LETA 322 pr. KR. UMRL ARISTOTEL

GRŠKI FILOZOF (* 384 pr. KR.)

Sin zdravnika Nikomaha iz Stagire (Makedonija), s sedemnajstimi leti je prišel v Atene in postal Platonov učenec in kasneje učitelj in vzgojitelj izbranih sinov, njegov učenec je bil tudi Aleksander Makedonski, ki mu je kasneje pošiljal razne redke zbirke in dragocene starine – ustanovil je prvo knjižnico in prvi botanični vrt v Evropi, ... Iznašel je strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes, bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko,... S petdesetimi leti je ustanovil samostojno filozofsko šolo Peripatos (odprto sprehajališče) v Liceju (blizu Aten). Dopoldne je imel predavanja za učence, zvečer pa je predaval na javnih nastopih. Obsodili so ga brezbožništva, zato je zbežal in umrl na otoku Evboja ... Po Platonu, največji mislec starega veka: njegova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je z bogom kot čisto formo stopil tudi v platonistične vode. Znana je njegova razdelitev filozofije na teoretično, praktično in poetično ... Z besedo fizika (tudi naslov njegovega dela), označuje znanost o naravi in bi jo danes prevedli kot naravoslovje. Zanimati se moramo za svet tukaj (materialni svet, ki nas obdaja). Zanima nas konkreten človek. Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Po njegovem mnenju ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Prva filozofija zajema ontologijo in teologijo. Kritiziral je svet idej: »preveč onostranski (nadzemeljski, abstrakten).«

nekaj njegovih misli:

• Platon je moj prijatelj, še večja prijateljica je resnica.
  
• Človek sam je velika globina.
  
• Vsi ljudje po naravi težijo k vedenju ...
  
• Tisti ki vedo, naredijo; tisti, ki razumejo, učijo.
  
• Prijateljstvo je ena duša v dveh telesih.
  
• Korenine izobrazbe so grenke, a sadovi so sladki.
  
• Sreča je odvisna od nas samih.
  
• Vsi hočemo biti srečni. Če nismo, hočemo postati in ostati srečni. Srce imamo tam, kjer pričakujemo srečo.
  
• Prava pot in prava krepost sta na sredini. Recimo, drznost je ena skrajnost, strahopetnost pa druga. Na sredini je krepost, ki ji pravimo pogum ...
  
• Ljudje se srečujemo zato, da bi se pogovarjali, ne pa, da bi se pasli.
  
• Ne dela pravičnost pravičnih ljudi, ampak delajo pravični ljudje pravičnost.

LETA 1274 UMRL SV. TOMAŽ AKVINSKI

CERKVENI UČITELJ, FILOZOF, TEOLOG (* 1225)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

več:
S. Čuk, Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2012), 24.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.

LETA 1785 ROJEN ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1873)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

več:
S. Čuk, Pred dvesto leti se je rodil Alessandro Manzoni, pisatelj "Zaročencev" in "Svetih himen": Obletnica, v: Ognjišče 3 (1985), 24-25.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog ne skali veselja svojim otrokom, razen če jim hoče pripraviti še večje in zanesljivejše veselje.

LETA 1861 ROJEN JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (* 1898)

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914).

več:
S. Čuk, Jožef Petkovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2011), 48-49.

LETA 1875 ROJEN MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF († 1957)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu) je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom - ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze ...

LETA 1875 ROJEN MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1937)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

LETA 1876 GRAHAM BELL

IZUMIL TELEFON

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele - daleč + phone - glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell, za "rojstni dan" te iznajdbe pa uradno velja 7. marec 1876, ko je Bell svoj izum patentiral - pred drugimi izumitelji.

LETA 1880 ROJEN IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG († 1964)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1891 UMRL FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST (* 1813)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli Številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. 7. marca 1891 je na Dunaju končal svoje plodovito življenje.

več:
S. Čuk, Franc Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.

LETA 1897 UMRL SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC (* 1824)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

LETA 1907 ROJEN PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1964)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpećemu Kristusu": Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnje vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 2007)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

LETA 1925 UMRL ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik (* 1852)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev ... bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

LETA 1958 UMRLA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE (* 1885)

"Živeti - umreti - živeti- / saj konca nikoli ne bo," je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

več:
S. Čuk, Lili Novy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1998), 20-21.

nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

LETA 1965 UMRL pater ANTON PREŠEREN

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC (* 1883)

"Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake," je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: "Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII." V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 v večnem mestu posvečen v duhovnika.

več:
S. Čuk, Pater Anton Prešeren. Imel je ključ do papeževega srca: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2008), 34-35.
S. Čuk, Pater Anton Prešeren (1883-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2015), 48-49.

LETA 2007 UMRLA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA (* 1921)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1475 ROJEN MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR IN PESNIK ( † 1564)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pieta v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

LETA 1818 ROJENA IN 1901 UMRLA MARGARETA PUHAR

USTANOVITELJICA IN PRVA VRHOVNA PREDSTOJNICA REDOVNE SKUPNOSTI ŠOLSKIH SESTER SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA

Marija Puhar se je rodila kot druga v družini sedmih hčera na Velikem Janževem vrhu v župniji Kapela pri Radencih. Pri stricu, pivovarju v Deutschlandsbergu, je postala skrbna in vestna gospodinja. Hodila je tudi v šolo, bolehna teta, pomožna učiteljica ročnih del, pa jo je zaposlila tudi z vezenjem, stricu je pomagala z vodenjem knjig ... Ko ji je bilo 24 let je odšla v samostan v Algersdorf pri Gradcu in dobila redovno ime s. Margareta. Kot sposobno, razumno, požrtvovalno sestro jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico nove redovne podružnice sirotišča Društva katoliških gospa v Mariboru. Odločila se je za življenje skupnosti v Frančiškovem duhu in utemeljila duhovnost nove mariborske kongregacije. Ob njeni smrti 6. marca 1901 je bilo v kongregaciji 168 sester. Bila je prva Slovenka, ki je ustanovila kakšno redovno skupnost. Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki pri nas danes delujejo v Ljubljani (dve skupnosti), na Gorenjskem imajo hišo v Repnjah, na Brezjah, v Kranju in v Radovljici; na Dolenjskem v Trebnjem, na Primorskem pa v Šturjah pri Ajdovščini, v Mariboru pa so sestre v treh skupnostih. Njihova ključna poudarka sta: živeti za Boga in delati dobro za mladino., Že desetletja so znane po kuharskih tečajih (s. Nikolina, s. Felicita Kalinšek ...), z nastankom kongregacije je povezano ustanavljanje šol in vrtcev ... od vsega začetka pa se ukvarjajo tudi z veziljstvom.

več:
S. Čuk, mati Margareta Puhar (1818-1901): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2018), 42-43.

nekaj njenih misli:

• Če želite od Boga sprositi uslišanje svojih prošenj, nikar ne molite z obremenjeno vestjo in prekrški zoper ljubezen do bližnjega.
  
• Prosim, ostanite molitvene, ponižne in skromne ter po svojih večnih zaobljubah Bogu in svojim predstojnikom zveste redovnice tretjega reda svetega očeta Frančiška Asiškega, tega ponižnega, skromnega, pokornega posnemovalca križanega Kristusa.
  
• Ta ponižni, pokorni, ubogi Kristus, Frančiškov in naš učlovečeni Bog, ki je po volji nebeškega očeta in iz ljubezni do nas grešnikov dal svoje sveto telo v trpljenje in smrt na križu, je edini vreden, da postane: "Moj Bog in moje vse!"

LETA 1836 ROJEN JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC († 1923)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
obletnici meseca 11_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:

LETA 1879 ROJEN BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR († 1945)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

LETA 1883 UMRL JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK (* 1811)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

LETA 1966 UMRL ALFONZ LEVIČNIK

DUHOVNIK, KATEHET IN NABOŽNI PISATELJ (* 1867)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

LETA 1967 UMRL ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI (* 1882)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

LETA 1973 UMRLA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1892)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost "za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem". V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

LETA 1999 UMRLA BRANKA JURCA

MLADINSKA PISATELJICA IN UREDNICA (*1914)

Doma v Koprivi na Krasu, od koder se je družina po prvi svetovni vojni preselila v Maribor. Končala je učiteljišče in učila v Slovenskih Goricah (Sv. Jakob). Po drugi vojni je živela v Ljubljani, bila urednica Cicibana in revije Otrok in družina, največ časa pa je posvetila pisateljevanju za otroke in mladino. Opisovala je predvsem svoja doživetja iz mladosti in iz obdobja učiteljevanja, znala pa je prisluhniti tudi mladim novega časa ... (Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat).

LETA 2011 UMRL EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ (* 1919)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 2014 UMRL BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj (* 1948)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. - Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. - Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi - Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga - Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh ... Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti ... za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Tokrat razprodajamo! Pa ne tisto, česar nikakor ne potrebuješ, pač pa tisto, kar si morda že pozabil. In tisto, kar pogosto slišiš, pa se globine besed sploh ne zavedaš. V akciji je nekaj artiklov, ki med mladimi ljudmi nimajo več mesta, kakršnega so imeli v življenju naših prababic in pradedkov. Štirideset postnih dni je čas za vajo v odrekanju, za poglabljanje molitve in opravljanje dobrih del. Lahko pa je tudi čas, da se sprehodiš po nekoliko drugačni postni poti. Poskusi v svojo pripravo na veliko noč vključiti nekaj že malce pozabljenih vrednot in kreposti, ki so v času naših babic sestavljale kristjanov vsakdan.

PDF Celotne postne akcije lahko prenesete na tej povezavi: POSTNA AKCIJA

Če želite igralno površino natisniti na več manjših listov, v Acrobat Readerju izberite gumb 'Poster'.

Zadnjo verzijo Acrobata dobite na http://get.adobe.com/si/reader/

* 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana (I), † 18. februar 1564, Rim (I)

Navdih iz vere in Svetega pisma

Romarji, ki obiščejo Rim, vedno posebno pozornost posvetijo Sikstinski kapeli, ki bo kmalu stara 540 let (1475) in se imenuje po papežu Sikstu IV., znana pa je po tem, da v njej volijo novega papeža. Pozornost romarjev bo veljala slikam na stropu in veliki sliki z nazivom 'Poslednja sodba', ki zavzema celo steno. Vsa našteta dela so izšla iz rok velikega genija – kiparja, slikarja, arhitekta in pesnika Michelangela Buonarrotija, ki se je rodil na današnji dan.

Pri avdienci ob 500-letnici umetnikovega rojstva (1975) je papež Pavel VI. vernikom toplo spregovoril o tem velikanu. Poudaril je, da je vse Michelangelovo umetniško delo tudi veličasten spomenik duha, ki je živel iz svetega pisma. »Tega umetnika,« je dejal papež, »eni napadajo, da je v krščansko umetnost vnesel pogansko gledanje, drugi pa ga branijo, da je klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha. To naj raziskujejo in ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, mi se omejimo le na to, da priznamo veličino brez primere tega umetnika ter se spomnimo, da je bil v svojem čutenju globoko religiozen in katoliški.« Svoje čutenje je izpovedal v kipih in slikah, a tudi v svojih sonetih, ki so prav taki kot njegove umetnine v kamnu in barvah – človeško pristni, možati, trdi, a iskreni. Slovenci smo jih dobili tik pred koncem zadnje vojne v prevodu Alojza Gradnika. V enem sonetov (XIV.) pravi, da je bil njegov "porod le model nevažen", 'popolna stvar' pa je postal "šele ko v tebi sem bil prerojen".

Rodil se je 6. marca 1475 v mestecu Caprese blizu Florence (Firenze), kjer je bil njegov oče občinski predstojnik. Ko mu je služba potekla, se je družina vrnila v Florenco. Michelangelo je že kot otrok kazal veliko nadarjenost za slikarstvo in kiparstvo. Sam o sebi je zapisal, da je že z materinim mlekom pil "dleto in kladivo, s katerima je klesal like". Proti očetovi volji - poklic umetnika se mu je zdel sramoten! – je trinajstleten vstopil v delavnico slavnega slikarja Ghirlandaia, a je tu ostal komaj leto dni, kajti privlačilo ga je kiparstvo. Kiparska šola je bila v vrtovih tedanjega florentinskega mogočneža Medičejca Lorenza Veličastnega, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Tu je Michelangelo spoznal svet antike in duha humanizma, ki se je kazal v občudovanju lepote in moči človeka. Navdušil se je tudi za pesništvo. Postal je eden najboljših pesnikov svoje dobe, v svojih pesmih je iskreno izpovedoval, kar je čutil. Svoje pesmi iz mladih let je kasneje uničil, ohranili so se le soneti, ki so nastali po šestdesetem letu. V njih opeva duhovno ljubezen do vdove Vittorie Colonna, katero je spoznal, ko mu je bilo šestdeset let. O tej svoji ljubezni je zapel: ».Ljubezen čista hrepeni v višave / in srce izprevidno in možato / za ženske čar ne vnema strast hotljiva. / / Ta k zvezdam, druga vleče le v nižave, / ta v duši, druga le v čutilih biva..." Bil je vse življenje neporočen. Dejal je, da je njegova žena, za katero je žrtvoval vse, umetnost, otroci pa so dela, ki jih zapušča.

Mihelangelo ni bil prijetne zunanjosti in niti velik družabnik. Še mlademu je neki kolega v prepiru razbil nos. Najraje je bil sam in v samoti je premišljeval in snoval. Anekdota pravi, da je nekoč Michelangelo dejal slikarju Raffaelu: »Hodiš z velikim spremstvom kot kakšen vojvoda!« Rafaello pa mu je odvrnil: »Ti pa sam kot kak rabelj!« Prijateljev res ni imel veliko.

