* 15. november 1857, Stara Loka; † 5. april 1933, Maribor

Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče

Njegova življenjska pot se je pričela 15. novembra 1857 v Stari Loki, kjer se je rodil kot predzadnji med devetimi otroki zakoncev Florijana in Terezije roj. Hartman. Starejša brata Janez in Martin sta šla v šole: prvi je postal duhovnik, drugi pa profesor klasičnih jezikov. Andrej naj bi prevzel gospodarstvo na domačiji. Modri in globoko verni oče je uslišal njegovo prošnjo, da bi šel študirat, dom pa je izročil hčerki Mariji in za zeta je prišel skoraj sosed Janez Žagar (priimek je še danes pri hiši). Andrej je v letih 1869-1876 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, stanoval je v Alojzijevišču, dijaškem zavodu, ki ga je leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Alojzij Wolf v skrbi, da bi imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Tam so se vzgajali mnogi pomembni možje naše zgodovine. Po maturi leta 1876 je Andrej vstopil v ljubljansko semenišče in študiral teologijo na Bogoslovnem učilišču. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1880. Naslednjih deset let je opravljal duhovniško službo kot kaplan v Smledniku, v Šenčurju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 ga je škof Jakob Missia poslal na študij v Rim: po dveh letih je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava. Po vrnitvi iz Rima ga je škof postavil za prefekta v Alojzijevišču, obenem pa je bil katehet na gimnaziji. Leta 1900 je postal stolni kanonik in nadzornik verouke na šolah srednjih stopenj. Leta 1905 se je tretjič vrnil pod streho Alojzijevišča: škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja tega zavoda. Že ob imenovanju mu je zaupal, da bo zadnji ravnatelj, ker misli zavod ukiniti zaradi novega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. To se je zgodilo leta 1910.

Tržaško-koprski škof in izgnanec

Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.

Slomškov naslednik in njegov častilec

Po skoraj štirih letih "izgnanstva" ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.

Ena največjih zaslug škofa Andreja Karlina je, da je kot tretji naslednik Antona Martina Slomška pričel informativni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ta dolga pot se je, kot vemo, končala 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. na Betnavski poljani pri Mariboru Slomška razglasil za blaženega. Slomškova naslednika, škofa Stepišnik in Napotnik, sta sicer dobro poznala Slomškovo delo in njegovega duha, vendar se nista zavzemala za njegovo razglasitev za blaženega. Tem prizadevanjem je odprl pot škof Karlin ob 125-letnici Slomškovega rojstva (1925). Škofijski postopek je bil odprt 22. marca 1926, ko je škof za postulatorja v procesu imenoval dr. Ivana Tomažiča, dekana mariborskega stolnega kapitlja, ki je postal njegov naslednik na škofijskem sedežu. Upal je, da bo gradivo zbrano že do leta 1928, ko je škofija obhajala 700-letnico svojega obstoja, vendar tega ni dočakal. Svetilka njegovega življenja je ugasnila 5. aprila 1933.

Silvester Čuk

* 1. april 1788, Capriglio (Asti) pri Turinu; 25. november 1856, Valdocco pri Turinu

"Če priznavamo svetost zamaknjenj in videnj, potem moramo priznati tudi svetost v pomivanju posode in krpanju nogavic. Mati Marjeta je bila svetnica te vrste," je rekel italijanski salezijanec-pisatelj Teresio Bosco kardinalu Ratzingerju, sedanjemu papežu. Ta mu je dejal: "Toda zakaj niste poskrbeli, da bi mati Marjeta bila razglašena za svetnico?" Bosco pa je odvrnil: "Vi prav dobro veste, da v Vatikanu do pred kratkim niso z naklonjenostjo obravnavali družinskih mater!"

"Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere," je zapisano na spominski plošči v vasi Capriglio (Asti), kjer se je 1. aprila 1788 rodila Marjeta Occhiena in bila še isti dan krščena. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta se ni nameravala poročiti, hotela ostati z očetom in materjo, da bo zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi napol hromo matere in triletnega sina Antona, in očeta vprašal, če bi se lahko poročil z njegovo hčerjo Marjeto. Ko sta se z mamo pogovorila, je oče Marjeti predlagal: "Če se ti strinjaš, se tudi midva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroka in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati." Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Zakonska sreča je trajal manj kot pet let, kajti že maja 1817 je mož Franc umrl za pljučnico. Mati Marjeta je imela vse tri otroke enako rada, vendar ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton povzročal veliko skrbi in žalosti. Otroke je lepo pripravljala na prvo spoved in prejem prvega svetega obhajila. Leta 1824 ji je devetletni Janez pripovedoval svoje sanje, ki so napovedovale njegovo prihodnost.

Mati Marjeta je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Anton ni dovolil, da bi se Janez posvečal učenju, zato je mati, da bise izognila vojni v hiši, svetovala Janezu naj gre za hlapca na neko kmetijo. Mati Marjeta se je v vsemi močmi trudila, da je Janezu omogočila šolanje in pot do oltarja. Ko ga je prvič videla v talarju, mu je rekla: "Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti." Ko je 5. junija 1841 prejel mašniško posvečenje, mu je dejala: "Dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti." Ko je Janez Bosko v Torinu ustanovil Oratorij za uboge in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto: "Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu, sem pripravljena iti ta trenutek," mu je odgovorila in v začetku šolskega leta 1846 prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: prvega je prenočila v kuhinji, ob njeni smrti jih je bilo v Oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti. Dečku, ki je pretepal tovariše, je resno rekla: "Veš, kaj ti bom povedala? Da si hujši kot zverina. Pretepati tovariše? Mar ni Bog oče vseh?" Ko se je nekoč počutila zelo utrujeno in je Janezu rekla, naj jo pusti oditi domov, je Janez dvignil pogled na križ na steni in mati Marjeta je brž razumela njegov odgovor. Ko je prišel v Oratorij Dominik Savio (1854), je rekla sinu: "Veliko dobrih fantov imaš, nobeden pa v lepoti srca ne prekaša Dominika."

Oktobra 1856 je mati Marjeta zbolela in morala je v posteljo zaradi neprijetnega kašlja. Zdravnik, ki jo je pregledal, je ugotovil pljučnico, ki je v tistih časih za ostarele ljudi pomenila smrt. Mati Marjeta je to vedela, zato je rekla Janezu, naj pošlje po njenega spovednika. Ko je zvečer bedel ob njeni postelji, mu je rekla: "Zbogom, dragi Janez. Pomni, da to življenje pomeni ločitev. Pojdi v svojo sobo in moli zame, ki te pozdravljam zadnjikrat." 26. novembra 1856 ob treh zjutraj je mati Marjeta umrla. Tisto jutro je don Bosko zbral vse fante Oratorija in jih tolažil: "Izgubili smo mamo, vendar sem prepričan, da nam bo pomagala iz nebes. Bila je svetnica!"

Silvester Čuk

* 1. april 1900, Ljubljana, † 10. avgust 1969, Ljubljana

"Ko bom velik, bom strojevodja!"

Na začetku zgodbe svojega otroštva Tone Seliškar pove, da je bil rojen 1. aprila 1900 v enonadstropni hiši na Tržaški cesti v Ljubljani nasproti tobačne tovarne. "Čeprav sem se rodil na dan prvega aprila, ki je dan vseh lažnivih kljukcev, je vse res, kar tule pišem." Bil je najmlajši od sedmih otrok očeta Antona, ki je bil prav na dan njegovega rojstva od kurjača povišan v strojevodja, in matere Marije, hčerko manjšega kmeta iz Notranjih Goric. Mali Tone je bil močno navezan na očeta, zato ni čudno, da je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovarjal: "Strojevodja!" O svojem očetu, ki se je izučil za ključavničarja, potem pa so se mu uresničile sanje, da je dobil službo pri železnici, najprej kot kurjač, potem pa kot strojevodja, je zapisal: "Če sem bil poleg očeta, se mi je zdelo, kot da sem poveznjen pod steklo, da mi nihče ničesar ne more, da mi ničesar ne manjka in da ničesar več ne potrebujem na svetu. Tudi kasneje, ko sem že odrasel in je bil oče starček, sem imel ta občutek, in ko je umrl, se mi je zdelo, da me je polovico manj na svetu." Matere se spominja kot silno marljive žene: kadar je njen resni obraz spreletel smehljaj, se je sprostil "v prelepo podobo ljubeče matere". Ljudsko šolo je Tone obiskoval na Vrtači, potem pa je šel v gimnazijo. Po končanem tretjem razredu (takrat je imela gimnazija osem razredov: štiri nižje in štiri višje) ga je njegov svak, učitelj, navdušil za učiteljski poklic in Tone se je prepisal na učiteljišče, kjer je začel tudi literarno delovati. Po diplomi leta 1919 je postal učitelj v Dramljah pri Celju, leta 1921 pa v Trbovljah, kjer je spoznal svojo prvo ženo Rozo; imela sta dva sinova, Zlatka in Marjana. Po njeni zgodnji smrti se je čez nekaj let znova poročil.

Glasnik ponižanih in zatiranih delavcev

V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le "srce in ljubezen". V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: "... svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi". Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil "vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu". "V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje ... Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja" (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: "Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh." Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.

