LETA 1682 UMRL BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR (* 1618)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slike so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko ... Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači ...)

LETA 1829 ROJEN FRAN JERIŠA

PESNIK (+ 1855)

Zibelka mu je tekla v Šmartnu pod Šmarno goro, z odliko je dokončal gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa je na Dunaju študiral pravo. Po diplomi je prestopil na filozofsko fakulteto, a je kmalu umrl za kolero. K pesniškemu delu ga je spodbudilo leto 1848 – leto ‘pomladi narodov’. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja je bil “eden najprikupnejših pesnikov svoje dobe”. Lepe so njegove pesmi za mladino. Pesem Sem slovenska deklica, ki je uglasbena, je ponarodela.

njegova misel:

• Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; / Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.

LETA 1881 ROJEN ALCIDE de GASPERI

POLITIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1954)

Doma iz Trenta (Pieve Tesino), v Innsbrucku je študiral pravo, nekaj časa je bil časnikar (glavni urednik Voce cattolica, ki se je preimenoval v Il Nuovo Trentino). Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v državnem zboru na Dunaju (do leta 1918), leto zatem pa je ustanovil Italijansko ljudsko stranko. Mussolini ga je dal leta 1927 za dve leti zapreti. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 pomagal ustanoviti Krščansko-demokratsko stranko (Democrazia italiana). Po vojni je bil dvakrat minister za zunanje zadeve, od leta 1945-53 pa tudi premier. Vodil je italijansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, Italijo je vključil v Nato, dosegel avtoinimijo J. Tirolske … Bil je velik zagovornik združene Evrope, veliko je naredil za duhovno in materialno obnovo svoje domovine po drugi svetovni vojni. Kmalu po njegovi smrti so se začele pobude za uvedbo postopka za njegovo beatifikacijo. Škofijski postopek se je uradno začel leta 1993, in Alcide De Gasperi ima naziv Božji služabnik.

zanimivost:

• Leta 1952 se je Alcide De Gasperi kot demokrščanski predsednik vlade moral upreti papežu Piju XII., ker so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se pred lokalnimi volitvami v Rimu poveže s desnico, da bi tako prepričili zmago rdečih (komunistov). De Gasperi pa je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine in povezava s skrajno desnico zanj nikakor ni bila sprejemljiva.

nekaj njegovih misli:

• Politika pomeni nekaj uresničiti.
• Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja. ( pet dni pred smrtjo hčerki Marii Romani)
  
• Veliko jih je, ki v politiki naredijo samo majhen izlet (ekskurzijo), se z njo ukvarjajo ljubiteljsko… si jo jemljejo zase, kot neki nepomemben pripomoček, predmet. Meni pa je že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.
  

o njem:

• De Gasperi je vedno iskal dialog z vsemi, vedno je dobro pretehtal različne poglede, možnosti ... in tudi pokazal, da ga ni strah soočenja s spremembami. V tem nam je lahko velik zgled, ki mu moramo slediti tudi danes. (Romano Prodi)

o Evropi:

• Upanje je, da bodo tudi mladi poslušali besede voditeljev, ki so se zbrali skupaj v Italiji. Ne samo zato, da bi se spominjali, ampak predvsem zato, da bi naredili načrte za Evropo, ki v tem trenutku hodi zelo počasi in z bolj malo upanja. ," (Maria Romana De Gasperi)
  
• Po drugi svetovni vojni je Alcide De Gasperi skupaj s Schumanom in Adenauerjem postavil temelje Evrope. Tri različne osebe, ki so pripadale različnim kulturam in narodom, so našle skupno pot za dobro evropskih narodov. Njihovo srečanje je slonelo predvsem na njihovi krščanski veri. Bilo so to trije kristjani, ki jih je v tistem trenutku uporabila Previdnost. (Maria Romano De Gasperi)
  
• Mlade danes politika ne priteguje, ker jim nismo zmožni dati varnosti in upanja v to Evropsko unijo. Začetna želja treh "evropskih mož" je bila, da bi oblikovali eno evropsko politiko, ne samo na področju ekonomije. In do tega danes še nismo prispeli. (Maria Romana De Gasperi)
  
• Neevropski papež lahko evropski politiki ponudi predvsem vedrino svoje vere. Mnogim lahko pomaga bolje razumeti, da ni dovolj samo sprejeti neke ekonomske zakone, da bi bili združeni, še manj, da bi se imeli radi. Mislim, da v osnovi zakonov o enotni politiki mora biti ljubezen do drugega, ljubezen neke države do kulture druge. Ekonomske dinamike ne zadostujejo, da bi vzpostavili unijo. So kompromisi, ki so lahko pozitivni, a niso zadostni za združenost. Treba je imeti tudi skupno upanje. (Maria Romana De Gasperi)
  
• Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih, jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor. (Maria Romano)
• Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa. (Maria Romana)
• De Gasperijevo ravnanje pred volitvami v Rimu naj bo tudi lekcija današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. (Branko Cestnik)

LETA 1897 UMRL JOHANNES BRAHMS

NEMŠKI SKLADATELJ, AVTOR NEMŠKEGA REKVIEMA (* 1833)

Nemški skladatelj Johannes Brahms, ki ga je "odkril" skladatelj Robert Schumann, je eden zadnjih velikih romantikov. Bil je vsestransko plodovit. Znano je njegovo veličastno zborovsko delo Nemški rekviem, ki ga je navdihnila smrt prijatelja Schumanna. To je povsem protestantsko delo, ki namesto latinskega uporablja nemško besedilo.

LETA 1900 ROJENA ANICA ČERNEJ

PEDAGOGINJA, PISATELJICA IN PESNICA († 1944)

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černejeva, rojena v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, je šla po očetovih stopinjah. Po diplomi na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru se je v Zagrebu usposobila za profesorico matematike. Bila je tudi pesnica, pisala je predvsem pesmi za otroke, ki so izšle v knjigi Metuljčki (1930). Umrla je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg.

njeni verzi:

• Plavaj, naša misel, plavaj / po slovanskem južnem svetu / naše kraje nam pozdravi / in prostost v desetem letu!
  Vsepovsod smo mi in naši / in nikjer ni tuje volje, / naše je nebo nad nami, / naše je to zlato polje.
  Koder plavaš, kamor sežeš, / vsepovsod je domovina, / vsepovsod je naša zemlja, / naša gora in dolina.
  In na polju naše žito, / naši klinčki v naših gredah, / in povsod je naša duša / v naših pesmih in besedah.
  ln povsod je naša želja, / da zaslužimo Svobodo, / in povsod je naša volja, / da si kujemo usodo. (Po našem svetu)
  

LETA 1924 ROJENA ADA ŠKERL

PESNICA IN PISATELJICA († 2009)

Otroštvo in mladost je preživela v rojstni Ljubljani. Po vojni se je posvetila študiju slavistike, študirala pa je tudi na igralski akademiji. Zaman je iskala profesorsko službo v Ljubljani; v drugi polovici življenja je bila lektorica na radiu. Osebnoizpovedne pesmi je pisala že med vojno. Njena prva pesniška zbirka Senca v srcu (1949) je zasebni dnevnik intimnih izpovedi o sebi. Ada Škerl je znana kot pesnica za odrasle, napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino. Priznavajo ji pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

LETA 1991 UMRL HENRY GRAHAM GREENE

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1904)

Pranečak pisatelja R. L. Stevensona, študiral v Oxfordu in se ukvarjal z novinarstvom, štiri leta je bil sodelavec časopisa The Times. Leta 1926 je iz protestantske prestopil v katoliško vero, delal kot diplomat in se ob tem ukvarjal s pisanjem. Njegovi romani se tako dogajajo domala na vseh celinah in obravnavajo tipična občutja sodobnega človeka: krivdo, razdvojenost, nezadovoljstvo, željo po nasilju, strah pred njim ... Najraje je pisal zabavne kriminalke, filmske kritike pa tudi romane, ki imajo verski pridih. Nekaj najbolj znanih del: Noro zaljubljena v fanta, Zaupni agent, Ministrstvo strahu ... Dve od njegovih knjig smo predstavili tudi v Ognjišču: Človeški faktor (leta 1981) in Tretji človek (1987) in po obeh je bil posnet tudi uspešen film.

nekaj njegovih misli:

• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verova­ti vanj.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

• svetovni dan etnologije
• svetovni dan mladinske književnosti

LETA 742 ROJEN KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR († 814)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Zgodbe za veselje so življenja 120; in:  Ognjišče 11 (2022), 69., 103.

