• svetovni dan zdravja

LETA 1365 USTANOVLJENO NOVO MESTO

Na območju naselja ob reki Krki, ki je dotlej pripadalo stiškemu samostanu, je avstrijski vojvoda Rudolf IV. ustanovil mesto, se je po njem imenovalo Rudolfswerd (Rudolfovo). Dobilo je mestne pravice. Ustanovna listina nosi datum 7. aprila 1365. Kmalu se ga je prijelo tudi ime Neustadt (Novo mesto). Kljub uradnima imenoma Rudolfswerth in Rudolfovo leta 1865, ob njegovi 500-letnici, so uporabljali različne variante. Po prvi svetovni je obveljalo uradno ime Novo mestu. Od 7. aprila 2006 je sedež novoustanovljene škofije.

LETA 1506 ROJEN SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ

ŠPANSKI JEZUIT, MISIJONAR († 1552)

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, največji misijonar v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonarjev. Njegov god obhajamo 3. decembra.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 12 (2010), 43.

LETA 1614 UMRL EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (* 1540)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

LETA 1951 UMRL FRANCE MAROLT

GLASBENIK, ZBOROVODJA IN ETNOLOG (* 1891)

France Marolt si je prizadeval za ohranjanje in oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Leta 1934 je ustanovil in vodil Folklorni inštitut (poznejši Glasbeno–narodopisni inštitut) in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji. Uveljavil se je tudi kot odličen zborovodja in profesor na Akademiji za glasbo.

več:
S. Čuk, France Marolt: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1991), 67-68.

LETA 2006 JE PAPEŽ BENEDIKT XVI. USTANOVIL TRI NOVE ŠKOFIJE:

CELJE, MURSKA SOBOTA, NOVO MESTO; HKRATI JE ŠKOFIJO MARIBOR POVZDIGNIL V NADŠKOFIJO IN METROPOLIJO MARIBOR

Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine. To "darilo" nam je 7. aprila 2006 točno opoldne izročil apostolski nuncij Santos Abril y Castillo; v Mariboru pa je to veselo novico isti dan in ob isti uri razglasil dr. Franc Kramberger, prvi nadškof štajerske metropole. Apostolski nuncij je tudi povedal, da bo novo škofijo v Celju vodil dosedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa bo msgr. Andrej Glavan, doslej ljubljanski pomožni škof.

več:
S. Čuk, Tri nove škofije na Slovenskem: Priloga, v: Ognjišče 5 (2006), 43-50.
S. Čuk, Dve metropoliji in šest škofij: Priloga, v: Ognjišče 4 (2017), 58-65.

LETA 2018 UMRL MIRKO MAHNIČ

REŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC (* 1919)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 885 UMRL SV. METOD

APOSTOL IN NADŠKOF SLOVANOV (* OKOLI LETA 812)

Skupaj s svojim mlajšim bratom sv. Cirilom je oznanjal Kristusovo blagovest našim prednikom. Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za " začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.

več:
S. Čuk, Sveta brata Ciril in Metod - ob 1100-letnici Metodove smrti: Priloga, v: Ognjišče 2 (1995), 29-36.

LETA 1520 UMRL RAFAEL SANTI

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR IN ARHITEKT (*1483)

Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubitelje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Rafaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450–1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452–1519) in Michelangelu Buonarottiju (1475–1564. Znane so Rafaellove čudovite Madone – upodobitve Marije z Jezuščkom – s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Rafaellovih učencev, je mojster svoji slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa v veliki sliki Spremenjenje. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj.

več:
S. Čuk, Raffaello Santi: Priloga, v: Ognjišče 4 (1983), 50-58.
S. Čuk, Veličastni Rafaelo 500 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 4 (2020), 50-57.

LETA 1528 UMRL ALBRECHT DURER

nemški slikar, grafik, matematik in teoretik (* 1471)

Albrecht Dürer, največji nemški slikar na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je bil globoko veren katoličan, zato je razumljivo, da se je pri svojem bogatem umetniškem ustvarjanju navdihoval ob Svetem pismu. Po letu 1500 so nastali njegovi pretresljivi lesorezi Apokalipsa, Jezusovo trpljenje in bakrorezi Izgubljeni sin, Vihar na morju. Znamenit je njegov Drezdenski oltar. Proti koncu življenja je najraje slikal prizore iz Marijinega življenja in Jezusovega odrešilnega trpljenja.

LETA 1805 UMRL GABRIJEL GRUBER

JEZUIT, HIDROTEHNIK IN ARHITEKT (* 1740)

Po velikanskem požaru leta 1774 v Ljubljani, ki je v Krakovu in okoli Sv. Jakoba uničil kakih sto hiš, so zgradili prekop (kanal) in sicer po načrtu jezuita Gabrijela Gruberja, zato nosi ime po njem. Leta 1785 je p. Gruber odšel v Belorusijo, kjer je poučeval na jezuitskih šolah. Na pritisk Francije, Portugalske in Španije je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, v Rusiji pa se je pod carico Katarino ohranil. Gabrijel Gruber je bil nekaj časa generalni vikar reda, ki ga je papež Pij VII. leta 1814 obnovil.

LETA 1891 ROJEN ALIJA (Alojz) KOŠIR

ZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (+ 1973)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

LETA 1899 ROJEN ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (+ 1976)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

LETA 1907 UMRL P. ANGELIK HRIBAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1843)

Slovenski cerkveni skladatelj p. Angelik Hribar, frančiškan, je v svojih skladbah zadel pravi ljudski ton ter naravno lepoto v melodiji in harmoniji, ki ustreza ljudski duši. Med številnimi njegovimi pesmimi, ki jih verni ljudje radi zapojejo še danes, velja omeniti prisrčno in mogočno melodijo pesmi Ti, o Marija.

več:
S. Čuk, p. Angelik Hribar (1843-1907): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2013), 48-49.

LETA 1941 UMRL FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR (* 1884)

Po nižji gimnaziji v Kočevju in višji v Ljubljani je študiral teologijo in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Po prvi svetovni vojni se je posvetil politiki kot eden voditeljev Slovenske ljudske stranke (SLS). Bil je izvoljen za poslanca v Narodni skupščini ter bil v dveh vladah minister za kmetijstvo. Leta 1941 je bil minister v vladi Cvetković-Maček ter v Simovićevi vladi. Življenje je izgubil med nemškim bombardiranjem Beograda.

LETA 1947 UMRL MATIJA JAMA

SLIKAR (* 1872)

Slikar in ilustrator Matija Jama je bil med slovenskimi impresionisti (Grohar, Jakopič, Jama, Sternen) največji krajinar, slikar motivov iz narave. Velja za utemeljitelja impresionizma na Slovenskem. Uveljavil se je tudi kot knjižni ilustrator; ilustracije je objavljal v reviji Dom in svet, opremil je tudi nekaj knjig.

LETA1999 UMRL JARO DOLAR

PESNIK, PISATELJ, ESEJIST, KRITIK, PREVAJALEC, NOVINAR, UREDNIK, BIBLIOTEKAR IN PROFESOR (* 1911)

"Skozi moje roke je šlo tisoče starih knjig, v katerih se avtor obrača neposredno na "dobrohotnega bralca". Zato mi ne smeta zameriti, draga bralka, dragi bralec, da tudi jaz uporabim ta nekam starinski način. Ko zdaj pet pedi pred koncem skušam urediti to svoje življenje in, kot mi je oče citiral Platona, da se moraš posloviti od življenjske pojedine ne presit pa tudi ne lačen, se zavedam, da sem v spominu najbrž kako stvar omilil, morda celo olepšal, ko sem se pretikal in opotekal med navdušenjem in razočaranjem." S temi mislimi zaključuje svojo knjigo Spomini - V preddverju literature (Založba Obzorja, Maribor 1995) Jaro Dolar. Ob njegovem imenu je zapisano, da je bil slovenski pesnik, pisatelj, gledališčnik, esejist, kritik, prevajalec, novinar, urednik, bibliotekar in profesor. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot raziskovalec zgodovine knjige in njenega družbenega pomena, kar je strnil v svoji knjigi Spomin človeštva (Cankarjeva založba, Ljubljana 1982). Uredil je tudi nekatere stare slovenske samostanske knjižnice.

več:
S. Čuk, Jaro Dolar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2011), 54-55.

LETA 2006 UMRL LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA (* 1913)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše." Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki je 6. aprila 2006 umrl v 92. letu življenja, 9. junija pa je odšla v večnost še njegova mati Marija.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

LETA 2009 UMRL ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE (* 1924)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1799 IZŠLE VODNIKOVE KUHARSKE BUKVE

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic.
Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov.
Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat.
Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino ...  .... je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Skupaj z urednico Edvino Novak sta sodelovali pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Edvina je o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino spregovorila za Ognjišče ob ponatisu knjige Zmeraj sestra Vendelina, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

LETA 1844 ROJEN JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, DRAMATIK, PREVAJALEC, ŠAHIST IN PEDAGOG († 1879)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

LETA 1894 ROJEN VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK († 1958)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

LETA 1896 SE ZAČNEJO

PRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

LETA 1908 ROJEN HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT († 1989)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

LETA 1916 ROJENA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA († 2003)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

LETA 1933 UMRL ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE (* 1857)

"Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru," se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. "Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca." Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. "Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine."

več:
S. Čuk, Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

LETA 2005 UMRL SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC (* 1915)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za "hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1853 UMRLA FANNY HAUSMANN

PRVA SLOVENSKA PESNICA (* 1818)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je 'krstil' urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

LETA 1884 ROJEN GIACOMO ALBERIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE NAJVEČJEGA KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA († 1971)

"Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som." Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je o božiču leta 1931 ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je bil po nakladi največji na svetu in je še danes najsodobneje urejevan. Za njegove zasluge pri širjenju evangelija ga je papež Janezu Pavel II. 27.aprila 2003 razglasil za blaženega.

več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

nekaj njegovih misli:

• Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.
• Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
• Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: "Pošlji, kar je nujno!"
• Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
• Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
• Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.
• Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
• Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
• Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
• Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
• Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
• Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
• Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
• Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.

LETA 1905 ROJEN LEOPOLD JURCA

DUHOVNIK, PROŠT IN NARODNI DELAVEC V SLOVENSKI IN HRVAŠKI ISTRI († 1988)

Rodil se je v Braniku (Rihemberk). Po slovenski gimnaziji v Gorici in v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je študiral bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v letu m1929. V hrvaški Istri je deloval 33 let, v Kopru pa 26 let. Bil je župnik (Trviž pri Pazinu, Beram, Košćerga, Zamask, Pazin, Koper), prošt (Pazin, Koper), dekan (Pazin, Koper, vršilec dolžnosti pićanskega dekanata, poverjenik škofa Santina za pet hrvaških dekanatov v Istri), v Pazinu ravnatelj pazinskega semenišča, spiritual bogoslovcev, sodniki cerkvenega in ženitvenega sodišča, direktor in kustos cerkvenega muzeja, profesor pastoralke, liturgike in patrologije; v Kopru župnik, generalni vikar in svetovalec škofa Janeza Jenka.
Jurca je bil tudi pisec nabožne literature v hrvaških in slovenskih revijah ter verskih časopisih. V Družini je izhajal njegov podlistek Moja leta v Istri pod fašizmom (v knjižni obliki 1978). V italijanščini je pisal le spomenice oblastem v času najhujšega fašističnega pritiska na Istrane. V njih je dokazoval, da se mora krščanski nauk in evangeljsko oznanilo po božjem, cerkvenem in naravnem pravu oznanjati v materinem jeziku. Hrvatom, Slovencem in Italijanom je dopovedoval, da je narodnost velika dobrina, a da je vera pred narodnostjo in da božja odrešujoča ljubezen vse povezuje v eno samo družino. Jurca je bil med tistimi pionirji, ki so spravili v življenje pazinsko Malo semenišče, v katerem je bilo nekdaj tudi do 300 dijakov ...

LETA 1917 ROJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več v knjigi Karla Gržana Zmagovita ljubezen, ki smo jo izdali pri Ognjišču ob stoti obletnici Izidorjevega rojstva (2017). "Veseli smo, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.

