LETA 1696 ROJEN GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

SLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI († 1770)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji ... Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti ... . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

LETA 1825 ROJEN dr. IVAN NAVRATIL

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC, NARODOPISEC IN UREDNIK († 1896)

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski poučni in leposlovni tednik Vedež (1848-1850), na Dunaju je sodeloval s M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanju slovenskih beril za višje razrede gimnazije. Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Pisal je o šegah in navadah Belokranjcev ter Srbov in Črnogorce. Sad dolgoletnega zbiranja je bila monografija Slovenske narodne vraže in prazne vere 1885–88). Bil je tudi urednik in izdajatelj prvega slovenskega mladinskega časopisa Vedež (1848–1850). Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas pa si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika v 2. polovici 19. stoletja.

LETA 1827 UMRL ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK (* 1745)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

LETA 1887 ROJEN JOSIP KRIŽAJ

OPERNI PEVEC, BASIST († 1968)

Petje je študiral pri Mateju Hubadu in v Münchnu, leta 1907 pa je začel peti na odru ljubljanske Opere. Drugo polovico svoje kariere (od leta 1932) je preživel v Zagrebu, kjer je postal prvi basist. Nastopal je tudi na drugih odrih: v Osijeku, Beogradu in Ljubljani, Dresdenu, Bratislavi, Frankfurtu, Benetkah, Firencah, Rimu in na Dunaju ... Odlikoval se je v basovskih vlogah Wagnerjevih oper. Skladatelj Richard Strauss ga je označil za enega najboljših interpretov vloge barona Ochsa v njegovi operi Kavalir z rožo. V svoji pevski karieri je upodobil 125 likov in leta 1964 prejel nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo.

LETA 1893 ROJEN JOŽE ČAMPA

pisatelj, poštni uradnik, bloški Valvasor († 1989)

Doma na Blokah (iz Strmice – Benete), gimnazijo končal v Novem mestu, med prvo vojno na fronti, po razpadu A-O pa je bil poštni uradnik na ljubljanski pošti, urejal je tudi njihovo glasilo. Že v mladosti pa je rad opisoval preproste kmečke ljudi, simboliko njihovih običajev in njihovo navezanosti na domačo zemljo. Revnega kmeta opisuje realistično, kot človeka, ki je nagnjen k materialnim dobrinam in mu vera pomeni tradicijo, pribeželišče pred udarci življenja in nadomestilo za višje duhovne vrednote, ki jih kmečki človek ni mogel uresničiti. Pogosto je uporabljal folklorne prvine (narečne besede, pregovore , reke, verske praznike, maše, procesije itd.) in opisoval naravo. Tako je nastalo obširno delo Na mrtvi straži (prvotni naslov Ljudje in zemlja), roman Bloške planote, ki ni v celoti izdan (v treh knjigah je izšel pri založbi Math v letih 2012-13 (tudi e-knjiga), v knjižni obliki je tudi izbor besedil Osu ni, kozu ni, kakšna brna si pa ti?), je pa pomemben vir za kulturno dediščino Notranjske in njenega kmeta v začetku 20. stol.

LETA 1900 ROJEN JOSIP GOSTIČ

SLOVENSKI OPERNI PEVEC († 1963)

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva. "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2010

LETA 1900 ROJEN JOŽE LIKOVIČ

PESNIK, poet Ljubljanskega barja

V Ljubljani je končal osnovno šolo in gimnazijo, v letih 1921–1926 je študiral pravo. Bil je odličen pravnik. Že v gimnazijskih letih se je ukvarjal z glasbo in petjem. Bil je član Akademskega pevskega zbora. Kot pevec je rad pel pri bogoslužju v ljubljanski stolnici in frančiškanski cerkvi. Pisateljevati je začel s sedemnajstimi leti, svoje pesmi in črtice je objavljal v katoliških revijah. V svojih črticah je opisoval Ljubljansko barje z njegovimi lepotami in skrivnostmi. Izbor črtic je izšel v knjigi Svetinje nad Barjem (1942).

LETA 1903 ROJEN FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC († 1986)

Na današnji dan je bil rojen publicist in prevajalec France Vodnik. Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje "duhovno vesolje".Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto - božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne "učenosti", marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

LETA 1904 ROJEN KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG († 1984)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdaj je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja - kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
  
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
  
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
  
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
  
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
  
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:
  

LETA 1919 ROJEN JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR († 2007)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

LETA 1969 UMRL JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT (* 1885)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.

