(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«

Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbo, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral ‘a prima vista’, brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!«

Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, Človek ponosa in delavnosti. »Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrala, vendar sem bil vedno drugi najboljši.« Tako se spominja Michael Kelly, irski tenor, ki je pel na praizvedbi Figarove svatbe.

Mozartov družinski izvor pa sploh ni skrivnosten. Mozarti so bili rokodelci, katerih družina sega do 14. stoletja. Priimek so pisali na različne načine: Motzhard, Motzharth, Muzard, Mazar, Mosar. Od vseh skladateljevih prednikov najbolj izstopa njegov oče Leopold, ki je bil njegov 'manager’ in edini učitelj. Rodil se je kot sin knjigoveza v Augsburgu. Najprej se je odločil za duhovništvo, potem pa je presedlal h glasbi in postal violinist v orkestru salzburškega knezonadškofa. Čeprav je bil kar plodovit skladatelj 25 simfonij ter precej skladb cerkvene in komorne glasbe, je bilo njegovo veselje predvsem v poučevanju. Njegovo najboljše delo je zelo upoštevan priročnik za violiniste.

Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.

Ko je bila Nanneri stara šest let, jo je oče začel učiti klavir. Celo sestavil je majhno zbirko skladb za začetnike in jo imenoval Nannerlin album. Potem ko je eno leto poslušal Nannerlino vadenje, je tri leta stari brat splezal na stol in začel pritiskati akorde. Wolferl je odkril svoj poklic, z njim pa tudi Leopold in Nannerl. Leopold je počakal še celo leto, da je začel s poukom glasbe svojega štiriletnega sina. Sin pa je počakal še eno leto, preden je zapisal svojo prvo skladbo v Nannerlin album. Ludwig Kóchel, nemški botanik, ki je leta 1862 prvi objavil kronološki seznam Mozartovih del, je dal temu 16-taktnemu Menuetu v G-duru in še petim podobnim skladbam slovesno oznako: ‘K 1’.

Čez eno leto se je Leopold odpravil v München in na Dunaj, da bi pokazal svoja učenca svetu. Ne brez ponosa je s poti pisal svojemu prijatelju v Salzburg: »Ves svet govori o nas. Njeno veličastvo nas je sprejelo z izredno naklonjenostjo. Wolferl je skočil v njeno naročje, jo objel in vroče poljubil.« Žal Leopoldovo pismo ne omenja naslednjega dogodka, ki je še dolgo postal del tako imenovane Mozartove legende. Cesarica Marija Terezija je dovolila Mozartu, da se je igral z njenimi otroki. Ko je pri igri Mozart padel, ga je tolažila mlada princeska Marija Antonieta. V zahvalo je Mozart rekel bodoči francoski kraljici: »Ko bom velik, se bom poročil s teboj.«

Salzburški knezonadškof je bil širokogruden in razumevajoč, zato je dovoljeval svojemu ambicioznemu violinistu, da si je jemal neplačane dopuste. Tako je Leopold Mozart naslednjega leta začel novo turnejo, to pot po Zahodni Evropi.

Ko sta se leta 1766 vrnila v Salzburg, je bil Wolferl star deset let. Od teh je preživel tri in pol kot potujoči glasbenik brez prijateljev svoje starosti. Nikdar ni stopil v šolo. Leopolda so večkrat kritizirali zaradi njegove nenavadne vzgoje. Vendar se zdi, da so bili vsi štirje Mozarti eden z drugim zelo povezani, Wolfgang pa je ljubil takšno življenje. Če je bil Leopold nekoliko samodržca, ki je organiziral vsako stran Wolfgangovega življenja, pa je le bil ljubeči oče. Ni bil le Wolfgangov glasbeni učitelj, ampak ga je učil tudi branja in računanja. Vpeljal ga je v francoski, angleški in italijanski jezik, hkrati pa ga uvedel v svet. Leopold je jemal kot religiozno dolžnost nalogo, da razvije izjemne darove, ki jih je opazil na sinu. tej nalogi je podvrgel vse svoje življenje. Nekoč je dejal: »To je moja dolžnost pred vsemogočnim Bogom!«

