* 28. september 1902, Kovor nad Tržičem, † 25. marec 1980, Ljubljana

Njegovo življenje, ki ga je sprejemal kot odgovorno nalogo, se je pričelo 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Oče je bil kmet in mlinar, zato je bilo hišno ime "pri Mlinarju" (v svoj škofovski grb je zato postavil mlin). Po domači šoli v Kovorju je Joža, kakor so mu pravili, odšel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča ostal vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. "Bil je tih gojenec, ves zatopljen v delo," se ga spominja njegov dober poznavalec Jakob Šolar. "Če si ga med učenjem poklical, je odtrgal pogled od knjige, kakor da prihaja iz velikih globin, kakor da se prebuja iz globokega sna, kakor da si ga zmotil pri važnem opravilu." Tak je ostal vse življenje. "V tistih mladih letih," piše dalje Šolar, "se je rad zamikal v svet lepote in beseda mu je zapela v pesmi." Objav­ljal jih je v raznih listih, leta 1931 pa v drobni knjižici z naslovom Sinje ozare pri Mohorjevi družbi v Celju (pri isti založbi je leta 1970 izšla zbirka Pesmi mladih let z 20 novimi pesmimi). Po maturi se je odločil za študij teologije. Marijaniški vodja Andrej Kalan je poskrbel, da je njegov odlični gojenec jeseni 1922 odšel na slovečo teološko fakulteto v Innsbrucku. Tam je težišče njegovega zanimanja prešlo od lepote na resnico, od pesmi na znanost. 25. julija 1927 je bil posvečen v duhovnika in 31. julija je pel novo mašo v domači župnijski cerkvi v Kovorju. Po končanem bogoslovnem študiju se je poleti 1929 vrnil domov kot doktor bogoslovja. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Pisatelj Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem in urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko prepustil uredniško delo. Dosegel je pri škofu, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana, kjer je leta 1934 prevzel urejevanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe.

Leta 1937 pa je Pogačnik postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Po nastopu komunističnega režima leta 1945 ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov, ki so bili novim oblastnikom trn v peti. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, kjer so ga na vse načine psihično mučili, vendar je v moči svoje globoke vere vztrajal. Bil je izpuščen iz zapora, pa - po igricah tedanjih oblasti spet obsojen. Dve leti je modro vodil bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ko je decembra 1959 apostolski administrator škof Anton Vovk postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja. Jeseni 1962 si ga je zaželel kot svojega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v ljubljanski stolnici 7. aprila 1963. Po smrti nadškofa Vovka 7. julija 1963 je postal kapitularni vikar, 2. marca 1964 pa ga je papež Pavel VI. imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, in nadškof Pogačnik je postal prvi metropolit te pokrajine. Kot pomožni škof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kot nadškof pa je poskrbel, da smo hitro dobili koncilske odloke v slovenskem prevodu. Trudil se je tudi za to, da smo med prvimi v Evropi dobili prevod Molitvenega bogoslužja (brevirja) in Misala.

Za časa svoje škofovske službe (1963-1980) je ustanovil 18 novih župnij, posvetil veliko obnovljenih in precej novih cerkva. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je bilo v njegovem času v ljubljanskem semenišču najvišje število bogoslovcev in posvetil je kar 251 novih duhovnikov. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.

Njegovo škofovsko geslo je bilo: "Glej, tvoj sin!" in s temi besedami se je 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja, prikazal pred Materjo Marijo. Dvanajst dni prej je breme vodstva ljubljanske nadškofije preložil na ramena svojega naslednika dr. Alojzija Šuštarja. Pred odhodom v kratki pokoj in večno življenje se je od svojih duhovnikov in vernikov poslovil z dvemi pismi duhovno oporoko - in na koncu obeh se je podpisal kot "stari naškof Jožef".

LETA 1835 ROJEN JOŽEF STEFAN

FIZIK, MATEMATIK, PESNIK († 1893)

Po rodu Korošec, je obiskoval gimnazijo v Celovcu, študiral matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je poslušal tudi predavanja Frana Miklošiča. Postal je profesor na zasebni gimnaziji, kasneje je postal profesor na dunajski univerzi in kasneje direktor fizikalnega inštituta. Uveljavil se je na vseh področjih tedanje fizike, najprej v mehaniki in optiki, kasneje pa se je posvečal elektrodinamiki, preučeval je toplotno sevanje v odvisnosti od temperature ... Znani so njegovi zakoni: o toplotni prevodnosti plinov, leta 1879 je odkril po njem imenovani zakon o toplotnem sevanju, zakon o dinamični teoriji plinske difuzije, o zakonih elektrodinamične indukcije. Manj znano je, da je pisal tudi pesmi. Z literaturo se je ukvarjal do leta 1855, potem pa se je povsem posvetil fiziki .... Po njem se imenuje znanstveni Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani.

LETA 1841 UMRL ANDREJ KANČNIK

PESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ (* 1775)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

LETA 1845 ROJEN JOSIP PODMILŠAK

IMENOVAN TUDI ANDREJČKOV JOŽE, PISATELJ († 1874)

Manj kot trideset let je živel Josip Podmilšak, pa ga naša slovstvena zgodovina uvršča med najplodovitejše ljudske pripovednike. Znan je pod pisateljskim imenom Andrejčkov Jože. Bil je učenec Josipa Jurčiča: po zgledu njegovih Črtic iz življenja našega naroda je od leta 1860 objavljal svoje Črtice iz življenja na kmetih. Njegovo najbolj znano delo je povest Žalost in veselje (1870), ki je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig.

LETA 1902 UMRL JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL (* 1838)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1903 ROJEN MALCOLM MUGGERIDGE

ANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE († 1990)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute (zdaj sv. Terezijo iz Kalkute),  ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več o njem preberite v pričevanju 12_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  
• Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  
• Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  
• Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  
• Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  
• Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.
  
• Za mater Terezijo je vera osebna povezanost z Bogom in z učlovečenim Kristusom; maša je duhovna hrana, ki ji daje moč, in brez katere, kakor mi je rekla, ne bi zdržala niti en dan, niti eno uro v požrtvovalnem življenju, ki si ga je izbrala.
  
• Ljudje, ki se tako popolnoma žrtvujejo kot mati Terezija, nimajo življenjepisa. Če govorimo z življenjepisnega stališča, se v njihovem življenju nič ne dogaja. Kdor živi za druge in v drugih, kakor ona in njene sestre misijonarke ljubezni, pušča vnemar vse okoliščine, v katerih se izkazuje lastni jaz in njegova volja.
  
• Posvetila se je Kristusu in po njem svojim bližnjim. To je bil konec njenega življenjepisa in začetek življenja.

LETA 1905 UMRL JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ (* 1828)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegova misel:

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost.

LETA 1911 ROJEN MANKO GOLAR

MLADINSKI PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PEDAGOG († 1988)

Mladinski pisatelj in pesnik Manko Golar je svoja težka otroška leta med prvo svetovno vojno preživljal v Ljubljani. Tam ga je slikar Fran Klemenčič upodobil s košarico jabolk. Slika je dala naslov eni njegovih knjig, v kateri Manko, sin Cvetka, poeta kmečke idile, pripoveduje o obiskih v njihovem domu v Ljutomeru, kamor so se preselili iz Ljubljane. Očetovo srce pa je ostalo na Gorenjskem, kjer mu je tekla zibelka.

LETA 1931 ROJEN FRANCE ROZMAN

TEOLOG, BIBLICIST IN PREVAJALEC († 2001)

Doma iz Dupelj na Gorenjskem, leta 1962 je doktoriral na teološki fakulteti v Ljubljani in leta 1967 dosegel licenciat iz študija svetega pisma na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Od leta 1968 je predaval svetopisemske vede (Novo zavezo) na ljubljanski teološki fakulteti. Preučeval je zgodovinsko verodostojnost evangelijev ter zgodovino prevajanja svetega pisma med Slovenci. Po grškem izvirniku je prevedel evangelije z naslovom Jezusova blagovest, za jubilejni prevod Nove zaveze (1984) znova evangelije in Jakobovo pismo, iz Stare zaveze pa Baruha z Jeremijevim pismom in Devtero Danijela. Za žepno izdajo Nove Zaveze (1990) je napisal uvode in opombe. Pomembne so tudi njegove Svetopisemske osnove, Sinopsa štirih evangelijev, Konkordanca Nove zaveze ... razlaga Markovega evangelija in drugih novozaveznih beril v letu B.

LETA 1948 UMRL NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST (* 1874)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegova misel:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1951 UMRL WALTER (FRANC) SCHMID (ŠMID)

REDOVNIK DOMINIKANEC, ARHEOLOG, ETNOGRAF (* 1875)

Do velike mature se je šolal v Škofji Loki in Kranju, po enoletnem študiju prava na Dunaju je postal benediktinec v Admontu, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1902 pa je zapustil samostan in se posvetil študiju geografije, zgodovine in arheologije. Leta 1905 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in pomnožil njegove zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Barju in srednjeveškimi na Gorenjskem. Leta 1911 se je preselil v Gradec, kjer je deloval kot kustos v muzeju in profesor arheologije.

LETA 1964 UMRL JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1880)

Rojen v Starem Pazinu v Istri, gimnazijo je končal v Trstu, teologijo pa je študiral v semenišču v Gorici (sošolec Jakoba Ukmarja). Leta 1902 je bil posvečen in študij nadaljeval na Dunaju, bil nekaj časa škofijski tajnik v Trstu, predaval moralko v semenišču v Gorici in postal ravnatelj zavoda Avguštine na Dunaju in dvorni kaplan. V letih 1913-15 je končal moralko na dunajski univerzi in postal predavatelj na teološki fakulteti v Ljubljani, v letu 1934/35 je bil tudi dekan teološke fakultete. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu.

LETA 1972 UMRL MILKO KOS

ZGODOVINAR IN GEOGRAF (* 1892)

Peto knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 12_2012

LETA 1980 UMORJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN NADŠKOF V SALVADORJU, SVETNIK (* 1917)

"Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu," je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo "dežela štirinajstih družin" - toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega, ki je bilo 23. maja 2015, na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat ... Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«
Óscar Arnulfo Romero y Galdámez, nadškof in mučenec iz Salvadorja, je bil 14. oktobra 2018 razglašen za svetnika.

... več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
  Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

LETA 2000 UMRLA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA (* 1910)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

... več o njej in možu Pinu si preberite v pričevanju 12_2006

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 30. junij 1838, Hrastje - Mota, † 24. marec 1902, Gorica

"V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki pri­jatelj," je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nad­škofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. "Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Mis­sia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje po­čutje tudi izpričeval," piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za "sovražnika Slovencev in germanofila", kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži ... Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hi­še v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljuto­meru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.

Oče prvega slovenskega kardinala je bil Martin Missia, kmet na Moti 10, mati pa je bila Neža Pintarič. "Gospod jima je dal več otrok," stoji v župnijski kroniki (vseh je bilo 11), "od katerih je nekaj pomrlo v zgodnji mladosti; odrasli so bili Marija, Anton, Franc, Magda­lena in najmlajši Jakob." Ta se je rodil 30. junija 1838. Oče mu je umrl, ko je kot devetletni deček obiskoval farno šolo na Kapeli. Skrb zanj je prevzel najstarejši brat Anton, ki je bil leta 1842 posvečen v duhovnika in je služboval po raznih krajih lavantinske (mariborske) in zatem sekovske (graške) škofije.

Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar At­tems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je "Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem" (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: "Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik." To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavo­da Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gre­goriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi dok­tor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj pet­ja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.

"To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas," je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. "Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim progra­mom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po bož­jih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Ob­sojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerk­ve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih" (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: "Vse prenoviti v Kristusu!" Vrh njego­vih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slo­venski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem de­lovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadško­fa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega od­bora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrij­ski škofje "izgubili svojega glavarja". V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.

* 2. marec 1907, Novo mesto, † 30. september 2006, Novo mesto

Pravi ples je tudi prava molitev

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik "s povprečno plačo", je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. "Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci," je povedal. "Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot." Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. "Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir." Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. "V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega." Tedaj je sestavil svojo prvo "koreografijo" - simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: "Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa." Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. "Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino.... Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo." Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. "Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz."

pričevanje 12_2006

* 12. december 1892, Gorica, † 24. marec 1972, Ljubljana.

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ge je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, 'povesti davnih dedov'. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: "Fantič, ali si to knjigo prebral?" – "Nisem je še." – "Beri in študiraj!" Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: "Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda." Samo to mi je navedel. Nato je rekel: "Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega."« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa. Peto knjigo, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

Že kot dijak 'poklicni' zgodovinar

Osemdesetletna zgodovina življenja Milka Kosa se je pričela 12. decembra 1892 v Gorici, kjer je bil njegov oče Franc profesor zgodovine na ženskem učiteljišču. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v rojstnem mestu, potem pa je po očetovem zgledu odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Že kot dijak je objavil svojo prvo zgodovinsko razpravo Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630 (od tam je izviral njegov rod). Njegov oče Franc Kos sodi v vrsto tistih slovenskih na dunajski univerzi izšolanih zgodovinarjev, ki so postavljali temelje slovenske zgodovinske znanosti. Po končanem študiju je služboval najprej v Ljubljani. Po krajšem 'postanku' v Beogradu in Zagrebu, se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 je postal redni profesor. Bil je dekan filozofske fakultete, v hudih letih druge svetovne vojne rektor univerze. Ob ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal njen redni član, v letih 1950-1972 je bil glavni tajnik SAZU. Kot primorski rojak si je zelo prizadeval za pravično (jezikovno) mejo med Italijo in staro (1918), kakor tudi nov Jugoslavijo (1945). Leta 1919 je v brošuri v francoskem jeziku objavil razpravo o slovenski zahodni jezikovni meji, po drugi svetovni vojni pa je o tem važnem vprašanju napisal razpravo Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. Zelo si je prizadeval za vrnitev dragocenega arhivskega gradiva iz Avstrije in umetnostnih dragocenosti iz Italije, odnesenih iz primorskih mest po drugi svetovni vojni.

Raziskovalec starejše slovenske zgodovine

Milko Kos je kot zgodovinar hodil po stopinjah svojega očeta Franca: raziskoval je predvsem starejšo slovensko zgodovino. To usmeritev kažejo že njegove prve objave in temu je ostal zvest do konca življenja. Proučevanje srednjega veka na Slovenskem je potekalo v nekaj smereh: objava virov, pomožne zgodovinske vede (diplomatika, paleografija), kolonizacijska zgodovina. Njegova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih za nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. Spremljal je njegovo zbiranje gradiva za zgodovino Slovencev, ki se ga je nabralo za kakih deset knjig po 600-700 tiskanih strani. Oče je dočakal izid štirih knjig, peto je med bralce z uvodom pospremil sin Milko (1928).S sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je opisal srednjeveške rokopise v Sloveniji, z jezikoslovcem Franom Ramovšem pa je pripravil faksimilirano izdajo Brižinskih spomenikov. Izdal je znamenito zgodovinsko delo 'Conversio Bagaoriorum et Carantanirum' (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Seznam njegovih strokovnih in znanstvenih objav obsega nad 350 enot, objavljenih tudi v tujini. Njegovo temeljno delo pa je Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933, drugam dopolnjena izdaja 1955), ki je postala temeljni kamen za proučevanje slovenske zgodovine tega obdobja. Knjiga je nastajala več kot dvajset let kot sad njegovih številnih razprav o starejši slovenski zgodovini. Knjiga v petih poglavjih (Pred prihodom Slovencev, Od naselitve do madžarskih navalov, Doba velikega nemškega osvajanja, Borba za politično prevlado nad slovensko zemljo, Konec srednjega veka) na zgoščen, strokoven, a vsem umljiv način oriše začetno obdobje zgodovine našega naroda.

Kakšna je res bila srednjeveška Ljubljana

Ob zbiranju natančnih arhivskih podatkov je Milko Kos 'mimogrede' odkril kaj novega. Tudi o zgodovini Ljubljane, našega glavnega mesta, o kateri pripoveduje v drobni knjigi Srednjeveška Ljubljana (1955), ki je vsekakor zanimiva za njene sedanje prebivalce, marsikaj pa pove tudi vsem, ki tja prihajajo. Pisec nas vodi po Ljubljani in na podlagi zanesljivih virov posamezne dele mesta in njihove prepoznavne zanimivosti. V predgovoru pravi: »Moja naloga začenja šele s časom, ko se pred dobrimi osem sto leti Ljubljana omenja prvič v znanih pisanih virih in sledi poglavitno virom te vrste do začetka 16. stoletja z namenom, da na kritičen način obdela do danes v marsikaterih virih zelo nekritično in zanemarjeno topografijo Ljubljane.« Za marsikoga bo novo, da je stara Ljubljana zrasla iz treh delov: Starega trga, Novega trga in Mesta. Te tri dele predstavlja v prvem poglavju, v katerem se dalj razpiše o cerkvi sv. Jakoba, središču Starega trga. Potem nas popelje v nekatere dele mesta, ki jih danes več ne poznamo. Ko piše o cerkvi sv. Nikolaja, današnji ljubljanski stolnici, pravi: »Neverjetna in nemogoča je vest, da je prva cerkev sv. Nikolaja stala že v 7. ali 8. stoletju ... Vse več vere bi bilo treba prisoditi izročilu, da so prvo cerkev sv. Nikolaja zgradili čolnarji oziroma ribiči. Nikolaj, ki mu je cerkev posvečena, je veljal za zavetnika čolnarjev in ribičev.« Po drugi svetovni vojni se je posvečal zgodovini svoje rodne Primorske. Veliko gradiva je ostalo v rokopisu. Njegove načrte je prekrižala božja dekla smrt, ki ga je iz minljive zgodovine poklicala v neminljivo večnost 24. marca 1972.

LETA 1754 ROJEN JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK († 1802)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je tudi na bankovcu za 50 tolarjev

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

LETA 1842 UMRL MARIE-HENRI BEYLE STENDHAL

FRANCOSKI PISATELJ IN DIPLOMAT, S PRAVIM IMENOM MARIE-HENRI BEYLE (* 1783)

Eden največjih francoskih književnikov in prvi veliki predstavnik kritičnega in psihološkega realizma. Sprva je delal kot uradnik, pozneje je postal diplomat (nekaj časa konzul v Trstu). Bil je ljubitelj umetnosti in bivanje v Italiji ga je navduševalo, tako je začel pisati eseje (Racine in Shakespeare ...). Ko pa se je kasneje lotil romanov, je s svojimi deli postal eden največjih predstavnikov francoskega romana 19. stol. (skupaj z Balzacom, Flaubertom in Zolajem ...) V svojih delih je zelo dobro analiziral predvsem značaje. Njegovi najbolj znani deli sta Rdeče in črno in Parmska kartuzija ... Pisal je pod psevdonimom Stendhal.

njegove misli:

• Ljubezen je bila zame vedno največja zadeva, ali bolje edina.
  
• Beseda je bila dana človeku, da skrije svoje misli.
  
• Starost ni drugega kot izguba norosti, odsotnost iluzije in strasti.
  
• Značaj človeka imenujemo ... skupnost njegovih moralnih običajev.

LERTA 1880 ROJEN FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST († 1950)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

LETA 1896 ROJENA ALMA SODNIK

SSLOVENSKA FILOZOFINJA († 1965)

Med "poklicnimi" filozofi žensk ne najdemo prav pogosto. Na Slovenskem se je kot dolgoletna profesorica filozofije (1933-1959) uveljavila Alma Sodnik. Bila je učenka znanega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Preučevala je tudi razvoj slovenske filozofije. Njeni izbrani filozofski spisi so izšli deset let po njeni smrti (1975).

več:
S. Čuk, Alma Sodnik (1896-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2016), 52-53.

njeni misli:

• Po Descartesu ni znak izobrazbe čim več vedeti, temveč prav vedeti.
  
• Descartes je doživel vprašanje resnice kot osrednje vprašanje življenja in filozofije posebej.

o njej:

• Bila je predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, da jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno, vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... (dr. Frane Jerman)

LETA 1898 ROJEN LOUIS ADAMIČ

PISATELJ DVEH DOMOVIN († 1951)

Pisatelj, publicist in prevajalec Louis Adamič se je rodil v Prapročah pri Grosupljem, leta 1913 je odšel v ZDA, kjer si je služil kruh najprej kot fizični delavec, pozneje kot novinar, nato pa kot poklicni pisatelj. Njegova dela (najbolj znana je knjiga o novi Jugoslaviji Orel in korenine) kažejo zanimanje za obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja.

LETA 1900 ROJEN ERICH FROMM

NEMŠKO-AMERIŠKI PSIHOLOG, FILOZOF († 1980)

Študiral pravo na univerzi v Frankfurtu na Maini, doktoriral pa je iz sociologije in končal psihoanalizo na inštitutu v Berlinu. Po nacističnem prevzemu oblast v Nemčiji se je najprej umaknil v Švico, nato pa leta 1934 v ZDA, kjer je najprej pomagal ustanoviti šolo za psihiatrijo, psihoanalizo in psihologijo. Pri svojih terapevtskih metodah je hotel združiti elemente psihoanalize z marksistično sociologijo, da bi tako spodbudil domišljijo, ustvarjalnost in solidarnost.. Pri oblikovanju človekove osebnosti in zadovoljevanje njegovih nagonov so zelo pomembni kulturni in socialni faktorji. Človekov cilj je popolna osvoboditev, toda prav tako mora odgovorno ravnati z zgodovinskimi dognanji, v svetu in družbi mora ohraniti svoje eksistencialno bistvo ... da tudi pomemben pričevalec humanizma dvajsetega stoletja. Že pred desetletji je napovedal stanje družbe, ki ga živimo danes, marketinško usmerjenost, za katero je pomembna vrednost kupne ali prodajne moči ... in trendu sedanje družbe, ki je usmerjena k imeti in ne k biti ... Bil je privrženec neopsihoanalize, znan po delih Kriza psihoanalize, Beg pred svobodo, Zdrava družba, Umevanje ljubezni, ... Imeti ali biti to

nekaj njegovih misli:

• V ljubezni, v razdajanju, v odkrivanju drugih najdem samega sebe, odkrivam sebe in njega odkrivam človeku.
  
• Če človek postane brezbrižen do življenja, ni več upanja, da bi se odločil za dobro.
  
• Ljubezen je dejanje vere in kdor ima malo vere, ima tudi malo ljubezni.
  
• Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca - tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo.
  
• Človek ne uresničuje sebe v tistem, kar ima, ampak v tistem, kar je.
  
• Ni gotovo, da bi sedanja družba ljubila življenje: obstaja celo sum, da jo nezavedno priteguje smrt. Nekrofilna je!
  
• Prebirajte spise učiteljev življenja, skušajte razumeti pravi pomen njihovih besed, oblikujte lastno prepričanje o tem, kaj želite napraviti s svojim življenjem. Opustite mnenje, da ne potrebujete nobenega učitelja, nobenega vzora, da lahko sami spoznate vse, kar so največji umi človeštva odkrili v več tisoč letih ...
  
• Moderna civilizacija povzroča duhovni razkroj, osamljenost, strah, nemoč, odvisnost, zmedenost. Človek, ki ga je vse to zmlelo, reagira z brezumnim nasiljem nad drugimi in nad seboj. Za ozdravitev potrebuje povezujočo bivanjsko energijo: ljubezen in upanje. Ta sta dostopna človeku.
  
• Bogat ni tisti, ki ima veliko ampak tisti, ki veliko daje.
  
• Za modernega človeka je značilno, da živi v preteklosti ali v prihodnosti, nikoli pa ne v sedanjosti.
  
• Sodobni človek misli, da izgublja čas, če stvari ne dela z vso naglico. Potem pa ne ve, kaj naj stori s časom, ki ga tako pridobi – razen da ga zapravlja.
  
• Največja človekova naloga na svetu je roditi samega sebe.

LETA 1907 ROJEN ANTON OCVIRK

LIT. ZGODOVINAR, KRITIK, ESEJIST IN UTEMELJITELJ SLOV. PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI († 1980)

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Anton Ocvirk, doma z Žage pri Bovcu, je bil profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski univerzi. Uspešno je deloval kot urednik: od leta 1946 je urejal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, zatem zbirko Sto romanov, dolga leta Slavistično revijo in nazadnje Literarni leksikon.

 LETA 1910 ROJEN AKIRA KUROSAWA

JAPONSKI FILMSKI REŽISER, PRODUCENT IN SCENARIST († 1998)

Akira Kurosawa je bil eden najvažnejših režiserjev v zgodovini filma, ki je imel tudi velik vpliv na druge (George Lucas, Sergio Leone). 57 let se je ukvarjal s filmom in v tem času je režiral 30 filmov. Japonski filmski industriji se je priključil leta 1936, prej pa je nekaj časa delal kot slikar. Najprej je opravljal službe pomočnika, svoj prvi film pa je režiral leta 1943, med drugi svetovno vojno (Sanshiro Sugata). Po vojni je največ uspeha doživel film Pijani angel, s katerim se je uveljavil med mladimi režiserji. To je bil tudi začetek sodelovanja z igralcem Toshirom Mifunejem, ki je nastopil v petnajstih njegovih filmih. S filmom Rashomon je leta 1950 dobil Zlatega leva v Benetkah. Prvi je japonski film predstavil Evropi. Znan je še njegov film Sedem samurajev (1954), v osemdesetih sta nastala dva mogočna epa (Kagemush in Ran), njegov zadnji film pa je Madadayo (1993). Leta 1990 je prejel Oskarja za življenjsko delo, v Evropi so ga zaradi njegovih dramaturških spretnosti imenovali Shakespeare sodobnega filma, doma pa je dobil vzdevek Imperator. Še nekaj njegovih filmov: Teptači tigrovega repa (1945), Neke prelepe nedelje (1946), Potepuški pes (1949), Ikiru oz. Živeti (1952), Živim in se bojim (1955), Yojimbo oz. Telesni čuvaj (1961), Sanjuro (1962), Dersu Uzala (1975), Kagemusha oz. Senčni bojevnik (1980), Rapsodija v avgustu (1991).

LETA 1912 ROJEN WERNHER VON BRAUN

NEMŠKO-AMERIŠKI RAKETNI INŽENIR, PIONIR IN VIZIONAR ASTRONAVTIKE († 1977)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti ... Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun misli  tako: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 11 (1966), 4-6.
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico proti Luni: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

• Življenje je Božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi Sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  
• Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti.
• Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  
• Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  
• Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  
• Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  
• Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

LETA 1932 UMRL STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, MUZIKOLOG (* 1898)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

LETA 1943 UMRL FRAN TOMINŠEK

ODVETNIK, planinec in planinski organizator (* 1868)

Doma je bil na Griču med Bočno in Gornjim Gradom) na S pobočjih Menine planine, v osnovno šolo je hodil v Gornji Grad, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Odločil se je za študij prava v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1893 promoviral in se po pripravništvu v Celju leta 1997 preselil v Ljubljano. Sprva je delal v Krisperjevi odvetniški pisarni, od 1913 pa je imel svojo. Gore je vzljubil že kot otrok (z bratom sta splezala po nezavarovani poti na Ojstrico). V Ljubljani je postal član Slovenskega planinskega društva (pravni referat, kasneje tudi namestnik načelnika ...) Sodeloval je z Jakobom Aljažem in Josipom Abramom pri načrtovanju novih planinskih poti in koč - urejal je predvsem zemljiškoknjižne zadeve. Štiriindvajset let je bil predsednik Slovenskega planinskega društva in v času njegovega vodenja (1908-1931) so nastale številne označene poti in nove planinske postojanke. Leta 1903 je trasiral tudi pot iz Vrat na Triglav, ki se po njem imenuje "Tominškova".

LETA 2021 UMRL METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF (* 1936)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8).
Najbolj vidni sadovi njegove učiteljske službe so Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996) in ustrezen delež pri Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (2002), pa tudi številni govori in pogovori ter članki in razprave. V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, birmal na tisoče mladih ... Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Vsako župnijo koprske škofije je večkrat obiskal in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z drugimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu ... v času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.
Kljub dolgotrajni sladkorni bolezni (od leta 1986) je v svoji službi in pri apostolskem poslanstvu vztrajal do leta 2012., ko je škofijo izročil svojemu nasledniku in se preselil v Dijaški dom v Vipavo, kjer je skoraj celo desetletje ostal izredno živahen in dejaven. Z največjim veseljem je navezoval stike z dijaki in se rad pogovarjal z njimi, izven hiše pa je svoje pastoralne in škofovske dejavnosti nadaljeval po župnijah na Vipavskem in po vsej škofiji, po vsej naši deželi in po vsem svetu. Do konca svojega življenja je ostal tudi član SŠK in zvesto opravljal zaupane mu naloge. dva dni pred 36 obletnico imenovanja za škofa (25 marca 1985) sklenil svoje bogato življenje in odšel k Očetu po zasluženo plačilo. K večnemu počitku so ga položili 25 marca 2021, zaradi korone v ožjem krogu škofov in duhovnikov, diakonov in bogoslovcev, redovnikov in redovnic ter vernega ljudstva. Pogrebna maša je bila v Logu pri Vipavi, nato so ga prepeljali v baziliko na Sveti Gori, kakor si je sam izvolil.

več o škofu Metodu Pirihu tudi  v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.
in na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, Božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v
• Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

23. marec

• svetovni dan meteorologije

iskalec in zbiratelj Marko Čuk

LETA 1599 ROJEN ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR († 1641)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

LETA 1648 ROJEN JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC († 1714)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel)

več:
S. Čuk, Janez Svetokriški po 300 letih: Priloga, v: Ognjišče 10 (2014), 58-65.

njegova misel:

• Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1800 ROJEN JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR († 1882)

Doma v Adlešičih v Beli Krajini, župnik ga pošlje v latinske šole (gimnazijo) v Novo mesto, študij filozofije nadaljuje v Ljubljani, njegova sošolca sta Prešeren in Slomšek. Že v gimnaziji začne pisati pesmi, profesor Fran Metelko v njem zbuja zanimanje za slovenščino. Leta 1821 se vpiše v bogoslovje, navdušuje se nad Zedinjeno Slovenijo. Leta 1825 je posvečen v duhovnika, najprej je nekaj let kaplan, potem pa upravitelj župnije v Vipavi in do smrti župnik in dekan. Veliko je gradil: Marijini božjepotni cerkvi v Logu glavni zvonik, tudi kapelice križevega pota na Gradišče ... povabil je slikarja Janeza Wolfa, da je poslikal vipavsko cerkev ... organiziral je šolstvo, ustanovil osem enorazrednih šol, sezidal tudi šolsko poslopje v Vipavi ... Podpiral je tudi razvoj kmetijstva (vinarska in sadjarska šola na Slapu). Pokopan je v cerkvici na vipavskem pokopališču

LETA 1805 ROJEN JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ († 1882)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1832 UMRL JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF (* 1749)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.,
  
• Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.

LETA 1859 ROJEN JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA († 1932)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1875 ROJEN BARON ANTON CODELLI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK († 1954)

Baron Anton Codelli je bil potomec na Kranjskem nekoč zelo vplivne italijansko-nemške plemiške družine, vsestranski tehnik in lastnik prvega avtomobila v Ljubljani. Izumil je vrsto izboljšav za udobnejšo vožnjo z avtomobili. Električni vžigalnik za motorna vozila, ki je bil zaščiten s patentom, preprečuje nevarnost vžiga za vozila. Mali hladilni in ogrevalni aparat iz leta 1903 je bil namenjen bolj avanturističnim voznikom na daljše proge, saj je omogočal zamrznitev in segrevanje hrane. Do leta 1909 je sledilo še nekaj izumov na drugih področjih: mehanična kosilnica, brezžični pogon oddaljenih aparatur, visokotlačni kompresor, visokofrekvenčni telefon, avtomatično določanje položaja ladij na morju. Ukvarjal se je celo z letalskimi načrti, konstruiranjem letal in zasnoval je rotacijski eksplozivni motor kot predhodnik Wanklovega motorja.

LETA 1907 ROJENA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME († 2005)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.
Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Marijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija. Lucija, Francek in Jacinta, prosite za nas: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
knjiga: Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)

nekaj njenih misli:

• Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.
  
• Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.
  
• Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.
  
• Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.
  
• Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.
  
• Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.
  
• Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.
  
• Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.
  
• Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

LETA 1908 ROJEN LINO LEGIŠA

LITERARNI ZGODOVINAR, FILOLOG IN KRITIK († 1980)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

LETA 1920 UMRL MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV (* 1844)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

LETA 1924 ROJEN IVAN MINATTI

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2012)

Rojen v Slovenskih Konjicah, iz slavistike diplomiral v Ljubljani, zaposlen pri MK, od leta 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove pesmi so mehko lirične, osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njih opisuje tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Prelom s tem obdobjem pa je zbirka Nekoga moraš imeti rad, v kateri je tudi 'ponarodela' pesem z istim naslovom.

njegovi verzi:

• Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine, / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / bsvoje drzne ptice sanj, / svoje plašne ptice nemoči / - nekje vendar mora biti zanje / gnezdo miru in nežnosti -, / nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen / ker drevesa in trave vedo za samoto / - kajti koraki vselej odidejo dalje, / pa čeprav se za hip ustavijo -, / ker reka ve za žalost / - če se le nagne nad svojo globino -, / ker kamen pozna bolečino / - koliko težkih nog / je že šlo čez njegovo nemo srce -, / nekoga moraš imeti rad, / nekoga moraš imeti rad, / z nekom moraš v korak, / v isto sled - / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, / ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje.

LETA 1925 ROJEN BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 1980)

V Sisku rojeni slovenski pisatelj in publicist je najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

LETA 1943 ROJEN JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC, VENETOLOG († 2011)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je v grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so Slovenci potomci praslovanskih Venetov so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7-8/1990) in Grbi slovenskih dežel (10/1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

LETA 1951 UMRL ANTON NOVAČAN

POLITIK,  DRAMATIK, NOVELIST (*1887)

Življenje tega moža, ki se je izteklo v daljni Argentini, je bilo zelo razgibano že v šolski dobi. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji v Celju je višjo gimnazijo obiskoval v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu, nato pa študiral pravo v Pragi. Veliko je potoval. Po prvi svetovni vojni je bil v raznih diplomatskih službah. Leta 1945 je odšel na tuje. Kot pesnik in pisatelj se je razvijal po svoje. V prozi je rad opisoval življenje v slovenski vasi (Naša vas, dve zbirki novel, 1912). Njegovo literarno delo je izraz osebnega temperamenta.

LETA 1954 UMRL JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC (* 1872)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

LETA 2009 UMRL JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1924)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1295 ROJEN HENRIK SUZO

NEMŠKI MISTIK, BLAŽENI († 1366)

Visoki srednji vek je bil je za Cerkev v Evropi čas mistikov, ki so klicali k notranji zbranosti in molitvenemu življenju. Med njimi je zaslovel Henrik Suzo, ki se je rodil v Konstanci ob Bodenske jezeru v Švici. Svoje življenje je posvetil “službi večne modrosti”. Kot redovnik dominikanec je bil odličen pridigar. Govorjeno besedo je dopolnjeval s pismi. Njegova Velika knjiga pisem obsega 88 pisem, ki pa so dejansko obravnave o duhovnem življenju. Nemci ga častijo kot enega svojih velikih mistikov. Pred koncilom smo se ga spominjali 3. marca.

LETA 1456 ROJEN JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF († 1522)

Izobraževal se je v Ljubljani, od leta 1473 v Ingolstadtu, leta 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi. Pri nas je imel več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Šentrupert, Žužemberk, sv. Peter v Ložu, Moravče ... ljubljansko in novomeško proštijo - bil je tudi drugi novomeški prošt. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1685 ROJEN JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST († 1870))

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC († 1870)

Rojen v Krašnji pri Kamniku, bogoslovje je študiral v Ljubljani, navduševal se je nad metelčico in se pridružil M. Ravnikarju in F. S. Metelku. Po posvečenju (1824) je nekaj let deloval na Bledu, bil je spiritual v bogoslovju, od leta 1836 pa je bil župnik v Šmartnem pri Litiji. Pisal je nabožna besedila v metelčici in jo 1831 branil pred J. Zupanom in 1833 posegel v abecedno vojno zoper M. Čopa. S prevajanjem mladinskih vzgojnih povesti (Schmid) je navdihoval Janeza Ciglerja pri pisanju Sreče v nesreči (prva slovenska povest).

LETA 1839 ROJEN MODEST MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1881)

Največja mojstrovina ruskega skladatelja Modesta Musorgskega je opera Boris Godunov, ki izraža duha ruskega ljudstva z novim tipom melodije. Besedilo zanjo je po Puškinu napisal skladatelj sam. "Ko sem pisal Borisa, sem bil sam Boris," je dejal skladatelj. Opera, ki je zaradi nenavadne glasbe vzbujala veliko kritik, je bila prvič izvedena 8. februarja 1874 v petrograjski Operi.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM † 1934)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1893 ROJEN JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK († 1975)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

LETA 1911 ROJENA ERNA MEŠKO

LJUDSKA PISATELJICA († 1999)

Rodila se je v Lóperšicah pri Ormožu. Po osnovni šoli v Rušah je končala še srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in bila nekaj časa bančna uslužbenka. Po poroki z nečakom pisatelja Franca Ksaverja Meška leta 1936 je ostala na kmetiji in se posvetila devetim otrokom. Z možem jo je družila tudi ljubezen do gora. Skupaj sta ustanovila planinsko društvo Ormož. Erna je poleg tega del svojega časa namenila pisanju. S prispevki se je oglašala v različnih časopisih od Planinskega vestnika do Družine; večkrat je nastopila tudi na radiu ter raznih državnih in cerkvenih ustanovah. Njeni zapisi so izšli pri Mohorjevi družbi v knjigah Rada bi vam povedala in Še bi vam rada povedala. Pisala je o ljubezni do zemlje, družine, materinega jezika, slovenskih gričev in planin, domovine in Cerkve. Zaznamovala jo je zdrava kmečka pamet, krščanska pokončnost, treznost v presojanju in evangeljski optimizem.

nekaj njenin razmišljanj:

• Te, v prečutih nočeh napisane vrstice posvečam Tebi poštena, varna nikoli spočita Slovenska Kmetica, Tebi Prlekija, moja lepa dežela, skozi vse dobro in hudo v zvestobi ljubljena.
  
• Najprej to, da vas imam vse zelo rada, posebno vas, ki ljubite slovensko besedo. Hvaležna sem vam, da ste z dobro mislijo prepotovali košček mojega življenja in doživetij. Naj vam ostane v spominu samo to, kar vam bo pomagalo živeti in vas delalo srečne.

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR († 1990)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956). S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

LETA 1934 ROJENA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI († 2014)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

LETA 1936 UMRL ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1865)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1960 ROJEN AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1994)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah. Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 68 ...). Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1995 UMRL LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC (* 1920)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1999 UMRL JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (* 1901)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

več:
S. Čuk, Jean Guitton, sogovornik iskalcev Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1999), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni mot­na. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je glo­bok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.
  
• Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govo­riti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ob­stala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim.
• Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.
  
• Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molit­vi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Ma­riji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.
  več:
  

LETA 2002 UMRL JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE (* 1919)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 2005 UMRL VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF (* 1923)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 2007 UMRL LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC (* 1913)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

več:
S. Čuk, Lovro Kaselj. "Ali naj Slovenec sem ostane le spomin?": Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

 21. marec

• mednarodni dan gozdov
• svetovni dan lutkarjev
• svetovni dan Downovega sindroma
• svetovni dan poezije
• svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji

iskalec in zbiralec Marko Čuk