Na vroč poletni dan se odpraviš k vodnjaku.
Sama.
Pet mož si imela. In ta, ki si zdaj z njim, ni tvoj mož.
Kdo ve, koliko otrok imaš ... s petimi možmi ... in s tem, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož. A k vodnjaku se odpraviš sama.
Vsi so žejni, vsa družina: ta, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož, in otroci ... njegovi in tisti od prej. Vsi so tvoji. In vsi so žejni.
Še živina je žejna.
In ti. Tudi ti.
A le ti vzameš vrč in se odpraviš k vodnjaku. Po vodo.
Vroče je. Poletje je. Poldne je.
Vse, kar diha in lazi, si je poiskalo zavetja v senci. In čaka. Trpi žejo in čaka.
Čakajo možje in ta, ki to ni ... Čakajo otroci ... Čaka živina ... Čaka družina ...
Vsi čakajo in pričakujejo ... le ti ne čakaš. Vzela si vrč in odšla k vodnjaku.
Nihče ti ne pomaga. Nihče ne ponudi pomoči. Kajti to je žensko opravilo. Ženska je ta, ki bo prinesla vode. Ženska ... žena ... mati ...

Feministke si že pulijo lase in pišejo pamflete!
Varuhinja človekovih pravic je razočarana in napiše protestno pismo predsedniku vlade.
Predsednik vlade v televizijskem nagovoru državljanom izrazi svoje nestrinjanje, razočaranje in ogorčenje nad stanjem v družbi, ki dopušča takšno izkoriščanje.
Poslanci v parlamentu ustanovijo dva odbora: enega za vodo in drugega za vrče, ter preiskovalno komisijo, ki naj ugotovi, kdo je popil zadnji požirek vode ... in tako v odborih kot v komisiji poskrbijo za potrebno in zakonsko zahtevano žensko kvoto.
Ko bo proti večeru sonce malo popustilo, se bodo na ulice zgrnili protestniki: vse mogoče in vsemogočne nevladne organizacije, ki jih financira vlada ... civilna, a žal necivilizirana družba ... društva in neformalna združenja ... ter vsi tisti, ki so za trideset srebrnikov ali manj, vedno pripravljeni nositi transparente in kričati parole ...
Zgodil se bo narod!

Ti pa vsega tega niti ne opaziš. Kajti vroče je in vodnjak ni tako zelo blizu.

Skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Moški bo že od izgona iz raja dalje hodil lovit in nabirat. Otroci bodo morda poskrbeli za drva in ogenj, medtem ko bo mož čuval stražo. Žena pa bo nosila vodo.
Morda se komu ne zdi lepo. In prav.
Morda se komu zdi, da se krši kaka konvencija.
Morda res ni po bontonu.
Morda bo kdo celo rekel, da se krši četrta božja zapoved. Morda bo kdo pomislil, da se krši celo prva in največja ... tista o ljubezni do bližnjega ...
Morda.

A skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Mati je ta, ki prinese vodo svoji družini. Da pijejo mož in otroci.

Kaj vse drugega se s to vodo še zgodi ... kaj se z njo dela: pere, pomiva, čisti, riba, umiva, splakuje ... pa je stvar bontona in konvencij in zapovedi – tako prve in največje, kot tudi četrte in vseh drugih – in ne nazadnje tudi in predvsem ljubezni! Predvsem ljubezni!

Kajti ko se na vroč poletni dan odpraviš k vodnjaku ... sama ... je tam Nekdo, ki ti reče: »Daj mi piti!«
In čeprav veš, da so doma žejni ... da čaka družina ... da čaka živina ... čakajo otroci ... in čaka mož, ki to ni ... Čeprav te tudi Ta, ki te je prosil vode, le opazuje in ti ne pomaga zajeti ... zajameš in mu daš piti!
In Ta, ki je pil ... Ta, ki te je prosil vode ... ne reče ne “Hvala!” ne “Koliko sem dolžan?” ...
Reče: »Jaz ti bom dal piti. Žive vode. In nikoli več ne boš žejna. Ne ti ne tvoji otroci ne tvojih pet mož, ki si jih imela, ne ta, ki si z njim in ni tvoj mož!«
In niti za hip ne pomisliš, da je blazen ... da mu je sonce stopilo v glavo ... da mu je sonce stopilo možgane in tisto malo razuma, ki ga premorejo možje ... Rečeš le: »Daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat!«
In res ni pomembno, ali si rekla to zato, ker si utrujena od dela in skrbi, ali ker te boli telo zaradi teže vrča in teže življenja ... ali si morda ujela odblesk sonca v Njegovih očeh ter spoznala, da ni le odblesk temveč Sonce samo ... ali si morda rekla to zato, ker si mu res verjela ...
Res ni pomembno, da nisi niti slutila, da Ta, ki ti ponuja živo vodo, vodo spreminja v vino in vino v kri ...
Pomembno je, da si sprejela dar, ki ti Ga je ponudil.
Kajti sprejela ga nisi le zase, temveč za vse, ki jim daješ piti. Sprejela si dar za moža, ki to ni ... za otroke ... živino ...

