* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). "Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila ... Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

• Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
• Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
• Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
• Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
• Če ni dokumenta, ni človeka.
• Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

• Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
  V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

• Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1807 UMRL JANEZ GOLIČNIK

DUHOVNIK ČEBELAR IN PREVAJALEC ( * 1737)

Filozofijo je študiral filozofijo v Gradcu in teologijo na Dunaju. Po končanem študiju in posvečenju je bil kaplan na Vranskem in Braslovčah. Od leta 1780 je bil župnik v Grižah pri Žalcu, kjer je ostal vse do smrti. Goličnik je za slovensko čebelarstvo pomemben, ker je leta 1792 prevedel drugo knjigo Antona Janše Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, ki je bila dolgo časa edino slovensko tiskano vodilo o čebelarstvu. Prevodu je dodal Predgovor in v opombah pojasnil Janševa navodila in opisal svoje izkušnje - različico pridelovanja medu in preprečevanja rojenja v nakladnih panjih.

LETA 1814 ROJEN TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST († 1861)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
  
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, /
• Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1883 ROJEN GREGORIJ ROŽMAN

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1959)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.
S. Čuk, škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.

nekaj njegovih misli:

• Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
• Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
• Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
• Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
• Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
• Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
• Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
• Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

LETA 1892 UMRL JURIJ TAVČAR

SLIKAR PODOBAR (* 1820)

Kot izrazito poljuden slikar se je zelo priljubil na podeželju (Kranjsko, Primor., Istra), posebno se je uskladil s folklornim razpoloženjem Bele krajine. Pridobil si je lepo premoženje (v Idriji imel 3 hiše), sam bil pa tako skromen, da je med delom po podružnicah hodil s pomočniki na hrano od kmeta do kmeta. Predvsem je rad slikal, delal je oltarne slike, freske, lesene oltarje, tabernaklje in kipe, mnogo oltarjev in prižnic tudi prenovil. Čeprav je bil njegov umetniški talent skromen, se je znal prilagoditi ljudskemu okusu, kateremu je prikrajal baročne stilne elemente, ter s tem nadaljeval s posnemanjem rokodelskega nasledstva L. Layerja in njegove šole. Pri Tavčarju se je 1865–1870 učil slikarstva Ludvik Grilc, podobarstva Jernej Jereb, ki je po učni dobi 6-tih let ostal Tavčarjev pomočnik še 7 let, med drugimi učenci sta bila tudi Matej Trpin in Jožef Štravs.

LETA 1894 ROJENA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA († 1973)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

LETA 1906 ROJEN JOŽE TOMAŽIČ

MLADINSKI PISATELJ IN DRAMATIK

Mladinski pisatelj in dramatik Jože Tomažič je bil zaverovan v pravljični svet svojega rojstnega Pohorja. Po poklicu je bil učitelj in zapisoval je pravljice, bajke in legende, ki so živele tam. Med drugo svetovno vojno so izšle v več knjigah, ki so prinesle nekaj sonca v tiste mračne dni, ko je bilo življenje tako kruto. Po vojni se je veliko ukvarjal z amaterskim gledališčem. Dramatiziral je nekaj slovenskih pripovednih del (Deseti brat, Domen).

LETA 1923 ROJEN EGIDIJ VRŠAJ

GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 2009)

Rojen na Dolenjskem (na Čatežu pri Veliki Loki), mladost je preživljal na Nizozemskem, kjer je oče delal kot rudar, gimnazijo je končal v Šentvidu, in do leta 1945 študiral pravo. Takrat ga je gestapo zaprl in v zaporu je bil do konca vojne. Preselil se je v Trst, se zaposlil na Zavezniški vojaški upravi kot časnikar in delal tudi na Radiu Trst A in študiral na ekonomski fakulteti in leta 1966 postal doktor ekonomskih ved. Zanimali so ga predvsem mednarodni gospodarski odnosi in bil je strokovnjak za gospodarske izmenjave med Vzhodom in Zahodom ... posebno pozornost je posvečal tudi gospodarski problematiki v domovini Sloveniji. Napisal je številne članke (Mladika, Novi list ...) in izdal 12 knjig in priročnikov. Tudi pri založbi Ognjišče smo izdali dve: Jubilej 2000 (1999) in Slovenija v Evropski uniji (2002).