‘Čudežni otrok’ v Italiji

Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«

Mozart je očaral Italijo, Italija pa njega. Pozneje je izjavil: »Nikoli nisem bil deležen tolike časti in nikoli nisem bil tako priljubljen.« Papež je imenoval 14letnega mladeniča za viteza zlate ostroge. Po več kot enoletnem bivanju v Italiji sta se Mozart in njegov oče vrnila v Salzburg. Njegovi življenji je prizadela in hkrati spremenila smrt širokogrudnega salzburškega knezonadškofa Sigismunda Schrattenbacha (nečak ljubljanskega nadškofa istega imena). Nasledil ga je Hieronim Colloredo, ki ni dovoljeval odhodov. Leopold je že dolgo upal, da bo nekoč postal kapelnik na salzburškem dvoru, vendar ga je Colloredo, sam kar dober violinist, spregledal. Nastavil pa je 16-letnega Wolfganga na nižji vlogi koncertnega mojstra za 150 guldnov letno. Čeprav je v štirih letih napisal kar deset maš, je kljub temu postajal vedno bolj nemiren in nezadovoljen.

Leopold se je odločil, da bi moral Wolfgang iskati srečo v Parizu, ki je bil tedaj kulturna metropola Evrope. Mozartu ni ugajalo ne mestno življenje ne njegova nabuhla glasba, vendar je pristal na potovanje, in sicer v materinem spremstvu. Ko sta z materjo dospela v Mannheim, se je Mozart prvič v življenju globoko zaljubil. Njegova izvoljenka je bila 16-letna Aloysia Weber, prikupna in nadebudna sopranistka. Bila je ena od štirih hčera neuspešnega pevca, ki je zaokrožal družinske dohodke z najemanjem sob. 21-letni Mozart je začel pisati arije za Aloysio in jo učil, kako jih mora peti. Menil je, da ima Aloysia ljubek in čist glas. Namesto da bi šel v Pariz, je hotel spremiti Webrovo družino na turneji po Italiji.

Ko je Leopold zvedel za sinovo željo, je bil besen. Sinu je odločno napisal: »V Pariz in to takoj!« Tako se je kot je mislil začasno poslovil od Webrovih in spremil mater v Pariz. Tam je preživel kar šest mesecev in ni dobil boljše zaposlitve kot službo organista v Versaillesu, ki jo je kljub očetovemu nagovarjanju odklonil. Vse njegovo pariško bivanje je bilo zaznamovano z materino boleznijo. Dne 3. julija 1778 je očetu pisal, da je mati zelo bolna in da je v božjih rokah. Šele 9. julija mu je ponovno pisal in priznal, da je 3. julija mati umrla. Pisal mu je: »Zadosti sem trpel in jokal, toda kaj je pomagalo? Tako sem poskusil potolažiti sam sebe. Prosim, da tako storite tudi vi, moj dragi oče!«

V tem času je Mozart napisal nekaj precej konvencionalnih skladb, med drugim tudi Simfonijo št. 31, imenovano tudi ‘Pariška’. Nekoliko bolj odražata njegovo duševno stanje dve sonati, in sicer klavirska sonata v A-duru in violinska sonata v E-duru. Potem ko je v Parizu pokopal mater, se je vrnil v Nemčijo. Ustavil se je, da poišče Webrove na njihovem novem stanovanju v Münchnu, kjer je Aloysia dosegla kar precejšen uspeh kot operna pevka. Takoj mu je dala vedeti, da ji njegovo dvorjenje nič ne pomeni. Ko so jo čez nekaj let vprašali, kako je mogla odkloniti največjega glasbenega genija svojega časa, je odgovorila: »Nisem vedela. Bil je tako majhen človek.«

Na očetovo prigovarjanje je nadškof Colloredo ponovno sprejel Wolfganga v službo kot dvornega in stolnega organista. Tako je Mozart ponovno pisal cerkveno glasbo, med drugimi tudi znamenito Mašo kronanja. Vendar sta bili največji deli tega obdobja opera Idomene/ in Koncertantna simfonija za violino in violo, namenjeni drugim gospodarjem. Nadškof Colloredo je imel Mozarta za neposlušnega služabnika, ta pa mu je tudi primerno vračal. Nekoč sta se prerekala o nepomembni zadevi z Dunaja. Mozart pripoveduje, kako mu je nadškof zavpil: »Tam so vrata! Nočem ničesar več imeti s takšno barabo!« Mozart pa mu ni ostal dolžan in odvrnil: »Jaz pa z vami ne!« Nadškofovi služabniki so petkrat zavrnili Mozartovo prošnjo za odpust iz službe. Končno je nadškofov komornik odstavko sprejel in prikazal značilen primer razmerja med umetniki in njihovimi gospodarji. Z brco v zadnjico je Mozarta pognal skozi vrata!

Dunaj ‘obljubljena dežela’

Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«

Leopold je kmalu zvedel za vznemirjajoče novice, da je Konstanca postala Mozartova ljubica in da jo misli poročiti. Mozart je to zanikal in zaskrbljenemu očetu zapisal: »Nisem zaljubljen vanjo. Ko mi čas dopušča, greva ven, vendar se moje misli ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Bog mi ni dal mojega talenta, da bi se navezal na ženo in zapravil svojo mladost v norčijah.« Drugačne zadeve so bile njegove skladbe, predvsem opera Beg iz Seraja (1782), ki je postal njegov prvi veliki operni uspeh. Vendar je Konstancina zaskrbljena družina prisilila Mozarta, da je podpisal listino, s katero se zaveže, da se bo v treh letih poročil s Konstanco ali pa bo moral plačati letno odškodnino 300 guldnov. Vendar piše Mozart očetu, da je Konstanca dokument raztrgala. Nakar mu je oče odgovoril: »Dragi Mozart, ne potrebujem nobene pisane besede, verjamem, kar mi ti poveš.«

Le teden prej je Mozart prvič prosil očeta dovoljenje za poroko oziroma je priznal, da ima takšne načrte. Nekoliko naivno mu piše: »Glas narave se oglaša v meni tako močno kot pri drugih, morda celo glasneje kot pri močnejših postavah. Preprosto ne morem živeti tako, kot živi večina mladih v današnjih dneh. Prvič imam globoko versko prepričanje; drugič imam prevelik občutek časti, da bi zapeljal nedolžno mladenko; tretjič preveč se bojim bolezni in skrbim za svoje zdravje, da nisem nikoli imel takšnih razmerij z nobeno žensko.«

Sicer pa pravi, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njegovo imovino, za njegovo perilo in obleko in tako naprej. Po njegovem mnenju ima Konstanca dovolj zdrave pameti, da bo mogla spolniti svoje dolžnosti kot žena in mati. Ker se je Mozart bal, da bi njena družina razdrla zaroko, se je 4. avgusta 1782 poročil s Konstanco. Naslednji dan je prišla očetova godrnjajoča privolitev.

Od tega trenutka dalje se je Mozart vseh devet let, ki jih je še preživel na Dunaju, popolnoma posvetil glasbi. Mozartovo življenje in njegova glasba sta postala eno. Njegova glasba je bila njegovo življenje. Nikoli več ni šel na daljše potovanje Izven države, nikoli več se ni zaljubil. Preprosto: sedel je in delal, komponiral in izvajal. Ob tem je očetu pisal: »Moram pisati z največjo naglico, kakor da je že ppl šestih, jaz pa sem povabil ljudi na koncert ob šestih. Sicer pa imam , toliko dela, da večkrat ne vem, ali stojim na glavi ali na petah. Vse dopoldne sem poučeval do dveh, ko smo kosili. Tako je večer edini čas, ki mi ostane za komponiranje. In še takrat se ne morem zanesti, ker me večkrat povabijo, da jim izvajam koncerte.«

