* 15. marec 1883, Gorica, † 1. julij 1945, Ljubljana

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander), ki je dal povod za tale zapis. Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

Ta vsestransko nadarjeni mož se je rodil 15. marca 1883 v Gorici kot peti (od šestih) otrok Antona Šantla, gimnazijskega profesorja matematike in fizike, ki je v Gorico prišel s Kozjaka na Štajerskem, in Avguste pl. Aigentler, slikarke in učiteljice risanja. Gimnazijo je končal v rodni Gorici (1901). Po maturi se je želel posvetiti glasbi, toda dobil je štipendijo za študij slikarstva, zato se je odločil zanj. Tudi zato, ker ga je v slikarstvo uvajala že mati. Kot študent šole za umetno obrt na Dunaju (1902-1905) je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev umetniškega društva Vesna, katerega člani so bili mdr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Avgusta Šantel. Zadalo si je nalogo, da bodo njegovi člani s svojimi deli prebujali narodno zavest in se trudili za ohranjevanje ljudskega izročila. Motivno so se močno naslanjali na folkloro (najmočneje Maksim Gaspari, ki ga po pravici imenujemo slikar slovenskih narodnih običajev). O prizadevanjih vesnanov je Saša Šantel zapisal: "Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je nastopila nova doba, ko se bomo južni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo med seboj vzbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in ^ehih." Študij je končal leta 1905, naslednje leto je opravil izpit za učitelja risanja na srednji šoli, zatem je eno leto poučeval na Dunaju. Potegoval se je za profesuro na realki v Idriji (sprejet je bil slikar Ivan Vavpotič). V šolskem letu 1906/1907 je bil suplent na učiteljišču v Kopru, kjer je bil njegov kolega pesnik Vladimir Nazor. Leta 1907 se je poročil z Ružo Sever; v zakonu so se jima rodili trije otroci. Enajst let (1907-1918) je bil profesor na gimnaziji v Pazinu, vmes je bil eno leto (1913) na dopolnilnem študiju v Munchnu. Po vojni je najprej dve leti učil na gimnaziji na Sušaku, leta 1920 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do smrti (1. julija 1945) poučeval dekorativno risanje in grafiko na Tehniški srednji šoli. Med njegovimi učenci sta bila tudi poznejša znana slikarja in grafika Miha Maleš in Elo Justin.

V duhu programa vesnanov je Saša Šantel posvečal veliko pozornost narodnim motivom, narodnim nošam iz raznih slovenskih pokrajin (podobe narodnih noš je delal za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani). Ustvaril je tudi vrsto odličnih knjižnih ilustracij (npr. Nazorjevega Velega Joža, Meškove knjige Mladim srcem, Stritarjevih Pesmi za mladino). Njegove slike so izšle tudi na razglednicah; posebej velja omeniti tiste, ki so posvečene Goriški, njegovi rodni deželi, ki je bila po prvi svetovni vojni odrezana od domovine.

Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu 'Z zlatimi črkami' (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel "najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani" (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.

* 17. februar 1831, Srednja Bela pri Preddvoru, † 15. marec 1897, Zagreb

"Zadremal sem; prijazne brez pomude / prišle so sanje: Tu je nekdaj stala / očetova in meni rojstna hiša; / tu živel sem nedolžne dni otročje, / tam gori naša sobica bila je, / za deco nas in pa za staro mater, / ki z njo zvečer in zjutraj smo molili... / Tu gori nam je pripovedovala / prelepe, mične, vsakovrstne bajke / ali svetnika kterega legendo..." Tako je v avtobiografski pesmi Sanje počastil svojo babico pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je umrl kot profesor v Zagrebu pred sto leti - 15. marca 1897.

V prijazni šoli stare matere

Matija Valjavec se je rodil pri Kračmanu na Srednji Beli pri Preddvoru, kjer je bila doma njegova mati Marija Bizjak. Oče Anton Valjavec se je tja priženil iz Preddvora. Prvorojenec Matija je zagledal luč sveta 17. februarja 1831; za njim je družino pomnožilo še sedem bratov in dve sestri. Več kot od šole, ki jo je začel obiskovati leta 1838 v Kranju (prvi razred je ponavljal, zatem pa je bil vedno odličnjak), je prejel od svoje babice, ki je vnukom pripovedovala pravljice in pripovedke ter svetniške legende. Matiju je za vedno napolnila srce z ljubeznijo do teh zakladov. Po končani normalki v Kranju je leta 1842 šel na latinske šole v Ljubljano: v tretjem razredu je priimek Wallauz poslovenil v Valjavec. Njegov sošolec je bil Janez Trdina. Leta 1847 mu je umrl oče; oskrbnik doma je postal stric, ki je Matija silil v semenišče. Ta pa ni hotel postati duhovnik, zato je šolanje v 7. razredu prekinil in leto dni doma kmetoval. Gimnazijo je dokončal leta 1851. Jeseni je šel na Dunaj študirat slavistiko in klasično jezikoslovje. Njegov profesor je bil veliki jezikoslovec Fran Miklošič, ki ga je navdušil za preučevanje slovenskega jezika. Po končanem študiju je postal profesor na gimnaziji v Varaždinu (1845-1876), potem pa v Zagrebu, kjer je učil do upokojitve leta 1891. Leta 1864 se je poročil s Hrvatico Berto Ott; v zakonu se jima je rodilo osem sinov in ena hči. Nit življenja mu je 15. marca 1897 pretrgal rak na želodcu.

Pesnik "pastirja", naše najlepše pravljične pesmi

Za Valjavca pesnika v slogu ljudske pripovedne pesmi gre hvala njegovi babici, ki mu je v otroških letih razgibala domišljijo z nazornim pripovedovanjem. Matija je začel pesniti že v nižji gimnaziji. Na pobudo ljubljanskega profesorja Martinaka je v svoj dnevnik vpisoval tudi pesmi in prve so bile objavljene leta 1848. Odtlej so redno izhajale v tedanjih listih, ki so objavljali tudi poezijo. Kot študent je leta 1855 izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Pesmi. Iz njegove lirike govori hrepenenje mladega dunajskega študenta po domačem svetu. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer sodi, da so "najlepše v celi zbirki legende in pripovedne pesmi v narodnem slogu" (Od nebeške glorije, Znamenja dežja, Tica pevka, Zaprta smrt). Od vseh Valjavčevih pesmi se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir, ki je doživela mnoge ponatise in je bila tudi posneta na gramofonski plošči in kaseti. Kot slikanica je izšla že večkrat: prvič med vojno (1944) z ilustracijami Ksenije Prunk, po vojni pa je z ilustracijami Marlenke Stupica doživela vrsto izdaj (zadnjo leta 1990). Matija Valjavec je bil že v dijaških letih tudi zapisovalec ljudskega izročila: pripovedk, ki jih je za objavo delno predelal, jedro pa je ostalo pristno ljudsko, predvsem pa pesmi, ki jih je izročil Karlu [treklju za njegovo zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923).

Ugleden jezikoslovec in akademik

Kot profesor v Varaždinu in Zagrebu se je Valjavec posvetil skoraj izključno znanstvenemu delu. Strokovnjaki sodijo, da je Valjavec poleg Miklošiča in [krabca naš največji jezikoslovec druge polovice 19. stoletja. Trajne znanstvene vrednosti so njegova dela o staroslovanskem slovstvu (za objavo je pripravil več starih besedil) in pa njegove temeljne razprave o slovenskem naglasu. Slavistično jezikoslovno se je Valjavec šolal pri Miklošiču. "Od njega je prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj ter zajemajo kranjsko slovenščino (na Kranjskem, Primorskem in [tajerskem), ogrsko slovenščino (v Prekmurju in Prlekiji) ter hrvaško slovenščino-kajkavščino" (SBL). Jezikoslovec Valjavec je najpomembnejši kot naglasoslovec. V razpravi Prinos k naglasu, ki je izhajala v zbornikih JAZU 1878-1895, obdeluje naglas po besednih vrstah. Njegovo znanstveno delo je vzbudilo pozornost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (ustanovljena leta 1866 na pobudo djakovskega škofa Josipa Strossmayerja), ki ga je leta 1876 imenovala za svojega dopisnega člana, od leta 1879 pa je bil njen redni član. Kot tajnik in knjižničar je uredil in popisal vso bogato knjižnico JAZU.

Silvester Čuk

God: 15. marec

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev - sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so "slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje".

Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki "revni ženi" v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.

Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale "služabnice ubogih". Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.

Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. "Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice," je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.

LETA 1804 ROJEN JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ († 1849)

Na Dunaju je zagledal luč sveta Johann Strauss starejši, ki velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. "Kralj valčka" je postal njegov sin Johann (1825-1899).

LETA 1894 ROJEN ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN († 1968)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

LETA 1924 UMRL FRANC KOS

SLOVENSKI ZGODOVINAR (* 1853)

Ko se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Franc Kos in njegova generacija, ki je začela sistematično zbirati vire in jih kritično pretresati ter tako postavila spoznavanje slovenske preteklosti na trdna tla), se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine slovenskega naroda, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene, posebej pa tudi kolonizacijske zgodovine na slovenskih tleh, zlasti za dobo od narodnega prebujenja naprej v povezanosti s kulturno in literarno zgodovino. (Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev)

Pisatelj Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako se je rodila njegova zgodovinska povest Pod svobodnim soncem. "Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo tedaj. Takoj me je vprašal: 'Fantič, ali si to prebral?' - 'Nisem je še.' - 'Beri in študiraj!' Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: 'Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.' Samo to mi je navedel. Nato je rekel: 'Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega!"' Zbiratelj tistega gradiva, ki ga je imel pred sabo Krek, je bil zgodovinar Franc Kos, ki je umrl na današnji dan.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 12

LETA 1954 UMRLA m. ELIZABETA KREMŽAR

REDOVNICA URŠULINKA, PESNICA (* 1878)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več:
S. Čuk, mati Elizabeta Kremžar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2004), 70-71.

nekaj njenih razmišljanj, verzov:

• Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena."
  
• Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  
• Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  
• Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  
• Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  
• Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  
• Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  
• V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  
• Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  več:

LETA 1965 UMRL STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1880)

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 3

LETA 1983 UMRL ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« (* 1897)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

LETA 2008 UMRLA CHIARA LUBICH

VODITELJICA GIBANJA FOKOLAROV (* 1920)

"Če bi morala danes zapustiti to Zemljo in bi me prosili za besedo, za zadnjo besedo, ki izraža naš ideal, bi vam rekla - prepričana, da me boste prav razumeli -: "Bodite družina." So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih in moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kot mati. Razsvetlite jih z besedo in z zgledom. Okrog njih naj nikoli ne zmanjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. Trpite z njimi in skušajte do dna razumeti njihove bolečine. Naj bodo deležni sadov vašega apostolskega življenja, da bodo vedeli, da so k njim prispevali več kot drugi." To je del oporoke, ki jo je na božični praznik, 25. decembra 1973, napisala Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. "To Zemljo" je zapustila 14. marca 2008. Pri pogrebni svečanosti v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja so brali dolg odlomek iz Janezovega evangelija - Jezusovo oporoko, ki je Chiaro navdihovala pri njenem apostolskem delovanju.

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2008) 5

nekaj njenih razmišljanj:

• Morali bi razširiti srce, da bi dobilo mere Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je edino, ki je potrebno.
  
• Kristjan ne bo znal izražati Jezusa, če ne posluša Božjih besed in po njih ne živi.
  
• Če smo kristjani, je v nas milost, torej Kristusovo življenje, in z njim imamo brez dvoma Božjo luč in tudi ljubezen.
  
• Naša naloga je, da živimo (Božjo) besedo v sedanjem trenutku našega življenja.

iskalec in zbiiralec Marko Čuk

* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana

Zaradi sumljivega "narečja" prestavljen

Po rodu je bil "trd" Gorenjec, največ let pa je preživel v "sončni" Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, "glavno šolo" v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. "Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah" (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov - iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade "preveč pečal z nekim narečjem", t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.

Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju

"Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev," je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel "preobširen in prestrokovnjaški". Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti - Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. "Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri" (Milko Kos).

Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine

Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem "izgnanstvu" se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je "vzgojil" svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Silvester Čuk

*17. april 1878, Ljubljana – Glince, † 14. marec 1954 Škofja Loka, Slovenija

"Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus"

Najmlajšemu otroku v družini pravimo "benjamin" (ljubljenček). V družini kovača Franca Kremžarja in Elizabete roj. Tance, je bila to Ivanka, njun sedmi otrok. Rodila se je 17. aprila 1878 na Viču, ki je bil tedaj majhna vas v neposredni bližini Ljubljane. Bila je ljubljenka matere, daljne sorodnice prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, vendar je ni razvajala, temveč jo je modro vzgajala. Šestletno Ivanko je peljala v "vnanjo šolo" k uršulinkam v Ljubljani. Deklica je vsak dan, ob vsakem vremenu, prehodila dolgo pot od današnje viške cerkve do uršulink in nazaj. Redovnicam, svojim učiteljicam, je začela zgodaj pripovedovati, da bo tudi ona "nuna". V višjih razrednih osnovne šole je nanjo odločilno vplivala m. Stanislava Skvarča, kateri je zaupala svojo prvo pesmico Vigred. Mati Stanislava, tudi sama pesnica, jo je pohvalila in pod njenim vodstvom je Ivanka dozorela v pravo pesnico. Po končani osnovni in meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah (že kot redovna kandidatka) je leta 1898 prejela redovno obleko in redovno ime sestra Elizabeta od Marijinega darovanja. Popolnoma se je darovala Bogu, kot je izpovedala v mnogih svojih pesmih. Leta 1902 je opravila izpit za meščanske šole (matematično-tehnična smer). Bila je izvrstna pedagoginja. Od leta 1923 dalje je bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Zaupali so ji tudi druge odgovorne naloge: dolgo časa je bila provincialna predstojnica za Jugoslavijo.

"Le njemu duša moja poje"

"Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in mari­janski apostolat med dušami," je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: "Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku." Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.

"V življenju bila ves zaklad je moj evharistija"

Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: "Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju." Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: "Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili." Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla "na oddih" pred tabernakelj. "Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj." Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:"O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!" Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.

ČUK, Silvester. m. Elizabeta Kremžar. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 70-71.

* 28. september 1880, Podnanos, † 14. marec 1965, Ljubljana

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

"Na vozu sem igral na svoj prvi klavir"

Glasbene spomine iz svojih mladih let je Stanko Premrl objavil v reviji Nova pot (5-6/1962). Rodil se je 28. septembra 1880 v Šentvidu nad Vipavo (zdaj Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc in že v otroških letih je, kot pravi sam, "čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo". Kot otrok je pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na spored pri teh mašah.

Vpisal se je tudi v šolo Glasbene matice, kjer se je štiri leta učil klavirja brez posebnega uspeha. "Prvi klavir doma v Šentvidu mi je kupil leta 1893 moj oče na Ustju pri Ajdovščini od tamkajšnjega kurata Janeza Mavriča. Ko smo klavir pripeljali domov, sem na domačem dvorišču nanj že na vozu zaigral... Kadar sem bil kot dijak na počitnicah, je klavir odmeval dan na dan, uro za uro, večer za večerom pri luči in v temi, bodisi, da sem bil sam ali v družbi. In koliko smo prepeli pri tem klavirju svetnih in cerkvenih pesmi! Tudi nekoliko zaplesali so včasih zraven v kuhinji na mojo godbo..." Stanko Premrl je bil eden največjih orgelskih virtuozov. K orglam je prvikrat doma v Šentvidu, ko je bil na počitnicah kot tretješolec in sicer pri litanijah (popoldanski nedeljski pobožnost), ko je organist zamudil. Ta mu je bil za uslugo zelo hvaležen, njegov naslednik pa mu ni dovolil hoditi na kor "mučit" orgle!

Kako se je rodila slovenska državna himna

Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: "Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.

Tri zahtevne službe za enega moža

Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga "neusmiljeno" obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb - prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal "krepkih" skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.

Silvester Čuk

* 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim

"Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen"

Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. "Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka," je zapisala. "Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je - sedaj to razumemo - kakor bi kdo govoril: 'Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici... da bi bili vsi eno... imeli boste polnost veselja... boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom... itd.' Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij." Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: "Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje." Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: "Življenje - to res lahko rečemo - Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen."

"Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih." Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: "Daruj se vsa meni!" Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: "Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?" Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: "Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'" Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu."

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se "fokolar" (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je "beseda življenja". Chiara razlaga: "Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele."

Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: "Tu je Božji prst." Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton "za napredek vere". Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi "železno zaveso". Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je "obšla" tudi s svojimi spisi - v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str 27.