(...) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .

Hrup v okolju predstavlja nevarnost za naše zdravje, počutje in kakovost bivanja. Izpostavljenost izjemno glasnemu hrupu lahko povzroči stalno šumenje v ušesih in trajno poškoduje sluh. Hrup, ki morda ni dovolj glasen, da bi poškodoval naš sluh, je lahko moteč, nas vznemirja, povečuje raven stresa in tesnobe. Kronični stres lahko sčasoma prispeva k pojavu srčno-žilnih obolenj, kot so povišan krvni tlak, povečana pojavnost arterijske hipertenzije in mišičnega infarkta. Tesnoba, ki jo povzroča izpostavljenost glasnemu hrupu, lahko negativno vpliva na naš prebavni sistem. Hrup lahko vpliva na naše vedenje, nas jezi in povzroči agresijo. (Izjava Nacionalnega inštituta za javno zdravje ob svetovnem dnevu ozaveščanja o hrupu).

Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.

Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.

SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom.
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.

NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.

Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:

- Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
- Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
- Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
- Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
- Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.

GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.

IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?

Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.

Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.

Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«

Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.

Trenutek tvoje spreobrnitve je priljubljen slikarski motiv, in skoraj dosledno si naslikan, kako padaš s konja!
Priznam, da še nikoli nisem jahal konja in tako posledično s konja tudi nikoli nisem padel. Se pa dostikrat pohvalim, da sem ‘na konju’, in potožim, da sem ‘na psu’.
Ne vem, če se je v trenutku, ko si bil ti ‘na psu’, okrog tebe motal kak pes, in odprto vprašanje je, če si sploh bil na konju, ko si bil ‘na konju’. Ne pes ne konj v Apostolskih delih nista omenjena, a kadar je človek ‘pasje volje’ ga ‘nekaj jaha’ ali pa ‘jaha’ sam … kakorkoli: pristal si na tleh! Dobesedno in v prispodobi!
Opravičujem se ti, ker te motim v tvojem nedvomno zasluženem nebeškem miru, vendar se tolažim s tem, da ti prav gotovo ne miruješ. Od nekdaj si se mi zdel človek akcije, dejanja. Ne samo, ko si oznanjal vstalega in poveličanega Kristusa, ampak že takrat, ko ti je bil taisti Vstali in Poveličani le laž in zabloda, ki jo je bilo treba preganjati in pregnati.
Če pomislim, je bila tvoja edina pasivna drža: čuvanje plaščev med Štefanovim kamenjanjem; kar lahko razumem kot to, da te je Preganjani še kot preganjalca že ljubil in čuval.
Zato si te tudi težko predstavljam sedečega, nedvomno na božji desnici, na kakšnem oblačnem fotelju v brezskrbnem kramljanju s svojimi svetniškimi kolegi. In kolegicami.
O, ne! Ti naziva apostol nisi prejel kot nekaj samoumevnega, k službi pripadajočega, temveč si si ga prislužil. In zaslužil. Ej, moj dragi sveti Pavel, koliko poti si prehodil, h kolikim ljudem si šel, jim šel naproti, prepričeval, spodbujal, grajal, vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4) …
Tega ti ne pišem zato, da bi se ti prikupil, temveč da bi se ti, po svoji stari navadi, potožil. Veš, mnogi tvoji nasledniki, ki so dediči tvoje službe, svoje poslanstvo razumejo kot oni služabnik iz prilike o talentih (Mt 25, 14), ki je svoj edini talent zakopal. Tudi oni so vkopani v zemljo. Ne premakneš jih. Pa tudi oni se ne premaknejo. Če sem še malo (bolj) predrzen: Od apostola je pri njih ostal le stol, ki so ga ‘zajahali’, in čakajo, da se jim bo neuko in nepoučeno ljudstvo približalo in jim bodo lahko učeno in pametno spregovorili o nebeškem kraljestvu … Na mesto na Brezje, bo treba poromati v Damask! V upanju spreobrnitve. In streznitve. Dobesedno in v prispodobi!Ti pa ne tako! Gorečnosti ti res nikoli ni zmanjkalo in kar vidim te tudi sedaj, v nebeški blaženosti, kako s Svetim Duhom, ali pa morda v Svetem Duhu, ali pa po Svetem Duhu … načrtuješ božjo strategijo: kje bi se dalo še in še več in še bolje … Vse v Božjo slavo.

Ljubi moj sveti Pavel. Vem, da se človek nerad spominja padcev, a tale tvoj je vreden spomina.
Obilo žegna, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 114.

Vsakdanja izkušnja in raziskovalni podatki govorijo, da je v ljudeh živa potreba po duhovnem. Ta potreba narašča v Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih državah. Če je pred sto leti izobraženec kaj dal na duhovno, je to veljalo za primitivno zatekanje k bajkam, pred pol stoletja za nazadnjaški misticizem. Današnji izobraženec pa se s svojim duhovnim poglabljanjem ponaša enako kakor z zdravim gibanjem, zdravim prehranjevanjem in ostalim trajnostnim ravnanjem. Istočasno pa verska praksa upada med Slovenci in pri drugih evropskih narodih. Kako je to mogoče, ko pa je bila duhovnost vso zgodovino neločljivo zlita z verovanjem?
V raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (Staranje v Sloveniji, 2013) je bilo vprašanje: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Dobrih 54 odstotkov slovenskega prebivalstva meni, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, medtem ko le dva od stotih menita, da jih nimamo. Vsak dvajseti je obkrožil odgovor: vprašanje, ali ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti me vznemirja, pa nanj nimam ne pritrdilnega ne nikalnega odgovora, skoraj vsak tretji (31 %) se s tem vprašanjem ne ukvarja.
Ti odgovori odražajo stališče 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let; raziskavo smo namreč opravili zelo natančno v osebnem pogovoru na terenu na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Naslednja vprašanja v tej raziskavi in vsakdanja izkušnja povedo, kako si ta večina duhovne potrebe in zmožnosti predstavlja: verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi, obiskovanjem verskih obredov in nasploh v verovanju, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti in v tem, ko se poglabljajo v vse to. Za prve je duhovnost nekaj presežnega, kar izprosijo od Boga, za druge nekaj, kar razvijajo sami z lastnim prizadevanjem. Ali je med tema doživljanjima duhovnosti kak most?
Odgovor na to vprašanje je pomemben za ene in druge. Najdemo ga v trikotniku med vrtincem dejstev: 1. da je bila duhovnost v zgodovini kultur neločljivo povezana z verovanjem, 2. da pripadnost verskim skupnostim in verska praksa danes upadata, 3. da potreba po duhovnosti v ljudeh narašča.
Ali to pomeni, da se duhovnost ločuje od verovanja, kakor so se zadnja stoletja ločila o verovanja znanja o naravi, človeku in družbi? Drugi možen odgovor bi bil, da se je verska praska oddaljila od duhovnosti. Zgodovina ga deloma potrjuje: veliki ‘zakristan’ katoliške Cerkve, cesar Jožef 2., je že pred dobrimi dvesto leti razpustil samostane, ki so se posvečali kontemplativni duhovnosti, in božje poti, ki so gojile ljudsko duhovnost. Do 2. vatikanskega koncila je prevladovalo versko in moralno poučevanje, ki daje znanje o veri in morali, malo pa prispeva k osebni veri in moralnemu ravnanju.
Rešitev je iskanje mostu med naravnimi človekovi duhovnimi zmožnostmi in med presežnim duhovnim darom z one strani človeških meja. Pri tem se nam orientacija v svetu duhovnosti danes odstira v naslednjih smereh.
Človek ima pristne naravne duhovne potrebe in zmožnosti: sprašuje se in vztrajno išče odgovor na vse, s čimer se v svoji zavesti, ravnanju ter v sožitju z ljudmi in naravo srečuje na svojih mejah – kar ga presega, da ne zna, ne more ali ne sme. Dialog z mejami ga vodi v ustvarjalno svobodo, k življenjski odgovornosti, k veselju nad življenjem in sožitjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave, vseh ljudi in sebe ter k skrivnosti smisla za mejami, ki jih ima pod kontrolo. To je zdrav naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega.
Veren človek goji svoje naravne duhovne potrebe in zmožnosti na vrtu svojega verovanja. Božji sadovi verovanja rodijo na obdelanih tleh naravne duhovnosti. Veliki katoliški teolog Tomaž Akvinski je bil pred skoraj tisoč leti jasen, da milost predpostavlja naravo. Jezus nam je oznanil duhovni zakon ljubečega Boga, po katerem bomo sojeni: dejavno sodoživljanje z vsakim človekom – njegovim najmanjšim bratom.
Za drugič nam ostaja zahtevno vprašanje, kako zadovoljujejo svoje duhovne potrebe ljudje, ki so do svojih duhovnih zmožnosti brezbrižni.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Koliko Bog preko Svetega pisma spregovori na srce tebi? Ali Sveto pismo kdaj prebiraš tudi sam?

Morda bi mi odgovoril, da Sveto pismo tako ali tako poslušamo pri sveti maši, beremo pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah, ali pa bi dodal, da je ta knjiga preobsežna in povrh vsega še težko razumljiva. Če se že lotiš branja knjig, verjetno rajši prebereš kakšno zanimivo dramo, znanstveno fantastiko ali kaj drugega. Sveto pismo največkrat leži doma na polici, na njem pa se nabira prah …
Strinjam se s teboj, da je Sveto pismo res obsežna knjiga. Sama sem na začetku študija teologije imela težave z določenimi odlomki, ker mi niso bili razumljivi. Bila sem neizkušena v branju svete knjige in da sem začela razumevati vsebino, sem morala vztrajati. Vztrajati in se naučiti pravilno brati. Preden pa prideš do tega, je treba osvojiti nekaj korakov. Že Svetopisemska družba Slovenije ima za nas napotke, kako najbolje začeti z branjem Svetega pisma. Ko odlomek izbereš, je najprej zelo pomembno, da preučiš njegovo ozadje. V nasprotnem primeru ti bodo marsikatere stvari nejasne in sporne, to pa te bo odvrnilo od nadaljnjega branja. Že na začetku je torej dobro vedeti, ali bereš življenjepis, kot so npr. evangeliji, zgodovinsko knjigo, npr. odlomke o kralju Davidu, ali pa so to pisma cerkvam po svetu ali določenim osebam. Svetopisemska družba tudi priporoča, da si odlomek večkrat prebereš, izpišeš ali podčrtaš besede, ki se ti zdijo pomembne, poskušaš najti kakšne posebne fraze in primerjave. Ko ti to uspe, preberi vse skupaj še enkrat in poskušaj najti smisel celotnega odlomka. Pri tem ni pomembno, da iz besedila najdeš ravno tisto, kar si želiš slišati. Pozabavaj se s preučevanjem, postavljaj si vprašanja, kot so: Kaj to pomeni mojemu srcu? Ali mi po teh besedah govori Bog? Mi morda povzroča hrepenenje, globoko žejo? Kaj naj storim? Nevede lahko spoznaš kakšno močno sporočilo, ki ti spremeni življenje. Kajti moč Svetega pisma je tako zelo nepredvidljiva.

LAH, Barbara (Megafon), Ognjišče (2017) 2, str. 78

Zanima me, kako se bere Sveto pismo, oziroma kako naj človek razume, kar prebere, kaj mi ima Sveto pismo povedati? Moram reči, da nisem nikoli ravno z veseljem brala Svetega pisma, doma smo ga sicer imeli, a je bilo le na polici. Šele ko sem začela hoditi k mladinski skupini, smo dobivali za 'nalogo' branje določenih odlomkov iz Svetega pisma. Potem sem večkrat slišala, ko je kdo pripovedoval, kako je našel odgovore na svoja življenjska vprašanja v Svetem pismu in potem sprejel odločitev, kako naprej.

Neka redovnica je pripovedovala, kako so jo nagovorile določene besede iz Svetega pisma in je to dojela kot jasen klic v redovno življenje. Spet druga je pripovedovala, da kadar v življenju naleti na težave, odpre Sveto pismo in toliko časa išče, da jo kakšen odlomek še posebej nagovori in to prepozna kot odgovor, kako naprej, kako reševati določen problem. Pred časom mi je tudi prijateljica pripovedovala, da se je za nadaljnji študij odločila potem, ko se ji je Sveto pismo odprlo na določeni strani in so ji v oči takoj padle določene spodbudne besede, ki jih je dojela kot potrditev njenega odločanja za študij.

Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mene nič posebej ne nagovori, kakšni odlomki so mi prav čudaški. Glede na to, da sem tudi sama na prelomnici življenja, oziroma v obdobjih odločanja, kako naprej, sem po nasvetu drugih tudi jaz skušala zbrano prebrati kakšen odlomek in o njem razmišljati, kaj mi ima povedati. Seveda je veliko spodbudnih in modrih besed, ki jih lahko vzameš za 'svoje', se mi je pa večkrat Sveto pismo odprlo tudi na straneh Izaija, kjer pravi: »Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena, kakor poročena, govori Gospod« (Iz, 54,1). Moram reči, da ko takšne stvari berem, sem kar preplašena in si mislim: no, upam, da to ni namenjeno meni. Pa spet za nekaj časa nesem Sveto pismo nazaj v omaro. Kakorkoli že, res ne vem, kako se to bere, še manj, kako se to razume. Niti mi ni jasno, kako drugi lahko v Svetem pismu najdejo odgovore na svoja vprašanja, oziroma kako nekaj dojamejo kot konkreten odgovor njim samim.

Dorka

Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.

To je zgodovinski pomen Iz 54, krščanskega bralca pa lahko danes nagovarja v njegovem življenjskem položaju. Vsakdo se kdaj znajde v nezavidljivem položaju, je zaskrbljen, žalosten, si ne zna pomagati. Če se mu Sveto pismo odpre pri tem poglavju, lahko začuti, da ga sam Bog tolaži in mu kliče, naj ne obupa, da je rešitev prav blizu. Pravite, da so vas prijateljice in znanke prepričevale, kako vedno najdejo primeren odgovor, kadar odprejo Sveto pismo. Sam nisem navdušen nad takim iskanjem odgovora. Bolj prav se mi zdi, da Sveto pismo beremo redno po kakem sistemu, npr. vnaprej izbranih odlomkov ali po zaporedju branja v dnevnem bogoslužju. Lahko tudi začnemo tako, da preberemo eno od knjig od začetka do konca, npr. Sirahovo knjigo, Pridigarja, Pregovore. Tam si lahko s svinčnikom označimo, kar nam dobro dene, in tisto, česar ne razumemo ali proti čemu protestiramo.

Dobro se je pridružiti kaki svetopisemski skupini, kjer imamo priložnost, da si izmenjujemo vtise in misli o posameznih odlomkih in vrsticah. Skupaj tudi molimo za pomoč Svetega Duha pri branju in se Bogu zahvaljujemo za njegovo besedo.

In treba se je potruditi, da ne odnehamo, kadar česa ne razumemo, temveč skušamo poiskati kako razlago in se tako uvajati v svet podob in simbolov, zgodovine in kulture, v katerem je po navdihu Svetega Duha skozi stoletja nastajala sveta knjiga. So stavki in besede, pri katerih ni potrebna posebna razlaga, in so druga mesta, pri katerih brez vsaj osnovnega znanja obtičimo ali pa zaidemo od resnice, ki nam jo je hotel Bog dati za naše odrešenje. Ko smo že 'razgledani' po svetih spisih, potem bomo laže našli primeren stavek, ki nam bo dal svetlobo in moč za življenje.

Anton iz Egipta (4. st. po Kr.), znan kot sveti Anton Puščavnik, je nekoč stopil v cerkev in slišal, ko je duhovnik ravno bral: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21). Mladi mož iz evangelija je bil žalosten, ko je slišal te Jezusove besede, in je odšel, kristjan Anton pa je ves srečen planil iz cerkve prodajat in podarjat svoje nemajhno premoženje. Razumel je, da so Jezusove besede namenjene prav njemu. V zgodovino se je zapisal kot velik svetnik in moder učitelj krščanske duhovnosti. Toda ta Anton je moral biti že navajen poslušati Božjo besedo in moliti iz nje, da je bil tisti dan tako dovzeten za Božji klic.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik in
dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Vsako leto od 18. do 25. januarja je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve teden molitve (molitvena osmina) za edinost kristjanov, ko molimo za uresničitev Jezusove prošnje: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,22). Ali je ta njegova prošnja uresničljiva? (Ambrož)
Po svetem krstu, ki je za vse (vsaj večje) krščanske Cerkve temeljni zakrament, ki človeka vcepi v Kristusa in ga včleni v Kristusovo skrivnostno telo – Cerkev, smo kristjani, pa naj pripadamo katerikoli Cerkvi, v temelju že zedinjeni med seboj. To naglaša drugi vatikanski koncil v svojem Odloku o ekumenizmu: »Po zakramentu svetega krsta, kadarkoli je po Gospodovi uredbi pravilno podeljen in sprejet s pravo notranjo pripravljenostjo, se človek resnično včleni v križanega in poveličanega Kristusa … Krst vzpostavlja zakramentalno vez edinosti, obstoječo med vsemi tistimi, ki so po njem prerojeni.« S krstom je položen temelj edinosti, ki pa mora težiti k polnosti življenja v Kristusu, ki nam je omogočena po drugih zakramentih, katere je ustanovil Jezus. Katoliška in pravoslavna Cerkev priznavata sedem zakramentov: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red, sveti zakon. Protestanti pa imajo za zakrament le krst, ki je odrešilen, če ga človek prejme v veri. Sodobni medkrščanski dialog zaobjema tudi zakramente in je dosegel že lepa soglasja.

S. Čuk, Ognjišče (2012) 1, str. 56

God: 25. januarja

Na praznik Spreobrnitve apostola Pavla (25. januarja) je v koledarju katoliške Cerkve tudi spomin sv. Ananija, ki mu je Bog pri tem dogodku namenil posebno vlogo. Ob tem ga Sveto pismo prvič omenja. Zelo verjetno pa je bil po starem izročilu Ananija eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki »jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1), kajti nastopa tako, kakor da je bil vajen z Jezusom osebno govoriti. Bil je tako zvest in zanesljiv, da mu je bila zaupana naloga sprejeti med Jezusove učence preganjalca Savla, poklicanega za apostola poganov, neutrudnega misijonarja.

O tem spregovori evangelist Luka, pisec Apostolskih del, zgodovine mlade Cerkve, na dveh mestih. Prisluhnimo mu. »V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: “Ananija!” “Glej, tu sem Gospod!” je odgovoril. Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel. Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Ananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.” Ananija je odgovoril: “Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastila, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: “Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.” V hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči« (Apd 9,10–19).

Tega svojega ‘duhovnega očeta’, ki mu je po krstu podelil novo rojstvo, se apostol Pavel hvaležno spominja kakšnih štiriindvajset let pozneje, ko stoji leta 58 pred judovskim ljudstvom v Jeruzalemu. V svojem zagovoru pravi: »V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: “Brat Savel, spreglej!” In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: “Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kar si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime”« (Apd 22,12–16). Te Pavlove besede vzbujajo spoštovanje do Ananija kot moža, polnega Svetega Duha. Ko ga je apostol hvalil pred svojimi rojaki, se je dobro zavedal Ananijevega ugleda med kristjani v Damasku.

Nimamo zanesljivih zgodovinskih dejstev o kasnejšem Ananijevem življenju in delovanju. Stara izročila večkrat in z velikim spoštovanjem omenjajo, niso pa med seboj soglasna. Neko bizantinsko izročilo pravi, da je postal škof v Damasku, kar pa je malo verjetno, in je oznanjal evangelij v južnem delu Palestine. Tam naj bi tudi dal življenje za Kristusa okoli leta 70. Tudi rimski cerkveni koledar omenja, da so ga bičali in nato kamnali. Nekateri pisni viri ga omenjajo samo kot diakona, sv. Avguštin pa piše, da je bil duhovnik. Sicer pa to niti ni tako pomembno, odločilnega pomena je njegova zvestoba Jezusovemu poslanstvu. V Damasku je blizu nekdanjih vzhodnih mestnih vrat podzemeljska kapelica na kraju, kjer je bila po starem izročilu Ananijeva hiša.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 1 (2015), 17.
knjiga: S. Čuk, Svetopisemski liki, Koper, Ognjišče 2016, 14.