LETA 1295 ROJEN HENRIK SUZO

NEMŠKI MISTIK, BLAŽENI († 1366)

Visoki srednji vek je bil je za Cerkev v Evropi čas mistikov, ki so klicali k notranji zbranosti in molitvenemu življenju. Med njimi je zaslovel Henrik Suzo, ki se je rodil v Konstanci ob Bodenske jezeru v Švici. Svoje življenje je posvetil “službi večne modrosti”. Kot redovnik dominikanec je bil odličen pridigar. Govorjeno besedo je dopolnjeval s pismi. Njegova Velika knjiga pisem obsega 88 pisem, ki pa so dejansko obravnave o duhovnem življenju. Nemci ga častijo kot enega svojih velikih mistikov. Pred koncilom smo se ga spominjali 3. marca.

LETA 1456 ROJEN JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF († 1522)

Izobraževal se je v Ljubljani, od leta 1473 v Ingolstadtu, leta 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi. Pri nas je imel več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Šentrupert, Žužemberk, sv. Peter v Ložu, Moravče ... ljubljansko in novomeško proštijo - bil je tudi drugi novomeški prošt. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1685 ROJEN JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST († 1870))

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC († 1870)

Rojen v Krašnji pri Kamniku, bogoslovje je študiral v Ljubljani, navduševal se je nad metelčico in se pridružil M. Ravnikarju in F. S. Metelku. Po posvečenju (1824) je nekaj let deloval na Bledu, bil je spiritual v bogoslovju, od leta 1836 pa je bil župnik v Šmartnem pri Litiji. Pisal je nabožna besedila v metelčici in jo 1831 branil pred J. Zupanom in 1833 posegel v abecedno vojno zoper M. Čopa. S prevajanjem mladinskih vzgojnih povesti (Schmid) je navdihoval Janeza Ciglerja pri pisanju Sreče v nesreči (prva slovenska povest).

LETA 1839 ROJEN MODEST MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1881)

Največja mojstrovina ruskega skladatelja Modesta Musorgskega je opera Boris Godunov, ki izraža duha ruskega ljudstva z novim tipom melodije. Besedilo zanjo je po Puškinu napisal skladatelj sam. "Ko sem pisal Borisa, sem bil sam Boris," je dejal skladatelj. Opera, ki je zaradi nenavadne glasbe vzbujala veliko kritik, je bila prvič izvedena 8. februarja 1874 v petrograjski Operi.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM † 1934)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1893 ROJEN JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK († 1975)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

LETA 1911 ROJENA ERNA MEŠKO

LJUDSKA PISATELJICA († 1999)

Rodila se je v Lóperšicah pri Ormožu. Po osnovni šoli v Rušah je končala še srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in bila nekaj časa bančna uslužbenka. Po poroki z nečakom pisatelja Franca Ksaverja Meška leta 1936 je ostala na kmetiji in se posvetila devetim otrokom. Z možem jo je družila tudi ljubezen do gora. Skupaj sta ustanovila planinsko društvo Ormož. Erna je poleg tega del svojega časa namenila pisanju. S prispevki se je oglašala v različnih časopisih od Planinskega vestnika do Družine; večkrat je nastopila tudi na radiu ter raznih državnih in cerkvenih ustanovah. Njeni zapisi so izšli pri Mohorjevi družbi v knjigah Rada bi vam povedala in Še bi vam rada povedala. Pisala je o ljubezni do zemlje, družine, materinega jezika, slovenskih gričev in planin, domovine in Cerkve. Zaznamovala jo je zdrava kmečka pamet, krščanska pokončnost, treznost v presojanju in evangeljski optimizem.

nekaj njenin razmišljanj:

• Te, v prečutih nočeh napisane vrstice posvečam Tebi poštena, varna nikoli spočita Slovenska Kmetica, Tebi Prlekija, moja lepa dežela, skozi vse dobro in hudo v zvestobi ljubljena.
  
• Najprej to, da vas imam vse zelo rada, posebno vas, ki ljubite slovensko besedo. Hvaležna sem vam, da ste z dobro mislijo prepotovali košček mojega življenja in doživetij. Naj vam ostane v spominu samo to, kar vam bo pomagalo živeti in vas delalo srečne.

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR († 1990)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956). S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

LETA 1934 ROJENA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI († 2014)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

LETA 1936 UMRL ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1865)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1960 ROJEN AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1994)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah. Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 68 ...). Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1995 UMRL LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC (* 1920)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1999 UMRL JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (* 1901)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

več:
S. Čuk, Jean Guitton, sogovornik iskalcev Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1999), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni mot­na. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je glo­bok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.
  
• Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govo­riti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ob­stala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim.
• Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.
  
• Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molit­vi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Ma­riji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.
  več:
  

LETA 2002 UMRL JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE (* 1919)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 2005 UMRL VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF (* 1923)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 2007 UMRL LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC (* 1913)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

več:
S. Čuk, Lovro Kaselj. "Ali naj Slovenec sem ostane le spomin?": Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

 21. marec

• mednarodni dan gozdov
• svetovni dan lutkarjev
• svetovni dan Downovega sindroma
• svetovni dan poezije
• svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

7. avgusta 1913 Stara vas pri Grebinju; 2007, Hodiše

"Ali naj pesem Slovenec sem ostane le spomin?"

Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koro­škem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za sloven­sko skupnost. Lansko leto je to priznanje - dvajseto po vrsti ­prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. "Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odli­kovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vlo­žil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala," je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.

"Podelitev Tischlerjeve nagrade, na katero nisem bil niti malo pripravljen, mi je končno le v veselje," je v pogovoru za koroški verski tednik Nedelja povedal Lovro Kaselj. Čeprav se bliža že 87. rojstnemu dnevu, je še mladostno delaven, kot je bil vse življenje. Rodil se je 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju v zavedni slovenski družini. Njegov rod izhaja z Djekš, od koder so se star­ši preselili v dolino, kjer je oče kupil kmetijo in gostilno. V družini je bilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere. Lovro je bil zelo bistre glave in grebinjski kaplan, ki je pogosto prihajal v hišo, je očeta nagovoril, naj ga pošlje v šole. Po maturi na celovški gimnaziji je vstopil v semenišče, ki so ga leta 1938 za­sedli hitlerjanci, tako da je bogoslovni študij dokončal v Šent­jurju ob Dolgem jezeru. Leta 1939 je bil posvečen v duhovnika. Dober mesec je bil kaplan v Šmarjeti v Rožu, zatem do leta 1942 v Pliberku; do konca vojne je upravljal župnijo Pečnica ob Baškem jezeru. Bogoslužje je moralo biti strogo nemško. Ljudje so bili svojemu mlademu duhovniku hvaležni, da so se mogli pri njem vsaj spovedovati v materinščini. Po vojni se je, v veliko veselje vseh, duhovnika najbolj, v cerkev in javno življenje vrnila slovenščina. Že poleti 1945 je bil Kaselj premeščen v Št. Vid v Podjuni, kjer je bila tedaj skoraj vsa fara še slovenska. Tam se je dobro poču­til in bi tudi ostal, pa je po nasvetu prijateljev zaprosil za stalno župnijo in tako je leta 1952 prišel v Hodiše, kjer je sklenil svojo bogato življenjsko pot 21. marca 2007..

Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govori­la nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobražen­ci "naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom pri­kazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom," svetuje Kaselj. "Kaj koristi na­rodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za nasled­nje rodove!? Ali naj pogumna pesem 'Slovenec sem, tako je mati dja­la, ko me je dete pestovala' res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?"

Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska be­seda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše neko­liko "uredil", mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišlja­nji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami "z dru­gega brega". Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja "lik sloven­skega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati".

LETA 43 PR. KR. ROJEN PUBLIUS OVIDIUS NASO - OVID

RIMSKI DRAMATIK, PESNIK († 17)

Eden najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, rahločutnega značaja, v svojem prvem obdobju je pisal ljubezenske pesmi in zaradi drznosti nekaterih ga je cesar Avgust tudi pregnal v mesto Tomi (Constanta ob Črnem morju), kjer je pesnik zelo trpel in tam tudi umrl. Njegov slog odlikuje pestrost motivov in mojstrska oblika, zato je bil eden najbolj branih antičnih pesnikov, vplival na pesnike pozne antike, obdobje 12. in 13. stoletja, pa imenujejo 'Ovidijeva doba'. V Metamorfozah je posredoval grško mitologijo in slikarje navdihnil k upodabljanju mitoloških prizorov. V srednjem veku so veljale za nekakšen priročnik antične mitologije.

nekaj njegovih misli:

• Lepota je krhka dobrina.
  
• Nekdaj so sivo glavo zelo spoštovali.
  
• Česar človek ne pozna, si ne želi.
  
• Avtor bo preminil, a njegovo delo bo ostalo.
  
• Breme, ki ga dobro prenašaš, je lahko.
  
• Brodolomec se boji celo mirnih voda.

LETA 1808 ROJEN JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR († 1884)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

več:
S. Čuk, Josip Godina Verdelski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2008), 30-31.

LETA 1815 ŠVICA RAZGLASI NEVTRALNOST

Na naši "stari" evropski celini. ki šteje 47 držav, je "posebnost" Švica, ki je 20. marca 1815 razglasila nevtralnost. Skoraj neverjetno se sliši, da so v tej stari demokratični deželi ženske dobile volivno pravico šele leta 1971!

LETA 1828 ROJEN HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE († 1906)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1921 ROJEN PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, BIBLIOTEKAR († 1999)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 1922 ROJENA BREDA CIGOJ-LEBEN

PROFESORICA IN PREVAJALKA († 2016)

Luč sveta je zagledala v Borovnici. Študij romanistike na ljubljanski univerzi je leta 1958 zaključila z doktorskim delom o francoskem pisatelju Paulu Bourgetu. Bila je profesorica na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine. Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla celoten opus španskega mistika sv. Janeza od Križa in dela drugih novoveških mistikov.

LETA 1924 ROJEN FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI († 1996)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. avgusta 1901, Saint Etiene; 21. marca 1999 Pariz

Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprot­je med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Fran­cija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj sto­letje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).

Guitton je svoja razmišljanja zapisoval skoraj do zadnjih dni in zapustil je okoli petdeset knjig, od katerih so najbolj znane: Problem Jezusa, Bog in znanost, Kaj verujem, Stoletje, ki prihaja, Absurd in misterij, Moj filozofski testament (Ul­tima verba)." Vse moje iskanje se je vrtelo okoli te osi: malo kritične misli in malo znanosti človeka oddaljuje od Boga, veliko kritične misli in veliko znanosti pa ga njemu približu­je." V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Človek išče res­nico (Ognjišče, Koper 1988), ki v izvirniku nosi naslov Moj mali katekizem - pogovor z otrokom; nastala je na pobudo pa­peža Pavla VI.

Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna spremem­ba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. "Večnost ni podobna času in prava obrazlo­žitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je seda­njost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje pri­jateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu."

Družba individualistov, ki tekmuje za boljši rezultat na maturi, za prosta mesta na fakulteti, za delovna mesta in boljšo plačo, za boljši avto in več denarja, za boljši status v družbi ... To je merilo uspeha današnjega časa. Koliko si dosegel, koliko imaš pod palcem, kolikokrat se pojaviš v medijih ... Pa je to res merilo uspeha?

Zadnje razprave o primerjavi šol, njihovih uspehih in merjenjih so nama dale misliti – kaj se v današnjem času pravzaprav kaže kot uspeh?

Gotovo je kdo najprej pomislil, da bo govora o zgodovini dvorca, plemičih, sobanah, notranji opremi itd., vendar se je zmotil. Govorili bomo namreč o kozmetiki, kremah, mazilih, oljih in vsem, kar je povezano s kozmetično linijo Dvorec Trebnik, ki nastaja v istoimenskem dvorcu. Glede na okrepljeno zavest ljudi, da želijo čim bolj naravne proizvode na vseh ravneh, sem se odpravil pogledat, kako nastaja njihova naravna kozmetika.

Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja na RTV Sloveniji je leta 2008 začela tlakovati pot eni bolj priljubljenih oddaj pri nas. Ob tem je tudi sama morala imeti malce podjetniške žilice, da je takrat uspela s trdno vero, da tako oddajo rabimo, prepričati vodstvo RTV Slovenije, da je oddajo uvrstila na program.

Tako kot njeni gostje tudi sama izžareva energijo in zanos, kako širiti dobre novice, kako vzpodbujati in deliti prave vzglede.