Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor ... Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji ... Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo - in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega ... Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega ... In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt ... in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in ... zakaj ne ... na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera ... (Maja '95)

Bridkost in stiska

Bolečina sama na sebi je brez vrednosti. Če pa smo pripravljeni življenjske bridkosti prenašati v imenu nečesa višjega in jih oplemenitimo s posebnim namenom in cilji, če je to cena, ki jo moramo plačati, da bi življenjske preizkušnje vplivale na odločitve in ravnanje posameznika ali skupnosti, potem dobijo bridkosti in stiske globlji pomen.

Bolečina vodi k razmisleku. Kdor ni šel skozi šolo življenjskih preizkušenj, stoji kot nepismen človek pred knjigo življenja.

Življenjske stiske so predgovor za razumevanje med ljudmi. Preden koga obsojamo, bi morali najprej raziskati, kaj vse je ta človek pretrpel.

ZGODBE

Božja vsemogočnost in človekova svoboda

Judovska zgodba pripoveduje, kaj je božja vsemogočnost. Dva rabina se pogovarjata: »Kaj misliš, ali Bog lahko ustvari tako visoko goro, da je niti sam ne more preplezati?« vpraša prvi. »Če je res vsemogočen, potem je to gotovo mogoče!« odvrne drugi rabin. »Seveda, saj ta gora, ki jo Bog ne more splezati že obstaja: to je človek,« pravi prvi rabin. Od takrat, ko ga je ustvaril, ga ima pred seboj in si ga nikakor ne more popolnoma pokoriti, podobno kot lahko nekdo obvlada ročno lutko ali kakšno drugo stvar. Človek je njegov družabnik in lahko mu tudi reče ne. In to je pa naša svoboda

Sreča? Nesreča? Kdo ve?

Stari kmet je imel lepega konja, ki mu je dobro služil pri delu na polju. Nekega dne je konj pobegnil v gore in ko so sosedje obžalovali njegovo nesrečo, jim je kmet odgovoril: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?« Čez dober teden se je konj vrnil z gora s čredo divjih konj in takrat so kmeta sosedje trepljali po ramenih, rekoč: imaš pa res srečo. Njegov odgovor je bil kratek: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?«. Ko je njegov sin hotel udomačiti enega od teh divjih konj, ga je ta vrgel na tla in zlomil si je nogo. Vsi so se strinjali, da je to velika nesreča, kmet pa je spet rekel: »Sreča? Nesreča? Kdo bi vedel?« Nekaj tednov kasneje se je začela vojna in po vasi so novačili zdrave in za vojskovanje sposobne mladeniče. Ko so videli kmetovega sina z zlomljeno nogo, ga niso vzeli, ampak je lahko ostal doma pri očetu. (kitajska pripoved)

Vse, kar se na zunaj zdi lepo in dobro, lahko skriva v sebi tudi kaj slabega. Zato ravnamo modro, če Bogu prepustimo odločitev, kaj je sreča in kaj nesreča, in se mu preprosto zahvalimo za dejstvo, da za tiste, ki ga ljubijo vse pripomore k dobremu (A. de Mello)

Pogumna Rosana

Rosana Benzi se je morala s štirinajstimi leti (1962) sprijazniti z dejstvom, da bo vse življenje preživela z umetnimi pljuči. Takrat je bila to velika kovinska naprava, v kateri bo morala neprestano ležati v sobi genovske bolnišnice. Bila je odločena: ta kovinski grob ne bo njen zapor, ampak prostor, odkoder bo lahko dejavno stopila v stik z mnogimi. Svoj neverjetni optimizem je takoj pokazala s tem, da je umetna pljuča poimenovala »moj modri princ«, in sebe primerjala s spečo Trnuljčica. Odločila se je, da bo živela za druge in Drugi je bil tudi naslov časopisa, ki ga je začela izdajati in ga sama tudi urejala. Naučila se je slikati z usti in njene umetnine so bile svetle, optimistične ... polne upanja in spodbude za številne znance in prijatelje, ki so jih prejeli v dar. Napisala je tudi knjigo, s pomenljivim naslovom Živeti z ljubeznijo (posnet je bil tudi film). Malo pred smrtjo je našla moč, da se je šalila z bratom: »Ne ženi si preveč k srcu, toda resnično moram oditi ...« Odšla je 4. februarja 1991, stara 43 let. Mnogi so jo upravičeno imenovali »Pogumna Rosana«.

RAZMIŠLJANJA

Zoper sleherni strah

Verujem, da Bog more in hoče iz vsake stvari narediti nekaj dobrega, tudi iz tistih, ki se zdijo najbolj slaba.

Zato potrebuje ljudi, ki bi se dali na razpolago, da bi vsako stvar preobrnili v dobro. Verujem, da nam Bog v vsaki težki situaciji daje toliko moči, kolikor jo potrebujemo, da vzdržimo. On nam jo seveda ne daje vnaprej, ker bi se potem popolnoma zanašali nanj in ne na nas same. S tako vero lahko premagamo vsak strah pred prihodnostjo.

