LETA 1753 ROJEN JOŽEF ŠKRINAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC SP († 1825)

Sin ljubljanskega mestnega sodnika je po osnovni in srednji šoli študiral bogoslovje. Kot duhovnik (od leta 1776) je služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Dragoceno je bilo njegovo sodelovanje pri Japljevem prevodu Svetega pisma (1784–1802). Prevedel je modrostne knjige Stare zaveze in nekatere druge. Leta 1799 je za Japljem prevzel vodstvo izhajanja Svetega pisma, ker je pisal lepši jezik. Zaradi lepega jezika so ljudje veliko brali Škrinarjeve nabožne spise.

LETA 1832 ROJEN JOSIP MARN

LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK († 1893)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine. Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta 1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu... to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del...

LETA 1836 ROJEN JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR († 1900)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

LETA 1860 ROJEN HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1903)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, nadaljeval pa ga je sam. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je leta 1903 na Dunaju.

več:
S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

LETA 1916 ROJEN ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME († 1976)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

LETA 1917 ROJEN FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK († 1994)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet ... V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

LETA 1935 ROJEN JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK († 2021)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

LETA 1975 UMRL IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 (* 1892)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje ... Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine ... Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi ... Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

LETA 1983 UMRL ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC (* 1899)

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
  
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

LETA 1992 UMRL JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM (*1909)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

LETA 2004 UMRL FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je bil najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

več:
S. Čuk, Franz König: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz... Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež - nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi poka­zali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spo­štoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo sre­čeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine - skrb, strah, tesno­bo, bolezen, starost, smrt... Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

LETA 2013 UMRL ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1919)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. 'Zgodba ljubezni', ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici 'otrok ceste'. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito 'zgodbo' je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

več:
S. Čuk, Ernest Saksida: Pričavanje, v: Ognjišče 5 (2013), 14-15.

LETA 2013 ZA PAPEŽA IZVOLJEN KARDINAL JORGE MARIA BERGOGLIO - PAPEŽ FRANČIŠEK

ARGENTINSKI ŠKOF, KARDINAL (* 1936)

Rodil se je v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969. V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

več:
S. Čuk, Papež Frančišek pet let preseneča: Priloga, v: Ognjišče 3 (2018), 50-57.
B. Rustja, Moli zame po slovensko: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 14-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
  
• Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
  
• Razvila se je globalizacija brezbrižnosti ... Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
  
• Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bod­kovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kme­tov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in ži­lavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Tr­stenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor sloven­ščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotni­ki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profe­sor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni pro­fesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in pred­stojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.

Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uve­ljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezi­koslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine sloven­skega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiš­čem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slo­venskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove sa­mobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slo­vence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvoba­jala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtor­ja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s pred­časno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino sloven­skega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska ma­tica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realiz­ma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenske­ga slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne obla­sti prepovedale.

Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Fra­na Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je do­živela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življe­nje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišlji­ja in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj ­pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zad­njega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih pri­kaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi raz­merami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jo­že Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševno­sti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vse­ga človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."

Silvester Čuk

*  3. avgust 1905, Rabenstein, † 13. marec 2004

"Boga moramo srečati v soljudehř'

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.

"Seveda so nekatera človeška življenja srečnejša od drugih, a vsa se prej ali slej končajo," je razmišljal kardinal Franz Konig ob svoji 75-letnici. Rodil se je 3. avgusta 1905 v kraju Warth pri Rabensteinu (Spodnja Avstrija). "Bil sem še otrok, ko mi je umrl oče, in moja mati se je še enkrat poročila. Njen drugi mož se je po naključju pisal Kaiser in tako se moj brat in moja sestra piše­ta Kaiser" (Cesar), on pa je Konig - Kralj. Z očimom se nista razumela, na mater pa ga vežejo najlepši spomini. Bil je zelo vedo­željen otrok. V četrtem razredu osnovne šole je spis z naslovom Kaj me pri pouku najbolj zanima zaključil s stavkom: "Vse me zani­ma, saj me prežema velikanska želja po znanju." Ta želja ga je gna­la v šole. Gimnazijo je obiskoval pri benediktincih v Melku, po maturi je nekaj časa na Dunaju študiral filozofijo, potem ga je škof poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral teologijo in veroslovje na gregorijanski univerzi. Doktorat je do­segel z disertacijo o različnih vidikih Zaratustrovega nauka (Za­ratustra je bil reformator staroperzijske religije v 5. stol. pred Kr.). V duhovnika je bil posvečen 29. oktobra 1933 in bil takoj nastavljen za kaplana v manjši župniji domače škofije Sankt Pol­ten. Med vojno je bil kaplan v stolni župniji v Sankt Poltnu, po vojni pa nekaj časa dušni pastir dijakov in študentov v Kremsu. Ko je opravil habilitacijo za staro zavezo in primerjalno vero­slovje, je predaval na dunajski univerzi, leta 1948 pa je bil ime­novan za profesorja teologije na univerzi v Salzburgu.