O teh koncertih je Mozart menil: »Ti koncerti so zlata sredina med preveč težkim in preveč lahkim. So pa zelo briljantni, ugajajo ušesom, ne da bi postali vsakdanji. Iz nekaterih odlomkov bo lahko samo dober glasbenik razbral vso njihovo umetelnost. Vendar so ti odlomki tako napisani, da bo z njimi užival tudi nepoznavalec, čeprav ne bo vedel zakaj.« Na tako preprost način Mozart opiše izredno dejstvo, da je med leti 1782 in 1786 napisal kar 15 klavirskih koncertov, ki jih je tudi sani izvajal.

V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«

Kmalu nato je ljubosumni nadškof Colloredo zagrozil Leopoldu Mozartu, da mu bo priškrtnil pri plači, če se takoj ne vrne v Salzburg. Oba Mozarta, ki sta bila nekoč tako tesno povezana, sta se zdaj drug drugemu odtujila in se nista nikoli več videla.

Poleg Haydna je v tem času v Mozartovem življenju nastopila nova oseba, Italijan po imenu Lorenzo da Ponte, ki je bil genialen kot libretist in kot intrigant. Da Ponte je predlagal, da bi sodelovala pri novi operi, pri čemer je Mozart imel pomisleke glede cenzure. Da Ponte mu je zagotovil, da bo to njegova zadeva. Mozartu je bilo kar všeč, da se je lotil uglasbitve pohujšljivo antiaristokratske francoske komedije, ki je bila ravno takrat na Dunaju prepovedana. Da Ponte je obljubil, da bo libreto tako omilil, da bo dobil odobritev od novega, liberalno usmerjenega cesarja Jožefa II. Pozneje se je da Ponte spominjal: »Kolikor hitro sem pisal besede, tako hitro jih je Mozart uglasbil.« Tako je leta 1786 nastala Figarova svatba. Čeprav je bil na Dunaju aplavz kar spoštljiv, pa so v Pragi naravnost ponoreli nad Figarom. Mozart je potoval v Prago, da bi sam dirigiral opero. Iz tega mesta piše prijatelju, da v Pragi ne govorijo o ničemer drugem, kot o Figaru: »Ničesar ne igrajo, pojejo ali žvižgajo razen Figara.« Praške oblasti so ga prosile za novo opero. Mozart in da Ponte sta se obvezala, da bosta do naslednjega leta pripravila opero Don Giovanni.

Sicer pa je Mozart ljubil lahkoživo življenje. Igral je, se zabaval in si sposojal denar. Sprejemal je več naročil, kot jih je mogel spolniti, čeprav je večino naročil na neki način le izdelal. Tudi Konstanca je uživala v tem brezskrbnem življenju. Rodila je Mozartu šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroštvo. Njeno zdravje je začelo pešati. Mozart si je sposodil še več denarja in delal naprej.

Ko je spomladi leta 1787 Leopold resno zbolel, mu je Mozart brez ovinkov pisal, da pričakuje najhuje: »Ker je smrt edini cilj našega življenja, sem v zadnjih nekaj letih spletel take odnose z najboljšim in najzvestejšim prijateljem človeštva, da me njegova podoba sploh ne plaši več, temveč me tolaži in hrabri!« Ko je maja tistega leta Leopold umrl, je Mozart očetovo smrt vzel kot prehodno nesrečo. V tem smislu je pisal sestri Nannerl: »Lahko si predstavljaš, da je najina izguba enako velika in kako sem bil žalosten, ko sem zvedel za nenadno smrt najinega ljubljenega očeta.« Vendar je takoj dodal, da ne more priti v Salzburg na pogreb.

Requiem piše zase

Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.

Pri 35 letih se je Mozart počutil ostarelega, izčrpanega in nekoliko duševno bolnega. Konstanca je pozneje povedala, da je bil prepričan, da ga je nekdo zastrupil z nekim arzenskim preparatom, ki so ga imenovali ‘acqua toffana’. Mislil je celo, da ga je zastrupil naročnik Requiema. Prepričan je bil, da piše Requiem zase. Mozartove čudne misli so se okrepile nekaj let po njegovi smrti, ko je Antonio Salieri, ljubosumni tekmec na cesarskem dvoru, zblaznel in se obtožil delne odgovornosti pri Mozartovi smrti.

Tako je nastala slikovita legenda, ki je bila dopolnjena s poročilom, da je bil Mozart med nevihto pokopan v skupen grob. Vendar znanstveniki zanikujejo take romantične pripovedke. Mozarta ni zastrupil ne Salieri ne kdo drug, čeprav je vzrok njegove smrti še vedno vprašljiv. Prvi simptomi kažejo na infekcijo v grlu zaradi prehlada, ki ga je ujel med strahotno jesensko nevihto, ko je šel dirigirat novo kantato za framazonsko ložo. Kot mnoge osebnosti razsvetljenstva, je bil Mozart namreč goreč framazon, čeprav prepričan katoličan. Dva dni pozneje, 20. novembra 1791, je obležal z vročino. Poznejše raziskave govorijo o ledvični oslabelosti, pljučnici in možganski kapi. Danes je splošno mnenje, da je Mozart umrl za revmatično vročino, ki jo je imel že v mladosti in se začne z infekcijo. Obležal je in ostal dva tedna v postelji s precejšnjimi bolečinami. Po tedanji navadi so mu zdravniki puščali kri, kar je zadevo še poslabšalo.

Ko je Konstancina mlajša sestra prišla na pomoč, ji je Mozart rekel: »Draga Sophie, kako sem vesel, da si prišla. Nocoj moraš ostati pri nas, da me boš videla umreti.« Ko je Sophie vljudno protestirala, je dodal: »Na jeziku imam že okus smrti.« Dva od njegovih učencev, Franc Xaver Sussmayr in Joseph Eybler, sta tudi prišla k njegovi smrtni postelji. Naročal jima je, kako morata končati Requiem, da bo Konstanca mogla dobiti honorar. Prepeli so nekatere odlomke, pri katerih je Mozart pel alt, dokler niso prišli do Lacrimosa, ko je planil v jok.

Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.

Med Mozartovim pogrebom ni divjala nevihta; nasprotno, vreme je bilo nenavadno milo. Golo telo so zavili v platneno vrečo in ga položili v grob za pet mrličev. To je bil uradno potrjen način sanitarnega pogreba v dobi razsvetljenstva.

Ostaja pa skrivnost, zakaj ni šla Konstanca za pogrebom in zakaj ni naročila nagrobnega spomenika. Dosegla je, da je bil Requiem dokončan in ga je izročila tistemu, ki ga je naročil, da bi ga izvajal kot lastno delo.

Škulj E., Priloga, v: Ognjišče (1991) 12, str. 31.

Osebna odločitev v življenju pomeni, da se nekomu ali nečemu zavežemo. Morda se to zdi omejevanje svobode, vendar ni. To vidimo na primeru Viktorja Frankla, svetovno znanega logoterapevta, ki je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Dachau. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja, in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil.

***
Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju. To, tako je poudarjal Frankl tudi pozneje, daje smisel vsakemu človeškemu življenju.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2020), 26.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 112.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko na začetku maše molimo kesanje, se pri besedah “žal mi je, zelo mi je žal”, potrkamo na prsi. Po predkoncilskem mašnem obredu smo se potrkali trikrat, ker smo molili “moja krivda, moja krivda, moja velika krivda” Zanima me pomen te kretnje in njen izvor. (Martin)

S trkanjem na prsi pri kesanju na začetku maše, pri Jagnje Božje po očenašu in Glejte, Jagnje Božje pred obhajilom priznavamo svojo grešnost in nevrednost ter izražamo žalost in kesanje. Izvir te kretnje je Jezusova prilika o farizeju in cestninarju, ki sta molila v templju. Farizej se je hvalil s svojo pravičnostjo, cestninar pa “se je tolkel po prsih” in prosil Boga, naj mu bo usmiljen (Lk 18,11-14). V starem slovenskem prevodu se je cestninar na prsi ‘trkal’ in ne ‘tolkel’, kar pove več. Romano Guardini piše: »Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konicami prstov, ampak pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni.«

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 48.

(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.

S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.

Virusi so majhni mikroorganizmi, ki uporabljajo celice živih organizmov za svoje razmnoževanje in delovanje. Obstaja več kot 5.000 različnih vrst virusov, ki lahko okužijo vse vrste organizmov (rastline, živali in človeka). Povzročajo različne oblike bolezni, tako da napadajo gostiteljske celice in izzovejo imunski odziv organizma, lahko pa napadajo celice in se v njih razmnožujejo, pri tem pa ne povzročajo vidne škode.

Ker virusi za svoje delovanje potrebujejo žive celice, obstajajo od obstoja življenja. Virusi lahko prizadenejo celo telo (ošpice, vodene koze ...) ali določene organe (dihala, prebavila, jetra ...).

VIROZE
So okužbe, ki jih povzročajo raz­lični tipi virusov, ki povzročajo težave v dihalih in prebavnem sistemu, predvsem v črevesju. Predstavljamo vam nekaj vrst virusov, ki so najpogostejši v zimskem času: adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi ter virusi gripe, črevesje pa prizadenejo predvsem rotavirusi in kalicivirusi.

Rotavirusi:
so virusi, ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih (prašičih, govedi itd.) in človeku. So najpomembnejši povzročitelji virusnih gastroenteritisov (vnetja prebavil) pri majhnih otrocih. Odporni so proti različnim razkužilom, uničijo jih lahko le alkoholi, fenoli in različne kisline. Ker se hitro širijo in so kužni, povzročajo izbruhe in epidemije v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, oziroma tam, kjer se zadržuje večje število ljudi ...). Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 6 do 24 mesecev. Rotavirus okuži celice črevesne sluznice in povzroči njihovo odmrtje. Sluznica tankega črevesja ni več sposobna absorbirati hranil in vode, zato je posledica te okužbe vodena driska, lahko pa tudi bruhanje in povišana telesna temperatura ter bolečine v trebuhu. Znaki izzvenijo v manj kot tednu dni. Težave z drisko lahko trajajo dlje časa, dokler se sluznica črevesja ne obnovi.
Ker se v blatu obolelih oseb nahaja veliko število infektivnih virusov, so zelo pomembni higienski protiukrepi. Rotavirusi na rokah preživijo približno štiri ure, zato je pomembno razkuževanje predmetov, s katerimi je oboleli prišel v stik. Rotavirus lahko z rokami prenesemo v hrano ali v vodo in ga širimo naprej.
Pri tovrstni okužbi je pomembno poskrbeti za hidracijo telesa, priporočljivo je uživanje probiotikov.

Kalcivirusi
Povzročajo akutne gastroenteritise, vnetje želodca in črevesja. Spremljata ga bruhanje in driska, traja približno 3 dni. Tudi v tem primeru je pomembna hidracija telesa.

Adenovirusi
Okužbe z adenovirusi so zelo pogoste v hladnih mesecih (pozimi in zgodaj spomladi), njihovo kapljično širjenje pa je težko preprečiti, zato je pomembno redno umivanje rok. Adenovirusi povzročajo vnetja zgornjih dihal (nahod, vnetje žrela) in spodnjih dihal (bronhitis, bronhiolitis in pljučnica), očesnih veznic, vnetje prebavil, sečil. Adenovirusi, ki povzročajo vnetje očesne veznice ali akutno okužbo dihal, se prenašajo preko okuženih kapljic na razdalji do največ 1 metra, ali preko predmetov, na katerih so izločki dihal. Adenovirusne driske se prenašajo fekalno-oralno. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Okužene osebe izločajo virus v blatu 10 do 14 dni; povprečno 2 dni pred pojavom driske in še 5 dni po prenehanju driske. Z neupoštevanjem higienskih navodil (zlasti pomanjkljivo umivanje rok) se virus prenese v živila in povzroči okužbo naprej.

RVS (respiratorni sincicijski virusi)
RSV je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa dojenčkov in majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča blažja prehladna obolenja. Je lahko prenosljiv s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom. Poleg tega lahko virus preživi več ur na različnih površinah, kljukah... ali na uporabljenem robčku. Hitro se širi v prostorih, kjer se zadržuje veliko število ljudi (vrtci, šole, nakupovalna središča).

Rinovirusi
Gre za virus, ki povzroča navadni prehlad. V navaden prehlad je vpletenih več 200 virusnih sevov, med njimi so rinovirusi najbolj pogosti. Pojavi se kašelj, oteklo žrelo, izcedek iz nosu, kihanje, utrujenost, glavobol, ki po navadi ponehajo v nekaj dneh, nekateri med njimi pa so prisotni do tri tedne. Pri odraslih vročina na splošno ni prisotna, je pa običajna pri mladih in pri otrocih. Kašelj je, če ga primerjamo s kašljem pri gripi, običajno mile oblike. Pri številnih virusih, ki povzročajo prehlad, lahko tudi pride do asimptomatskih okužb. Izpljunek ali izcedek iz nosu je lahko različnih barv.

Virus influence A, B in C
Razlika med virusom gripe in ostalimi akutnimi virusnimi obolenji dihal je načeloma zelo majhna. Simptomi so običajno zelo podobni, so pa pogosto pri virusu gripe močneje izraženi.
Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influence B povzroča omejene izbruhe okužb npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa gripe in povzročijo pandemijo. Pandemski virusi influence so običajno kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije.
Prenaša se kapljično do razdalje enega metra, ter preko okuženih površin. Potek bolezni je odvisen predvsem od delovanja imunskega sistema. Oseba je najbolj kužna pred pojavom bolezni in prve dni gripe. Pojavi se visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu in suh kašelj, mrazenje, izčrpanost. Zanki hitro izzvenijo, razen kašlja, ki lahko traja tudi več tednov. Virus gripe lahko poškoduje sluznico dihal in omogoči prodor bakterijam v pljučno tkivo, zato se lahko kot zaplet gripe razvije bakterijska pljučnica. Ta zaplet je pogostejši pri starejših ljudeh in kroničnih bolnikih. Pred gripo se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem, ki je priporočljivo predvsem za kronične bolnike in bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.

PREVENTIVA
Virusom se žal ne moremo izogniti, tudi njihovim napadom ne. Zato je pomembno, da okrepimo imunski sistem z zdravo in uravnoteženo prehrano, telesno aktivnostjo in dovolj spanja. Med zelo pomembne preventivne ukrepe, predvsem v tem času, sodi skrb za higieno rok, prezračevanje prostorov, izogibanje obljudenim javnim prostorom ter zaščita ust med kašljanjem in kihanjem.
V primeru, da nas viroza poleže, moramo poskrbeti za počitek in dovolj tekočine, druge simptome (temperaturo, boleče grlo in kašelj) lahko blažimo z zdravili, ki so na voljo brez recepta. Obisk pri zdravniku je priporočljiv predvsem pri tveganih skupinah posameznikov ter v primeru, da simptomi ne izginejo ali da se stanje ne izboljšuje.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 1, str. 98.

Otrok je zagledal debelo knjigo, ki jo je pokrivala plast prahu. Vprašal je očeta, kakšna knjiga je to in oče mu je povedal, da je to Sveto pismo, Božja beseda. Deček je na to rekel očetu: »Lahko jo vrneš Bogu, saj je pri nas nihče ne bere.«

Če je vaše Sveto pismo lepo kakor novo, pomeni, da se ne hranite iz njega. Kaj pomeni, če je najbolj brana knjiga, a je pri vas najmanj brana?

knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.