Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). - Salezijanska šola na Radni. - Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. - Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko.
Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten. Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke.
V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena.
V prvem razredu je o Marku pisalo: »Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš.« V drugem razredu je bilo zapisano: »Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna.«
V tretjem razredu: »Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj.« V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.«
Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretno zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, da je ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko.
Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: »Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama.« Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najboljši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju.
Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing.
S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil.
Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nado, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate – da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum.
Objela sta se in Marko je šepnil: »Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel.«
Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: »Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2016), 30.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

29. septembra godujejo nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael. Slednji je prepoznan kot varuh – branitelj zdravja ljudi, pa tudi živali, celo zemlje. Naj nas obvaruje pred tistimi, ki v semena vstavljajo kal smrti.

Saj poznamo staro modrost: Ex socio cognoscitur vir – Moža spoznaš po tovarišu, ki se ohranja med nami v reku: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. To, kar ‘uživamo’, nas spreminja; še več: celo spreminjamo se v to, kar sprejemamo vase, tako duhovno, kot čustveno in seveda telesno. Zato Jezus vabi naj pridemo utrujeni in obteženi k Njemu, ker nas druženje z Njim poživlja – Sveto svetli, vrača moči ... Resnično, Bog je Ljubezen, ki gre (po besedah sv. Terezije Avilske) do norosti – zaradi naše stvarnosti, postane tudi sam stvar(nost), da bi lahko bil za nas (od)rešujoča Bližina; pred dva tisoč leti pod podobo človeka, danes ta isti Bog pod podobo kruha – v evharistiji. (Kako notranje sestradan je človek, ki hrani le svoje telo.) Po kruhu Življenja, se nas Bog prav fizično dotika, da bi sleherna celica našega telesa pridobila (od)rešujoče moči – informacijo Življenja, ki premaguje m/noč smrti. Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Evharistija je protistrup smrti.« In potem pravi: »Božje zrno sem.« Tisti, ki nas ‘okušajo’ – naše besede, ravnanja ..., naj okusijo, kot pravi Ignacij, »čist Kristusov kruh«.
V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost ...
Kako satansko premeteno je vstavljati kali smrti v semena, ki so po božjem načrtu nosilci življenja. V orožarski industriji je z/Zlo razvidno. Ker pa je v njegovi naravi, da se prikrije (tako lažje preslepi), se je pritihotapil v prehrambno in celo farmacevtsko industrijo. Ja, tudi farmacevtsko. Samo za primer: Če imate doma tako reklamirani Lekadol plus C, preberite sestavine. Med njimi je tudi aspartam – E951 in potem se seznanite s posledicami uživanja. Kali smrti podtaknjene tja, kjer pričakujemo življenje!
Vedno številčnejše so pobude civilne družbe, ki jih ne gre spregledati. Med njimi tudi akcija imenovana: štafeta semen, v kateri nas vabijo, da zbiramo in sejemo domača semena, da si jih med seboj izmenjujemo in jih nekaj pošljemo tudi v hrambo v semensko knjižnico. Če se želimo izogibati uničujočim limanicam z/Zla, je potrebno uporabljati božje darove – tudi razum in svobodno voljo, ne živeti le nagonsko in brezumno uživati, kar nam podtikajo ter slepo ravnati v kar nas zavajajo.
V teh dneh sta me obiskala mož in žena v stiski svojega odnosa. V očitni zadregi ob srečanju je rekla gospa: »Kdo bi si mislil, da človek, ki je tako izobražen, zgleda ...« Za hip je obstala in očitno iskala drug izraz za besedo, ki jo je hotela spontano izreči. Končno je rekla: »... zgleda takole.« Menim, da je hotela izreči: »... zgleda kot kmet.« Škoda, ker ni tega tudi izrekla, saj bi doživel to kot kompliment. S stopnjo svoje izobrazbe se ne ponašam, sem pa ponosen, da sem ob svojem duhovnem poslanstvu tudi kmet (pravzaprav mali kmetič), kajti milost predpostavlja naravo – naravno. (Neredko poudarim, da sem duhovnik z radostjo in kmet s ponosom.) Če je v osemnajstem stoletju razsvetljenski mislec Rousseau pozval: »Nazaj k naravi!«, je ob začetku tretjega tisočletja vreden odziv na povabilo: »Nazaj k naravnosti!«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2013, str. 43

Na koledarju so 29. septembra napisana imena treh nadangelov: Mihael, Gabrijel in Rafael. Vem, da so to božji poslanci s posebnimi nalogami. Ko se nadangel Rafael po uspešno opravljeni nalogi predstavi, pravi, da je "eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje božje slave" (Tob 12,15). Ali to pomeni, da je nadangelov sedem? (Vid)

V Svetem pismu stare in nove zaveze se po imenu predstavljajo trije nadangeli: Mihael, Gabrijel in Rafael. Njihova osebna imena pomenijo njihovo poslanstvo. Mihael ('kdo kakor Bog?') nastopa kot voditelj angelov, ki dosežejo sijajno zmago v boju s satanom in njegovimi angeli. Gabrijel ('božji junak') je kot božji poslanec oznanil rojstvo Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa, zato velja za 'angela učlovečenja'. Rafael ('božje zdravilo') je spremljal mladega Tobija in je ozdravil njegovega oslepelega očeta. Apokrifni, od Cerkve nepriznani spisi pa navajajo (namišljena) imena še štirih nadangelov: Uriel, Barahiel/Maltiel, Jehudiel in Sahiel. (sč)

Iz svojih mladih let se spominjam, da je bila ob delavnikih na koncu maše posebna molitev v čast nadangelu Mihaelu kot ‘vodniku nebeške vojske’ v boju zoper satana. Na slikah in kipih je upodobljen v bojni opravi z mečem v desni roki, stoječ na glavi satana. Na mnogih upodobitvah pa ima v levi roki tehtnico. Kaj to pomeni? (Viktorija)
Prve znane upodobitve sv. nadangela Mihaela se pojavijo v zgodnjem 6. stoletju. Upodobljen je v dolgi beli obleki, navadno ob Kristusovem prestolu. Nastopa tudi kot angel-čuvaj (npr. na cerkvenih vratih). V srednjem veku pa nastopa že v vlogi vodnika nebeške vojske v boju zoper zmaja-satana in njegove (padle) angele, kot beremo v knjigi Razodetje (12,7 sl.). Kmalu zatem se pojavijo upodobitve nadangela Mihaela, ki ima v levi roki tehtnico, s katero tehta duše, ki jih vodi pred Boga. Duše so v krožničkih tehtnice prikazane kot majhna, gola človeška bitja. Nadangel Mihael ‘tehta’ njihova dela. Sveti nadangel Mihael je navzoč pri umirajočih in v predkoncilskem besedilu maš za rajne je bila v darovanjskem spevu prošnja: »Gospod Jezus Kristus, reši duše vseh vernih rajnih kazni pekla in globokega brezna ..., da ne padejo v temo, ampak zastavonosec sveti Mihael naj jih privede v večno luč«. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.47

Spominjam se, da so bile v nekdanjih časih na koncu maše med tednom posebne molitve: tri zdravamarije, Pozdravljena, Kraljica, zlasti pa mi je ostala v spominu molitev v čast sv. Mihaelu, ki se je začenjala: »Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju«. Kdaj so vpeljali te molitve? (Justina)
Molitve po maši, ki jih navajaš, je vpeljal papež Leon XIII. leta 1884, odpravljene pa so bile s prenovo bogoslužja po koncilu (1968). Češčenje angelov in nadangelov je v Cerkvi že od najstarejših časov povezano z bogoslužjem. Iz Svetega pisma so poznana imena treh nadangelov: Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Vsak od njih je imel svoj praznik, nadangel Mihael že v 6. stoletju 29. septembra (zdaj praznujejo vsi trije na ta dan). V knjigi Razodetja Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je osnova za njegove upodobitve v srednjem veku: Mihael nastopa z mečem in sulico kot bojevnik zoper zmaja/satana. Z molitvijo, ki jo omenjaš, so klicali na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Potrebna je tudi danes.

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudobnega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
ponižno zato prosimo.
In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo pomočjo v pekel pahni.
Amen.

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 09, str.56

GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.

ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.

Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) - /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115