t* 23. avgust 1486, Vipava, † 28. marec 1566, Dunaj

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

"Slovenščina mi je delala mnogo preglavic"

Izšel je iz razvejane plemiške rodbine Herberstein, na Štajerskem izpričane že v 12. stoletju. Razširila se je na vse strani: v Istri so imeli v lasti Lupoglav, v slovenskem delu Štajerske Hrastovec v Slovenskih goricah, na Kranjskem pa Vipavo (od 1470 do srede 16. st.). Cesar Friderik III. jim je podelil gornji vipavski grad (pod tem imenom se prvič omenja leta 1275, spodnji vipavski grad Tabor pa dobrih petdeset let pozneje).

Tukaj je tekla zibelka Sigismundu, ki je zagledal luč sveta 23. avgusta 1486 kot tretji sin Lenarta in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je že takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil tudi slovenskega jezika, kar rojenemu Nemcu ni bilo lahko. Sam je priznal: "Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavic." Kasneje pa mu je dobro služila, ko je potoval po raznih deželah, zlasti v Rusijo. Potem se je šolal pri sorodniku stolnem proštu v Krki na Koroškem, od koder ga je kuga pregnala na Dunaj. Pri sedemnajstih letih je na dunajski univerzi dosegel bakalavreat (prvo stopnjo akademske izobrazbe) in se vrnil v Vipavo kot izobražen viteški mladenič. Postal je vojak: izkazal se je v vojni proti Ogrom in proti Benečanom v spodnjem Posočju in v Istri. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514 povzdignil v plemiški stan in ga poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Od tedaj je v službi cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravljal mnoge zahtevne diplomatske naloge in sicer zelo uspešno zaradi bogatih izkušenj, znanja jezikov (obvladal jih je sedem) in telesne vzdržljivosti.

Diplomat in popotnik v cesarski službi

Sigismund Herberstein je kot cesarski odposlanec potoval v številne dežele tedanje Evrope: na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, večkrat na Madžarsko in Poljsko, dvakrat v Rusijo. Na ta službena pota se je odpravljal ne le kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Skrbno si je zapisoval vse: podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš - vse ga je zanimalo. Svoje prvo diplomatsko nalogo je opravil leta 1515, ko je bil navzoč pri srečanju avstrijskega cesarja z ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Leta 1516 ga je cesar poslal k danskemu kralju in med potjo se je sestal s tremi nemškimi volilnimi knezi. Istega leta je dvakrat potoval v Švico, naslednje leto kar dvakrat k poljskemu kralju Sigismundu, pri katerem se je ustavil med svojim prvim potovanjem k velikemu knezu v Moskvo, od koder se je vrnil po skoraj sedemnajstih mesecih. Cesar Maksimilijan I. ga je poslal v Moskvo zato, da bi moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. ponudil cesarjevo prijateljstvo s prošnjo, da se spravi s poljskim kraljem Sigismundom, s katerim je bil v dolgem in hudem sovraštvu. Pogajanja so se dolgo vlekla in v tem času je Herberstein proučeval šege in običaje ter življenje Rusov. Tudi ruskega jezika se je toliko naučil, da ni več potreboval tolmača. Po vrnitvi domov so ga čakala nova poslanstva v razne evropske dežele. Leta 1526 se je drugič odpravil na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama zaradi večje varnosti pred Turki, ki so tedaj napadali Evropo. Svoji službi je bil zvest do smrti: umrl je 28. marca 1566 na Dunaju, v osemdesetem letu življenja.

Herbersteinovi 'moskovski zapiski' so znanstveni

Pri vseh svojih diplomatskih nalogah in poteh je Sigismund Herberstein našel čas, da je opisal svoje vtise z dveh potovanj v Rusijo in jih oddal v tiskarno. Leta 1549 so izšli na Dunaju v knjigi z naslovom Rerum Moscovitarum Comentarii, v slovenskem prevodu Moskovski zapiski. Delo je v latinščini doživelo deset izdaj, vsaj tolikokrat pa tudi v nemškem, italijanskem, češkem in ruskem jeziku. "Herbersteinovi Moskovski zapiski so postali tako popularni ne samo zaradi snovne novosti in zanimivosti, plastične pripovedi in ilustracij ter kart, marveč tudi zaradi velike strokovne solidnosti in zanesljivosti," je zapisal Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstvenikov, Ljubljana 1990)."Herberstein se je vselej izredno skrbno pripravljal na svoja potovanja, vedno je poprej preštudiral vse dostopno gradivo... Kadar je šlo za neverjetne pripovedi, ki jih je bil tisti čas o malo znanih deželah poln, jih je sicer zabeležil, ni pa jim verjel, če zanje ni našel zanesljivih dokazov... Lahko rečemo, da je svoja potovanja pripravljal, opravljal in opisoval na način, ki zasluži oznako 'znanstveni'." Utemeljena je sodba Branka Marušiča, da je bilo Herbersteinovo delo "izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere. Znanstveni svet še danes posveča Herbersteinovim moskovskim zapiskom veliko pozornost." Njegov potopis je v slovenščino prevedel p. Modest Golia, križniški redovnik. Izšel je leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski, z opombami, Herbersteinovo biografijo in bibliografijo.

LETA 1713 ZAČNE

VELIKI TOLMINSKI KMEČKI PUNT

Tolminski punt je bil zadnji kmečki upor na Slovenskem. Izbruhnil je najprej zaradi državnih davkov na meso in vino, nato pa so ga kmetje razširili še na urbarje in zahtevali 'stare pravice'. Začel se je uspešno, potem pa so ga zatrli mušketirji iz Vojne krajine. Štiri voditelje upora so usmrtili. Tej tragediji je Alojz Gradnik posvetil ciklus pesmi Podobe tolminskega punta. Vtisnjena je tudi na grb občine Tolmin.

LETA 1770 UMRL GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

SLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI (* 1696)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji ... Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti ... . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

LETA 1845 ROJEN WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK († 1937)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1899 ROJEN JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1947)

Rojen je bil pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko. Po končani gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko, bil uradnik in med vojno interniran. Pisal je ljudske povesti, novele in črtice iz kmečkega življenja in je eden njenih najvidnejših predstavnikov. Dogajanje je dogajanje navadno postavil v svoje domače okolje: okrog Škofje Loke, grapa Hrastnica, Sv. Ožbolt, Sv. Andrej nad Škofjo Loko in druge vasi do Polhovega Gradca. Njegova najbolj znana povest Mlinar Bogataj je doslej izšla že dvakrat pri Mohorjevi, prvič jo je v program založbe uvrstil že Fran S. Finžgar leta 1942, v času kulturnega molka, ki so ga uvedli oefovci. Finžgar pa je vedel, da tiskanje slovenskih knjig ni sodelovanje z okupatorjem ampak še kako pomembno za ohranjanje slovenske narodne zavesti. Slovenska knjiga je med vojno lahko izhajala samo v ljubljanski pokrajini (pod italijansko okupacijo) - takrat so izhajale knjige Slovenčeve knjižnice.

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1903 ROJEN VINKO ŽITNIK

PESNIK († 1980)

Doma iz Grosuplja, delal na kmetiji, bil nekaj časa poštar, nato je leta 1929 končal podčastniško šolo in postal orožnik (čin narednika). Po vojni je odšel v begunstvo v Italijo, bil je interniran, potem pa se je izselil v Argentino, kjer je živel po različnih župnijah, pomagal pri lazaristih, potem je bil hišnik v Slovenski hiši, do smrti je živel v Slovenski vasi pri Buenos Airesu. Pisal je posvetne in nabožne pesmi z impresionističnimi in ekspresionističnimi značilnostmi, glavni vir in navdih je bilo slovensko podeželje, ljubezen, vera in pokrajina. Vzore je iskal pri Prešernu, Jenku, Gregorčiču ... Oblika, metrika in rime njegovih pesmi so brezhibne, metaforika in jezik pa precej neizviren ... Prvo pesem je objavil leta 1928 (Božja roka), leta 1937 pa so pesmi izšle tudi v samozaložbi (Pomlad). Objavljal je tudi v begunstvu, po naselitvi v Argentini je pisal v Meddobje. V Grosupljem je pisal tudi gledališke igre in nastopal tudi kot igralec.

nekaj njegovih verzov:

• Ta ostri čas v srce se mi zasaja / kot mrzlo, okrvavljeno rezilo; / vse, kar je v meni prej pokojno klilo, / cvetelo v blaženem zavetju maja / in k soncu, k Bogu se smehljaje vilo / in oprijemalo se duri raja - / se grudi v lastni krvi; z zadnjo silo / se vzpenja k meni in mrtvo ostaja / kot plen pokončevalca, ki divja / čez lice razdejanega sveta . .. (Ta ostri čas)
  
• Ne, tiste dni ne bom več mogel spati; / srce se bo zbudilo kakor brst / in rdeči nageljni v svetlobi zlati / pognali bodo v sončne dni skoz prst. // In trgali jih bodo prstki beli / cvetočih deklic tiste mile dni, / na mladih prsih bodo jim dehteli, / bleščali se kot moja srčna kri. (Pomladi izza groba)

LETA 1917 ROJEN JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ († 1965)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

LETA 1927 ROJEN BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR († 2013)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

LETA 1927 ZAČNE V LJUBLJANI DELOVATI

PRVA AVTOMATSKA TELEFONSKA CENTRALA

Za izumitelja telefona velja Anglež Graham Bell, ki je svojo napravo predstavil leta 1878. Ljubljana je dobila prvo državno telefonsko omrežje leta 1897, ko je bila vključena v medkrajevni telefonski promet na liniji Dunaj–Trst. Takrat je bila v Ljubljani le ena javna telefonska govorilnica, v vsem mestu pa samo 66 naročnikov. Hitrejši razvoj telefonije je omogočila prva avtomatska telefonska centrala v Sloveniji z zmogljivostjo 3.000 številk, ki je začela delovati na današnji dan.

LETA 1929 ROJEN ŽARKO PETAN

pisatelj, gledališki režiser († 2014)

Rodil se je v Ljubljani leta 1929, potem pa se je kot otrok in mladostnik moral seliti (v Zagreb, Trst ...), kakor so od njegove družine velevale zgodovinske okoliščine. Med vojno je ostal pri redovnikih na Hrvaškem, potem se je vrnil v Maribor. Največ šolanja je opravil na Hrvaškem, nekaj v Trstu in Mariboru, fakulteti pa v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral na Ekonomski fakulteti, leta 1977 pa še na Akademiji za igralsko umetnost. Usodno ga je zaznamovala nacionalizacija očetove kavarne Astoria v Mariboru, ki je očeta izredno potrla, pozneje pa še zapor, kamor so ga nedolžnega vtaknili komunisti (1959 je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili). V samici je začel sestavljati kratke in satirične stavke, vse je ohranjal v spominu in kasneje zapisal. V življenju se je tako nabralo skoraj 10.000 aforizmov in njegovo ime je v svetovnih antologijah aforistov .... Veliko je pisal (»Človek, ki veliko prestane, lahko piše knjige«), predvsem romane, novele, gledališke, radijske in televizijske igre, pesmi in eseje, tudi za otroke. V središču njegovega pisanja sta bila vedno satira in humor... Naštejemo lahko blizu sto prevodov, in okrog 80 slovenskih naslovov, njegova dela so bila prevedena v številne tuje jezike (27) ... Bil je poleg pri ustanavljanju Odra 57 v Dramo in MGL je prinašal novosti evropskih del. Režiral je po Jugoslaviji in po svetu in mednarodni leksikoni ga uvrščajo v svetovni režiserski vrh skupaj s tako zvenečimi imeni kot sta npr. Chaplin ali Bergman. Leta 1966 je dobil nagrado Prešernovega sklada, zlati red za zasluge leta 2004 ter nagrada mesta Maribor - Glazerjeva nagrada za življenjsko delo (2007) ...

več:
B. Rustja, Pisatelj in režiser Žarko Petan. "Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Dokler sem molčal, so se vsi strinjali z menoj.
  
• Bedak, ki napiše še tako veliko bedarijo, bo vedno našel še večjega bedaka, ki bo to objavil.
  
• Nikar ne spoznaj samega sebe, boš razočaran.
  
• Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati.
  
• Politiki so podobni utopljencem. Bolj jim teče voda v grlo, bolj kričijo.
  
• Poštenje je žlahtnejše od znanja: znanje se lahko izkoristi za nepoštena dejanja.
  
• Pameten človek se nikoli ne zanese samo na svoje možgane.
  
• Moji aforizmi so praviloma enovrstični. Da mi ne bi mogli očitati, da pišem med vrsticami.
  
• Bog je ustvaril dober svet. Potem pa so ga ljudje toliko časa popravljali, da so ga povsem skazili.
  
• Slovenci smo, žal, s svojim »prilagajanjem« komunizmu izgubili moralo. Nimamo je več – poglejte javno in politično življenje. Je laž še nemoralna?
  
• Komunizem ni bil nikoli moralen. Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast!

LETA 1963 UMRL BOGOMIR MAGAJNA

PISATELJ, ZDRAVNIK IN UREDNIK (* 1904)

Pisatelj Bogomir Magajna, doma iz Vrem pri Divači, po poklicu zdravnik za duševne bolezni, je napisal in zapisal več prisrčnih legend o Mariji. Prva je posvečena Vremski Mariji, zavetnici njegove domače cerkve. V knjigi Marija v slovenskih legendah (Ognjišče 1987) je sedem njegovih legend. Zelo ljubka je tista, ki govori o Mariji, ki je v svoji materinski ljubezni podojila človeško dete, ki je neutolažljivo jokalo.

več:
S. Čuk, Bogomir Magajna: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2004), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.
  
• Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.
  
• Človek, ki hoče narediti nekaj velikega, se mora odreči vsemu, kar bi bilo le njemu samemu v korist.
  
• Dete neutolažljivo joče in joče. Angelci se čudijo in vprašujoče p­ogledujejo Marijo. Marija pa se smehlja. Na klopi poleg zibelke sedi in reče:"Samo mati lahko potolaži človeško dete, kadar se joče, zakaj iz matere je dete rojeno in iz matere hoče živeti in se umiriti. Vi, angelci, pa ste bili brez mater rojeni, zato tega ne morete vedeti. Prinesite mi dete v naročje!" Drug za drugih pohite angelci k zibeli, ga vzdignejo in lahko nesejo Mariji, ki ga vzame v svoje naročje. Z levico objema nebeška mati Marija človeško dete, z desnico si odpenja belo srajco, si razgalja prsi, ki so polne življenja, jih ponudi otroku v ustece. (Bogomir Magajna, Legenda o Mariji dojilji).
  
• Metulj dneva išče sonce, metulj mračnjak beži za temo... So ljudje, ki so se odločili za dan, in ljudje, ki jim je draga noč. Strašno pa je tistim, ki so ustvarjeni za luč, pa morajo tipati v megle.
  
• Razum ne more priznati večnosti - človek pa ne bo zadovoljen, dokler ne podaljša svojega življenja v večnost. Človek ne more biti srečen, dokler ne zmaga smrti, preko katere ne more razum.
  
• Ni svobode za enega človeka ..., dokler ni svobodna zemlja, na kateri se je rodil, dokler niso svobodni tisti, ob katerih je rasel. Samo en človek ne more biti svoboden. Svobodni morajo biti vsi.

LETA 1968 UMRL JURIJ ALEKSEJEVIČ GAGARIN

RUSKI ČASTNIK, VOJAŠKI PILOT, KOZMONAVT (* 1934)

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja. Ko je Gagarin zapuščal Zemljino ozračje, naj bi baje dejal: »Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga«, 45 let kasneje pa so Sovjeti priznali, da so mu te besede namerno podtaknili in jih je v resnici izrekel Nikita Hruščov na nekem partijskem sestanku ... Gagarinov sodelavec Valentin Petrov je namreč povedal, »da je bil Jurij, kot vsi Rusi, krščen, in kot vem, je bil tudi vernik, in gotovo ne bi bil izrekel takih brezverskih besed.« V Ognjišču 05_1968 je bila v zvezi s tem zapisana novica, kako je bil po srečnem pristanku na sprejemu v Moskvi tudi patriarh Aleksej in visok verski dostojanstvenik iz Libanona. Gagarin mu je takrat rekel: »Blagoslovite me, oče, ker prihajate iz Svete dežele, kjer se je rodil in umrl Jezus. Vedite, oče, moja vera je silnejša kot moč rakete, ki me je ponesla v vesolje.« Jurij Gagarin je umrl v letalski nesreči, star komaj 34 let

LETA 1972 UMRL PADRE MARIANO

ITALIJANSKI REDOVNIK, KAPUCIN, PRVI TELEVIZIJSKI MISIJONAR (* 1906)

"Če bi sveti Pavel, veliki apostol narodov živel danes," pravijo mnogi, "bi oznanjal evangelij po televiziji in drugih sodobnih sredstvih družbenega obveščanja." Tako je pred več kot petdesetimi leti, ko je bila televizija še "v povojih", delal slavni italijanski kapucin Padre Mariano, ki je od zadnje nedelje v januarju leta 1955 pa vse do svoje smrti, 27. marca 1972, vodil najbolj uspelo in najbolj gledano versko oddajo v Evropi - oddajo "Vera danes", ki je bila na sporedu italijanske televizije vsak torek in jo je redno spremljalo okoli 15 milijonov ljudi, vernih, manj vernih pa tudi nevernih. Vsem se je priljubil s svojo človeško širino in prisrčnostjo, zabeljeno s kančkom humorja. Do srca jim je šel njegov pozdrav "Mir in dobro vsem" (Pace e bene a tutti).

več:
S. Čuk, Padre Mariano. Prvi televizijski misijonar: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2006), 22.23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Nenehno imamo Kristusa v ustih, toda veliko premalo v srcu in v dejanjih.
  
• Nikoli se ne pritožujmo, da nimamo priložnosti biti bližnji Jezusu! On mi je nenehno blizu v mojih bratih in sestrah.
  
• Ne govori: to se mene ne tiče. Vsi smo na neki način odgovorni za duše, ki jih Previdnost pošilja na našo pot. Dajmo vsaj živ in prepričljiv zgled (mar ni to največ?) resnično krščanskega življenja.
  
• Veliko lažje je umreti ustreljen ali obglavljen za neko idejo, kot pa za to idejo živeti dvajset, trideset let, ne da bi je nikoli ne zatajili.
  
• Pozabljamo na nadnaravno vrednost trpljenja; pozabljamo, da nam Jezus pošilja trpljenje ne zaradi trpljenja samega, ampak zato, da bi se po trpljenju bolj približali Njemu.
  
• Kdo so svetniki? Ljudje, kakor mi. Spočetka so pogosto celo manjši od nas. Toda verovali so ljubezni, verovali so v moč ljubezni in so se trudili to ljubezen živeti.
  
• Odpuščanje je več kot dar. Samo kdor je sposoben darovati, ampak zares darovati, lahko svoj dar povzdigne do viška odpuščanja.
  
• Svetnik je tiho glasbilo v rokah Ljubezni.
  
• Ljudje? Vedno bolj sem prepričan, da so vsi, najsi bodo rumeni, rdeči, črni ali beli, bolj nesrečni kot pa krivi. Vsi bi bili boljši, če bi bil boljši jaz.

LETA 1983 UMRL ANTON GRAD

FILOLOG, PREDAVATELJ IN AKADEMIK (* 1907)

Za študij romanskih jezikov (italijanščine in francoščine) pa tudi angleščine so nepogrešljivi učbeniki in slovnice teh jezikov, ki jih je sestavil slovenski jezikoslovec Anton Grad, dolgoletni profesor za romansko filologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. S svojega področja je napisal veliko znanstvenih razprav in člankov.

27. marec

• svetovni dan gledališča

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. januar 1904, Gornje Vreme, † 27. marec 1963, Ljubljana

Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj

Bogomir Magajna je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Starši so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino. V družini so bili štirje otroci: devet let starejši brat France je po vrnitvi iz Amerike (1922) prevzel domačo kmetijo, uveljavil pa se je tudi kot strokovni (predvsem s področja sadjarstva) in leposlovni pisatelj (obdelal je ljudske anekdote in jim dal literarno obliko: izšle so v knjigah Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih in Samo za objokane ljudi). Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razrede ljudske šole je obiskoval v Vremskem Britofu, nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot gojenec katoliškega zavoda Marijanišče je končal klasično gimnazijo, po maturi se je odločil za študij medicine. Ta študij je začel v Ljubljani, končal pa v Zagrebu leta 1930. Zatem je služil kot vojaški zdravnik, nekaj časa v Sarajevu, nato v Logatcu. V Sarajevu je končal povest Gornje mesto, ki jo je začel pisati že kot študent medicine v Zagrebu, v Logatcu pa je dobil pobudo za svojo povest Graničarji (1934). Po prihodu v Ljubljano se je na pobudo prof. Alfreda Šerka specializiral za psihiatra in je do okupacije deloval kot zdravnik v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Italijani so ga internirali, po kapitulaciji Italije pa je do konca vojne deloval kot partizanski zdravnik, po vojni pa je postal upravnik bolnišnice za duševne bolezni v Polju pri Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti 27. marca 1963. Dobrih trideset let je opravljal pomembno delo na področju zdravstvene prosvete. Sodeloval je pri raznih časopisih, po vojni zlasti pri Kmečkem glasu, kjer je vodil Kotiček za zdravje. Imel je predavanja na radiu in po raznih krajih Slovenije, napisal je tudi več tisoč osebnih odgovorov.

"Ukradli so nam besedo in smeh"

Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja "zaznamovanih". Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: "Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji." Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. "Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi... V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa" (Zoltan Jan).

Mladinski pisatelj in zapisovalec legend

Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova "umetna pravljica" Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je "kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok," je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih "neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom." Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).

Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 1, str. 42.

* 22. maj 1906 – Rim; † 27. marec 1972

"Bradati kapucin", kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala - ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: "Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha."

Naš "televizijski misijonar", prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti - 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. "Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem." Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim "ovčicam" je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.

Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot "služabnika besede". Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov "Vedra hiša"(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike "Četrt ure vedrine". Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo "V družini", ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je "kamen spotike" za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko "Kdo je Jezus" (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: "Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača." Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: "Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju." Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.

LETA 1770 ROJEN LUDWIG VAN BEETHOVEN

NEMŠKI SKLADATELJ FLAMSKEGA RODU († 1827)

Poznavalci pravijo, da je med vsemi glasbenimi umetniki v zgodovini glasbe najbolj odločilno vlogo odigral Beethoven, rojen v Nemčiji (1770), umrl na Dunaju. Njegovo umetniško pot delimo na tri obdobja: učno (do 1800), do 1817 je trajalo drugo obdobje, za katero je značilna naraščajoča naglušnost, v obdobju zrelosti je ustvaril največje umetnine (Missa solemnis, Deveta simfonija).

več:
S. Čuk, Ludwig van Beethoven: Priloga, v Ognjišče 12 (2020), 46-53.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če ti je samoto naložila Božja volja, se je ne smeš bati.
  
• Življenje je strašna preizkušnja. Sili vas k dejavnosti, poriva vas naprej, polno je neizprosnih in bridkih spopadov. Vzdigneš se do nebeških višav, da padeš do brezen pekla. In ko si opomoreš, takrat razumeš, da je bila med vsemi dobra samo ena stvar, da je ena sama stvar imela neko vrednost, neko resnično pomembnost, neki cilj - to, da si iskal Boga, mnogokrat ne da bi bil vedel.
  
• Narediti moramo čim več dobrega, nad vse moramo ljubiti svobodo in nikoli ne smemo izdati resnice.
  
• Križi v življenju človeka so kot križi v glasbi: označujejo višaj.

LETA 1838 ROJEN JANEZ MENCINGER

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC IN ODVETNIK († 1912)

V Brodu pri Bohinjski Bistrici se je na današnji dan rodil slovenski pripovednik in publicist Janez Mencinger (umrl 1912). Med študijem na Dunaju je bil v stikih z vajevci in Stritarjem, tam se je odločil predvsem za pripovedništvo. Mladostno prozo, ki je bila večinoma objavljena v Slovenskem glasniku (1859–1865), predstavljajo kmečke realistične povesti Jerica, Vetrogončič, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje. S povestjo Zgubljeni pa spet najdeni sin (1860) je bil prvi izvirni avtor Slovenskih večernic. Za drugo obdobje, ki se je po daljšem premoru začelo z ustanovitvijo Ljubljanskega zvona (1881), v katerem je objavljal, pa je značilno poučno vzgojno in družabno zabavno pripovedništvo. Znan je po svojem utopičnem romanu Abadon (s podnaslovom »bajka za starce«) po zgledu ameriškega pisatelja in socialista Bellamyja, v katerem svari pred posledicami gmotnega napredka, in najboljšem delu – potopisnem eseju Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal slovenske kulturne in zgodovinske razmere ter oživil spomine na svoje sodobnike.

več:
S. Čuk, Janez Mencinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vest, hči vere, je tista nikdar speča opominjevalka, ki nam vedno glasno govori, kaj je prav, kaj napačno in da naj poravnamo, kar smo zakrivili. Vest šele dela nravstvene resnice trdne ter stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
  
• Drugim, ki drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali zato, da bi se jim laskali; kadar nam je povedati svojo pravo pošteno misel, jo povejmo glasih no, da se bo razumela razločno. Zakaj kdor zataji svojo misel, zataji svoje poštenje.
  
• Čim ožje je človeku duhovno obzorje, tem širša mu je osebna razdražljivost. Če imaš opraviti s takim človekom, ne dotikaj se slabosti niti njegovih niti njega svojcev.
  
• Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo ne nižjih ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva, naj bodo tako preproste in samoumevne, da smemo njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem človeku.
  
• Naša morala bi bila malo vredna, ako bi človek svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala torej potrebuje močnejše zaščitnice, in to je vera.
  
• Zlato je najtežja reč na svetu. Zato ni čudno, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu mrje njih poštenje.
  
• Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zato oprezno ravnaj z resnico.

LETA 1884 UMRL JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC (* 1798)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo "Vse za vero, dom, cesarja!". Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

LETA 1905 ROJEN VIKTOR FRANKL

AVSTRIJSKI NEVROLOG IN PSIHIATER († 1997)

Rodil se je na Dunaju, kjer je tudi študiral in leta 1930 doktoriral iz medicine, kasneje pa še iz filozofije. Zelo ga je zaznamovala tudi izkušnja nacističnega taborišča Theresienstadt, ko je moral svoja spoznanja o »kljubovalni moči duha« v lastnem življenju kot Jud preizkusiti na najbolj krut način. Preživel je štiri taborišča smrti, tehtal je le 38 kilogramov, izgubil ženo, brata, starše ... Ko se je vrnil na Dunaj je namesto obupa iz njega prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Po vojni je bil profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, veliko pa je gostoval po svetu (menda je predaval na 209 univerzah na vseh celinah in prejel okrog trideset častnih doktoratov) veliko na ameriških univerzah , v Kaliforniji so tudi ustanovili katedro za logoterapijo – šolo psihoterapije, katere utemeljitelj je bil. Ta smer je v strokovnih krogih znana tudi kot tretja dunajska šola psihoterapije. Frankl je poznal tudi prvo in drugo (psihoterapijo Sigmunda Freuda, in individualno psihologijo Alfreda Adlerja), vendar je šel svojo pot. Frankl je avtor številnih knjig o logoterapiji. Ta se ukvarja predvsem s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Po logoterapiji je človekovo prizadevanje, da bi v svojem življenju našel smisel, njegova glavna gonilna sila. Frankla smo spoznali tudi v Sloveniji s pomočjo dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša in po delovanju Inštituta Antona Trstenjaka ter s prevodi njegovih del (Zdravnik in duša, Volja do smisla, Kljub vsemu rečem življenju da - vse MD Celje), dvakrat pa je tudi obiskal Slovenijo (1992 je predaval v unionski dvorani o smislu, ki je najboljše zdravilo proti samomoru).

več o obisku V. Frankla v Sloveniji v Ognjišču 12_1992)

nekaj njegovih misli:

• Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornost za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.
  
• Našel sem smisel svojega življenja s tem, da sem drugim pomagal najti smisel njihovega življenja.
  
• Pravila igre življenja od nas ne zahtevajo, da za vsako ceno zmagamo, temveč da se nikoli ne nehamo bojevati.
  
• Strpnost ni v tem, da z drugim delim njegovo mnenje, ampak le v tem, da mu priznavam pravico do drugačnega mnenja.
  
• Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o "njem", temveč ga moremo ogovarjati samo kot "ti".
  
• Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanja. Ni na njem, da bi spraševal, temveč življenje sprašuje njega, on pa mora življenju odgovarjati in za življenje prevzeti odgovornost.
  
• Človek ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.
  
• Biti svoboden je malo, je nič – če ne veš, čemu. Toda tudi biti odgovoren še ni vse – če ne veš, pred kom.
  
• Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim; ampak kar darujem, dobi vrednost.
  
• Človeku se moram zazdeti vreden ljubezni, potem me bo tudi ljubil.
  
• Če človek najde smisel, tedaj (ampak resnično samo tedaj) je srečen po eni strani, kajti po drugi strani je tedaj tudi zmožen trpljenja.
  
• Trpeti pomeni delovati in rasti. Pomeni pa tudi zoreti. Kajti človek, ki preraste samega sebe, dozoreva v sebi.
  
• Življenje dobesedno do svojega zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla.
  
• Radi govorimo Kjer je volja, tam je pot. Upam si trditi: Kjer je cilj, tam je volja.
  
• Upravičeno smemo tisto ali tistega, kateremu govorimo, na katerega se obračamo, ko smo čisto sami s seboj, imenovati Bog.

LETA 1920 UMRL AVGUŠTIN STEGENŠEK

DUHOVNIIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR (* 1875)

V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.

LETA 1941 ROJEN JOŽE FELC

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (+ 2010)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. "Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.": Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

• Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
• Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
• Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
• Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
• Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

LETA 1944 UMRL ANTON BREZNIK

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA (* 1881)

Anton Breznik je kot mlad duhovnik na željo škofa Jegliča šel v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne, in Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več:
S. Čuk, Anton Breznik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2001), 22-23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
• Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

LETA 2008 UMRL ALOJZIJ GERŽINIČ

SKLADATELJ IN PROFESOR (* 1915)

Številni ugledni Slovenci, ki so zaradi svoje zvestobe vere in krščanskim načelom morali po zavladi komunizma morali zapustiti domovino, je bil tudi skladatelj, slavist in pisec znanstvenih del Alojzij Geržinič. Bil je vsestranski delavec med Slovenci v Argentini kot profesor in pisec šolskih ter drugih knjig. V matični domovini je nepoznan, ker je spadal med 'zamolčane'. Kot odličen skladatelj je napisal oratorij 'Irenej Friderik Baraga' na besedilo pesnika Vladimira Kosa.

več:
S. Čuk, Od Save do Srebrne reke. (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2016), 120.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 * 26. junij 1881, Ihan pri Domžalah, † 26. marec 1944, Ljubljana.

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da na­rod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.

Rad bi deloval "kot duhovnik na kmetih"

Njegovo življenje in delo je z veliko ljubeznijo opisal prof. Ja­kob Šolar na začetku knjige Življenje besed, Breznikovih izbranih spisov, ki jih je on uredil (Založba Obzorja, Maribor 1967). Anton Breznik se je rodil 26. junija 1881 v Pekletovi kajži v Ihanu kot prvi otrok očeta Antona, ki se je zaradi telesne šibko­sti preživljal s prodajanjem blaga po sejmih, in matere Terezije Orehek. Oče je brez prave bolezni shiral in ugasnil v 68. letu življenja (1922), mati pa je učakala 88 let (+ 1938). Bila je ču­dovita žena, prava zakladnica ljudskih izročil in ob njej si je Anton ostril čut za ljudski govor. Na svojo mater je bil otroško navezan, prav tako je vse življenje ostal povezan s svojim bratom in tremi sestrami (ena od njih je bila mati sedanjega ljubljan­skega nadškofa Franca Rodeta). V šolo je začel hoditi s šestim letom in ihansko enorazrednico je obiskoval šest let. Jeseni 1894 je šel v gimnazijo v Ljubljano, ki je imela takrat osem razredov. Kot dijak je v okolici Ihana zbiral ljudske pesmi za zbirko Slo­venske narodne pesmi, ki jo je urejal dr. Karel Štrekelj, profe­sor slavistike na univerzi v Gradcu. Breznik je želel iti v Gra­dec, kjer bi študiral hkrati bogoslovje in slavistiko. Po maturi leta 1902 se je odločil za študij bogoslovja v Ljubljani, vendar pa se ni izneveril svoji slavistični žilici. Kmalu se je vživel v semeniški red in začel misliti na to, da bo "kot duhovnik na kmetih" raziskoval naša narečja, ki so ga v tem času posebej za­nimala.

"Slovničar, ki ni učil slovnice"

Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljan­ski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre štu­dirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist - zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let - vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni "moril" s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnič­na vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, naj­raje domov v Ihan.

Njegova slovenska slovnica in pravopis

Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil se­stavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zde­la nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala druž­bo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravo­pis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z ges­tapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljuč­nico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. "Tudi smrt je dočakal do­stojanstveno," pričuje prof. Jakob Šolar.

* 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško

Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tomin­šek je o njem zapisal, da "v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan". Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve le­ti pred smrtjo: "Tukaj vstajenja čaka - dr. Janez Mencinger - advo­kat. - Svojega življenja pravdo je začel - 26. 3. 1838 - in nedo­vršeno končal - (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva."

"JAZ SPLOH NIMAM NIČ BIOGRAFIJE"

"Mencingerjevo zunanje življenje pač ni bilo burno in polno nena­vadnih dogodkov," je zapisal Anton Vodnik. "Zato pa je bilo tem pomembnejše njegovo notranje življenje. Sam se je tega zavedal, ko je zapisal, da človek nima življenja zunaj sebe, ampak v sebi." V duhu te modrosti je o sebi rekel: "Jaz sploh nimam nič biografi­je!" Seveda jo ima! Izšel je iz stare kmečke rodovine Kovačevih/ Grogarjevih na Brodu pri Bohinjski Bistrici, kjer se je rodil 26. marca 1838. Lepota rojstne doline, obdane z veličastnimi gorami, se mu je vtisnila v dušo in tudi dogajanje večine njegovih spisov je postavljeno v Bohinj. Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v Ljubljani. Do petega razreda je bil goje­nec Alojzijevišča, vsa gimnazijska leta je bil odličnjak in tudi maturo je napravil (1857) z odliko. Odšel je na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, po enem letu pa je "pre­sedlal" na pravo. Tako se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker so pod Avstrijo slovenske profesorje pošiljali večinoma na Hrvaško, on pa bi rad deloval na Slovenskem. Študij prava je končal leta 1862 v Gradcu in že jeseni tega leta je prišel v Brežice kot od­vetniški koncipient v pisarni dr. Razlaga, kjer je ostal do leta 1871, ko se je preselil v Kranj in tam odprl samostojno odvetni­ško pisarno. V Kranju je bilo središče družabnega in javnega živ­ljenja. Leta 1872 se je na Vidmu poročil z Marijo Barbo in pred­vsem na njeno željo se je leta 1882 naselil v Krškem ter tam os­tal vse do smrti, 12. aprila 1912. Veličasten pogreb je vodil Tomo Zupan, njegov nekdanji tovariš v Alojzijevišču.

PISATELJ MODRIJAN IN BUDITELJ SLOVENSTVA

Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična ta­lenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno do­ločil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (ana­gram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udriho­vič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,

Skušnjave in izkušnje). Že v njih se pojavlja značilno Mencinger­jevo modrovanje, ki se je z življenjskimi izkušnjami še poglobilo. Lahko bi rekli, da ga je pri pisanju vodila "zdrava kmečka pamet". Kdor bere njegove spise, bo soglašal z Josipom Tominškom, ki je zapisal, da je Mencingerja-pisatelja "vodila temeljite izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav okus". Tudi v svojih satiričnih spisih zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov nikdar ni ža­ljiv, četudi je njegova sodba še tako trpka. Po svojih nazorih spada Mencinger v rod mladoslovencev, z rodom staroslovenscev pa pa veže načelo, da naj bo književnost v službi narodne prebuje.

Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodo­ljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelova­nje v politiki.

MOJA HOJA NA TRIGLAV - POTOPIS ŽIVLJENJA

Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je "esejis­tični potopis" Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. "V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive" (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo tro­je: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača "tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo"); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbra­ti svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od naj­zgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgod­bi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je "pred­stavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo". Doga­janje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, "kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kul­turnega življenja" (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: "Tako sem hodil in hodim na Triglav."

V Vatikan vsak dan prispe na tisoče pisem, risb in predmetov, naslovljenih na papeža Frančiška. Pošto, ki pride z vsega sveta, ureja Papeški urad za korespondenco. In kaj je v pismih? Ljudje sprašujejo papeža za nasvet, kako naj nadaljujejo življenje, ko so se znašli na razpotju. Opisujejo nesreče in življenjske drame, ki so jih doživeli. Papežu lahko napišejo tudi pesem, v kateri povedo, da ga imajo radi kot očeta. Sveti oče dobi šal, spleten prav zanj in poslan na naslov, ki ga vsi poznajo: Dom svete Marte, Mesto Vatikan.

Ljudje pri svetem očetu tudi iščejo utehe in prosijo za molitev. Številna pisma opisujejo težave, v katerih so se znašli. Prosijo molitev za svoje otroke in opisujejo svoje ekonomske stiske. Msgr. Gallorini, ki vodi Papeški urad za korespondenco, pravi, da ljudje papežu toliko pišejo, ker mu zaupajo in vidijo v njem človeka, ki razume njihovo stisko in trpljenje. Dodaja, da prošnje za materialno pomoč pošljejo krajevnim karitas, da preverijo, kakšne so resnične potrebe teh ljudi.

In kaj je prva naloga urada? Da številna pisma najprej razporedi po jezikih, kajti pošiljke prihajajo s celega sveta.

Božo Rustja