* 6. marec 1836, Podsmreka pri Velikih Laščah, † 25. november 1923, Rogaška Slatina

Od kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, "nadepolni", če je mlad, "slavni", če je malo starejši. Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. (Josip Stritar, Misli o pesništvu)

Josip Stritar je bil v drugi polovici 19. stoletja osrednja postava slovenske literature. Tri leta pred njegovo smrtjo je literarni zgodovinar dr. Ivan Grafenauer zapisal: "Stritarjev nastop je bil za razvoj našega slovstva epohalnega pomena. Svoboda kritike, ki nam jo je priboril, je ustvarila temelje za zdrav razvoj: prvi je gojil v našem slovstvu leposlovno kritiko... S svojimi povestmi in pesmimi je visoko povzdignil formalno dovršenost naše književnosti... Hkrati je bil Stritar vzgojitelj pisateljske in izobražene mladine" (Kratka zgodovina slovenskega slovstva).

Od svojih študijskih let samo štirikrat doma

"Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se z življenjem, vdal si se. A ko se bliža božični praznik, se ti zbudi v srcu nemir, zbudi hrepenenje po domu," je zapisal Josip Stritar v svoji povesti Gospod Mirodolski leta 1876. Tedaj je bil že nad dvajset let na Dunaju in v tem času je obiskal domovino samo trikrat, zatem pa še enkrat, dokler ni v začetku leta 1923 prišel živet v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Izšel je iz trdnega in podjetnega kmečkega rodu. Zibelka mu je tekla v Podsmreki pri Velikih Laščah, kjer se je rodil 6. marca 1836. Jožek, kot so ga domači klicali, je v svojih mladih letih doživel dve novi maši: leta 1844 jo je pel stric Janez, leta 1848 pa brat Andrej: oba sta bila v njegovih dijaških in študentskih letih njegova velikodušna podpornika. Doživetja v otroških letih je popisal v svojem romanu Zorin (1870). Prvo šolsko modrost je začel nabirati v Laščah, leta 1846 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal normalko in vstopil v "latinske šole". Pridno se je učil in bil vseskozi odličnjak. Imel je izreden dar za jezike: temeljito se je izobrazil v klasičnih jezikih, učil pa se je tudi angleščine, francoščine in italijanščine. Kot drugošolec je bil sprejet v Alojzijevišče, kjer je bil tista leta tudi pet let starejši rojak Fran Levstik, s katerim sta drugovala zlasti med počitnicami. V osmi šoli je iz tega zavoda izstopil. Po maturi leta 1855 je šel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Dalj časa je odlagal izpite in bil domači učitelj v raznih bogatih dunajskih družinah.

Slovstvo najmočnejša opora za ohranitev jezika

Leta 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine iz Aspanga pri Dunaju. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hči Kamila, ki je po nekaj mesecih umrla, in sin Milan Jožef, kasnejši profesor kemije na Dunaju (njegova sinova nista več vedela za dedove slovenske korenine). V letu poroke se je ponovno vpisal na univerzo, naslednje leto je uspešno opravil potrebne izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal vse do upokojitve leta 1901. Kot profesor je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj.

V svojih profesorskih letih je bil Stritar tudi najboljši učitelj slovenskih pesnikov in pisateljev. Njegova "učilnica" je bil Zvon, prvi strogo literarni list v našem slovstvu, ki ga je ustanovil leta 1870 in šest let kasneje obnovil. V njem je objavljal izbrano leposlovje, ki ga je pisal večinoma sam, v Literarnih pogovorih pa je odprl estetsko učilnico. Glavna opora pri urejevanju Zvona je bil Levstik, nekoliko je sodeloval tudi Jurčič. Temeljito izobraženi Stritar je stopil v javnost leta 1866 s svojo razpravo o Prešernu v Levstikovi izdaji njegovih Poezij. Prešerna je dvignil na tisto zavest, ki nas obvladuje še danes, ko gledamo svojega največjega pesnika. V njej je označil glavne ideje Prešernovih Poezij, hkrati pa prvič razvil svojo teorijo o svetobolju, posneto po nemškem filozofu Schoppenhauerju. Zatrjuje, da "poet trpi, da bi se mi veselili". Slovstvo mu je bilo najtrdnejša opora za ohranitev materinega jezika, omika pa pot do narodne svobode.

Ostareli pesnik piše samo še za mladino

Leta 1876 je Stritar obnovil svojo revijo Zvon, ki pa ni bila več tako bojevita, kot prva iz leta 1870, temveč se je v njej urednik močno približal pouku in vzgoji. Leta 1880 je Zvon utihnil, ker se je naslednje leto oglasil Ljubljanski zvon. V začetku Stritarja sploh niso povabili k sodelovanju, sicer pa je bil že preko svojega viška. Ukvarjal se je (tudi že prej) s prevajanjem svojih lastnih in tujih del. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma: jezikovno je popravil Novo zavezo (1877), kasneje je prevedel Psalme, Pisma apostolov, Apokalipso, Salomonove pregovore in Preroka Izaija. "Ko si je nova (realistična) struja pridobila vstop in odločilni vpliv v Ljubljanskem zvonu (1885), je Stritar začutil, da je njegov čas minil in je posvetil svoje moči mladinskemu slovstvu" (I. Grafenauer). Rad se je odzval povabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Pri tej nastarejši slovenski knjižni založbi, ki jo je Stritar zelo cenil, so kot redne letne izdaje izšle štiri Stritarjeve mladinske knjige. Leta 1895 je kot prva izšla Pod lipo, ki "poleg tridesetih pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih, prinaša prikupno vzgojno povest Griški gospod" (J. Dolenc). Čez štiri leta je izšla knjiga Jagode, namenjena "odrasli mladini", ki vsebuje pesmi, nekaj kratkih odrskih prizorov ter povest Janko Bože. Leta 1902 je izšla tretja z naslovom Zimski večeri, v kateri je odrasli mladini ponudil "okusne drobnice". V četrti z naslovom Lešniki se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost. S to knjigo se je poslovil tudi od mladinskega slovstva: "Preden se mu začne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj. Tako tudi jaz!"

(obletnica meseca 11_2003)

*  7. marca 1907, Cres, † november 1944, Trst

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

Dolgo časa je bilo junaško pričevanje tega mladega redovnika pozabljeno. Prvi je o njem pisal dr. Vojko Arko, ki je kot študent medicine v Padovi med drugo svetovno vojno sodeloval s p. Placidom, po vojni pa je odšel v Argentino. Njegov spominski zapis o patru je izšel leta 1967 v Zborniku Svobodne Slovenije. "Več kot dvajset let po Cortesejevi smrti se mi zdi prav, da vsaj nekdo, ki je z njim sodeloval, zapiše nekaj besed v spomin moža, ki je padel samo zaradi nas in ki prav gotovo ne bi zašel v mrežo tajnih služb, če ne bi vojna vihra zanesla Slovencev v mesto sv. Antona." Arkov zapis je spodbudil Iva Jevnikarja, novinarja slovenskega programa italijanske televizije v Trstu, da je začel zbirati dragocena pričevanja o p. Placidu predvsem v slovenskih kulturnih krogih. Lahko rečemo, da je prav on "spodbodel" goriškega nadškofa Vitala Bommarca, bivšega vrhovnega predstojnika minoritskega reda, da je začel razmišljati o postopku za beatifikacijo tega mučenca ljubezni do bližnjega. Škofijski postopek se je pričel 29. januarja 2001 v Trstu, mestu mučenčeve smrti, končal pa se je 15. novembra 2003. Obsežni zbrani spisi so bili tedaj poslani v Rim na kongregacijo za zadeve svetnikov.

Rodil se je 7. marca 1907 v mestu Cres na otoku z enakim imenom. Oče Matteo Cortese je bil Italijan, mati Antonija Bataja pa je bila po rodu Hrvatica. Prvorojencu so pri krstu dali ime Nicolo. Za njim sta prišla na svet še brata Matteo/Mate in Antonio/Tone, nazadnje pa še sestra Antonia/Nina, s katero je bil Nicolo/Miko vse življenje tesno povezan. Nekaj let - do italijanske zasedbe otoka leta 1918 je hodil v hrvaško šolo in znanje hrvaškega jezika mu je prišlo zelo prav, ko je med vojno reševal hrvaške in slovenske trpine. Konec oktobra 1920 je trinajstletni Miko odšel v minoritsko semenišče v Camposampieru pri Padovi, kjer je z redovniško obleko dobil tudi redovno ime Placido ("miren, blag, veder"). Nadarjenega fanta so predstojniki poslali na teološke študije v Rim, kjer je leta 1930 prejel mašniško posvečenje. Po končanem študiju je leta 1931 začel pastoralno delovati najprej pri znameniti baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je bil moder in priljubljen spovednik. Zatem bil tri leta na minoritski župniji v Milanu. Januarja 1937 pa so ga poklicali nazaj v Padovo in mu zaupali zelo zahtevno službo urednika mesečnika Il Messaggero di S. Antonio (Glasnik sv. Antona) in ravnatelja vseh izdajateljskih dejavnosti, povezanih s tem listom. Posodobil je tiskarno, naklado Messaggera pa je dvignil najprej na 300.000 in nazadnje na več kot 800.000 izvodov!

Ko je Italija leta 1941 zasedla del Slovenije, so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chisanuova junija 1942 postavile eno svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije (8. septembra 1943) zvrstilo okoli 10.000 internirancev, povečini iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Istre in od drugod. Skupina študentk iz Slovenije, ki so na padovanski univerzi študirale medicino, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove svojce in znance. "Sprva je bil nezaupljiv, potem pa je razumel, kaj se dogaja v Sloveniji, koliko je trpljenja, nasilja in medsebojnih trenj. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjig in seveda nudil duhovno tolažbo" (Ivo Jevnikar). Sodeloval je s slovenskim frančiškanskim patrom Atanazijem Kocjančičem, ki je bil vojaški kurat v taborišču.

Po kapitulaciji Italije so Padovo zasedli Nemci in kmalu jim je bilo znano delovanje p. Placida, ki je za reševanje življenj sodeloval tudi z britansko obveščevalno službo. 8. oktobra 1944 sta ga dva "judeža" ugrabila. Prepeljali so ga na sedež Gestapa na Oberdankov trg v Trst, kjer so ga kruto mučili, vendar ni nikogar izdal. Sotrpine, med katerimi sta bila zdaj slavni slikar Zoran Mušič in Ivo Gregorc, je spodbujal k molčečnosti, molitvi in zaupanju v Boga.

(pričevanje - Ognjišče 03_2004)

* 8. marec 1840, Četena Ravan, † 2. avgust 1905, Gradec

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl pred sto leti, je bil prvi profesor te stroke.

Brez podpore domačih, ker ni hotel postati duhovnik

Nekdanje čase so šli kmečki sinovi v šole večinoma zato, da postanejo duhovniki. S tem namenom so starši poslali v ljubljansko gimnazijo tudi Gregorja Kreka, ki se je rodil 8. marca 1840 v vasi Četena Ravan v slikoviti Poljanski dolini na Gorenjskem. Kot dijak je imel Gregor vso oskrbo v zavodu Alojzijevišče na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je zdaj Teološka fakulteta. Starši so mu namenili duhovniški poklic. V višjih gimnazijskih razredih se je, kot še nekateri njegovi sošolci, navdušil za slovenstvo in slovanstvo ter je sklenil tudi sam sodelovati v tem narodnem preporodu. Po šestem razredu gimnazije je izstopil iz Alojzijevišča in si našel zasebno stanovanje. "Njegovi domači so spoznali, da se njihove želje ne bodo uresničile, zato so mu odtegnili vso podporo" (Janez Dolenc).

Moral si je pomagati sam in sicer s pisanjem: postal je priden sodelavec Bleiweisovih Novic. Uredniku Bleiweisu je pošiljal razne članke, npr. napotek dijakom, kako naj zbirajo ljudsko slovstvo, objavil je tudi svoj zapis povedke Divji mož. Poglabljal se je v slovanske jezike in njihove književnosti. Leta 1858 je začel Anton Janežič izdajati literarno glasilo Slovenski glasnik, v katerem je objavljal literarne in poučne prispevke iz vse Slovenije in že v prvih številkah zasledimo med sodelavci tudi ime Gregorja Kreka. Najprej je v njem objavil dopis, kako se mladina na gimnaziji narodnostno prebuja, proti koncu leta pa je v svojem dopisu sporočal, da je v tisku zbornik ob stoletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika. V Slovenskem glasniku je objavil tudi svojo prvo pesem Otožnost.

Občudovalec in posnemovalec Prešerna

Gregor Krek je bil že v dijaških letih navdušen bralec Prešernovih Poezij "in začel je sam kovati podobne pesmi ter jih objavljati" (Janez Dolenc). Prva, Otožnost, je bila natisnjena, kot povedano, v Janežičevem Slovenskem glasniku. V njej je v sedmih kiticah izpovedal svoje domotožje po rojstnem kraju, ki ga je moral kot majhen zapustiti. Naslednje leto je objavil ljudsko pesem Rožmanova Alenčica, ki jo je "zapisal, kakor jo je čul". Ob tem je povedal, da je zapisal še več starih izročil iz domačega okolja, toda ti zapisi se niso ohranili. Krek je "koval" pesmi, vendar pesniškega daru ni imel. To potrjujejo tile verzi iz njegove pesmi Pisarija, ki je nastala po Prešernovi Novi pisariji, in se v njej spomni na usodo našega največjega pesnika: "Lej, poezijo rajnega Prešerna / postrani gleda domovina verna, / ker se ubogi revež je spozabil, / da v lastnem ognju lastni glas je rabil." Svoje pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki je izšla v Ljubljani leta 1862. Za uvodom so bili oddelki: Pesmi, Jesenske žalostinke in Soneti - v tem oddelku je bil tudi sonetni venec z akrostihom Polakovi Milici. "Pesniške oblike, izraze in podobe, si je izposodil pri Prešernu, Levstiku in Jenku, jih dopolnil s ponesrečenimi primeri in koseskizmi ter zašel v prazno verzificiranje konvencionalnih občutkov" (A. Pirjevec).

Leta 1860 je uspešno opravil maturo in se jeseni vpisal na graško univerzo: študiral bo klasične jezike. "Ker od doma ni dobil pomoči, je zagrizeno študiral, presenetil profesorje na prvih kolokvijih z odličnim znanjem, in kmalu so mu priskrbeli štipendijo" (J. Dolenc).

Krekovo uspešno znanstveno delo

Več uspeha kot pesnikovanje je imelo znanstveno delo Gregorja Kreka, ki je leta 1864 z doktoratom končal študij na graški univerzi in se potem začasno zaposlil na graški realni gimnaziji. Ves čas študija je načrtoval, da mora na graško univerzo priti tudi slavistika, zato je opustil poezijo in se posvetil slavističnim raziskavam. Z nekaterimi znanstvenimi delu mu je uspelo tudi šolsko ministrstvo na Dunaju prepričati, da je treba na univerzi v Gradcu ustanoviti stolico za slovansko filologijo (jezikoslovje). To se je uresničilo 20. marca 1870: Gregor Krek je bil imenovan kot edini predavatelj in je dobil naslov "izredni profesor". "Vestno se je pripravljal na predavanja in raziskoval posebno ljudsko slovstvo vseh Slovanov. Leta 1874 je predavanja strnil v knjigo Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Uvod v zgodovino slovanske književnosti). To njegovo temeljno delo, ki je kasneje izšlo še enkrat močno razširjeno, mu je prineslo sloves učenjaka po vsej Evropi, osebno pa naslednje leto imenovanje za ordinarija, rednega profesorja za slovansko filologijo na graški univerzi" (J. Dolenc). Delo je vzbudilo splošno zanimanje zaradi obravnavanih etnografskih, mitoloških in literarnih vprašanj. "Druga predelana in pomnožena izdaja (1887), ki ima zlasti bogati bibliografijo, vsebuje v prvem delu najvažnejše vesti lingvistične paleontologije in starih piscev o jeziku, zgodovini in kulturi starih Slovanov, v drugem delu pa splošne opombe o slovanski tradicionalni književnosti in njenem odnosu do kulturne zgodovine" (A. Pirjevec). Gregor Krek je predaval vse do upokojitve leta 1901, 2. avgusta 1905 je v Gradcu umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.

(obletnica meseca - Ognjišče 09_2005)

* 9. marec 1883, Dolinčiče, Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio,ZDA

Po krivici obsojeni dobri pastir

Pred šestdesetimi leti, 30. avgusta 1946, je vojaško sodišče v Ljubljani na montiranem sodnem procesu "obsodilo" v njegovi odsotnosti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana zaradi "izdajstva naroda in domovine" in "neštetih vojnih zločinov" na "odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po izdržani kazni in zaplembo celotne imovine". S procesom so preganjali predvsem katoliško Cerkev, ki jo je škof predstavljal, in je bila za komunistične oblastnike največja ovira, da bi po krvavi zmagi zavladali tudi na dušami slovenskih ljudi. Obsodba je bila posmeh pravici. "Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pri okupatorju interveniral za nešteto ljudi, za katere so svojci ali prijatelji pri njem iskali pomoč," piše zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar. "Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje," je hotela pričati zanj mati komunista Toneta Tomšiča.