LETA 1805 ROJEN HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, SVETOVNI MOJSTER PRAVLJIC († 1875)

Na današnji dan se je v mestu Odense na Danskem rodil pisatelj Hans Christian Andersen, ki je otrokom vsega sveta podaril 156 čudovitih pravljic (Cesarjeva nova oblačila, Svinjski pastir...). Pravljice niso samo zgodbice za otroke. Namenjene so tudi odraslim, saj je v njih skrita stoletna življenjska modrost mnogih rodov. Večina pravljic je del tako imenovanega 'ljudskega blaga' ali izročila, poznamo pa tudi pravljice, ki so sad življenjskih izkušenj in razgibane domišljije znanih mojstrov peresa. Odlika vseh pa je pisateljeva neizčrpna vera v zmago dobrega. Napisal je tudi svoj življenjepis, ki mu je dal naslov 'Pravljica mojega življenja'. Ta 'pravljica' ni bila prav nič srečna in vesela. V mnogih žalostnih junakih njegovih pravljic (npr. Grdi raček) bomo spoznali Andersena samega.

več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

otroška knjižnica Ognjišča

mladinska knjižnica Ognjišča

LETA 1814 ROJEN FRANČIŠEK SVETLIČIČ

DUHOVNIK, NAJBOLJŠI PESNIK NOVIC († 1881)

Najboljši pesnik časnika Novice je bil Idrijčan Frančišek Svetličič, ki je kot duhovnik služboval v raznih župnijah ljubljanske škofije. Učil se je pri Prešernu, ostal pa je v okviru postromantike. V njegovi liriki prevladujejo razmišljanja, porojena iz življenjskih izkušenj. Najboljši je v razmišljajočih pesmih o človeškem življenju in slovenski zgodovini. V pripovednih pesmih pogosto črpa snov iz ljudskega izročila. Nekatere njegove pesmi so bile sprejete v stara šolska berila.

LETA 1840 ROJEN EMILE ZOLA

FRANCOSKI PISATELJ († 1902)

Najpomembnejši predstavnik naturalističnega romana, predvsem po ciklu 20 romanov Rougon-Macquartovi (Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva), v katerem opisuje usodo članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih za časa drugega cesarstva. Vsak roman opisuje svojo stran družbe: Beznica delavsko življenje v pariških predmestjih, Nana prostitucijo, Germinal rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki, Umetnina umetniške kroge, Zemlja kmete, Polom propad Francije v francosko-nemški vojni. Zola hoče dokazati svojo tezo, da lahko življenje obravnava znanstveno, na temelju bioloških in socialnih zakonitosti, zato so usode ljudi omejene z okoljem, dobo in sedanjostjo ... veliko je množičnih prizorov in dogajanja, manj dorečena je psihološka in moralna stran... Njegovo proticerkvenost in porogljivost v zvezi s prikazovanji v Lurdu (trilogija Troje mest: Lurd, Pariz, Rim) so ovrgli mnogi (Laurentin...), nazadnje tudi italijanski publicist Vittorio Messori v knjigi Bernardka nas ni prevarala - zgodovinska raziskava o resničnosti Lurda (Družina 2013).

LETA 1902 ROJEN DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1981)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

LETA 1903 ROJEN CIRIL DEBEVEC

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER OPERNIH PREDSTAV († 1973)

Slavistiko je študiral v Ljubljani, gledališko akademijo je končal v Pragi, kjer je obiskoval konzervatorij. Leta 1927 nastopi službo v arhivu ljubljanskega Narodnega gledališča, čez dve leti pa že nastopa kot igralec in režira predstave. Večinoma v Operi, kjer je leta 1939 postal glavni režiser in v času njegovega vodenja je pripravil več kot 50 različnih opernih del, tudi tri krstne: Bravničarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1929) ter Švarovi operi Veronika Deseniška in Slovo od mladosti. Med vojno je bil ravnatelj ljubljanske Drame, po vojni pa najprej v Mariboru, nato pa spet kot operni režiser v Ljubljani. Spada med tiste gledališke ustvarjalce, ki so veliko pripomogli h kakovosti igre v naših operah pa tudi za razvoj našega dramskega gledališča. Igralsko je vzgojil veliko mladih opernih pevcev.

LETA 1910 ROJEN CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT († 1988)

"Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se ču­tim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje," je pripove­doval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: "Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!"

... več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skriv­nost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
  
• Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
  
• Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: "Iščem Boga, pa ga ne najdem!" Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in... zagledal ga boš!
  
• Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in zemljo; Bog sam ustvarja zgodovino.
• Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
  
• Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prena­šamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k me­ni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz obje­mam Njega v svoji zvestobi.
  
• V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar... Ni mogoče slišati Božjega "da", če mu ne po­nudimo našega "da". Božji "da" je zakrament, naš "da" je molitev.
  
• Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se to­žarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reve­ža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
  
• Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
  
• Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

LETA 1928 ROJEN JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI († 1996)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004. (razprodano ... )

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

LETA 1939 ROJEN LEV DETELA

PESNIK, PISATELJ IN PUBLICIST

Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral slavistiko, ki jo je, zaradi razmer v komunistični domovini, končal na dunajski univerzi (1960) in odtlej dela na Dunaju kot svobodni književnik, piše pesmi in prozo in se posveča publicistiki. Posebnost njegovega ustvarjanja je v tem, da piše tudi v nemščini (črtice), sodeluje pa z različnimi založbami, o slovenski literaturi seznanja bralce v zamejstvu pa tudi širše v Avstriji, Nemčiji in Švici. Pri Celovški Mohorjevi je izšla zbirka njegovih pesmi (Grške pesmi, 2009), zgodovinski roman Jantarska zveza o znameniti trgovski poti med Benetkami in Vzhodnim morjem ....

več o njem in njegovem razmišljanju v zapisu iz Ognjišča 11_1995

LETA 1961 UMRL P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG (* 1892)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2012:

LETA 2005 UMRL JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ, SVETNIK (* 1920)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.

Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.

Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.

Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic. Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 2. april 1910, Alessandria, † 4. oktober 1988, Spello

"Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!"

"Bog že ve, kako naj nagovori človeka. Vsakega na svoj način," nas glas razmišlja Carlo Carretto. "Mene je nagovoril tako, da je v meni ustvaril praznino, ko sem bil strastno predan dejavnosti v Katoliški akciji mladih." V letih 1946-1952 je bil celo njen predsednik. Rodil se je 2. aprila 1910 v mestu Alessandria, ot­roštvo pa je preživel v vaškem okolju, kjer je bila vera nekaj samo po sebi umevnega in zato nič zanimivega. Šolal se je v To­rinu, kjer si je pri sedemnajstih letih pridobil diplomo osnovno­šolskega učitelja. Ob delu je nadaljeval študij filozofije in pe­dagogike. Ko mu je bilo triindvajset let in se je nameraval po­ročiti, je doživel drugi Božji klic. Srečal se je z nekim globo­ko vernim zdravnikom, ki mu je navdušeno govoril o Cerkvi in o vlogi laikov v njej. Njegov zgled ga je tako prevzel, da mu "ni bilo težko odpovedati se zakonu in se popolnoma posvetiti Bogu".

Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovite­lji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mla­dih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. "Povezanost Cerkve s političnim sistemom ni­koli ni rodila nič dobrega... V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju..." To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpove­dal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Je­zusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z rev­nim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih pro­storih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem "borivcu z Bo­gom" v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je nare­kovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisate­ljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spreme­nila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: "Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj po­znajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civi­lizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje 'lahkega' je ne­varno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje u­boštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš."

Silvester Čuk

* 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan

"Dokler hoče Kristus!"

"Moč, da svoje poslanstvo nadaljujem, ni moj problem, temveč je zadeva Kristusa,ki me je, čeprav tako nevrednega, poklical za svojega namestnika na zemlji. V svojih skrivnostnih načrtih me je pripeljal do sem. In On bo odločal o moji usodi." Tako je konec junija 2002 papež Janez Pavel II. odgovoril tistim, ki so širili govorice o njegovem "skorajšnjem odstopu". 16. oktobra 2003 je vstopil v 26. leto svoje papeške službe, ki je "rekordna" po dolgosti (od dosedanjih papežev so tako dolgo vodili Cerkev le trije) in izredna po apostolskih potovanjih, okrožnicah, novih svetnikih in še marsičem. Skrivnost njegove močne osebnosti in njegovega neutrudnega delovanja, ki sta zaznamovala zadnjo četrtino 20. stoletja in začetek tretjega tisočletja, skušajmo odkleniti z desetimi "ključi".

1. POLJSKE KORENINE - Svet je bil presenečen, ko je bil 16. oktobra 1978 za novega papeža izvoljen krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla, prvi papež Slovan, potem ko so bili 455 let na Petrovem sedežu samo papeži Italijani. Izšel je iz poljskega naroda, katerega življenjska moč sta vera in kultura. Okusil je krutost nacizma in zadušljivost komunizma, kateremu je napovedal smrt, "ker ne spoštuje človeka". To se je uresničilo!

2. NOVA EVANGELIZACIJA - Ob nastopu papeške službe 22. oktobra 1978 na Trgu sv. Petra v Rimu je iz njegovega srca prišel klic, namenjen posameznikom in narodom:"Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" To je bila napoved "programa" njegovega papeževanja, ki ga uresničuje s presenetljivimi pobudami, z govorjeno in pisano besedo. Izpod njegovega "peresa" smo dobili 14 okrožnic, 11 apostolskih kon­stitucij, 42 apostolskih pisem, 10 posinodalnih spodbud o perečih vprašanjih našega časa.

3. POTOVANJA PO SVETU - Janez Pavel II. je - kot njegov vzornik apostol Pavel - "popotnik v službi evangelija". Opravil je 102 apostolski potovanji izven Italije in 143 po Italiji. Od 192 držav, kolikor jih je na svetu, je obiskal 129. Skupaj je prepotoval 2,500. 000 kilometrov. Od "doma" je bil zaradi potovanj odsoten 2 leti in 7 mesecev. Namen njegovih potovanj je ljudi "potrjevati v veri", kot je bilo geslo njegovega prvega obiska pri nas leta 1996.

4. MEDIJI KOT ZVOČNIKI - Gotovo je papež največkrat fotografiran zemljan, nastopa na radiu, televiziji, internetu. Jenaz Pavel II. je mož gest: ena od teh je poljub tal ob prvem obisku neke države.

5. NAVDUŠENA MLADINA - "Vi ste upanje sveta, vi ste moje upanje!" ponavlja mladim od vseh srečanjih z njimi. Ti z velikim navdušenjem prisluhnejo papežu tudi sedaj, ko je "star in bolan". Po srečanju z mladimi na pariškem stadionu Park princev (1980) se je utrnila zamisel o svetovnem dnevu mladih: prvi je bil leta 1985 v Rimu, petnajsti spet v Rimu v jubilejnem letu 2000, ko se je ob papežu zbralo 2 milijona mladih z vsega sveta.

6. EKUMENSKI DIALOG IN SPRAVA Z JUDI - Papeža zelo boli razdeljenost v Kristusovi Cerkvi, zato navezuje iskrene stike z voditelji drugih krščanskih Cerkva. Jude, ki jih imenuje "naše starejše brate", je v imenu Cerkve prosil odpuščanja za vse krivice.

7. MIR IN SREČEVANJE VERSTEV - Najbolj odmevna pobuda na tem področju je bilo prvo srečanje predstavnikov največjih svetovnih verstev, ki so 27. oktobra 1986 v Assisiju skupaj molili za mir. O miru je govoril v palači Združenih narodov v New Yorku, vsako leto v poslanici za svetovni dan miru (1. januarja).

8. SOCIALNA PRAVIČNOST - V govorih na svojih potovanjih, v svojih okrožnicah razlaga socialni nauk Cerkve, ki si prizadeva, da bi bilo na svetu manj revščine, da bi bile dobrine zemlje bolj pravično razdeljene.

9. OBRAMBA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN ŽIVLJENJA - Voditelje držav in narodov vedno znova opozarja na dosledno upoštevanje Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete leta 1948. Ob tem poudarja, da ni mogoče govoriti o spoštovanju človekovih pravic tam, kjer je teptana verska svoboda. Ko govori o "civilizaciji življenja", ki naj bi zmagovala nad "civilizacijo smrti" v sodobnem, zlasti zahodnem svetu, ne neha oznanjati, da je človeško življenje sveto od trenutka spočetja vse do naravne smrti.

10. ODNOS MED VERO IN RAZUMOM - "Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice." To je začetni stavek okrožnice Vera in razum, ki jo je Janez Pavel II. podpisal 14. septembra 1998. V njej utemeljuje, da si vera in razum ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Silvester Čuk

* 2 aprila 1928, Columbia, J. Karolina; † 14. novembra 1996, Chicago, Illinois

"Vedno sem imel rad ljudi. Vedno sem skušal ljudi spraviti. Vedno sem skušal biti orodje božje ozdravljajoče ljubezni," je zapisal v tej knjigi in vsi, ki so ga osebno poznali, potrjujejo resničnost teh njegovih besed. Rodil se je 2. aprila 1928 v mestu Kolumbija v ameriški zvezni državi Južna Karolina v družini italijanskih priseljencev. Oče Giuseppe, ki je bil kamnosek, je umrl za rakom, ko je imel Joseph komaj šest let, in mama Maria se je po njegovi smrti zaposlila kot šivilja, da je preživljala njega in štiri leta mlajšo hčerko Elaine. Joseph je po končani gimnaziji hotel študirati medicino. "Postati zdravnik se mi je zdelo plemenito prizadevanje, ki me bo usposobilo za pomoč ljudem in mi hkrati dajalo sredstva za varno življenje." Po prvem letniku medicine se je spoprijateljil z dvema mladima duhovnikoma in ob njiju je začutil, da bo ljudem še veliko lažje pomagal kot duhovnik. Po končanem študiju bogoslovja po raznih zavodih je bil leta 1952 v Kolumbiji posvečen v duhovnika. Štirinajst let je opravljal različne službe v domači škofiji. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Atlanti in z 38 leti je bil tedaj najmlajši katoliški škof v ZDA. Kmalu je bil izvoljen za generalnega tajnika ameriške škofovske konference. Leta 1972 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Cincinnatiju, kjer je ostal skoraj deset let, vmes je bil nekaj let predsednik ameriške škofovske konference. Zaradi svoje odločne in jasne obrambe temeljnih evangeljskih vrednot (spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, svetost zakonske zveze in družine, delo za mir in pravičnost) je užival velik ugled ne le med katoličani. Papež Janez Pavel II. mu je leta 1982 zaupal vodstvo velike nadškofije Chicago in pol leta kasneje ga je imenoval za člana kardinalskega zbora. "Zadnjih štirinajst let je bilo najplodovitejših in najbolj blagoslovljenih v mojem življenju." Med "blagoslove" je kardinal Bernardin štel tudi dvoje hudih preizkušenj, ki sta ga zadeli proti koncu njegovega življenja.

Novembra leta 1993 ga je neki neznan fant (iz medijev je zvedel, da se piše Steven Cook) obtožil, da ga je, ko je bil nadškof v Cincinnatiju, spolno zlorabil. Zavedajoč se popolne nedolžnosti v tej zadevi, je takoj posredoval javnosti izjavo: "Ker nisem videl tožbe in ne vem podrobnosti obdolžitev, vem eno, in kategorično izjavljam: V svojem življenju nisem nikoli nikjer ob nobenem času in na nobenem kraju nikogar zlorabil." Umetno sproženi vihar je divjal več kot tri mesece, dokler se kardinal ni srečal s svojim tožiteljem in sta oba doživela globoko olajšanje ob iskreni spravi. Izkazalo se je, da je fanta, ko se je šolal v kolegiju, res nadlegoval neki duhovnik; pravnik, ki je zadevo vzel v roke, pa mu je svetoval, naj obtoži kardinala Bernardina, ker bo tako prav gotovo dobil visoko odškodnino. Drugi "blagoslov" za kardinala Bernardina pa je bil rak na trebušni slinavki, ki so ga zdravniki odkrili junija leta 1995. Mesec kasneje je bil operiran in potem je "prestal" vso potrebno terapijo. Zdravniku, ki mu je predlagal, da lahko prihaja v bolnišnico neopažen skozi zadnja vrata, je odgovoril: "Najprej sem duhovnik, potem sem bolnik." V času zdravljenja se je imel za "neuradnega kaplana" rakavih bolnikov. Dosledno je živel po svojem škofovskem geslu: "Kakor tisti, ki služijo." Zdravljenje je bilo uspešno in kazalo je, da je rak premagan. Toda po petnajstih mesecih mirovanja se je vrnil in tokrat je napadel jetra. Operacija ni bila mogoča. V zadnjih dveh mesecih življenja je kardinal Joseph Bernardin čutil dolžnost povedati svoja razmišljanja in spoznanja v knjigi Dar miru. Ob koncu svojega življenja je bil miren. Mir je sprejemal kot dar Boga in s to knjigo deli mir z nami. To svojo "duhovno oporoko" je izpisal 1. novembra 1996, le trinajst dni pred svojo smrtjo. Njegova zadnja poteza je bila izpisati naslov knjige in se podpisati (prijateljem) na naslovno stran.

Silvester Čuk

"Pustite me oditi v Očetovo hišo."

Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: "Pustite me oditi v Očetovo hišo." "Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo."

Veličasten pogreb v petek, 8. aprila 2005, ki se ga je udeležila milijonska množica ljudi z vsega sveta, vernih in nevernih, je pokazal, koliko je pokojni papež dal svetu s svojo neomajno zvestobo evangeliju. Med njimi je bilo ogromno mladih, katere je "stari papež", kakor je samega sebe imenoval, silno ljubil in jim zaupal, ker je v njih gledal bodočnost sveta in Cerkve. "Magnet", ki je mlade pritegnil k papežu, je bila njegova doslednost: čutili so, da trdno veruje, kar govori, in da tako tudi živi.

Naj nam o prvem papežu Slovanu, ki bo, upamo, kmalu uradno razglašen za blaženega in za svetnika, spregovori njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa v Krakovu in pred nedavnim za kardinala. Stanislaw Dziwisz je duhovnik krakovske škofije, ki jo je od leta 1964 do 1978 vodil Karol Wojtyla. Bodoči papež je Stanislawa poznal še kot bogoslovca, brž po novi maši leta 1963, ko mu je bilo 24 let, ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je opravljal vsa leta v Krakovu in potem v Rimu. Za papeža je bil kakor sin, vedno ob "očetu", zato ga je poznal bolj kot vsi. Ko so ga pol leta po papeževi smrti, tedaj že krakovskega nadškofa, vprašali, kdo je bil zanj Karol Wojtyla, je dejal: "Ni lahko v nekaj besedah povzeti veličino take osebnosti. Lahko pa rečem, da je bila bistvena značilnost, da je bil človek, ki nikoli ni ločeval dela in molitve. Zdelo se je, da je njegovo bivanje nenehna molitev, tako da zanj resnično velja, da je bil poosebljena molitev. Moč, s katero se je soočal s tako številnimi nalogami, ki so ga čakale vsak dan, ni bila toliko telesna krepkost, čeprav mu tudi ta sprva ni manjkala, temveč duhovni sok, ki je izviral iz nenehne povezanosti z Bogom." V zvezi z njegovim škofovskim in papeškim geslom "Totus Tuus" (Ves Tvoj) je Dziwisz pojasnil, da se ne nanaša samo na Marijo, katero je častil z otroško vdanostjo, ampak je bil usmerjen na skrivnost Svete Trojice. "Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na katerega je mladi Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve, in ga je večkrat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z besedami: 'Vse za Te, presveto Jezusovo Srce', kar pove, da je bila njegova popolna posvetitev kristocentrična."

Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: "Pot Cerkve je človek." "V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo."

Krakovski nadškof je povedal, da so v teh mesecih po papeževi smrti mnogi ljudje zaupali številne osebne vtise o njem. "Največkrat so mi pravili, da je iz njega izžareval neki nadnaravni mir. Za kristjane je bilo to znamenje njegove bližine z Bogom, za neverne pa sad širine njegovega srca. Zame je bilo to potrditev dejstva, da je globoko veroval v tisto, o čemer je govoril, in je to živel v popolnem skladju med vero, ki jo je oznanjal, in vsakdanjim življenjem." Med pogrebno mašo na Trgu sv. Petra je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež, dejal, da nas "pokojni sveti oče gleda skozi nebeško okno". Kaj bi rekel, če bi se vrnil na svet, so vprašali nadškofa Dziwisza. "Mislim, da bi ponovil, naj se ne bojimo Kristusa, iste besede, ki jih je izrekel ob nastopu svoje službe in so odmevale po vsem svetu." Prav po teh besedah "Ne bojte se" se imenuje mednarodna ustanova, ki so jo naznanili 16. oktobra 2005 (na obletnico izvolitve Janeza Pavla II.) v svetišču Lagiewniki, posvečenem Božjemu usmiljenju, katere naloga bo ohranjati in poglabljati nauk papeža Janeza Pavla II.

Silvester Čuk

"Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode."

"Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večje pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajala Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je bilo tako po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!" Tako je začel sveti oče Benedikt XVI. svojo homilijo med mašo beatifikacije papeža Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra v Rimu 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja. V Rim se ta dan zgrnilo poldrugi milijon romarjev z vsega sveta. "Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske," je poudaril Benedikt XVI., ki je določil, da bo praznik novega blaženega vsako leto 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe leta 1978.

Papež Benedikt XVI. je kmalu 'uslišal' klice 'Svetnik takoj' ob pogrebu svojega 'ljubljenega predhodnika', tako da je bil postopek razglasitve Janeza Pavla II. za blaženega najkrajši v novejši zgodovini Cerkve. Začel se je 28. junija 2005 (manj kot tri mesece po njegovi smrti), potekal je 'po redni poti' na škofijski ravni v Rimu Krakovu, zaključil pa se je 14. januarja 2011, ko je papež dovolil objavo odloka o čudežni ozdravitvi francoske redovnice Marie Simon-Pierre Normand na priprošnjo papeža Janeza Pavla II. in napovedal, da ga bo za blaženega razglasil 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je novi blaženi leta 2000 poimenoval nedelja božjega usmiljenja. V petek, 29. aprila zjutraj so odprli grob papeža Janeza Pavla II. v votlinah pod baziliko sv. Petra in iz njega vzeli trojno krsto: preprosto leseno krsto, v kateri počivajo papeževi posmrtni ostanki (ta je bila na Trgu sv. Petra med mašo zadušnico), pocinkano in zunanjo leseno. V tej neodprti krsti so ga prepeljali v bližino groba sv. Petra, po razglasitvi za blaženega so njegove relikvije postavili v češčenje v baziliki, v ponedeljek zvečer pa so krsto prepeljali na dokončno mesto v kapeli sv. Sebastijana. V soboto zvečer je bilo veliko molitveno bedenje na antičnem stadionu Circo Massimo, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo okrog 200.000 ljudi.

Nedeljsko slavje na Trgu sv. Petra, ki so ga množice po rimskih ulicah spremljale na velikih zaslonih, po vsem svetu pa po televiziji, se je začelo s predstavitvijo kandidata za blaženega: papežu ga je predstavil kardinal Agostino Vallini, njegov vikar za rimsko škofijo. Benedikt XVI., oblečen v bogoslužna oblačila svojega prednika, ga je nato z uradno formulo razglasil za blaženega, na kar so na pročelju Petrove bazilike odkrili podobo novega blaženega, portret, ki ga je leta 1995 posnel poljski fotograf Gregor Galazka. Poljska redovnica s. Tobiana, ki je dolga leta skrbela za papeža Janeza Pavla II., in francoska redovnica Marie Simon-Pierre, čudežna ozdravljenka, sta na prostor ob oltarju prinesli relikviarij v obliki prepletenih oljčnih vejic z relikvijo novega blaženega: ampulo krvi, ki so mu jo odvzeli malo pred smrtjo, da bi mu v bolnišnici opravili morebitno transfuzijo. Vse to dogajanje je množica spremljala z globokim ganotjem in svetim navdušenjem, prav tako tudi navdihnjeno homilijo svetega očeta, zlasti ko je ponovil znamenite besede: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!", ki jih je blaženi papež Janez Pavel II. izrekel ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978. "Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikansko silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten," je nadaljeval Benedikt XVI. "S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ni bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode ... Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka." Sedanji papež je s svojim 'ljubljenim predhodnikom' najtesneje sodeloval 23 let kot prefekt Kongregacije za nauk vere. "Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom ... In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je hotel Kristus." Vidno ganjen je homilijo končal s prošnjo: "Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen."

Silvester Čuk

* 15. november 1857, Stara Loka; † 5. april 1933, Maribor

Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče

Njegova življenjska pot se je pričela 15. novembra 1857 v Stari Loki, kjer se je rodil kot predzadnji med devetimi otroki zakoncev Florijana in Terezije roj. Hartman. Starejša brata Janez in Martin sta šla v šole: prvi je postal duhovnik, drugi pa profesor klasičnih jezikov. Andrej naj bi prevzel gospodarstvo na domačiji. Modri in globoko verni oče je uslišal njegovo prošnjo, da bi šel študirat, dom pa je izročil hčerki Mariji in za zeta je prišel skoraj sosed Janez Žagar (priimek je še danes pri hiši). Andrej je v letih 1869-1876 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, stanoval je v Alojzijevišču, dijaškem zavodu, ki ga je leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Alojzij Wolf v skrbi, da bi imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Tam so se vzgajali mnogi pomembni možje naše zgodovine. Po maturi leta 1876 je Andrej vstopil v ljubljansko semenišče in študiral teologijo na Bogoslovnem učilišču. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1880. Naslednjih deset let je opravljal duhovniško službo kot kaplan v Smledniku, v Šenčurju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 ga je škof Jakob Missia poslal na študij v Rim: po dveh letih je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava. Po vrnitvi iz Rima ga je škof postavil za prefekta v Alojzijevišču, obenem pa je bil katehet na gimnaziji. Leta 1900 je postal stolni kanonik in nadzornik verouke na šolah srednjih stopenj. Leta 1905 se je tretjič vrnil pod streho Alojzijevišča: škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja tega zavoda. Že ob imenovanju mu je zaupal, da bo zadnji ravnatelj, ker misli zavod ukiniti zaradi novega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. To se je zgodilo leta 1910.

Tržaško-koprski škof in izgnanec

Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.

Slomškov naslednik in njegov častilec

Po skoraj štirih letih "izgnanstva" ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.

Ena največjih zaslug škofa Andreja Karlina je, da je kot tretji naslednik Antona Martina Slomška pričel informativni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ta dolga pot se je, kot vemo, končala 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. na Betnavski poljani pri Mariboru Slomška razglasil za blaženega. Slomškova naslednika, škofa Stepišnik in Napotnik, sta sicer dobro poznala Slomškovo delo in njegovega duha, vendar se nista zavzemala za njegovo razglasitev za blaženega. Tem prizadevanjem je odprl pot škof Karlin ob 125-letnici Slomškovega rojstva (1925). Škofijski postopek je bil odprt 22. marca 1926, ko je škof za postulatorja v procesu imenoval dr. Ivana Tomažiča, dekana mariborskega stolnega kapitlja, ki je postal njegov naslednik na škofijskem sedežu. Upal je, da bo gradivo zbrano že do leta 1928, ko je škofija obhajala 700-letnico svojega obstoja, vendar tega ni dočakal. Svetilka njegovega življenja je ugasnila 5. aprila 1933.

Silvester Čuk