* 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak

"Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival," pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Med­veda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..

Njegova kratka, toda trnjeva življenjska pot se je pričela v Kamniku, kjer tudi čaka vstajenja. Rodil se je 19. maja 1869 v številni družini (od 11 otrok jih je živelo 9). Oče Alojzij, strog mož, je bil sodar ("Jaz delam ode, vi delate sode, moj o­če"), mati Barbara pa je bila globoko čustvena žena, velika lju­biteljica knjige. Anton je bil ves njen in materina zgodnja smrt (bilo mu je trinajst let) je za vedno ranila njegovo srce. Po ljudski šoli v Kamniku je v Ljubljani končal gimnazijo in po ma­turi vstopil v bogoslovje. Po vestnem študiju je bil 23. julija 1892 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v kamniški pokopali­ški kapeli Na Žalah ob materinem grobu. Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču. Med prijaznimi Belokranjci se je dobro poču­til in všeč mu je bila njihova govorica; vinorodni kraji pa so bili zanj huda skušnjava. Naslednje postaje so bile: Črnomelj, Šmarje, Bohinjska Bistrica, Trnovo/Ljubljana, Vače, Konjščica pod Kumom, Preska, Breznica. Dve leti na Breznici sta bili naj­lepši: ob očetovskem župniku je bil tako srečen, da ves čas ni čutil potrebe po alkoholu. Medved ni mogel preboleti, da škof ni uslišal njegove srčne želje, da bi nadaljeval bogoslovne štu­dije v Rimu in zaradi tega je večkrat zapadel v potrtost. "Če je ob taki priložnosti imel poleg sebe koga, ki mu je zaupal, se je kmalu umiril in ohrabril. Če ga ni bilo, je segel po ko­zarcu in tako skušal pregnati bolečino" (Finžgar). Zadnji dve leti je bil župnik na Turjaku, kjer je 12. marca 1910 nenadoma umrl. Ob pogrebu v Kamniku mu je izkazalo spoštovanje vse mesto.

Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved "rojen" pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki ob­liki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Fran­ceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. "Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja" (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda "modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala."

Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznava­lec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. "Medvedovo dramsko pesništvo," piše, "se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri." Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter trage­dija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovr­harju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenj­skih izkušenj. "Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh raz­logov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krš­čanskih osnov." Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo "odrske". Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.

Silvester Čuk

* 12. marec 1877, Škofja Loka, † 31. maj 1980, Ljubljana

Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

Josip Demšar je bil v svojem življenju, dolgem kot življenja svetopisemskih očakov, polnih šestdeset let profesor verouka na raznih srednjih šolah ter profesor katehetike in pedagogike na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je majhne postave, toda velikan srčne dobrote, s katero je osvojil svoje učence in slušatelje. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je profesorja Demšarja nasledil kot katehet na učiteljišču, je ob njegovem stotem rojstnem dnevu dejal: "Ko sem prevzel vaše mesto, sem ugotovil, da ti moji učenci zelo malo znajo verouk, po enem letu pa sem prišel do spoznanja, da ste jih vi s svojo dobroto naučili več kot jaz s svojimi učenimi razlagami." Bil je "živa legenda dobrote"; beseda legenda pomeni: treba je brati. Torej berimo skupaj življenjsko zgodbo tega glasnika Božje dobrote in človeške topline.

V Ognjišču smo ga "na zvijačo", ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. "Spotoma" je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!

Leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, se je naselil v župnišču pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti, šestinšestdeset let. V šempetrski cerkvi je čisto vsak dan maševal: izračunali so, da je daroval okoli 30.000 maš in je tudi s tem postavil svojevrsten rekord. "Odkar sem duhovnik, noben dan nisem bil tako bolan, da ne bi mogel maševati," je dejal dobro leto pred smrtjo. "Sem premajhen, zato me bolezen ne more zgrabiti," se je pošalil v pogovoru z Ognjišče ob svoji stoletnici. "V bolnišnici še nisem bil." Zadnjo sveto mašo je daroval 3. maja, točno štiri tedne pred svojim srečanjem z evharističnim Gospodom "iz obličja v obličje". Njegova posebna ljubezen je bila nastavljati mreže božje dobrote in usmiljenja v spovednici. "Še leta po smrti so, zlasti ob praznikih, mnogi prihajali v cerkev sv. Petra v Ljubljani in iskali človeka, ki jih je znal pri spovedi potolažiti, dvigniti in pohvaliti," pričuje dr. Rafko Valenčič, ki je nekaj let živel pod isto streho z dr. Josipom Demšarjem. "Iz njegovih besed so čutili, da jih ljubi in spoštuje. S takšnim ravnanjem jim je približal božjo ljubezen in usmiljenje, saj je spoštoval vsakega človeka."

Silvester Čuk

* 17. december 1936, Buenos Aires; izvoljen za papeža 13. marec 2013)

"Moli zame po slovensko"

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje.

Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.«

Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih ... Takoj so začeli govoriti o napovedi novega načina papeževanja in da je tu nov Frančišek, ki bo prenovil C/cerkev.

In kdo je pravzaprav papež Frančišek?

Jorge (Jurij) Mario Bergolio, kakor se imenuje novi papež, se je rodil 17. decembra 1936 v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969.

V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

'Konservativen' ljubitelj ljudi na robu družbe

Kardinal Bergoglio je bil znan po svoji izredni skromnosti. Ko je postal kardinal, je rekel vernikom, naj ne hodijo na njegovo kardinalsko umestitev v Rim, ampak naj denar za letalsko vozovnico raje namenijo revnim v svojem okolju. Sam je živel v preprostem stanovanju, ne v škofijski palači, vozil se je z javnimi prevoznimi sredstvi in ne z limuzino, sam si je celo kuhal. Govori se, da je dober kuhar. Po skromnosti je res podoben sv. Frančišku, po katerem si je nadel tudi ime.

Po spletu so zaokrožile njegove fotografije, kako se vozi s podzemsko železnico. Tej 'tradiciji' je ostal zvest tudi kot papež. Po izvolitvi je bil zanj pripravljen poseben avtomobil, ki naj bi ga odpeljal v Dom sv. Marte na večerjo s kardinali. Toda on je raje izbral avtobus in se na večerjo odpeljal skupaj s kardinali. Med večerjo je kardinalom rekel, naj jim Bog odpusti za to, kar so mu storili.

Kot buenosaireškega nadškofa so ga videvali na obiskih revnih predmestij, zlasti pred prazniki. Nadškof je bil znan po svoji skromnosti, ponižnosti in sočutnosti do ljudi na robu družbe. Ljudje so si dobro zapomnili, kako je leta 2001 obiskal hospic, v katerem je umil noge dvanajstim bolnikom z virusom HIV. Tudi ta pretresljiva fotografija je zaokrožila po spletu po njegovi izvolitvi za papeža (objavljamo jo na str. 10). Čez nekaj let je med mašo zadnje večerje na veliki četrtek umil noge dvanajstim zasvojencem. S svojimi dejanji je pokazal, kakšen bi moral biti odnos Cerkve do najbolj ranljivih ljudi v družbi. Kljub tem njegovim potezam, so ga nekateri mediji že označili za konservativca.

Osebna skromnost pa ga ni ovirala, da ne bi bil kritičen, celo zelo kritičen do državnih oblasti. Znano je, da se je odločno nasprotoval evtanaziji in se zavzemal za kulturo življenja. Z argentinsko vlado je prišel v spor, saj ji je ostro nasprotoval, ko je želela uzakoniti istospolne poroke in jim dovoliti posvojitve otrok. Posvojitve v takih zakonih je označil kot diskriminacijo otrok.

V nekaterih medijih, ki bi radi veljali za kritične samo zato, ker so kritični do Cerkve, so se pojavili očitki, da je kot jezuitski provincial premalo storil za dva zaprta jezuita. Vse očitke je ovrgel. Bil je pa sposoben prositi odpuščanja v imenu Cerkve, če je ta naredila premalo za časa vojaške diktature.

Pot, ki vodi na Petrov sedež

Kardinal Bergoglio je v rimski kuriji opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za kler, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Bil je tudi član Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino. Vse to, pa tudi Bergoglijev skromni osebni slog, je nagnilo kardinale, da so ga že leta 2005 želeli izvoliti za papeža. Krožijo govorice, da se je zanj nabralo že veliko glasov, ko je nagovoril volivce, naj volijo za kardinala Ratzingerja. Verjetno je bil prepričan, da je bil v tistem trenutku to najboljši kandidat.

Na letošnjem konklavu so ga 13. marca 2013 v petem krogu glasovanja izvolili za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Izbral si je ime Frančišek. Tako je postal prvi papež iz jezuitskih vrst in po več stoletjih prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope.

Prvi koraki

Že v prvem nagovoru vernikom je dejal, da bi jutri rad poromal k Materi Božji. Še prej se je zahvalil za sprejem in vsem zaželel prijeten počitek. Svojo besedo je držal in 14. marca zjutraj se je napotil v rimsko baziliko Marije Snežne, kjer je molil pred znamenito podobo Božje Matere ter ji priporočil svojo papeško službo. Nekateri so opazili, da je na Marijin oltar položil šopek rož, drugi pa, kako je na tem svojem prvem romanju blagoslovil nosečo ženo.

Prvi latinoameriški papež je prvo mašo daroval na kraju, kjer je bil izvoljen za rimskega škofa – v Sikstinski kapeli. Zbranim kardinalom je položil na srce, naj ne pozabijo, da je treba graditi na Kristusu: »Lahko marsikaj gradimo, toda če ne izpovedujemo Jezusa Kristusa, ne bo nič koristilo. Postali bomo sočutna nevladna organizacija, ne pa Cerkev«. Papež pridige ni bral, ampak je govoril na pamet, iz srca.

Moli zame po slovensko

Papežu Frančišku tudi Slovenci nismo neznani. Kot buenosaireški nadškof je imel več pomožnih škofov. Med njimi je bil tudi Slovenec Vinko Bokalič, ki ga je v škofa posvetil sedanji papež, takratni kardinal Bergoglio. Škof Bokalič naj bi bil tudi njegova izbira. Pomožni škof je dejal, da se v Argentini izredno veselijo novega papeža. Da ga pa niso pričakovali, kaže dejstvo, da je njega novica dosegla ko je bil na srečanju z duhovniki ene od dekanij. Verniki nadškofije so množično napotili v stolnico, da se Bogu zahvali za novega papeža. Sicer so pričakovali, da bo kardinal Bergoglio kmalu dobil naslednika na sedežu buenosaireške nadškofije, saj je ob dopolnjenem 75. letu starosti ponudil svoj odstop, čeprav je še dokaj pri moči.

Tudi kardinal Rode je dejal, da papež Frančišek pozna Slovence in Slovenijo: »Med našimi rojaki v Argentini so bili njegovi najožji sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih izredno ceni. Eden njegovih pomožnih škofov v Buenos Airesu je msgr. Vinko Bokalič. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih na Maistrovi ulici v Ljubljani.« Takrat sta si z Francem Rodetom ogledala predstavo Carska nevesta v ljubljanski operi. Ali lahko njegovo naklonjenost do Slovencev vidimo tudi v tem, da se je v petek, 15. marca, srečal s Pedrom Opeko, znanim slovenskim misijonarjem, rojenim v Argentini?

Novi papež je Slovencem po kardinalu Rodetu poslal prošnjo za molitev: »Preden se je v četrtek zjutraj odpeljal proti baziliki Marije Velike, da se priporoči varstvu Božje Matere, mi je ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal: "Rece por mi en esloveno! (Moli zame po slovensko.)".« Kardinal pravi, da to prošnjo razume kot "neposredno vabilo vsem nam, da novega papeža, ki sta mu Slovenija in slovenski narod pri srcu, podpiramo v molitvi pri izvrševanju njegovega poslanstva."

Božo Rustja

LETA 1476 ROJEN KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof († 1536)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

LETA 1544 ROJEN TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK († 1595)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d'Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

LETA 1866 ROJEN ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV († 1941)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1883 ROJEN BORIS ZARNIK

BIOLOG († 1945)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika ((1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

LETA 1908 UMRL EDMONDO DE AMICIS

ITALIJANSKI PISATELJ IN PEDAGOG (*1846)

Italijanski pisatelj Edmondo de Amicis je zaslovel z romani, povestmi in novelami iz vojaškega, meščanskega in kmečkega življenja. Najbolj znano njegovo delo je povest Srce (Il cuore). Knjiga je napisana kot dnevnik dečka; iz nje izžarevata človeška plemenitost in dobrota, ki bralcu nemalokrat privabil solze v oči.

LETA 1921 UMRL IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK (* 1869)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1955 UMRL ALEXANDER FLEMING

ŠKOTSKI BIOLOG IN FARMAKOLOG (* 1881)

Penicilin je eden najpomembnejših antibiotikov, brez katerih si ne moremo zamišljati sodobne medicine. Odkril ga je angleški zdravnik Alexander Fleming in med drugo svetovno vojno so ga prvič uporabili v Angliji. Do odkritja je prišel, ko je iz gobe Penicillium notatum izoliral antibiotično snov penicilin. Leta 1945 je za to revolucionarno odkritje dobil Nobelovo nagrado za medicino.

LETA 1959 UMRL JOSIP BRINAR

SLOVENSKI PISATELJ IN UČITELJ (* 1874)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih "basni v prozi" je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

LETA 1962 UMRL VLADIMIR LAMUT

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK (* 1915)

Učiteljska družina se je leta 1922 s Čateža ob Savi, kjer je bil Vladimir 19. avgusta 1915 rojen, preselila v Novo mesto. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi se je odločil za študij slikarstva in leta 1941 je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu. Med vojno so ga fašisti odvedli v taborišče Gonars, kjer je risal sotrpine. Po vojni se je slikarsko izpopolnjeval. Veliko je upodabljal dolenjsko podeželje, še posebej Krko in svet ob njej. Opremil je tudi nekaj knjižnih del.

LETA 1968 UMRLA BREDA ŠČEK

UČITELJICA in SKLADATELJICA (* 1893)

Skladateljica Breda Šček je že v dijaških letih orglala po cerkvah na Goriškem in učila pevske zbore. Ves čas se je glasbeno izobraževala. Kot učiteljica je službovala na Tržaškem in v Istri. Leta 1930 je bila odpuščena iz službe, ker ni sprejela premestitve v južno Italijo. Nekaj let je preživela pri bratu Virgilu, župniku v Avberju, kjer je učila verouk, petje in pridno komponirala v glavnem kratke vokalne skladbe, ki razodevajo mehko domačnost. Napisala je dve maši in 19 zbirk cerkvenih pesmi.

LETA 1973 UMRL JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST (* 1870)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je "šolski primer" duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let - biserno ma­šo, 65 let - diamantno mašo, 70 let - železno mašo. Ob obletni­ci njegove smrti ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

več:
S. Čuk, Jurij Trunk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2000), 20-21.

LETA 1992 UMRL ANTON INGOLIČ

DRAMATIK, PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK (* 1907)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi "tretji sveti večer" božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce - od otrok, mladih in odraslih - "poslal" blizu petdeset svojih knjig. "Bilanco" svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem "rojstvu" in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. "Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše."

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, ...

LETA 2002 UMRL FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL (* 1919)

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 05_2002

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: "Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!" To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: "Bosta kakor Bog!"
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: "Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: "Ljubim vas!", temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: "Umiram za vas!" In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

LETA 2011 UMRL JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC (* 1943)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru (ekonomska) in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je o grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so bili Slovenci staroselci na svojem ozemlju, in potomci Venetov, ne pa potomci Slovanov, ki so se naselili na Balkanskem polotoku šele v 6. stoletju, so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7/8_1990) in Grbi slovenskih dežel (10_1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

LETA 2019 UMRL IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil, slikar samouk, pritrkovalec, organist ... in sodelavec Ognjišča (* 1927)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) ... Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 1. september 1870, Bače, Koroška, † 11. marec 1973, San Francisco

"Dosegel sem precej visoka leta"

Ko je Jurij Trunk ob novem letu 1948 zaključil knjigo svojih Spominov (Mohorjeva družba, 1950), je zapisal: "Dosegel sem precej visoka leta. Stojim na skrajni meji človeškega življenja." Takrat je bil star 78 let in ni vedel, da ga čaka še 25 let zemeljskega popotovanja. Rodil se je 1. septembra 1870 v Bačah na Koroškem kot peti otrok v zavedni slovenski družini. "Moja mamica je kot mlada deklica prva pela znano pesem N'mav čez izaro, n'mav čez gmajnico, ki jo je zložil in uglasbil Bačan župnik Franc Treiber­in je postala narodna." Krščen je bil v župnijski cerkvi pri Ma­riji na Zilji, v šolo je hodil v Loče, nato v Beljak, od 4. gim­nazijskega razreda dalje je bil gojenec malega semenišča v Celov­cu. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in 28. julija 1895 pel novo mašo. Že naslednji mesec je nastopil službo kaplana v Vetrinju, kjer so se brž začenjali zaganjati vanj nemčurji. Za­radi narodne zavednosti je bil vedno tarča prenapetežev, ki so dosegli, da je škofija pogosto prestavljala: iz Vetrinja v Šmo­hor pa nazaj v Vetrinj, zatem v Kazaze, v Šmihel pri Pliberku in spet v Kazaze. Septembra 1904 je bil imenovan za mestnega župnika pri Sv. Križu v Beljaku. Mesto je tedaj štelo okoli 18.000 prebi­valcev, po narodnosti okoli 5.000 - 6.000 Slovencev, a je bilo na zunaj vse nemško. "Pri ljudskem štetju leta 1910 nas je bilo Slovencev le nekaj nad - trideset, pa so vsakega posebej tirali pred komisijo in nam zapretili z ričetom, ker da smo goljufivo navedli!"

"Hauptmacher" Slovencev na Koroškem

Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obis­kal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govor­jeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot "Hauptmacherja" (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga pro­tidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Na­slednji mesec so ga poslali v "konfinacijo!" na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve sve­tovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konfe­renci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odlo­čeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel od­lok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s tež­kim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.

V Ameriki "začasno": za 52 let

Na pot "čez veliko lužo" je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: "V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z misli­jo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je." Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni drža­vi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljen­ci. "Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar - brez domovine." Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je na­čelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu... Iz Fulde se je Jurij Trunk prese­lil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času "zlate mrzlice" sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svo­jim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cer­kve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. "Nasičen z leti" se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.

Silvester Čuk

* 15. april 1919, Pribić, † 11. marec 2002, Zagreb

"Potujemo v življenje"

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.

Rodil se je 15. aprila 1919 v vasi Gornji Pribič kot trinajsti in najmlajši otrok v družini Ivana Kuhariča in Ivane Blažič. "Moji starši so bili kmetje in globoko verni katoličani in v tem duhu so vzgajali tudi nas," je Franjo Kuharič kot mlad zagrebški pomožni škof povedal otrokom, bralcem Malega koncila. "Mama je šla k maši vsak dan, oče vsako nedeljo. Živeli smo od zemlje in v povezanosti z naravo se je v ritmu letnih časov utrjevala naša povezanost z Bogom." Takrat ni bilo ne radia ne televizije, brali so verski tisk in vsak večer skupno molili rožni venec. Po kon­čani osnovni šoli v Pribiču je Franjo jeseni 1931 odšel v nadško­fijsko semenišče v Zagreb, kjer je kot odličen dijak leta 1939 končal osem razredov gimnazije. Po maturi se je odločil za du­hovniški poklic in vpisal se je na bogoslovno fakulteto zagreb­ške univerze. Bogoslovne študije je končal leta 1945 in 15. ju­lija je bil skupaj z 21 sošolci v zagrebški stolnici posvečen v duhovnika. Nadškof Alojzij Stepinac je novomašnikom, ki jih je povabil k sebi na kosilo, dejal: "Pošiljam vas v krvavo kopel!" Nadškof pa tudi mladi duhovniki so se dobro zavedali, kaj jih čaka pod jarmom komunizma. Šestindvajsetletni Franjo Kuharič je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v župniji Radoboj pri Kra­pini, že naslednje leto pa ga je nadškof Stepinac postavil za župnijskega upravitelja v Rakovem Potoku in Pavučnjaku. Bili so to nevarni časi. Ko je bil ubit župnik pri Sv. Martinu pod Oki­čem, je Kuharič prevzel upravo tudi te župnije. Skojevci so ho­teli umoriti tudi njega, vendar jim je načrt spodletel. V razmeta­nem stanovanju je našel njihovo sporočilo: "Tovariš pop! Izgini čim prej, sicer te bo požrla megla!" Niso ga prestrašili, ostal je na svojem mestu. Iz varnostnih razlogov pa je vse do leta 1955 spal po zasebnih hišah. Leta 1950 je dobil v upravo še župnijo Sveta Marija pod Okičem. Od župnije do župnije, od cerkve do cer­kve je hodil peš ali se vozil s kolesom. Leta 1957 je bil imeno­van za župnika v Samoboru, kjer je ostal do 15. februarja 1964, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za zagrebškega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil tedanji zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, kateremu je papež Pavel VI. leta 1965 podelil kar­dinalsko čast, leta 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta (načelnika) Kongregacije za verski nauk. Po njegovem odhodu je Franjo Kuharič postal najprej apostolski administrator zagrebške nadškofije, junija 1970 zagrebški nadškof.

Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na­ njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šest­deset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivni­ci, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški... Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpa­du Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.

Pred odhodom v "novo življenje" je dočakal izpolnitev treh velikih želja. Prva je bila razglasitev svobodne in neodvisne Hrvatske leta 1991; druga - prvi obisk papeža Janeza Pavla II. na Hrvaškem ob 900-letnici zagrebške nadškofije (9. in 10. sep­tembra 1994); tretja pa razglasitev njegovega prednika kardina­la Alojzija Stepinca za blaženega, kar se je zgodilo ob drugem papeževem obisku v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bistrica (3. oktobra 1998).

Silvester Čuk

* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). "Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila ... Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

• Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
• Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
• Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
• Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
• Če ni dokumenta, ni človeka.
• Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

• Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
  V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

• Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk