Lepo jesensko vreme nam še dopušča zadnje izlete v slovenske gore. Tja je rad zahajal tudi Jakob Aljaž, čigar 180. obletnico rojstva smo praznovali letos poleti. Več o njegovem delu za večno kraljestvo in slovensko deželo v tokratni Prilogi, kjer boste lahko ugotovili, kako napreden je bil in kako velikopotezne korake je delal.

Smo v sklepni fazi zbiranja podpisov za razpis referenduma o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja. Z dr. Borutom Holcmanom smo govorili o nevarni nadutosti in izgubi človečnosti v sodobni družbi, o vrednotah, ki jih kot družba živimo ter tudi o dostojanstvu in sočutju. Ne manjka pa tudi navedenih razlogov, zakaj je treba biti proti takšnemu zakonu. 

Po Dirki po Franciji smo še pred enim vrhuncem letošnje kolesarske sezone – svetovnim prvenstvom v Ruandi, kjer bo Tadej Pogačar poskušal obraniti naziv svetovnega prvaka, ko je zmagal prejšnje leto. Na pogovor smo povabili Marjeto in Mirka Pogačarja, Tadejeva starša, ki sta danes vpeta v širok krog kolesarskega dogajanja. V pogovoru sta spregovorila o vzgoji, šoli, veri ter o tem, kako je spremljati sina na njegovi kolesarski poti. 

Ob vstopu v mesec oktober, mesec rožnega venca, vas v rubriki Bohkov kot vabimo, da se pri domačem oltarju oz. v bohkovem kotu ustavimo kot družina tudi pri molitvi rožnega venca. V pomoč so razlage skrivnosti posameznih delov rožnega venca, tako da je vsebina lahko razumljiva tudi za otroke. 

Kako mladim približati nekaj domačega, ko pa jim tuje vedno bolje diši? Vzgoja za spoštovanje slovenske hrane, predvsem medu, je del izobraževanja od vrtca naprej. V Temi meseca smo med, propolis in druge čebelje pridelke predstavili na mladim zanimiv način. Upamo, da bodo namesto red bulla in čokolade raje sami namešali medeno limonado, za malico med testi pojedli jogurt z zrnci cvetnega prahu in pregnali utrujenost z matičnim mlečkom. 

V rubriki za fante in punce načrtujemo »odštekan« zmenek. V branje pa priporočam tudi Božjo matematiko, mlada družina namreč na obnovitveni kmetiji živi samosvojo zgodbo: kako lahko slediš svojim sanjam v veri in zaupanju, da nas Bog spreminja in nas uči na novo prepoznavati talente, za katere nismo vedeli, da jih imamo. 

V obletnici meseca se spominjamo Janeza Bitenca. Napisal je veliko skladb za otroke, ki so »ponarodele«. Številne smo prepevali v otroštvu. S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču, saj je uglasbil več pesmic na besedilo Berte Golob. Natisnjene so v zbirki pobarvank, ki jih je likovno opremila Silva Karim (Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Sveti Martin, Anton Martin Slomšek, Marija Pomagaj na Brezjah …). Izšle so v številnih ponatisih in prenovljenih izdajah.

Ob 60-letnici izhajanja naše revije smo vam pripravili kratek pregled izdaj, povezanih s to obletnico in odstrli nekaj načrtov knjižnih izdaj v prihodnosti. Na uredništvu menimo, da je najlepše in najboljše proslavljanje jubileja tako, da vam ponudimo nove, dobre knjige, ki jih boste lahko brali vi in z njimi obdarili svoje prijatelje.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 10 (2025), 4.

Rodila se je 3. januarja 1873, 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan, 30. septembra 1897 je umrla. Leto dni po njeni smrti so bili objavljeni njeni zapiski v knjigi z naslovom Povest duše. Njena glavna misel je “pot Božjega otroštva”, pot, ki pelje k Bogu tako, da se zaupno in brez pridržka prepustimo Božjemu usmiljenju kot se otrok prepusti ljubezni svojih staršev. V njenih zapiskih je živo čutiti pojmovanje Boga kot očeta. Pokazala je, kako je v malem svetu mogoče živeti veliko življenje. »V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« Leta 1925 je bila razglašena za svetnico, papež sv. Janez Pavel II. je potrdil njeno “malo pot Božjega otroštva” in jo leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.

