Varuhi kulturne dediščine

Prvega od dveh muzejev, ki ju povezuje načrt (O)živela kultura – Muzej Železniki, smo vam predstavili v 2. številki letošnjega Ognjišča. Tokrat je na vrsti Muzej Žiri. Njegovi začetki segajo v leto 1970, torej je leto dni mlajši kot muzej v Železnikih. Leta 1970 je bil v Žireh ustanovljen pododbor Muzejskega društva Škofja Loka iz katerega se je leta 1975 rodilo samostojno Muzejsko društvo Žiri.

Ustanovnim članom so pri postavitvah štirih stalnih zbirk pomagali strokovnjaki iz Loškega muzeja. Tako postavljene razstave (galerija s stalno zbirko žirovskih slikarjev, narodnoosvobodilna zbirka, čevljarska in klekljarska zbirka) so bile na ogled do začasnega zaprtja muzeja zaradi gradbenih del.

Muzej še vedno domuje v prenovljeni Stari šoli, v nekdanjem kmečkem dvorcu iz 17. stoletja. Podobo enonadstropne baročne stavbe z lepo obdelanim pročeljem in notranjostjo je dobil na začetku 19. stoletja. Po letu 1865 je bil dvorec preurejen v šolo, ki je tu delovala do 1. svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je bil dvignjen za eno nadstropje. Tako je nekoč staro vaško jedro pomembno stičišče članov Muzejskega društva Žiri, ki je tudi varuh muzeja. Deluje ob podpori občine Žiri.

mladinska priloga

Katera pot je prava?

priloga

Nesmrtni William Shakespeare

gost meseca

Pet obrazov Radia Ognjišče

Preberite več: April 2014

No, če je slabega zdravja, naj pride k meni in bo umrl z mano.

Kardinal Loris Capovilla

»Morate mi oprostiti mojo globoko, neustavljivo ganjenost,« je dejal 98-letni nadškof Loris Francesco Capovilla, ko mu je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, kot poslanec papeža Frančiška 1. marca 2014 izročil škrlatni kardinalski biret in prstan. Za kardinala ga je imenoval papež Frančišek 12. januarja skupaj z drugimi osemnajstimi nadškofi in škofi, katerim je kardinalska znamenja podelil 22. februarja v baziliki sv. Petra v Rimu. »Vsem, ki so mi po papeževi razglasitvi 12. januarja izkazali pozornost, sem poslal nekaj vrstic. Napisal sem jim: "Ubogi sobojevnik Janeza XXIII. bom po sklepu papeža Frančiška pridružen kardinalskemu zboru. Prav dobro se zavedam svoje majhnosti in me je strah. Ljubeznive in evangeljske besede služabnikov Cerkve, pred katerimi se počutim kot kobilica, med opogumljajo in tolažijo. Prosim, da molite zame. Jaz bom molil za vas. Nazadnje vas vse kleče prosim, da me blagoslovite."« Za kardinala je bil povišan, ker je "vse svoje življenje zvesto služil Cerkvi", kot je dejal papež Frančišek.

V letu, ko v hiši Ognjišče slavimo okrogle jubileje, sem se na pogovor odpravil med kolege na Radio, ki letos obhaja dvajset letnico delovanja. Povedali so nekaj zgodb o svojih začetkih na Radiu in o svojem delu, ki se je v teh letih delovanja Radia tudi precej spremenilo. 

Aprilska številka Ognjišča prihaja med nas sredi postnega časa, zato je tudi postno obarvana. Vabi nas, naj vztrajamo v postnih odpovedih, ki smo si jih zadali. Še enkrat bi vas spomnili na dva križeva pota, ki smo ju izdali letos. Pot ljubezni do konca je ponatis 'zbirke' sedmih križevih potov in po katerih ste mnogi spraševali. Drugi Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Molitev križevega pota nam bo približala Kristusovo trpljenje, obenem pa bomo v novi luči gledali tudi na svoje življenjske preizkušnje.

Post je predvsem čas priprave na veliko noč. Tudi v naši založbi. Tako smo oddali v tisk knjigo Velika noč z ugankami. Knjiga je nekakšna sestra Božičnih dejavnosti. V njej so dejavnosti za otroke (uganke, poveži točke, izloči vsiljivca, ugani razliko, labirinti ...). Vseuganke in dejavnosti se vsebinsko nanašajo na veliki teden, veliko noč in velikonočni čas. Otrokom bo približala dogodke največjega krščanskega praznika.

Pred veliko nočjo smo izdali novo serijo velikonočnih čestitk. Gre za različne motive: od umetniških upodobitev vstajenja do fotografij pirhov in drugih velikonočnih motivov, vseh je 12. Komplet teh čestitk stane 4,10 €, kar pomeni več kot 30% ceneje, kot če kupite posamezno čestitko, ki stane 0,50 €. Prav je, da svojim znancem za največji krščanski praznik voščimo z lepo voščilnico. Več o čestitkah si lahko preberete na str. 16.

Stopamo v pomladne mesece, ki so tudi čas prvih obhajil in birm. Zato vam že v tej številki na str. 120 predstavljamo ponudbo, predvsem knjige, ki so primerne za darilo ob birmi in obhajilu. Prihodnji mesec bomo v posebni prilogi prestavili širšo ponudbo Ognjišča: naše knjige in druge primerne spominke in pozornosti ob zakramentih. Prav tako tudi že pripravljene darilne pakete, ne samo za birme in obhajila, ampak tudi za krst. Priporočamo vam, da za obdarovanje naročate te pakete (najdete jih v naši spletni knjigarni), saj so tako sestavljeni, da je v njih več različnih stvari. Zdi se nam modro, da vsak paket vsebuje kakšno nabožno podobo ali rožni venec in knjigo. Današnji birmanci in prvoobhajanci dobijo veliko daril, najbrž pa ne tistih, ki bi jih spodbujala k verski rasti. To vrzel želimo zapolniti z našimi paketi in ponudbo verskih knjig. Pripravili smo tudi papirnate darilne vrečke, v katere boste lahko dali darilo.

Veseli smo, da vam lahko ponudimo že četrti ponatis knjige v obliki torbice Otrokovo prvo Sveto pismo. Namenjeno je prvemu srečanju najmlajših s Svetim pismom. Njegova preprosta vsebina in privlačna oblika v obliki torbice – pa tudi otrokom prijazne ilustracije – so vas prepričale, da vedno znova segate po njej.

V tem Ognjišču se hvaležno spominjamo dolgoletnega sodelavca psihoterapevta Bogdana Žorža. Po kratki, a težki bolezni se je poslovil s tega sveta. Do zadnjega je pisal, tako bo še po njegovi smrti izšlo nadaljevanje rubrike Pot do Boga – preko gora. Med bralci je vzbudilo veliko zanimanje njegovo razmišljanje Veselite se življenja, ki ga je napisal z bolniške postelje, kjer je opisal svojo izkušnjo bolezni. V sodelovanju z njim smo izdali več knjig s članki, ki jih je objavil v Ognjišču, in bralci ste jih lepo sprejeli. Tudi razmišljanja v rubriki Pot do Boga – preko gora bomo v prihodnosti izdali v knjigi.

Božo Rustja

odgovorni urednik

LETA 1813 ROJEN DAVID LIVINGSTONE

ŠKOTSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1873)

Škotski misijonar David Livingstone je v letih od 1841 do 1873 odkril in raziskal prostrana področja v južni in vzhodni Afriki; prvi je raziskoval v porečju reke Zambezi in odkril Viktorijine slapove, jezero Njasa in več drugih jezer. Kot največji britanski raziskovalec Afrike, ki je največ prispeval k raziskovanju te celine, je pokopan v westminstrski katedrali v Londonu. Po njem se imenuje mesto v Zambiji v bližini Viktorijinih slapov.

LETA 1927 ROJEN JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ († 1993)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času ...

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov ... s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

LETA 1932 UMRL IGNACIJ HLADNIK

SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI (*1865)

Prešernova zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila izbrana za slovensko državno himno. Za "himno slovenske vernosti" pa bi lahko izbrali pesem Marija, skoz' življenje, tako zaradi vsebinsko bogatega besedila Luke Jerana, kakor tudi priljubljene melodije Ignacija Hladnika. Ne moremo si predstavljati večje verske slovesnosti na Slovenskem, ki se ne bi zaključila s to mogočno pesmijo, katere skladatelj je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 09_1995

LETA 1939 UMRL FRANC KOVAČIČ

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN ZGODOVINAR (* 25. MAREC)

Za mariborsko nadškofijo je bilo leto 2009 "Slomškovo leto" v spomin na zgodovinsko dejanje bl. Antona Martina Slomška, ki je sedež škofije iz Št. Andraža v Lavantinski dolini na Koroškem leta 1859 prenesel v Maribor. Življenje in delo škofa Slomška je lepo predstavil zgodovinar Franc Kovačič v knjigi Služabnik božji Anton Martin Slomšek, ki je izšla (v dveh delih) pri celjski Mohorjevi družbi leta 1934 in 1935.

LETA 1905 ROJEN MILE KLOPČIČ

PESNIK IN PREVAJALEC († 1984)

Med najbolj znana besedila pesnika Mileta Klopčiča spada pesem Mary se predstavi, v kateri je združil motiv ločitve od idiličnega kmečkega sveta z nacionalnim vprašanjem izseljenstva. To je občutil na lastni koži, saj mu je zibelka tekla v Franciji, kjer je delal njegov oče kot rudar.

njegovi verzi:

• Preveč nikar ne izprašuj! / V Detroitu sem doma, 14 sem stara, / z imenom Mary. Če spomin ne vara, / bila rojena sem nekje ob Savi. / A res ne vem, kako se kraju pravi, / tako je daleč in ves tuj. // Če bi hoteli, naj še več povem, / bi zmedli me, to vam priznam. / Odkar smo dom svoj zapustili, / smo ga otroci pozabili. / Kako bilo je, več ne vem, / in rodnih krajev ne poznam. // A mati pravi, da je tam lepo, / da stanovali smo v dolini, / v naselju majhnem pod goro. / V pobočjih v soncu njive so ležale, / ob vodi dan in noč so mleli mlini / in stope so do zore topotale. (Mary se predstavi)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto

Desetletni čevljarjev sin za orglami

Zvoke tega sveta je Ignacij zaslišal 25. septembra 1865 v skromnem domu čevljarja Andreja Hladnika, ki je opravljal službo cerkovnika v Križah pri Tržiču. [e preden je Nace začel hoditi v šolo, se je družina preselila v Tržič, kjer je dovršil štiri razrede ljudske šole kot odličnjak. Že v otroških letih ga je privlačila glasba. Prvi glasbeni pouk (na violini) je dobil pri tržaškem organistu Jožetu Debeljaku. Orglanja pa ga je učil tedanji tržiški kaplan Jakob Aljaž, kasnejši "triglavski župnik" in skladatelj. "Šuštarjev" Nace je v tej šoli napredoval tako naglo, da mu je, komaj desetletnemu, zaupal orglanje pri popoldanski božji službi (litanijah).

Pregovoril je starše, da so nadarjenega dečka pustili na orglarsko šolo v Ljubljano, ki je bila ustanovljena leto poprej in jo je vodil Anton Foerster. Nace je šolo končal v dveh letih s prav dobrim uspehom. Takšno spričevalo je začudilo marsikoga, ki je Naceta poznal in je vedel, da deček zmore več in sodili so, da je bilo ocenjevanje prestrogo. Petnajstletni "diplomirani organist" je svojo prvo službo nastopil v Šentjakobu ob Savi, kjer je ostal poldrugo leto. Kupil si je klavir, kateremu je dodal pedal (igralnik za noge), ki ga je z vrvicami povezal s klavirskimi tipkami. Na tem glasbilu se je naučil pedalne tehnike, po kateri je slovel. Leta 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki in tam ostal osem let. [e dolgo po njegovem odhodu so Ločani govorili, da še nikomur niso orgle pele tako kakor njemu. V Loki se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem: pisal je povesti, ki jih je prosto prevajal iz nemščine. Nekatere so bile tudi natisnjene - v Dolenjskem listu so kot podlistek izhajali njegovi Tihotapci.

Organist na kapitlju in srce novomeške glasbe

Štiriindvajsetletni Ignacij Hladnik je 1. oktobra 1889 nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodja v Novem mestu, kjer je ostal vse do svoje smrti. Z njim je prišel tudi oče, ki je postal kapiteljski cerkovnik. V Novo mesto je Hladnika povabil tedanji prošt Peter Urh, ki je bil doma iz Tržiča in je nadarjenega mladega organista poznal. Hladnik je nasledil Jožefa Krausa, ki je bil po rodu Čeh in je bil kapiteljski organist kar 56 let. Na kapiteljskem koru je Hladnik namesto dobrega zbora, ki k taki cerkvi spada, našel samo tri pevke. Razmeroma kmalu se mu je posrečilo ustanoviti odličen zbor, s katerim je poleg latinske maše vsako nedeljo večkrat izvajal tudi razne zahtevne koncerte.

V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.

Poleg službe organista in pevovodje na kapitlju, ki jo je opravljal 42 let, je Hladnik prevzel še številne druge obveznosti: 37 let je poučeval petje na novomeški gimnaziji, polnih 25 let je orglal pri frančiškanih in tam vodil tudi zbor, na kmetijski šoli v Grmu je učil petje dvajset let, v Rokodelskem domu petnajst let. Privatno je poučeval orgle in violino, revne dijake ponavadi brezplačno. S svojim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, leta 1930 je imel koncert za radio. Rad je imel živahne, tekoče skladbe francoskih mojstrov, nad vse pa je postavljal Bacha. Pri improvizaciji ob orglah je bil poln domislic, vedno pa je bilo čutiti, da igra po naše, po slovensko. Orgle je mojstrsko obvladal. "Njegovo igro so hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslušalci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale sem in tja kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga imeli celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji" (Stanko Premrl).

Leta 1930 je stopil v pokoj, ker ga je k temu prisilila bolezen. Srce ga je še nekajkrat vleklo h kraljici glasbil, ljubljenim orglam. Zadnjikrat je sedel za kapiteljske orgle na novega leta dan 1932. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1932 je njegovo veselo srce prenehalo biti. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo domala vse mesto. Pogrebci so mu iz srca zapeli njegovo Marija, skoz' življenje.

Skladatelj po meri slovenske duše

Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. "Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem," je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.

"Pesem Marija, skoz' življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor," piše muzikolog dr. Edo Škulj. "Je pa znal tako 'po slovensko' zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji."