LETA 1476 ROJEN KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof († 1536)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

LETA 1544 ROJEN TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK († 1595)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d'Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

LETA 1866 ROJEN ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV († 1941)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1883 ROJEN BORIS ZARNIK

BIOLOG († 1945)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika ((1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

LETA 1908 UMRL EDMONDO DE AMICIS

ITALIJANSKI PISATELJ IN PEDAGOG (*1846)

Italijanski pisatelj Edmondo de Amicis je zaslovel z romani, povestmi in novelami iz vojaškega, meščanskega in kmečkega življenja. Najbolj znano njegovo delo je povest Srce (Il cuore). Knjiga je napisana kot dnevnik dečka; iz nje izžarevata človeška plemenitost in dobrota, ki bralcu nemalokrat privabil solze v oči.

LETA 1921 UMRL IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK (* 1869)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1955 UMRL ALEXANDER FLEMING

ŠKOTSKI BIOLOG IN FARMAKOLOG (* 1881)

Penicilin je eden najpomembnejših antibiotikov, brez katerih si ne moremo zamišljati sodobne medicine. Odkril ga je angleški zdravnik Alexander Fleming in med drugo svetovno vojno so ga prvič uporabili v Angliji. Do odkritja je prišel, ko je iz gobe Penicillium notatum izoliral antibiotično snov penicilin. Leta 1945 je za to revolucionarno odkritje dobil Nobelovo nagrado za medicino.

LETA 1959 UMRL JOSIP BRINAR

SLOVENSKI PISATELJ IN UČITELJ (* 1874)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih "basni v prozi" je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

LETA 1962 UMRL VLADIMIR LAMUT

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK (* 1915)

Učiteljska družina se je leta 1922 s Čateža ob Savi, kjer je bil Vladimir 19. avgusta 1915 rojen, preselila v Novo mesto. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi se je odločil za študij slikarstva in leta 1941 je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu. Med vojno so ga fašisti odvedli v taborišče Gonars, kjer je risal sotrpine. Po vojni se je slikarsko izpopolnjeval. Veliko je upodabljal dolenjsko podeželje, še posebej Krko in svet ob njej. Opremil je tudi nekaj knjižnih del.

LETA 1968 UMRLA BREDA ŠČEK

UČITELJICA in SKLADATELJICA (* 1893)

Skladateljica Breda Šček je že v dijaških letih orglala po cerkvah na Goriškem in učila pevske zbore. Ves čas se je glasbeno izobraževala. Kot učiteljica je službovala na Tržaškem in v Istri. Leta 1930 je bila odpuščena iz službe, ker ni sprejela premestitve v južno Italijo. Nekaj let je preživela pri bratu Virgilu, župniku v Avberju, kjer je učila verouk, petje in pridno komponirala v glavnem kratke vokalne skladbe, ki razodevajo mehko domačnost. Napisala je dve maši in 19 zbirk cerkvenih pesmi.

LETA 1973 UMRL JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST (* 1870)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je "šolski primer" duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let - biserno ma­šo, 65 let - diamantno mašo, 70 let - železno mašo. Ob obletni­ci njegove smrti ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

več:
S. Čuk, Jurij Trunk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2000), 20-21.

LETA 1992 UMRL ANTON INGOLIČ

DRAMATIK, PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK (* 1907)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi "tretji sveti večer" božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce - od otrok, mladih in odraslih - "poslal" blizu petdeset svojih knjig. "Bilanco" svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem "rojstvu" in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. "Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše."

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, ...

LETA 2002 UMRL FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL (* 1919)

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 05_2002

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: "Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!" To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: "Bosta kakor Bog!"
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: "Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: "Ljubim vas!", temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: "Umiram za vas!" In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

LETA 2011 UMRL JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC (* 1943)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru (ekonomska) in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je o grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so bili Slovenci staroselci na svojem ozemlju, in potomci Venetov, ne pa potomci Slovanov, ki so se naselili na Balkanskem polotoku šele v 6. stoletju, so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7/8_1990) in Grbi slovenskih dežel (10_1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

LETA 2019 UMRL IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil, slikar samouk, pritrkovalec, organist ... in sodelavec Ognjišča (* 1927)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) ... Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 1. september 1870, Bače, Koroška, † 11. marec 1973, San Francisco

"Dosegel sem precej visoka leta"

Ko je Jurij Trunk ob novem letu 1948 zaključil knjigo svojih Spominov (Mohorjeva družba, 1950), je zapisal: "Dosegel sem precej visoka leta. Stojim na skrajni meji človeškega življenja." Takrat je bil star 78 let in ni vedel, da ga čaka še 25 let zemeljskega popotovanja. Rodil se je 1. septembra 1870 v Bačah na Koroškem kot peti otrok v zavedni slovenski družini. "Moja mamica je kot mlada deklica prva pela znano pesem N'mav čez izaro, n'mav čez gmajnico, ki jo je zložil in uglasbil Bačan župnik Franc Treiber­in je postala narodna." Krščen je bil v župnijski cerkvi pri Ma­riji na Zilji, v šolo je hodil v Loče, nato v Beljak, od 4. gim­nazijskega razreda dalje je bil gojenec malega semenišča v Celov­cu. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in 28. julija 1895 pel novo mašo. Že naslednji mesec je nastopil službo kaplana v Vetrinju, kjer so se brž začenjali zaganjati vanj nemčurji. Za­radi narodne zavednosti je bil vedno tarča prenapetežev, ki so dosegli, da je škofija pogosto prestavljala: iz Vetrinja v Šmo­hor pa nazaj v Vetrinj, zatem v Kazaze, v Šmihel pri Pliberku in spet v Kazaze. Septembra 1904 je bil imenovan za mestnega župnika pri Sv. Križu v Beljaku. Mesto je tedaj štelo okoli 18.000 prebi­valcev, po narodnosti okoli 5.000 - 6.000 Slovencev, a je bilo na zunaj vse nemško. "Pri ljudskem štetju leta 1910 nas je bilo Slovencev le nekaj nad - trideset, pa so vsakega posebej tirali pred komisijo in nam zapretili z ričetom, ker da smo goljufivo navedli!"

"Hauptmacher" Slovencev na Koroškem

Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obis­kal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govor­jeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot "Hauptmacherja" (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga pro­tidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Na­slednji mesec so ga poslali v "konfinacijo!" na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve sve­tovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konfe­renci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odlo­čeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel od­lok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s tež­kim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.

V Ameriki "začasno": za 52 let

Na pot "čez veliko lužo" je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: "V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z misli­jo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je." Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni drža­vi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljen­ci. "Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar - brez domovine." Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je na­čelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu... Iz Fulde se je Jurij Trunk prese­lil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času "zlate mrzlice" sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svo­jim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cer­kve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. "Nasičen z leti" se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.

Silvester Čuk

* 15. april 1919, Pribić, † 11. marec 2002, Zagreb

"Potujemo v življenje"

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.

Rodil se je 15. aprila 1919 v vasi Gornji Pribič kot trinajsti in najmlajši otrok v družini Ivana Kuhariča in Ivane Blažič. "Moji starši so bili kmetje in globoko verni katoličani in v tem duhu so vzgajali tudi nas," je Franjo Kuharič kot mlad zagrebški pomožni škof povedal otrokom, bralcem Malega koncila. "Mama je šla k maši vsak dan, oče vsako nedeljo. Živeli smo od zemlje in v povezanosti z naravo se je v ritmu letnih časov utrjevala naša povezanost z Bogom." Takrat ni bilo ne radia ne televizije, brali so verski tisk in vsak večer skupno molili rožni venec. Po kon­čani osnovni šoli v Pribiču je Franjo jeseni 1931 odšel v nadško­fijsko semenišče v Zagreb, kjer je kot odličen dijak leta 1939 končal osem razredov gimnazije. Po maturi se je odločil za du­hovniški poklic in vpisal se je na bogoslovno fakulteto zagreb­ške univerze. Bogoslovne študije je končal leta 1945 in 15. ju­lija je bil skupaj z 21 sošolci v zagrebški stolnici posvečen v duhovnika. Nadškof Alojzij Stepinac je novomašnikom, ki jih je povabil k sebi na kosilo, dejal: "Pošiljam vas v krvavo kopel!" Nadškof pa tudi mladi duhovniki so se dobro zavedali, kaj jih čaka pod jarmom komunizma. Šestindvajsetletni Franjo Kuharič je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v župniji Radoboj pri Kra­pini, že naslednje leto pa ga je nadškof Stepinac postavil za župnijskega upravitelja v Rakovem Potoku in Pavučnjaku. Bili so to nevarni časi. Ko je bil ubit župnik pri Sv. Martinu pod Oki­čem, je Kuharič prevzel upravo tudi te župnije. Skojevci so ho­teli umoriti tudi njega, vendar jim je načrt spodletel. V razmeta­nem stanovanju je našel njihovo sporočilo: "Tovariš pop! Izgini čim prej, sicer te bo požrla megla!" Niso ga prestrašili, ostal je na svojem mestu. Iz varnostnih razlogov pa je vse do leta 1955 spal po zasebnih hišah. Leta 1950 je dobil v upravo še župnijo Sveta Marija pod Okičem. Od župnije do župnije, od cerkve do cer­kve je hodil peš ali se vozil s kolesom. Leta 1957 je bil imeno­van za župnika v Samoboru, kjer je ostal do 15. februarja 1964, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za zagrebškega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil tedanji zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, kateremu je papež Pavel VI. leta 1965 podelil kar­dinalsko čast, leta 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta (načelnika) Kongregacije za verski nauk. Po njegovem odhodu je Franjo Kuharič postal najprej apostolski administrator zagrebške nadškofije, junija 1970 zagrebški nadškof.

Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na­ njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šest­deset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivni­ci, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški... Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpa­du Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.

Pred odhodom v "novo življenje" je dočakal izpolnitev treh velikih želja. Prva je bila razglasitev svobodne in neodvisne Hrvatske leta 1991; druga - prvi obisk papeža Janeza Pavla II. na Hrvaškem ob 900-letnici zagrebške nadškofije (9. in 10. sep­tembra 1994); tretja pa razglasitev njegovega prednika kardina­la Alojzija Stepinca za blaženega, kar se je zgodilo ob drugem papeževem obisku v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bistrica (3. oktobra 1998).

Silvester Čuk

* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). "Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila ... Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

• Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
• Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
• Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
• Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
• Če ni dokumenta, ni človeka.
• Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

• Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
  V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

• Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1807 UMRL JANEZ GOLIČNIK

DUHOVNIK ČEBELAR IN PREVAJALEC ( * 1737)

Filozofijo je študiral filozofijo v Gradcu in teologijo na Dunaju. Po končanem študiju in posvečenju je bil kaplan na Vranskem in Braslovčah. Od leta 1780 je bil župnik v Grižah pri Žalcu, kjer je ostal vse do smrti. Goličnik je za slovensko čebelarstvo pomemben, ker je leta 1792 prevedel drugo knjigo Antona Janše Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, ki je bila dolgo časa edino slovensko tiskano vodilo o čebelarstvu. Prevodu je dodal Predgovor in v opombah pojasnil Janševa navodila in opisal svoje izkušnje - različico pridelovanja medu in preprečevanja rojenja v nakladnih panjih.

LETA 1814 ROJEN TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST († 1861)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
  
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, /
• Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1883 ROJEN GREGORIJ ROŽMAN

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1959)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.
S. Čuk, škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.

nekaj njegovih misli:

• Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
• Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
• Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
• Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
• Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
• Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
• Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
• Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

LETA 1892 UMRL JURIJ TAVČAR

SLIKAR PODOBAR (* 1820)