Edina cerkev sv. Terezije Deteta Jezusa pri nas je župnijska cerkev Ljubljana - Kodeljevo (LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 99. 

ZGODBA

IZBRUHNILA JE V JOK

Prvi dan šolskega leta je mati peljala z avtom sina edinca v srednjo šolo v mesto, kjer bo stanoval v internatu.
Ko se je vrnila v prazen dom, je bruhnila v jok. Zavedla se je, da poslej njeno življenje ne bo več takšno, kot je bilo doslej.
Čez nekaj časa se je pomirila ob razmisleku, da bo po tej ločitvi lahko ljubila sina na bolj zrel način, bolj modro.
Odleglo ji je. Spoznala je, da mora zoreti v ljubezni do sina. Ne sme ga več ljubiti kot otroka, temveč kot dozorevajočega, odraslega človeka.

MISEL

O človeški zrelosti govorimo, ko postanemo osebno in čustveno trdni. Zrelosti ni mogoče doseči takoj, ampak postopoma. Z leti nabiramo izkušnje, se učimo in vzgajamo. Tako postajamo odrasli, zreli značaji.
Potem se znamo sprejemati takšne, kakršni smo z darovi in sposobnostmi, pa tudi z napakami in omejitvami.
Ko si kot zrele osebnosti ustvarimo pravo podobo o sebi, znamo sprejemati tudi druge takšne, kakršni so.

MOLITEV

Gospod Bog, vodi nas,
da postanemo zrele osebnosti.
Pomagaj nam
naše naloge vestno opravljati
in se z vsem srcem posvetiti službi tebi in ljudem.
Mnogi zgodaj nehajo zoreti
telesno se še razvijajo,
duhovno pa ostanejo na stopnji najstnika.
Vsak dan nam ponuja nove izzive,
da se ob njih učimo postajati boljši in modrejši
in tako postajamo tudi zrelejši.
Zrelost prinaša tudi modrost,
da sprejmemo, česar ne moremo spremeniti
in odločnost, da spremenimo tisto, kar moremo.
Tako zorimo za življenje pri tebi.
Spoznavamo, da sami tega ne zmoremo,
zato te prosimo, pridi nam na pomoč.

ISKRA

Nezrel razum skače od ene stvari k drugi, zrel razum pa izpelje stvari do konca.

Zakaj tudi če bi kdo med človeškimi otroki bil popoln,
pa bi mu manjkala tvoja modrost, ne bo nič veljal. (Mdr 9,6)

Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15,5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 137.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Če bi moral izbrati svoj idealni poklic, bi ... bil prijatelj. Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in kar mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več.
Bil bi prijatelj, in ne, da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka razlika, ki odloča, kakšno in kako dolgo bo naše prijateljstvo z nekom. Srečal sem že ljudi, ki so se pritoževali, da nimajo prijateljev. Kot iz topa sem vedno ustrelil: »Če hočeš imeti prijatelja, potem bodi najprej ti nekomu prijatelj.« A ko zdaj to razmišljam, vem, da bi moral temu še nekaj dodati. Če hočeš imeti prijatelja, ga nikdar ne boš imel. Imel boš molzno kravo, imel boš paznika, imel boš varuha, imel boš zabavljača, imel boš družbo, ne boš pa imel prijatelja. Ker prijatelja ni mogoče imeti. Biti moraš prijatelj. Dajati. Tvegati, da bo tvoja ljubezen izrabljena, da boš razočaran, da ljudje ne bodo hoteli biti tvoji prijatelji. Živeti kot človek, ki čaka. Sejati v njivo, na kateri je mnogo ptic – in ena izmed njih je tvoj prijatelj.
Se splača? Ne, ne splača se. In biti prijatelj se ne sme splačati, sicer bi prijateljstvo izgubilo tisto, kar je pri njem najbolj vrednega. Pa čeprav se nam zdi, da bi bilo tako nemogoče živeti. Je pa lepo biti prijatelj. Ne zato, ker nekoga imaš, ampak ker ima nekdo tebe.
Ne vem, če znam biti prijatelj. Večina ljudi, ki me pozna, bo rekla: »Ja, seveda znaš. Krasen prijatelj si.« In to bo rekla zato, ker sem družaben človek, ker imam toliko in toliko prijetnih sposobnosti, ker marsikaj znam in zmorem. Ampak to, ali sem res prijatelj, bi vedel šele takrat, ko bi mi bilo vse to odvzeto. Vedel bi, da sem prijatelj, ko bi grešil in bi prosil odpuščanja, ne da bi vedel, da mi bo gotovo odpuščeno. Ko ne bi mogel dati ničesar, samo svojo nemoč. Ko bi imel rad, vedoč, da mi tisti, ki ga imam rad, ne bo vračal ljubezni. Ko bi bil nekomu prostor za ljubezen.
Postati to je zame smisel življenja. Moje poslanstvo. To vidim, ker mi Gospod vsak dan več jemlje, vsak dan več, kdaj je to zame celo preveč. Včasih kričim, jezim se Nanj, včasih obupano sprašujem, zakaj. Ni odgovora. Samo moje življenje, s katerim zelo zelo počasi postajam nekdo. Upam, da – prijatelj.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 8 (2019), 90.

30. septembra goduje sv. Hieronim (345/7-419/20), ki nas s svojim ognjevitim značajem in ravnanji nagovarja: Nikar ne vlagajmo kislih kumaric!

Že v otroštvu sem bil naučen, da moraš v življenju »marsikaj požreti« in me je zato pogosto bolel želodec; krivično pač težko prebavimo – običajno v nas obleži, teži in se kisa. Potem nas seveda razjeda – ne le telo, pač pa tudi misel in srce. Da imam na srcu vse polno brazgotinic, mi je pojasnil kardiolog. In sem vedel, da je to od dogodkov, ki sem si jih vzel k srcu in so me prizadeli – tudi zato, ker srečujem tolike preobtežene. Jaz pa ne znam drugače, kot da poslušam ne le z glavo, pač pa tudi s srcem. Zato sem dodal k svojim večernim molitvam še prošnjo: »Gospod moje srce je šibko. Naredi odvodnico iz mojega tja k svojemu srcu – k tvoji Ljubezni; le ta zmore sprejeti vse stiske, ker je vsemogočna.«
Vsekakor ni dobro, če nosimo težo sami in zadržujemo v sebi, kar nas je prizadelo: shramba našega nezavednega se polni z nepredelanimi zakisanimi dejanji in dogodki. Prebuja se slabost in bolezen – pogosto pa to, kar v sebi »pacamo«, zavre in (iz)bruhne na plan. In so to očitki (v njih je očitno, kar je napačno v odnosu) in je to jeza in bes, ki lahko zanetita vojno ali pa nas v svojem zagonu končno preusmerita v drugačna ravnanja.
Pred leti sem sedel ob cerkvici sv. Hieronima na Nanosu in ob prebiranju pikrih zapisov tega svetnika razmišljal, kako izraziti ogorčenost, ne da bi pikal – zbadal in netil spor. V izbruhu potlačenih prizadetosti ni namreč nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbodemo tistega, ki nas je prizadel. Le na ta način mu lahko namreč sporočimo dovolj osebno in globoko, kako močno nas je zadelo njegovo ravnanje. Tudi tu se kaže, da si samo v 7% (tako pravi statistika) sporočamo osebno resnično z besedami, vse drugo pa z ravnanji – in ranjeni ranimo. Mnoga maščevanja nam sicer dragim osebam so samo sporočanja, kako nas je ‘zadelo’ njihovo početje. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me ... in je globoka medosebna poškodovanost še edina resničnost.
Iz lastnih izkustev zato priporočam:
1. Popolnost išči le v Bogu: duhovno ravnovesje (molitev, maša – ko je Bog v evharistiji na dotik naši stvarnosti) je nujni predpogoj ravnovesja v čustvovanju – sprejemanja bližnjih v realnosti njihove zgodbe! Sobivanje ni v dokončnosti – dovršenosti, pač pa v nenehnem preraščanju.
2. Ker se imamo radi in cenimo iskrenost, si povemo, kako se doživljamo – tudi ko si gremo na živce. Najbližji si pač najpogosteje hodimo po živčkih. Ko si zaupamo svojo doživljajsko resničnost, se napetost sprosti, sicer zagrmi. Način pogovora naj ne bo nikoli: »Ti si kriv, ker ...,« pač pa: »Tvoje ravnanje sem doživel ...« Odnos lahko zmaga le v medsebojnem razumevanju ozadij, sprejemanju in sočutju.
3. Ko pridemo skupaj iz šole, službe ..., si povejmo svojo doživljajsko resničnost: kaj me je v odsotnosti prizadelo, kaj nasmejalo ... Čas, ko se družina snide, je svet čas! Ne umikaj se takoj k opravkom, ker se ‘sporočanju’ ne moremo izogniti – če stiske ne izrazimo ‘kulturno’, jo bomo sporočali z nerazpoloženjem, pikrostjo, tečnarjenjem ... Dajmo ven, kar nas je prizadelo – »šimfajmo« toliko časa, da bomo lahko zadihali, se sprostili, celo nasmejali – takrat smo zmagali. Če bomo povedali svojo resničnost domačim in bomo slišani, bomo lažje sprejemali realnosti svojega življenja.
4. Če čutiš, da bi moral tistemu, ki te je prizadel, to tudi povedati, ti svetujem: napiši mu pismo. Izrazi naslovniku, ki te je ranil, vse, kar ti leži na duši. Samo pisma nikar ne oddaj isti dan! Ker si dal iz sebe, kar te teži, se boš umiril, spočil in dobro naspal. Naslednji dan ponovno preberi napisano. Sam nisem do sedaj odposlal še nobenega pisma svoje prizadetosti. Če misliš pismo kljub vsemu odposlati, ga prej pokaži osebi, ki je duhovno, čustveno in intelektualno vredna, da ti pove svoje mnenje. Sv. Hieronim je verjetno nekatera pisma odposlal takoj in so zato tako žolčna.
5. Poišči si modrega spovednika in najboljšega duhovnega svetovalca (ena izmed njegovih odlik je, da ne dopušča navezovanja – duhovna povezanost, ni čustveno ‘šlepanje’). Duhovni svetovalec je v konfliktu med dvema božji mediator – zastopa Tretjega (Boga), zato ni nikoli samo na strani enega. Napetost med dvema (ta je v življenju neizbežna) uporabi v korist: za rast odnosa. Brez konfliktnih situacij bi se ‘zasmradili’ v ustaljenosti. Napetosti spravljajo odnos v pogon in so, ob spremstvu dobrega duhovnega očeta, v odlično priložnost za preraščanje.
Ker sem že prekoračil določeno mi dolžino prispevka, naj vam za konec samo še povem, da bom letos vložil kar precej kislih kumaric. Pomladi sem prekopal ledino in prvič v življenju imam svoj vrt. Kumarice bogato rodijo. Toda, v kozarce bom vlagal ta prave kumarice in ne v sebe tistih (vsaj upam tako), o katerih je tekla misel. Pa srečno!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2011, str. 36

Ne zameri, da te naslovim tako prešerno, tako kot je Prešeren naslovil svojega nesrečnega in prezgodaj preminulega prijatelja Andreja Smoleta. Nikar ne misli, da se imam zavoljo tistih nekaj stihov, ki jih od časa do časa sklepljem, za pesnika. Nikakor. Že res, da sem na svoje rimane besede silno ponosen in da jih rade volje zrecitiram kakemu nič hudega slutečemu poslušalcu, a se vendarle zavedam, da se Čušin ne rima s Prešeren.
Se mi pa kar sama od sebe vsiljuje bratska primerjava med teboj in Smoletom.
Kot prvo: oba sta bila krščena za Andreja. Dobro, vem, da bo marsikdo zamahnil z roko in rekel: »Pa kaj? A sploh veš, koliko je Andrejev?« Vem, vem. Ne nazadnje sem v otroških letih z veseljem prebiral knjigo Polonce Kovač: Andrejev ni nikoli preveč. Pa še res je! To namreč, da Andrejev ni nikoli preveč. Seveda, če so take sorte kot vidva. A so še drugi zanimivi podatki, ki vaju – vsaj v moji glavi – postavljajo v soroden kontekst, namreč – kot drugo: Oba sta videla precej sveta. Smole, kot je zapisal Prešeren: Nemško, Francosko, Britansko, jasno nebo italijansko in Švajca visoke gore, kar za užitka in zabave iščočega boema morda niti ni toliko, a za tiste čase vseeno kar precej, pa vendar ga ti, pobožna in posvečena duša, prekašaš, saj si večji del svojega življenja premisijonaril na eksotičnem Vzhodu: na Kitajskem, Makau, Južnem in Severnem Vietnamu, Hongkongu in Tajvanu.
Kot tretje: Obema se je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži, če si stihe spet sposodim pri Prešernu. Smole je tako komaj štiridesetleten umrl na svoj godovni dan, ti pa, ljubi moj bratec, več kot še enkrat starejši na svoj rojstni dan.
Kot četrto moram pa kar iskreno priznati, da je na tem mestu mojemu bratskemu primerjanju enostavno zmanjkalo tal pod nogami. In ta občutek je, ljubi moj bratec Andrej, še kako dobro poznan tudi tebi, saj ti je nekoč kot mulcu, ko si brodil po Krki, prav tako zmanjkalo tal pod nogami, da si se začel utapljati. Tistega dne se nisi naučil zgolj plavati, ampak si se naučil tudi pomembne življenjske lekcije, ki ti je prišla prav kar nekajkrat v tvojem razburljivem misijonskem življenju. Recept za rešitev iz rečnih in iz življenjskih valov je namreč enak: »Brcaj, mahaj … pa boš splaval!«
Čeprav si po priimku majcen, si vse prej kot to in v življenjskih preizkušnjah si se izkazal za velikega. Tvoj življenjepis se bere kot scenarij za film. Kaj vse si na svoji misijonski poti počel, česa vsega si se lotil, kaj vse te je doletelo in kam vse te je neslo … Preveč za eno samo življenje.
Ni te obšla vihra svetovne vojne, čeprav si misijonski križ prejel že na veliki šmaren leta 1935 in mesec dni kasneje z ladjo odplul iz Trsta, a tudi Kitajski, kamor si se namenil, vojna ni prizanesla. Po koncu vojne pa je bilo še huje, saj so oblast prevzeli Maovi komunisti. Nekaj časa si jih lahko vodil za nos: s svojim znanjem ruščine, ki je bila takrat razumljivo popularna v državi, si postal profesor, dvorano v šoli, katere ravnatelj si bil, pa si dvoumno poimenoval Dvorana Velikega Vzgojitelja in če je prišla državna inšpekcija, so na slikah na steni viseli Mao, Lenin in Marx, na hrbtni strani pa Jezus, Marija in Jožef. A dolgo ta farsa ni mogla trajati.
Lahko bi rekli, da si tako z odhodom od doma na Vzhod prišel iz dežja pod kap. Pa ne samo enkrat. Ko so te zaradi tvojega delovanja izgnali iz Kitajske, so te v Vietnamu pričakali novi spopadi, ki so razdelili deželo na južni in severni del. Svoje misijonsko poslanstvo si tako vršil najprej na jugu, potem pa še na severu. In čeprav si leta 1972 prejel državno odlikovanje za svoje delo, te je ta ista država leta 1976 nagnala. Malo si še vedril na Tajvanu, potem pa te je bolezen prisilila, da si se vrnil domov in svojo pot sklenil, kjer si jo pravzaprav začel – na Rakovniku, takrat pred petdesetimi leti kot učitelj in vzgojitelj, zdaj na stara leta pa kot preizkušen duhovni voditelj in spovednik.
Ljubi bratec Andrej! Umrl si – kot že zapisano – na svoj rojstni dan, ki je hkrati smrtni dan Male cvetke, svete Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, ki si jo nadvse čislal in častil in ki si nebes ni predstavljala kot večni počitek, ampak kot večno akcijo. Zmotno bi bilo torej misliti, da tam v nebesih sedita skupaj. Vidva še vedno delata skupaj.
Obilo žegna za god, pa ga pošlji še nad Slovenijo, ki postaja vse bolj misijonska pokrajina.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 9 (2023), 98.

»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki. Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Med Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

Sv. Hieronim se je rodil okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.
Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.
Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.. (sč)

Na sliki: Tomaž Perko, sv. Hieronim, oltarna slika, p. c. sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos).

Na Slovenskem je sv. Hieronimu posvečenih devet cerkva (ena je župnijska, osem je podružničnih). Šest jih stoji v koprski, dve v ljubljanski in ena v celjski škofiji.
Na ozemlju Škofije Koper, pretežno v njenem južnem delu, je sv. Hieronimu posvečenih kar šest podružničnih ali romarskih cerkva. Zato smo v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želeli v večjem številu obiskati vse naše njemu posvečene cerkve in s tem nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo. Povsem verjetno pa je tudi, da smo kje resnično stopali tudi po poti, po kateri je nekoč stopala tudi Hieronimova prašna noga. Tudi nam in naši pobožnosti do sv. Hieronima namreč veljajo besede, ki jih pisec pisma Hebrejcem posveča svojim naslovljencem: 'Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam govorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različni tuji nauki naj vas ne zavajajo!' (Heb 13,7-9). Vsega naštetega se namreč lahko učimo tudi od sv. Hieronima: Goreče ljubezni do Božje besede, zvestega upanja do konca, žive in globoke vere v Boga in Cerkev. Tudi on je namreč, kakor pravi Sirah o kralju Salomonu, 'izlival modrost kakor Nil!' (Sir 47,14).
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in na zadnjo nedeljo v septembru, od vigilije pred belo nedeljo v aprilu do vigilije pred godom sv. Hieronima, ki je 2019 bila na zadnjo nedeljo v septembru. Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel naša pričakovanja, saj ni bilo tako malo niti tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. Resnično, kakor pravi kralj David v psalmu (122,1-2: 'Veselil sem se, ko so mi rekli: V hišo Gospodovo pojdemo! In naše noge so stale že pred tvojimi vrati, Jeruzalem!') (koprski škof Jurij Bizjak)

več o shodih:

Sveti Hieronim in naš čas. Zbornik. Urednik Rafko Valenčič. Koper: Ognjišče, 2020.

ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.

Kratka predstavitev Hieronimovih cerkva:

– podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos) - stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra


– podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami (žup. Knežak) - je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja.




– podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje (žup. Prem) - je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. 








– župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških Brdih - omenjena 1505, po prvi svetovni vojni uničena, obnovljena in povečana - ostal je baročni oltar, oltarna slika (sv. Hieronim s Svetim pismom v roki, sv. Avguštin, nad njima Mati Božja z Detetom) je iz leta 1714 (1939 preslikana), zvonik je ločen od stavbe (beneški slog - osnurtek arhitekt Jože Plečnik), leta 1956 povišan ...








– podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin (žup. Koper stolnica) - zgrajena leta 1738, do konca druge svetovne vojne je bila v privatni lasti ... nad zahodno, trikotno fasado je zvonik na preslico. Pod njim je vrezan križ, skozi katerega v notranjost proseva svetloba, pred fasado je vhodna lopa na betonskem podstavku, z dvema zidanima stebroma. Sliko svetega Hieronima je obnovila slikarka Mira Ličen. Cerkvica je bila prvič obnovljena 1982 (oče Bojan), zadnjič pa leta 2012 (Jože Pegan).




– pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec (žup. Sočerga) - pravokotna stavba pokrita zdvokapno streho, ki je bila sprva zložena iz kamnitih plošč. Po podatkih iz leta 1886 naj bi bila cerkev leta 1883 restavrirana in blagoslovljena ter imela en zvon. Nastanek cerkve istrskega tipa, ki je tu regionalno pogojena, sodi v romansko dobo, Napol porušena in skoraj povsem izropana cerkvica je v Hieronimovem letu (2019) vendarle dočakala boljše čase. Na pobudo koprskega škofa Jurija Bizjaka je bila obnovljena streha in notranjščina.





– podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu (žup. Unec) - zgrajena v 16. stoletju kot protiturški tabor in prvotno zidana v gotskem slogu, prvič omenjena leta 1526. V zgodnjem delu zvonika je na prednji strani vzidana plošča z letnico 1796, ko so jo predelali v baročnem slogu. V cerkvi sta dva poznobaročna lesena oltarja.







– podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec (žup. Rovte) - prvič omenjena 1526, barokizirana je 1721. Okrog cerkve je nizko obzidje, kar verjetno dokazuje, da je cerkev služila kot tabor pred Turki. kip Matere Božje. Večina kipov je iz druge polovice 18. stoletja, v niši nad stranskim vhodom pa je starejši lesen kip Žalostne Matere Božje iz 16. stoletja. Zvon iz leta 1757.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem (žup. Vransko) - poznogotska cerkev iz prve polovice 15. stoletja (ostanki gotskih oken). V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja.





– cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino).
Izročilo in sledi povedo, da je cerkev sv. Hieronima stala tudi v Jagrščah na Cerkljanskem. Stavba je v ruševinah, kaj več podatkov o njej nimamo.

V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem.

Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju.

zbral in izbral Marko Čuk