Njeno pisno pričevanje je sodišče zavrnilo, češ "da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na slavno ime padlega narodnega heroja Toneta Tomšiča, neumesten, zato, ker žali najgloblja čustva slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi". Sodišče ni bilo pripravljeno upoštevati kakršnekoli olajševalne okoliščine v procesu proti škofu Rožmanu. "Komunistična partija je namreč škofa že pred tem politično obsodila in je potrebovala zaradi domače in tuje javnosti le še formalnopravni akt, ki bi njeno obsodbo potrdil in ji tako dal videz legalnosti" (dr. France M. Dolinar).

Gregorij Rožman je bil doma s Koroškega. Rodil se je 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku, kot najmlajši od šestih otrok Franca in Rožmana in Terezije roj. Glinik. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Po maturi leta 1904 je vstopil v celovško bogoslovje. Po treh letnikih bogoslovnega študija je bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Ko je leta 1930 prevzel vodstvo ljubljanske škofije, je nadaljeval versko in moralno prenovo, ki jo je korenito zastavil njegov prednik škof Jeglič. Škof Rožman je pospeševal verske in apostolske organizacije, kot Marijine družbe in Katoliško akcijo. Slednja naj bi se razvila po vseh župnijah po stanovskem načelu, zelo pomembna je postala dijaška KA. Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Leta 1940 je s škofijsko sinodo ter izdajo Zakonika ljubljanske škofije in Pastoralnih inštrukcij dopolnil škofijsko ureditev, kar pa zaradi izrednih razmer med drugo svetovno vojno in po njej ni moglo zaživeti.

Ob sovražni okupaciji aprila 1941je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.

* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec. V časih hudega nemškega pritiska je bil eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka. Umrl je pred sedemdesetimi leti v starosti svetopisemskih očakov.

"Najstarejši pismeni Slovenec"

Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval "naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov." Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah - v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.

Prešernov sorodnik, varuh njegovega spomina

Po materini strani je bil Tomo Zupan sorodnik velikega Vrbljana Franceta Prešerna. Zaradi te sorodstvene vezi se je vse življenje ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o Prešernovem rodu ter sestavil rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani. Iskal je ljudi, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Njegova najbolj znamenita poročevalka je bila Prešernova sestra Lenka (1811-1891), s katero se je načrtno pogovarjal več let (1878-1890) in njeno pripovedovanje skoraj dobesedno zapisal. Tako so nastale Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov) in Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov), oboje hranijo v rokopisnem oddelku NUK. V knjigi je izdal samo krajši povzetek z naslovom Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933). Zbral je vso dostopno Prešernovo zapuščino in na Okroglem z njo opremil posebno Prešernovo sobo. Tam je bilo več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). V oporoki je vse to zapustil Narodnemu muzeju v Ljubljani; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Ko so na Breznici 28. avgusta 1912 odkrili spomenik rojaku škofu Pogačarju, kateremu je bil Zupan srčno vdan, je v svoji znameniti pridigi omenil vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let. O "Ribčevem pesniku" Prešernu je dejal: "Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici." Tomo Zupan je več Prešernovim sorodnikom dal na svoje stroške postaviti nagrobnike.

Narodni delavec in vzgojitelj

Pomembno je tudi Zupanovo delo v narodnoobrambnem pogledu. Leta 1885 je ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda in bil njen predsednik do leta 1907. Družba je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v obmejnih, narodnostno najbolj ogroženih krajih snovala narodne trdnjave: to so bile šole in vrtci v Trstu, Velikovcu, Korminu in drugod. Veliko je storil tudi kot pisatelj. Bil je dolgoletni sodelavec Jeranove Zgodnje danice, nekaj časa tudi njen urednik. Dopisoval si je z vsemi slovenskimi sodobniki. Njegov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo.

Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča. Njegov gojenec pisatelj Finžgar poroča: "Vodja Tomo Zupan je zahteval od nas trdo delo. Najprej delo za šolo... Zaradi njegove pikrosti in strogosti smo se ga vsi bali. Ljubil ga menda ni nihče. Toda škodovalo nam ni. Zavod je bil pri vseh profesorjih spoštovan. Spominjam se nekega leta, ko nas je bilo petdeset v Alojzijevišču, od tega konec leta 35 odličnjakov, padel pa sploh nikoli ni nihče." Zelo zanimivo je, kar pove Finžgar v nadaljevanju: "Skrbel je tudi za našo oliko. To je poučeval sam, in sicer v obednici po večerji. Učil nas je, kako naj se vedemo pri mizi, kako pri obiskih, kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika, s katero roko naj se odkrijemo, če koga pozdravimo... Čeprav smo se ob marsičem hudomušno muzali, kasnejše življenje nam je dokazalo, kako je imel naš vodja prav."

Tomo Zupan o Matiji Čopu in Francetu Prešernu

Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej - železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?

Tu Pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinova. V Vrbo na Ribičevino primožena je postala mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pametni in premožni starši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji pridnosti, potem popolnoma vešča precejšnjemu oddelku Svetega pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati. - Pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se vanjo šel kopat. V izgubo rodu je krog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil le 39 let in pol. In Čopova vera? Sla sta z moje matere očetom, Urbanom Frtinom, nekokrat tu mimo brezniškega pokopališča. Ustavil se je, uprl oko v spremljevalca in izustil: »Urban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati. Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?

Ustavimo se še v Vrbi, ki ji Zupan zapoje pravo hvalnico.

O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike... In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.

Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja... Bogu sem večno čistost obljubila... O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.

Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«

Prav danes pred šestinšestdesetimi leti je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Sli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2007)

* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim

Imel je ključ do papeževega srca

"Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake," je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: "Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII." V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 - pred sto leti - v večnem mestu posvečen v duhovnika.

Nadškof Anton Vovk je bil pranečak Franceta Prešerna, Anton Prešeren pa ni bil sorodnik našega največjega pesnika, bil pa je nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, kajti njegova mati Jožefa je bila Jegličeva sestra, ki se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice, ki spada pod župnijo Breznica. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere. Dva od sinov sta umrla v nežnih letih, od štirih hčera so tri postale redovnice zagrebške usmiljenke. Anton je bil po vrsti četrti, rojen 8. junija 1883. Stric Anton Jeglič je od leta 1882 deloval v Sarajevu, kjer je nadškofu Stadlerju pomagal pri organizaciji redne cerkvene uprave. Istega leta je bila v Travniku ustanovljena gimnazija, edina srednja šola v Bosni, ki so jo vodili jezuiti. Leta 1894 je stric Anton poklical enajstletnega nečaka Antona na to gimnazijo, ki jo je kot "primus" (prvak razreda) končal z maturo leta 1902. Stric Anton Jeglič, tedaj že ljubljanski škof, ga je kot bogoslovca ljubljanske škofije poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani, ki jo vodijo jezuiti. Kot študent je bilo zelo dejaven v Akademiji sv. Cirila in Metoda, ki je povezovala Slovence in Hrvate. Mašniško posvečenje je Anton Prešeren prejel 28. oktobra 1908. Ob njegovi novi maši v kapeli Germanika je bil navzoč tudi stric-ljubljanski škof. Naslednje leto je Anton Prešeren rimske študije končal z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije. Stric škof, ki je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, ga je poklical domov in ga poslal za kaplana v Borovnico, da bi med ljudmi spoznal "slovensko dušo".

Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še "mlad", je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti - polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk "ad limina", so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal "Beleju" (hišno ime) - p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.

(pričevanje - Ognjišče 08_2008)

* 5. marec 1900, Stara Loka, † 25. december 1963, Ljubljana

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost." Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.

Prvi glasbeni pouk pri očetu organistu

"Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista," piše dr. Edo Škulj. "Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo." Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.

Josipa Gostiča imajo za "svojega" Staroločani in Homčani: v Stari Loki se je rodil 3. marca 1900, "doma" pa je bil na Homcu, kjer se je družina ustalila. Tam je preživel otroštvo in mladost, tja se je vse življenja vračal in tam tudi čaka vstajenja. Oče Leopold je v cerkvi na Homcu opravljal orglarsko službo, sin Jože pa je od njega prejel prvo znanje o glasbi. Vsi v družini so bili glasbeno nadarjeni. Med prvo svetovno vojno je očeta, ki je bil vpoklican k vojakom, nadomeščala hčerka Terezija (rojena 1895). Ko je oče leta 1917 prišel na dopust, je Jožeta poslal na orglarsko šolo v Ljubljano, na kateri so se šolali mnogi znameniti slovenski glasbeniki. Z odličnim uspehom jo je končal leta 1919. Po očetovi smrti je sprejel orglarsko službo na Homcu, rad pa je zahajal v opero. Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in postal član zbora ljubljanske Opere. Rekli so mu, da je njegov glas "majhen", zato nima smisla, da bi se učil petja, svetovali so mu, naj se preusmeri na klavir.

Operni pevec v Ljubljani, v Zagrebu, na Dunaju

Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta - solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.

Sledilo je "zagrebško obdobje". Zagrebškemu občinstvu se je Josip Gostič prvič predstavil 16. decembra 1930 z ansamblom Glasbene matice iz Ljubljane, ki je v zagrebškem Narodnem gledališču izvedla Faustovo pogubljenje Hektorja Berlioza. Kritik je o Gostiču prerokoval: "Njegovo mehko grlo in prijetna barva glasu napovedujeta, da se bo iz njega razvil odličen tenor." V naslednjih letih je Gostič še nekajkrat nastopil v Zagrebu kot gost, jeseni leta 1937 pa je podpisal stalno pogodbo s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kjer je ostal do smrti; tudi po letu 1960, ko je stopil v pokoj. V 26 letih je imel v zagrebški Operi 970 nastopov in se za zmeraj povezal s hrvaško glasbo. Med drugo svetovno vojno (od 1942 do 1944) ter po njej (od 1951 do 1955) je najprej kot gost, potem pa kot stalni član, 260-krat nastopal v Državni operi na Dunaju. Slavni dirigent Karl Bohm, njegov prijatelj, je o Gostiču dejal: "Takih pevcev danes ni več!"

Njegov zadnji Božič

Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. "Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult," se spominja dirigent Samo Hubad, "in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. 'A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci'." Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: "Hvala za vse, pripravljen sem za pot." Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.

Silvester Čuk

* 7. marec 1861, Verd, † 22. april 1898, Ljubljana

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je "strašni objem umetnosti dušil do obupa" (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.

Sin oseminšestdesetletnega očeta in devetindvajsetletne matere

Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo "veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek". Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim "kmečkim" slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.

Ljubezensko razočaranje in izbruh duševne bolezni

Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne "skočil" v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. "Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše" (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je "njihova umetniška vrednost enaka ničli". 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih "ždenja" v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.

Malo ohranjenih slik dokaz velike umetniške osebnosti

"V zgodovini novejšega slovenskega slikarstva je Petkovškov pojav menda najzanimivejši," je zapisal likovni kritik Karel Dobida v svoji oceni knjižice Franceta Mesesnela Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940). "Dasi je od vsega njegovega dela ohranjenih komaj nekaj drobcev, že ti kažejo na nenavadno oblikujočo silo in res svojsko pojmovanje. Za življenja, ki mu je minevalo med napadi podedovane duševne bolezni in strastnim prizadevanjem izraziti svoje umetnostne težnje, je bil Petkovšek doma, ne le med znanci in sorodniki, temveč tudi v naši uradni javnosti pravi tujec. Šele pozno po smrti je doživel pravičnejšo oceno, ki mu je odkazala mesto med najbolj izrazitimi predhodniki naše slikarske moderne." Umetnostni zgodovinar Rajko Ložar je zapisal: "Poglavitne vrednote Petkovškovega slikarstva ležijo na strani prave človeške in duhovne globine, ki jo je znal vdihniti svojim delom." O njegovi najbolj znani sliki Doma pa pravi, da je "podoba človeške odtujenosti, za katero je moderni čas prinesel izraz alienacija". Krivdo, da je Petkovšek kot umetnik ostal nepoznan v naši javnosti in da se je ohranilo tako malo njegovih slik, so pripisovali slikarju Simonu Ogrinu, ki naj bi jih slabo ocenil. Dva glavna krivca, da je tako malo njegovih del prišlo nas, sta Petkovšek sam, ki je ob napadih blaznosti svoja dela in to, kar je začel delati, uničeval; drugi krivec pa je bila ženska, ki je uničila skoraj vse njegove risbe aktov. Slikar Jožef Petkovšek nam s svojo osebno tragiko z vsakim delom posebej zastavlja globoka vprašanja o mejah človeškega bivanja, o pravici posameznika do notranje svobode, o pravici do trpljenja in do lastne vizije sveta.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2011)