V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)
Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.
Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Teče s stranišča, da ne bi zamudil vlaka za Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.
To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal in drugače presojaš dogodke svojega ter drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.
In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 06, str. 90.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.

Prosim, ali mi lahko odgovorite na vprašanje, ki me že nekaj časa vznemirja. Star sem dobrih trideset let, ves čas sem se učil, študiral in delal, živel sem skromno, nisem zapravljal. Naredil sem nekaj ugodnih poslov, dobro naložil svoj denar in vse to mi je obrodilo kar veliko denarja. Zdaj bi lahko kar nehal delati, pa bi bil do konca življenja preskrbljen. Ali sem zato, ker imam zdaj veliko več kot drugi, na krivi poti? Vse življenje sem se odrekal, varčeval, nikamor nisem šel, nikogar tudi nisem prevaral. Vedno sem dajal revnim in potrebnim, tudi za cerkvene potrebe. Zdaj pa imam naenkrat slabo vest, ker sem bogat v času, ko vsi govorijo samo o krizi, o revežih na pragu preživetja.
Zoran

Na vaše vprašanje, ki vas vznemirja, je lahko odgovor samo splošen, saj ne govorite o konkretni vsoti. Sem tudi prepričan, da v vašem primeru ne gre za pranje denarja ali tajkunstvo, saj v takem primeru ne bi spraševali Ognjišča. Gre torej za vsoto, ki ste si jo pridobili zaradi nekaj ‘uspelih poslov’, ki so bili, tako predpostavljam, etično dovoljeni in moralni. Najbrž se na bančništvo tudi spoznate in ste zato ob pravem času denar pravilno obračali. Morda ste dedič večje vsote ali večjih nepremičnin ali premičnin, ki ste jih pravočasno prodali in ste denar naložili ob pravem trenutku in na pravem mestu in se morda primerjate s tistimi, ki te sreče niso imeli ali so bili celo opeharjeni kot toliki, predvsem mali in srednji obrtniki in drugi državljani, tudi pri nas in si zato postavljate vprašanje o grešnosti bogastva. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na denar, je jasno, da so tudi med poštenimi številni imeli srečo, še več pa je tistih, ki so bili prikrajšani zaradi neurejene zakonodaje ali zaradi nekih drugih razlogov. To se je posamično že včasih dogajalo, tudi v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa je ta pojav postal množičen, žal tudi pri nas.

Ker niste omenili konkretnih ‘uspešnih poslov’, bom odgovarjal bolj načelno, upoštevajoč vaše pismo, ki kaže na vašo občutljivost do potrebnih in revnih. Pomagal si bom z Youcatom, Katekizmom katoliške Cerkve za mlade, ki na vprašanje: »Ali sme kristjan špekulirati na borzi ali po internetu?« odgovarja: »Kristjan sme špekulirati na borzi ali pa internetu, dokler ostaja to v okviru normalnega ravnanja pametnega gospodarjenja z lastnim in z zaupanim mu denarjem, in dokler se pri tem ne prekršijo druge moralne zapovedi. Borzne špekulacije so nemoralne, kadar se pri tem uporabljajo nepoštena sredstva (zakulisni posli), kadar takšni posli ogrožajo lastne ali tuje življenjske temelje, namesto da bi jih zagotavljali, in kadar se špekulacija spremeni v primer odvisnosti, kot je to pri igrah na srečo« (Youcat, 432). Kakor na nekaterih drugih področjih (splav, evtanazija, posvojitev otrok istospolnih partnerjev itd.), lahko tudi tukaj velja, da ni vse moralno, kar državna zakonodaja, naša ali tuja, dovoljuje ali kar po državni zakonodaji ni kaznivo ali ni bilo odkrito. Zlo je zlo, če je kaznivo ali ne, če je odkrito ali ne. Tako je tudi tatvina protipravno prilaščanje tuje dobrine ali lastnine, ne glede na to, ali je bila odkrita ali ne in je zato grešna.

Rad bi vam povedal, da ste me s svojo darežljivostjo prijetno presenetili. Sredstva družbenega obveščanja, pisna, televizijska, radijska in tudi spletna, pogosto pretiravajo s črno in negativno kroniko, ki je sicer navadno resnična, pogosto pa pozabljajo ali vsaj nimajo redne rubrike kot ‘črno’ tudi pozitivne kronike. Tu pa tam se jim zgodi, da objavijo, kako je nekdo zapustil vse svoje veliko imetje za reveže, dobrodelno ustanovo, bolnišnico, za študente itd. Pomislimo na duhovnika Luka Knaflja (1621-1671), ki je zapustil skoraj vse svoje premoženje na Dunaju v korist dijakov iz Kranjske. S pomočjo Knafljeve ustanove, ki je bila namenjena študentom prava, medicine in filozofije s Kranjske, se je v letih 1676 – 1918 šolalo več sto pretežno revnih dijakov in študentov, ki se brez te ustanove ne bi bili mogli izšolati. V Sloveniji je še bolj znan ‘Oražnov dom’ v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki ga je podaril za revne študente medicine zdravnik dr. Ivan Oražen (1869–1921), in je njegove dobrote bilo deležnih že okrog 900 študentk in študentov, med njimi tudi Jaroslav Kikelj, ki so ga med vojno vosovci umorili. Tu sem navedel dva slovenska izjemno velika dobrotnika, toda svet je tudi danes poln dobrih ljudi in podobnih dobrotniških zgodb je bilo veliko tudi v preteklosti (sv. Ema Krška, sv. Elizabeta, številni meceni in dobrotniki). Pomislimo na posamične dobrotnike ali na številne mednarodne domače dobrodelne ustanove. Prav je, da ima vsak človek napisano oporoko in da v primeru nenadne smrti v njej dobrine tako razdeli, kot presodi, da je najbolj pravično in najbolj pošteno. Sicer pa je človek tudi po zastonjski in brezpogojni ljubezni in darežljivosti Bogu podoben, saj je svet dovolj bogat, če bi imel človek spoštljiv odnos do narave in sočloveka. O tem je Simon Gregorčič je zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«.

Tudi vi, spoštovani Zoran, s svojim denarjem, kot pišete, dobro gospodarite, saj podpirate potrebne, kajti dobro je delati dobro. Morda boste še enkrat premislili, ali s sredstvi, ki jih imate, tudi pred Bogom dobro gospodarite. Ne bom omenjal konkretnih možnih dobrih del, ker tudi ne poznam vaše dejanske finančne zmožnosti, kljub temu pa bi rad ponovil, da je zdaj čas milosti za vašo velikodušnost in za podporo tistega, kar se vam zdi najprimernejše. Preteklosti več ni in je ne moremo spreminjati, o prihodnosti pa ne vemo, ali jo bomo dočakali; sedanjost je naša in v njej lahko naredimo nekaj dobrega. Biti bogat seveda ni greh, je pa odgovorno. Tudi denar je talent, ki ga človek ne sme zakopati, ampak z njim pridobiti nove talente, kar mu pomaga, da uresniči svoje poslanstvo. Želim, da bi ti tudi vam uspelo.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče 2015, 8, 74-76

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Zgodba
Na radiu
Nekega zgodnjega jutra je napovedovalec, ki je bil honorarni sodelavec radia, preden je začel brati novice, zaželel lep dan trem sodelavcem, ki so delali z njim v isti izmeni. Poslušalcem je povedal celo njihova imena.
Nazadnje je dejal: »Končal sem branje poročil in prepuščam mesto sodelavcem.«
Takoj zatem se je zaslišal glas enega izmed sodelavcev: »Sploh te ne bomo pogrešali.«
Napovedovalec pa mu je zabrusil: »Jaz pa ne vas!«
 
Misel
Nesramna pripomba enega od sodelavcev je bila popolnoma odveč. Bila je žaljiva do prijaznega napovedovalca.
Po drugi strani pa bi bilo bolje, če napovedovalec ne bi vrnil z enako mero. Bolje bi bilo, če ne bi pokazal svoje užaljenosti. Saj s tem, da je zabrusil neprijazni odgovor sodelavcu, ni nič dosegel.
Kdor misli, da mora z enako mero vrniti vsako neprijazno besedo ali krivično dejanje, se mora zavedati, da je to jalovo početje. Morda se bo na koncu zdelo, da je on najbolj trpel.

Molitev
Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo ljubeznivi do drugih tudi takrat,
ko oni ne bodo do nas taki,
kot bi morali biti.
Dobro se zavedamo,
da nam človeška pamet govori,
naj »zabijemo« tiste, ki so neprijazni z nami.
Vemo pa tudi, da si nam ti rekel,
naj ljubimo svoje sovražnike,
blagoslavljamo tiste, ki nas preganjajo
in delamo dobro tistim, ki nas sovražijo.
Podeli nam moč in pogum,
da bomo znali biti prijazni, potrpežljivi, uvidevni
in ljubeznivi v besedah in dejanjih do vseh ljudi,
tudi do tistih, ki do nas niso prijazni.
Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno pozorni poslušalci,
uspešni pomirjevalci in veliki delavci za mir,
naj se znajdemo kjerkoli
in naj bomo v stiku s komerkoli.

Iskra
Kdor meče blato na druge, si ne bo samo umazal roke, ampak bo izgubil tudi svoje imetje.
 
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
(Mt 5,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 122-124.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mama se je skrivnostno nasmihala. Pred skupnim nedeljskim kosilom, kjer se je za mizo drenjalo deset oseb, je oznanila: »Z očetom bova prenovila kuhinjo!«
Vsi so se obrnili s široko odprtimi očmi k očetu. Prav dobro so vedeli, da je moralo mamo stati veliko moči, da je pregovorila svojega moža v to investicijo.
»Kuhinjo?« so bili vsi nejeverni.
Oče je nemočno skomignil z rameni in pokazal na mamo, vendar so vsi še vedno strmeli vanj.
Mama je rekla: »Da, da. Kuhinjsko pohištvo je staro. V vseh teh letih smo zamenjali le štedilnik, ker se je pečica čisto pokvarila. Vse drugo je staro. Pomivalni stroj ima že dvaindvajset let, omarice in pulti pa štirideset, si morete misliti?«
»In zdaj bosta vse zamenjala?« se je oglasil sin.
»Vse,« je rekla mama neomajno, medtem ko je oče gledal svoj krožnik. »Temne pulte, ki jih imamo zdaj, bomo zamenjali s svetlimi. In vse bo gladko, nobenih razpok kot zdaj, med štedilnikom in omarico ne bo več špranje, kamor štrca maščoba, in med pultom pod oknom in omarico pri hladilniku tudi ne, tako da se ne bodo v vmesnem prostoru nabirale drobtinice.«
»Ja, to je lepo!« je rekla hčerka ne preveč navdušeno.
»Hladilnik stoji v naši kuhinji že petindvajset let in požre vse preveč energije. Hočem razred A!« je oznanila mama.
»Tudi prav,« so kimali.
»Stenske omarice so mi sicer dobro služile vseh štirideset let, a ker nas je zdaj več kot včasih, nimam prostora za dovolj krožnikov; police so odrgnjene in ročaje na omaricah je moral oče že dvakrat zamenjati. Nad štedilnikom bo nova napa. Stara mi sploh že davno ne služi več. stroj bo nov. A ne slišite, kako stari ropoče? Porabi veliki energije in veliko vode. Povrh vsega bi moral serviser zamenjati tesnila, pa tudi pomiva ne več s tako močjo, kot je treba.«
»No, prav,« so se nekateri strinjali, čeprav pri tem seveda niso imeli niti najmanjše pravice odločati.
»Zamenjali bomo tudi luč v jedilnem kotu. Mar ne vidite, da je kabel in verižica, na kateri visi, že čisto preglodana? In od neštetih čiščenj se je prvotni vzorec že davno izbrisal s senčnika.«
Vsi so se ozrli navzgor. Res, staromodni lestenec ni bil več primeren.
»Zamenjali bomo tudi stole. Noge imajo že vse odrgnjene in tapecirani del je že čisto izrabljen, saj sem ga neštetokrat čistila za najmlajšimi. Tudi klop ob mizi bomo preoblekli v novo, svetlejšo in lepšo tkanino. In povrhu vsega, seveda: mizo bomo zamenjali!«
»O, ne! To pa ne!« je planila hčerka. »Mama, vse lahko zamenjaš, od tal do stropa. A mize ne!«
»Samo poglej, kakšna je!« je rekla mama.
»Ni važno, kakšna je. A te mize ne damo!« se je oglasil še sin.
Mama je pogledala po omizju in se nasmehnila. »Zakaj pa ne?«
»Zato, ker sva za to mizo z bratom pisala domače naloge!«
»Z atom sva delala ptičje hišice na tej mizi. Z žago sva zarezala tale rob in ti si naju zato kregala, a nastala je krasna hišica!«
»Vse moje službene srajce si zlikala na njej,« se je k besedi priglasil mož.
»Ob njej smo praznovali vse rojstne dneve in praznike!«
»Na njej si me naučila, kako se valja testo za rezance, pa za potico in kako se dela vlečeno testo ...«
»Rezali, lepili, risali in barvali smo na njej. Z voščenkami, s suhimi in vodenimi barvicami, včasih je kar teklo od nje ...« se je oglasil vnuk.
»Mene pa si učila moliti prav za to mizo,« se je oglasila še najmlajša vnukinja.
»Kaj pa naj? Vse bo novo, miza pa ne? Kako bo to izgledalo?«
»Miza ostane!« so rekli in začeli trkati z žlicami ob krožnike, da je zabrnelo po kuhinji.
»No, prav,« se je vdala mama. »Kuhinja bo nova. Miza pa ostane. Za enkrat.«
»Za vedno!« so zakričali in se potem prijeli za roke, da so pred kadečo se juho zmolili Gospodovo molitev.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2016) 05, str. 56

Junij je naporen mesec.
In vsi komaj čakamo, da mine, pa čeprav je čisto spodoben mesec in ni z njim pravzaprav nič narobe. Hočem reči: nič slabši in nič boljši ni od svojih preostalih kolegov na koledarju. Le napoti nam je. Junij je še zadnja ovira pred poletjem.
In ovira ni toliko težka, kolikor je zoprna … In mnogim na žalost postane previsoka … celo nepremagljiva ovira. Kajti junij je čas spričeval. In izpitov.
In je junij pobožen mesec. Ker se precej moli. Kar je hecno. Človek bi pričakoval, da se več moli oktobra … ko je mesec rožnega venca. Ali januarja … ko se začenja novo leto. Ali maja … ko so šmarnice. Ali celo septembra … ko se (spet) začne šola.
Ampak ne: junija se zavrtijo molilni mlinčki.
In molijo šolarji, da bi že minil ta junij! In molijo starši šoloobveznih otrok, da bi že minil ta junij. In molijo študentje, da bi že minil ta junij. In molijo učitelji osnovnih, srednjih, visokih in višjih šol, da bi že minil ta junij!
»Da bi že minil ta junij … potem pa bo že … karkoli bo že!«
Ker človek vse lažje prenese, če ima na sebi le kopalke in noge namočene v vodo! Brezskrbno uživamo … pa čeprav nas jeseni čakajo popravni izpiti! In jesenski roki za maturo. In jesensko obdobje izpitov! Z ene ali druge strani katedra!
Še delovni ljudje, tako ali drugače zaposleni – višina regresa gor ali dol in ali sploh regres?! – molijo, da bi že minil ta junij! Naj bo glamurozen dopust ali zgolj orehova senca, križarjenje ali domači balkon, peščena plaža ali napihljivi bazenček … samo, da bi že minil ta junij, pa da bo, kar bo! Prav neverjetno je, kako skrbi izginejo, če imaš oblečene kratke hlače ter majico brez rokavov in v eni roki držiš sladoled, medtem ko se druga roka oklepa kozarca s hladno pijačo. Katerekoli, samo da je hladna! Lahko je tudi voda iz pipe!
In smo seveda v nevarnosti, da nam vse življenje postane – junij. Ko čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače!
In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati …
In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel.
In čakaš, da bo konec šole.
In čakaš na pravo, oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija …
In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo.
In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar …
Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj bo minil ta tvoj življenjski junij … in boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, ali mu odstopil mesto ob bazenu na križarjenju … kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila (Mt 10,42)
In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje …
Junijanje – čakanje da nekaj mine, pa karkoli že bo.
Junijati – čakati na boljše čase.
Samo, da mine ta junij … potem pa bo že … karkoli že bo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

»Se lahko učim pri vama?« je prihitel iz prvega nadstropja vnuk Luka s šopom papirjev v roki, »pri nas se ne morem. Dejan in Vida sta preveč tečna.«
Babica je z veseljem pripravila prostor za mizo. Luka je po njej razstavil popisane liste in se začel polglasno učiti. Od časa do časa je poklical po telefonu in si nekaj zapisoval.
»Joj, koliko je tega!« je glasno zastokal.
»Kaj pa je tako hudega?« ga je vprašala babica.
»Poglej, koliko odgovorov se moram naučiti za birmo.«
»To pa že ne more biti tako hudo,« se je vmešal dedek.
»Samo poglej! Dva lista vprašanj.«
Babica in dedek sta jih na hitro preletela.
»Ali ste morali tudi vi znati odgovoriti na toliko vprašanj?« je prekinil njuno branje.
Dedek je obdržal lista in se zamislil, potem pa dejal: »Tega verjetno ne boš razumel. Pravzaprav sem takrat znal zelo malo.«
»Zelo malo?« se je začudil vnuk. »In si vseeno lahko šel k birmi?«
»Spet bom začel svoje pripovedovanje kot že tolikokrat, da so bili tedaj drugačni časi. Zelo drugačni. K birmi sem šel že v drugem razredu, da sva šla skupaj z dve leti starejšim bratom Mihom. Verouk smo imel takrat še v šoli, ampak samo mesec ali dva, potem so ga prepovedali. Čez nekaj časa so stransko kapelo v župnijski cerkvi preuredili v učilnico, kjer smo nadaljevali z veroukom, vendar ne vsak teden. Ko sem pred birmo prišel na vrsto, da župnik ugotovi, če sem pripravljen za prejem zakramenta, sem samo nekaj mencal in jecljal. Ko sem se že bal, da mi župnik ne bo dal potrdila, me je vprašal, če znam zmoliti Vero. Gladko sem jo povedal. “Potem znaš vse,” se je nasmehnil in mi izročil listek. K birmi smo šli v mesto v stolnico. Bila je nabito polna. Birmanci smo stali v krogu pod mogočno kupolo, škof Anton Vovk, ki so ga leto dni pred tem v Novem mestu polili z bencinom in ga hoteli zažgati, pa je hodil od enega do drugega in nas birmoval.«
»Zažgali so škofa?« se je čudil Luka. »In ti si bil pri birmi, čeprav si dobro znal samo Vero?«
»Saj sem rekel, da je bilo takrat vse drugače. Veliko védenja in znanja vam je zdaj posredovano pri verouku in pripravah na birmo. Glej samo ta vprašanja in odgovore. Tedaj smo znanje pridobivali drugače. Verouk smo imeli še vedno le občasno, nadomeščal pa ga nauk ob nedeljah popoldne, predvsem pa smo se z vero srečevali in jo doživljali v svojih domačih družinah.«
»Potem se ti bilo potrebno naučiti več kot sto odgovorov. In nekaterih niti prav dobro ne razumem.«
»Kaj pa je tako nerazumljivega?« se je začudil dedek.
»Recimo: Kako vemo, da Sveti Duh deluje v našem življenju?«
»Vidiš, odgovore na mnoga vprašanja se lahko naučiš na pamet, ne povedo pa ti, kako se pokažejo v življenju.«
»Zdaj pa razumem še manj kot prej,« je zastokal Luka.
Dedek se je zamislil. »Morda bi to najlaže pojasnil z besedami neke moje znanke. Ko smo se nekoč v pogovoru ozirali nazaj na naše prehojene življenjske poti, je dejala, da jo je življenje veliko premetavalo sem in tja. S težavo je odkrila svoj pravi poklic, propadlo ji je podjetje, doživela je hudo prometno nesrečo … Takrat, ko se ji je vse to dogajalo, je mislila, da se ji godi krivica. Sedaj pa, ko se ozira nazaj, vedno znova ugotavlja, da je bila to pot edino prava pot, ki ji jo je začrtal Bog.«
»Pripoveduješ mi o drugih. Mene zanima, kako ti gledaš na svoje življenje?«