Mladi pro­fesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je števil­ne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje ver­stev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: "Ali ni ta­kega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!" Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svo­jemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta "prehodni" papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glav­ne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila sloves­no razglašena 7. decembra 1965.

Papež Pavel VI. mu je zaupal vod­stvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Jane­za XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne "posredovalne" naloge: navezoval je stike s Cerkvami "za železno zaveso" - v komunistič­nih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Ju­dom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike du­najske škofije, ostal pa je "pojem" moža Cerkve, ki zna prisluh­niti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: "V prihod­njih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogro­žen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh."

Silvester Čuk

* 15. oktober 1919, Dornberk, † 13. marec 2013, Corumbà, Brazilija

»Navezal sem se na uboge, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

»Hočeš vedeti, kdo sem? Ime mi je Ernest, po rodovini pa sem Saksida. Rodil sem se 15. oktobra 1929 v Dornberku očetu Jožefu in materi Jožefi, rojeni Vodopivec,« zvemo na začetku knjige. Oče je bil organist, najprej v Zaloščah, nato pa v Dornberku. Bil je zaveden Slovenec. Ko je Ernest kot enajstletni deček odhajal v Turin v šolo k salezijancem, mu je oče naročil: »Pojdi, moj sin, toda vedno pomni, da si Slovenec in to tudi povej!« Mati, sveta žena, pa mu je, ko ga je spremljala v Alojzijevišče v Gorico, kupila podobico sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice katoliških misijonov. Podobica je bila prepognjena in v sredini je bila natisnjena devetdnevnica. Rekla mu je: »Moli to!« »Tisto devetdnevnico sem molil vsak dan veliko let. Podobico sem imel vedno pri sebi kot največjo dragocenost ... Svojega misijonskega poklica ne morem razlagati drugače, kot da je sad tiste molitve, kajti zame ne obstajajo slučaji.« Za božjim klicem je šel najprej v Gorico, od koder so ga po enem letu poslali domov. Kmalu pa se mu je odprla pot k salezijancem v Bagnolu pri Turinu, kjer se je pripravljal na svoj misijonski poklic. Po končanem četrtem razredu gimnazije je v družbi nekaterih sošolcev odpotoval v Brazilijo, v pokrajino Mato Grosso ob meji z Bolivijo. V mestu Corumba, kjer salezijanci delujejo že od leta 1899, je končal šolanje in bogoslovne študije ter bil 7. aprila 1945 v Sao Paolu posvečen v duhovnika. Po novi maši je trinajst let deloval v salezijanskem zavodu v mestu Corumba in hodil maševat v barakarsko naselje, kjer se je srečal z revščino ljudi, ki se niso zavedali svojega človeškega dostojanstva.

Ti ljudje so bili povečini katoličani, vendar samo krščeni, ne pa v veri poučeni. Začel jim je oznanjati evangelij tako, da so ga mogli razumeti. »Vsak večer smo od osmih do desetih krožili od barake do barake in molili rožni venec, vmes pa smo kaj zapeli. S seboj smo imeli tudi večji kip Marije Pomočnice, ki smo ga puščali v baraki, ki je imela vsaj mizo ... Ko sem hodil med revne, sem resnično spoznal, kdo so ti ljudje. Navezal sem se nanje, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

Videl je, da so najbolj potrebni šole in vzgoje, zato je prve otroke 3. aprila 1961 zbral v šoli – leseni baraki. 5. novembra 1961 je bil blagoslovljen temeljni kamen prve stavbe za obrtno šolo, ki je bila prva ustanova Don Boskovega mesta. Oče Ernest je iskal pomoč pri bogatih someščanih, a je naletel na gluha ušesa. Odšel je po svetu 'beračit' za uresničitev svoje ustanove. Največ dobrotnikov je našel v Španiji, Italiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Sloveniji. Stalno pomoč je prejemal od 'botrov', ki so se zavezali, da bodo 'posvojili' otroke in jim omogočili, da se izšolajo. »Šolanje je bistveni pogoj, da se bo otrok razvil v človeka, ki se zaveda svojega dostojanstva.« S pomočjo dobrotnikov in graditeljev je začelo rasti pravo Don Boskovo mesto (oče Ernest ga je rad imenoval tudi Slovensko mesto): sodoben splet stavb: šola za 2000 mladih, razne poklicne šole, igrišča, gledališče, kinodvorana, obednica (za 1800 lačnih ust), telovadnica, ambulante, cerkev sv. Janeza Boska.

Še lepša je velikanska družina otrok, mladine, odraslih, vzgojiteljev, zdravstvenega osebja. »Ustanovili smo posebno 'mesto otrok', v katerem pri vodstvu in upravi odločajo tudi otroci sami, zlasti nekoliko starejši. Tako se naučijo odgovornosti in so pri svojem delu bolj vestni in zavzeti. Mladi iz svojih vrst izvolijo 'župana' in neke vrste 'občinski svet', ki me nadomešča, ko potujem po svetu in iščem pomoči zanje.« V Don Boskovem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo za življenje nad 20.000 mladih, ki bi sicer postali plen ulice. Pod strehami tega mesta se dnevno zbira okoli 3000 mladih ljudi, ki se pripravljajo na odgovorno življenje. Eden najlepših prizorov, ki se je ponavljal vsak dan, je bil: ko se je oče Ernest pojavil na dvorišču, so z vseh strani otroci tekli k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi zanj naj lepše plačilo na tem svetu. Zdaj uživa tudi zasluženo nebeško plačilo.

Silvester Čuk

LETA 604 UMRL PAPEŽ GREGOR VELIKI

BENEDIKTINEC, CERKVENI UČITELJ, PAPEŽ IN SVETNIK (* OKROG 540) - GOD 3. SEPTEMBER

Sv. Gregor Veliki, ki je bil naslednik apostola Petra na papeškem sedežu v letih 590-604, je bil "velik" kot bogoslovni pisatelj in voditelj Cerkve. Izkazal se je tudi kot velik glasbenik. Uredil je bogoslužje in določil, kako in kje se morajo določeni spevi peti. Pelo se je enoglasno brez glasbene spremljave. Po besedi "corus" (zbor pevcev) je to petje dobilo ime koral; papežu Gregorju pa se imenuje gregorijanski koral, ki je še danes v rabi pri bogoslužju.

LETA 1682 KRŠČEN GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA († 1745)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

LETA 1759 UMRL VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM (KRŠČEN 19. APRIL 1699)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

LETA 1869 ROJEN JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK († 1941)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

LETA 1877 ROJEN JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG († 1980)

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

... več o njem si preberite v pričevanju Ognjišče 06_2007

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
  
• Nedeljska maša osrečuje.
  
• Žrtve, kateremu komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
  
• Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
  
• Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

LETA 1881 UMRL ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE (* 1808)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

LETA 1915 ROJEN STANKO PREK

MOJSTER IN PROFESOR KITARE († 1999)

Iz rodnega Solkana se je s starši preselil v Kočevje. Po učiteljišču v Ljubljani je diplomiral iz kitare na glasbeni akademiji v Münchnu in je nastopal na samostojnih koncertih na kitari. Bil je profesor glasbe v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Posvečal se je tudi komponiranju. Priredil je dela drugih avtorjev, predvsem za kitaro. Sestavil je več glasbenih učbenikov: Šola za kitaro (1966), Akordi za kitaro, dur-mol (1951), Slovenske narodne pesmi za glas in kitaro ali harmoniko (1951). Ukvarjal se je tudi z narodopisjem.

LETA 1910 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK, DRAMATIK (* 1869)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

... več o njem si preberite v obletnici meseca - Ognjišče 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere - kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Tem kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si - v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  več:
  

LETA 1912 ROJEN IVO BRNČIĆ

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, LITERARNI KRITIK, PUBLICIST IN ESEJIST († 1943)

Pesnik in pisatelj Ivo Brnčić se je najbolj uveljavil kot literarni kritik in esejist. Bil je eden slovstvenih učencev velikega hrvaškega pisatelja in dramatika Miroslava Krleža. V njegovem slogu je pisal pesmi, pripovedne spise, slovstvene eseje in ocene. Za življenja ni izdal nobene knjige, njegovo izbrano delo je izšlo šele po drugi svetovni vojni. Izbor njegovih esejev in kritik je izšel leta 1954 z naslovom Generacija pred zaprtimi vrati.

LETA 1920 ROJENA BERTA UKMAR

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1999)

Doma v Koprivi na Krasu, končala gospodinjsko šolo in delala kot uradnica. Med vojno je bila dejavna na raznih mitingih in gledaliških predstavah. Leta 1944 je bila internirana v Auschwitzu, po vojni pa je obiskovala dramsko šolo v Trstu in nastopala za tržaško gledališče, igrala je tudi na Ptuju in v PDG Nova Gorica, kjer je odigrala nekaj zelo uspelih vlog (Dogodek v mestu Gogi, Vojvodinja Malfijska ...)

LETA 1940 UMRL SV. LUIGI ORIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK (* 1872)

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike.

... več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 06_2004

nekaj njegovih razmišljanj:

• Poslanstvo duhovnika je reševati duše in hiteti za njimi, zlasti za tistimi, ki so se oddaljile od Boga. Do njih moramo čutiti posebno naklonjenost - ne nežnosti; ampak očetovske tolažbe in pomoči, da se vrnejo. Če je nujno, pustimo druge, ki niso tako potrebne pomoči. Jezus ni prišel za pravične, ampak za grešnike.
  
• Nikoli ne smem pozabiti, da je služba, ki mi je bila zaupana, služba usmiljenja, in bratom grešnikom moram izkazovati nekaj tiste neutrudne ljubezni, ki si jo tolikokrat izkazal moji duši, o Bog.
  
• Gospod mi je dal milost veliko trpeti na tej zemlji, ki so jo napojile tolike solze.
  
• Mali, ubogi, slepi, stari, stiskani, sirote, bolni so moje sanje, božja pesem, ki že leta in leta zveni v moji duši, v moji glavi in me vsega prevzema. Zaradi njih je moje srce ranjeno.
  
• Lepo vas prosim, drage sestre, ne govorite, da ste utrujene od dela, kajti beseda "utrujen zaradi preobilnega dela" v slovarju svetnikov ne obstaja... Življenje je kratko, potem bomo šli v nebesa in tam se bodo odpočile naše utrujene kosti.
  
• Zakaj nimamo vedno moči, da bi prenavljali družbo? Zakaj nimamo vedno moči, da bi potegnili ljudi za seboj? Manjka nam vera, goreča vera. Premalo živimo iz Boga in preveč od sveta. Živimo jetično duhovno življenje.
  
• Samo po ljubezni Jezusa Kristusa se bo rešil svet! Z ljubeznijo moramo napolniti jarke, ki ločujejo ljudi, polne sovraštva in sebičnosti.
  
• Tudi zunanje oblike verskega življenja so potrebne in koristne, vendar se razblinijo v nič, če pobožnost ni goreča, če ni resničnega notranjega življenja, globoke vernosti, zares pravilno oblikovane vest, če ne uresničujemo Kristusa v sebi.
  
• Samo Kristus in edino on je živi vir vere in ljubezni, ki lahko okrepi in prenovi posameznike in družbo. Samo Kristus more iz vseh narodov napraviti eno srce in eno dušo...
  
• Skušajte vedno ljubiti Gospoda, hodite po poti, ki vam jo je začrtal Bog. Ne želite drugega, kakor živeti po božjih zapovedih v skladu z vašim poklicem.

LETA 1945 UMRLA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKO DEKLE, PISATELJICA DNEVNIKA(* 1929)

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov ...

več v pričevanju - Ognjišče 07_2002

nekaj njenih misli:

• Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
  
• Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
  
• Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
  
• Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ... Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.
  
• Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
  
• Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
  
• Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
  
• Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
  
• Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
  
• Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

LETA 1958 ROJENA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA († 2006)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo ... Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

LETA 1967 UMRL ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE (* 1893)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst...), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval - leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Marko Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal tudi knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala celjska Mohorjeva družba.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak

"Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival," pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Med­veda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..

Njegova kratka, toda trnjeva življenjska pot se je pričela v Kamniku, kjer tudi čaka vstajenja. Rodil se je 19. maja 1869 v številni družini (od 11 otrok jih je živelo 9). Oče Alojzij, strog mož, je bil sodar ("Jaz delam ode, vi delate sode, moj o­če"), mati Barbara pa je bila globoko čustvena žena, velika lju­biteljica knjige. Anton je bil ves njen in materina zgodnja smrt (bilo mu je trinajst let) je za vedno ranila njegovo srce. Po ljudski šoli v Kamniku je v Ljubljani končal gimnazijo in po ma­turi vstopil v bogoslovje. Po vestnem študiju je bil 23. julija 1892 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v kamniški pokopali­ški kapeli Na Žalah ob materinem grobu. Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču. Med prijaznimi Belokranjci se je dobro poču­til in všeč mu je bila njihova govorica; vinorodni kraji pa so bili zanj huda skušnjava. Naslednje postaje so bile: Črnomelj, Šmarje, Bohinjska Bistrica, Trnovo/Ljubljana, Vače, Konjščica pod Kumom, Preska, Breznica. Dve leti na Breznici sta bili naj­lepši: ob očetovskem župniku je bil tako srečen, da ves čas ni čutil potrebe po alkoholu. Medved ni mogel preboleti, da škof ni uslišal njegove srčne želje, da bi nadaljeval bogoslovne štu­dije v Rimu in zaradi tega je večkrat zapadel v potrtost. "Če je ob taki priložnosti imel poleg sebe koga, ki mu je zaupal, se je kmalu umiril in ohrabril. Če ga ni bilo, je segel po ko­zarcu in tako skušal pregnati bolečino" (Finžgar). Zadnji dve leti je bil župnik na Turjaku, kjer je 12. marca 1910 nenadoma umrl. Ob pogrebu v Kamniku mu je izkazalo spoštovanje vse mesto.

Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved "rojen" pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki ob­liki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Fran­ceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. "Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja" (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda "modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala."

Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznava­lec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. "Medvedovo dramsko pesništvo," piše, "se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri." Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter trage­dija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovr­harju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenj­skih izkušenj. "Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh raz­logov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krš­čanskih osnov." Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo "odrske". Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.

Silvester Čuk

* 12. marec 1877, Škofja Loka, † 31. maj 1980, Ljubljana

Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

Josip Demšar je bil v svojem življenju, dolgem kot življenja svetopisemskih očakov, polnih šestdeset let profesor verouka na raznih srednjih šolah ter profesor katehetike in pedagogike na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je majhne postave, toda velikan srčne dobrote, s katero je osvojil svoje učence in slušatelje. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je profesorja Demšarja nasledil kot katehet na učiteljišču, je ob njegovem stotem rojstnem dnevu dejal: "Ko sem prevzel vaše mesto, sem ugotovil, da ti moji učenci zelo malo znajo verouk, po enem letu pa sem prišel do spoznanja, da ste jih vi s svojo dobroto naučili več kot jaz s svojimi učenimi razlagami." Bil je "živa legenda dobrote"; beseda legenda pomeni: treba je brati. Torej berimo skupaj življenjsko zgodbo tega glasnika Božje dobrote in človeške topline.

V Ognjišču smo ga "na zvijačo", ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. "Spotoma" je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!

Leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, se je naselil v župnišču pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti, šestinšestdeset let. V šempetrski cerkvi je čisto vsak dan maševal: izračunali so, da je daroval okoli 30.000 maš in je tudi s tem postavil svojevrsten rekord. "Odkar sem duhovnik, noben dan nisem bil tako bolan, da ne bi mogel maševati," je dejal dobro leto pred smrtjo. "Sem premajhen, zato me bolezen ne more zgrabiti," se je pošalil v pogovoru z Ognjišče ob svoji stoletnici. "V bolnišnici še nisem bil." Zadnjo sveto mašo je daroval 3. maja, točno štiri tedne pred svojim srečanjem z evharističnim Gospodom "iz obličja v obličje". Njegova posebna ljubezen je bila nastavljati mreže božje dobrote in usmiljenja v spovednici. "Še leta po smrti so, zlasti ob praznikih, mnogi prihajali v cerkev sv. Petra v Ljubljani in iskali človeka, ki jih je znal pri spovedi potolažiti, dvigniti in pohvaliti," pričuje dr. Rafko Valenčič, ki je nekaj let živel pod isto streho z dr. Josipom Demšarjem. "Iz njegovih besed so čutili, da jih ljubi in spoštuje. S takšnim ravnanjem jim je približal božjo ljubezen in usmiljenje, saj je spoštoval vsakega človeka."

Silvester Čuk

* 17. december 1936, Buenos Aires; izvoljen za papeža 13. marec 2013)

"Moli zame po slovensko"

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje.

Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.«

Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih ... Takoj so začeli govoriti o napovedi novega načina papeževanja in da je tu nov Frančišek, ki bo prenovil C/cerkev.

In kdo je pravzaprav papež Frančišek?

Jorge (Jurij) Mario Bergolio, kakor se imenuje novi papež, se je rodil 17. decembra 1936 v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969.

V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

'Konservativen' ljubitelj ljudi na robu družbe

Kardinal Bergoglio je bil znan po svoji izredni skromnosti. Ko je postal kardinal, je rekel vernikom, naj ne hodijo na njegovo kardinalsko umestitev v Rim, ampak naj denar za letalsko vozovnico raje namenijo revnim v svojem okolju. Sam je živel v preprostem stanovanju, ne v škofijski palači, vozil se je z javnimi prevoznimi sredstvi in ne z limuzino, sam si je celo kuhal. Govori se, da je dober kuhar. Po skromnosti je res podoben sv. Frančišku, po katerem si je nadel tudi ime.

Po spletu so zaokrožile njegove fotografije, kako se vozi s podzemsko železnico. Tej 'tradiciji' je ostal zvest tudi kot papež. Po izvolitvi je bil zanj pripravljen poseben avtomobil, ki naj bi ga odpeljal v Dom sv. Marte na večerjo s kardinali. Toda on je raje izbral avtobus in se na večerjo odpeljal skupaj s kardinali. Med večerjo je kardinalom rekel, naj jim Bog odpusti za to, kar so mu storili.

Kot buenosaireškega nadškofa so ga videvali na obiskih revnih predmestij, zlasti pred prazniki. Nadškof je bil znan po svoji skromnosti, ponižnosti in sočutnosti do ljudi na robu družbe. Ljudje so si dobro zapomnili, kako je leta 2001 obiskal hospic, v katerem je umil noge dvanajstim bolnikom z virusom HIV. Tudi ta pretresljiva fotografija je zaokrožila po spletu po njegovi izvolitvi za papeža (objavljamo jo na str. 10). Čez nekaj let je med mašo zadnje večerje na veliki četrtek umil noge dvanajstim zasvojencem. S svojimi dejanji je pokazal, kakšen bi moral biti odnos Cerkve do najbolj ranljivih ljudi v družbi. Kljub tem njegovim potezam, so ga nekateri mediji že označili za konservativca.

Osebna skromnost pa ga ni ovirala, da ne bi bil kritičen, celo zelo kritičen do državnih oblasti. Znano je, da se je odločno nasprotoval evtanaziji in se zavzemal za kulturo življenja. Z argentinsko vlado je prišel v spor, saj ji je ostro nasprotoval, ko je želela uzakoniti istospolne poroke in jim dovoliti posvojitve otrok. Posvojitve v takih zakonih je označil kot diskriminacijo otrok.

V nekaterih medijih, ki bi radi veljali za kritične samo zato, ker so kritični do Cerkve, so se pojavili očitki, da je kot jezuitski provincial premalo storil za dva zaprta jezuita. Vse očitke je ovrgel. Bil je pa sposoben prositi odpuščanja v imenu Cerkve, če je ta naredila premalo za časa vojaške diktature.

Pot, ki vodi na Petrov sedež

Kardinal Bergoglio je v rimski kuriji opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za kler, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Bil je tudi član Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino. Vse to, pa tudi Bergoglijev skromni osebni slog, je nagnilo kardinale, da so ga že leta 2005 želeli izvoliti za papeža. Krožijo govorice, da se je zanj nabralo že veliko glasov, ko je nagovoril volivce, naj volijo za kardinala Ratzingerja. Verjetno je bil prepričan, da je bil v tistem trenutku to najboljši kandidat.

Na letošnjem konklavu so ga 13. marca 2013 v petem krogu glasovanja izvolili za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Izbral si je ime Frančišek. Tako je postal prvi papež iz jezuitskih vrst in po več stoletjih prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope.

Prvi koraki

Že v prvem nagovoru vernikom je dejal, da bi jutri rad poromal k Materi Božji. Še prej se je zahvalil za sprejem in vsem zaželel prijeten počitek. Svojo besedo je držal in 14. marca zjutraj se je napotil v rimsko baziliko Marije Snežne, kjer je molil pred znamenito podobo Božje Matere ter ji priporočil svojo papeško službo. Nekateri so opazili, da je na Marijin oltar položil šopek rož, drugi pa, kako je na tem svojem prvem romanju blagoslovil nosečo ženo.

Prvi latinoameriški papež je prvo mašo daroval na kraju, kjer je bil izvoljen za rimskega škofa – v Sikstinski kapeli. Zbranim kardinalom je položil na srce, naj ne pozabijo, da je treba graditi na Kristusu: »Lahko marsikaj gradimo, toda če ne izpovedujemo Jezusa Kristusa, ne bo nič koristilo. Postali bomo sočutna nevladna organizacija, ne pa Cerkev«. Papež pridige ni bral, ampak je govoril na pamet, iz srca.

Moli zame po slovensko

Papežu Frančišku tudi Slovenci nismo neznani. Kot buenosaireški nadškof je imel več pomožnih škofov. Med njimi je bil tudi Slovenec Vinko Bokalič, ki ga je v škofa posvetil sedanji papež, takratni kardinal Bergoglio. Škof Bokalič naj bi bil tudi njegova izbira. Pomožni škof je dejal, da se v Argentini izredno veselijo novega papeža. Da ga pa niso pričakovali, kaže dejstvo, da je njega novica dosegla ko je bil na srečanju z duhovniki ene od dekanij. Verniki nadškofije so množično napotili v stolnico, da se Bogu zahvali za novega papeža. Sicer so pričakovali, da bo kardinal Bergoglio kmalu dobil naslednika na sedežu buenosaireške nadškofije, saj je ob dopolnjenem 75. letu starosti ponudil svoj odstop, čeprav je še dokaj pri moči.

Tudi kardinal Rode je dejal, da papež Frančišek pozna Slovence in Slovenijo: »Med našimi rojaki v Argentini so bili njegovi najožji sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih izredno ceni. Eden njegovih pomožnih škofov v Buenos Airesu je msgr. Vinko Bokalič. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih na Maistrovi ulici v Ljubljani.« Takrat sta si z Francem Rodetom ogledala predstavo Carska nevesta v ljubljanski operi. Ali lahko njegovo naklonjenost do Slovencev vidimo tudi v tem, da se je v petek, 15. marca, srečal s Pedrom Opeko, znanim slovenskim misijonarjem, rojenim v Argentini?

Novi papež je Slovencem po kardinalu Rodetu poslal prošnjo za molitev: »Preden se je v četrtek zjutraj odpeljal proti baziliki Marije Velike, da se priporoči varstvu Božje Matere, mi je ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal: "Rece por mi en esloveno! (Moli zame po slovensko.)".« Kardinal pravi, da to prošnjo razume kot "neposredno vabilo vsem nam, da novega papeža, ki sta mu Slovenija in slovenski narod pri srcu, podpiramo v molitvi pri izvrševanju njegovega poslanstva."

Božo Rustja