označil za "vračanje novega poganstva". Fašisti so ga vzeli na piko in ga hoteli spraviti s poti. 1. avgusta 1931 so ga ponoči poklicali k oknu župnišča in streljali nanj, a ga na srečo niso zadeli. Devet mesecev se je moral skrivati pred njimi. Leta 1932 ga je škof poslal v župnijo Bozzolo, kjer je ostal vse do svoje smrti. Župljanom se je predstavil s knjižico Moj župnik, v kateri je razkril svoj pogled na delo med njimi in zanje. Tukaj je veliko pisal. V svojih spisih je skušal prikazati Cerkev kot občestvo ljudi, ki se morajo nenehno boriti s svojimi slabostmi in napakami, in ne kot "popolno družbo", kar mnogim ni šlo v račun, zato so bile nekatere njegove knjige prepovedane. Don Primo tudi ni smel hoditi pridigovat po drugih župnijah. Vse te omejitve so ga seveda zelo prizadele, vendar je ostal "svoboden človek", trdno stoječ na tleh evangelija, in nikoli ni podvomil v svoje duhovniško poslanstvo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 5, str. 18.

"Zavest o ogroženosti in propadanju moralne zgradbe naše družbe naj nam bo poziv k očiščenju."

V začetku februarja smo dobili slovenski prevod knjige Luč sveta (založba Družina Ljubljana, strani 226, cena vez. 22 €), ki so jo v Vatikanu predstavili 23. novembra 2010. Knjiga s podnaslovom Papež, Cerkev in znamenja časa prinaša pogovore, ki jih je imel nemški časnikar in pisatelj Peter Seewald zadnji teden lanskega julija (vsak dan eno uro) s papežem Benediktom XVI. v Castelgandolfu. Njegovi knjigi pogovorov s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem, Sol zemlje (1998) ter Bog in svet (2003) sta prevedeni v številne jezike in sta svetovni uspešnici. Isto velja tudi za to knjigo pogovorov s papežem. Knjiga ima tri dele: Znamenja časa, Papeževanje, Kam gremo? ter Dodatek s pomembnimi besedili Benedikta XVI. in s pregledom papeževega življenja in dela. "Pri Benediktu XVI. ni treba nikomur trepetati," pove Seewald na koncu svojega Predgovora. "Ko mu prisluhneš in sediš poleg njega, tedaj začutiš natančnost njegovega mišljenja in upanja, ki izhaja iz vere. Tedaj prav posebej zasije tista luč sveta, obličje Jezusa Kristusa, ki hoče srečati vsakega človeka in nikogar ne izključuje."

Pogovor sta začela s tem, kako je 19. aprila 2005 sprejel izvolitev za papeža že drugi dan konklava. "Dejansko sem pričakoval, da bom končno imel mir in spokojnost. Zame je bil pravi šok, kakor vsi vedo, ko sem se na lepem znašel pred to silno nalogo. Odgovornost je v resnici neznanska ... Bil sem povsem prepričan, da ta služba ni moje poslanstvo. Tedaj sem si mogel samo reči in si dopovedovati: Božja volja je očitno drugačna, in zame se začenja nekaj povsem drugega, novega. Bog bo z menoj ... Že v trenutku, ko me je to (izvolitev) zadelo, sem mogel preprosto reči Gospodu samo tole: 'Kaj mi delaš? Zdaj si ti odgovoren. Ti me moraš voditi. Jaz tega ne morem. Če si me hotel, potem mi moraš tudi pomagati." Ko je po izvolitvi pozdravil množico na Trgu sv. Petra, je dejal: "Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." V knjigi zvemo, da je vesel pisem, s katerimi mu verniki z vseh koncev sveta zagotavljajo: "Molimo zate, ne boj se, radi te imamo." Na vprašanje, kako moli on sam, je odgovoril: "Tudi papež je preprost berač pred Bogom - še bolj kakor vsi drugi ljudje." Vedno je poudarjal, kako zelo ceni in spoštuje papeža Janeza Pavla II., s katerim je bil kot najožji sodelavec "v globokem notranjem soglasju", vendar se ni obremenjeval s tem, da je po značaju in darovih povsem drugačen kot on. "Preprosto sem si rekel: Sem, kdor sem. Ne poskušam biti nekdo drug. Dam, kar morem dati. Česar pa ne morem, tega tudi ne poskušam dati. Ne poskušam iz sebe narediti nečesa, kar nisem." Zelo je bil presenečen in vesel, da je našel tako neposreden stik z mladimi na dveh svetovnih dnevih mladih, najprej v Kölnu leta 2005, zatem pa še v Sydneyu leta 2008. "Povsem preprosto nas je prevzemalo skupno veselje vere." Govoril je tudi o svojih apostolskih potovanjih, ki se jih je nabralo že okoli dvajset.

Marca 2009 je obiskal revni afriški državi Kamerun in Angolo, da bi jima prinesel sporočilo upanja in sprave. Ves svetovni tisk pa je o tem potovanju "znal sporočiti" samo papeževo izjavo, da problema AIDS-a "ni mogoče obvladati z razdeljevanjem zaščitnih sredstev" (kondomov). Ob predstavitvi knjige je Seewald dejal, da je izrecno osredotočenje časnikarjev na vprašanje kondoma "smešno", pozabili so na vprašanje spremembe sveta, ki jo predlaga papež.

Krvaveča papeževa rana je zločin pedofilije v Cerkvi, katerega je že nekajkrat obžaloval in žrtve prosil odpuščanja. "Posebno težek greh je, če človek, ki bi v resnici moral pomagati ljudem, da najdejo pot k Bogu, človek, kateremu je zaupan otrok, mladostnik, da bi našel Gospoda, namesto tega svojega varovanca zlorabi in odvrača od Gospoda. S tem vera kot taka postane neverodostojna. Cerkev se ne more več verodostojno predstavljati kot Gospodova glasnica." Na vprašanje, če je ob odkritju teh umazanij pomislil na odstop, je odgovoril: "Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Odstopiti moreš v mirnem trenutku ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori nekdo drug."

Nista mogla obiti vprašanja križa, ki bi ga marsikje v (ne)krščanski Evropi radi pregnali z javnih mest. "Tu je treba najprej vprašati, zakaj se mora križ pregnati. Če bi križ vseboval sporočilo, ki bi bilo za druge nerazumljivo ali nevzdržno, bi bilo to res vredno premisleka. Toda križ pomeni, da sam Bog trpi, da nas ima v svojem trpljenju rad, da nas ljubi. To je trditev, ki ne žali nikogar." Velike upe polaga v duhovno prenovo Cerkve, da bo ljudem in narodom še svetlejša "luč sveta". "Cerkev je za ljudi vidna v marsičem, v dobrodelnosti, v misijonski dejavnosti. Toda Cerkev kot Cerkev najbolj doživljamo v bogoslužju. In tako je tudi prav. Končno je smisel Cerkve v tem, da nas vodi k Bogu in omogoča Bogu, da prihaja na svet."

(pričevanje 03_2011)

Georg Ratzinger: »Moj brat, papež«

»Ljudje okoli mene, vključno s časnikarji, me niso nehali spraševati, če bo moj brat postal papež. Moj odgovor je bil vedno enak: "Ne, gotovo ne bo!" Konklave nikoli ne bi izvolil moža njegove starosti – kmalu bo dopolnil 78 let ... Neposredno sem doživljal habemus papam, prižgal sem televizijo in videl, kaj se je zgodilo,« je zapisal v knjigi svojih spominov Moj brat, papež Georg Ratzinger, starejši brat Josepha Ratzingerja ob njegovi presenetljivi izvolitvi za papeža Benedikta XVI. Georg gre večkrat k njemu in ostane pri njem, zato ga dobro pozna. »Ostal je isti, da se razumemo, to ga ni spremenilo. Delovanje Svetega Duha je omejeno na njegovo uradno dejavnost, kot človek pa se ni spremenil ... Kaže se takšnega, kakršen je, ne mara igrati neke vloge ... Za javne nastope mu Sveti Duh podeli določene karizme, sicer pa je ostal dober, ljubezniv in preprost človek, nenarejen in prisrčen.«

Svoje spomine, ki so izšli septembra 2011 pod naslovom Mein Bruder, der Papst (Moj brat, papež), je Georg Ratzinger napisal ob bisernem jubileju (šestdesetletnici) mašništva, ki sta jo obhajala skupaj z bratom Josephom – papežem Benediktom XVI.

Georg je sicer tri leta starejši, vendar sta prejela mašniško posvečenje isti dan: 29. junija 1951, kajti Georg je bil jeseni 1942 mobiliziran v nemško vojsko in se je iz ameriškega ujetništva vrnil leta 1945 ter sta naslednje leto skupaj z mlajšim bratom začela bogoslovni študij. Knjiga je napisana v obliki pogovora, ki ga je imel z njim časnikar in zgodovinar Michael Hesemann. »V pogovoru sem se osredotočil na človeški lik Josepha Ratzingerja. Moja knjiga je papeževa biografija, napisana po pripovedi njegovega brata, in dopolnjuje knjigo Petra Seewalda Luč sveta.«

O svojem sogovorniku Georgu Ratzingerju je Hesemann dejal: »Ima zlato srce. Redkokdaj sem srečal tako ponižnega, tako prijateljskega in prikupnega človeka kot je on.« Rodil se je 15. januarja 1924 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem kot drugi otrok v globoko verni družini, ki sta jo osnovala oče Joseph, orožnik, in mati Maria, izučena kuharica. Pred njim je prišla na svet sestra Maria, za njim pa Joseph (16. aprila 1927). Georg je že v otroških letih kazal veselje do glasbe, ki je ob duhovništvu postala njegov življenjski poklic. Oče mu je kupil harmonij, ob katerem je tako naglo napredoval, da je že pri enajstih letih sédel za orgle v župnijski cerkvi. Zaradi očetovega poklica (mož je odločno zavračal proticerkveni nacizem) se je družina večkrat selila. Druga svetovna vojna je poleg drugega gorja povzročila tudi nered v šolanju in šele po vojni sta oba sinova lahko stopila na pot priprave na duhovništvo v Freisingu in bila 29. junija 1951 posvečena v duhovnika. Georg je po novi maši deloval na raznih župnijah, obenem pa je študiral glasbo. Leta 1964 je postal dirigent stolnega zbora v Regensburgu in 'šef' Regensburških stolniških vrabčkov, najslavnejšega deškega zbora katoliškega sveta, ki ga je vodil trideset let in je z njim prepotoval velik del sveta. »Ljubi Bog je v mojem življenju vse čudovito urejal,« priznava na stara leta, ki jih preživlja v družbi upokojenih duhovnikov. Rad sede za klavir in si zaigra melodije, ki jih zna na pamet, not ne more več brati, ker mu je vid močno opešal. Ohranil pa je življenjsko vedrino, ki diha tudi iz njegove knjige.

V pogovoru za knjigo je povedal, da je že večkrat preživljal krajše počitnice z bratom papežem. Po jutranji maši je papež opravljal nujno delo, po kosilu pa sta šla na sprehod. »Leta 2002 je trdno upal, da se bo upokojil. Toda vedno je imel tak čut odgovornosti, da je po svojih najboljših močeh nosil vsako breme, ki so mu ga naložili. Tako se je dal prepričati papežu Janezu Pavlu II., da je ostal v Rimu. Tudi če bi šel v pokoj, ni imel namena, da bi se vrnil v Nemčijo. Prav nič ga ni mikalo, da bi še enkrat prevažal čez Alpe ves tisti tovor knjig, ki so se mu nabrale. Hotel je ostati v Rimu, da pa bi večkrat za daljše obdobje prihajal v Nemčijo, da bi lahko bila več časa skupaj. Imel je tudi namen napisati še nekaj knjig in dokončati nekatera dela.« Na vprašanje, kako njegov brat papež zmore opravljati naporno delo od jutra do večera, je Georg odgovoril: »Vedno je ogromno delal. Vendar po večerji navadno ne dela več. To je bilo od nekdaj. Čez dan se zbere in dela zelo naglo, ni pa nočni delavec.« K bratu papežu gre na obisk bolj poredko, sta pa v stalnem stiku. »Imam telefon, katerega številko pozna samo on. Ko pozvoni, takoj vem, da je on. Pokliče me pa večkrat na teden ... Ko se pogovarjava, mu seveda rečem Joseph, vse drugo ne bi bilo normalno, saj sva vendar brata, Pogovarjava pa se v bavarščini, ki je najin materni jezik.«

Oseminosemdesetletni papežev brat se vedro pripravlja na prestop v novo, večno življenje. Pokopan želi biti ob mojstru, ki je vodil Regensburške stolniške vrabčke pred njim. »Tako sam je tam in slišim, da me že kliče.« Brat bo čakal vstajenja skupaj z drugimi papeži pod baziliko sv. Petra v Rimu, sestra Maria počiva v grobu skupaj s starši. »Toda v večnosti se bomo spet vsi srečali, zato si ne delam skrbi.«

(pričevanje 04_2012)

»Končno vam dajem v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusovem otroštvu.«

»Končno morem bralkam in bralcem dati v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusove otroštvu. Ni tretji zvezek, ampak nekakšna vhodna veža k obema knjigama o liku Jezusa iz Nazareta, ki sta že izšli (obe tudi v slovenskem prevodu),« piše papež Benedikt XVI. v kratkem predgovoru svoje knjige o Jezusovem otroštvu. »Tu sem zdaj v pogovoru s preteklimi in sedanjimi razlagalci poskušal razložiti to, kar Matej in Luka na začetku svojih evangelijev poročata o Jezusovem otroštvu ... Prizadeval sem si vzpostaviti dialog z besedili. Pri tem sem se zavedal, da ta pogovor v prepletanju sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ne more biti nikoli dokončan in da vsaka razlaga zaostaja za veličino svetopisemskega besedila. Upam, da knjižica kljub svojim mejam lahko pomaga mnogim ljudem na njihovi poti k Jezusu in z Jezusom.« Knjiga, papežev dar za božične praznike, je že izšla v slovenskem prevodu pri založbi Družina. Obsega štiri poglavja: »Od kot si ti?«, Oznanilo rojstva Janeza Krstnika in Jezusovega rojstva, Jezusovo rojstvo v Betlehemu ter Modri z Vzhoda in beg v Egipt. Malo se bomo ustavili ob tem zadnjem poglavju.

»Komaj katera svetopisemska pripoved je zbudila toliko domišljije, a tudi raziskovanja in premišljevanja kakor pripoved o 'modrih' iz 'dežele sončnega vzhoda', ki jo evangelist Matej navezuje neposredno na poročilo o Jezusovem rojstvu: »Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kraja Heroda, so prišli modri (zvezdoslovci) z Vzhoda v Jeruzalem in spraševali: "Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit"« (Mt 2,1 sl.). Kot prvo najdemo tukaj določitev zgodovinskega okvira s sklicevanjem na kralja Heroda in na rojstni kraj Betlehem.« Ko razmišlja o modrih, papež piše o zgodovinskem in zemljepisnem okviru pripovedi, sprašuje se, kdo so bili ti modri, kakšna je bila zvezda, ki jih je vodila, po njihovem postanku v Jeruzalemu jih vodi v Betlehem. V vsem je treba iskati globlji pomen.

Pojem 'modreci' ima več pomenov: tako so imenovali pripadnike perzijske duhovniške kaste; modreci (magoi) pa so bili tudi čarodeji. V Matejevi pripovedi o modrih je modrost tista moč, ki privede ljudi na pot, ki vodi h Kristusu. »Možje, o katerih govori Matej, niso bili samo zvezdogledi ... predstavljajo naravnanost verstev na Kristusa«. Osebe, ki stopajo pred nas v tem božičnem času, so povezane s Svetim pismom. »Cerkveno izročilo je božično zgodbo kar samoumevno bralo skupaj z Izaijem (1,3) in tako sta v jaslice prišla vol in osel. Podobno je tudi zgodbo o modrih brala skupaj s psalmom 72 in prerokom Izaijem. Tako so modri z Vzhoda postali kralji, z njimi pa so zavile v jaslice kamele in dromedarji ... Ljudstvo jih je predstavljalo kot kralje treh tedaj znanih celin: Afrike, Azije, Evrope. Črni kralj trdno spada zraven: v Jezusovem kraljestvu ni razlike med rasami in porekli, človeštvo je v njem in po njem zedinjeno, ne da bi izgubilo bogastvo različnosti. Pozneje so trem kraljem pripisovali tudi življenjske dobe ljudi: mladost, zrelost in starost. Tudi to je smiselna ideja, ki kaže, da različni liki človeškega življenja v občestvu z Jezusom vedno najdejo svoj pomen in svojo notranjo edinost. Ostane odločilna misel: modri z Vzhoda so začetek. Zastopajo odprtost človeštva za Kristusa. Začenjajo procesijo, ki se vije skozi vso zgodovino. Zastopajo notranje pričakovanje človeškega duha, zastopajo naravnanost verstev in človeškega razuma na Kristusa.«

Zvezda, ki je modre poklicala na pot, je po postanku v Jeruzalemu spet zasijala in modri so se je razveselili. »To je veselje človeka,« piše papež, »kateremu božja luč zasije v srce in ki sme videti, da se njegovo upanje uresničuje. To je veselje človeka, ki je našel in bil najden.« Zdaj so modri na cilju. »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so preden in ga počastili« (Mt 2,11). V tem stavku zbuja pozornost, da manjka sveti Jožef, s čigar zornega kota je Matej pisal svojo pripoved o otroštvu ... Matej ima prav, saj se s tem spominja na deviško rojstvo in označuje Jezusa za božjega Sina ...

Modri se pred kraljevim otrokom priklonijo do tal, to se pravi, da se pred njim vržejo na tla. Takšna počastitev se izvrši pred Bogom-Kraljem. Na tej osnovi je mogoče razumeti tudi darove, ki jih modri prinašajo. Niso uporabna darila, ki bi bila za sveto Družino v tem trenutku koristna. Darovi izražajo isto kakor poklonitev do tal. Darovi izpovedujejo kraljevsko visokost tistega, kateremu so poklonjeni ... Cerkveno izročilo je v več različicah razumelo, da so v teh darovih upodobljeni trije vidiki Kristusove skrivnosti: zlato kaže na Jezusovo kraljevanje, kadilo na božje sinovstvo, mira na skrivnost njegovega trpljenja.« S svojim rojstvom, s svojim oznanjevanjem, predvsem pa s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, nas uči zvestobe, ki vodi v večno življenje.«

(pričevanje 01_2013)

LETA 1514 UMRL BRAMANTE (DONATO D'ANGELO)

ITALIJANSKI RENESANČNI ARHITEKT IN SLIKAR (* 1444)

Najbolj znamenita cerkev katoliškega sveta je bazilika sv. Petra v Rimu, ki je zgrajena nad grobom apostola Petra, Kristusovega namestnika. Sedanje mogočno svetišče so gradili v letih 1506–1626 po načrtih italijanskega renesančnega arhitekta Bramanteja. Mojster je že na začetku gradnje – na današnji dan – umrl. Delo so nadaljevali in dokončali njegovi učenci.

LETA 1744 ROJEN JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC († 1807)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1804 UMRL MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ (* 1737)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: "Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo."

več:
S. Čuk, Mikloš Küzmič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2004), 70-71.

LETA 1806 ROJEN ANASTASIUS GRUN

AVSTRIJSKI PESNIK IN KRANJSKI LIBERALNI POLITIK († 1876)

Pod imenom Anastasius Grün se skriva nemški pesnik in politik Anton Alexander grof Auersberg, član frankfurtskega parlamenta in nato član zgornjega doma avstrijskega parlamenta. S slovensko literarno zgodovino je povezan zato, ker je bil pesnik France Prešeren njegov vzgojitelj v Klinkowstromovem zavodu na Dunaju.

LETA 1810 UMRL JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1734)

Življenjska pot tega slovenskega skladatelja je zavita v meglo, ve se samo za datum in kraj njegovega rojstva – Schroten na Gornjem Štajerskem. Leta 1757 se v Kamniku pojavi in kmalu zaslovi kot odličen glasbenik. Peter Pavel Glavar ga vabi v Komendo, vendar ostane v Kamniku kot organist, zborovodja in glasbeni učitelj. Napisal je precej cerkvenih skladb. Njegovo največje delo je prva slovenska opera Belin, katere notni zapis je veljal za izgubljenega do leta 2008. Libreto Damascena Deva je bilo objavljeno leta 1780 v Pisanicah.

LETA 1869 UMRL JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK (* 1792)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

več:
S. Čuk, Janez Cigler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1992), 24-25

njegova misel iz Sreče v nesreči:

• Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta... Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti... (France Svetin pred odhodom na vojsko)

LETA 1875 ROJEN IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ († 1931)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

LETA 1898 ROJEN STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOGRAF IN MUZIKOLOG († 1932)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Stanko Vurnik (1898-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2018), 46-47.

LETA 1900 ROJENA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1995)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

LETA 1911 ROJEN ZDENKO KALIN

KIPAR († 1990)

Iz rojstnega Solkana je šel po stopinjah starejšega brata Borisa (1905) na akademijo likovnih umetnosti v Zagreb. V Ljubljani je postal član kluba Neodvisnih, leta 1948 profesor za kiparstvo na tamkajšnji Akademiji. Zdenko Kalin je izrazit kiparski portretist in avtor javnih spomenikov. Upodobil je celo vrsto kulturnih osebnosti. Posebno se je znal približati otroškim obličjem in postavam. Eno njegovih najbolj znanih del je Pastirček iz ljubljanskega tivolskega parka, ki je postal zaščitni znak Televizije Slovenija.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

LETA 1912 UMRL JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK (* 1852)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot "profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik". Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, "povest iz turških časov", je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. "Oče" Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 16-17.

LETA 1950 UMRL FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST (* 1880)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

LETA 1970 UMRL JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK (* 1900)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

• Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)
  
• Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

LETA 2006 UMRLA MAJDA SEPE

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1937)

V mladosti je Majda želela postati baletka, obiskovala je tudi glasbeno šolo in se petja učila pri opernem pevcu Franciju Schifrerju (očetu njenega bodočega moža Mojmirja). Kot gimnazijka se je najprej podala v manekenske vode in na eni od revij spoznala bodočega moža ki je bil glasbenik v spremljevalnem orkestru. Z 19- leti je bila izbrana na avdiciji za Ljubljanski jazz ansambel in se po končani manekenski karieri posvetila petju.. Leta 1956 sta se z Mojmirjem poročila, in bila v zlatem obdobju slovenske popevke (v sedemdesetih) ena vidnejših in uspešnih pevk. Večkrat je nastopala na festivalu Slovenska popevka (leta 1972 in 1974  zmagala) ... pela pa je tudi šansone. Njene uspešnice so: Med iskrenimi ljudmi, Uspavanka za vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Šuštarski most, Poj kitara mojega srca, Pesem o pomladi in prijateljstvu ...

LETA 2020 UMRL ALOJZ URAN

LJUBLJANSKI NADŠKOF (* 1945)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!"; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli:

• V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
• Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
• Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

Naslov povesti pojasni zaključni stavek zgodbe, ki pripoveduje o težavah, v katere zaidejo njeni junaki in ki se zdijo kot brezupne, a se presenetljivo dobro razpletejo. »Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« Njen pisatelj Janez Cigler, takrat župnik v starodavnem mestecu (1478) Višnja gora, se je rodil pred dvesto leti. Luč sveta je zagledal 7. maja 1792 v Udmatu (Vodmatu) pri Ljubljani (današnja Malenškova ulica blizu železniškega mostu čez Ljubljanico). Ljubljana je bila takrat še 'dolga vas' in Ciglerjeva rojstna hiša, gostilna Pri Španu, je bila s slamo krita podeželska stavba, zraven so stala gospodarska poslopja. Šolsko modrost je Janez nabiral v domačem mestu. Po gimnaziji (1804-1809) je končal eno leto filozofije, potem pa se je odločil za bogoslovje. Ob koncu bogoslovnega študija (1814) je bil še premlad, da bi prejel mašniško posvečenje, zato je šel eno leto na neko graščino (najbrž Jablanico) za domačega učitelja. 9. aprila 1815 je bil posvečen v duhovnika, potem pa je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu, pri Sv. Petru v Ljubljani, v Dolenjskih Toplicah. Jeseni 1823 je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu, kjer je ostal do leta 1832. Grad je bil tedaj predvsem ječa za politične zapornike, med njimi so bili tudi ljubljanski karbonarji. Ob njih se je Cigler navadil nekaj italijanščine. Ob stiku s temi 'prekucuhi' se je navzel tudi nekaterih pogledov, zaradi katerih je pri oblasteh veljal za 'politično sumljivega'. Najbrž je bilo tudi to vzrok, da je bil vse do svoje smrti 'priklenjen' na Višnjo goro, kamor je šel za župnika leta 1832. Po svojih poklicnih sposobnostih bi zaslužil kakšno bolj zahtevno službeno mesto. Med svojim službovanjem v Višnji gori je mnogo potoval (po Italiji, Franciji, Nemčiji in po Balkanu), kmetoval na župnijskem posestvu in se učil vedno novih jezikov. Iz srednje šole je prinesel znanje francoščine, nemščine, latinščine in grščine, kasneje pa se je sam naučil še ruščine, srbohrvaščine, češčine, angleščine in madžarščine ter italijansščine. Umrl je 11. aprila 1869 in pokopan je ob cerkvenem zidu. Za nagrobni spomenik si je vnaprej sam sestavil epitaf: »Tukaj trupla prah počiva, / Duša tam plačilo vživa. / Kličem milo 'z temne jame: / Moli, o prijatelj, za-me!«

Pisanja se je Cigler lotil že kot mlad duhovnik. Posredno ima zasluge za to pesnik Valentin Vodnik, njegov učitelj v gimnaziji, ki ga je navdušil za slovenščino: njegove pesmi je znal na pamet in po Vodnikovem vzoru je pesnil tudi sam. Leta 1820 je v slovenščino prevedel 'Litanije od vsih svetnikov ino Matere božje'; odtlej je v raznih časnikih in zbornikih objavljal nabožne, pripovedne in poučne sestavke. Najprej so prevladovali nabožni in cerkveno uporabni spisi (Molitve za bolnike, Štiri poslednje reči, Mašne bukvice, Življenje sv. Heme), s prevodom pisem škofa Baraga, slovenskega misijonarja med ameriškimi Indijanci (Bratovščina sv. Leopolda, 1833) je odprl novo panogo slovenske misijonsko-spodbujevalne literature. Zatem se je posvetil predvsem pisanju poučno strokovnih člankov za Novice (nekaj tudi za druge časnike): o naravoslovju, umnem kmetovanju, čebelarjenju, o vražah, o krajevni zgodovini in politiki, o jezikovnih zadevah.

Vrhunec Ciglerjevega pisateljevanja je njegova povest Sreča v nesreči (1836); navdih zanjo je dobil ob tedaj 'modnih' povestih nemškega pisatelja Krištofa Schmida. Zgoraj omenjena Levstikova pohvala ga je spodbudila, da je na stara leta napisal še dve podobni povesti: Deteljica ali Življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866), s katerima pa ni dosegel niti približno takega uspeha kot s Srečo v nesreči.

(obletnica meseca 05_1992)

* 11. april 1744, Kamnik, † 11. oktober 1807, Celovec

"Janzenisti so se (...) zanimali za znanost, posebno za Sveto pismo, ki so ga hoteli uvesti kot ljudsko knjigo, in so razvijali živahno literarno dejavnost, ljudstvo pa jih je - v začetku vsaj - odklanjalo kot lutrijane-modrijane" (dr. Ivan Grafenauer).

Prevajalec katekizma in pesmaric ter pesnik

Janzenisti so bili pripadniki struje v katoliški Cerkvi, ki je bila glede verskega nauka in morale razumarska in izredno stroga. Kot prosvetljenci so zametavali ljudsko vernost, prizadevali pa so si za kulturni dvig ljudstva. Med duhovščino na Kranjskem se je janzenizem ukoreninil po letu 1770 in se obdržal še prva desetletja 19. stoletja.

Glavni janzenistični pisec pri nas je bil Jurij Japelj. Rodil se je 11. aprila 1744 v Kamniku. Njegov oče, po poklicu pek, se je pisal Apel, doma pa je bil iz Bevk pri Vrhniki. Jurij je prvi šolski pouk prejel od rojaka Mihaela Paglovca, župnika v Tuhinju. Latinske šole (gimnazijo in licej) je končal v Ljubljani, potem pa je študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, kjer je bil leta 1769 posvečen v duhovnika. V času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja. Namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori (šest izdaj). Zatem je pripravljal knjige za cerkvene potrebe: pesmarice in molitvenike (v duhu janzenizma brez molitev v čast Materi božji in svetnikom). Na pobudo škofa Herbersteina je pripravil Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke - ne nad pol ure!). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi in sicer kar precej veseljaške!

Prevajanje Svetega pisma

Najpomembnejše Japljevo delo pa je bilo prizadevanje za nov prevod Svetega pisma v slovenščino, ki so ga janzenisti hoteli dati ljudem v roke. Dela se je lotil leta 1783 in k sodelovanju je pritegnil šolnika Blaža Kumerdeja, ki je veljal za najboljšega poznavalca slovenščine. Slovenila sta vulgato (najstarejši latinski prevod) in se naslanjala na Dalmatinovo besedilo. Japelj in Kumerdej sta izdala najprej Novi testament v dveh knjigah (1784, 1786). Ko je Japelj postal prvi upravitelj novoustanovljene župnije na Ježici (1787), Kumerdej pa je bil premeščen v Celje, je prevajalsko delo zastalo. Temu zastoju so botrovala tudi naraščajoča nasprotovanja glede njunega jezika. Japelj in Kumerdej sta 'dala na svitlo' le prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve v dveh zvezkih (1791), tretji zvezek (Jozue, Sodniki, Rut) je prevedel Japelj sam (1796), nato so delo nadaljevali in končali drugi (Šraj, Traven, Škrinjar, Rihar, Wolf). Novi prevod je izhajal 18 let in je ob koncu obsegal 11 zvezkov. Cerkvenim predpisom ni ustrezal, ker je izšel brez opomb in brez razlag težje umljivih mest v svetopisemskem besedilu.

"Čeprav novi prevod Biblije jezikovno ni neoporečen," sodi literarni zgodovinar Alfonz Gspan (Zgodovina slov. slovstva I, 373), "pomeni vendarle važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino, z upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin in pomnožitvijo besednega zaklada sta Japelj in Kumerdej nakazala knjižni slovenščini razvojno smer, ki jo je pozneje dosledneje začrtal in znanstveno utemeljil Kopitar... Zato je bil pomen novega prevoda podoben pomenu Dalmatinove Biblije: kakor le-ta je bil tudi oni visoka šola knjižne slovenščine."

Slovničar, škof na papirju in človekoljub

Japelj je bil neutruden delavec. Leta 1781 je skupaj z Blažem Kumerdejem in grofom Edlingom v Ljubljani obnovil Akademijo operozov, ki pa ni mogla prav zaživeti. Potihem se je spremenila v Zoisovo omizje. Prav baron Žiga Zois je Japlja spodbudil, da se je lotil sestavljanja slovnice. Dokončal jo je leta 1807 in ji dal naslov Slawische Sprachlehre (popoln naslov je dolg skoraj pol strani!). Tisk je bil že dovoljen, vendar zaradi Japljeve smrti ni izšla. Jernej Kopitar je Japlja imenoval "entuziastično pridnega slavista", toda kot "mestnemu otroku" mu je odrekal pravi čut za jezik. Japljeva zasluga za slovenski knjižni jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce.

Japljeve glavne službe so bile seveda duhovniške. Z Ježice je odšel za župnika v Naklo (1795), od tam pa v Celovec (1799), kjer je bil ravnatelj semenišča, stolni kanonik in nazadnje šolski nadzornik. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa. Po smrti 11. oktobra 1807 so odprli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje imetje zapustil revežem. V njihovo korist je dal izvršitelj oporoke Žiga Zois na javni dražbi prodati njegove knjige in rokopise.

(obletnica meseca 04_1994)

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj ted­nov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal pro­fesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasič­nega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno šti­pendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profe­sorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habiliti­rati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

"Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in na­tančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval," je zapisal o njem France Kidrič. "Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dija­kov." Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s priprav­ljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh te­danjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč po­udarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. - Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohor­jevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala - hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila "na svitlo dana" leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mo­horja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Ži­žek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špi­carjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo sloven­skega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za "zgodbo" malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje "žilavo­sti in vztrajnosti", kot je zapisal Jakob Sket v "zgodovinskem dodatku" ob koncu povesti. "Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino." Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)