V Svetem pismu so od angelov po imenu predstavljeni samo trije Božji poslanci s posebnimi nalogami: Mihael, Gabriel in Rafael, zato jim pravimo nadangeli. Nadangela Mihaela (“Kdo kakor Bog?”) najpogosteje upodabljajo kot bleščečega vojščaka, ki stoji na glavi zmaja-satana in ga peha v peklensko brezno. Prerok Daniel imenuje Mihaela ‘velikega kneza’, ki je zavetnik izraelskega ljudstva in se zanj bojuje; v Novi zavezi pa je prikazan kot angel Jezusovega občestva, njegove Cerkve kot dedinje starozaveznega izvoljenega ljudstva. V tej vlogi nastopa v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma, kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli doseže sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je navdihovalo tudi znano molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Na nekaterih upodobitvah ima v rokah tehtnico, s katero po ljudski veri ‘vaga duše’. Po preureditvi svetniškega koledarja od leta 1969 skupaj z nadangelom Mihaelom 29. septembra častimo tudi nadangela Gabriela in Rafaela. (sč) (sč)

Na sliki: Sv. Mihael ‘vaga duše’, kip z oltarja v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov, Kranj - Drulovka/Breg.
 

Sv. nadangelu Mihaelu je pri nas posvečenih 66 cerkva: 27 ž., 39 p. in 5 kapel. V LJ nadškofiji naštejemo šest ž. c.: Bloke, Dovje, Grosuplje (3),  Ljubljana - Barje (2),  Mengeš (1) in Rovte, poleg teh pa še deset p. c.: Završje (Dobovec), Zg. Duplje (Duplje), Samotorica (Horjul), Iška vas (Ig), Kranj - Drulovka/Breg (sv. Mihael), Peške Kandrše (Peče), Jakovica (Planina/Rakeku, Moše (Smlednik), Dol (Sora) in Olševek (Šenčur) in kapelo v Sostrem (pokopališče). – V KP škofiji je devet ž. c. sv. Mihaela: Biljana, Gorenje Polje, Kamnje (5), Kobjeglava, Krkavče, Lokev, Skopo, Šmihel (4) in Tinjan, prav toliko (9) pa imajo tudi p. c.: Selo (Batuje), Erzelj (Goče), Šmihel (Hrenovice) (12),  Male Loče (Hrušica), Dol. Zemon (Ilirska Bistrica), Strmec (Log pod Mangartom), Šmihel (Šempas) (13), Lipa (Temnica) in Ljubinj (Tolmin); in dve kapeli: v Movražu in Izoli. – V NM škofiji so sv. Mihaelu posvečene tri ž. c.: Čatež - Zaplaz, Novo mesto - Šmihel (ovitek) in Šmihel pri Žužemberku (7), Mihaelovih pa je še 14 p. c.: Borovec (Banja Loka), Kompolje (Boštanj), Dol. Radulje (Bučka), Cerina (Čatež ob Savi), Nova Gora (Črmošnjice), Desinec (Črnomelj), Velika Goba (Dole/Litiji), Polom (Hinje), Papeži (Osilnica), Nova Gora (Poljane - Dol. Toplice), Vavpča vas (Semič), Dečja vas (Trebnje), Mali Gaber (V. Gaber) in Damelj (Vinica). – V MB nadškofiji so nadangelu Mihaelu posvečene tri ž. c.: Črešnjevec, Radlje ob Dravi (6) in Žetalah; p. c pa so v Framu (pokopališka) in Razvanjah (Hoče); imajo tudi dve kapeli: v Jarenini (kostnica) in v Libeličah. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Mihaela: na Pilštanju (9),  v Pišecah, Šmihelu nad Mozirjem (8) in na Vranskem (11);  p. c. pa so v Šmihelu (Laško) (14), Radmirju (Sv. Mihael), na Sladki Gori (Sv. Mihael) in v Stari vasi (Videm – Krško). – v MS škofiji je sv. Mihaelu posvečena ž. c. v Veržeju (10).  (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 9, str. 131.