Kot izrazito poljuden slikar se je zelo priljubil na podeželju (Kranjsko, Primor., Istra), posebno se je uskladil s folklornim razpoloženjem Bele krajine. Pridobil si je lepo premoženje (v Idriji imel 3 hiše), sam bil pa tako skromen, da je med delom po podružnicah hodil s pomočniki na hrano od kmeta do kmeta. Predvsem je rad slikal, delal je oltarne slike, freske, lesene oltarje, tabernaklje in kipe, mnogo oltarjev in prižnic tudi prenovil. Čeprav je bil njegov umetniški talent skromen, se je znal prilagoditi ljudskemu okusu, kateremu je prikrajal baročne stilne elemente, ter s tem nadaljeval s posnemanjem rokodelskega nasledstva L. Layerja in njegove šole. Pri Tavčarju se je 1865–1870 učil slikarstva Ludvik Grilc, podobarstva Jernej Jereb, ki je po učni dobi 6-tih let ostal Tavčarjev pomočnik še 7 let, med drugimi učenci sta bila tudi Matej Trpin in Jožef Štravs.

LETA 1894 ROJENA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA († 1973)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

LETA 1906 ROJEN JOŽE TOMAŽIČ

MLADINSKI PISATELJ IN DRAMATIK

Mladinski pisatelj in dramatik Jože Tomažič je bil zaverovan v pravljični svet svojega rojstnega Pohorja. Po poklicu je bil učitelj in zapisoval je pravljice, bajke in legende, ki so živele tam. Med drugo svetovno vojno so izšle v več knjigah, ki so prinesle nekaj sonca v tiste mračne dni, ko je bilo življenje tako kruto. Po vojni se je veliko ukvarjal z amaterskim gledališčem. Dramatiziral je nekaj slovenskih pripovednih del (Deseti brat, Domen).

LETA 1923 ROJEN EGIDIJ VRŠAJ

GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 2009)

Rojen na Dolenjskem (na Čatežu pri Veliki Loki), mladost je preživljal na Nizozemskem, kjer je oče delal kot rudar, gimnazijo je končal v Šentvidu, in do leta 1945 študiral pravo. Takrat ga je gestapo zaprl in v zaporu je bil do konca vojne. Preselil se je v Trst, se zaposlil na Zavezniški vojaški upravi kot časnikar in delal tudi na Radiu Trst A in študiral na ekonomski fakulteti in leta 1966 postal doktor ekonomskih ved. Zanimali so ga predvsem mednarodni gospodarski odnosi in bil je strokovnjak za gospodarske izmenjave med Vzhodom in Zahodom ... posebno pozornost je posvečal tudi gospodarski problematiki v domovini Sloveniji. Napisal je številne članke (Mladika, Novi list ...) in izdal 12 knjig in priročnikov. Tudi pri založbi Ognjišče smo izdali dve: Jubilej 2000 (1999) in Slovenija v Evropski uniji (2002).

LETA 1932 ROJEN JOŽE PUČNIK

POLITIK, SOCIOLOG, OSREDNJA OSEBNOST SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA (+ 2003)

Rodil se je v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil pomožni asistent. Bil je v skupini mladih intelektualcev in objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki  komunističnega režima. Leta 1958  je bil obsojen na devet let zapora zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve«. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu je bil spet v zaporu (do 1964).  Ker ni dobil službe, je odšel v Nemčijo, se sprva preživljal kot fizični delavec, se vpisal na filozofijo in jo leta 1971 končal z diplomo. Predaval je na univerzi v Hamburgu in začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, objavljal pa je tudi v Perspektivah in v Novi reviji. Leta 1989 so ga povabili domov v Slovenijo da bi pomagal pri ustanavljanju novih političnih zvez in strank. Bil je izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Na volitvah za predsednika Predsedstva RS je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu premagal bivši komunist Milan Kučan. Že jeseni leta 1991 se je koalicija Demos razpustila, po predčasnih volitvah spomladi leta 1992 Pučnik zaradi slabega izida odstopil, ostal do leta 1996 poslanec  državnega zbora, ko se je umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Jože Pučnik je bil eden najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike.