... pa tudi za feministke in varuhinjo človekovih pravic, za predsednika in parlament, za poslanke in poslance, za vsa združenja in društva, za organizacije in civilno družbo, za protestnike in ženske kvote ...

Sprejela si Dar Življenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

PreljubiNe bom ti povedal nič posebej novega, če rečem: Vsak dan je pomemben!
Čeprav je čas izmuzljiv in še kako podvržen relativnosti občutij in počutij, in čeprav sam trdno verjamem, da časa ni, da ne obstaja, ter da obstaja le večnost, prav zaradi slednjega (obstoja večnosti torej), trdim: Vsak dan je pomemben! En dan več, je pravzaprav en dan manj! Vsak dan torej šteje!
Pa vendar smo si ljudje naredili nekatere dneve za bolj pomembne od drugih. In mesec marec z njimi ne skopari. Dva najpomembnejša stojita v njegovem začetku in koncu, in čeprav oba v svojem bistvu in na videz govorita o isti temi, se v svojem bistvu in na videz močno razlikujeta in si v današnji (politični) stvarnosti morda celo nasprotujeta.
Prvi, ki v naši družini velja le za praznik, je Dan žena: dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. A z vsem dolžnim spoštovanjem do zgodovine, ki so jo v veliki večini, če ne kar v polni meri, pisali in krojili moški, in kljub tveganju, da me razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti ... skratka borci za pravice vsevprek označijo za konzervativnega patriarhalnega mačista, je zame vsa enakopravnost spolov zajeta v Genezi, ki pravi, da »bosta eno meso«. Moški in ženska namreč. Oziroma »človek in njegova žena«, če sem še bolj natančen. Kasneje pa to sveti Pavel lepo pojasni Efežanom, da »vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje. Zato naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo, kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.«
Drugi pa je v naši družini velik svetek, Materinski dan: dan, ki časti žensko ne zaradi njene enakopravnosti, ki ji nedvomno pripada že iz Rajskega vrta, temveč zaradi njene posebnosti in neponovljivosti. Dar materinstva je nekaj, kar možaki lahko le opazujemo. In da smo si na jasnem: ne govorim o materinstvu kot zgolj sposobnosti in volji rojevanja, temveč kot edinstvenem daru nežnosti, ki ga premorejo le ženska bitja. Na dan Gospodovega oznanjenja je Marija izrekla svoj Zgodi se, ki ga je za njo povabljena ponoviti sleherna ženska, pripravljena sprejeti svojo odrešenjsko (žensko) vlogo v tem »neodrešenem« (moškem) svetu.
A pri vsej množici pravic, za katere so se ženske skozi stoletja borile, so se mnoge sodobne ženske najhitreje odrekle prav svoji edinstveni pravici do materinstva. Ki pa jo, pravico do materinstva namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
A zdrav razum je izginil s tega našega ljubega planeta, kot sveti Jožef iz evangelijev: Kar na lepem in brez pravega razloga. Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, zateciva se prav k njemu, svetemu Jožefu, ki prav tako goduje v marcu, da nama izprosi modrost in željo po očetovstvu. Ki pa spet ni vezana le na otroke, ampak na življenje samo.
In prav življenja ti v mesecu prebujajoče se pomladi želim v dobri,
potlačeni potreseni in zvrhani meri.
In pomni: Vsak dan šteje!
ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Prva cerkvena zapoved veleva: »Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni.« Duhovnikov je vedno manj in vedno več je (bo) župnij brez nedeljske maše. Kje vidite rešitev problema? (Ana)
Rešitev nakazuje Zakonik cerkvenega prava (1983), ki prve cerkvene zapovedi ne odpravlja, ampak določa, da so verniki ob nedeljah in zapovedanih praznikih dolžni udeležiti se maše, vzdržijo pa naj se tudi tistih opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje ter veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben telesni in duševni počitek (kan. 1247). Zakonodajalcu so znane tudi težave, ki jih omenjate, zato pravi: »Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila Božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ali na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 50

Kristus naj bo z menoj,
Kristus pred menoj,
Kristus za menoj,
Kristus v meni,
Kristus pod menoj,
Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni.
Kristus na moji levi,
Kristus, kjer sedim,
Kristus, kjer vstanem.
Kristus v srcu vsakogar, ki misli name,
Kristus na ustnicah vsakogar, ki govori o meni,
Kristus v vsakem očesu, ki me vidi,
Kristus v vsakem ušesu, ki me sliši.

Napis na naprsni ploščici sv. Patrika