* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

7. avgusta 1913 Stara vas pri Grebinju; 2007, Hodiše

"Ali naj pesem Slovenec sem ostane le spomin?"

Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koro­škem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za sloven­sko skupnost. Lansko leto je to priznanje - dvajseto po vrsti ­prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. "Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odli­kovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vlo­žil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala," je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.

"Podelitev Tischlerjeve nagrade, na katero nisem bil niti malo pripravljen, mi je končno le v veselje," je v pogovoru za koroški verski tednik Nedelja povedal Lovro Kaselj. Čeprav se bliža že 87. rojstnemu dnevu, je še mladostno delaven, kot je bil vse življenje. Rodil se je 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju v zavedni slovenski družini. Njegov rod izhaja z Djekš, od koder so se star­ši preselili v dolino, kjer je oče kupil kmetijo in gostilno. V družini je bilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere. Lovro je bil zelo bistre glave in grebinjski kaplan, ki je pogosto prihajal v hišo, je očeta nagovoril, naj ga pošlje v šole. Po maturi na celovški gimnaziji je vstopil v semenišče, ki so ga leta 1938 za­sedli hitlerjanci, tako da je bogoslovni študij dokončal v Šent­jurju ob Dolgem jezeru. Leta 1939 je bil posvečen v duhovnika. Dober mesec je bil kaplan v Šmarjeti v Rožu, zatem do leta 1942 v Pliberku; do konca vojne je upravljal župnijo Pečnica ob Baškem jezeru. Bogoslužje je moralo biti strogo nemško. Ljudje so bili svojemu mlademu duhovniku hvaležni, da so se mogli pri njem vsaj spovedovati v materinščini. Po vojni se je, v veliko veselje vseh, duhovnika najbolj, v cerkev in javno življenje vrnila slovenščina. Že poleti 1945 je bil Kaselj premeščen v Št. Vid v Podjuni, kjer je bila tedaj skoraj vsa fara še slovenska. Tam se je dobro poču­til in bi tudi ostal, pa je po nasvetu prijateljev zaprosil za stalno župnijo in tako je leta 1952 prišel v Hodiše, kjer je sklenil svojo bogato življenjsko pot 21. marca 2007..

Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govori­la nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobražen­ci "naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom pri­kazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom," svetuje Kaselj. "Kaj koristi na­rodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za nasled­nje rodove!? Ali naj pogumna pesem 'Slovenec sem, tako je mati dja­la, ko me je dete pestovala' res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?"

Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska be­seda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše neko­liko "uredil", mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišlja­nji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami "z dru­gega brega". Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja "lik sloven­skega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati".

LETA 43 PR. KR. ROJEN PUBLIUS OVIDIUS NASO - OVID

RIMSKI DRAMATIK, PESNIK († 17)

Eden najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, rahločutnega značaja, v svojem prvem obdobju je pisal ljubezenske pesmi in zaradi drznosti nekaterih ga je cesar Avgust tudi pregnal v mesto Tomi (Constanta ob Črnem morju), kjer je pesnik zelo trpel in tam tudi umrl. Njegov slog odlikuje pestrost motivov in mojstrska oblika, zato je bil eden najbolj branih antičnih pesnikov, vplival na pesnike pozne antike, obdobje 12. in 13. stoletja, pa imenujejo 'Ovidijeva doba'. V Metamorfozah je posredoval grško mitologijo in slikarje navdihnil k upodabljanju mitoloških prizorov. V srednjem veku so veljale za nekakšen priročnik antične mitologije.

nekaj njegovih misli:

• Lepota je krhka dobrina.
  
• Nekdaj so sivo glavo zelo spoštovali.
  
• Česar človek ne pozna, si ne želi.
  
• Avtor bo preminil, a njegovo delo bo ostalo.
  
• Breme, ki ga dobro prenašaš, je lahko.
  
• Brodolomec se boji celo mirnih voda.

LETA 1808 ROJEN JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR († 1884)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

več:
S. Čuk, Josip Godina Verdelski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2008), 30-31.

LETA 1815 ŠVICA RAZGLASI NEVTRALNOST

Na naši "stari" evropski celini. ki šteje 47 držav, je "posebnost" Švica, ki je 20. marca 1815 razglasila nevtralnost. Skoraj neverjetno se sliši, da so v tej stari demokratični deželi ženske dobile volivno pravico šele leta 1971!

LETA 1828 ROJEN HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE († 1906)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1921 ROJEN PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, BIBLIOTEKAR († 1999)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 1922 ROJENA BREDA CIGOJ-LEBEN

PROFESORICA IN PREVAJALKA († 2016)

Luč sveta je zagledala v Borovnici. Študij romanistike na ljubljanski univerzi je leta 1958 zaključila z doktorskim delom o francoskem pisatelju Paulu Bourgetu. Bila je profesorica na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine. Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla celoten opus španskega mistika sv. Janeza od Križa in dela drugih novoveških mistikov.

LETA 1924 ROJEN FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI († 1996)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. avgusta 1901, Saint Etiene; 21. marca 1999 Pariz

Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprot­je med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Fran­cija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj sto­letje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).

Guitton je svoja razmišljanja zapisoval skoraj do zadnjih dni in zapustil je okoli petdeset knjig, od katerih so najbolj znane: Problem Jezusa, Bog in znanost, Kaj verujem, Stoletje, ki prihaja, Absurd in misterij, Moj filozofski testament (Ul­tima verba)." Vse moje iskanje se je vrtelo okoli te osi: malo kritične misli in malo znanosti človeka oddaljuje od Boga, veliko kritične misli in veliko znanosti pa ga njemu približu­je." V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Človek išče res­nico (Ognjišče, Koper 1988), ki v izvirniku nosi naslov Moj mali katekizem - pogovor z otrokom; nastala je na pobudo pa­peža Pavla VI.

Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna spremem­ba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. "Večnost ni podobna času in prava obrazlo­žitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je seda­njost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje pri­jateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu."

Družba individualistov, ki tekmuje za boljši rezultat na maturi, za prosta mesta na fakulteti, za delovna mesta in boljšo plačo, za boljši avto in več denarja, za boljši status v družbi ... To je merilo uspeha današnjega časa. Koliko si dosegel, koliko imaš pod palcem, kolikokrat se pojaviš v medijih ... Pa je to res merilo uspeha?

Zadnje razprave o primerjavi šol, njihovih uspehih in merjenjih so nama dale misliti – kaj se v današnjem času pravzaprav kaže kot uspeh?

Gotovo je kdo najprej pomislil, da bo govora o zgodovini dvorca, plemičih, sobanah, notranji opremi itd., vendar se je zmotil. Govorili bomo namreč o kozmetiki, kremah, mazilih, oljih in vsem, kar je povezano s kozmetično linijo Dvorec Trebnik, ki nastaja v istoimenskem dvorcu. Glede na okrepljeno zavest ljudi, da želijo čim bolj naravne proizvode na vseh ravneh, sem se odpravil pogledat, kako nastaja njihova naravna kozmetika.

Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja na RTV Sloveniji je leta 2008 začela tlakovati pot eni bolj priljubljenih oddaj pri nas. Ob tem je tudi sama morala imeti malce podjetniške žilice, da je takrat uspela s trdno vero, da tako oddajo rabimo, prepričati vodstvo RTV Slovenije, da je oddajo uvrstila na program.

Tako kot njeni gostje tudi sama izžareva energijo in zanos, kako širiti dobre novice, kako vzpodbujati in deliti prave vzglede.

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških.

Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«