LETA 1931 ROJEN dr. JANKO KOS

KNJIŽEVNI TEORETIK, ZGODOVINAR IN KRITIK, AKADEMIK

Akademik dr. Janko Kos je Ljubljančan, sin kiparja Tineta Kosa. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je leta 1969 doktoriral in leto kasneje tam začel predavati. Napisal je veliko knjig in razprav, med dijaki je znan po svojih učbenikih za svetovno in slovensko književnost ter z uvodom v filozofijo. Njegova bibliografija je ogromna in nemogoče je našteti vse, kar je objavil. Napisal je veliko člankov, knjig ter strokovnih študij ter uredil več knjig in knjižnih zbirk. Veliko se je ukvarjal s Francetom Prešernom in Ivanom Cankarjem. Dolgoletni študij mu daje suveren pregled nad literarnimi in drugimi miselnimi tokovi.

več:
B. Rustja, akademik dr. Janko Kos. "Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu": Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 10-15.

nekaj njegovih misli:

• Naši starejši prešernoslovci so bili pri tem nekoliko nerodni in zadržani. Oviralo jih je svobodomiselstvo in niso dopustili možnosti, da bi pri Prešernu opazili, kako je zakoreninjen v krščanstvu. Isto velja za pisatelja Cankarja.
  
• Treba je revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.
  
• Komunizem je bil na Slovenskem v glavnem protikatoliški. To se je stopnjevalo, da je celotno gibanje levega političnega pola bilo v glavnem uperjeno proti Cerkvi in krščanstvu. To je deloma ostalo še danes. To je dediščina procesa, ki je potekal od prve svetovne vojne naprej, dosegel vrh v revoluciji, sedaj pa je ostala dediščina v levem krilu slovenske politike in kulture.
  
• Kristusova misel, njegovi izreki in prilike – vse je zgrajeno na logiki. Poglejte zlato pravilo – ali ni zelo logično, zgrajeno na empiričnosti! Pri njem se vera združuje z umom, ki je sposoben najtežje teološke in moralne probleme razložiti na najbolj umen način.

LETA 1988 UMRL JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ (* 1901)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

več:
S. Čuk, Janez Janžekovič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2001), 22-23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

LETA 1995 UMRL LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC (* 1914)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

LETA 1996 UMRLA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1928)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine - več kot 70 knjig - Dostojevskega, Londona, Agatho Christie ... in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva ... ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

LETA 2000 UMRL VOJKO ARKO

PISATELJ IN ANDIST (* 1920)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini "Gore" in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah:
F. Bole, Dinko Bertoncelj. Njegovo kraljestvo so slikoviti gorski vrhovi in zasnežene strmine: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1987), 6-10.

LETA 2000 UMRL SLAVKO MIHELČIČ

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1912)

Rojen v Metliki, leta 1934 je na ljubljankwsem konservatoriju diplomiral iz solo petja in kompozicije. Poučeval je na srednjih šolah (Zagorje, Maribor, na učiteljišču v Ljubljani), nekaj časa je bil ravnatelj glasbene šole Ljubljana. Komponiral je vokalno-instrumentalna dela, komorne skladbe (Godalni kvartet), orkestralna dela (Suita iz otrokovega sveta ...), izdal je tudi več zbirk pesmi za otroške in mladinske zbore, ter samospeve ... Odlikoval se je kot dober zborovodja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Samo enega znanstvenika so v zgodovini imenovali ikona ateizma. To je bil Anthony Flew, profesor filozofije na svetovno znanih univerzah in pisec številnih knjig, v katerih je zagovarjal stališče, da ni Boga. Najbolj znana knjiga Bog in filozofija je doživela veliko izdaj. Znani profesor je bil vzornik številnim ateistom, tudi številnim klubov nevernikov.

Na enem izmed pogovorov z vernim znanstvenikom je dr. Flew zagovarjal znane ateistične argumente, dokler mu nasprotna stran ni postavila dveh vprašanj:

(prvo vprašanje): »V rokah držim Sveto pismo, kje je nastala ta knjiga?«

Dr. Flew: »V tiskarni, seveda.«

Verni znanstvenik je nato nadaljeval: »V tej knjigi je veliko informacij, kar pomeni, da je knjiga nastala v pisateljevem razumu, ne pa v tiskarni. Se strinjate?«

Dr. Flew: »Da, imate prav. Knjiga je nastala v pisateljevem razumu.«

Sledilo je drugo vprašanje, na katerega znani znanstvenik ni znal odgovoriti: »Gospod Flew, ker imajo vsi živi organizmi v sebi zelo zapletene informacije, zapise v genih, v čigavi pameti je nastala ta informacija?«

Dolgotrajen molk je bil pravi šok za njegove ateistične simpatizerje in so zato temo pogovora spremenili in vprašanje je ostalo brez odgovora.

