* 2. september 1819, Lome, † 20. april 1889, Dunaj

"Bogastvo se zbira in košati v mestih, prijetno življenje mami ljudi v palačah, čast obseva veljake na kraljevskih dvorih - a nadarjenost, bister um in nepremagljivo voljo pošilja Bog tudi med oddaljene hribovce in jih daje otrokom, rojenih v borni ko­či." Tako je napisal dr. Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, o svojem rojaku Mateju Cigaletu, pravniku in jezikoslovcu, uteme­ljitelju slovenskega pravnega jezika.

Tega zaslužnega moža, ki ga med Slovenci le malokdo pozna, se spominjamo ob 180-letnici njegovega rojstva. Mati Neža ga je po­ložila v zibelko 2. septembra 1819 v Dolnjih Lomeh, župnija Črni Vrh nad Idrijo. Oče Jožef, trden kmet ("polgruntar"), je bil men­da silno oster in hud mož. Lampe pripoveduje, da je Matevžek ne­koč na paši izgubil kozo in je ni mogel najti. "Plašen prižene deček domov svojo čredo in pove dobri materi, kaj se mu je zgodi­lo. Ta je poznala svojega moža, zato ga skrije pod kadjo v kleti." Tja mu je naskrivaj nosila jest. Po treh dneh se je očetova jeza ohladila in sinko je lahko prišel na dan. Matej je obiskoval os­novno šolo v Črnem Vrhu, zatem v Idriji, gimnazijo in licej pa v Gorici. Leta 1841 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto. Odločil se je za študij prava: najprej v Gradcu, nato na Dunaju.

"Domača hiša," piše Lampe, "je bila do­kaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šo­lanja." Pravne študije je končal leta 1646. Postal je sodni pri­pravnik v Gorici, leta 1848 je v Celovcu napravil izpit za sodni­ka, pa je kmalu izstopil iz državne službe. Postal je urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, ki je začel izhajati v Ljubljani julija 1848. Kot urednik je zastopal poli­tični program Zedinjene Slovenije in zavzemal se je za enakoprav­nost slovenskega jezika v avstrijski monarhiji. Jeseni 1849 je šel na Dunaj, kjer je bil imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v slovanske jezike), kjer je ostal vse do svoje smrti.

Leta 1866 je dobil naslov in značaj ministrskega tajnika in leta 1883 naslov in značaj vladnega svetnika. "Ko je bil na Dunaju," pričuje njegov štirideset let mlajši rojak Frančišek Lampe, "je prišel nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep zgled. Svoj domači kraj je vedno ce­nil, domači govor mu je bil vedno v čislih in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral." Njegovo življenje se je izteklo 20. ap­rila 1889 na Dunaju. Leta 1894 so mu v Črnem Vrhu postavili spo­menik (piramido), na katerem je izklesanih več izrekov, med njimi tudi njegovo življenjsko geslo: "Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti." Isti dan so odkrili tudi spo­minsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Lomeh.

"Gredoč mimo skromnega spomenika si bo tujec v spomin vtisnil kraj, kjer je bil rojen najprevidnejši, najbolj praktičen sloven­ski jezikoslovec," piše v njegovo hvalo Lampe. "Njegov rojak si bo štel v čast, da je Cigaletov domačin, in mladina si bo pred oči stavila zgled poštenega, vernega značaja, vnetega domoljuba in pridnega delavca." Matej Cigale je veliko pisal in skoraj vsi njegovi spisi, ki jih je objavil predvsem v Novicah, so jeziko­slovni. "Ako prebira človek te spise, dobi iz njih tako lepo po­dobo preblagega značaja in korenitega učenjaka, da se mu mora ta­koj prikupiti," piše Josip Debevec v Domu in svetu. Ljubezen do lepe govorice je Matej Cigale prejel že v domači hiši, za jeziko­slovje se je začel zanimati kot gimnazijec v Gorici. To zanimanje je preraslo v temeljito znanje. Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih člankih je pokazal izostren čut za du­ha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico in veljajo še danes (npr. v pridevniški skla­njatvi končnice -ega, -emu, -em namesto dotedanjega -iga, -imu, -im). Nekje je zapisal: "Poglavitna reč narodu so koristne vedno­sti, znanosti, toda biti morajo v lepi obliki." Zato kara nekate­re slovenske učenjake, katerim za lepoto jezika ni nič mar. Josip Debevec v svojem zapisu o Mateju Cigaletu kot jezikoslovcu (Dom in svet 1889) sodi: "Reči smemo, da poleg Levstika ni slovenskega jezikoslovca, ki bi bil vedno kot paznik nadzoroval in motril slo­vensko pisavo, pilil, likal in čistil, kakor je bil Cigale...

Znano je, da je svojo jezikoslovno spretnost uporabljal prevajaje in urejevaje občni državni zakonik za Slovence. A naravnost je Slovencem podal dve deli, kateri bosta njegov spomin oznanjali prihodnjim rodovom: Nemško-slovenski slovar, izdan ob stroških vladika (ljubljanskega škofa) Wolfa (1860) in Znanstveno termino­logijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), ki dopolnjuje prvi slovar." Cigaletov Nemško-slovenski slovar v dveh knjigah ob­sega nad 2000 strani (njegovo nadaljevanje je Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika, ki je izšel tudi v dveh delih v letih 1894/1895). Prvi ocenjevalci po izidu Cigaletovega slovarja so menili, da se ta "odlikuje po svoji rabljivosti in tudi natančno­sti. Slovenščina je od leta 1860 res lepo napredovala, a slovar še sedaj ni zastarel in ponuja še vedno res čistih in primernih besed slovenskemu pisatelju, slovenskemu uradniku za vse potrebe."

(obletnica meseca 09_1999)

* 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil pred dvajsetimi leti - 19. aprila 1988 - v devetindevetdesetem letu starosti.

Prva ljubezen: domače in tuje gore

Očak Pavel Kunaver je imel tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do kraških jam in astronomije, ljubezen do mladine, ki jo je modro vzgajal v šolskih klopeh in v veliki učilnici narave. Rodil se je 19. decembra 1889 v Ljubljani, ki je bila tedaj še "dolga vas" in je bil zrak čist, do so se lepo videle gore. "Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo - do gora," piše v svoji knjigi Brezna in vrhovi. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Starejša brata Franc in Jože sta ga uvajala v gore zelo počasi. Najprej sta z Jožetom obhodila hribe okoli Ljubljane.

Zanj je bil nepozaben dan, ko je dobil nahrbtnik, znak, da ga imajo za zrelega za kaj večjega. Dobro se je izkazal pri vzponu na Grintovec in v očeh brata Jožeta je bil "zrel za Triglav", na katerega se je povzpel leta 1908, in predstavil se mu je kot "po lepoti neprekosljivi kralj naših gora". Po obveznem šolanju je najprej končal učiteljišče v Ljubljani; med službovanjem na osnovnih šolah je opravil tečaj za učitelje na srednjih šolah; v letih 1913-1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju, obenem pa študiral geografijo na dunajski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu, kjer so primerne jame uporabljali za zaklonišča in bolnišnice. Po vojni je poučeval geografijo na srednji šoli v Šiški, zatem je bil dolga leta profesor in ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je najprej poučeval geografijo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nazadnje (1961-1970) pa astronomijo na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.

Druga ljubezen: kraške jame in zvezdnato nebo

Pavel Kunaver je bil že od otroških let zaljubljen v višine gora, kmalu pa se je začel vnemati tudi za lepote podzemlja. Bil je med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam (1910) ; v njegovem okviru je pred prvo svetovno vojno raziskoval jame na Dolenjskem in jih "risal". Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu (Kraški svet in njegovi pojavi) . Med prvo svetovno vojno je bil, kot že rečeno, v skupini avstrijske vojske, ki je raziskovala podzemeljske jame na soški fronti. Med tem raziskovanjem je prišel ne vrh Skalnice Svete gore. "Stara, sloveča cerkev na vrhu gore je stala v razvalinah - za spomin sem si vzel košček lepo izrezljanega marmorja od zdrobljenega oltarja." Podzemeljski svet je odkrival tudi svojim dijakom na ekskurzijah in skavtom/tabornikom. Bil je med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam, za ohranitev Cerkniškega in Planinskega polja.

"Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube," je potožil Pavel Kunaver leta 1974. Kaj bi šele rekel danes! Bil je med pionirji slovenske astronomije, ki jo je "oznanjal" s pisano in govorjeno besedo. Astronomsko znanje je širil zlasti med šolsko mladino. Zanjo je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji. S področja astronomije je napisal osem poljudnih knjig, med najbolj znanimi je knjiga Pravljica in resnica o zvezdah, ki je bila že večkrat ponatisnjena.

Tretja in največja ljubezen: mladina

"V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo," je bil trdno prepričan Pavel Kunaver, zato je goreče vodil mladino v naravo, v gore. Po prvi svetovni vojni se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Za uradni začetek skavtstva na Slovenskem velja 22. oktober 1922, ko je skupina devetih fantov ustanovila svojo skavtsko skupino. Število skavtov na naših tleh je naraščalo in leta 1923 so slovenski skavti prvikrat dvignili zastavo na taboru v Kamniški Bistrici leta 1923. Njihov starešina je postal Pavel Kunaver – Sivi volk, ki je, kakor sam piše, ves vzradoščen ter poln svežih načrtov prevzel ponujeno mesto. Za mlade skavte je prirejal tabore, vodil jih je po izbranih poteh v gorah in ob morju. Skavte so močno povezovali taborni ognji, ob katerih so tiho obsedeli. Za veselo razpoloženje so s svojim naravnim humorjem skrbeli mladi Milčinski (sinovi pisatelja Frana Milčinskega, ki je njihovo skavtsko izkušnjo na humorističen način prikazal v svoji knjigi Skavt Peter). "Seveda je bila gojitev planinstva posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave". Pavel Kunaver je bil prijatelj in vzgojitelj mladih tako v šoli kot izven nje: na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih, Vedno je hotel dati od sebe vse najboljše, kar je vedel in znal, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov. V mnogih mladih Slovencih, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, je Pavel Kunaver zapustil globoko sled.

(obletnica meseca 04_2008)

Leta 1414 ustoličen ZADNJI KOROŠKI VOJVODA

Ob knežjem kamnu, ki je del rimskega stebra in je stal pod Krnskim gradom na Gosposvetskem polju, je slovensko prebivalstvo dolga stoletja volilo in umeščalo karantanske kneze, kasneje pa koroške vojvode. Pred 599 leti - 18. marca 1414 - je bil umeščen zadnji vojvoda Ernest Železni.

LETA 1844 ROJEN NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1908)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1858 UMRL ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ (* 1816)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1874 ROJEN NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST († 1948)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegove misli:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1904 ROJEN SREČKO KOSOVEL

PESNIK, KRITIK IN PUBLICIST († 1926)

Srečko Kosovel, pesnik našega Krasa, je bil peti otrok učiteljske družine in rodil se je 18. marca 1904. Oče mu je hotel dati ime Kvintilijan ("peti"), krstni boter pa je rekel: "Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!" Želja se ni uresničila, saj je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1912 ROJEN RUDOLF KLINEC

duhovnik, zvest veri in narodu (†1977)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2012

LETA 1933 UMRL p. VENDELIN VOŠNJAK

slovenski in hrvaški svetniški kandidat, frančiškan (* 1861)

"Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.
  
• O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...
  
• Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.
  
• Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.
  
• Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.
  
• Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.
  
• Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.
  
• Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.
  
• Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.
  
• Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.
  
• Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1933 UMRL JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE (* 1860)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1942 UMORJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1919)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1948 UMRL ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK (* 1881)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1956 ROJEN INGEMAR STENMARK

NAJBOLJŠI ALPSKI SMUČAR VSEH ČASOV

Šved je rekorder po zmagah na tekmah za svetovni pokal. Tekmoval je v slalomu in veleslalomu. Na najvišji stopnički je stal kar 86-krat (46 zmag ima v veleslalomu in 40 v slalomu - nedavno je njegov dosežek (86) izenačila in presegla Mikaela Shiffrin). Ingemar je stal 155-krat na stopničkah, ima tudi sedem olimpijskih medalj (pet zlatih). Stenmark je tako po dosežkih in po oceni mnogih najboljši alpski smučar vseh časov. Še posebej smo si ga zapomnili Slovenci, ker je tekmoval na Elanovih smučeh.

LETA 1967 UMRL MARIJ PREGELJ

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar in grafik Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

LETA 1971 UMRLA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA (* 1904)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj

"Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more nič vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti." Tako je razglabljal v svojem pismu Fanici Obidovi julija 1925 "pesnik našega Krasa" Srečko Kosovel, tedaj študent na ljubljanski univerzi. Deset mesecev pozneje, 27. maja 1926 ga je sredi cvetoče pomladi pokosila hladna smrt.

"Naj bo Srečko, da bo srečen"

Bil je najmlajši od petih otrok v družini narodno zavednega učitelja Antona Kosovela, ki je bil doma iz Črnič na Vipavskem, in njegove žene Katarine Stres iz Sužida pri Kobaridu. Prvorojenec je bil Stano (1895), sledile so hčere Tončka (1897), Karmela (1899) in Anica (1901). Vsi so bili rojeni v sežanski šoli, kjer je oče služboval, tudi Srečko, ki je zagledal luč sveta 18. marca 1904. "Bili smo vsi veseli," je leta 1974 za Ognjišče povedala njegova sestra Tončka, "in prav živo se spominjam, kako sva šli s sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu. Boter je bil očetov kolega, učitelj iz [torij, in prav on mu je izbral ime. Oče mu je mislil dati ime Kvintilijan, ker je bil peti otrok (lat. quintus - peti). Boter pa je rekel: 'Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!'" Ko je bil Srečko star leto in pol, so očeta kazensko premestili v odmaknjeno Pliskovico. Po treh letih pa je prišel službovat v Tomaj. Družina je stanovala v šoli, šele leta 1925 so se preselili v svojo hišo, v kateri je Srečko umrl. Sestra Tončka je o njem dejala, da ni bil kakšno "eterično bitje", temveč "čisto navaden človek, kakor smo vsi drugi", že kot otrok pa je imel "čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega". Oče je poskrbel, da so vsi njegovi otroci študirali: Stano je končal učiteljišče, potem pa se je posvetil časnikarstvu (bil je tudi pesnik in pisatelj), Karmela je študirala glasbo in bila priznana pianistka, Tončka je bila uradnica v domačih krajih, Anica pa profesorica slovenščine. Srečka je oče leta 1916 poslal na realko v Ljubljano.

Želel je, da bi postal gozdarski inženir, ker je bil prepričan, da bo pogozdovanje Krasa to pokrajino kdaj rešilo revščine. Toda po maturi se je Srečko oktobra 1922 vpisal na filozofsko fakulteto mlade ljubljanske univerze in izbral tri smeri: romanistiko, filozofijo in slavistiko, poslušal pa je še predavanja iz umetnostne zgodovine."Vedno, ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi pogovarjali z njim, ker je bil zelo duhovit in dovtipen," se je spominjala sestra Tončka. Srečko pa je prijateljici Fanici Obidovi v pismu (1926) zapisal: "Govorim zato veselo in šaljivo, da prikrijem vse trpko zase." Kot študent se je literarno udejstvoval. Februarja 1926 je šel s prijatelji na literarni večer v Zagorje ob Savi. Zvečer jim je vlak ušel, Srečko je ostal čez noč kar na postaji. Močno se je prehladil, skoraj ves marec je preležal v Ljubljani. Obležal je tudi v Tomaju, ko je prišel konec marca domov za velikonočne praznike."Oče mu je poskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati," se spominja Tončka. "Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl." Pred smrtjo mu je tedanji tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Srečko rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče.

"Izvirna melodija v zboru slovenske lirike"

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Kosovelu zapisal, da je kljub svoji prezgodnji smrti "ustvaril v zboru slovenske lirike novo, izvirno melodijo ter z njo, z družbenokritičnimi eseji in s čisto, privlačno osebnostjo globoko deloval na vrstnike... Kljub rahlemu zdravju in šibkemu telesu ga je izredno mikalo stvarno in borbeno življenje." Srečko Kosovel je pisal pesmi, črtice, pesmi v prozi, eseje, članke in kritike. Ustvaril je veliko besedil, še več pa je ostalo v njegovi zapuščini osnutkov. Leta 1925 je pripravljal zbirko svojih pesmi z naslovom Zlati čoln, ki pa ni izšla. Pred smrtjo je bilo po raznih revijah objavljenih le okoli 40 njegovih pesmi. Leta 1927 je prijatelj Alfonz Gspan izdal knjigo Pesmi s 66 Kosovelovimi pesmimi. Šele petdeset let po njegovi smrti so zbrali in natisnili vse Kosovelovo zbrano delo. Prva knjiga zbranega dela, ki jo je uredil Anton Ocvirk (1946), prinaša 358 Kosovelovih pesmi, še toliko jih je tedaj čakalo v zapuščini. Kosovela smo sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti; po odkritju njegove bogate zapuščine pa se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. V njegovih pesmih so poudarjene osebne bivanjske teme osamljenosti, nemoči, groze, smrti in tragičnega odnosa do sveta ter teme narodove ogroženosti in obstoja.

V nekaterih svojih pesmih Kosovel naznanja propad zahodne civilizacije zaradi krivde človeka, ki se je odtujil naravi in poštenosti. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja ima pomemben delež proletarska in revolucionarna tematika, v proznih sestavkih, ki so nastali po letu 1925, je Kosovel pisal o družbenih in narodnostnih vprašanjih svojega časa, zlasti pa o razmerjih med umetnostjo in družbo. Nekateri literarni zgodovinarji bi ga radi uvrstili med svobodomislece in revolucionarje, sestra Tončka, ki je bila ob njem, ko je umiral, pa pravi, da je bil Srečko veren. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 5, str. 28. 

* 18. marec 1912, Vipolže; † 2. decembra 1977 v Gorici

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov. Tega delavnega in odločnega moža malo Slovencev pozna, zato ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.

Študent ob delu v božjem vinogradu

Rudolf Klinec je bil sin Goriških Brd. Rodil se je 18. marca 1912 v Vipolžah v družini kmeta – kolona z desetimi otroki. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vpoklican na fronto oče in dva starejša sinova; vrnil se je samo oče. Rudi se je kot šolarček odlikoval po svoji nadarjenosti, marljivosti in pobožnosti. Pobožnosti se je navzel od svoje matere, s katero je večkrat romal na Staro goro, in na enem od teh romanj je Rudi začutil, da ga kliče Bog v svojo službo. Po končani osnovni šoli v domačem kraju (še v slovenščini!) je odšel v Gorico v malo semenišče. Vključil se je v mladinsko gibanje, ki ga je vodil Ivo Juvančič, in se navdušil ideale tega gibanja: samovzgojo, ljubezen do narave, posebej do gora, predvsem pa do slovenstva in do Cerkve. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. Predstojniki so poznali njegovo nadarjenost in takratni nadškof Carlo Margotti ga je poslal študirat v bogoslovje v Bologno, kjer so študirali bogoslovci iz raznih italijanskih pokrajin. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1937 in na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je imel novo mašo v svoji domači župniji. Nadškof ga je poslal na župnijo Velike Žablje na Vipavskem z nalogo, da ob rednem dušno pastirskem delu študira cerkveni pravo na Lateranski univerzi v Rimu, kamor se je vozil z vlakom. Za doktorsko disertacijo, s katero je študij končal, si je izbral temo iz goriške cerkvene preteklosti Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji (1941). Med drugo svetovno vojno je vsa težka leta služil vernikom v svoji župniji Velike Žablje, ki jih je moral zapustiti maja 1945, ko so zmagoviti partizani prišli iz gozdov polni maščevanja. Med 'zaznamovanimi' je bil tudi on.

 Dnevniški zapisi 1943-1945, vojna kronika Primorske

 V malem semenišču so se nekateri dijaki navdušili za pisanje dnevnika. Med temi je bil tudi Rudolf Klinec: začel ga je pisati v tretjem razredu gimnazije in ostal zvest zapisovalec dogodkov okrog sebe vse do smrti. Izredno pomembni so njegovi zapisi v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne, ki so izšli v knjigi Dnevniški zapisi 1943-1945 kot 21. zvezek zbirke Naše korenine Goriške Mohorjeve družbe leta 2010. Ti zapisi so 'vojna kronika' dogajanja na Goriškem med junijem 1943 in avgustom 1945 skozi oči izobraženega, politično aktivnega in izrazito narodno zavednega duhovnika, ki si je prizadeval za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma. Po zlomu Italije 8. septembra 1943 je Primorska množično podprla splošno vstajo, ki jo Rudolf Klinec večkrat ocenjuje kot vstajo izrazito narodnega značaja, brez vsakršnega ideološkega predznaka. Goriška duhovščina ga je zaradi njegove modrosti in treznosti izbrala za pogajalca z OF, toda že jeseni 1944 se je ideološki (komunistični) pritisk OF spremenil v nasilje. Rokopis Dnevniških zapisov obsega tri zvezke. Skozi vsa vojna leta si je v vlogi župnika močno prizadeval za svoje farane in dosledno uveljavljal narodne in verske vrednote skupnosti, ki mu je bila zaupana. Da bi ljudem pomagal, je sam večkrat tvegal življenje. Konec vojne ga je presenetil v Velikih Žabljah. Zaradi osebne varnosti in strahu pred komunističnim nasiljem so zadnje dni aprila številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna italijanska taborišča, ki so jih upravljali Američani in Angleži. Med njimi je bil tudi dr. Rudolf Klinec, ki je septembra 1945 nastopil zelo odgovorno in pomembno službo nadškofijskega kanclerja v Gorici, ki jo je opravljal vse do svoje prezgodnje smrti 2. decembra 1977

Primorski slovenski biografski leksikon

Poleg službe na nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela za Slovence na Goriškem. Posebno je bilo njegovo mesto pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), zlasti po letu 1965, ko je postal njen tajnik. Pri GMD so izšle njegove knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, "ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture". Na seji odbora marca 1971 je s sodelavci predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL). »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A – Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M – Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino. Ob njegovi smrti je dr. Kazimir Humar zapisal: »Rudolf Klinec se je s svojim raziskovanjem domače zgodovine in s svojim delom pri GMD uvrstil med tiste kulturne ustvarjalce, ki njih spomin ne bo izginil z njihovim odhodom od nas.«

Skupina britanskih katoličanov je pripravila molitev za beatifikacijo (razglasitev za blaženega) znanega pisatelja Johna Ronalda Tolkiena, pisca priljubljenih domišljijskih knjig Gospodar prstanov in Hobit. Molitev je predala v roke škofu mesta Plymuth, da bi jo cerkvene oblasti odobrile. Gre za prvi korak za morebitni začetek postopka za beatifikacijo tega pisatelja in vernega katoličana, ki je svojo vero oznanjeval s svojimi popularnimi in priljubljenimi pripovedmi.

John Tolkien je bil profesor na Oksfordski univerzi. Kmalu po zgodnji očetovi smrti je bil skupaj z bratom in materjo krščen v katoliški Cerkvi, prej so bili anglikanci. Njegov brat je postal katoliški duhovnik. Celo njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Tako je vzgajal tudi svoje otroke in tudi njegov sin John je postal duhovnik. Kot katoličan je deloval v sekulariziranem okolju angleške univerze in tako pripomogel k spreobrnjenju, C.S. Lewisa, svojega prijatelja in znanega pisca duhovnih knjig ter knjig zgodb (Zgodbe iz Narnije).

Kakšen katoličan je bil Tolkien, naj nam spregovori pismo o obhajilu, ki ga je pisal sinu: »Iz temine svojega življenja postavljam pred vas edino veliko stvar, ki jo je treba ljubiti na zemlji: presveti zakrament. ... Edino zdravilo proti pešanju vere je obhajilo. Zakrament ne deluje popolno in stalno v vsakomer od nas. Kot v veri, sta potrebni vztrajnost in izkušnja. Največji učinek ima pogostnost. Sedemkrat na teden bolje hrani kot sedemkrat ob razmikih. Prav tako bi kot vajo priporočil to (toda, joj, za to je prelahko najti priložnost): prejmite sveto obhajilo v okoliščinah, ki so proti vašemu okusu. Izberite nerazumljivega in žlobudravega duhovnika, ali oholega in neotesanega patra; gnečo v cerkvi, nevzgojene otroke: od onih, ki kričijo, in onih, ki so proizvod katoliških šol in ki v trenutku, ko odprejo tabernakelj, sedijo in zehajo, razgaljeno in umazano mladež, ženske v hlačah z razpuščenimi lasmi in nepokrite (včasih so žene pri obhajilu bile pokrite, Op. B.R. ). Pojdite k obhajilu z njimi (in molite zanje). To bo enako (ali celo boljše) kot maša, ki jo je daroval vidno svet človek in pri kateri je bilo nekaj pobožnih in spodobnih ljudi. To ne more biti huje od gneče pri čudežu, ko je Jezus nasitil pet tisoč ljudi – s čemer je Gospod napovedal hrano, ki jo bo dal.«

Božo Rustja

God: 18. marec

»Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.« Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom 'božji služabnik' se naglo bliža oltarju.

Pater Vendelin Vošnjak bo 'hrvaški' svetnik, saj je škofijski postopek, s katerim se začenja pot do uradne razglasitve za blaženega in svetnika, potekal v Zagrebu, kjer je ta svetniški redovnik veliko let živel in kjer je pred sedemdesetimi leti – 18. marca 1933 zaživel za večnost. Zibelka pa mu je tekla na slovenskih tleh. Rodil se je 13. septembra 1861 v vasi Konovo pri Velenju in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi sv. Martina skupaj s svojim bratom-dvojčkom, ki sta jima oče Pavel in mati Ida Vošnjak izbrala imeni Mihael in Matej. Oče Pavel, izučen krojač, je bil potomec prednikov, ki so davnega leta 1520 pribežali v te kraje iz Bosne, zato so se pisali Bošnjak, iz česar je kasneje nastal priimek Vošnjak. Prvorojencema sta se zatem pridružila še sestra Marija in brat Vinko. Po smrti svetniške žene Ide se je Pavel drugič poročil in iz tega zakona se je rodilo pet otrok. Žena Antonija ni delala razločka med svojimi otroki in otroki iz prvega zakona. Družino je povezovala vsakdanja skupna molitev in življenje po božjih zapovedih. Po končani osnovni šoli je Mihael odšel na Ptuj, kjer je kot duhovnik deloval prastric dr. Ivan Vošnjak. Pod njegovim varstvom in duhovnim vodstvom je tam končal nižjo gimnazijo. Že takrat se je v njem prebujal redovniški poklic; na svoj sedemnajsti rojstni dan (1878) je potrkal na vrata samostana manjših bratov (frančiškanov) v Zagrebu in dobil redovno ime Vendelin. Študij filozofije in teologije je z veliko vestnostjo opravil v Pečuhu in v Gradcu, kjer je 26. marca 1884 prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je pel v rojstni župniji Sv. Martina v Velenju. Po novi se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Innsbrucku. Mlademu patru so redovni predstojniki zaupali odgovorno nalogo: devet let je bil v Varaždinu in Zagrebu vzgojitelj redovnih klerikov, katerim je tudi predaval filozofijo. Zaradi globokega duhovnega življenja ter izrednih človeških in redovniških odlik je bil pri 32 letih izbran za provincialnega definitorja. Leta 1895 je postal gvardijan zagrebškega samostana. Ko je papež Leon XIII. leta 1897 predpisal prenovo frančiškanskega reda, je bil p. Vendelin brž pripravljen to prenovo izpeljati, čeprav so se mnogi redovniki temu upirali. Kot pooblaščen redovni komisar je obnovo vestno pripravil. Ko je bila leta 1900 ustanovljena samostojna hrvatska frančiškanska provinca sv. Cirila in Metoda, je p. Vendelin postal njen prvi provincial. Svoje redovnike je vodil z vztrajno odločnostjo, povezano z milino in modrostjo, predvsem pa z osebnim prizadevanjem za svetost. Kasneje je bil še trikrat provincial, trikrat gvardijan na Trsatu, kjer je obnovil božjepotno cerkev in samostan (pred letom 1900 je Trsat pogosto spadal pod kranjsko/ljubljansko frančiškansko provinco in je veljal za slovensko božjo pot), in enkrat v Zagrebu. Tam je bil priljubljen spovednik in moder duhovni voditelj. Med njegovimi spovedanci je bil svetniški zagrebški pomožni škof Josip Lang (1857 – 1924), ki je p. Vendelina primerjal s sv. Janezom Vianejem. Ljudem je bil vedno na razpolago. Nekoč je na veliki petek prišla žena in prosila za spoved. Neki star pater jo je zavrnil: "Na veliki petek se spovedujejo samo čarovnice!". Pater Vendelin je to slišal in vzkliknil: "Kdo to pravi?" Patra je pokaral, ženo pa lepo spovedal. Moč za svoje delovanje je črpal v zbrani molitvi. Molil je kleče z razprostrtimi rokami. Bil je drobne postave in vse življenje bolj krhkega zdravja. Zaradi napornega dela in spokornega življenja "sta ga bila sama kost in koža". Proti koncu leta 1932 je prišel s Trsata v Zagreb na zdravniški pregled: ugotovili so, da ima raka na želodcu, metastaze pa so se že razširile po vsem telesu. Operacija je bila brez uspeha. V samostanu na Kaptolu v Zagrebu je vdan v božjo voljo in hrepeneč po Bogu, kateremu je vse življenje zvesto služil, 18. marca 1933, na predvečer praznika sv. Jožefa, odšel v nebeški dom.

LETA 180 UMRL MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF (* 121)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 461 UMRL SVETI PATRIK

ZAVETNIK IRSKE, KRŠČANSKI MISIJONAR, SVETNIK (* 385)

Sveti Patrik, glavni zavetnik Irske, je bil po rodu Anglež, ta častni naziv pa si je zaslužil kot oznanjevalec evangelija na tem otoku. Tam so zrasli številni samostani, od koder so irski menihi v zgodnjem srednjem veku odhajali med ljudstva na evropski celini kot glasniki blagovesti odrešenja za vse. Kar je bilo v njihovih navadah in običajih dobrega, so spoštljivo ohranili, zato so jim ljudje radi prisluhnili. Tudi naše prednike so učili, "da smo Očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav uk njegovi," ko je zapisal France Prešeren v Krstu pri Savici.

... več o njem si preberite v pričevalcu evangelija 03_2009

njegove misli:

• Nenehno se zahvaljujem svojemu Bogu, ki me je ohranil zvestega v preizkušnjah, tako da morem danes z zaupanjem kot živo hostijo darovati svoje življenje Kristusu, svojemu Gospodu. On me je varoval v vseh stiskah.
  
• Danes spet vstajam z močjo Boga, ki me podpira. Njegova moč naj me drži pokonci, njegovo oko naj gleda zame, njegovo uho naj posluša zame, njegova beseda naj govori zame. Po poti, ki mi jo kaže Bog, hočem hoditi, njegov ščit naj me varuje

LETA 1712 ROJEN JOŽEF STRAUB

SLOVENSKI BAROČNI KIPAR († 1756)

Jožef Straub je izšel iz würtemberške kiparske družine (kiparja sta bila tudi njegova brata Janez Krstnik in Filip Jakob). Leta 1743 se je naselil v Mariboru, kjer je živel do smrti kot eden najmočnejših baročnih mojstrov z izrazito osebnim naglasom in monumentalno močjo. Njegova dela krasijo številne cerkve predvsem na Štajerskem. Leta 1743 je izklesal kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru.

LETA 1883 UMRL ANDREJ GOLLMAYR

ŠKOF, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1797)

Izšel je iz mogočnega rodu Gollmayrjev v Radovljici, ki je dala celo vrsto duhovnikov in nabožnih pisateljev. Andrej se je rodil leta 1797, šolal se je v rojstnem mestu in v Ljubljani, kjer je bil leta 1821 posvečen v duhovnika. Škof Wolf ga je poslal na Dunaj, od koder se je vrnil kot doktor bogoslovja in sprejel različne pomembne službe. Leta 1854 je postal goriški knezonadškof. Njegova prva skrb so bili duhovniški poklici, zato je ustanovil malo semenišče, za bogoslovne profesorje je izbral vzorne duhovnike.

LETA 1934 ROJEN JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe ...) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom ... Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! 'Sestra' pesem in 'sestra' vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / - njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča - roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje - nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

LETA 1981 UMRL ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG (* 1895)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pa ni bilo prijazno, zastrupljeno s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med vsemi nevarnostmi ... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovem nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947 po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1994 UMRLA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk