God: 18. marec

»Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.« Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom 'božji služabnik' se naglo bliža oltarju.

Pater Vendelin Vošnjak bo 'hrvaški' svetnik, saj je škofijski postopek, s katerim se začenja pot do uradne razglasitve za blaženega in svetnika, potekal v Zagrebu, kjer je ta svetniški redovnik veliko let živel in kjer je pred sedemdesetimi leti – 18. marca 1933 zaživel za večnost. Zibelka pa mu je tekla na slovenskih tleh. Rodil se je 13. septembra 1861 v vasi Konovo pri Velenju in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi sv. Martina skupaj s svojim bratom-dvojčkom, ki sta jima oče Pavel in mati Ida Vošnjak izbrala imeni Mihael in Matej. Oče Pavel, izučen krojač, je bil potomec prednikov, ki so davnega leta 1520 pribežali v te kraje iz Bosne, zato so se pisali Bošnjak, iz česar je kasneje nastal priimek Vošnjak. Prvorojencema sta se zatem pridružila še sestra Marija in brat Vinko. Po smrti svetniške žene Ide se je Pavel drugič poročil in iz tega zakona se je rodilo pet otrok. Žena Antonija ni delala razločka med svojimi otroki in otroki iz prvega zakona. Družino je povezovala vsakdanja skupna molitev in življenje po božjih zapovedih. Po končani osnovni šoli je Mihael odšel na Ptuj, kjer je kot duhovnik deloval prastric dr. Ivan Vošnjak. Pod njegovim varstvom in duhovnim vodstvom je tam končal nižjo gimnazijo. Že takrat se je v njem prebujal redovniški poklic; na svoj sedemnajsti rojstni dan (1878) je potrkal na vrata samostana manjših bratov (frančiškanov) v Zagrebu in dobil redovno ime Vendelin. Študij filozofije in teologije je z veliko vestnostjo opravil v Pečuhu in v Gradcu, kjer je 26. marca 1884 prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je pel v rojstni župniji Sv. Martina v Velenju. Po novi se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Innsbrucku. Mlademu patru so redovni predstojniki zaupali odgovorno nalogo: devet let je bil v Varaždinu in Zagrebu vzgojitelj redovnih klerikov, katerim je tudi predaval filozofijo. Zaradi globokega duhovnega življenja ter izrednih človeških in redovniških odlik je bil pri 32 letih izbran za provincialnega definitorja. Leta 1895 je postal gvardijan zagrebškega samostana. Ko je papež Leon XIII. leta 1897 predpisal prenovo frančiškanskega reda, je bil p. Vendelin brž pripravljen to prenovo izpeljati, čeprav so se mnogi redovniki temu upirali. Kot pooblaščen redovni komisar je obnovo vestno pripravil. Ko je bila leta 1900 ustanovljena samostojna hrvatska frančiškanska provinca sv. Cirila in Metoda, je p. Vendelin postal njen prvi provincial. Svoje redovnike je vodil z vztrajno odločnostjo, povezano z milino in modrostjo, predvsem pa z osebnim prizadevanjem za svetost. Kasneje je bil še trikrat provincial, trikrat gvardijan na Trsatu, kjer je obnovil božjepotno cerkev in samostan (pred letom 1900 je Trsat pogosto spadal pod kranjsko/ljubljansko frančiškansko provinco in je veljal za slovensko božjo pot), in enkrat v Zagrebu. Tam je bil priljubljen spovednik in moder duhovni voditelj. Med njegovimi spovedanci je bil svetniški zagrebški pomožni škof Josip Lang (1857 – 1924), ki je p. Vendelina primerjal s sv. Janezom Vianejem. Ljudem je bil vedno na razpolago. Nekoč je na veliki petek prišla žena in prosila za spoved. Neki star pater jo je zavrnil: "Na veliki petek se spovedujejo samo čarovnice!". Pater Vendelin je to slišal in vzkliknil: "Kdo to pravi?" Patra je pokaral, ženo pa lepo spovedal. Moč za svoje delovanje je črpal v zbrani molitvi. Molil je kleče z razprostrtimi rokami. Bil je drobne postave in vse življenje bolj krhkega zdravja. Zaradi napornega dela in spokornega življenja "sta ga bila sama kost in koža". Proti koncu leta 1932 je prišel s Trsata v Zagreb na zdravniški pregled: ugotovili so, da ima raka na želodcu, metastaze pa so se že razširile po vsem telesu. Operacija je bila brez uspeha. V samostanu na Kaptolu v Zagrebu je vdan v božjo voljo in hrepeneč po Bogu, kateremu je vse življenje zvesto služil, 18. marca 1933, na predvečer praznika sv. Jožefa, odšel v nebeški dom.

LETA 180 UMRL MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF (* 121)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 461 UMRL SVETI PATRIK

ZAVETNIK IRSKE, KRŠČANSKI MISIJONAR, SVETNIK (* 385)

Sveti Patrik, glavni zavetnik Irske, je bil po rodu Anglež, ta častni naziv pa si je zaslužil kot oznanjevalec evangelija na tem otoku. Tam so zrasli številni samostani, od koder so irski menihi v zgodnjem srednjem veku odhajali med ljudstva na evropski celini kot glasniki blagovesti odrešenja za vse. Kar je bilo v njihovih navadah in običajih dobrega, so spoštljivo ohranili, zato so jim ljudje radi prisluhnili. Tudi naše prednike so učili, "da smo Očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav uk njegovi," ko je zapisal France Prešeren v Krstu pri Savici.

... več o njem si preberite v pričevalcu evangelija 03_2009

njegove misli:

• Nenehno se zahvaljujem svojemu Bogu, ki me je ohranil zvestega v preizkušnjah, tako da morem danes z zaupanjem kot živo hostijo darovati svoje življenje Kristusu, svojemu Gospodu. On me je varoval v vseh stiskah.
  
• Danes spet vstajam z močjo Boga, ki me podpira. Njegova moč naj me drži pokonci, njegovo oko naj gleda zame, njegovo uho naj posluša zame, njegova beseda naj govori zame. Po poti, ki mi jo kaže Bog, hočem hoditi, njegov ščit naj me varuje

LETA 1712 ROJEN JOŽEF STRAUB

SLOVENSKI BAROČNI KIPAR († 1756)

Jožef Straub je izšel iz würtemberške kiparske družine (kiparja sta bila tudi njegova brata Janez Krstnik in Filip Jakob). Leta 1743 se je naselil v Mariboru, kjer je živel do smrti kot eden najmočnejših baročnih mojstrov z izrazito osebnim naglasom in monumentalno močjo. Njegova dela krasijo številne cerkve predvsem na Štajerskem. Leta 1743 je izklesal kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru.

LETA 1883 UMRL ANDREJ GOLLMAYR

ŠKOF, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1797)

Izšel je iz mogočnega rodu Gollmayrjev v Radovljici, ki je dala celo vrsto duhovnikov in nabožnih pisateljev. Andrej se je rodil leta 1797, šolal se je v rojstnem mestu in v Ljubljani, kjer je bil leta 1821 posvečen v duhovnika. Škof Wolf ga je poslal na Dunaj, od koder se je vrnil kot doktor bogoslovja in sprejel različne pomembne službe. Leta 1854 je postal goriški knezonadškof. Njegova prva skrb so bili duhovniški poklici, zato je ustanovil malo semenišče, za bogoslovne profesorje je izbral vzorne duhovnike.

LETA 1934 ROJEN JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe ...) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom ... Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! 'Sestra' pesem in 'sestra' vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / - njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča - roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje - nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

LETA 1981 UMRL ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG (* 1895)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pa ni bilo prijazno, zastrupljeno s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med vsemi nevarnostmi ... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovem nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947 po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1994 UMRLA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 24. junij 1908, Črenšovci, † 16. marec 1945, Hotiza

"Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus"

Tako so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti - 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).

Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse "njegovo sodelovanje s komunisti" v tem, da jih ni hotel ovaditi. "Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več."

Pisatelj Miško Kranjec (1908-1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih "begovcev", pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, "neko noč po novem letu 1945" v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. "Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine." To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. "Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!"

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. "Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel," je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! "Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa - mučenca," je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.

ČUK, Silvester. Danijel Halas. (Pričevanje). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 3, str 22-23.

LETA 597 PR. KR. BABILONSKI KRALJ NEBUKADNEZAR

ZAVZAME JERUZALEM

Babilonski vladar Nebukadnezar je znan po svojih številnih gradnjah v prestolnici Babilona, prav tako pa tudi po številnih vojaških podvigih, s katerimi je hotel okrepiti položaj v Siriji in Judeji. Med prebivalci Judovega kraljestva se je razširila misel, da je Jeruzalem nepremagljiv in da so na varnem, ne glede na to, kako živijo. Ko se je pojavila nevarnost iz Babilona, se niso zmenili za Jeremijeva opozorila. Ko so leta 605 Babilonci zavzeli Sirijo, je moral tudi Judov kralj Jojakim plačevati davek, Nebukadnezar pa je že takrat odpeljal talce v Babilon. Zaradi upora so Babilonci oblegali Jeruzalem in ga na današnji dan leta 597 pr. Kr. zavzeli. Kralja in številne meščane so odpeljali v Babilon. To je bil začetek izgnanstva.

LETA 37 UMRL CESAR TIBERIJ

(* 42 PR. KR.)

Avgustov posinovljenenc je nadaljeval Avgustovo miroljubno zunanjo politiko Pax Romane in utrjeval sistem principata - težnje po ohranitvi novega političnega reda, ki je pomenil sintezo stare republike in vojaške diktature. Tiberij je posvečal veliko energije v gospodarski razvoj imperija. Značilno je, da velikih vojaških pohodov ni bilo. Rimska vojska je sicer operirala onstran Rena, na Balkanu in Bližnjem vzhodu, vendar je šlo izključno za obrambne operacije brez težnje po teritorialni širitvi države. Po letu 30 je Tiberijev režim postal vse bolj tiranski, zlasti ko je pretorijanski prefekt postal Elij Sejan. Med potjo v Rim je leta 37 umrl naravne smrti (?), čeprav Svetonij in Kasij Dion namigujeta, da ga je dal umoriti naslednik Gaj Germanik. Evangelist Luka postavi v svojem evangeliju življenje Janeza Krstnika v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Jezus se je rodil, ko je vladal Avgust (Lk 2,1). Učil, umrl in vstal od mrtvih pa je v času vladavine Tiberija (14-37 po Kr.).

LETA 1811 ROJEN JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK († 1883)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

LETA 1908 ROJEN JOŽE KOŠAR

PUBLICIST, PREVAJALEC, ZALOŽNIK († 1982)

Publicist, prevajalec in založnik Jože Košar, rojen v Stročji vasi pri Ljutomeru, je bil po diplomi iz klasične filologije v Ljubljani profesor v Mariboru. Po drugi svetovni vojni, med katero je bil v nemškem ujetništvu, je bil dolga leta (1960–1973) direktor in glavni urednik založbe Obzorja v Mariboru. Kot mož širokih obzorij je imel posluh za domače in tuje avtorje vseh generacijskih in slogovnih odtenkov in v njegovem času je imela ta založba res odličen knjižni program. Veliko je tudi prevajal.

LETA 1853 ROJEN JOSIP APIH

ZGODOVINAR SLOVENSKEGA ŠOLSTVA († 1911)

Po ljudski šoli v Begunjah in gimnaziji v Ljubljani je študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis s Knafljevo štipendijo. Petnajst let je poučeval na Moravskem, od leta 1892 do upokojitve pa v Celovcu. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. V svojem najpomembnejšem delu Slovenci in 1848 (1888) je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Snov za svoje spise je Apih nabiral v arhivih.

LETA 1916 ROJEN JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK († 1991)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

LETA 1940 UMRLA SELMA LAGERLOF

S POLNIM IMENOM SELMA OTTILIA LOVISA LAGERLÖF (* 1858)

Švedska književnica je bila prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za književnost (1909). Središče njenega zanimanja so bili dogodki in osebe, pa tudi ljubezen, smrt, dobrota, zloba in nesreča. Svoja dela je pisala v liričnem, preprostem, pripovednem stilu. Njeno prvo književno delo Gösta Berling je saga z obiljem fantastičnih elementov, ki je prikazala življenje na Švedskem v devetnajstem stoletju. Na Švedskem pa je postala najbolj poznana po delu za šolarje Čudežno potovanje Nilsa Holgersona po Švedski. Napisala je tudi več zgodbic za otroke v knjigi Legende o Kristusu (Kristus legender), ki so leta 1997 izšle pri Mohorjevi družbi.

nekaj njenih misli:

• Tisti, ki hoče biti Kristusov učenec, pa ne zna ljubiti ljudi, more sebe in druge pahniti v pogubo.
  
• Ne smemo zaskrbljeno spraševati: »Kaj bo še prišlo?«, ampak reči: »Napeto pričakujem, kaj Bog pripravlja zame.«

LETA 1945 UMORJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1908)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. "Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec," je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:
  

LETA 1962 UMRL IVAN MOLEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1882)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 44 pred Kr. UMORJEN GAJ JULIJ CEZAR

60 zarotnikov pod vodstvom Bruta in Kasija umori rimskega državnika in vojskovodjo Gaja Julija Cezarja.

LETA 1820 UMRL KLEMEN MARIJA DVORŽAK

DUHOVNIK, TEOLOG, REDEMPTORIST NEMŠKO-ČEŠKEGA RODU, SVETNIK (* 1751)

Življenjsko geslo tega 'pokoncilskega' svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

več:
S. Čuk. sv. Klemen Dvoržak: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 3 (2011), 27.
v knjigi Pekovski vajenec iz Znojma, ki smo jo izdali pri Ognjišču

njegova misel:

• Le pogum! Bog je Gospodar; on ureja vse v svojo čast in v naše dobro in nihče se mu ne more upirati. Vsi človeški načrti, naj bodo še tako spretno zasnovani, služijo samo spolnjevanju njegove svete volje.

LETA 1810 ROJEN JOŽEF VIRK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1880)

Pred dvesto leti se je rodil na Podrečju pri Domžalah Jožef Virk, ki je kot duhovnik služboval po Koroškem in Štajerskem. Spadal je v Slomškov krog. Pisal je posvetne, nabožne in prigodne pesmi in mnoge so uglasbene. Od nabožnih je največ Marijinih, ki jih pojemo še danes (Srce moje naj Mariji slavo poje; Veš, o Marija; Spet kliče nas venčani maj). Od posvetnih je najbolj znana pesem Slovensko dekle.

LETA 1867 ROJEN JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1938

Iz rodnih Begunj pri Cerk­ni­ci je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

• Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, ... neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. ... Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

LETA 1883 ROJEN SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1945)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

več:
S. Čuk, Saša Šantel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1993), 44-45.

Leta 1897 umrl MATIJA VALJAVEC

pesnik, pripovednik, jezikoslovec, zbiralec ljudskega slovstva in prevajalec (* 1831)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

LETA 1936 PRVI ČLOVEK

PRELETI 100 M NA SMUČEH

Smučarski skoki so ‘paradna disciplina’ slovenskega zimskega športa in so neločljivo povezani s Planico. V dolini pod Poncami je bila po načrtih inženirja Stanka Bloudka zgrajena velika skakalnica, ki so jo preizkusili 4. februarja 1934, ko je s skokom, dolgim 60 metrov, zmagal domačin Franc Palme. Planica je postala znana po smučarskem svetu, ko je 15. marca 1936 avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek na smučeh preletel prek sto metrov – 101 meter. Leta 1969 je bila v dolini Pod Poncami zgrajena nova velikanka bratov Lada in Janeza Goriška.

LETA 1944 ROJENA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA († 1991)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

LETA 1959 UMRL JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ (* 1877)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. marec 1883, Gorica, † 1. julij 1945, Ljubljana

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander), ki je dal povod za tale zapis. Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

Ta vsestransko nadarjeni mož se je rodil 15. marca 1883 v Gorici kot peti (od šestih) otrok Antona Šantla, gimnazijskega profesorja matematike in fizike, ki je v Gorico prišel s Kozjaka na Štajerskem, in Avguste pl. Aigentler, slikarke in učiteljice risanja. Gimnazijo je končal v rodni Gorici (1901). Po maturi se je želel posvetiti glasbi, toda dobil je štipendijo za študij slikarstva, zato se je odločil zanj. Tudi zato, ker ga je v slikarstvo uvajala že mati. Kot študent šole za umetno obrt na Dunaju (1902-1905) je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev umetniškega društva Vesna, katerega člani so bili mdr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Avgusta Šantel. Zadalo si je nalogo, da bodo njegovi člani s svojimi deli prebujali narodno zavest in se trudili za ohranjevanje ljudskega izročila. Motivno so se močno naslanjali na folkloro (najmočneje Maksim Gaspari, ki ga po pravici imenujemo slikar slovenskih narodnih običajev). O prizadevanjih vesnanov je Saša Šantel zapisal: "Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je nastopila nova doba, ko se bomo južni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo med seboj vzbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in ^ehih." Študij je končal leta 1905, naslednje leto je opravil izpit za učitelja risanja na srednji šoli, zatem je eno leto poučeval na Dunaju. Potegoval se je za profesuro na realki v Idriji (sprejet je bil slikar Ivan Vavpotič). V šolskem letu 1906/1907 je bil suplent na učiteljišču v Kopru, kjer je bil njegov kolega pesnik Vladimir Nazor. Leta 1907 se je poročil z Ružo Sever; v zakonu so se jima rodili trije otroci. Enajst let (1907-1918) je bil profesor na gimnaziji v Pazinu, vmes je bil eno leto (1913) na dopolnilnem študiju v Munchnu. Po vojni je najprej dve leti učil na gimnaziji na Sušaku, leta 1920 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do smrti (1. julija 1945) poučeval dekorativno risanje in grafiko na Tehniški srednji šoli. Med njegovimi učenci sta bila tudi poznejša znana slikarja in grafika Miha Maleš in Elo Justin.

V duhu programa vesnanov je Saša Šantel posvečal veliko pozornost narodnim motivom, narodnim nošam iz raznih slovenskih pokrajin (podobe narodnih noš je delal za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani). Ustvaril je tudi vrsto odličnih knjižnih ilustracij (npr. Nazorjevega Velega Joža, Meškove knjige Mladim srcem, Stritarjevih Pesmi za mladino). Njegove slike so izšle tudi na razglednicah; posebej velja omeniti tiste, ki so posvečene Goriški, njegovi rodni deželi, ki je bila po prvi svetovni vojni odrezana od domovine.

Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu 'Z zlatimi črkami' (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel "najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani" (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.

* 17. februar 1831, Srednja Bela pri Preddvoru, † 15. marec 1897, Zagreb

"Zadremal sem; prijazne brez pomude / prišle so sanje: Tu je nekdaj stala / očetova in meni rojstna hiša; / tu živel sem nedolžne dni otročje, / tam gori naša sobica bila je, / za deco nas in pa za staro mater, / ki z njo zvečer in zjutraj smo molili... / Tu gori nam je pripovedovala / prelepe, mične, vsakovrstne bajke / ali svetnika kterega legendo..." Tako je v avtobiografski pesmi Sanje počastil svojo babico pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je umrl kot profesor v Zagrebu pred sto leti - 15. marca 1897.

V prijazni šoli stare matere

Matija Valjavec se je rodil pri Kračmanu na Srednji Beli pri Preddvoru, kjer je bila doma njegova mati Marija Bizjak. Oče Anton Valjavec se je tja priženil iz Preddvora. Prvorojenec Matija je zagledal luč sveta 17. februarja 1831; za njim je družino pomnožilo še sedem bratov in dve sestri. Več kot od šole, ki jo je začel obiskovati leta 1838 v Kranju (prvi razred je ponavljal, zatem pa je bil vedno odličnjak), je prejel od svoje babice, ki je vnukom pripovedovala pravljice in pripovedke ter svetniške legende. Matiju je za vedno napolnila srce z ljubeznijo do teh zakladov. Po končani normalki v Kranju je leta 1842 šel na latinske šole v Ljubljano: v tretjem razredu je priimek Wallauz poslovenil v Valjavec. Njegov sošolec je bil Janez Trdina. Leta 1847 mu je umrl oče; oskrbnik doma je postal stric, ki je Matija silil v semenišče. Ta pa ni hotel postati duhovnik, zato je šolanje v 7. razredu prekinil in leto dni doma kmetoval. Gimnazijo je dokončal leta 1851. Jeseni je šel na Dunaj študirat slavistiko in klasično jezikoslovje. Njegov profesor je bil veliki jezikoslovec Fran Miklošič, ki ga je navdušil za preučevanje slovenskega jezika. Po končanem študiju je postal profesor na gimnaziji v Varaždinu (1845-1876), potem pa v Zagrebu, kjer je učil do upokojitve leta 1891. Leta 1864 se je poročil s Hrvatico Berto Ott; v zakonu se jima je rodilo osem sinov in ena hči. Nit življenja mu je 15. marca 1897 pretrgal rak na želodcu.

Pesnik "pastirja", naše najlepše pravljične pesmi

Za Valjavca pesnika v slogu ljudske pripovedne pesmi gre hvala njegovi babici, ki mu je v otroških letih razgibala domišljijo z nazornim pripovedovanjem. Matija je začel pesniti že v nižji gimnaziji. Na pobudo ljubljanskega profesorja Martinaka je v svoj dnevnik vpisoval tudi pesmi in prve so bile objavljene leta 1848. Odtlej so redno izhajale v tedanjih listih, ki so objavljali tudi poezijo. Kot študent je leta 1855 izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Pesmi. Iz njegove lirike govori hrepenenje mladega dunajskega študenta po domačem svetu. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer sodi, da so "najlepše v celi zbirki legende in pripovedne pesmi v narodnem slogu" (Od nebeške glorije, Znamenja dežja, Tica pevka, Zaprta smrt). Od vseh Valjavčevih pesmi se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir, ki je doživela mnoge ponatise in je bila tudi posneta na gramofonski plošči in kaseti. Kot slikanica je izšla že večkrat: prvič med vojno (1944) z ilustracijami Ksenije Prunk, po vojni pa je z ilustracijami Marlenke Stupica doživela vrsto izdaj (zadnjo leta 1990). Matija Valjavec je bil že v dijaških letih tudi zapisovalec ljudskega izročila: pripovedk, ki jih je za objavo delno predelal, jedro pa je ostalo pristno ljudsko, predvsem pa pesmi, ki jih je izročil Karlu [treklju za njegovo zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923).

Ugleden jezikoslovec in akademik

Kot profesor v Varaždinu in Zagrebu se je Valjavec posvetil skoraj izključno znanstvenemu delu. Strokovnjaki sodijo, da je Valjavec poleg Miklošiča in [krabca naš največji jezikoslovec druge polovice 19. stoletja. Trajne znanstvene vrednosti so njegova dela o staroslovanskem slovstvu (za objavo je pripravil več starih besedil) in pa njegove temeljne razprave o slovenskem naglasu. Slavistično jezikoslovno se je Valjavec šolal pri Miklošiču. "Od njega je prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj ter zajemajo kranjsko slovenščino (na Kranjskem, Primorskem in [tajerskem), ogrsko slovenščino (v Prekmurju in Prlekiji) ter hrvaško slovenščino-kajkavščino" (SBL). Jezikoslovec Valjavec je najpomembnejši kot naglasoslovec. V razpravi Prinos k naglasu, ki je izhajala v zbornikih JAZU 1878-1895, obdeluje naglas po besednih vrstah. Njegovo znanstveno delo je vzbudilo pozornost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (ustanovljena leta 1866 na pobudo djakovskega škofa Josipa Strossmayerja), ki ga je leta 1876 imenovala za svojega dopisnega člana, od leta 1879 pa je bil njen redni član. Kot tajnik in knjižničar je uredil in popisal vso bogato knjižnico JAZU.

Silvester Čuk

God: 15. marec

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev - sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so "slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje".

Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki "revni ženi" v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.

Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale "služabnice ubogih". Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.

Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. "Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice," je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.