S prvimi deli, za katere je jemal snov iz antičnih legend (Speči Kupido, Pijani Bakh, Umirajoči Adonis), je opozoril nase. Njegovi kipi so kazali neverjetno življenjsko in umetniško silo. V svojem srcu pa je kljub humanističnemu gledanju na umetnost ostal zvest krščanski veri. Bil je velik občudovalec spokornega pridigarja Savonarola, ki je bičal moralno pokvarjenost tedanjega krščanskega sveta. Zaradi tega je bil leta 1498 obsojen na grmado. Michelangelo je bi! tedaj v Rimu, kamor ga je dve leti prej gnal neki notranji glas, ki mu je govoril, da bo le v središču krščanstva našel primerno ozračje, da kot umetnik izpove svoje krščansko gledanje na svet. Bolečino ob smrti prijatelja Savonarole je izrazil v nesmrtnem kipu Pietži, ki je od leta 1749 na sedanjem mestu v baziliki svetega Petra. Umetnino je začel ustvarjati kot triindvajsetletnik in jo končal v dobrem letu (1499). Ko so mu očitali, da je Marija na tem kipu premlada, je odgovoril: „Bila je brez greha, zato se sploh ni mogla starati."

V času, ko je živel Michelangelo, se je na papeškem prestolu zvrstilo kar 11 papežev. Služil je mnogim, najpomembnejšo vlogo v njegovem življenju pa sta imela Julij II. (1503-13) ter Pavel III. (1534-49). Julij II. je bil iz plemiške družine della Rovere. Bil je velik prijatelj umetnosti in okoli sebe je zbral smetano tedanjih umetnikov: arhitekta Bramanteja (ki je izdelal načrte za novo cerkev svetega Petra, ki so jo začeli zidati leta 1506, končali pa 1626, slikarja Raffaella Santija in kiparja Michelangela. Le-ta naj bi izdelal monumentalno zgradbo papeževega spomenika v cerkvi svetega Petra. Niti papež niti Michelangelo nista bila ravno genija, lepih manir; odločna in premočrtna moža sta se večkrat pošteno udarila, na dnu srca pa sta drug drugega le spoštovala. Michelangelo je papeževo naročilo z veseljem sprejel in brž je odhitel v Carraro, da odbere primeren marmor za kipe. Med njegovo odsotnostjo je ljubosumni Bramante pregovoril papeža, naj ne daje delati nagrobnika, češ da to ni dobro znamenje. Michelangelo se je ujezil in kljub prigovarjanju papeževih poslancev šel v Florenco. V Rim se vrnil leta 1508 in tedaj mu je papež naročil, naj poslika strop Sikst inske kapele. Michelangelo se je imel za kiparja in dela ni hotel sprejeti. »Saj imate Raffaella!« je dejal papežu. Vendar je papež vztrajal pri svoji zahtevi in umetnik je moral popustiti. Pod stropom Sikstinske kapele je dal postaviti oder in maja 1508 se je lotil dela. Več kot štiri leta je potem cele dneve - včasih tudi ponoči - preležal tam gori, z obrazom obrnjenim navzgor, da je skoraj oslepel. K njemu je smel dvakrat na dan samo služabnik s hrano, od časa do časa se je gori prikazal tudi papež, ki je nestrpno spraševal, kdaj bo končal. »Kadar bom utegnil!« je bil kratek Michelangelo. Delo ga je vsega prevzelo.

Iz njegovega vernega srca so vstajali veličastni svetopisemski prizori stvarjenja, prvega greha, liki prerokov in Sibile. 31. oktobra 1512 je dal podreti oder, naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, je bila v kapeli zahvalna pesem, potem pa so množice Rimljanov hodile občudovat silno umetnino.

Michelangelo je dokazal, da je tudi velik slikar. Tedaj pa je umrl Julij II. Z njim je Michelangelo izgubil prijatelja in zaščitnika. Dva papeža, ki sta bila iz florentinske rodbine Medičejcev, sta mu zaupala izdelavo nagrobnikov, toda bila sta preveč zahtevna in Michelangelove robustne figure jima niso bile všeč. Umetnik je veliko delal tudi v domačem mestu. V tem času je izdelal tudi kip Mojzesa za nagrobnik papeža Julija II. Kip mu je uspel tako zelo, da je baje Michelangelo Mojzesa udaril po kolenu in dejal: »Parla, Moise«) (Govori, Mojzes!) Kip je v rimski cerkvi svetega Petra v vezeh.

Ko je leta 1534 prišel za papeža Pavel III. iz rodbine Farnese, je umetnika spet poklical v Rim. Naročil mu je, naj na veliko steno za oltarjem naslika fresko 'Poslednja sodba'. Na steni s površino okoli 340 kvadratnih metrov je v sedmih letih upodobil Kristusa sodnika ter zveličane in pogubljene. Freska, ki so si jo lahko ljudje ogledali 1. novembra 1541, ni le Michelangelova največja mojstrovina, ampak tudi eno največjih del, kar jih je ustvaril človeški duh. Pravijo, da iz „Poslednje sodbe" veje duh strogosti, ki je vel iz pridig Savonarola. Mnogi so Michelangela grajali zaradi golote njegovih likov, kasneje so jih skušali 'obleči', umetnik pa ni videl v goloti, kakor jo je slikal on, nič slabega.

Silvester Čuk (članek v Ognjišču 04_1975)

* 7. marec 1785, Milano, † 22. maj 1873, Milano

pisatelj 'Zaročencev' in 'Svetih himen'

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izdal posebno Izjavo o krščanski vzgoji. V njej je med drugim zapisano: »Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala.« Resničnost teh besed potrjujejo zgledi iz vsakdanjega življenja ko otroci v odločilni življenjski dobi v domači hiši - iz različnih vzrokov niso deležni modre in dosledne vzgoje. Še slabše je, če starši z besedo in zgledom spodkopavajo in podirajo vzgojna prizadevanja drugih.

To bomo spoznali iz življenja italijanskega pisatelja in pesnika Alessandra Manzonija, čigar obletnice rojstva se spominjamo na današnji dan. Rodil se je namreč 7. marca 1785 v grofovski družini v Milanu, glavnem mestu Lombardije, ki je bila takrat pod Avstrijo. Njegova mati Giulia, hči enciklopedista in zgodovinarja Cesareja Beccaria, ga je sicer dela v zavod, ki so ga vodili katoliški redovniki bernabiti, toda deček je prišel tja prepojen s svobodomiselnim in protiverskim duhom, ki se ga je navzel od nje. V skladu s svojimi nazori se je mati ločila od Alessandrovega očeta, šla z rojakom Milančanom v Pariz in se tam predajala brezskrbnemu življenju. Šolska vzgoja ni mogla v Alessandru izpodriniti tistega, kar je bilo v njem od doma.

Ko je petnajstletni Alessandro leta 1800 od očetov bernabitov prejel spričevalo o končanem šolanju, se je vrgel v veselo življenje in ljubezenske pustolovščine - po zgledu svoje matere. Eden od prijateljev je Alessandru dejal, naj vendar rabi pamet. Mladi Manzoni je bil še toliko trden, da je prijatelja ubogal in se je začel učiti. Leta 1805 je umrl grof Carlo Imbonati, prijatelj njegove matere in v materinem srcu naredil prostor za sina. Alessandro je odšel v Pariz. Čedni dvajsetletni mladenič je očaral gospodo po salonih, v katere ga je vpeljala mati. Zlasti se je priljubil gospe Condorcet, vdovi po znamenitem učenjaku. V njenem salonu je srečal Clauda Fauriela, razgledanega moža, ki je Alessandra naučil treh reči: izostril mu je čut za zgodovino in ga naučil raziskovalnega dela, odkril mu je novo smer v književnosti in kulturi, ki je dajala besedo ne samo razumu ampak tudi srcu, ki je videla življenje preprostega ljudstva, imela smisel za preteklost in naravo m je v človeku spet poudarjata dušo; slednjič ga je naučil opazovati človeka — predvsem pa samega sebe.

Leta 1807 se mu je prismejala nova sreča: našel je plemenito dekle, o kateri je po njeni smrti zapisat, da je bita v njej „z modrostjo matere in ljubeznijo žene združena tudi deviška duša"*. To je bila Henriette Blondel, kalvinka po veri, kakor njen oče, doma iz Ženeve. Kako malo je bilo takrat Alessandru do katoliške vere, vidimo že iz tega, da se je poročil po kalvinskem (protestantskem) obredu.

Toda mlada, komaj sedemnajstletna žena je spoznala dva katoliška duhovnika. Njeno pozornost je vzbudilo katoliško bogoslužje in Češčenje Matere božje. Tako se je zgodilo, da sta se Manzonijeva leta 1810 še enkrat poročila, tokrat po katoliškem obredu ~ pri Svetem Roku v Parizu. Še prej pa je bila ona sprejeta v katoliško Cerkev, on pa je po dolgem času spet opravit dobro spoved in prejet sveto obhajilo. Čez malo časa mu je sledila tudi mati. Ko se je mladima zakoncema Manzoni. nato rodila hčerka Julija, je bila Alessandrova sreča popolna.

Manzoni se je za svoj korak odtočil po resnem in treznem premisleku ter po temeljitem poglabljanju in študiju. Najprej ga je razočarala francoska revolucija, ki je oznanjala, da je človek sam po sebi dober in da je treba le nekaj odtokov, pa bo tudi srečen. Dejansko pa je pustila za seboj okrvavljeni Pariz in vso Francijo ter sprožila nebrzdani francoski imperializem, ki je Evropi prinesel morje gorja. Uvidel je, kako zelo je utemeljen krščanski nauk o izvirnem grehu in k slabemu nagnjeni človeški naravi. Potem je spoznal, da je zgodovina nesmisel in zmeda, če ne priznamo druge od temeljnih krščanskih resnic: da je namreč Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ter da je treba upoštevati tudi plačilo na onem, ne le na tem svetu.

Romantična smer v umetnosti ga je nagnila, da se je začet globlje zanimati za krščanstvo. In čim bolj ga je res spoznaval, tem bolj se mu je vse jasnilo in skladalo. Neizrečeno srečen je zapet svojih pet svetih himen: Božič, Trpljenje, Vstajenje, Binkošti in Ime Marijino. Neki kritik je zapisal, da italijanska beseda od Danteja dalje ni več pela tako, kakor poje v Manzonijevih himnah.

Nato se je Manzoni lotil zgodovinske drame. Napisal je dve (Grof Carmagnola, Adelchi) in v njih čudovito stvarno orisal življenje preteklih dni; s posebno ljubeznijo opisuje življenje preprostega ljudstva.Leta 1827 je izšlo njegovo življenjsko delo — roman 'Zaročenca' (I promessi sposi), ki pomeni prelom v moderni italijanski književnosti. Tu beremo tudi o zanikrnem župniku, ki je pod oblastjo svoje kuharice in iz strahopetnosti ne vrši svojih dolžnosti, kakor bi moral. Tu najdemo kapucinskega provinciala, ki se da vplivati od mogočnih tega sveta in prestavi daleč proč gorečega redovnika, ki se je edini zavzel za dva poštena mlada človeka — zaročenca, glavna junaka romana. Tu vidimo nevredno redovnico, ki je šla v samostan, ker so jo prisiliti domači, in ta proda nedolžno Lucijo zločinskemu mogočniku, ki je strah in trepet okolice. Skratka, Manzoni opisuje pokvarjeno družbo sedemnajstega stoletja. Na drugi strani najdete v tem romanu tudi gorečega in svetniškega patra Kristofora, možatega in čisto ljudskega nadškofa kardinala Federiga Boromejskega, vmes pa vse vrste zlobe in kreposti. Vidi se, da Manzoni pozna zgodovino človeka in riše jo takšno, kakršna je res bita, človeka podaja, kakršen je bit in kakršen je še danes. V vsem pa se zrcali vera v božje vodstvo. Glavni junak Renzo izpove to vero, ko kot begunec da revni družini zadnje novčiče z besedami: "Bo že Bog dal!" Božje vodstvo bedi nad malimi in velikimi in zmerom dosega svoje cilje, naj delajo ljudje zanje ali zoper nje. Papež Pij XI. je imel ta Manzonijev roman vedno na svoji pisalni mizi in ga je pogosto jemat v roke. (Prvi slovenski prevod tega romana je izšel leta 1001, potem pa še leta 1925 in 1977).

Pisateljsko in pesniško delo je Manzoniju prineslo veliko slavo ter številna javna priznanja Vse to pa ni moglo zadržati udarcev, ki so ga zadevali v zasebnem življenju. V njegovi družini je bilo izredno veliko smrti. Na božični dan leta 1833 mu je umrla ljubljena žena Henriette; naslednjo jesen je pokopal svojo prvorojenko Giulio, ki je bila poročena komaj tri leta (umrlo mu je osem otrok, preživela sta ga le dva). Svojo žalost in bolečino ob teh izgubah je zaupal Mariji, Kraljici mučencev: »Mati, ki zrla si strtega lica, / kakšen na križu Sin ti umira, / prosi za nas, razbolenih Kraljica, / da v njega slavi ga vidimo kdaj.« 22. maja 1873 je prišla vrsta nanj, dva meseca zatem, ko je dopolnil 88 let življenja. Za prvo obletnico njegove smrti so prvič izvajali veličastni Verdijev Rekviem ki ga je ta veliki skladatelj zložil prav njegov spomin.

(zapis v Ognjišču 03_1985)

* 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, † 7. marec 1891, Dunaj

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), ^ slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

Temu slavnemu možu je zibelka tekla na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Tam se je rodil 20. novembra 1813. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Franc je do leta 1824 obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa šel na gimnazijo: najprej v Varaždin (1824 - 1826), nato pa v Maribor (1826- 1830).

Jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) seje izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je šel na Dunaj, kjer si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 pa je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780-1844), rojaka iz Repeni pod Šmarno goro. Leta 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sina.

Ves čas šolanja je bil Franc Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Njegov gimnazijski profesor Župančič iz Maribora, ga je imenoval 'nebrušen diamant'. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo s Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec; kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine 'v vseh njenih narečjih'); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti - kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoro vse panoge slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju je položil temelje. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l-IV (Dunaj 1852-1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. Njegovo življenje se je izteklo 7. marca 1891 na Dunaju in na osrednjem pokopališču cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_1991)

* 12. november 1912, Miren; † 10. marec 1944 Trst, Italija

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici njegovega rojstva otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

Dela 'za narodov blagor' se je Stanko Vuk naučil v domači družini v Mirnu (pri Gorici), kjer se je rodil 12. novembra 1912 kot četrti od sedmih otrok. Njegov oče Anton je bil ravnatelj Čevljarske zadruge, vodil je tudi pevski zbor, sodeloval v telovadni organizaciji, bil vključen v goriški krog Krekovih krščanskih socialistov. Mati Rozalija je bila doma iz Medane v Brdih, kamor je Stanko rad zahajal in pravil je, da se 'čuti Brica'. Ko se je ob Soči odprla fronta, se je mirenska tovarna preselila v Nazarje. Po vrnitvi v porušeni Miren so si Vukovi zgradili hišo. Stanko je osnovno šolo obiskoval v Mirnu, nato pa je šel v nižjo srednjo šolo v bližnjo Gorico. Stanoval je v Alojzijevišču, kjer sta s Cirilom Kosmačem pisala v dijaški list Uporni veslar. Fašistična oblast je imela Vukove na piki. Ko so leta 1929 očetu vzeli ravnateljstvo Zadruge, se je Stanko umaknil v Jugoslavijo in se v Ljubljani vpisal na trgovsko akademijo. Čez leto dni je bil spet doma in je študij nadaljeval v Gorici, kjer je 1934 maturiral. Razvil se je v postavnega plavolasega fanta, ki je bil rad eleganten, ljubil je družbo in je bil, kot je sodil sam, 'klateški in vihrav'.

Mladostni nemir je prelival v svoje pesmi. Po maturi se je vpisal na 'najlepšo univerzo' Fa' Foscari v Benetkah, kjer je študiral politične in diplomatske vede (1934-1938) ter doktoriral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Kot študent je bil v stikih s slavisti in literati (F. Bevk, B. Fatur, M. Matičetov, B. Pahor). Njegov duhovni voditelj je bil dr. Ivo Juvančič, podravnatelj goriškega semenišča. S prijatelji je obiskoval poslanca Virgila [čeka, župnika v Avberju na Krasu; zbirali so se na sestankih in študijskih dnevih (Višarje, Kovk). Po doktoratu je dobil službo v tržaški pisarni istskega duhovnika Boža Milanovića, ki je zastopal istrsko Mohorjevo družbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu; njegova kulturna in politična dejavnost je izhajala iz ideala krščanskega socializma. Fašističnim oblastnikom je bil zaradi svojega delovanja sumljiv. Novo 'črno piko' je pri njih dobil, ko se je 6. junija 1940 poročil z 22- letno Danico Tomažič, sestro mladega tržaškega komunista Pina Tomažiča.

Štiri mesece po poroki so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu (decembra 1941) je bil kot voditelj socialistov obsojen na 15 let ječe, njegov svak Pino Tomažič pa (skupaj s štirimi drugimi obtoženci) na smrt. Vuk je bil več kot eno leto zaprt v Trstu, potem so ga premestili v Fossano v Piemontu. Iz teh jetniških let se je, kot povedano, ohranilo okrog 400 pisem, ki jih je pisal v italijanščini, ker (zaradi cenzure) drugače ni smel. Izbor teh pisem, ki imajo poleg človeško-pričevanjske tudi umetniško vrednost, je izšel leta 1986 v italijanščini in slovenščini. V pismu z dne 16. februarja 1942 Stanko svoji ženi Danici, ki jo ljubkovalno imenuje Ninek, piše: »Čas, ki ga tu preživljam, ni zgubljen... V meni je bilo vedno nekaj dečka in tu je kraj, da izzorim v moža. Bil sem grozdje, zdaj so me potrgali in me dali v stiskalnico, da pokažem, kakšno vino je v meni.« Ko so ga februarja 1944 izpustili, se je Stanko začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. marca 1944 so trije neznanci (bela, plava garda ali partizani?) v stanovanju na ulici Rossetti ustrelili njega, ženo Danico in dr. Draga Zajca, ki je bil slučajno pri njih.

Literarna žetev Stanka Vuka bi bila bogatejša, če ne bi toliko ustvarjalnega časa izgubil v ječi, in če ga ne bi tako zgodaj doletela tragična smrt. Tisto malo ─ 35 objavljenih pesmi in 19 proznih besedil, povečini črtice ali samo osnutki ─ kar je zapustil, pa je napovedovalo polno, zlato zrnje. Njegove prve pesmi so izšle leta 1929 v goriškem mesečniku Družina, potem je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Dejanju. Večina tega je zbrano v knjigi Zemlja na zahodu (Lipa, Koper 1959), ki sta jo uredila Milko Matičetov in Lino Legiša. Kot pesnik je bil Vuk blizu Župančiču, Gradniku pa Antonu Vodniku in Srečku Kosovelu. Vpliv ljudskega baladnega sloga se kaže v njegovem Križevem potu. Očetu je iz ječe pisal (20. septembra 1942), da njegova 'pesniška žila ugaša', vedno bolj pa ga privlači proza in sicer daljša. Omenja tudi dramo z evangeljskim naslovom Sol zemlje... Načrtov ni mogel uresničiti. Toda s tem, kar je ustvaril, in zlasti s tem, kar je bil, je bil 'sol slovenske zemlje'.

Silvester Čuk

* 7. marec 1880, Velika vas, † 29. december 1964, Ljubljana.

Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik. Ivan Grafenauer je bil rojen 7. marca 1880 v Veliki vasi, župnija Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini. Grafenauerji spadajo med najbolj znane rodove med koroškimi Slovenci - tam so živeli že v 17. stoletju. Oče Miha je postal leta 1885 mežnar in organist pri farni in romarski cerkvi sv. Križa na Peravi, ki je zdaj del Beljaka. V tem mestu je Ivan leta 1900 končal gimnazijo z veliko maturo. Kot otrok, kasneje kot fant in študent slavistike in germanistike na Dunaju, je bil zelo navezan na domačo vas, na materin dom: ta navezanost je postala simbol ljubezni do domovine Koroške, kateri je želel služiti kot profesor in vzgojitelj zavednih Slovencev. Ta želja se mu žal ni uresničila in to ga je napolnilo z grenkobo. Vse življenje pa se je rad vračal na Koroško.

Odličen učitelj številnih rodov

Po končanem študiju je jeseni 1904 postal profesor na gimnaziji v Kranju. Njegova predmeta sta bila slovenščina in nemščina, poučeval pa je tudi petje in občasno celo telovadbo. Po opravljenih skušnjah je januarja 1906 dosegel naslov srednješolskega profesorja. 1. maja 1906 se je poročil z Ljudmilo (Milico) Dolžan iz Zabreznice. V njunem skladnem zakonu, ki je trajal dobrih 57 let, se je do leta 1927 rodilo trinajst otrok (med njimi, poleg že omenjenega B<162>ga, sin Radogost, ki je postal redovnik jezuit). Bil je skrben družinski oče; skupaj z ženo Milico je v reviji Mladika pisal razmišljanja O vzgoji otrok in Iz duhovnega življenja družine. Kot pripadnik katoliškega kulturnega kroga je največ sodeloval pri Domu in svetu. Leta 1908 je prišel za profesorja slovenščine na I. klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1940, razen treh let dopusta (1915-1918) za sestavo slovenskih beril za višje gimnazijske razrede in treh let, ko je bil začasni višji šolski nadzornik. Skozi šolo tega široko razgledanega slavista in človeško globokega, strogega, toda dobrega profesorja je šlo na stotine slovenskih izobražencev. Njegova zgoščena in pregledna Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1917-1919, 1920) je bila v razdobju med obema vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik. Julija 1917 je dosegel naslov doktorja. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 se je potegoval za katedro za zgodovino slovenske književnosti, ki pa je ni dobil, dasi je bil tedaj vodilni slavist. Ostal je še naprej na gimnaziji. Ta krivica ga je zelo bolela in trajalo je kakšnih deset let, da jo je prebolel. Zdravilo za to rano je bilo imenovanje za dopisnega (1940), nato pa rednega člana SAZU (1946). Uveljavil se je tudi kot jezikoslovec. Podrobno je raziskoval srednji vek ter zagovarjal misel o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Najbolj je to vidno v njegovi monografiji o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov.

Oče inštituta za slovensko narodopisje

Grafenauerja sta že v študentskih letih privlačili dve področji znanstvenega dela: jezikoslovje in narodopisje. Kot gimnazijski profesor se ni mogel posvečati narodopisju, vanj se je usmeril po upokojitvi. Na področju narodopisja se je uveljavil predvsem s svojimi dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, o njihovi motiviki in njihovih oblikovnih značilnostih. Napisal je vrsto tehtnih razprav: o kompostelskem romarju, o štiftarjih, o Zariki in sončici, o mladi Zori. Za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja velja njegova monografija o Lepi Vidi (1943). Na njegovo pobudo je bil 3. oktobra 1951 pri SAZU ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje, ki mu je bil upravnik vse do svoje smrti. @elel je, da bi naše delo na področju narodopisja dobilo tudi mednarodno veljavo. Zato je leta 1956 sprožil misel o ustanovitvi delovnega krožka narodopiscev vzhodnoalpskih dežel - Alpes Orientales, v kateri sodelujejo slovanski, avstrijski, švicarski in furlanski narodopisci.

Delal je skoraj do zadnjega dne. "Ali je bolje tri mesece delati, kakor leto dni životariti?" se je vpraševal, ko mu je zdravnik poleti 1963 priporočil leto dni mirovanja. Grafenauer je delal naprej. Na božični dan leta 1964 je bil zelo utrujen, na Štefanovo (26. decembra) ga je zadela možganska kap, ki ji je 29. decembra 1964 podlegel.

(obletnica meseca - Ognjišče 12_1994)