Verujem tudi, da naše napake in naše pomanjkljivosti niso brez koristi in da Bogu ni prav nič težje začeti z nami znova, kot pa neprestano poslušati naše obljube po poboljšanju. Verujem, da Bog ni večna usoda, ampak da od nas pričakuje odgovorna dejanja in na iskrene molitve vedno tudi odgovori. (Dietrich Bonhoeffer ob Psalmu 107)

Uspelo mi bo

Moj Gospod
Daj mi moč, da bom sprejel vse radosti in bolečine.
Daj mi moč, da bo moje srce rodovitno v služenju drugim.
Daj mi moč, da ne zatajim reveža in ne upognem kolena pred mogočniki.
Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti.
In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Samo gorje

Včasih se nam zdi, da se življenje vedno bolj zapleta.
Da so neprestano pred nami samo ovire.
Ne moremo več nadzorovati stvari, vidimo samo težave in gorje.
Hočemo govoriti in se pogovarjati, pa nas ne poslušajo.
Ne razumemo, kako pomembno se je veseliti vsakega trenutka.
To povzroča živčnost, ki nas počasi razjeda in se razvije v bolezen -
in dneve preživljamo tako, da zapravljamo čas in moči.
Sprašuješ, kakšna je naša resnična podoba?
Vedi, da si boljši od podobe, ki jo imaš o sebi
in želja po novem je tvoje največje bogastvo ...
Sprašuj in boš živel.
Važen je namen in sproščenost s katero se lotevaš
vseh zapletenosti in težavnosti, ki so v tebi.
Če jih poznaš, boš živel    (Enrico Ruggeri, Nekoristna pesem)

Sonce v očeh

Filmsko zgodbo z gornjim naslovom je navdihnil roman Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen. Pripoveduje zgodbo o Marku, ki se po dolgem času sreča z očetom, ki ga sovraži že od malega. V prepiru očeta smrtno rani in zbeži, se skriva in bega iz kraja v kraj ... Policist Rinaldi mu je na sledi ... prepričan je, da Marko ni zgolj neuravnovešen mladostnik, ampak se za umorom skriva še večja drama, ki je prizadela fanta. Marko na begu sreča dekle, ki je razočarana zaradi neuslišane ljubezni, ne razkrije pa ji svoje preteklosti. Odloči se, da se bo skušal rešiti bremena, ki si ga je nakopal s tem nepremišljenim dejanjem ...

Sončen dan

Hočem ti povedati, da je mogoče po padcu ponovno vstati, čeprav se včasih zdi to čisto nemogoče. Nekoliko se ozri vase in našel boš razloge, da boš razumel, kar ti govori življenje: slaboten in šibak si, to sam še kako dobro občutiš, in če ostaneš sam ... si še bolj na tleh. Kaj boš naredil, ko se boš dotaknil dna? Ves skrušen se boš zjokal, saj veš, da bo nekaj časa bolje in tam na dnu boš spet začel graditi svoj svet ... Topel sončen dan te bo ogrel, dočakal boš jasno nebo, svoje strahove boš lahko delil z menoj, pridejo temni dnevi, toda vedi, to je življenje. Kot v sanjah te bo odnesel drugam, če si izgubil življenjsko pot, te njegova toplina preseneti in osvoji ... v življenju se včasih pojavijo nepremostljive ovire in vsak napor se zdi zaman, toda zdaj sem prepričan, da se ne bom vdal in bom raje nekoliko počakal ...

MOLITEV

Sprejmi, o Gospod

Sprejmi, Gospod, moje strahove
in jih spremeni v zaupanje.
Sprejmi, Gospod moje stiske
in jih spremeni v rast.
Sprejmi mojo tišino
in jo spremeni v moje češčenje.
Sprejmi moje težko stanje
in ga spremeni v zorenje.
Sprejmi moje solze
in spremeni jih v molitev.
Sprejmi moje malodušje
in spremeni ga v pogum.
Sprejmi mojo osamljenost
in spremeni jo v bližino.
Sprejmi mojo bridkost
in jo spremeni v biser.
Sprejmi moja pričakovanja
in jih spremeni v polnost.

 Misli ŠTIRIH papežev O STISKI, BRIDKOSTI IN ZAUPANJU

Ko svetloba pojema ali popolnoma izgine, ne moremo več razločiti resničnosti okoli nas. Sredi najgloblje noči se v temi počutimo prestrašene in negotove, in z veliko nestrpnostjo pričakujemo prihod luči. Dragi mladi, vi ste na vrsti, da postanete stražniki jutranje zarje (Iz 21,11-12) ki oznanjajo prihod sonca, ki je vstali Kristus!« (sv. Janez Pavel II. mladim kot vabilo na 19. SDM v Torontu, 25. julija 2001)

Ko je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, je s tem napovedal svojo smrt, se z njo sprijaznil najgloblje v svoji notranjosti in jo spremenil v dejanje ljubezni. Od nekdaj ljudje na neki način pričakujejo spremembo v srcu, spremembo sveta. Zdaj je to osrednji dogodek spreminjanja, ki je edino sposobno resnično prenoviti svet: nasilje se spreminja v ljubezen in smrt v življenje. Samo ta notranji izbruh dobrega, ki premaguje zlo, lahko potem spodbudi verigo sprememb, ki bodo počasi spreminjale svet. Vse druge spremembe ostajajo na površini in ne odrešujejo. Zato govorimo o odrešenju.(Benedikt XVI. mladim na 20. SDM v Kölnu, 21. avgusta 2005)

Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen Boga in bližnjega tudi v trpljenje: ljubezen spreminja vsako stvar. (papež Frančišek bolnikom in invalidom, 14. maja 2014)

Morda ljudje mislijo, da je svoboda to, da storimo vse, kar hočemo; ali da se spuščamo v skrajnosti, da bi doživeli opojnost in pregnali dolgčas. To ni svoboda. Svoboda pomeni, znati premisliti o tem, kar delamo, znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabo, o tem, katera ravnanja pomagajo rasti, pomeni, da vedno izbiramo dobro. Svobodni smo za dobro. (papež Frančišek študentom jezuitskih šol, 7. junija 2013)

»Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje. (papež Frančišek otrokom, 31. maja 2014)

SP odlomek

Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. (Lk 7,11-15)

NALOGA

Kako doživljaš svojo šolsko izkušnjo? Ali ti šola res pomaga, da se lahko pripraviš na življenje? Kaj bi morali storiti odgovorni, da bi izboljšali šolsko vzgojo danes.

Odgovarjanje v naglici, kot pogosto počneš iz navade: Saj že vem ... ti preprečuje, da bi prisluhnil mnenjem in nasvetom drugih, zato se ne moreš z njimi primerjati in soočati, da bi lahko oblikoval svoje mnenje ... in imaš občutek, da te izčrpava in siromaši.

S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med temi tremi darovi Svetega Duha: razumnostjo, modrostjo in vednostjo.

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 108-109 (skrajšana oblika)

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Ljubica na 138. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bili s tem imenom poimenovani 1802 (1971: 1332; 1994:1997) prebivalki Slovenije. Različice imena Ljubica so: Ljuba (1971: 656; 1994: 533; 2012: 470, 280. mesto), Ljubinica (2012: 10), Ljubinka (166), Ljubislava (40), Ljubka (12), Ljupka (12), Ljubomira (110), Ljubomirka (5), Ljuboslava (29). Imenom Ljuba, Ljubica itd. pomensko in izvorno ustrezna moška imena so Ljubo (1971: 732; 1994: 580; 2012: 537, 243. mesto), Ljuban (2012: 51), Ljuben (9), Ljubinko (47), Ljubislav (5), Ljubisav (15), Ljubiša (277), Ljubko (12), Ljupko (7), Ljubodrag (7), Ljubomil, Ljubomir (1971: 435; 1994: 659; 2012: 590, 228. mesto), Ljubimir.

God:
• pri imenu Agapa: 1. aprila
• pri imenu Lioba: 28. septembra
• pri imenu Amalija: 10. julija

Ime Ljubica je manjšalno-ljubkovalna tvorjenka na ‑ica iz imena Ljuba. Prvotna manjšalnost in ljubkovalnost imena Ljubica se je z zelo pogosto rabo do danes že izgubila, kar npr. velja tudi za nekatera pogosta manjšalno-ljubkovalna ženska imena na ‑ka, npr. Alenka. Ime Ljuba je slovanskega izvora. Nastalo je iz pridevnika ljúba ali po krajšanju iz slovanskih zloženih imen s sestavino ljub. Taka imena so npr. Ljubomir, Ljubomira, Ljuboslav, Ljuboslava, Slavoljub, Ljubivoj, Ljubislav. Sestavina Ljubi- v imenih Ljubislav, Ljubislava, Ljubivoj je velelnik ljubi glagola ljubiti. Ime Ljuba in različice najdemo na slovenskem ozemlju že v 9. stoletju. Tri osebe z imenom Ljuba npr. omenja O. Kronsteiner (Die alpenslawischen Personennamen, str. 47 d.). Izvorno ga povezuje s pridevnikom ljub in ga po tvorbi primerja z imenom Lepa, ki je pri nas tudi že izpričano v 9. stoletju. Podobno ime je še Krasna.

V koledarju je ime Ljuba kot nesvetniško ime, prav tako Ljubica itd., lahko uvrščeno k imenom Agapa (1. aprila Agapa Solunska, † leta 304), Lioba (28. septembra Lioba, anglosaška opatinja, † ok. leta 762, sorodnica apostola Nemčije sv. Bonifacija) ali Amaliji (10. julija Amalberga, belgijska kneginja, redovnica, † leta 690) itd.

Julij je med moškimi imeni v Sloveniji na 413. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 223 (1971: 529; 1994 303; 2008: 236) prebivalcev Slovenije. Iz navedenih primerjalnih podatkov je razvidno, da se je število z imenom Julij poimenovanih oseb po letu 1971več kot prepolovilo. Številnejša je različica Julijan (1971: 293; 1994: 319; 2012: 332, 323. mesto), redkejši Julian (2012: 56), Juljan (6), redke in večinoma klicne različice pa so Giuliano (2012: 16), Giulio (10), Julči, Jule (2012: 6), Julko (5). Ženska oblika imena Julij je Julija (1994: 813; 1971: 757; 2008: 1589; 2012: 2110) z različicami Jula (2012: 12), Julči, Julčka, Julia (196), Juliana (21), Julijana (1971: 5449; 1994: 3919; 2008: 2492; 2012: 2260), Juljana (49), Julika (8), Julka (142), Julita (26).

God:
• 12. aprila
• 27. maja
• 1. julija

pri imenu Julija:

• 8. aprila
• 22. maja
• 1. oktobra;

pri imenu sv. Julijan:

• 6., 8., 17., 27. in 28. januarja
• 6. in 16. marca, 21. junija
• 28. avgusta
• 13. septembra

pri imenu sv. Julijana:

• 5. aprila
• 16. februarja
• 4. marca
• 19. junija

Ime Julij izhaja iz rimskega rodovnega imena Julius, ki ga razlagajo kot skrajšano obliko iz *Jovilius s pomenom 'Jupitrov, božji'. Imeni Julijan in Julijana sta pridevniški izpeljanki iz imena Julij, tj. iz latinskega Julianus s pomenom 'pripadajoč Juliju, izhajajoč(a) od Julija'. Najbolj znan predstavnik rimske rodbine Julijcev je bil Gaj Julij Cezar, rimski vojskovodja in državnik. S svojim imenom je ovekovečen v mesečnem poimenovanju julij (po njem je poimenovan tudi julijanski koledar), medtem ko je avgust poimenovan po njegovem pranečaku Avgustu. Med številnimi ženskimi liki z imenom Julija je iz evropske dramatike najbolj znana Julija, ki je skupaj z Romeom junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija. Različica Julka je v primeri šibati kot Julka, tj. 'zelo hitro', Julie pa v francoskem frazemu faire sa Julie 'delati se nedolžno'(tudi faire sa Joséphine v enakem pomenu).

V koledarju so 12. aprila Julij I., rimski papež (u. leta 352), 27. maja Julij, rimski vojak, mučenec († leta 302), 8. aprila Julija Billiart, belgijska redovna ustanoviteljica († leta 1816), 22. maja Julija Korziška, mučenka († leta 250), 16. februarja Julijana, maloazijska devica, mučenka († leta 304), 5. aprila Julijana Lieška, belgijska spokornica († leta 1258) in 19. junija Juliana Falconeri, italijanska redovna ustanoviteljica († leta 1341).

V koledarju je ime Ljuba kot nesvetniško ime, prav tako Ljubica itd., lahko uvrščeno k imenom Agapa (1. aprila Agapa Solunska, † leta 304), Lioba (28. septembra Lioba, anglosaška opatinja, † ok. leta 762, sorodnica apostola Nemčije sv. Bonifacija) ali Amaliji (10. julija Amalberga, belgijska kneginja, redovnica, † leta 690) itd.

LETA 1596 ROJEN RENE DESCARTES

FRANCOSKI FILOZOF, MATEMATIK, FIZIK, UČENJAK IN ČASTNIK († 1650

Rene Descartes (lat. Renatus Cartesius) velja za enega od začetnikov novoveške filozofije, zlasti njenega racionalizma. Izhodišče svoje filozofije je izrazil s stavkom: 'Cogito, ergo sum' (Mislim, torej sem). Po njegovi sobi pridemo do resnice le z umom, v njem je kriterij resnice. Bil je tudi eden najvidnejšim matematikov in fizikov svoje dobe.

njegove misli:

• Skoraj nikoli se ne zanesem na prve misli, ki se jih domislim.
  
• Ni dovolj samo imeti zdravo pamet, treba jo je znati tudi uporabljati.
  
• Nič ni na svetu tako dobro razporejeno kot pamet: vsak misli, da je ima dovolj.

LETA 1727 UMRL ISAAC NEWTON

ANGLEŠKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF, ALKIMIST (* 1643)

Gravitacija je fizikalni pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase (težnost). Znanstveno ga je utemeljil in obrazložil angleški fizik, matematik in astronom Isaac Newton, po splošnem mnenju eden izmed največjih znanstvenikov in najgenialnejših mož v zgodovini. Z gravitacijskim zakonom je pojasnil gibanje planetov ter Lune in bibavice.

njegova misel:

• Kako to, da narava ne naredi ničesar v prazno? In od kod izvirata ta red in lepota, ki ju vidimo v svetu? Ali ne prihajata od tega, da obstaja netelesno Bitje, živo in najmodrejše, vsenavzoče, ki v neskončnem prostoru, kakršen je v njegovem zaznavanju, vidi vse stvari globoko in jih popolnoma dojema in jih popolnoma razume?

LETA 1732 ROJEN FRANZ JOSEPH HAYDN

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, AVTOR ORATORIJA "STVARJENJE" († 1809)

Veliki avstrijski skladatelj Joseph Haydn je bil globoko veren. Svoje rokopise je začenjal in končeval z besedami In nomine Domini (V Božjem imenu) in Laus Deo (Bogu hvala). Njegova največja umetnina je oratorij Stvarjenje (1798), ki v mogočnem glasbenem jeziku podaja svetopisemsko poročilo o stvarjenju. Pisal ga je z veliko pobožnostjo. "Vsak dan sem pokleknil in prosil Boga, naj mi pokloni moči, da bi srečno dokončal delo."

več:
S. Čuk,Pred 250 leti se je rodil skladatelj Franz Joseph Haydn, Aktualnosti, v: Ognjišče 3 (1982), 22-25.
E. Škulj, Franz Joseph Haydn, Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 5 (1990), 62-64.

njegovi  misli:

• Ko hodim gor in dol po svojem stanovanju in pri tem molim rožni venec, se mi porodijo najlepše melodije.
  
• Ko mislim na Boga, je moje srce tako polno veselja, da note kar bruhajo iz mene kot iz izvira; ker mi je Bog dal veselo srce, mi bo že odpustil, da sem mu veselo služil.

LETA 1769 UMRL FORTUNAT BERGANT

SLIKAR (* 1721)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Na današnji dan je v hiši svojega dobrotnika barona Erberga v Ljubljani umrl slikar Fortunat Bergant, ki mu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dočakal je manj kot oseminštirideset let.

več:
S. Čuk, Fortunat Bergant: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1999), 20-21.

LETA 1898 UMRLA LUIZA PESJAKOVA

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1828)

"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed... Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele - Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka." Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero "pisalo" slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

nekaj njenih verzov:

• Vijolica spira si z roso oči, / Da biser srebrn se ji v vsakem blesti. / Marjetica poleg vabeče se smeje / Orehu košatemu, čegar se veje / Pokrivajo s cvetjem, da svež se in zal / Dehteč povzdviguje iz travnatih tal. / A sredi drevesa vse polno gibanja, / Ropota živahnega in lepetanja: / Iz vrabčjega gnezda prihaja ta šum / Ker notri ščepiri štrlinec se kum! (Idila)

LETA 1947 ROJEN LUIGI PADOVESE

ŠKOF, APOSTOLSKI VIKAR ANATOLIJE († 2010)

"Čutim kot veliko čast biti kristjan z vami in za vas v tej pokrajini Turčije, kjer so ohranjeni spomini na zgodnje krščanstvo," je ob svojem škofovskem posvečenju v pristaniškem mestu Iskenderun na jugovzhodu Turčije 7. novembra 2004 nagovoril svojo "malo čredo" Luigi Padovese, ki ga je papež Janez Pavel II. 11. oktobra 2004 imenoval za apostolskega vikarja Anatolije (to je prvotno grško ime za Malo Azijo). Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv. Janeza Krizostoma (+407), ki je bil rojen v maloazijski Antiohiji in bil škof/patriarh v Carigradu: "Resnica v ljubezni". "To so besede, ki nakazujejo moje prizadevanje iskati resnico v spoštovanju in vzajemni dobrohotnosti. Če drži, da se tisti, ki bolj ljubi, bolj približa Bogu, je tudi res, da se po tej poti približujemo smislu našega bivanja, ki je v tem, da živimo za druge. To prepričanje je tudi temelj moje iskrene volje za dialog s pravoslavnimi brati in pripadniki drugih ver." Ta mož miru in iskrenega dialoga, je postal žrtev verske nestrpnosti islamskega skrajneža.

več:
S. Čuk, Škof Luigi Padovese: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2010), 14-15.

njegove misli:

• Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere.
  
• Naloga škofa ni samo, da se za zaupane mu ljudi zanima, jih poučuje in vodi, temveč tudi in predvsem, da zanje moli.
• Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti.

LETA 1949 UMRL FRAN GOVEKAR

SLOVENSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1871)

Naturalizem je literarna struja, ki je nastala po letu 1860 in se je najbolj razmahnila v Franciji. Bistvo umetnosti mu je bila resnica o stvarnem, ki obsega tudi »nižje pojave«. Za začetnika naturalizma na Slovenskem velja pisatelj Fran Govekar, ki je po zgledu francoskega naturalista Emila Zolaja napisal roman V krvi (1896), v katerem je hotel prikazati delovanje dednostnih zakonov.

več:
S. Čuk, Fran Govekar (1871–1949):Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2019), 44-45.

LETA 1980 UMRL JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET, OLIMPIJSKI ZMAGOVALEC (* 1913)

Na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 je osvojil štiri zlate kolajne in postal prvak v teku na 100 in 200 m, v štafeti 4 x 100 m in skoku v daljino. Tako je postal najuspešnejši tekmovalec OI. Hitler je te igre hotel izkoristiti, da bi pokazal moč nacistične Nemčije in seveda športnikov arijske rase. Zato se je prvi dan rokoval samo z nemškimi zmagovalci, na zahtevo Mednarodnega olimpijskega odbora, naj se rokuje z vsemi, pa je reagiral tako, da v naslednjih dneh ni več podeljeval kolajn. Owens tudi v ZDA ni doživel pravega zadoščenja, šele leta 1955 ga je tedanji predsednik Dwight D. Eisenhower razglasil za ambasadorja športa.

več:
S. Čuk (Gozdan Sovič), Nesmrtni Jesse Owens je prišel na cilj tekme življenja: Šport, v: Ognjišče 5 (1980), 48-49.

LETA 1990 USTANOVLJENO ZDRUŽENJE KATOLIŠKIH SKAVTINJ in SKAVTOV

Danes praznuje svoj rojstni dan Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Na ustanovnem zboru v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani, so takrart sprejeli statut in izvolili vodstvo. Prvi načelnik je bil Peter Lovšin, načelnica Marija Marinko, duhovni vodja pa salezijanec Rafael Pinosa. Po ustanovnem zboru je bila v ljubljanski stolnici sveta maša, ki jo je daroval koprski škof Metod Pirih. Organizacija je imela ob svoji ustanovitvi več deset članov, ki so se s skavtstvom srečali izven meja domovine ter se povezali s slovenskimi skavti na Goriškem, Tržaškem in Koroškem. V prvem letu je članstvo naraslo na 220, po 10 letih je preseglo 3500 članov, ob dvajsetletnici je bilo članov več kot 4400 članov, 10000 tesnih sodelavcev, 700 voditeljev in 72 stegov - lokalnih enot, ... danes pa šteje več kot 5200 aktivnih članov.

več:
spletna stran: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov

LETA 1995 UMRL MARIJ AVČIN

ZDRAVNIK, PEDIATER, PISATELJ (* 1913)

Ljubljančan  Marij Avčin, je že kot bolehen otrok sklenil, da bo postal zdravnik za otroke. Po maturi na poljanski gimnaziji se je leta 1932 vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je promoviral  za doktorja zdravilstva. Po pripravništvu v krajih nekdanje države, je pred začetkom druge svetovne vojne začel delati v ljubljanski bolnišnici pri pediatru Bogdanu Derču in postal njegov asistent. Po upokojitvi predstojnika je  postal predstojnik Pediatrične klinike in sodeloval pri urejanju otroških bolnišnic po Sloveniji. Leta 1964 je doktoriral iz pediatrije, se izobraževal v tujini, veliko potoval in predaval na kongresih. Vseskozi je tudi objavljal strokovne in poljubne članke. Svoj čas in znanje je posvetil otrokom in ga tudi prelil v strokovne knjige. Po upokojitvi je napisal tudi leposlovni knjigi Doktor Anton (štiriindvajset zgodb in spominskih avtobiografskih razmišljanj doktorja Antona, ki oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom) in Ljubljanske razglednice ...

več:
S. Čuk, dr. Marij Avčin (1913-1995): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

njegova misel:

• Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...

LETA 2009 UMRL FRANCE FILIPIČ

PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST (* 1919)

Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. september 1721 Mekinje pri Kamniku, † 31. marec 1769, Ljubljana

Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Druži­na se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za na­darjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorod­niki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogo­čila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je og­rel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preproste­ga človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dol­ski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.

Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal pred­vsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in sa­mostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile "pod palico" sti­škega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za fran­čiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Franči­ška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjeno­sti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških pre­vladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim iz­razom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova oseb­na tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. "Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi do­življali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oz­nanjevan ubogim" (Emilijan Cevc).

Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svo­je službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cer­kev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob "je­ruzalemskega križevega pota": od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu "pota trpljenja", manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Ber­gantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka sve­topisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: "V nasprot­ju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč... Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku... Kristus ni nad­zemsko lep - morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetni­kovega obraza - rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti..." Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete po­staje.

Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega pola­gajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: "F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766". Cevc pripomi­nja: "Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski aka­demiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil - po Pavlo­vih besedah - s Kristusom pokopan."

* 31. marec 1947, Milano; 3. junij 2010, Iskenderun

"Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere."

Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. "Odpuščamo tistemu, ki je to storil," je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. "Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?"

V polni meri velja to tudi za moža, ki je te besede izrekel. Bil je apostol dialoga, prijateljskih stikov med ljudmi, ki mislijo in verujejo drugače. Po nasilni smrti, ki jo je pretrpel 3. junija 2010, je njegovo oznanjevanje še bolj prepričljivo, saj je to, kar je veroval in oznanjal, potrdil z daritvijo svojega življenja. Pot njegovega življenja se je začela 31. marca 1947 v Milanu v družini, ki se je v to velemesto preselila iz vernega kmečkega okolja v beneški pokrajini na severu Italije. V moči vere svojih staršev in svojega prijateljstva z Bogom se je odločil za redovniški poklic. Pri osemnajstih letih je vstopil h kapucinom in po končanem bogoslovnem študiju je bil 16. junija 1973 posvečen v duhovnika. Kot mlad redovnik se je poglabljal v spise cerkvenih očetov prvih krščanskih stoletij ter se usposobil za profesorja patrologije, ki jo je predaval na papeški univerzi Antonianum, šestnajst let je bil ravnatelj Inštituta za duhovnost pri tej univerzi, kot gost je predaval tudi na papeški univerzi Gregoriana ter na papeški akademiji Alfonziana ter bil cenjen svetovalec pri raznih papeških ustanovah. Kot profesor je bil zelo priljubljen zaradi svojega blagega in odprtega značaja ter zaradi svoje strokovnosti, zato so bila njegova predavanja jasna in vsem razumljiva. Svoje znanje je prelil tudi v številne spise.

Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. "Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni," je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: "Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije." O sebi je dejal, da je "človek, ki je zaljubljen v Turčijo".

Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila "obredna žrtev zoper zlo". Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: "Ubil sem velikega satana! Alah je velik!" Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.

LETA 1746 ROJEN FRANCISCO DE GOYA Y LUCIENTES

ŠPANSKI SLIKAR IN GRAVER († 1828)

Rojen blizu Zaragoze, študiral v Madridu in Italiji, član kraljeve akademije in uradni slikar na španskem dvoru. Ustvarjal je ob koncu rokokoja in začetku klasicizma, vendar je bil zelo močna in ustvarjalna osebnost, kritičen opazovalec in zato tudi neusmiljen realist z vidnimi zametki romantičnega slikarstva in celo impresionizma. Oprl se je na Tiepola, bil je izvrsten portretist. Glavna dela: Velikan, Oblečena lepotica, Streljanje upornikov - 3. maj 1808, Grozote vojne, Bikoborba ...

LETA 1844 ROJEN PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK († 1896)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)
  
• Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)
  
• Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

LETA 1853 ROJEN VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR († 1890)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo ... V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa ...

LETA 1871 UMRL MARKO PERNHART

PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR (* 1824)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

LETA 1888 UMRL VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ (* 1837)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo.

LETA 1912 ROJEN STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC († 2000)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 1912 UMRL KARL MAY

NEMŠKI PISATELJ (* 1842)

Pustolovski romani nemškega pisatelja Karla Maya (njegovi zbrani spisi obsegajo sedemdeset zvezkov!) so priljubljeno mladinsko čtivo. Zanje je značilna napeta zgodba in nauk o zmagi dobrega nad zlim. V krajih, ki jih tako živo opisuje, nikoli ni bil. Čeprav je med bralci, zlasti mladimi, tako priljubljen in ga veliko prevajajo, ne velja za velikega pisatelja. Tega se je zavedal in to je priznal tudi sam.

LETA 1952 UMRL ALEŠ UŠENIČNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (* 1868)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

več:
S. Čuk, Aleš in Franc Ušeničnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1992), 24-25.
S. Čuk, Aleš Ušeničnik (1868–1952): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2022), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  
• Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  
• Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  
• Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot moč­na Devica, ki je strla kači glavo.
  
• Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  
• Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

LETA 1984 UMRL KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG (* 1904)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdal je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja - kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se Božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:

LETA 2010 UMRL CENE AVGUŠTIN

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1923)

Kranj, srce Gorenjske, je bil njegova ljubezen. Po ljudski šoli v rojstni Radovljici je bil nekaj časa na škofijski gimnaziji v Šentvidu, nato pa se je izšolal za učitelja. Po vojni je študij umetnostne zgodovine v Ljubljani zaključil z doktorsko tezo o zgodovinskem in umetnostnem razvoju Kranja. Po študiju je bil kustos in ravnatelj novo ustanovljenega muzeja v Kranju. Kot priznan strokovnjak za arhitekturni razvoj starejših mest je sodeloval s tujimi strokovnjaki in ustanovami, zlasti avstrijskimi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1561 ROJEN SANTORIO SANTORIO

ITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN († 1636)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper so letos (2015) pripravili spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

LETA 1773 SE JE RODIL FRANC HLADNIK

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1844)

Slovenski botanik Franc Hladnik je končal je študij filozofije in teologije ter bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Od leta 1807 do 1837 je bil profesor naravoslovja in ravnatelj gimnazije v Ljubljani. Leta 1810 je ustanovil botanični vrt v Ljubljani in ga je vodil do leta 1834 ali 1835. Od ustanovitve Botanični vrt še vedno neprekinjeno deluje. Hladnik je veliko potoval ter nabiral rastline za vrt in herbarij. Herbarij je leta 1836 podaril muzeju. Hladnikov zvest spremljevalec in vrtnar v Botaničnem vrtu je bil Andrej Fleischmann. Franc Hladnik je leta 1819 na Čavnu (Trnovski gozd) odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki jo je šele leta 1831 opisal in po njem imenoval Reichenbach kot hladnikovka (Hladnikia) (Praprotnik, 1994). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Je naš edini rodovni endemit in raste na zelo majhnem območju v Trnovskem gozdu.

LETA 1867 ROJEN JOSIP ČERIN

GLASBENIK, DIRIGENT, MUZIKOLOG († 1951)

Sin učiteljske družine iz Komende si je že v srednji šoli nabiral glasbeno znanje, po maturi pa je samo tri semestre študiral pravo na Dunaju, potem pa se povsem posvetil glasbi. Deloval je v raznih krajih, od leta 1919 do smrti v Ljubljani, kjer je ustanovil vojaško godbo in jo dvignil na raven simfoničnega orkestra. Z njim je ustvaril prve slovenske izvedbe temeljnih del največjih skladateljev (Bacha, Beethovna, Mozarta). Od njegovih cerkvenih del je najbolj znana pesem Mogočno se dvigni.

LETA 1874 ROJEN RUDOLF MAISTER

GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK († 1934)

Rojen v Kamniku, končal dunajsko kadetnico in postal poročnik, načeloval podčastniški šoli, pred prvo svetovno vojno in po njej je služboval po raznih krajih tedanje avstro-ogrske monarhije, nazadnje v črni vojski v okolici Celja in Maribora. Ko je mariborski mestni svet ob koncu prve svetovne vojne razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji, je general Maister ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki ter v noči na 23. november 1918 s svojimi soborci razorožil zeleno gardo mariborskih Nemcev. S tem je posredno zagotovil, da je štajerska metropola ostala slovenska. V naslednjem mesecu je s svojimi borci zasedel narodnostno mejno območje na Štajerskem. 23. november je v spomin na ta dogodek državni praznik, ki ni dela prost dan.

več:
S. Čuk, Rudolf Maister: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1994), 20-21.

LETA 1882 ROJEN MARKO BAJUK

FILOLOG, ZBOROVODJA, SKLADATELJ IN ORGANIZATOR ŠOLSTVA († 1961)

Iz rojstnih Drašičev pri Metliki je leta 1903 prišel v Ljubljano. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in glasbo. Po končanem študiju je bil vsestransko delaven v slovenskem šolstvu. Po vojni se je umaknil na Koroško, kjer je bil ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Peggezu. Leta 1948 je odšel z družino v Buenos Aires, leto zatem pa v Mendozo. Njegovo delavnost posnemajo vnuki: Andrej, ekonomist in politik, Marko, agronom, Božidar, arhitekt, Jorge (Jure), kirurg in Marcos (Marko) profesor glasbe.

LETA 1902 UMRL MATIJA TORKAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1832)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

LETA 1917 UMRL FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC (* 1840)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

LETA 1947 UMRLA LJUDMILA PRUNK - UTVA

MLAD. PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1878)

Rodila se je v Ljubljani v revni družini poštnega uradnika, ki se je pogosto selila. Po osnovni šoli v različnih krajih je v Gorici opravila tečaj in izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih. Prve pesmi je objavljala v otroških listih Vrtec in Angelček. Privzela si je pesniško ime Utva (galeb). Ko se je v Trstu poročila in je bila ljubeča mati, so bile njene pesmi lahkotne, prisrčne in hudomušne. Izšle so v zbirki Kraguljčki (1924). Za slovenske mlade bralce je prevajala Andersenove pravljice.

LETA 1958 UMRL RAJKO NAHTIGAL

SLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG (* 1877)

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja znanstvena in umetniška ustanova kulture slovenskega naroda. Ustanovljena je bila leta 1938. Njen prvi predsednik (imenovan od kralja) je bil Rajko Nahtigal, strokovnjak za slovansko jezikoslovje. Znanstveno je proučeval tudi staro cerkveno slovanščino.

LETA 1982 UMRL CARL ORFF

NEMŠKI SKLADATELJ, PEDAGOG (* 1895)

Rojen v nemški družini, ki je bila zelo aktivna v nemški vojski, zato o svoji preteklosti ni želel veliko govoriti. Vemo, da je do prve svetovne vojne študiral na münchenski Akademiji za glasbo, med 1. svetovno vojno pa je služil vojaški rok. Vojaška godba očetovega polka je igrala njegovo glasbo. Po vojni je deloval v opernih hišah v Mannheimu in Darmstadtu, kasneje pa se je vrnil v München in nadaljeval študij glasbe. Je soustanovitelj »Guentherjeve šole« za gimnastiko, glasbo in ples v Münchnu, kjer je bil od leta 1925 do svoje smrti vodja glasbenega oddelka. Predvsem se je ukvarjal z otroki in razvil mnoge teorije v glasbenem izobraževanju. Po njem je dobil ime orffov instrumentarij.. Njegovo najbolj slavno delo, scensko kantato Carmina Burana (1937), povezujejo z ustrojem takratne nemške države, čeprav je Orff večkrat trdil, da je kot prijatelj Kurta Huberja, ustanovitelja odporniškega gibanja, sodeloval pri tem gibanju - kar pa ni dokazano.

LETA 2016 UMRL JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1944)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk