LETA 1804 ROJEN JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ († 1849)

Na Dunaju je zagledal luč sveta Johann Strauss starejši, ki velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. "Kralj valčka" je postal njegov sin Johann (1825-1899).

LETA 1894 ROJEN ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN († 1968)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

LETA 1924 UMRL FRANC KOS

SLOVENSKI ZGODOVINAR (* 1853)

Ko se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Franc Kos in njegova generacija, ki je začela sistematično zbirati vire in jih kritično pretresati ter tako postavila spoznavanje slovenske preteklosti na trdna tla), se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine slovenskega naroda, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene, posebej pa tudi kolonizacijske zgodovine na slovenskih tleh, zlasti za dobo od narodnega prebujenja naprej v povezanosti s kulturno in literarno zgodovino. (Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev)

Pisatelj Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako se je rodila njegova zgodovinska povest Pod svobodnim soncem. "Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo tedaj. Takoj me je vprašal: 'Fantič, ali si to prebral?' - 'Nisem je še.' - 'Beri in študiraj!' Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: 'Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.' Samo to mi je navedel. Nato je rekel: 'Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega!"' Zbiratelj tistega gradiva, ki ga je imel pred sabo Krek, je bil zgodovinar Franc Kos, ki je umrl na današnji dan.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 12

LETA 1954 UMRLA m. ELIZABETA KREMŽAR

REDOVNICA URŠULINKA, PESNICA (* 1878)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več:
S. Čuk, mati Elizabeta Kremžar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2004), 70-71.

nekaj njenih razmišljanj, verzov:

• Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena."
  
• Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  
• Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  
• Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  
• Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  
• Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  
• Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  
• V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  
• Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  več:

LETA 1965 UMRL STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1880)

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 3

LETA 1983 UMRL ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« (* 1897)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

LETA 2008 UMRLA CHIARA LUBICH

VODITELJICA GIBANJA FOKOLAROV (* 1920)

"Če bi morala danes zapustiti to Zemljo in bi me prosili za besedo, za zadnjo besedo, ki izraža naš ideal, bi vam rekla - prepričana, da me boste prav razumeli -: "Bodite družina." So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih in moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kot mati. Razsvetlite jih z besedo in z zgledom. Okrog njih naj nikoli ne zmanjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. Trpite z njimi in skušajte do dna razumeti njihove bolečine. Naj bodo deležni sadov vašega apostolskega življenja, da bodo vedeli, da so k njim prispevali več kot drugi." To je del oporoke, ki jo je na božični praznik, 25. decembra 1973, napisala Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. "To Zemljo" je zapustila 14. marca 2008. Pri pogrebni svečanosti v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja so brali dolg odlomek iz Janezovega evangelija - Jezusovo oporoko, ki je Chiaro navdihovala pri njenem apostolskem delovanju.

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2008) 5

nekaj njenih razmišljanj:

• Morali bi razširiti srce, da bi dobilo mere Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je edino, ki je potrebno.
  
• Kristjan ne bo znal izražati Jezusa, če ne posluša Božjih besed in po njih ne živi.
  
• Če smo kristjani, je v nas milost, torej Kristusovo življenje, in z njim imamo brez dvoma Božjo luč in tudi ljubezen.
  
• Naša naloga je, da živimo (Božjo) besedo v sedanjem trenutku našega življenja.

iskalec in zbiiralec Marko Čuk

* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana

Zaradi sumljivega "narečja" prestavljen

Po rodu je bil "trd" Gorenjec, največ let pa je preživel v "sončni" Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, "glavno šolo" v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. "Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah" (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov - iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade "preveč pečal z nekim narečjem", t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.

Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju

"Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev," je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel "preobširen in prestrokovnjaški". Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti - Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. "Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri" (Milko Kos).

Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine

Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem "izgnanstvu" se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je "vzgojil" svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Silvester Čuk

*17. april 1878, Ljubljana – Glince, † 14. marec 1954 Škofja Loka, Slovenija

"Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus"

Najmlajšemu otroku v družini pravimo "benjamin" (ljubljenček). V družini kovača Franca Kremžarja in Elizabete roj. Tance, je bila to Ivanka, njun sedmi otrok. Rodila se je 17. aprila 1878 na Viču, ki je bil tedaj majhna vas v neposredni bližini Ljubljane. Bila je ljubljenka matere, daljne sorodnice prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, vendar je ni razvajala, temveč jo je modro vzgajala. Šestletno Ivanko je peljala v "vnanjo šolo" k uršulinkam v Ljubljani. Deklica je vsak dan, ob vsakem vremenu, prehodila dolgo pot od današnje viške cerkve do uršulink in nazaj. Redovnicam, svojim učiteljicam, je začela zgodaj pripovedovati, da bo tudi ona "nuna". V višjih razrednih osnovne šole je nanjo odločilno vplivala m. Stanislava Skvarča, kateri je zaupala svojo prvo pesmico Vigred. Mati Stanislava, tudi sama pesnica, jo je pohvalila in pod njenim vodstvom je Ivanka dozorela v pravo pesnico. Po končani osnovni in meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah (že kot redovna kandidatka) je leta 1898 prejela redovno obleko in redovno ime sestra Elizabeta od Marijinega darovanja. Popolnoma se je darovala Bogu, kot je izpovedala v mnogih svojih pesmih. Leta 1902 je opravila izpit za meščanske šole (matematično-tehnična smer). Bila je izvrstna pedagoginja. Od leta 1923 dalje je bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Zaupali so ji tudi druge odgovorne naloge: dolgo časa je bila provincialna predstojnica za Jugoslavijo.

"Le njemu duša moja poje"

"Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in mari­janski apostolat med dušami," je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: "Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku." Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.

"V življenju bila ves zaklad je moj evharistija"

Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: "Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju." Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: "Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili." Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla "na oddih" pred tabernakelj. "Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj." Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:"O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!" Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.

ČUK, Silvester. m. Elizabeta Kremžar. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 70-71.

* 28. september 1880, Podnanos, † 14. marec 1965, Ljubljana

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

"Na vozu sem igral na svoj prvi klavir"

Glasbene spomine iz svojih mladih let je Stanko Premrl objavil v reviji Nova pot (5-6/1962). Rodil se je 28. septembra 1880 v Šentvidu nad Vipavo (zdaj Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc in že v otroških letih je, kot pravi sam, "čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo". Kot otrok je pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na spored pri teh mašah.

Vpisal se je tudi v šolo Glasbene matice, kjer se je štiri leta učil klavirja brez posebnega uspeha. "Prvi klavir doma v Šentvidu mi je kupil leta 1893 moj oče na Ustju pri Ajdovščini od tamkajšnjega kurata Janeza Mavriča. Ko smo klavir pripeljali domov, sem na domačem dvorišču nanj že na vozu zaigral... Kadar sem bil kot dijak na počitnicah, je klavir odmeval dan na dan, uro za uro, večer za večerom pri luči in v temi, bodisi, da sem bil sam ali v družbi. In koliko smo prepeli pri tem klavirju svetnih in cerkvenih pesmi! Tudi nekoliko zaplesali so včasih zraven v kuhinji na mojo godbo..." Stanko Premrl je bil eden največjih orgelskih virtuozov. K orglam je prvikrat doma v Šentvidu, ko je bil na počitnicah kot tretješolec in sicer pri litanijah (popoldanski nedeljski pobožnost), ko je organist zamudil. Ta mu je bil za uslugo zelo hvaležen, njegov naslednik pa mu ni dovolil hoditi na kor "mučit" orgle!

Kako se je rodila slovenska državna himna

Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: "Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.

Tri zahtevne službe za enega moža

Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga "neusmiljeno" obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb - prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal "krepkih" skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.

Silvester Čuk

* 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim

"Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen"

Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. "Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka," je zapisala. "Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je - sedaj to razumemo - kakor bi kdo govoril: 'Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici... da bi bili vsi eno... imeli boste polnost veselja... boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom... itd.' Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij." Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: "Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje." Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: "Življenje - to res lahko rečemo - Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen."

"Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih." Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: "Daruj se vsa meni!" Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: "Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?" Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: "Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'" Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu."

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se "fokolar" (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je "beseda življenja". Chiara razlaga: "Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele."

Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: "Tu je Božji prst." Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton "za napredek vere". Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi "železno zaveso". Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je "obšla" tudi s svojimi spisi - v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str 27.

LETA 1753 ROJEN JOŽEF ŠKRINAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC SP († 1825)

Sin ljubljanskega mestnega sodnika je po osnovni in srednji šoli študiral bogoslovje. Kot duhovnik (od leta 1776) je služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Dragoceno je bilo njegovo sodelovanje pri Japljevem prevodu Svetega pisma (1784–1802). Prevedel je modrostne knjige Stare zaveze in nekatere druge. Leta 1799 je za Japljem prevzel vodstvo izhajanja Svetega pisma, ker je pisal lepši jezik. Zaradi lepega jezika so ljudje veliko brali Škrinarjeve nabožne spise.

LETA 1832 ROJEN JOSIP MARN

LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK († 1893)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine. Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta 1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu... to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del...

LETA 1836 ROJEN JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR († 1900)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

LETA 1860 ROJEN HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1903)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, nadaljeval pa ga je sam. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je leta 1903 na Dunaju.

več:
S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

LETA 1916 ROJEN ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME († 1976)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

LETA 1917 ROJEN FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK († 1994)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet ... V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

LETA 1935 ROJEN JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK († 2021)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

LETA 1975 UMRL IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 (* 1892)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje ... Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine ... Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi ... Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

LETA 1983 UMRL ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC (* 1899)

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
  
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

LETA 1992 UMRL JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM (*1909)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

LETA 2004 UMRL FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je bil najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

več:
S. Čuk, Franz König: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz... Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež - nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi poka­zali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spo­štoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo sre­čeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine - skrb, strah, tesno­bo, bolezen, starost, smrt... Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

LETA 2013 UMRL ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1919)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. 'Zgodba ljubezni', ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici 'otrok ceste'. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito 'zgodbo' je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

več:
S. Čuk, Ernest Saksida: Pričavanje, v: Ognjišče 5 (2013), 14-15.

LETA 2013 ZA PAPEŽA IZVOLJEN KARDINAL JORGE MARIA BERGOGLIO - PAPEŽ FRANČIŠEK

ARGENTINSKI ŠKOF, KARDINAL (* 1936)

Rodil se je v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969. V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

več:
S. Čuk, Papež Frančišek pet let preseneča: Priloga, v: Ognjišče 3 (2018), 50-57.
B. Rustja, Moli zame po slovensko: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 14-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
  
• Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
  
• Razvila se je globalizacija brezbrižnosti ... Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
  
• Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bod­kovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kme­tov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in ži­lavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Tr­stenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor sloven­ščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotni­ki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profe­sor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni pro­fesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in pred­stojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.

Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uve­ljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezi­koslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine sloven­skega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiš­čem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slo­venskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove sa­mobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slo­vence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvoba­jala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtor­ja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s pred­časno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino sloven­skega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska ma­tica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realiz­ma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenske­ga slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne obla­sti prepovedale.

Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Fra­na Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je do­živela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življe­nje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišlji­ja in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj ­pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zad­njega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih pri­kaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi raz­merami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jo­že Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševno­sti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vse­ga človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."

Silvester Čuk

*  3. avgust 1905, Rabenstein, † 13. marec 2004

"Boga moramo srečati v soljudehř'

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.

"Seveda so nekatera človeška življenja srečnejša od drugih, a vsa se prej ali slej končajo," je razmišljal kardinal Franz Konig ob svoji 75-letnici. Rodil se je 3. avgusta 1905 v kraju Warth pri Rabensteinu (Spodnja Avstrija). "Bil sem še otrok, ko mi je umrl oče, in moja mati se je še enkrat poročila. Njen drugi mož se je po naključju pisal Kaiser in tako se moj brat in moja sestra piše­ta Kaiser" (Cesar), on pa je Konig - Kralj. Z očimom se nista razumela, na mater pa ga vežejo najlepši spomini. Bil je zelo vedo­željen otrok. V četrtem razredu osnovne šole je spis z naslovom Kaj me pri pouku najbolj zanima zaključil s stavkom: "Vse me zani­ma, saj me prežema velikanska želja po znanju." Ta želja ga je gna­la v šole. Gimnazijo je obiskoval pri benediktincih v Melku, po maturi je nekaj časa na Dunaju študiral filozofijo, potem ga je škof poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral teologijo in veroslovje na gregorijanski univerzi. Doktorat je do­segel z disertacijo o različnih vidikih Zaratustrovega nauka (Za­ratustra je bil reformator staroperzijske religije v 5. stol. pred Kr.). V duhovnika je bil posvečen 29. oktobra 1933 in bil takoj nastavljen za kaplana v manjši župniji domače škofije Sankt Pol­ten. Med vojno je bil kaplan v stolni župniji v Sankt Poltnu, po vojni pa nekaj časa dušni pastir dijakov in študentov v Kremsu. Ko je opravil habilitacijo za staro zavezo in primerjalno vero­slovje, je predaval na dunajski univerzi, leta 1948 pa je bil ime­novan za profesorja teologije na univerzi v Salzburgu.

Mladi pro­fesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je števil­ne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje ver­stev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: "Ali ni ta­kega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!" Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svo­jemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta "prehodni" papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glav­ne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila sloves­no razglašena 7. decembra 1965.

Papež Pavel VI. mu je zaupal vod­stvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Jane­za XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne "posredovalne" naloge: navezoval je stike s Cerkvami "za železno zaveso" - v komunistič­nih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Ju­dom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike du­najske škofije, ostal pa je "pojem" moža Cerkve, ki zna prisluh­niti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: "V prihod­njih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogro­žen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh."

Silvester Čuk