»Dobro veš, da je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Nisem imel tako burnega življenja kot tista moja znanka, lahko pa potrdim njeno izkušnjo. Včasih so bile odločitve tudi težke in boleče, saj se je zdela prihodnost tako nejasna. Ko pa zdaj gledam nazaj, vidim, da se je vse dogajalo z nekim namenom, da je nekdo bedel nad menoj.«
»Dedi, zdaj sem že utrujen in težko sledim tvojemu razmišljanju. Raje mi povej še kaj o svoji birmi.«
»Nekaj sem ti že povedal,« se je dedi razveselil Lukove prošnje. »Torej pri birmi smo bili v stolnici v mestu. Ko smo prišli domov, smo imeli najprej slovesno kosilo, potem pa smo se zbrali na vrtu. Odrasli so se pogovarjali, nama z Mihom je postalo dolgčas. Da bi šla malo po vasi, sva predlagala. Zakaj pa ne, so menili, samo preoblecita se. Pa sem zasitnaril, da bi bil danes vendar lahko ves dan v birmanski obleki. Želel sem namreč, da bi me otroci občudovali v novi, lepi modri obleki in snežno beli srajci. Mama ni bila za to, a so ostali potegnili z menoj in je popustila. Pridružila sva se drugim otrokom, ki so se ravno skrivali v grmovju in plezali po drevju, ki je raslo v jami, kamor se je ob močnejšem deževju stekala voda s poti in njiv. “Vidva si pa ne upata v teh oblekah lesti po vejah, kot delamo mi!” naju je izzval Dorči. Miha je modro molčal, jaz pa sem se delal junaka: “Seveda si upam!” in že sem lezel po veji, ki je segala na suho. “Do mene pa si ne upaš priti,” me je dražil eden od otrok, ki je čepel med vejami nedaleč od mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Toda še preden sem naredil nekaj korakov, mi je v novih čevljih spodrsnilo in padel sem v mlakužo ter se do kolen in še čez pogreznil v blatno vodo. Med smehom otrok sem v naglici bredel iz jame, da sem bil še bolj blaten in moker, nato, kolikor sem mogel hitro stekel domov. Ko so me doma zagledali, jim je zaprlo sapo. S strahom se pričakoval, kaj bo sledilo. Po prvem presenečenju je mama mirno rekla: “Hitro se preobleci, da se ne prehladiš!” Preoblekel sem se in se vrnil na vrt. “Danes je njun veliki dan,” je rekla mama in pomenljivo pogledala očeta, “zato se ne bomo jezili.” Nisem mogel verjeti. V trenutku sem začutil, da mi te besede pomenijo več kot ura, ki sem jo dobil kot birmansko darilo.«
»Več kot ura?« se je začudil Luka.
»Tako sem čutil tisti trenutek. Glej, tiste birmanske ure že dolgo ni več, ta čudoviti občutek pa me je še dolgo spremljal. In še sedaj ga lahko delim s teboj.«
»To pa je bilo darilo!« je bil Luka navdušen
»Zdaj se pa vrnimo k vprašanjem,« je predlagal dedek. »Šele enega smo rešili.«
»Ampak mene skrbi še nekaj drugega,« je dejal Luka. »Zaradi koronavirusa letos sploh ne vemo, kdaj bo birma, kako bo potekala in kdo bo birmoval.«
Dedek je zamišljeno zavzdihnil: »So pa res drugačni časi.«
Babica pa je vnuka stisnila k sebi. »Ne skrbi. Tudi to se bo z Božjo pomočjo in modrostjo ljudi uredilo,« je rekla pomirjajoče. »Saj si slišal dedija, da je nad nami nekdo, ki vodi pota našega življenja in da se vse dogaja z nekim namenom.«
Luka jo je hvaležno pogledal. Njene blage besede so mu odgovorile tudi na misli, ki so ga mučile bolj kot tista vprašanja na listih.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.