Neki starejši mož je opazoval šest in sedemletne otroke pri igri. Vprašal jih je: »Kaj se igrate?«
»Vojno,« so mu rekli.
Bil je ogorčen: »Kako more biti kdo tako neumen, da se igra vojno? Saj menda vsi veste, da je vojna nekaj groznega. Zakaj se ne igrate raje mir?«
Otroci so se prenehali igrati. Stopili so skupaj in razpravljali. Spogledovali so se, nazadnje je eden od otrok vprašal: »Striček, kako pa se igra mir? Mi te igre ne poznamo.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Neki mož hoče obesiti sliko. Žebelj ima, nima pa kladiva. Sosed ga ima. Zato naš mož sklene stopiti do njega in si ga izposoditi. Tedaj pa se v njegovi glavi porodi dvom: kaj pa, če mu sosed kladiva ne bo hotel posoditi? Včeraj me je že pozdravil tako bežno. Mogoče se mu je mudilo. Toda morda je bila naglica samo igrana in ima kaj proti meni? Jaz mu nisem storil nič žalega; on si nekaj domišlja. Če bi se hotel kdo od mene izposoditi kakšno orodje, mu ga bi takoj dal. Zakaj pa ne? Kako moreš sočloveku odreči tako preprosto zadovoljstvo? Ljudje, kot je ta tip, nam grenijo življenje. Potem si še domišlja, da imam kaj proti njemu. Samo zato, ker ima kladivo. Zdaj mi je pa res dovolj. – In tako oddivja do soseda in pozvoni. Sosed mu odpre, toda še preden mu lahko reče Dober dan, ga naš mož nahruli: »Kar obdržite zase tisto vaše kladivo, capin!« (sč).

(...) Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?
Doma, kot so ga poznali naši starši, nad katerim sta lebdeli in bedeli očetova palica in materina ljubeča roka, prva je delila pravico in čuvala dom, druga pa je delila hrano in čuvala ognjišče, že zdavnaj ni več. Ne bom sodil, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki je bil večkrat tepen kot sit, ima popolnoma upravičeno drugačne poglede na vzgojo in življenje kot tisti, ki mu ni ničesar manjkalo, tudi ljubezni ne. A dejstvo je, da so naši očetje odvrgli palice, domove in stanovanja pa smo začeli zaklepati, naše matere pa so odkrile zamrznjeno hrano, ognjišče pa je zamenjal plinski štedilnik. In zdaj, ko smo že sami starši, nas prepričujejo da sta dom in družina »preživeta forma, ki v sodobnem svetu ne more več adekvatno opravljati svoje primarne funkcije« in nam zato kot prednostno izbiro ponujajo »partnerstvo«, kjer se bosta dva očeta ali dve materi bojda uspešneje spopadla s sodobnim starševstvom.
Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino:
»Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo olišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.« Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.«
Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so včasih naši predniki: Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za oblastnike! Za starše! Za duhovnike! Za mir! Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče večnosti.
Tega ti v letošnji jeseni v polnosti želim!

G. Čušin, Na začetku, Ognjišče 9 (2010) 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pastir Cerkve z veselim obrazom

(ob obletnici) »Papež Luciani je s smehljajem znal posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim obrazom, z vedrim obrazom, s smehljajočim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne zagreni src, ki ne toži in ne kuha zamer, ni jezna, ni nestrpna, se ne kaže na čemeren način, ne žaluje za preteklostjo, da ne zapade v zaostalost. Prosimo tega našega očeta in brata, ponižno ga prosimo, naj nam nakloni smehljaj duše, takšen smehljaj, ki je pristen, ki ne vara: smehljaj duše. Prosimo z njegovimi z njegovimi besedami tisto, kar je on sam v molitvi prosil: “Gospod, sprejmi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, z mojimi slabostmi, in daj, postanem tak, kot me ti želiš”.« To je zadnji odstavek homilije papeža Frančiška pri evharističnem slavju na Trgu svetega Petra v Rimu v nedeljo, 4. septembra 2022, med katerim je razglasil za blaženega svojega predhodnika Janeza Pavla I., ki je bil prvi pastir Kristusove Cerkve samo 33 dni leta 1978 in je šel v zgodovino kot “papež smehljaja”.

REVNI, TODA NASMEJANI
Ime mu je bilo Albino Luciani. Na svet je prišel 17. oktobra 1912 v vasi Forno di Canale (zdaj Canale d’Agordo) pri mestu Belluno v severni Italiji v družini Luciani. Oče Giovanni je bil vdovec in vnet socialist, zelo verna Bortola Tacon je leta 1911 postala njegova žena pod pogojem, da se poročita v cerkvi in da bo smela otroke krščansko vzgajati. Rodili so se jima štirje otroci, Albino je bil najstarejši, za njim sta prišla še dva dečka in deklica. Družina se je otepala z revščino, oče Giovanni je služil kruh kot zidar na občasnem delu v tujini. »Mama se je vedno znašla, da nismo bili lačni,« je povedal Edoardo, Albinov mlajši brat. »Imeli smo res lepo otroštvo in spremljal nas je nasmešek na ustnicah.« To veselje je izviralo iz močne in dejavne vere matere, tudi oče je otrokom dajal dober zgled s svojo delavnostjo. »Prvi katekizem, ki ga berejo otroci,« je kasneje zapisal Albino, »so starši sami.« Pri desetih letih je začutil v sebi Božji klic. Domači župnik je staršem svetoval, naj ga pošljejo v malo semenišče v Feltre. Mama je bila vesela, pa tudi oče ni imel nič proti. »Upam, da boš, ko postaneš duhovnik, na strani revežev kot je bil Kristus,« mu je pisal iz Francije. V semenišču je bil med najbolj podjetnimi. Učil se je z lahkoto. Po petih letih se je preselil v veliko semenišče v Bellunu, kjer je pripravo na duhovništvo nadaljeval s študijem bogoslovja. 7. julija 1935 je bil posvečen v duhovnika, naslednji dan je v svoji rojstni vas pel novo mašo. Prav malo časa je bil kaplan, potem pa se je vrnil v Belluno in postal podravnatelj bogoslovja in profesor, obenem pa je študiral in dosegel doktorat na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vrnil se je v domačo škofijo Belluno-Feltre in opravljal odgovorne naloge, nazadnje ga je škof imenoval za generalnega vikarja.

»NISEM TRDNEGA ZDRAVJA«
Ko se je rodil je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ga je babica takoj po porodu krstila. Tudi kasneje je večkrat bolehal. Proti koncu leta 1958 ga je papež sv. Janez XXIII. imenoval za prvega pastirja škofije Vittorio Veneto. Albino Luciani se je branil: »Sveti oče, nisem trdnega zdravja, imam težave z dihali.« Papež pa je odvrnil: »Škofija Vittorio Veneto je v hribih in tam je odličen zrak.« 27. decembra 1958 mu je v baziliki svetega Petra v Rimu podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo je vzel besedo HUMILITAS (Ponižnost), zapisano na grbu s tremi zvezdami – simboli treh Božjih kreposti: vere, upanja, ljubezni. Svoje vernike je nagovoril s pismom: »Dragi moji bratje, dragi moji verniki, bil bi zares nesrečen škof, če vas ne bi ljubil. Zagotavljam vam, da vas ljubim in ne želim nič drugega, kot da vam služim in sem vam na razpolago z vsemi svojimi skromnimi močmi ter z vsem, kar imam in kar sem.« Škofijo Vittorio Veneto je vodil enajst let z očetovskim srcem. Ko je šel v dom za ostarele, ni šel tja, da bi starim ljudem pridigal, ampak da se z njimi pogovarja. Pri njih je ostal dve do tri ure, šel od sobe do sobe, od postelje do postelje. Starim ženam je pripovedoval o svoji materi, vprašal jih je, kako jim je ime, koliko so stare.. Pogovarjali so se prostodušno in zaupno. Bil je tudi nadarjen časnikar. Znana je njegova knjiga Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma štiridesetim osebnostim iz zgodovine in književnosti, v katerih na prikupen način obravnava pereča vprašanja sedanjega časa. Sodeloval je na vseh štirih sejah drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in v svoji škofiji je skušal čim bolje uresničevati koncilsko prenovo. Zelo so ga mučila moralna vprašanja, posebej tista, ki zadevajo zakon in družino.

PREROKBA PAPEŽA PAVLA VI.
Po smrti beneškega patriarha kardinala Urbanija je papež Pavel VI. 15. decembra 1969 imenoval za njegovega naslednika Albina Lucianija. Vodstvo škofije je prevzel 8. februarja 1970. Ob svojem prihodu se je odpovedal slavnostnemu sprevodu z gondolami po Velikem kanalu. Kot na vseh svojih dotedanjih duhovniških postajah je tudi kot patriarh ohranil frančiškansko preprostost in skromnost. Posnemal je svojega predhodnika na sedežu svetega Marka – kardinala Angela Roncallija, kasnejšega papeža sv. Janeza Dobrega. Pomešal se je med ljudi, oblečen kot navaden duhovnik, da se jim je lahko čimbolj približal. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil. Ko je 16. septembra 1972 potoval na narodni evharistični kongres v Videm (Udine), se je ustavil v Benetkah. Pred očmi vse množice na Trgu svetega Marka je snel svojo rdečo papeško štolo in jo položil svojemu gostitelju okrog vratu. Mnogi so v tem videli ‘preroški znak’ in tega dogodka se je Janez Pavel I. spomnil v svojem prvem pogovoru. Povedal je, da zardel bolj kot tista rdeča štola. ‘Prerokba’ se je začela uresničevati, ko ga je papež 5. marca 1973 imenoval za kardinala. Ko je po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978 odhajal v Rim k pogrebnim obredom, zatem pa v konklave volit novega papeža, je ena od redovnic, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo, kot da nekaj sluti, rekla: »Prevzvišeni, upamo, da se boste vrnili.« Smeje je odvrnil: »Sestra, mar mislite, da bo 110 kardinalov izvolilo prav mene, zadnjega med vsemi? Seveda se bom vrnil!«

BOGATIH TRIINTRIDESET DNI
In prav njega, ki se je iskreno čutil “zadnjega med vsemi”, so kardinali 26. avgusta 1978 izvolili za naslednika Pavla VI.! Že pri tretjem glasovanju je zbral potrebno dvotretjinsko večino (75 glasov od 111 kardinalov volivcev). Znani brazilski nadškof Helder Camara je dejal: »Sveti Duh je navdihoval kardinale, da so izbrali pravega papeža za pravi čas.« Po izvolitvi, ki ga je presenetila, so ga vprašali, kakšno ime si bo izbral kot papež. Spomnil se je, da ga je Janez XXIII. posvetil za škofa, Pavel VI. pa ga je imenoval za kardinala in izbral si je ime Janez Pavel I. – prvi papež v zgodovini z dvema imenoma! Kasneje je povedal, da je s tem hotel povedati, da želi nadaljevati pokoncilsko prenovo Cerkve. Kmalu zatem se je prikazal v loži cerkve svetega Petra, pozdravil množico na Trgu, podelil svoj prvi apostolski blagoslov “mestu in svetu” ter prvi nasmeh, s katerim je osvojil srca vseh. Svoje poslanstvo prvega pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 3. septembra z mašo na Trgu svetega Petra, na katerem se je zbralo nad 300.000 ljudi, ki jih je prosil, naj ga podprejo z molitvijo. Govoril je v prvi osebi ednine in ne več ‘veličastne’ množine. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je neka deklica iz Benetk poslala kratko pismo: »Nisem zadovoljna, da si odšel, kajti takrat, ko sem te spoznala, na dan prvega svetega obhajila, mi je bila zelo všeč tvoja preprostost. Zdaj, ko si papež, ne morem storiti nič drugega kot da ti voščim dolgo življenje in da vedno ostaneš tako preprost in dober kot tisti dan.« Drugi del voščila tega otroka je papež zvesto uresničeval in osrečeval ljudi, s katerimi se je srečeval. Dobrota in preprostost sta žareli iz njegovega nasmeha. »Tudi če si gledal samo njegovo sliko, si ga takoj vzljubil: čutil si, kako te popolnoma osvaja, pripravljen si bil dati mu svojo ljubezen in mu do kraja zaupati,« je v imenu nas vseh lepo izpovedala sv. Terezija iz Kalkute.
Voščilo beneške deklice za dolgo življenje pa se ni uresničilo. Po skrivnostnih Božjih načrtih je bilo njegovih milostnih papeških dni samo triintrideset. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je ves svet 29. septembra 1978 zjutraj onemel ob novici, da se je papežu ponoči ustavilo srce. »Kako?! Saj je preteklo komaj triintrideset dni, odkar je bil izvoljen,« smo se spraševali. »Dovolj,« je odgovoril Bog, »da je z darovi, ki jih je prejel od mene, pričeval o moji ljubezni do vsakega izmed vas.« Ob času papeževe nenadne smrti je bil njegov brat Edoardo z delegacijo beneške trgovske zbornice v Avstraliji. Ko je zvedel zanjo, ga je tolažila beseda preroka Izaija, da so Božje poti drugačne od naših. Na vprašanje, kaj misli o 33 dneh bratove papeške službe, je odgovoril: »Mnogi so me že vprašali to. Trajalo je malo časa, vendar pa se mi zdi, da je svojo vlogo dobro odigral. V načrtih Božje previdnosti so tudi kratke vloge važne.«

BLAŽENI NASMEH
Kmalu po smrti papeža Janeza Pavla I. so z vseh koncev sveta prihajale prošnje, da se čimprej začne postopek za njegovo razglasitev za blaženega. 26. avgusta 2002, ob 25-letnici njegove izvolitve, je belunski škof Vincenzo Savio napovedal zbiranje dokumentov, potrebni za začetek postopka, v začetku junija 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov dala pozitivno mnenje, da se škofijski postopek lahko začne, kar se je zgodilo 22. novembra 2003. Potekal je na sejah na škofijskih sedežih, povezanih s Albinom Lucianijem duhovnikom, škofom, patriarhom in papežem: v Bellunu, Vittorio Venetu, Benetkah in Rimu. “V živo” so zaslišali 167 prič. 9. novembra 2007 so na redni seji Kongregacije za zadeve svetnikov gradivo pretehtali in zahtevali dodatne dokumente. Med novimi pričami je bil tudi papež Benedikt XVI. Domnevni čudež ozdravitve moža, ki je imel raka na želodcu, so izločili. Julija 2016 je iz Argentine prišlo poročilo o novem čudežu na priprošnjo Janeza Pavla I. Enajstletna deklica Candela Giarda je zbolela za hudim možganskim vnetjem in je umirala. Krajevni župnik, velik častilec Janeza Pavla I., je starše deklice in vse svoje vernike spodbudil, naj otroka priporočijo njemu. 23. julija 2011 je deklica zapustila bolnišnico popolnoma zdrava. Zdravniška komisija je soglasno potrdila čudež. 13. oktobra 2021 ga je potrdil tudi papež Frančišek, ki je svojega ljubljenega prednika 4. septembra 2022 med evharistično daritvijo na Trgu svetega Petra razglasil za blaženega. Izrekel je bogoslužni obrazec beatifikacije, ki določa, da se spomin novega blaženega obhaja 26. avgusta, na obletnico njegove izvolitve za papeža. Tedaj se je na pročelju bazilike sv. Petra prikazala podoba “papeža smehljaja”, ki ga je na gobelinu naslikal kitajski umetnik Yan Zhang. Blaženi nasmeh Janeza Pavla I. je razveselil množico na Trgu in milijone ob televizorjih.

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.