Že v mladih letih preudaren in moder

»Dvakrat premisli, enkrat govori!« pravi pregovor, ki se ga je Hanzek - Janez Janžekovič menda držal vse od tedaj, ko se je naučil govoriti. Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, seje lotil pisateljevanja, vendar gaje bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa gaje škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega - bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let - vse do upokojitve leta 1974.

Prodoren mislec, zanimiv predavatelj, plodovit pisatelj

V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.

Smisel življenja: postati res dober človek

Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš - ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni - čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2001)

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

"Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.

"Jaz bi lahko mnogo dosegel, ko bi imel dom in svojce"

"Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse," je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. "Veste, lepa je bila, in takim je težko," je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.

"Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega..."

V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem - po rusko sta drug drugega nagovarjala z "batjuško" Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. "Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal," pripoveduje Ivan Prijatelj, "sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih." Ko se je začela oglašati dedna bolezen - jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.

Po maturi jeseni 1898 je Murn odšel na Dunaj na eksportno akademijo s štipendijo, ki mu jo je priskrbela Franja Tavčarjeva. S te šole je presedlal na pravo in izgubil štipendijo in znašel se je v skrajnem pomanjkanju. Februarja 1899 se je vrnil v Ljubljano in se spet naselil v stari cukrarni. Naslednje leto je dobil službo stenografa in pisarja. V marcu 1901 je obležal. Umrl je 18. junija 1901 na isti postelji kot 26. aprila 1899 Dragotin Kette. Malo pred smrtjo je pisal Prijatelju: "Veš, kadar sem mislil na svojo bodočnost, nisem bil nikdar vesel. Kanclija, in nič druzega!... Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega - Tako pa umrem v resnici mi ni žal zato."

"Škrjančki, polja, cvet, / to bil je vaš poet"

Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. "Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana" (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je "batjuška" sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. "Vse so starokopitne." Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: "V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa." Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: "Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo."

Josip Murn Aleksandrov je mislil na samostojno zbirko že v zimi 1898/99, resneje pa se je dela za zbirko lotil maja 1900, vendar je dobil odklonilen odgovor založnika Bamberga. Tik pred smrtjo je rokopis izročil Ivanu Prijatelju, ki je zbirko razširil. Pod naslovom Pesmi in romance in z obsežnim, prisrčnim urednikovim uvodom je zbirka izšla leta 1903.

Silvester Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana

»Marsikdo večkrat zavpije med nami: 'Za ljudstvo, za ljudstvo!' Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.

Odličen učenec svojega starega očeta

Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.

Levstik je vzgojil Jurčiča pisatelja

V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot 'vzorec' ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi 'pravljica iz turških bojev', kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.

Ponosen, da živi od svojega peresa

Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.

LETA 1678 ROJEN ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT IN MOJSTER ITAL.GLASBE ZA GODALA († 1741)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov ... Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ...

LETA 1844 ROJEN JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN ZAČETNIK SLOVENSKEGA ROMANA († 1881)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2014) 3

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
  
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
  
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
  
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
  
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
  
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

LETA 1852 UMRL NIKOLJ VASILJEVIČ GOGOLJ

RUSKI PISATELJ (* 1809)

Ob imenu ruskega pisatelja Nikolaja Gogolja nam najprej pride na misel njegov roman Mrtve duše (1842), satirično-groteskna podoba razmer v takratni plemiško-tlačanski Rusiji. Zelo znana je njegova satirična drama Revizor. Mnogim bralcem pa se je priljubil s svojo zgodovinsko povestjo Taras Buljba, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili že leta 1910.

nekaj njegovih misli:

• Najsrečnejši je vedno človek, ki vedno in pošteno izvršuje svojo dolžnost, pa naj bo kjerkoli in karkoli ... Neizmerno srečen je tisti, ki sprejema svojo srečo od Boga, pa naj bo na kateremkoli mestu in v kateremkoli poklicu.
  
• Razlog mojega srečanja s Kristusom vidim v njegovi razlagi človeške duše, kakršne nihče drug ni sposoben.

LETA 1872 ROJEN JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC († 1954)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

LETA 1879 ROJEN JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 3

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj - / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik...
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo - nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

LETA 1895 ROJEN FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK († 1971)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

LETA 1901 ROJEN JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

... več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 3_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

LETA 1925 ROJEN MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC († 2014)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

LETA 1928 UMRL FRANJO VILHAR

SKLADATELJ, PIANIST, ORGLAR IN ZBOROVODJA (* 1852)

Franjo Serafin Vilhar je osnovno izobrazbo dobil na gradu Kalec pri Knežaku, kjer ga je učil Fran Levstik. Proti volji očeta Miroslava se je vpisal na orglarsko šolo v Pragi. Kot glasbenik je deloval v raznih mestih v Vojvodini in na Hrvaškem, nazadnje v Zagrebu, kjer je vodil zbor v cerkvi sv. Marka. Uveljavil se je tudi kot skladatelj. Njegov opus, ki spada v glavnem v hrvaško glasbo, presega 300 skladb, v katerih je uporabil ljudske napeve, ki jih je nabiral v krajih svojega službovanja.

LETA 1938 ROJEN dr.TONE WRABER

BOTANIK IN PROFESOR († 2010)

Sin znanega botanika Maksa Wraberja je botanične gene podedoval. Oče pa je bil tudi sicer razgledan človek in doma zlasti v klasičnih jezikih. Podobno je bilo s sinom Tonetom, ki je poudarjal, da je tudi ljubezen do klasičnih jezikov podedoval, saj je bila mama profesorica latinščine in grščine. Po klasični gimnaziji je diplomiral na Biotehnični fakulteti v Ljubljani (1961), doktoriral pa na univerzi v Trstu (1972) ter se izpopolnjeval na Mednarodni postaji za sredozemsko in alpsko geobotaniko v Montpellieru. Po različnih službah je od leta 1968 deloval na Biotehnični fakulteti, in je bil od leta 1990 redni profesor za sistematsko botaniko. Napisal je okoli 160 znanstvenih člankov ter veliko poljudnoznanstvenih člankov in knjig. Kar triintrideset let je bil v uredniškem odboru prirodoslovne revije Proteus in osem let njen urednik, s članki je sodeloval tudi pri njem in pri Planinskem vestniku. Vedno mu je predstavljalo izziv, da strokovna spoznanja posreduje v poljudnih člankih in knjigah širši javnosti.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2008) 5

njegove misli:

• Večkrat razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno.
  
• Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični, ne pa samo CO2.
  
• Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje.
  
• Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi je kultura.

LETA 1976 UMRL JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK (* 1911)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

LETA 1989 UMRLA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC (* 1904)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Rastko na 772. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 62 (1971: 56; 1994: 61; 2008: 61) prebivalcev Slovenije. Različice: Rastimir, Rastislav (40; 1994: 46; 1971: 41), Rasto (40), Rastoslav. Ženske oblike: Rasta (6), Rastica, Rastislava (7), Rastja.

God:
pri imenu Krescencij:

• 15. april
• 4. avgust
• nekdaj 10. marec

ženska oblika pri imenu Krescencija

• 5. april
• nekdaj 15. junij

Ime Rastko je nastalo iz imenske podstave Rast, ki je nastala po krajšanju iz imena Rastislav ali Rastimir. Tvorjeno je s priponskim obrazilom ‑ko s prvotno manjšalnim pomenom. Iz iste podstave je s priponskim obrazilom ‑o tvorjeno ime Rasto. Rastislav je ime slovanskega izvora, zloženo iz velelnika rasti glagola rasti in slav ter je prvotno pomenilo 'kdor budi, vzbuja, množi slavo'. Da bi to njihov otrok počel v življenju, je bila nekdaj želja staršev. Namesto morfema slav lahko v slovanskih jezikih najdemo tudi sestavine mir, gnev ali goj, npr. Rastimir, Rastigoj, poljsko Rościgniew. Pomensko sorodno neslovansko ime je Krescencij, latinsko Crescentius, ki se izvorno povezuje z latinskim crēscō 'rastem, nastati, roditi se; pomnožiti se; pridobivati na moči'.

V koledarju se imena Rastislav, Rastko, Rasta, Rastislava itd. uvrščajo k imenoma Krescencij, Krescencija: 10. marca (nekdaj) Krescencij, diakon in mučenec iz Afrike, zavetnik italijanskega mesta Siena iz 4. stoletja, 5. aprila Krescencija Höss, frančiškanska redovnica in vizionarka z Bavarskega iz 18. stoletja, 15. junija (nekdaj), Krescencija, učenka (ok. 304).

Klavdija je med ženskimi imeni v Sloveniji na 91. mestu. Konec leta 2008 je bilo z imenom Klavdija poimenovanih 2987 oseb (1971: 518; 1994: 2744). Primerjalni podatki kažejo, da je bilo ime Klavdija zelo v modi v obdobju 1971–1990, ko se je število Klavdij povečalo za več kot petkrat. Po letu 1990 zanimanje za ime Klavdija polagoma upada. Precej manj pogoste so njene različice: Claudia (2008: 148), Klaudia (56), Klaudija (522), Klavdia (6). Prva je italijanska oblika, druge so hibridne tvorbe, tj. oblike s slovensko začetno pisavo ter tujo končnico. Zato jih tudi ne priporočam. Moško ime Klavdij je v primerjavi z žensko obliko Klavdija precej manj pogosto (2008: 304), ima pa prav tako različice, v katerih se ob italijanski obliki mešajo slovenske in tuje jezikovne značilnosti: Claudio (46), Klavdijo (89), Klavdio (15), Klaudio (49), Klaudijo (12).

God:

• 20. marec
• 7. avgust

Ime Klavdija izhaja iz latinskega imena Claudia, to pa je ženska oblika imena Claudius. Claudius je starorimsko rodbinsko ime in ga povezujejo z latinsko besedo claudus 'hrom, šepav; oviran; nespreten; omahljiv; negotov'. Iz rodbine Klavdijev so znani trije rimski cesarji, in sicer Tiberij, Kaligula in Tiberij Germanik Klavdij, ki je vladal v letih 41–54.

V koledarju sta 20. marca Klavdija, maloazijska mučenka, ki je umrla okrog leta 300, 7. avgusta pa Klavdija, rimska spokornica in mati papeža Lina, ki je umrla v 1. stoletju.

Med najpogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji je ime Kristina na 35. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Kristina poimenovanih 6646 (1971: 7570; 1980: 7980; 1994: 7786) prebivalk Slovenije. Različice: Christina (2012: 14), Christine (9), Chris, Kristin (9), Kristinca, Kristinka (5), Kris, Krista (1971: 264; 1994: 126; 2012: 105), Kristel, Kristi (2012: 25), Kristijana (8), Kristina Marija (12), Kristjana (18), Krsta (5), Krstana (8), Krstina (19), Marija Kristina (15), Stina (31), Tina (7653, 28. mesto). Moška oblika imena Kristina je Kristin z različicami Chris (2012: 31), Kris (123), Krist, Kristel, Kristi, Kristijan (1261, 151. mesto), Kristjan (2118, 107. mesto), Kristl (11), Kristo (5), Krsta (12), Krstan (20), Krste (19), Krsto (38), Krstomir.

God:

• 13. marec
• 24. julij
• 6. november
• 15. december

Ime Kristina je lahko nastalo po krajšanju iz imena Kristijana. To je ženska oblika imena Kristijan, ki izhaja iz latinskega imena Christianus. Ime Christianus izvorno povezujejo z grško občno besedo hristiānós 'kristjan'. Ime Kristina lahko razlagamo tudi kot tvorjenko na ‑ina iz imenske podstave Krist, ki je lahko nastala po krajšanju imen Kristijan, Kristjan ter iz Krist, Kristofor, latinsko Christus in Christophorus. Iz imenske podstave Krist so nastala ženska in moška imena Chris in Kris, moško Krist ter tvorjenke: ženske Krista, Kristel, Kristi in moške Kriste, Kristel, Kristin, Kristi, Kristl, Kristo. Imenske oblike Krstina, Krsta, Krstana in Krsta, Krstan, Krste, Krsto, Krstomir izhajajo iz imena Krst, ki je ob imenu Krist hrvaško ali srbsko in slovensko poimenovanje Kristusa. Uporabljajo jih večinoma priseljenci s hrvaškega ali srbskega jezikovnega področja ter njihovi potomci in potomke. V slovenščini je občna beseda krst nekdaj pomenila tudi 'kristjan', ki se je ohranil v frazemu živ krst ne ve 'nihče ne ve'. V pomenu 'kristjan'sta že v 16. stoletju obstajala tudi izraza kršenik in krščenik, narečno krščan, krščanka, splošno pridevnik krščanski in krščanska vera.

Ime Kristina ima več svetnic. Najbolj znana je Kristina iz Bolsene pri Rimu, devica in mučenka, ki je umrla leta 304 (v koledarju 24. julija). Je zavetnica Bolsene in Benetk ter lokostrelcev, mlinarjev, mornarjev. Razen nje so v koledarju še : 13. marca Kristina, perzijska mučenka (u. v 6. stoletju), 24. julija Kristina Belgijska (Čudovita), redovnica († 24. julija 1224), zavetnica duševnih bolnikov, psihiatrov in mlinarjev, 6.novembra Kristina Bruso, dominikanska tretjerednica iz okolice Kölna v Nemčiji (u. leta 1312); 15. decembra pa se spominjamo bl. Krizine Bojanc († 1941), ene od Drinskih mučenk.