* 26. junij 1881, Ihan pri Domžalah, † 26. marec 1944, Ljubljana.

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da na­rod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.

Rad bi deloval "kot duhovnik na kmetih"

Njegovo življenje in delo je z veliko ljubeznijo opisal prof. Ja­kob Šolar na začetku knjige Življenje besed, Breznikovih izbranih spisov, ki jih je on uredil (Založba Obzorja, Maribor 1967). Anton Breznik se je rodil 26. junija 1881 v Pekletovi kajži v Ihanu kot prvi otrok očeta Antona, ki se je zaradi telesne šibko­sti preživljal s prodajanjem blaga po sejmih, in matere Terezije Orehek. Oče je brez prave bolezni shiral in ugasnil v 68. letu življenja (1922), mati pa je učakala 88 let (+ 1938). Bila je ču­dovita žena, prava zakladnica ljudskih izročil in ob njej si je Anton ostril čut za ljudski govor. Na svojo mater je bil otroško navezan, prav tako je vse življenje ostal povezan s svojim bratom in tremi sestrami (ena od njih je bila mati sedanjega ljubljan­skega nadškofa Franca Rodeta). V šolo je začel hoditi s šestim letom in ihansko enorazrednico je obiskoval šest let. Jeseni 1894 je šel v gimnazijo v Ljubljano, ki je imela takrat osem razredov. Kot dijak je v okolici Ihana zbiral ljudske pesmi za zbirko Slo­venske narodne pesmi, ki jo je urejal dr. Karel Štrekelj, profe­sor slavistike na univerzi v Gradcu. Breznik je želel iti v Gra­dec, kjer bi študiral hkrati bogoslovje in slavistiko. Po maturi leta 1902 se je odločil za študij bogoslovja v Ljubljani, vendar pa se ni izneveril svoji slavistični žilici. Kmalu se je vživel v semeniški red in začel misliti na to, da bo "kot duhovnik na kmetih" raziskoval naša narečja, ki so ga v tem času posebej za­nimala.

"Slovničar, ki ni učil slovnice"

Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljan­ski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre štu­dirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist - zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let - vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni "moril" s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnič­na vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, naj­raje domov v Ihan.

Njegova slovenska slovnica in pravopis

Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil se­stavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zde­la nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala druž­bo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravo­pis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z ges­tapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljuč­nico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. "Tudi smrt je dočakal do­stojanstveno," pričuje prof. Jakob Šolar.

* 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško

Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tomin­šek je o njem zapisal, da "v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan". Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve le­ti pred smrtjo: "Tukaj vstajenja čaka - dr. Janez Mencinger - advo­kat. - Svojega življenja pravdo je začel - 26. 3. 1838 - in nedo­vršeno končal - (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva."

"JAZ SPLOH NIMAM NIČ BIOGRAFIJE"

"Mencingerjevo zunanje življenje pač ni bilo burno in polno nena­vadnih dogodkov," je zapisal Anton Vodnik. "Zato pa je bilo tem pomembnejše njegovo notranje življenje. Sam se je tega zavedal, ko je zapisal, da človek nima življenja zunaj sebe, ampak v sebi." V duhu te modrosti je o sebi rekel: "Jaz sploh nimam nič biografi­je!" Seveda jo ima! Izšel je iz stare kmečke rodovine Kovačevih/ Grogarjevih na Brodu pri Bohinjski Bistrici, kjer se je rodil 26. marca 1838. Lepota rojstne doline, obdane z veličastnimi gorami, se mu je vtisnila v dušo in tudi dogajanje večine njegovih spisov je postavljeno v Bohinj. Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v Ljubljani. Do petega razreda je bil goje­nec Alojzijevišča, vsa gimnazijska leta je bil odličnjak in tudi maturo je napravil (1857) z odliko. Odšel je na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, po enem letu pa je "pre­sedlal" na pravo. Tako se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker so pod Avstrijo slovenske profesorje pošiljali večinoma na Hrvaško, on pa bi rad deloval na Slovenskem. Študij prava je končal leta 1862 v Gradcu in že jeseni tega leta je prišel v Brežice kot od­vetniški koncipient v pisarni dr. Razlaga, kjer je ostal do leta 1871, ko se je preselil v Kranj in tam odprl samostojno odvetni­ško pisarno. V Kranju je bilo središče družabnega in javnega živ­ljenja. Leta 1872 se je na Vidmu poročil z Marijo Barbo in pred­vsem na njeno željo se je leta 1882 naselil v Krškem ter tam os­tal vse do smrti, 12. aprila 1912. Veličasten pogreb je vodil Tomo Zupan, njegov nekdanji tovariš v Alojzijevišču.

PISATELJ MODRIJAN IN BUDITELJ SLOVENSTVA

Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična ta­lenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno do­ločil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (ana­gram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udriho­vič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,

Skušnjave in izkušnje). Že v njih se pojavlja značilno Mencinger­jevo modrovanje, ki se je z življenjskimi izkušnjami še poglobilo. Lahko bi rekli, da ga je pri pisanju vodila "zdrava kmečka pamet". Kdor bere njegove spise, bo soglašal z Josipom Tominškom, ki je zapisal, da je Mencingerja-pisatelja "vodila temeljite izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav okus". Tudi v svojih satiričnih spisih zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov nikdar ni ža­ljiv, četudi je njegova sodba še tako trpka. Po svojih nazorih spada Mencinger v rod mladoslovencev, z rodom staroslovenscev pa pa veže načelo, da naj bo književnost v službi narodne prebuje.

Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodo­ljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelova­nje v politiki.

MOJA HOJA NA TRIGLAV - POTOPIS ŽIVLJENJA

Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je "esejis­tični potopis" Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. "V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive" (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo tro­je: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača "tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo"); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbra­ti svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od naj­zgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgod­bi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je "pred­stavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo". Doga­janje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, "kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kul­turnega življenja" (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: "Tako sem hodil in hodim na Triglav."

V Vatikan vsak dan prispe na tisoče pisem, risb in predmetov, naslovljenih na papeža Frančiška. Pošto, ki pride z vsega sveta, ureja Papeški urad za korespondenco. In kaj je v pismih? Ljudje sprašujejo papeža za nasvet, kako naj nadaljujejo življenje, ko so se znašli na razpotju. Opisujejo nesreče in življenjske drame, ki so jih doživeli. Papežu lahko napišejo tudi pesem, v kateri povedo, da ga imajo radi kot očeta. Sveti oče dobi šal, spleten prav zanj in poslan na naslov, ki ga vsi poznajo: Dom svete Marte, Mesto Vatikan.

Ljudje pri svetem očetu tudi iščejo utehe in prosijo za molitev. Številna pisma opisujejo težave, v katerih so se znašli. Prosijo molitev za svoje otroke in opisujejo svoje ekonomske stiske. Msgr. Gallorini, ki vodi Papeški urad za korespondenco, pravi, da ljudje papežu toliko pišejo, ker mu zaupajo in vidijo v njem človeka, ki razume njihovo stisko in trpljenje. Dodaja, da prošnje za materialno pomoč pošljejo krajevnim karitas, da preverijo, kakšne so resnične potrebe teh ljudi.

In kaj je prva naloga urada? Da številna pisma najprej razporedi po jezikih, kajti pošiljke prihajajo s celega sveta.

Božo Rustja

1347 ROJENA sv. KATARINA SIENSKA

ITALIJANSKA DOMINIKANKA, TEOLOGINJA, MISTIKINJA, FILOZOFINJA IN CERKVENA UČITELJICA († 1388)

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, ker je hotela v samostan, ostrigla si je lase in tako pokazala svojo trdno namero, da se posveti Bogu. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih se ji je prikazal Jezus in ji napovedal, da ji bo zaupana posebna naloga: da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas.

več:
S. Čuk, Sv. Katarina Sienska (1347-1380): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 4 (2010), 43.

nekaj njenih misli:

• Kristus je most in sicer edini most, ki povezuje zemljo z nebesi. In na levo in na desno je prepad.
  
• Na ljubezen je mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Jezusovo prebodeno srce nam razodeva skrivnost njegove ljubezni. Ljubezen bi morala navdihovati in voditi vsa naša dejanja.
  
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo.
  
• Nobena krepost ne more sama od sebe imeti življenja; življenje zajema iz kreposti ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost.
  
• Življenje je sestavljeno iz majhnih dejanj in krepost iz majhnih zmag.
  
• Bližnji nam je bil dan, da lahko pokažemo ljubezen, ki jo imamo do Boga.
  
• Čas za dobro delo je takoj.

LETA 1845 ROJEN JOSIP PODMILŠAK

IMENOVAN TUDI ANDREJČKOV JOŽE, PISATELJ († 1874)

Manj kot trideset let je živel Josip Podmilšak, pa ga naša slovstvena zgodovina uvršča med najplodovitejše ljudske pripovednike. Znan je pod pisateljskim imenom Andrejčkov Jože. Bil je učenec Josipa Jurčiča: po zgledu njegovih Črtic iz življenja našega naroda je od leta 1860 objavljal svoje Črtice iz življenja na kmetih. Njegovo najbolj znano delo je povest Žalost in veselje (1870), ki je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig.

LETA 1863 ROJENA S. ELEONORA HUDOVERNIK

REDOVNICA URŠULINKA, GLASBENICA († 1945)

Redovnica uršulinka s. Eleonora Hudovernik je bila dolgoletna ravnateljica meščanske šole za dekleta, na kateri je bila profesorica glasbenega pouka. Glasbo je študirala zasebno, kmalu je zaslovela kot izvrstna organistka in skladateljica. Vseh njenih skladb je nad 120, povečini so bile namenjene samostanskemu zboru in domači šoli. V cerkveni ljudski pesmarici je izšla njena občutena božična pesem Dete rajsko, Dete sveto.

LETA 1867 ROJEN FRAN KOVAČIČ

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN ZGODOVINAR († 1939)

Teolog, zgodovinar in urednik Fran Kovačič je bil doktor filozofije in profesor tega predmeta v mariborski bogoslovni šoli. Predaval je tudi osnovno bogoslovje. Dejaven je bil tudi kot zgodovinar; njegovo najobsežnejše delo je Zgodovina lavantinske (mariborske) škofije (1928). Njegov življenjepis škofa Slomška (1934-1935) je bil tehten prispevek za Slomškovo beatifikacijo.

LETA 1867 ROJEN ARTURO TOSCANINI

ITALIJANSKI DIRIGENT († 1957)

Za enega največjih dirigentov v glasbeni zgodovini velja italijanski mojster Arturo Toscanini, ki je presenečal z izvrstnim spominom: skladbe, ki jih je dirigiral, je "imel v glavi", in z umirjenimi gibi. Dolga leta je deloval v Italiji, kot nasprotnik fašizma pa se je leta 1937 izselil v ZDA. Za dirigentskim pultom je stal do svojega 87. leta.

LETA 1881 ROJEN BELA BARTOK

MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST († 1945)

Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.

LETA 1910 ROJEN FILIP KALAN

ARHITEKT, PISATELJ, KRITIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI ZGODOVINAR († 1989)

Filip Kalan, s pravim priimkom Kumbatovič, diplomirani arhitekt, se je uveljavil kot pisatelj in esejist na področju gledališke umetnosti. Te eseje je objavil v več knjigah. Napisal je nekaj pripovednih del (Pustolovci, Streli za hišo, Otrok, Gospodična Mary), v katerih je s kritičnim realizmom ironično prikazal razne meščanske parazitske tipe.

LETA 1922 UMRL IGNACIJ GRUNTAR

PRAVNIK, NOTAR, GREGORČIČEV PRIJATELJ IN MECEN (* 1844)

Po študiju prava na Dunaju je Ignacij Gruntar nekaj let služboval kot notar v svojem rojstnem Kobaridu, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Simonom Gregorčičem, tamkajšnjim kaplanom (1868–1873). Skupaj sta ustanovila kobariško čitalnici in prvo javno ljudsko knjižnico. Posebnega pomena pa je Gruntarjeva gmotna in duhovna pomoč ter mentorstvo nepraktičnemu Gregorčiču. On je tudi založil in razprodajal prvi zvezek Gregorčičevih Poezij (1882).

LETA 1980 UMRL JOŽEF POGAČNIK

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, PESNIK (*1902)

"Kako naj na kratko zajamem vaše življenje?" je dejal ob zadnjem slovesu od nadškofa Jožefa Pogačnika 28. marca 1980 v ljubljanski stolnici njegov dolgoletni pomožni škof Stanislav Lenič. "Mislim, da bi najbolje zadel bistvo vašega celotnega poslanstva med nami, če bi se omejil na eno: da ste namreč v skladu z naukom koncila imeli oznanjevanje evangelija za glavno nalogo vsega svojega življenja, najprej duhovniškega, nato škofovskega." Božjo besedo je oznanjal z izbrušeno človeško besedo, saj je bil po srcu pesnik, ki se je, ko je zorel, sklonil k resnici in znanosti.

več:
S. Čuk, Nadškof Jožef Pogačnik, zvesti služabnik Besede: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2002), 82-83.
S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 67.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kaj naj vam naročim za slovo, dragi verniki? Nič drugega, kakor to troje, kar sem vam skoro pri vsaki pridigi priporočal: molitev, mašo in pogostno obhajilo. Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli. V vsakdanjih križih in težavah se navadimo, da kratko priporočimo Bogu.
  
• Križ, zadostna molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Božja zvestoba! Kako jo občudujejo psalmi, malokatero božjo lastnost tako. Zgodovina starega božjega ljudstva je končno le pretresljiv popis božje zvestobe in človeške nezvestobe. Z novozaveznim ljudstvom ni bolje.
  
• Človeška nezvestoba! Saj ni treba naštevati. Seveda smo vsi vsak dan Bogu nezvesti, ker tičimo v zlu. Mislim pa tu posebej na nezvestobo, ki ustvarja nered tudi v našem družbenem sožitju.
  
• Božje kraljestvo raste iz malega. Iz drobnega gorčičnega zrna zraste veliko drevo. Kakor začetek krščanstva, tako raste tudi vsaka njegova prenova iz malega, iz peščice ljudi in iz ponižnega, drobnega dela.
  več:
  

25. marec

• materinski dan
• svetovni dan nerojenega otroka

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 28. september 1902, Kovor nad Tržičem, † 25. marec 1980, Ljubljana

Njegovo življenje, ki ga je sprejemal kot odgovorno nalogo, se je pričelo 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Oče je bil kmet in mlinar, zato je bilo hišno ime "pri Mlinarju" (v svoj škofovski grb je zato postavil mlin). Po domači šoli v Kovorju je Joža, kakor so mu pravili, odšel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča ostal vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. "Bil je tih gojenec, ves zatopljen v delo," se ga spominja njegov dober poznavalec Jakob Šolar. "Če si ga med učenjem poklical, je odtrgal pogled od knjige, kakor da prihaja iz velikih globin, kakor da se prebuja iz globokega sna, kakor da si ga zmotil pri važnem opravilu." Tak je ostal vse življenje. "V tistih mladih letih," piše dalje Šolar, "se je rad zamikal v svet lepote in beseda mu je zapela v pesmi." Objav­ljal jih je v raznih listih, leta 1931 pa v drobni knjižici z naslovom Sinje ozare pri Mohorjevi družbi v Celju (pri isti založbi je leta 1970 izšla zbirka Pesmi mladih let z 20 novimi pesmimi). Po maturi se je odločil za študij teologije. Marijaniški vodja Andrej Kalan je poskrbel, da je njegov odlični gojenec jeseni 1922 odšel na slovečo teološko fakulteto v Innsbrucku. Tam je težišče njegovega zanimanja prešlo od lepote na resnico, od pesmi na znanost. 25. julija 1927 je bil posvečen v duhovnika in 31. julija je pel novo mašo v domači župnijski cerkvi v Kovorju. Po končanem bogoslovnem študiju se je poleti 1929 vrnil domov kot doktor bogoslovja. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Pisatelj Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem in urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko prepustil uredniško delo. Dosegel je pri škofu, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana, kjer je leta 1934 prevzel urejevanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe.

Leta 1937 pa je Pogačnik postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Po nastopu komunističnega režima leta 1945 ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov, ki so bili novim oblastnikom trn v peti. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, kjer so ga na vse načine psihično mučili, vendar je v moči svoje globoke vere vztrajal. Bil je izpuščen iz zapora, pa - po igricah tedanjih oblasti spet obsojen. Dve leti je modro vodil bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ko je decembra 1959 apostolski administrator škof Anton Vovk postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja. Jeseni 1962 si ga je zaželel kot svojega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v ljubljanski stolnici 7. aprila 1963. Po smrti nadškofa Vovka 7. julija 1963 je postal kapitularni vikar, 2. marca 1964 pa ga je papež Pavel VI. imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, in nadškof Pogačnik je postal prvi metropolit te pokrajine. Kot pomožni škof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kot nadškof pa je poskrbel, da smo hitro dobili koncilske odloke v slovenskem prevodu. Trudil se je tudi za to, da smo med prvimi v Evropi dobili prevod Molitvenega bogoslužja (brevirja) in Misala.

Za časa svoje škofovske službe (1963-1980) je ustanovil 18 novih župnij, posvetil veliko obnovljenih in precej novih cerkva. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je bilo v njegovem času v ljubljanskem semenišču najvišje število bogoslovcev in posvetil je kar 251 novih duhovnikov. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.

Njegovo škofovsko geslo je bilo: "Glej, tvoj sin!" in s temi besedami se je 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja, prikazal pred Materjo Marijo. Dvanajst dni prej je breme vodstva ljubljanske nadškofije preložil na ramena svojega naslednika dr. Alojzija Šuštarja. Pred odhodom v kratki pokoj in večno življenje se je od svojih duhovnikov in vernikov poslovil z dvemi pismi duhovno oporoko - in na koncu obeh se je podpisal kot "stari naškof Jožef".

LETA 1835 ROJEN JOŽEF STEFAN

FIZIK, MATEMATIK, PESNIK († 1893)

Po rodu Korošec, je obiskoval gimnazijo v Celovcu, študiral matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je poslušal tudi predavanja Frana Miklošiča. Postal je profesor na zasebni gimnaziji, kasneje je postal profesor na dunajski univerzi in kasneje direktor fizikalnega inštituta. Uveljavil se je na vseh področjih tedanje fizike, najprej v mehaniki in optiki, kasneje pa se je posvečal elektrodinamiki, preučeval je toplotno sevanje v odvisnosti od temperature ... Znani so njegovi zakoni: o toplotni prevodnosti plinov, leta 1879 je odkril po njem imenovani zakon o toplotnem sevanju, zakon o dinamični teoriji plinske difuzije, o zakonih elektrodinamične indukcije. Manj znano je, da je pisal tudi pesmi. Z literaturo se je ukvarjal do leta 1855, potem pa se je povsem posvetil fiziki .... Po njem se imenuje znanstveni Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani.

LETA 1841 UMRL ANDREJ KANČNIK

PESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ (* 1775)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

LETA 1845 ROJEN JOSIP PODMILŠAK

IMENOVAN TUDI ANDREJČKOV JOŽE, PISATELJ († 1874)

Manj kot trideset let je živel Josip Podmilšak, pa ga naša slovstvena zgodovina uvršča med najplodovitejše ljudske pripovednike. Znan je pod pisateljskim imenom Andrejčkov Jože. Bil je učenec Josipa Jurčiča: po zgledu njegovih Črtic iz življenja našega naroda je od leta 1860 objavljal svoje Črtice iz življenja na kmetih. Njegovo najbolj znano delo je povest Žalost in veselje (1870), ki je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig.

LETA 1902 UMRL JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL (* 1838)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1903 ROJEN MALCOLM MUGGERIDGE

ANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE († 1990)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute (zdaj sv. Terezijo iz Kalkute),  ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več o njem preberite v pričevanju 12_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  
• Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  
• Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  
• Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  
• Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  
• Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.
  
• Za mater Terezijo je vera osebna povezanost z Bogom in z učlovečenim Kristusom; maša je duhovna hrana, ki ji daje moč, in brez katere, kakor mi je rekla, ne bi zdržala niti en dan, niti eno uro v požrtvovalnem življenju, ki si ga je izbrala.
  
• Ljudje, ki se tako popolnoma žrtvujejo kot mati Terezija, nimajo življenjepisa. Če govorimo z življenjepisnega stališča, se v njihovem življenju nič ne dogaja. Kdor živi za druge in v drugih, kakor ona in njene sestre misijonarke ljubezni, pušča vnemar vse okoliščine, v katerih se izkazuje lastni jaz in njegova volja.
  
• Posvetila se je Kristusu in po njem svojim bližnjim. To je bil konec njenega življenjepisa in začetek življenja.

LETA 1905 UMRL JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ (* 1828)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegova misel:

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost.

LETA 1911 ROJEN MANKO GOLAR

MLADINSKI PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PEDAGOG († 1988)

Mladinski pisatelj in pesnik Manko Golar je svoja težka otroška leta med prvo svetovno vojno preživljal v Ljubljani. Tam ga je slikar Fran Klemenčič upodobil s košarico jabolk. Slika je dala naslov eni njegovih knjig, v kateri Manko, sin Cvetka, poeta kmečke idile, pripoveduje o obiskih v njihovem domu v Ljutomeru, kamor so se preselili iz Ljubljane. Očetovo srce pa je ostalo na Gorenjskem, kjer mu je tekla zibelka.

LETA 1931 ROJEN FRANCE ROZMAN

TEOLOG, BIBLICIST IN PREVAJALEC († 2001)

Doma iz Dupelj na Gorenjskem, leta 1962 je doktoriral na teološki fakulteti v Ljubljani in leta 1967 dosegel licenciat iz študija svetega pisma na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Od leta 1968 je predaval svetopisemske vede (Novo zavezo) na ljubljanski teološki fakulteti. Preučeval je zgodovinsko verodostojnost evangelijev ter zgodovino prevajanja svetega pisma med Slovenci. Po grškem izvirniku je prevedel evangelije z naslovom Jezusova blagovest, za jubilejni prevod Nove zaveze (1984) znova evangelije in Jakobovo pismo, iz Stare zaveze pa Baruha z Jeremijevim pismom in Devtero Danijela. Za žepno izdajo Nove Zaveze (1990) je napisal uvode in opombe. Pomembne so tudi njegove Svetopisemske osnove, Sinopsa štirih evangelijev, Konkordanca Nove zaveze ... razlaga Markovega evangelija in drugih novozaveznih beril v letu B.

LETA 1948 UMRL NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST (* 1874)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegova misel:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1951 UMRL WALTER (FRANC) SCHMID (ŠMID)

REDOVNIK DOMINIKANEC, ARHEOLOG, ETNOGRAF (* 1875)

Do velike mature se je šolal v Škofji Loki in Kranju, po enoletnem študiju prava na Dunaju je postal benediktinec v Admontu, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1902 pa je zapustil samostan in se posvetil študiju geografije, zgodovine in arheologije. Leta 1905 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in pomnožil njegove zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Barju in srednjeveškimi na Gorenjskem. Leta 1911 se je preselil v Gradec, kjer je deloval kot kustos v muzeju in profesor arheologije.

LETA 1964 UMRL JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1880)

Rojen v Starem Pazinu v Istri, gimnazijo je končal v Trstu, teologijo pa je študiral v semenišču v Gorici (sošolec Jakoba Ukmarja). Leta 1902 je bil posvečen in študij nadaljeval na Dunaju, bil nekaj časa škofijski tajnik v Trstu, predaval moralko v semenišču v Gorici in postal ravnatelj zavoda Avguštine na Dunaju in dvorni kaplan. V letih 1913-15 je končal moralko na dunajski univerzi in postal predavatelj na teološki fakulteti v Ljubljani, v letu 1934/35 je bil tudi dekan teološke fakultete. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu.

LETA 1972 UMRL MILKO KOS

ZGODOVINAR IN GEOGRAF (* 1892)

Peto knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 12_2012

LETA 1980 UMORJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN NADŠKOF V SALVADORJU, SVETNIK (* 1917)

"Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu," je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo "dežela štirinajstih družin" - toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega, ki je bilo 23. maja 2015, na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat ... Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«
Óscar Arnulfo Romero y Galdámez, nadškof in mučenec iz Salvadorja, je bil 14. oktobra 2018 razglašen za svetnika.

... več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
  Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

LETA 2000 UMRLA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA (* 1910)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

... več o njej in možu Pinu si preberite v pričevanju 12_2006

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 30. junij 1838, Hrastje - Mota, † 24. marec 1902, Gorica

"V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki pri­jatelj," je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nad­škofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. "Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Mis­sia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje po­čutje tudi izpričeval," piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za "sovražnika Slovencev in germanofila", kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži ... Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hi­še v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljuto­meru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.

Oče prvega slovenskega kardinala je bil Martin Missia, kmet na Moti 10, mati pa je bila Neža Pintarič. "Gospod jima je dal več otrok," stoji v župnijski kroniki (vseh je bilo 11), "od katerih je nekaj pomrlo v zgodnji mladosti; odrasli so bili Marija, Anton, Franc, Magda­lena in najmlajši Jakob." Ta se je rodil 30. junija 1838. Oče mu je umrl, ko je kot devetletni deček obiskoval farno šolo na Kapeli. Skrb zanj je prevzel najstarejši brat Anton, ki je bil leta 1842 posvečen v duhovnika in je služboval po raznih krajih lavantinske (mariborske) in zatem sekovske (graške) škofije.

Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar At­tems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je "Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem" (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: "Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik." To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavo­da Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gre­goriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi dok­tor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj pet­ja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.

"To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas," je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. "Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim progra­mom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po bož­jih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Ob­sojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerk­ve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih" (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: "Vse prenoviti v Kristusu!" Vrh njego­vih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slo­venski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem de­lovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadško­fa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega od­bora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrij­ski škofje "izgubili svojega glavarja". V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.

* 2. marec 1907, Novo mesto, † 30. september 2006, Novo mesto

Pravi ples je tudi prava molitev

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik "s povprečno plačo", je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. "Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci," je povedal. "Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot." Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. "Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir." Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. "V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega." Tedaj je sestavil svojo prvo "koreografijo" - simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: "Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa." Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. "Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino.... Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo." Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. "Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz."

pričevanje 12_2006