LETA 1932 ROJEN JOŽE PUČNIK

POLITIK, SOCIOLOG, OSREDNJA OSEBNOST SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA (+ 2003)

Rodil se je v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil pomožni asistent. Bil je v skupini mladih intelektualcev in objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki  komunističnega režima. Leta 1958  je bil obsojen na devet let zapora zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve«. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu je bil spet v zaporu (do 1964).  Ker ni dobil službe, je odšel v Nemčijo, se sprva preživljal kot fizični delavec, se vpisal na filozofijo in jo leta 1971 končal z diplomo. Predaval je na univerzi v Hamburgu in začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, objavljal pa je tudi v Perspektivah in v Novi reviji. Leta 1989 so ga povabili domov v Slovenijo da bi pomagal pri ustanavljanju novih političnih zvez in strank. Bil je izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Na volitvah za predsednika Predsedstva RS je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu premagal bivši komunist Milan Kučan. Že jeseni leta 1991 se je koalicija Demos razpustila, po predčasnih volitvah spomladi leta 1992 Pučnik zaradi slabega izida odstopil, ostal do leta 1996 poslanec  državnega zbora, ko se je umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Jože Pučnik je bil eden najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike.

LETA 1931 ROJEN dr. JANKO KOS

KNJIŽEVNI TEORETIK, ZGODOVINAR IN KRITIK, AKADEMIK

Akademik dr. Janko Kos je Ljubljančan, sin kiparja Tineta Kosa. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je leta 1969 doktoriral in leto kasneje tam začel predavati. Napisal je veliko knjig in razprav, med dijaki je znan po svojih učbenikih za svetovno in slovensko književnost ter z uvodom v filozofijo. Njegova bibliografija je ogromna in nemogoče je našteti vse, kar je objavil. Napisal je veliko člankov, knjig ter strokovnih študij ter uredil več knjig in knjižnih zbirk. Veliko se je ukvarjal s Francetom Prešernom in Ivanom Cankarjem. Dolgoletni študij mu daje suveren pregled nad literarnimi in drugimi miselnimi tokovi.

več:
B. Rustja, akademik dr. Janko Kos. "Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu": Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 10-15.

nekaj njegovih misli:

• Naši starejši prešernoslovci so bili pri tem nekoliko nerodni in zadržani. Oviralo jih je svobodomiselstvo in niso dopustili možnosti, da bi pri Prešernu opazili, kako je zakoreninjen v krščanstvu. Isto velja za pisatelja Cankarja.
  
• Treba je revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.
  
• Komunizem je bil na Slovenskem v glavnem protikatoliški. To se je stopnjevalo, da je celotno gibanje levega političnega pola bilo v glavnem uperjeno proti Cerkvi in krščanstvu. To je deloma ostalo še danes. To je dediščina procesa, ki je potekal od prve svetovne vojne naprej, dosegel vrh v revoluciji, sedaj pa je ostala dediščina v levem krilu slovenske politike in kulture.
  
• Kristusova misel, njegovi izreki in prilike – vse je zgrajeno na logiki. Poglejte zlato pravilo – ali ni zelo logično, zgrajeno na empiričnosti! Pri njem se vera združuje z umom, ki je sposoben najtežje teološke in moralne probleme razložiti na najbolj umen način.

LETA 1988 UMRL JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ (* 1901)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

več:
S. Čuk, Janez Janžekovič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2001), 22-23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

LETA 1995 UMRL LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC (* 1914)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

LETA 1996 UMRLA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1928)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine - več kot 70 knjig - Dostojevskega, Londona, Agatho Christie ... in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva ... ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

LETA 2000 UMRL VOJKO ARKO

PISATELJ IN ANDIST (* 1920)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini "Gore" in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah:
F. Bole, Dinko Bertoncelj. Njegovo kraljestvo so slikoviti gorski vrhovi in zasnežene strmine: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1987), 6-10.