Največkrat izdana in prevedena mladinska knjiga

Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.

Pogumna fantovska "bratovščina sinjega galeba" je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: "Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati." Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela - na čelu z Bratovščino - so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.

Silvester Čuk

* 1. januar 1892, Ljubljana; † 2. april 1961, Ljubljana

»Oba Tominca sta ob sv. Frančišku odkrivala pristno ljubezen do človeka. Kakor je bil Frančišek brat vsakemu človeku, posebno še gobavcem, zatiranim in ubogim, tako sta tudi onadva vse svoje moči posvetila človeku. Zavedala sta se, da je vera brez del mrtva, zato sta v svojem oznanjevanju spodbujala dejavno ljubezen do sočloveka. P. Angelik se je zelo poglobil v socialna vprašanja, ki so se nagrmadila po prvi svetovni vojni in še posebno v tridesetih letih, ko je svet zajela velika gospodarska kriza.« Tako je povedal p. dr. Silvin Krajnc v pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina (27. 3. 2011), v katerem je spregovoril o svoji zajetni knjigi-doktorski disertaciji Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote. V njej je predstavil življenje in delo svojih dveh frančiškanskih sobratov - bratov Tominec, ki sta veljala za 'apostola Ljubljane'. Na podlagi njegove knjige predstavljamo p. Angelika Tominca, ki je mnogim ostal v spominu zlasti kot neutruden spovednik, ob 120-letnici njegovega rojstva.

Prvorojenec od devetih sinov

Družina Tominec je bila preprosta ljubljanska družina. Oče Janez je bil zaposlen pri železnici, najprej je delal v pisarni, potem pa je bil vlakovodja, mati Marija roj. Stegnar je bila doma iz Podbrezij. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je povedal p. Roman. »Imela je prtiček z napisom: Plemenita žena je ta, ki potrpeti zna, kjer pomagat se ne da.« V družini se je rodilo devet sinov. Prvorojenec Janez, kasnejši pater Angelik, je mlado družino osrečil na novo leto, 1. januarja 1892. Janezu je sledil Ciril Metod, ki je umrl star eno leto in pol. Leon Oskar, poznejši pater Roman, je bil sedmi po vrsti, rojen 12. januarja 1900. Leta 1895, ko je bil v Ljubljani potres, je družina nekaj časa stanovala v železniškem vagonu. Ob otrocih je bila družina Tominec zelo povezana s frančiškansko župnijo Marijinega oznanjenja, ki je okoli leta 1900 štela 13.000 duš. Janez je zgodaj začutil klic k redovništvu in leta 1907, ko mu je bilo petnajst let, je zaprosil za sprejem v frančiškanski red. Z redovno obleko je dobil tudi redovniško ime Angelik po malo prej umrlem skladatelju p. Angeliku Hribarju. Noviciat je opravil v samostanu v Brežicah, gimnazijo je obiskoval na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku. Mašniško posvečenje je prejel 16. julija 1914, novo mašo pa je imel pri frančiškanih v Ljubljani 26. julija 1914, na dan splošne mobilizacije ob izbruhu prve svetovne vojne. Študij je nadaljeval najprej v Rimu, nato pa v Freiburgu v Švici, kjer je leta 1917 dosegel naslov doktorja teologije. Po vrnitvi v Ljubljano so mu predstojniki naložili tri službe: bil je bogoslovni profesor mladih frančiškanov, vojaški kurat za italijanske ujetnike in samostanski knjižničar.

Župnik, graditelj kolegija in župnijske dvorane

Poleg teh služb, ki jih je vestno opravljal, je Angelik veliko študiral in tudi pisal. Začel se je oglašati v raznih revijah. Svojo prvo razpravo (o verski svobodi) je objavil leta 1919 v znanstveni reviji Leonove družbe Čas. Pritegovala so ga zlasti socialna vprašanja; raziskoval je temelje katoliškega socialnega nauka. Ko je bila leta 1922 ustanovljena revija Socialna misel, je takoj začel v njej sodelovati z raznimi članki. Bil je med ustanovitelji Krekove socialne šole in je mladim delavcem v predavanjih razkrival katoliški socialni nauk. Vsa ta načela je uresničeval pri svojem pastoralnem delu. Leta 1931 je postal župnik in začutil je potrebo po povezovanju župnij v središču Ljubljane. Pastoralno delo je postajalo vedno bolj razvejano, samostanski prostori pa premajhni za različne dejavnosti. Skupaj s takratnim provincialom p. dr. Gvidom Rantom sta Tominca načrtovala izgradnjo serafinskega kolegija (dijaškega doma) in župnijske dvorane. Kolegij je zrasel od maja do decembra 1936. Vzporedno s tem zavodom so gradili župnijsko dvorano s 509 sedeži, ki je zadovoljila tudi razvajene prebivalce Ljubljane. V njej so bil razne prireditve in srečanja katoliških skupin. (Danes v tej dvorani, ki je bila v osemdesetih leti prenovljena, gostuje MGl.) Nekateri patri so tej gradnji nasprotovali; ena od posledic je bila ta, da so Angeliku ob srebrni maši (1939) odvzeli službo župnika. Napetosti v samostanski družini so se nadaljevale in še stopnjevale v letih druge svetovne vojne. Brata Tominec, ki sta veliko časa in skrbi posvečala zapornikom in jim v svojih redovnih oblekah prenašala zaupna pisma, sta tudi sama nekajkrat okušala bridkost in strah zapora.

V spovednici po šest ur vsak dan

Pater Angelik je junija 1945 spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja kot župnik. V nastopnem govoru je spraševal, kakšne so naloge kristjanov v sodobnem času in poudaril, da morata biti izhodišči delovanja resnica in ljubezen. Po tem se je ravnal tudi kot služabnik božjega usmiljenja v spovednici. Spovedovanje je bila njegova velika ljubezen. Vsak dan je bil na razpolago za spoved po ur, pred nedeljami ter v adventu in postu je pogosto spovedoval od dvanajst do petnajst ur dnevno, marsikdaj do desetih zvečer. Leta 1936 je v Bogoslužni koledar vsak dan zapisoval število spovedancev: okoli 90, kar pomeni blizu 34.000 vse leto! Po značaju sta se Tominca dopolnjevala: Angelik je bil bolj duhovnik za može, saj so pred njegovo spovednico vsak dan stale vrste mož. To ne pomeni, da žensk ni maral, ampak da so si ga možje nekako izbrali za svojega spovednika, kakor so si ženske izbrale Romana. Nekaj je k temu pripomogel tudi položaj spovednic: Angelikova je bila na moški strani, Romanova pa na ženski strani, ki sta bili takrat v cerkvah še strogo ločeni.

Službo župnika je opravljal vse do smrti na veliko noč, 2. aprila 1961. Vsa samostanska družina se je zbrala okrog njega. Ob molitvi sobratov je premikal ustnice in šepetaje molil, nato pa mirno ugasnil kakor sveča, ki je dogorela. Kmalu po smrti, ob 20.45, je predstojnik samostana telefoniral na notranjo upravo, če smejo za pokojnim zvoniti. Prvi odgovor je bil ne, potem pa se je oglasil telefon in dano je bilo dovoljenje za eno minuto. Na pogrebu se je zbralo okrog 10.000 ljudi. Krsto so položili v grob p. Angelika Hribarja, od leta 1991 pa tam čaka vstajenja tudi njegov brat p. Roman Tominec.

Silvester Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Ciril na 111. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 2057 (1971: 4316; 1994: 3065;2008: 2217) prebivalcev Slovenije. Različice imena Ciril so: Kiril (2012: 20), Kiro (29), Ciril Metod (2012: 22), Metod Ciril. Ženska oblika: Cirila (1971: 943; 1994: 840; 2012: 661, 234. mesto) z različico Cirilka (2012: 5).

God:
• 28. aprila
• 18. marec
• 12. maja
• 14. in 27. junija
• 5. in 22. julija
• 9. oktobra

nekdaj sv. Cirila: 28. oktobra

Ime Ciril izhaja prek latinskega Cyrillus iz grškega imena Kýrillos, ki je nastalo iz grških občnih besed kyriakós, kýrios v pomenu 'pripadajoč Bogu'. Ciril je bilo samostansko ime Grka Konstantina iz Soluna, ki je skupaj z bratom Metodom postavil temelje slovanskega bogoslužja na Moravskem in v Panoniji. Brata sta uvedla slovansko pisavo glagolico in prevajala v starocerkvenoslovanski jezik bogoslužne knjige in Sveto pismo. Ciril in Metod sta svetnika in slovanska apostola (v koledarju 5. julija). Po sv. Cirilu se imenuje cirilica, tj. pisava vzhodnih in dela južnih Slovanov, ki pa je nastala v Makedoniji na prelomu 9. in 10. stoletja.

Ime Ciril ima v svojem koledarju iz leta 1557 že Primož Trubar: 9. marec dan Cyrilla ſcoffa. V koledarju so npr. še: 18. marca Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj († leta 386), 28. aprila Ciril Turovski, beloruski škof († v 12. stol.), 29. aprila Ciril, sirski diakon, mučenec († v 4. stol.), 27. junija Ciril Aleksandrijski, škof, cerkveni učitelj († leta 444), 5. julija (drugod 14. februarja) Ciril, Metodov brat, slovanski apostol († 14. 2. 868), 28. oktobra Cirila, rimska devica, mučenka († leta 250).

Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor ... Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji ... Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo - in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega ... Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega ... In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt ... in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in ... zakaj ne ... na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera ... (Maja '95)

Bridkost in stiska

Bolečina sama na sebi je brez vrednosti. Če pa smo pripravljeni življenjske bridkosti prenašati v imenu nečesa višjega in jih oplemenitimo s posebnim namenom in cilji, če je to cena, ki jo moramo plačati, da bi življenjske preizkušnje vplivale na odločitve in ravnanje posameznika ali skupnosti, potem dobijo bridkosti in stiske globlji pomen.

Bolečina vodi k razmisleku. Kdor ni šel skozi šolo življenjskih preizkušenj, stoji kot nepismen človek pred knjigo življenja.

Življenjske stiske so predgovor za razumevanje med ljudmi. Preden koga obsojamo, bi morali najprej raziskati, kaj vse je ta človek pretrpel.

ZGODBE

Božja vsemogočnost in človekova svoboda

Judovska zgodba pripoveduje, kaj je božja vsemogočnost. Dva rabina se pogovarjata: »Kaj misliš, ali Bog lahko ustvari tako visoko goro, da je niti sam ne more preplezati?« vpraša prvi. »Če je res vsemogočen, potem je to gotovo mogoče!« odvrne drugi rabin. »Seveda, saj ta gora, ki jo Bog ne more splezati že obstaja: to je človek,« pravi prvi rabin. Od takrat, ko ga je ustvaril, ga ima pred seboj in si ga nikakor ne more popolnoma pokoriti, podobno kot lahko nekdo obvlada ročno lutko ali kakšno drugo stvar. Človek je njegov družabnik in lahko mu tudi reče ne. In to je pa naša svoboda

Sreča? Nesreča? Kdo ve?

Stari kmet je imel lepega konja, ki mu je dobro služil pri delu na polju. Nekega dne je konj pobegnil v gore in ko so sosedje obžalovali njegovo nesrečo, jim je kmet odgovoril: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?« Čez dober teden se je konj vrnil z gora s čredo divjih konj in takrat so kmeta sosedje trepljali po ramenih, rekoč: imaš pa res srečo. Njegov odgovor je bil kratek: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?«. Ko je njegov sin hotel udomačiti enega od teh divjih konj, ga je ta vrgel na tla in zlomil si je nogo. Vsi so se strinjali, da je to velika nesreča, kmet pa je spet rekel: »Sreča? Nesreča? Kdo bi vedel?« Nekaj tednov kasneje se je začela vojna in po vasi so novačili zdrave in za vojskovanje sposobne mladeniče. Ko so videli kmetovega sina z zlomljeno nogo, ga niso vzeli, ampak je lahko ostal doma pri očetu. (kitajska pripoved)

Vse, kar se na zunaj zdi lepo in dobro, lahko skriva v sebi tudi kaj slabega. Zato ravnamo modro, če Bogu prepustimo odločitev, kaj je sreča in kaj nesreča, in se mu preprosto zahvalimo za dejstvo, da za tiste, ki ga ljubijo vse pripomore k dobremu (A. de Mello)

Pogumna Rosana

Rosana Benzi se je morala s štirinajstimi leti (1962) sprijazniti z dejstvom, da bo vse življenje preživela z umetnimi pljuči. Takrat je bila to velika kovinska naprava, v kateri bo morala neprestano ležati v sobi genovske bolnišnice. Bila je odločena: ta kovinski grob ne bo njen zapor, ampak prostor, odkoder bo lahko dejavno stopila v stik z mnogimi. Svoj neverjetni optimizem je takoj pokazala s tem, da je umetna pljuča poimenovala »moj modri princ«, in sebe primerjala s spečo Trnuljčica. Odločila se je, da bo živela za druge in Drugi je bil tudi naslov časopisa, ki ga je začela izdajati in ga sama tudi urejala. Naučila se je slikati z usti in njene umetnine so bile svetle, optimistične ... polne upanja in spodbude za številne znance in prijatelje, ki so jih prejeli v dar. Napisala je tudi knjigo, s pomenljivim naslovom Živeti z ljubeznijo (posnet je bil tudi film). Malo pred smrtjo je našla moč, da se je šalila z bratom: »Ne ženi si preveč k srcu, toda resnično moram oditi ...« Odšla je 4. februarja 1991, stara 43 let. Mnogi so jo upravičeno imenovali »Pogumna Rosana«.

RAZMIŠLJANJA

Zoper sleherni strah

Verujem, da Bog more in hoče iz vsake stvari narediti nekaj dobrega, tudi iz tistih, ki se zdijo najbolj slaba.

Zato potrebuje ljudi, ki bi se dali na razpolago, da bi vsako stvar preobrnili v dobro. Verujem, da nam Bog v vsaki težki situaciji daje toliko moči, kolikor jo potrebujemo, da vzdržimo. On nam jo seveda ne daje vnaprej, ker bi se potem popolnoma zanašali nanj in ne na nas same. S tako vero lahko premagamo vsak strah pred prihodnostjo.

Verujem tudi, da naše napake in naše pomanjkljivosti niso brez koristi in da Bogu ni prav nič težje začeti z nami znova, kot pa neprestano poslušati naše obljube po poboljšanju. Verujem, da Bog ni večna usoda, ampak da od nas pričakuje odgovorna dejanja in na iskrene molitve vedno tudi odgovori. (Dietrich Bonhoeffer ob Psalmu 107)

Uspelo mi bo

Moj Gospod
Daj mi moč, da bom sprejel vse radosti in bolečine.
Daj mi moč, da bo moje srce rodovitno v služenju drugim.
Daj mi moč, da ne zatajim reveža in ne upognem kolena pred mogočniki.
Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti.
In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Samo gorje

Včasih se nam zdi, da se življenje vedno bolj zapleta.
Da so neprestano pred nami samo ovire.
Ne moremo več nadzorovati stvari, vidimo samo težave in gorje.
Hočemo govoriti in se pogovarjati, pa nas ne poslušajo.
Ne razumemo, kako pomembno se je veseliti vsakega trenutka.
To povzroča živčnost, ki nas počasi razjeda in se razvije v bolezen -
in dneve preživljamo tako, da zapravljamo čas in moči.
Sprašuješ, kakšna je naša resnična podoba?
Vedi, da si boljši od podobe, ki jo imaš o sebi
in želja po novem je tvoje največje bogastvo ...
Sprašuj in boš živel.
Važen je namen in sproščenost s katero se lotevaš
vseh zapletenosti in težavnosti, ki so v tebi.
Če jih poznaš, boš živel    (Enrico Ruggeri, Nekoristna pesem)

Sonce v očeh

Filmsko zgodbo z gornjim naslovom je navdihnil roman Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen. Pripoveduje zgodbo o Marku, ki se po dolgem času sreča z očetom, ki ga sovraži že od malega. V prepiru očeta smrtno rani in zbeži, se skriva in bega iz kraja v kraj ... Policist Rinaldi mu je na sledi ... prepričan je, da Marko ni zgolj neuravnovešen mladostnik, ampak se za umorom skriva še večja drama, ki je prizadela fanta. Marko na begu sreča dekle, ki je razočarana zaradi neuslišane ljubezni, ne razkrije pa ji svoje preteklosti. Odloči se, da se bo skušal rešiti bremena, ki si ga je nakopal s tem nepremišljenim dejanjem ...

Sončen dan

Hočem ti povedati, da je mogoče po padcu ponovno vstati, čeprav se včasih zdi to čisto nemogoče. Nekoliko se ozri vase in našel boš razloge, da boš razumel, kar ti govori življenje: slaboten in šibak si, to sam še kako dobro občutiš, in če ostaneš sam ... si še bolj na tleh. Kaj boš naredil, ko se boš dotaknil dna? Ves skrušen se boš zjokal, saj veš, da bo nekaj časa bolje in tam na dnu boš spet začel graditi svoj svet ... Topel sončen dan te bo ogrel, dočakal boš jasno nebo, svoje strahove boš lahko delil z menoj, pridejo temni dnevi, toda vedi, to je življenje. Kot v sanjah te bo odnesel drugam, če si izgubil življenjsko pot, te njegova toplina preseneti in osvoji ... v življenju se včasih pojavijo nepremostljive ovire in vsak napor se zdi zaman, toda zdaj sem prepričan, da se ne bom vdal in bom raje nekoliko počakal ...

MOLITEV

Sprejmi, o Gospod

Sprejmi, Gospod, moje strahove
in jih spremeni v zaupanje.
Sprejmi, Gospod moje stiske
in jih spremeni v rast.
Sprejmi mojo tišino
in jo spremeni v moje češčenje.
Sprejmi moje težko stanje
in ga spremeni v zorenje.
Sprejmi moje solze
in spremeni jih v molitev.
Sprejmi moje malodušje
in spremeni ga v pogum.
Sprejmi mojo osamljenost
in spremeni jo v bližino.
Sprejmi mojo bridkost
in jo spremeni v biser.
Sprejmi moja pričakovanja
in jih spremeni v polnost.

 Misli ŠTIRIH papežev O STISKI, BRIDKOSTI IN ZAUPANJU

Ko svetloba pojema ali popolnoma izgine, ne moremo več razločiti resničnosti okoli nas. Sredi najgloblje noči se v temi počutimo prestrašene in negotove, in z veliko nestrpnostjo pričakujemo prihod luči. Dragi mladi, vi ste na vrsti, da postanete stražniki jutranje zarje (Iz 21,11-12) ki oznanjajo prihod sonca, ki je vstali Kristus!« (sv. Janez Pavel II. mladim kot vabilo na 19. SDM v Torontu, 25. julija 2001)

Ko je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, je s tem napovedal svojo smrt, se z njo sprijaznil najgloblje v svoji notranjosti in jo spremenil v dejanje ljubezni. Od nekdaj ljudje na neki način pričakujejo spremembo v srcu, spremembo sveta. Zdaj je to osrednji dogodek spreminjanja, ki je edino sposobno resnično prenoviti svet: nasilje se spreminja v ljubezen in smrt v življenje. Samo ta notranji izbruh dobrega, ki premaguje zlo, lahko potem spodbudi verigo sprememb, ki bodo počasi spreminjale svet. Vse druge spremembe ostajajo na površini in ne odrešujejo. Zato govorimo o odrešenju.(Benedikt XVI. mladim na 20. SDM v Kölnu, 21. avgusta 2005)

Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen Boga in bližnjega tudi v trpljenje: ljubezen spreminja vsako stvar. (papež Frančišek bolnikom in invalidom, 14. maja 2014)

Morda ljudje mislijo, da je svoboda to, da storimo vse, kar hočemo; ali da se spuščamo v skrajnosti, da bi doživeli opojnost in pregnali dolgčas. To ni svoboda. Svoboda pomeni, znati premisliti o tem, kar delamo, znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabo, o tem, katera ravnanja pomagajo rasti, pomeni, da vedno izbiramo dobro. Svobodni smo za dobro. (papež Frančišek študentom jezuitskih šol, 7. junija 2013)

»Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje. (papež Frančišek otrokom, 31. maja 2014)

SP odlomek

Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. (Lk 7,11-15)

NALOGA

Kako doživljaš svojo šolsko izkušnjo? Ali ti šola res pomaga, da se lahko pripraviš na življenje? Kaj bi morali storiti odgovorni, da bi izboljšali šolsko vzgojo danes.

Odgovarjanje v naglici, kot pogosto počneš iz navade: Saj že vem ... ti preprečuje, da bi prisluhnil mnenjem in nasvetom drugih, zato se ne moreš z njimi primerjati in soočati, da bi lahko oblikoval svoje mnenje ... in imaš občutek, da te izčrpava in siromaši.

S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med temi tremi darovi Svetega Duha: razumnostjo, modrostjo in vednostjo.

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 108-109 (skrajšana oblika)

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Ljubica na 138. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bili s tem imenom poimenovani 1802 (1971: 1332; 1994:1997) prebivalki Slovenije. Različice imena Ljubica so: Ljuba (1971: 656; 1994: 533; 2012: 470, 280. mesto), Ljubinica (2012: 10), Ljubinka (166), Ljubislava (40), Ljubka (12), Ljupka (12), Ljubomira (110), Ljubomirka (5), Ljuboslava (29). Imenom Ljuba, Ljubica itd. pomensko in izvorno ustrezna moška imena so Ljubo (1971: 732; 1994: 580; 2012: 537, 243. mesto), Ljuban (2012: 51), Ljuben (9), Ljubinko (47), Ljubislav (5), Ljubisav (15), Ljubiša (277), Ljubko (12), Ljupko (7), Ljubodrag (7), Ljubomil, Ljubomir (1971: 435; 1994: 659; 2012: 590, 228. mesto), Ljubimir.

God:
• pri imenu Agapa: 1. aprila
• pri imenu Lioba: 28. septembra
• pri imenu Amalija: 10. julija

Ime Ljubica je manjšalno-ljubkovalna tvorjenka na ‑ica iz imena Ljuba. Prvotna manjšalnost in ljubkovalnost imena Ljubica se je z zelo pogosto rabo do danes že izgubila, kar npr. velja tudi za nekatera pogosta manjšalno-ljubkovalna ženska imena na ‑ka, npr. Alenka. Ime Ljuba je slovanskega izvora. Nastalo je iz pridevnika ljúba ali po krajšanju iz slovanskih zloženih imen s sestavino ljub. Taka imena so npr. Ljubomir, Ljubomira, Ljuboslav, Ljuboslava, Slavoljub, Ljubivoj, Ljubislav. Sestavina Ljubi- v imenih Ljubislav, Ljubislava, Ljubivoj je velelnik ljubi glagola ljubiti. Ime Ljuba in različice najdemo na slovenskem ozemlju že v 9. stoletju. Tri osebe z imenom Ljuba npr. omenja O. Kronsteiner (Die alpenslawischen Personennamen, str. 47 d.). Izvorno ga povezuje s pridevnikom ljub in ga po tvorbi primerja z imenom Lepa, ki je pri nas tudi že izpričano v 9. stoletju. Podobno ime je še Krasna.

V koledarju je ime Ljuba kot nesvetniško ime, prav tako Ljubica itd., lahko uvrščeno k imenom Agapa (1. aprila Agapa Solunska, † leta 304), Lioba (28. septembra Lioba, anglosaška opatinja, † ok. leta 762, sorodnica apostola Nemčije sv. Bonifacija) ali Amaliji (10. julija Amalberga, belgijska kneginja, redovnica, † leta 690) itd.

Julij je med moškimi imeni v Sloveniji na 413. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 223 (1971: 529; 1994 303; 2008: 236) prebivalcev Slovenije. Iz navedenih primerjalnih podatkov je razvidno, da se je število z imenom Julij poimenovanih oseb po letu 1971več kot prepolovilo. Številnejša je različica Julijan (1971: 293; 1994: 319; 2012: 332, 323. mesto), redkejši Julian (2012: 56), Juljan (6), redke in večinoma klicne različice pa so Giuliano (2012: 16), Giulio (10), Julči, Jule (2012: 6), Julko (5). Ženska oblika imena Julij je Julija (1994: 813; 1971: 757; 2008: 1589; 2012: 2110) z različicami Jula (2012: 12), Julči, Julčka, Julia (196), Juliana (21), Julijana (1971: 5449; 1994: 3919; 2008: 2492; 2012: 2260), Juljana (49), Julika (8), Julka (142), Julita (26).

God:
• 12. aprila
• 27. maja
• 1. julija

pri imenu Julija:

• 8. aprila
• 22. maja
• 1. oktobra;

pri imenu sv. Julijan:

• 6., 8., 17., 27. in 28. januarja
• 6. in 16. marca, 21. junija
• 28. avgusta
• 13. septembra

pri imenu sv. Julijana:

• 5. aprila
• 16. februarja
• 4. marca
• 19. junija

Ime Julij izhaja iz rimskega rodovnega imena Julius, ki ga razlagajo kot skrajšano obliko iz *Jovilius s pomenom 'Jupitrov, božji'. Imeni Julijan in Julijana sta pridevniški izpeljanki iz imena Julij, tj. iz latinskega Julianus s pomenom 'pripadajoč Juliju, izhajajoč(a) od Julija'. Najbolj znan predstavnik rimske rodbine Julijcev je bil Gaj Julij Cezar, rimski vojskovodja in državnik. S svojim imenom je ovekovečen v mesečnem poimenovanju julij (po njem je poimenovan tudi julijanski koledar), medtem ko je avgust poimenovan po njegovem pranečaku Avgustu. Med številnimi ženskimi liki z imenom Julija je iz evropske dramatike najbolj znana Julija, ki je skupaj z Romeom junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija. Različica Julka je v primeri šibati kot Julka, tj. 'zelo hitro', Julie pa v francoskem frazemu faire sa Julie 'delati se nedolžno'(tudi faire sa Joséphine v enakem pomenu).

V koledarju so 12. aprila Julij I., rimski papež (u. leta 352), 27. maja Julij, rimski vojak, mučenec († leta 302), 8. aprila Julija Billiart, belgijska redovna ustanoviteljica († leta 1816), 22. maja Julija Korziška, mučenka († leta 250), 16. februarja Julijana, maloazijska devica, mučenka († leta 304), 5. aprila Julijana Lieška, belgijska spokornica († leta 1258) in 19. junija Juliana Falconeri, italijanska redovna ustanoviteljica († leta 1341).

V koledarju je ime Ljuba kot nesvetniško ime, prav tako Ljubica itd., lahko uvrščeno k imenom Agapa (1. aprila Agapa Solunska, † leta 304), Lioba (28. septembra Lioba, anglosaška opatinja, † ok. leta 762, sorodnica apostola Nemčije sv. Bonifacija) ali Amaliji (10. julija Amalberga, belgijska kneginja, redovnica, † leta 690) itd.