LETA 1919 SE JE RODIL FRANČEK ŠTABUC

BOGOSLOVEC, ŠTUDENT, ŽRTEV PARTIZANSKIH LIKVIDACIJ († 1944)

Na začetku decembra 1944 je blizu rojstnega kraja v Slovenskih goricah padel kot žrtev partizanskih likvidacij študent bogoslovec Franček Štabuc. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1940 je šel v Ljubljano študirat pravo, po treh mesecih pa se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Njegove prve pesmi so izšle v abiturientskem zborniku Majolika. Večina njegove bogate literarne zapuščine je bila uničena, tudi osnutek romana o Turkih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

LETA 1962 UMRLA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA (*1882)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev ...

LETA 1968 UBIT MARTIN LUTHER KING

AMERIŠKI BAPTISTIČNI DUHOVNIK IN BOREC ZA DRŽ. PRAVICE (* 1929)

Pred petinpetdesetimi leti je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee južnjaški rasist ustrelil 39-letnega baptističnega pastorja Martina Luthra Kinga, ki se je po vzoru indijskega voditelja Gandhija boril za pravice ameriških črncev z nenasiljem. »Z nasiljem bomo vse izgubili. Organizirati moramo pasiven odpor.« Za to plemenito prizadevanje je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. V svojih pridigah je pogosto govoril, da je korenina sovraštva strah in da je strah treba premagovati z ljubeznijo.

več:
S. Čuk. Martin Luther King - črni Gandhi, Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen ... Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
• Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
• Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
• Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
• Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
• Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
• Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
• Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
• Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
• Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.
  več ...
  

LETA 1975 UMRL FRANCE ONIČ

PESNIK, "NEZEMELJSKI" PROFESOR BIOLOGIJE (* 1901)

Pesnik France Onič, rojen v Petrovčah v Savinjski dolini, je kot profesor biologije poučeval v več krajih po Sloveniji; po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu je pisal pesmi, za katere je značilna ekspresionistična razvnetost. Izdal je štiri pesniške zbirke, eno pred drug svetovno vojno, tri po njej.

nekaj njegovih verzov:

• Mnogo sem pel o tem, / kar sem ljubil. Mnogo. / In zdaj sem tolikokrat sam / v gozdu moje žalosti. / Toliko dreves je v njem ranjenih, / nagrizle so jih gosenice / neodzivnosti v šotorih tržišča. // Govoril sem jim: Kako? / Je brez cene že moja ljubezen / na starih čolnih hrepenenja / pod antenami sanj?! — / Toda v šotorih tržišča / niso rekli ne na to ne na ono stran. // Vendar ves tak, kakor sem, / moram iti pod zvezdami, / kadar gredo in se utrinjajo. / da zbiram njihove odseve / kakor tople kaplje krvi / v gozdu moje žalosti. ... (V gozdu moje žalosti)
• Glej, še je tu ista daljava / in isti popoldanski svit / in resje, ki v njem sva počila, / in drevja šumeči nakit. // Vse drugo ni več, le tišina, / ki v meni zajela je vse, / kar z mano nekoč je hotelo, / zdaj k zasutim srcem ne sme. // Le neki ptič poje v megli še, / in senca je hušknila v mrak, / svetloba bo v noč dogorela, / o, noč ima hiter korak. // Naj bo, že odhajam. Poglej / mi zvesto še, žena, v oči, / v njih temno, tožečo globino, / ljubezen, ki joče, v nje skrij. (Poglej mi v oči)

LETA 1979 UMRL TINE (VALENTIN) KOS

KIPAR (* 1894)

Zibelka mu je tekla v Češnjicah pri Moravčah. Poklicni študij je začel na obrtni šoli v Ljubljani, nadaljeval pa na kiparskem oddelku akademije likovnih umetnosti na Dunaju, a ga je zaradi vojske moral prekiniti. V javnosti je prvič nastopil leta 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba mladih. Njegova dela so posejana po različnih krajih. V tridesetih letih je bil priljubljen kipar za cerkve. V Ljubljani je za Bežigradom njegova Pieta, na Rakovniku kip sv. Janeza Boska, na Kodeljevem velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

LETA 1993 UMRL JULIJ SAVELLI

NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI (* 1912)

Rodil se je 14. julija 1912. Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. oktober 1912, Sneberje pri Ljubljani, † 3. marec 2000, Ljubljana

Ko so jo leta 1995 izbrali za Slovenko leta, je za marčno Ognjišče (03_1995, stran 44-45) Primožu Krečiču povedala:

- Kaj vas je v teh likih življenjsko najbolj nagovarjalo?

Like sem gradila na osnovi tega, kar sem sama doživljala in videla. Zrasla sem v zelo revnih razmerah. Starša sta se razšla. Mene so dali v rejo. Prišla sem k dobrim ljudem, vendar revnim. Preživela sem to revščino in tudi ponižanje, ki je bilo s tem povezano. To se je vleklo daleč za mano, ljudje so name gledali s predsodki, iz tega poznavanja je raslo tudi moje socialno čutenje, ki sem ga prelila v dramske like.

- Ostali ste pristni in preprosti, daleč od zvezdništva. Prav zato ste bili na odru tako prepričljivi, da vas dramska kritika uvršča med naše največje komike. Kako vam je to uspelo?

To je bilo že vame položeno, je božji dar. Že od malega sem se rada smejala. Zaradi mojega smeha sem imela tudi vedno red manj v vedenju. ^e je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima. Kot igralka ne bi prišla do glavnih liričnih vlog, tam se je vedno gnetlo kandidatov, za komiko pa ni takega drenja. Za to je veliko manj nadarjenih. Poleg tega pa se mora komik tudi malo prenarediti: biti grd, smešen, debel, star. Včasih mi je bilo hudo, ko sem morala vse to početi. Svojevrstni užitek pa je, ko vse to odložiš, potem si misliš, pa saj nisi tak, saj si še kar čeden...

- Svojo globoko žensko dušo ste izrazili v pesniški obliki. Kje so se navdihovale vaše pesmi?

Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja. Imenovati moram Gradnika, zelo rada imam njegovo liriko. Zdelo pa se mi je za malo, da se za ženska čustva zavzema moški, zakaj tega ne napiše ženska? Nobena od takratnih žensk se ni tako lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan. Vse so pisale samo lirično, bolj površinsko. Drugi vzgib je bilo tudi moje delo v gledališču, ki je bilo pretežno povezano s karakternimi vlogami, kjer ljubezen ni imela glavne vloge. Tako nisem imela prilike da bi izrazila svoje žensko čustvovanje, zame je bila ljubezen vedno velik problem. Že prej sem napisala nekaj ljubezenskih pesmi, ki se niso nanašale na nikogar. Ko pa sem spoznala študenta kiparstva Jakoba Savinška, sem začela doživljati najgloblja ljubezenska čustva. V gledališču se nisem mogla izpovedati, zato sem s še večjo vnemo začela pisati pesmi. Pesmi so kar bruhale iz mene.

- V vaših pesmih je močno prisotna tudi materinska ljubezen do sinčka Davida.

Za seboj sem imela polomljen zakon. Vse je bilo narobe, že kot človeka nisva šla skupaj, potem sva hotela to popraviti, pa je prišlo do še večjega poloma. Želja po materinstvu pa je bila zelo globoka. Pisala sem pesmi o otroku, ko sem bila še prepričana, da sploh ne bom mogla zanositi. Zato je bilo razodetje, da sem noseča in da bom imela otroka, nekaj nepopisnega. Je pa tako, ko me doleti velika sreča, se zmeraj privleče tudi nekaj hudega. Vzgajala sem ga z vso ljubeznijo. Bil je priden otrok, ko pa je šel v šolo, se je vse obrnilo na glavo. [e hujša pa je bila njegova predpuberteta in puberteta, v kateri smo se popolnoma razšli. Oče mu je umrl, ko je bil star 12 let, potem se je moj vpliv še zmanjšal. Fant se je vdal alkoholu in končal z rakom na čeljustih. Pred štirimi leti sem ga pokopala. To je vse, kar je ostalo od mojega materinstva. V življenju je treba vse plačati.

- Razumljivo torej, da vaše pesmi govorijo tudi o smrti in umiranju. Kako zdaj gledate na smrt?

Nič se ne bojim smrti, strah pa me je umiranja. Bojim se bolečin, ker nisem noben junak. Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje. Sicer je življenje ena sama martra. Zakaj pa se v življenju trudimo?

- V življenju ste bili obdarovani, znali ste poiskati pot med žarki upanja.

Moje želje so bile vedno v nasprotju z okolico. Bili so dobri ljudje v moji okolici, toda šele tedaj, ko so me sprejeli kot igralko in umetnico, sem prav zaživela. [e polneje pa, ko me je kipar Jakob Savinšek sprejel in ovrednotil v tej moji poklicanosti. Povedal mi je, da imam te in te talente. Zato sem začela takrat najbolj goreti. To so bila moja najbolj ustvarjalna leta - pa tudi njegova. Tedaj sem razumela tisti pregovor, da za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so ponavadi tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum...

- Izbira Mile Kačičeve za Slovenko leta pomeni potrditev tistih vrednot, ki v naši družbi nimajo več tiste teže, vašemu življenju pa so dajale smisel. Kako se počutite v tej vlogi?

Trikrat sem bila nominirana za Prešernovo nagrado. Nisem je dobila. Tam te nagrajuje komisija s strogimi kriterji in merili. Tukaj pa so zame glasovali ljudje, ki jih nikoli nisem videla in jih nikoli ne bom. Poznali so me z ekrana in so brali moje pesmi. Glasovali so brez vsakega pritiska. To je glas ljudi, ki upoštevajo moje delo. Sem, kakršna sem, to ni moja zasluga. Nikoli nisem hotela biti slavna. @elela sem si igrati. To je bil moj največji užitek.

- Za konec bi vas prosili, če nam poveste vašo izkušnjo molitve.

Z Bogom se pogovarjam tako kot se sedaj z vami: s svojimi besedami. Če se mi kaj lepega zgodi, ko grem zvečer v posteljo, se pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, ker je tako dober. To je res iskreno. Povem mu kar mislim, se mu po svoje zahvalim. Saj Bog ne potrebuje časti in hvale. Jezus je bil skromen, on ne rabi himen in vzklikanj. Vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki me posluša, pa če ve, da je zame dobro me usliši, če pa ni, mi pove: "Punca, nikar ga ne lomi, to ni zate!"

Primož Krečič

* 15. januar 1929, Atlanta, Georgia, ZDA, † 4. april 1968, Memphis, Tennessee

Na današnji dan je v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee krogla, ki jo je izstrelil južnjaški rasist, ubila Martina Luthra Kinga. Po zgledu indijskega voditelja Mahatma Gandhija se je boril za pravice ameriški črncev z "orožjem" nenasilja. Za svoja prizadevanja je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova slika je bila naslovnici ugledne ameriške revije Time, ki je bila posvečena Kingu kot "osebnosti leta".

Veličina Martina Luthra Kinga je v tem, da je svoje življenje posvetil prizadevanju, kako povrniti človeško dostojanstvo črnskemu prebivalstvu ZDA (okoli 40 milijonov). To prizadevanje je plačal s svojo krvjo - kot brata John in Robert Kennedy, njegova prijatelja in zaveznika.

Martin Luther King se je rodil 15. januarja 1929 v Atlanti (zvezna država Georgia). Njegov oče Martin je bil baptistični pastor. Mati mu je vedno dopovedovala, da zaradi tega, ker je črnec, ni nič manj vreden kot drugi ljudje in ga tako vzgajala za kasnejše poslanstvo. Oče je želel, da bi Martin postal pastor, toda sin je šel najprej študirat sociologijo ter študij končal z doktoratom, potem pa je v Pensilvaniji študiral teologijo. Tam se je seznanil z naukom Mahatme Gandhija o nenasilju, ki se ga je trdno oklenil, ko je nastopil službo pastorja v revni župniji mesta Montgomery v Alabami. Leto prej (1953) je spoznal Coretto Scott, ki mu je bila takoj všeč in se je z njo kmalu poročil. "Pri ženskah cenim štiri stvari," ji je dejal, ko ji je dvoril, "značajnost, bistrost, trdno osebnost in lepoto. Ti imaš vse štiri." Ljubljena žena mu je rodila štiri otroke: eno deklico in tri dečke.

V tem mestu se je zgodilo nekaj, kar je odločilno vplivalo na Kingovo delo. 1. decembra 1955 črnka Roza Parks, od dela utrujena, ni hotela odstopiti sedeža v avtobusu belcu. Črnci so bili ogorčeni in so hoteli odgovoriti z nasiljem. Pastor King, ki je za ta dogodek zvedel naslednje jutro, je starešine črnske občine prepričal: "Z nasiljem bomo vse izgubili. Organizirati moramo pasivni odpor." In črnci so bojkotirali vse avtobuse v mestu, kar je belcem dalo misliti. Vrhovno sodišče ZDA je odločilo, da je ločevanje črncev in belcev, kot to počno v Alabami, protizakonito. King je s svojim nenasiljem dosegel pomembno zmago in ta uspeh ga je postavil na čelo nenasilnega gibanja za pravice ameriških črncev. Leta 1959 sta z ženo Coretto potovala v Indijo, domovino Gandhija, apostola nenasilja. "V druge dežele lahko potujem kot turist, v Indijo prihajam kot romar. Indija je zame Gandhi," je dejal King. Poslej se je še bolj zvesto držal Gandhijevih načel. 28. avgusta 1963 je vodil velik mirovni pohod črncev v Washington, ki se ga je udeležilo okoli 250.000 črncev. Tedaj je imel svoj znameniti govor "Sanjal sem", v katerem je izpovedal svoje prepričanje, da bodo njegovi črni rojaki prej ali slej dosegli "obljubljeno deželo" enakopravnosti.

Odločno je zavračal nasilje, h kateremu so se zatekali voditelji gibanja Black Power. "Tudi če bi vsi črnci Združenih držav mislili, da se morajo posluževati nasilja, bi se jaz uprl in povzdignil svoj glas ter dajal, da nasilje ne rodi sadov in da na ta način nikoli ne bomo dosegli, kar hočemo!" Ko je pripravljal nov mirovni pohod za pravice črncev, je njegovo življenje pokončal nekdo, ki si je za pravilo izbral nasilje. Ob Kingovi tragični smrti so ZDA razglasile dan žalovanja. Pokopali so ga v njegovem rojstnem mestu Atlanta. Pogreba se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Med njimi je bil tudi Robert Kennedy, ki je dva meseca zatem padel kot žrtev nasilja.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1998) 5, str. 62.

* 4. april 1884, Fossano, Rim, † 26 novembre 1971, Rim

Rodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril "Duhovnik bom!" Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripo­moglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.

Za njegovo življenje in delo je bila "usodnega" pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da "bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja". Bož­ji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.

Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 po­svečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na žup­niji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teolo­gije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semeni­šču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d'Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem pod­ročju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je ved­no bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj '"dober tisk'. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-­pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo "delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi". Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaoblju­be, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot le­to dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo - Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz 'pav­linskega debla' je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Bož­jega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki dela­jo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sest­re Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezu­sa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nad­angela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelav­cev (za laične sodelavce).

Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: "Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati." V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot "list splošnega značaja", a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in pov­prečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.

Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za bleženega..

Silvester Čuk

* 4. februar 1906, Breslau; † 9. april 1945, taborišče Flossenbürg

"Konec je zame začetek življenja"

Njegovo življenje, ki se je s tako trdnim pričevanjem vere in za­upanja v Boga nasilno pretrgalo na vešalih v koncentracijskem ta­borišču Flossenburg, se je pričelo 4. februarja 1906 v mestu Bre­slau/Wroclaw v tedanji nemški Šleziji. Na svet je prišel kot šesti otrok skupaj s sestro dvojčico Sabino. Njegov oče Karl je bil rav­natelj psihiatrične bolnišnice in profesor na univerzi, mati Paula von Hase pa je bila učiteljica. Leta 1912 se je družina preselila v Berlin, kjer je oče postal predstojnik katedre za psihiatrijo in nevrologijo. Med prvo svetovno vojno je padel na fronti najsta­rajši sin Walter in njegovo Sveto pismo so starši podarili Dietri­chu za birmo. Ta dragocena knjiga ga je spremljala vse življenje. Uporabljal jo je za osebno razmišljanje pa tudi za bogoslužna op­ravila, ki jih je vodil kot protestantski pastor. Po zgledu svo­jega deda po materini strani se je namreč odločil za študij teo­logije, ki ga je končal pri enaindvajsetih letih z doktoratom.

S svojo doktorsko disertacijo Sanctorum Communio (Občestvo svetnikov) je vzbudil pozornost v teoloških krogih. Nekaj časa je deloval kot vikar v Barceloni, bil je tudi v Angliji, potem pa se je vrnil v Berlin za asistenta na univerzi. Leta 1930 je dobil štipendijo za enoletno študijsko izpopolnjevanje v New Yorku.

Po vrnitvi v Berlin je postal pastor in duhovniško službo je vršil kot študentski kaplan in katehet, ko je mlade pripravljal na bir­mo. Ko je 30. januarja 1933 v Nemčiji prišel na oblast Hitler, je Bonhoeffer v radijskem govoru opozarjal, kako lahko "Fuhrer" (vod­ja - to je bil Hitlerjev naziv) postane "Verfuhrer" (zvodnik), če nima nad seboj nobenega nadzora. Takrat je izrekel znamenite be­sede: "Kristjani v Nemčiji stojijo pred strašno izbiro: ali svojemu narodu želijo poraz, da bi civilizacija mogla preživeti, ali pa hočejo zmago svojega naroda in s tem uničenje civilizacije." Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozorajala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. V okviru te Cerkve je Bonhoeffer v kraju Finkenwalde ob Baltskem morju vodil semenišče za pridigarje. Dan so pričenjali s polurnim jutranjim premišljevanjem na podlagi Svetega pisma in iz njega iz­brali vsak dan en stavek-vodilo. Septembra 1937, ko so bili fant­je na počitnicah, je semenišče zasedel gestapo in ga zaprl. Že leto prej so Bonhoefferju prepovedali predavati na univerzi, od januarja 1938 ni smel prihajati v Berlin, od marca 1941 pa ni več smel javno nastopati ne z govorjeno ne s pisano besedo. Takrat je bil v tesnih stikih z nemškim protinacističnim gibanjem, vključen je bil tudi v protiobveščevalno službo admirala Canarisa.

V svoji knjigi Etika, ki je izšla šele po njegovi smrti (1949), je zagovarjal načelo, da ima krščanska vera pomembno vlogo na vseh področjih (delo, vzgoja, uprava) in da je Cerkev odgovorna tudi za javno življenje. 5. aprila 1943 so ga aretirali in odpeljali v vojaški zapor Tegel v Berlinu. Od tam je pisal številna pisma svojim staršem, zaročenki Mariji von Wedemayer, ki je bila osem­najst let mlajša od njega, in prijateljem. Ta pisma razodevajo njegov notranji mir, ki je izviral iz povezanosti z Bogom. 20. ju­lija 1944 je spodletel atentat na Hitlerja in 12. septembra je gestapo odkril formaine dokaze o Bonhoefferjevem sodelovanju pri načrtovanju atentata. "Če vidim, da nor voznik usmeri avtomobil v skupino nedolžnih ljudi ob cesti, kot kristjan ne morem križem rok čakati, da pride do nesreče. Moram skušati iztrgati krmilo iz rok tega voznika." Kmalu zatem je bil prepeljan v gestapovske za­pore. Ko so se z vzhoda že oglašali sovjetski tanki in so zavezni­ška letala naznanja bližajoči se padec tretjega rajha in konec vojne, je bil 39-letni Dietrich Bonhoeffer s štirimi drugimi tova­riši usmrčen. Kot žrtve nacizma so bili ubiti še trije ožji člani družine: brat Klaus in dva svaka.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4, str. 81.