LETA 2000 UMRL SLAVKO MIHELČIČ

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1912)

Rojen v Metliki, leta 1934 je na ljubljankwsem konservatoriju diplomiral iz solo petja in kompozicije. Poučeval je na srednjih šolah (Zagorje, Maribor, na učiteljišču v Ljubljani), nekaj časa je bil ravnatelj glasbene šole Ljubljana. Komponiral je vokalno-instrumentalna dela, komorne skladbe (Godalni kvartet), orkestralna dela (Suita iz otrokovega sveta ...), izdal je tudi več zbirk pesmi za otroške in mladinske zbore, ter samospeve ... Odlikoval se je kot dober zborovodja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Samo enega znanstvenika so v zgodovini imenovali ikona ateizma. To je bil Anthony Flew, profesor filozofije na svetovno znanih univerzah in pisec številnih knjig, v katerih je zagovarjal stališče, da ni Boga. Najbolj znana knjiga Bog in filozofija je doživela veliko izdaj. Znani profesor je bil vzornik številnim ateistom, tudi številnim klubov nevernikov.

Na enem izmed pogovorov z vernim znanstvenikom je dr. Flew zagovarjal znane ateistične argumente, dokler mu nasprotna stran ni postavila dveh vprašanj:

(prvo vprašanje): »V rokah držim Sveto pismo, kje je nastala ta knjiga?«

Dr. Flew: »V tiskarni, seveda.«

Verni znanstvenik je nato nadaljeval: »V tej knjigi je veliko informacij, kar pomeni, da je knjiga nastala v pisateljevem razumu, ne pa v tiskarni. Se strinjate?«

Dr. Flew: »Da, imate prav. Knjiga je nastala v pisateljevem razumu.«

Sledilo je drugo vprašanje, na katerega znani znanstvenik ni znal odgovoriti: »Gospod Flew, ker imajo vsi živi organizmi v sebi zelo zapletene informacije, zapise v genih, v čigavi pameti je nastala ta informacija?«

Dolgotrajen molk je bil pravi šok za njegove ateistične simpatizerje in so zato temo pogovora spremenili in vprašanje je ostalo brez odgovora.

Devet mesecev po razpravi je dr. Flew razmišljal o vprašanju, ki mu ni vedel odgovora. Vedno se je držal svojega načela: Moramo upoštevati dejstva, ne glede, kam nas peljejo. In tako so dejstva znanega ateista privedla do sklepa, ki ga je predstavil na tiskovni konferenci in je izzvala pravi potres med znanstveniki. Pred številnimi kamerami je namreč dr. Flew izjavil: »To konferenco sem sklical, da vas obvestim, da sem postal veren. Pod pritiskom jasnih in nedvomnih znanstvenih dejstev sem moral sprejeti dejstvo, da Bog obstaja. V novi izdaji moje knjige Bog in filozofija bo pisalo, da so vsa moja dosedanja dela premagana.«

Sledil je silen šok. Številni ateisti tega preprosto niso mogli verjeti. Ko so mediji objavili to novico, se je sprožil pravi plaz komentarjev, da Flew ni tako mislil, in da so slabo navedli njegovo izjavo. In takrat je dr. Flew spet šel pred kamere in znova potrdil svoje trdno prepričanje, da Bog biva in da je to znanstveno dejstvo. In ker so še vedno govorili, da so nekateri verski fanatiki napačno razlagali njegove besede, je tokrat Flew sklenil napisati avtobiografsko knjigo Priznam: Bog biva! – Kako je najbolj pravoveren svetovni ateist spremenil svoje stališče. V njej opisuje svoje odraščanje v verski družini, svoj prehod v ateizem, pod vplivom ateistične literature in dolgoletno delo univerzitetnega profesorja in velikega pospeševalca ateizma v svetu. Sledil je popoln preobrat pod vplivom jasnih znanstvenih dejstev.

Božo Rustja

LETA 1840 ROJEN GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1905)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki se je rodil na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

več:
S. Čuk, Gregor Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2005), 40-41.

LETA 1848 ROJENA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA († 1917)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1858 ROJEN RUGGIERO LEONCAVALLO

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ IN LIBRETIST († 1919)

Italijanski skladatelj Ruggiero Leoncavallo je sicer napisal več oper, edina opera, zaradi katere njegovo ime živi in je pomembno v operni zgodovini, pa so Glumači (Pagliacci). Besedilo (libreto) zanjo je napisal skladatelj sam in sicer po resničnem tragičnem dogodku. Ob prvi izvedbi so poslušalci od navdušenja "ponoreli".

LETA 1869 UMRL LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1803)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo - oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve žene in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

LETA 1937 UMRL TOMO ZUPAN

pridigar, literarni zgodovinar, prešernoslovec, pesnik, pisatelj, jezikoslovec (* 1839)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.
J. Kebe; B. Rustja, Prešeren nekoliko drugače: Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

LETA 1955 UMRL JOSIP VILFAN MLAJŠI

POLITIK, BOREC ZA NARODNE PRAVICE (* 1878)

Rojen v Trstu, pravo je doštudiral na Dunaju in služboval v Trstu, kjer je bil od leta 1906 tajnik političnega društva tržaških Slovencev Edinost. Zagovarjal je načelo narodne enakopravnosti in nasprotoval šovinizmu in bil za sobivanje različnih narodov v mestu. Po prvi svetovni vojni je od italijanskih oblasti zahteval, naj Slovencem priznajo temeljne narodnostne pravice. Dvakrat je bil izvoljen v rimski parlament, pozneje je postal predsednik stalnega delovnega odbora Kongresa evropskih manjšin s sedežem na Dunaju. S svojimi nastopi in objavami je evropsko javnost seznanjal s položajem slovanskih etničnih skupnosti v Italiji. Leta 1939 se je preselil v Beograd in po drugi vojni sodeloval v pripravah na sklepanje mirovne pogodbe v Italiji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 322 pr. KR. UMRL ARISTOTEL

GRŠKI FILOZOF (* 384 pr. KR.)

Sin zdravnika Nikomaha iz Stagire (Makedonija), s sedemnajstimi leti je prišel v Atene in postal Platonov učenec in kasneje učitelj in vzgojitelj izbranih sinov, njegov učenec je bil tudi Aleksander Makedonski, ki mu je kasneje pošiljal razne redke zbirke in dragocene starine – ustanovil je prvo knjižnico in prvi botanični vrt v Evropi, ... Iznašel je strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes, bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko,... S petdesetimi leti je ustanovil samostojno filozofsko šolo Peripatos (odprto sprehajališče) v Liceju (blizu Aten). Dopoldne je imel predavanja za učence, zvečer pa je predaval na javnih nastopih. Obsodili so ga brezbožništva, zato je zbežal in umrl na otoku Evboja ... Po Platonu, največji mislec starega veka: njegova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je z bogom kot čisto formo stopil tudi v platonistične vode. Znana je njegova razdelitev filozofije na teoretično, praktično in poetično ... Z besedo fizika (tudi naslov njegovega dela), označuje znanost o naravi in bi jo danes prevedli kot naravoslovje. Zanimati se moramo za svet tukaj (materialni svet, ki nas obdaja). Zanima nas konkreten človek. Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Po njegovem mnenju ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Prva filozofija zajema ontologijo in teologijo. Kritiziral je svet idej: »preveč onostranski (nadzemeljski, abstrakten).«

nekaj njegovih misli:

• Platon je moj prijatelj, še večja prijateljica je resnica.
  
• Človek sam je velika globina.
  
• Vsi ljudje po naravi težijo k vedenju ...
  
• Tisti ki vedo, naredijo; tisti, ki razumejo, učijo.
  
• Prijateljstvo je ena duša v dveh telesih.
  
• Korenine izobrazbe so grenke, a sadovi so sladki.
  
• Sreča je odvisna od nas samih.
  
• Vsi hočemo biti srečni. Če nismo, hočemo postati in ostati srečni. Srce imamo tam, kjer pričakujemo srečo.
  
• Prava pot in prava krepost sta na sredini. Recimo, drznost je ena skrajnost, strahopetnost pa druga. Na sredini je krepost, ki ji pravimo pogum ...
  
• Ljudje se srečujemo zato, da bi se pogovarjali, ne pa, da bi se pasli.
  
• Ne dela pravičnost pravičnih ljudi, ampak delajo pravični ljudje pravičnost.

LETA 1274 UMRL SV. TOMAŽ AKVINSKI

CERKVENI UČITELJ, FILOZOF, TEOLOG (* 1225)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

več:
S. Čuk, Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2012), 24.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.

LETA 1785 ROJEN ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1873)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

več:
S. Čuk, Pred dvesto leti se je rodil Alessandro Manzoni, pisatelj "Zaročencev" in "Svetih himen": Obletnica, v: Ognjišče 3 (1985), 24-25.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog ne skali veselja svojim otrokom, razen če jim hoče pripraviti še večje in zanesljivejše veselje.

LETA 1861 ROJEN JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (* 1898)

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914).

več:
S. Čuk, Jožef Petkovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2011), 48-49.

LETA 1875 ROJEN MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF († 1957)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu) je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom - ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze ...

LETA 1875 ROJEN MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1937)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

LETA 1876 GRAHAM BELL

IZUMIL TELEFON

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele - daleč + phone - glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell, za "rojstni dan" te iznajdbe pa uradno velja 7. marec 1876, ko je Bell svoj izum patentiral - pred drugimi izumitelji.

LETA 1880 ROJEN IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG († 1964)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1891 UMRL FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST (* 1813)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli Številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. 7. marca 1891 je na Dunaju končal svoje plodovito življenje.

več:
S. Čuk, Franc Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.

LETA 1897 UMRL SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC (* 1824)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

LETA 1907 ROJEN PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1964)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpećemu Kristusu": Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnje vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 2007)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

LETA 1925 UMRL ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik (* 1852)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev ... bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

LETA 1958 UMRLA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE (* 1885)

"Živeti - umreti - živeti- / saj konca nikoli ne bo," je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

več:
S. Čuk, Lili Novy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1998), 20-21.

nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

LETA 1965 UMRL pater ANTON PREŠEREN

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC (* 1883)

"Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake," je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: "Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII." V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 v večnem mestu posvečen v duhovnika.

več:
S. Čuk, Pater Anton Prešeren. Imel je ključ do papeževega srca: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2008), 34-35.
S. Čuk, Pater Anton Prešeren (1883-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2015), 48-49.

LETA 2007 UMRLA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA (* 1921)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1475 ROJEN MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR IN PESNIK ( † 1564)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pieta v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

LETA 1818 ROJENA IN 1901 UMRLA MARGARETA PUHAR

USTANOVITELJICA IN PRVA VRHOVNA PREDSTOJNICA REDOVNE SKUPNOSTI ŠOLSKIH SESTER SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA

Marija Puhar se je rodila kot druga v družini sedmih hčera na Velikem Janževem vrhu v župniji Kapela pri Radencih. Pri stricu, pivovarju v Deutschlandsbergu, je postala skrbna in vestna gospodinja. Hodila je tudi v šolo, bolehna teta, pomožna učiteljica ročnih del, pa jo je zaposlila tudi z vezenjem, stricu je pomagala z vodenjem knjig ... Ko ji je bilo 24 let je odšla v samostan v Algersdorf pri Gradcu in dobila redovno ime s. Margareta. Kot sposobno, razumno, požrtvovalno sestro jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico nove redovne podružnice sirotišča Društva katoliških gospa v Mariboru. Odločila se je za življenje skupnosti v Frančiškovem duhu in utemeljila duhovnost nove mariborske kongregacije. Ob njeni smrti 6. marca 1901 je bilo v kongregaciji 168 sester. Bila je prva Slovenka, ki je ustanovila kakšno redovno skupnost. Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki pri nas danes delujejo v Ljubljani (dve skupnosti), na Gorenjskem imajo hišo v Repnjah, na Brezjah, v Kranju in v Radovljici; na Dolenjskem v Trebnjem, na Primorskem pa v Šturjah pri Ajdovščini, v Mariboru pa so sestre v treh skupnostih. Njihova ključna poudarka sta: živeti za Boga in delati dobro za mladino., Že desetletja so znane po kuharskih tečajih (s. Nikolina, s. Felicita Kalinšek ...), z nastankom kongregacije je povezano ustanavljanje šol in vrtcev ... od vsega začetka pa se ukvarjajo tudi z veziljstvom.

več:
S. Čuk, mati Margareta Puhar (1818-1901): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2018), 42-43.

nekaj njenih misli:

• Če želite od Boga sprositi uslišanje svojih prošenj, nikar ne molite z obremenjeno vestjo in prekrški zoper ljubezen do bližnjega.
  
• Prosim, ostanite molitvene, ponižne in skromne ter po svojih večnih zaobljubah Bogu in svojim predstojnikom zveste redovnice tretjega reda svetega očeta Frančiška Asiškega, tega ponižnega, skromnega, pokornega posnemovalca križanega Kristusa.
  
• Ta ponižni, pokorni, ubogi Kristus, Frančiškov in naš učlovečeni Bog, ki je po volji nebeškega očeta in iz ljubezni do nas grešnikov dal svoje sveto telo v trpljenje in smrt na križu, je edini vreden, da postane: "Moj Bog in moje vse!"

LETA 1836 ROJEN JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC († 1923)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
obletnici meseca 11_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:

LETA 1879 ROJEN BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR († 1945)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

LETA 1883 UMRL JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK (* 1811)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

LETA 1966 UMRL ALFONZ LEVIČNIK

DUHOVNIK, KATEHET IN NABOŽNI PISATELJ (* 1867)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

LETA 1967 UMRL ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI (* 1882)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

LETA 1973 UMRLA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1892)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost "za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem". V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

LETA 1999 UMRLA BRANKA JURCA

MLADINSKA PISATELJICA IN UREDNICA (*1914)

Doma v Koprivi na Krasu, od koder se je družina po prvi svetovni vojni preselila v Maribor. Končala je učiteljišče in učila v Slovenskih Goricah (Sv. Jakob). Po drugi vojni je živela v Ljubljani, bila urednica Cicibana in revije Otrok in družina, največ časa pa je posvetila pisateljevanju za otroke in mladino. Opisovala je predvsem svoja doživetja iz mladosti in iz obdobja učiteljevanja, znala pa je prisluhniti tudi mladim novega časa ... (Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat).

LETA 2011 UMRL EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ (* 1919)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 2014 UMRL BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj (* 1948)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. - Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. - Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi - Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga - Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh ... Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti ... za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Tokrat razprodajamo! Pa ne tisto, česar nikakor ne potrebuješ, pač pa tisto, kar si morda že pozabil. In tisto, kar pogosto slišiš, pa se globine besed sploh ne zavedaš. V akciji je nekaj artiklov, ki med mladimi ljudmi nimajo več mesta, kakršnega so imeli v življenju naših prababic in pradedkov. Štirideset postnih dni je čas za vajo v odrekanju, za poglabljanje molitve in opravljanje dobrih del. Lahko pa je tudi čas, da se sprehodiš po nekoliko drugačni postni poti. Poskusi v svojo pripravo na veliko noč vključiti nekaj že malce pozabljenih vrednot in kreposti, ki so v času naših babic sestavljale kristjanov vsakdan.

PDF Celotne postne akcije lahko prenesete na tej povezavi: POSTNA AKCIJA

Če želite igralno površino natisniti na več manjših listov, v Acrobat Readerju izberite gumb 'Poster'.

Zadnjo verzijo Acrobata dobite na http://get.adobe.com/si/reader/