Devet mesecev po razpravi je dr. Flew razmišljal o vprašanju, ki mu ni vedel odgovora. Vedno se je držal svojega načela: Moramo upoštevati dejstva, ne glede, kam nas peljejo. In tako so dejstva znanega ateista privedla do sklepa, ki ga je predstavil na tiskovni konferenci in je izzvala pravi potres med znanstveniki. Pred številnimi kamerami je namreč dr. Flew izjavil: »To konferenco sem sklical, da vas obvestim, da sem postal veren. Pod pritiskom jasnih in nedvomnih znanstvenih dejstev sem moral sprejeti dejstvo, da Bog obstaja. V novi izdaji moje knjige Bog in filozofija bo pisalo, da so vsa moja dosedanja dela premagana.«

Sledil je silen šok. Številni ateisti tega preprosto niso mogli verjeti. Ko so mediji objavili to novico, se je sprožil pravi plaz komentarjev, da Flew ni tako mislil, in da so slabo navedli njegovo izjavo. In takrat je dr. Flew spet šel pred kamere in znova potrdil svoje trdno prepričanje, da Bog biva in da je to znanstveno dejstvo. In ker so še vedno govorili, da so nekateri verski fanatiki napačno razlagali njegove besede, je tokrat Flew sklenil napisati avtobiografsko knjigo Priznam: Bog biva! – Kako je najbolj pravoveren svetovni ateist spremenil svoje stališče. V njej opisuje svoje odraščanje v verski družini, svoj prehod v ateizem, pod vplivom ateistične literature in dolgoletno delo univerzitetnega profesorja in velikega pospeševalca ateizma v svetu. Sledil je popoln preobrat pod vplivom jasnih znanstvenih dejstev.

Božo Rustja

LETA 1840 ROJEN GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1905)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki se je rodil na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

več:
S. Čuk, Gregor Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2005), 40-41.

LETA 1848 ROJENA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA († 1917)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1858 ROJEN RUGGIERO LEONCAVALLO

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ IN LIBRETIST († 1919)

Italijanski skladatelj Ruggiero Leoncavallo je sicer napisal več oper, edina opera, zaradi katere njegovo ime živi in je pomembno v operni zgodovini, pa so Glumači (Pagliacci). Besedilo (libreto) zanjo je napisal skladatelj sam in sicer po resničnem tragičnem dogodku. Ob prvi izvedbi so poslušalci od navdušenja "ponoreli".

LETA 1869 UMRL LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1803)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo - oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve žene in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

LETA 1937 UMRL TOMO ZUPAN

pridigar, literarni zgodovinar, prešernoslovec, pesnik, pisatelj, jezikoslovec (* 1839)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.
J. Kebe; B. Rustja, Prešeren nekoliko drugače: Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

LETA 1955 UMRL JOSIP VILFAN MLAJŠI

POLITIK, BOREC ZA NARODNE PRAVICE (* 1878)

Rojen v Trstu, pravo je doštudiral na Dunaju in služboval v Trstu, kjer je bil od leta 1906 tajnik političnega društva tržaških Slovencev Edinost. Zagovarjal je načelo narodne enakopravnosti in nasprotoval šovinizmu in bil za sobivanje različnih narodov v mestu. Po prvi svetovni vojni je od italijanskih oblasti zahteval, naj Slovencem priznajo temeljne narodnostne pravice. Dvakrat je bil izvoljen v rimski parlament, pozneje je postal predsednik stalnega delovnega odbora Kongresa evropskih manjšin s sedežem na Dunaju. S svojimi nastopi in objavami je evropsko javnost seznanjal s položajem slovanskih etničnih skupnosti v Italiji. Leta 1939 se je preselil v Beograd in po drugi vojni sodeloval v pripravah na sklepanje mirovne pogodbe v Italiji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk