Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«

KORENČAN, Palmira Melihen, Ognjišče (2017) 3, str. 55

Pišem vam v imenu naše zakonske skupine – štirih parov, ki smo sedaj vsi sredi šestdesetih let. Najprej naj nas predstavim v luči ‘svetlega dela rožnega venca’: vsi smo še zdravi, srečno poročeni, dovolj dobro ekonomsko situirani. Vsi skupaj imamo 13 otrok, kar je nad slovenskim poprečjem. Ti otroci so sedaj že odrasli, vsi so se šolali in dosegli primerne poklice, vsi so se poročili (pravzaprav le 9, drugi so ‘koruzniki’, ampak po načinu življenja so oboji čisto podobni), z našo pomočjo in tudi s svojim delom so prišli do stanovanj ali celo hiš. Vsi, tako mi starši kot naši otroci, smo bolj ali manj dejavni v Cerkvi (branje beril, gospodarski svet, katehetski svet, Karitas, zakonska skupina). Navzven torej veljamo za idealne pare, starše, stare starše, vsaj tako slišimo od drugih ljudi.
Sedaj pa pride na vrsto ‘žalostni’ del našega rožnega venca. Od teh naših 13 otrok, ki so vsi že nad 35 let, imamo skupaj 4(!) vnuke in 12 (!) psov. Moje pripombe, da bi bilo bolje, če bi imeli kakega otroka kot pa že tretjega psa, sin ni ravno lepo sprejel.
V zakonski skupini smo se pogovarjali, kaj je šlo pri vzgoji narobe, pa nimamo pravega odgovora. Naši petintridesetletniki trdijo, da bodo že še imeli otroke, ampak odgovarjajo nekako takole: »Ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana ….« Ena snaha je odgovorila celo tako, da “na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok.” Naj dodam, da na tem “grdem svetu” lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …
Smo pa z našimi otroki složni, da migracije, ki se dogajajo v Evropi, nekaj nedopustnega, da sem ne sodijo ljudje, ki ne delijo z nami naših kulturnih vrednot, ampak kakšna pa je naša kultura, ki je bolj odprta za psa kot za otroka?
Vsi štirje pari se sprašujemo, ali so ti naši otroci, ki so navzven povsem solidni, povprečni slovenski kristjani, hkrati pa so podlegli že vsem pastem potrošništva in moderni ‘pasjeljubnosti’ sploh še “sol zemlje”? Hkrati me muči občutek krivde, da smo kot vzgojitelji očitno sokrivi.
Ne želimo, da bi nas imeli za črnoglede, vas prosim pa za konkretne odgovore, kako gleda Cerkev na to sodobno ‘pasjeljubnost’, zaprtost za življenje, in celo na trditev, da na ta grdi svet otroci ne sodijo več. Kaj konkretno lahko storimo laiki in duhovniki ob takem izzivu sodobnega sekulariziranega sveta?
Tine

Že to, da ste se upali načeti to temo v zakonski skupini in si iskreno povedali, kako s težavo gre pri vas rod iz roda v rod, je pohvale vredno. V resnici gre za problem ‘starke’ Evrope, kot jo je imenoval papež, in drugega zahodnega sveta, ki se ni več sposoben sam obnavljati v biološkem smislu. Ponekod na drugih celinah tega problema še ni ali pa je zaenkrat precej manjši, a verjetno s spremembo načina življenja na ‘bolje’, na bolj udobno, tudi tam temu ne bodo ušli. Naš pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, a kljub temu se, še posebej če teren malo visi, skotali nekoliko stran. Tako je tudi z vsakovrstno vzgojo. Vsaka naslednja generacija, kakor po nekem zakonu vztrajnosti, naredi še korak naprej od prejšnje. Ugotavljate delno sokrivdo: verjetno je najbolj v zgledu, saj s 13 otroki niste poskrbeli za statistično ‘nadomestilo’ sami zase. S tem ne izrekam sodbe, saj so razlogi lahko povsem upravičeni, le ugotavljam stanje. Sodobni ‘teren’, kamor so vaši otroci ‘padli’, je pa tozadevno zelo strm, zato je imela domača krščanska vzgoja v njihovem nadaljnjem razvoju močno konkurenco, ki jim očitno ni pomagala ostajati glede odločanja za otroke v živem dialogu z Bogom.
Pse bomo pustili ob strani, saj ti reveži niso pri vsej stvari prav nič krivi, so pa lahko do neke mere pokazatelj lastnikovih drž. Ko razmišljam o stanju, ki ga opisujete, se zavedam, da vzrok ni samo eden. A menim, da je med glavnimi individualizem, egoizem z določeno pomehkuženostjo, ki nam kar samodejno leze pod kožo že od izvirnega greha naprej. Preveč ljudi je individualistično usmerjenih. Tudi kristjanom manjka razodetega pogleda na človeka. Kot kristjan, vernik, verujem, da je Bog človeka ustvaril kot osebo. Kar pomeni bitje za odnose, ne kot posameznika (posameznik mi tukaj pomeni človeka brez odnosov in ne dejstvo, da je samostojno bitje). To zaslutimo pri opisu stvarjenja človeka, ko zaznamo, da stvarjenje človeka še ni bilo končano, ko je Bog ustvaril Adama, ampak šele, ko je bila ustvarjena še Eva. Ustvaril ju je “kot moža in ženo” in samo v odnosu ljubezni sta “Božja podoba in podobnost”. Vse druge stvari pa so na ravni ‘posameznika’. In če oseba zoži svoje bivanje v smeri posameznika, nastanejo težave (začelo se je že z Adamom in Evo). In če velik del ljudi vzame to za normalno in celo edino pravilno obliko življenja, nastanejo velikanske težave. Na primer: kdo lahko dela za “skupno dobro”? Le osebe (oseba po definiciji ni egoist, ampak je definirana prav z odnosom ljubezni – najprej v Bogu, kjer so tri osebe tako povezane v ljubezni, da so eno, čeprav ostanejo tri; nato pa to velja tudi za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi), po-sam-eznik nikoli; kajti po definiciji (v tem pomenu) je nesposoben videti in upoštevati druge. Drugi in vse drugo mora služi le njemu, da izpolnjuje svoje želje in potrebe, ne glede na to, kaj to povzroča drugim; še težje pa v takšno razmišljanje posameznik vključi Boga. Si je mogoče predstavljati drugače situacijo ob epidemiji covid-19, da se mnogi, kljub več mesečnim vsakodnevnim opozorilom, prošnjam, navodilom, ukrepom … stroke in odgovornih politikov, niso bili sposobni odpovedati dopustu na ogroženih področjih, zabavam, gostijam, skupinskemu športu … in drugemu skupinskemu užitkarjenju!? Vse to kaže, da mnogi delujejo po načelu: jaz – sam in nato dolgo nič in nato spet jaz. In ko se takšni interesno povežejo v civilno ali politično združenje spet ne more takšna združba delovati drugače kot po tem principu. In takšni individualistični politiki niso niti v najmanjši meri sposobni delati “za skupno dobro” (kar naj bi po definiciji politika bila). Če pogledamo generacije otrok, ki jih učitelji in kateheti že več let ne morejo več uspešno obvladovati, potem vemo, da do spremembe še ne bo prišlo tako hitro. Razen s ‘pomočjo’ kakšne katastrofe (verjetno je novi koronavirus že del tega; pa podnebne spremembe …).
In če v ta kontekst postavimo otroka, ga sodobniki z lahkoto doživljajo kot tistega, ki takšnega posameznika pri doseganju njegovih ciljev ovira, kot ste lepo opisali odgovore vaših otrok: “ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana …. Ena snaha je odgovorila celo tako, da ‘na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok’. Naj dodam, da na tem ‘grdem svetu’ lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …’” In kje je tu Bog? Je navzoč pri odločanju, je povabljen k soodločanju o pomembnih stvareh v življenju? Kdo pa je dovolj zrel pri prvem otroku? Verjetno nihče, še tisti, ki tako misli, s prihodom otroka ugotovi, da bo moral skupaj z njim zoreti kot starš; saj nihče še ni bil prej oče ali mati, predno je spočel prvega otroka; šele otrok omogoči moškemu in ženski, da postaneta mati in oče. Študij, kariera in kar je še takšnih stvari … se pač ne morejo in se ne bi smele vzporejati človeku, ki je neskončno več vreden kot katera koli druga stvar, saj je zanj Bog Oče dal svojega Sina, on pa svoje življenje.

Oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah.

Tudi tista o “grdem svetu”, na katerega ni vredno rojevati otroke, je zanimiva. Tak pogled je zares precej zamejen, ujet v tosvetnost brez večnostne perspektive, ki naj bi bila lastna kristjanom. Jezus pa nam je poslal in nam še pošilja Svetega Duha prav zato, da bi uspeli svoj pogled usmeriti v naš skupni cilj, v eshatološko resničnost ali, kot jo imenuje Janez v Razodetju, v “novo nebo in novo zemljo”. Na stanje v svetu je treba pogledati tudi “z vidika večnosti” in prepoznati, da Bog ne ustvari človeka za “ta grdi svet”, ampak za večno življenje v ljubezni občestva svetih. In ali ni lep občutek in velika čast vas staršev, da Bog želi z vami sodelovati pri ustvarjanju novih ljudi, ki jih želi pripeljati k sebi v nebesa, da bi vso večnost živeli v poveličani skupnosti bratov in sester s Kristusom v sredi.
Prav smešno pa se mi zdi to zahodno jamranje in negodovanje nad begunci in migranti ter njih zavračanje: z njimi ne bi živeli, brez njih pa tudi ne moremo. Pravzaprav ni smešno, ampak hinavsko: namesto da bi vsak trenutek na glas priznali, da sami, s svojimi otroki, nismo več sposobni poskrbeti zase in za svojo prihodnost, niti več opraviti vsakdanjih opravil, zlasti tistih najbolj osnovnih in preprostih. Naši zdravstveni in pokojninski sistemi postajajo nevzdržni, ker nimamo dovolj svojih otrok. Zato potrebujemo tujce, ki bodo na tak ali drugačen način še kar prihajali. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot gimnazijec slišal izjavo zdravnika (ginekologa) razpravljalca na nekem simpoziju o nataliteti v Ljubljani, da bodo ‘prazen prostor’ po naravni logiki zapolnili bolj radoživi narodi, pa naj bodo to Albanci ali Kitajci (tako se je on izrazil). Torej ne gre za nekaj, kar bi nas presenetilo kot strela z jasnega, ampak gre za “duha zaprtosti pred življenjem”, ki se druži z “duhom komodnosti”, oba pa živita med nami že zelo dolgo časa.
Naj ob koncu ponovim, da sem opisano konkretno situacijo uporabil samo za okvir, nikakor pa nisem konkretno na osebni ravni odgovarjal nanjo, saj nikogar osebno ne poznam. Poskušal sem le nakazati problematičnost potrošniškega načina življenja, ki postaja po papežu Frančišku “kultura odmetavanja”, v katerega smo po eni strani kar potisnjeni, po drugi strani pa zavestno premalo naredimo, da bi ga spremenili.
Lepa je primerjava vašega življenja z veselim in žalostnim delom rožnega venca. Naj spomnim, da nam je sv. Janez Pavel II. zapustil tudi svetli del rožnega venca. To je del, ki nudi v premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega javnega delovanja, torej oznanjevanja. V tej perspektivi pa vidim tudi svetlobo, ki kaže k izhodu iz te situacije. Bodi prilično ali ne, kot najdemo pri apostolu Pavlu, oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah. Nikoli ne vemo, kdaj in kje bosta beseda oznanila ali zgled padla na plodna tla. Predvsem pa izpričujmo, da je vsako človekovo življenje vredno življenja in da ga nihče nima pravice omejevati. In z veseljem živite starševstvo ter izžarevajte srečo, ki jo lahko daje, ker je ena izmed najvišjih oblik sodelovanja z Bogom. Morda pa bodo ob doživljanju vaše starševske sreče tudi otroci iz vaše zakonske skupine zahrepeneli po nečem podobnem.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 31-33.

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge - poškodovanega kolena - je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.
 
Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.

Skupina žab si je omislila tekmovanje: katera od njih bo dosegla vrh visokega stolpa. Zbralo se je veliko gledalcev, da bi spremljali tekmo in navijali. Tekma se je začela. Med gledalci ni bilo nikogar, ki bi verjel, da je kateri od žab uspelo priplezati do vrha stolpa. Slišale so se besede: »Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo!« in: »Tega nikakor ne bodo zmogle. Stolp je previsok!« Žabe so začele obupavati, razen ene, ki je odločno plezala naprej ... Gledalci so še naprej klicali: »To je prenaporno! Tega nihče ne zmore!« Žabam so popuščale moči, ena za druho so odnehale, ena pa je še vztrajala ... Na koncu so omagale vse razen nje. Z velikim naporom je dosegla vrh!
Druge žabe bi seveda rade vedele, kako ji je uspelo! Izkazalo se je, da je bila zmagovalka gluha!

Nauk zgodbe: Nikoli ne poslušaj ljudi, ki vidijo le črno plat in gledajo pesimistično. Uničili ti bodo najlepše želje in zatrli upanja, ki jih nosiš v svojem srcu! Nikoli ne pozabi moči besed, kajti vse, kar slišiš in bereš, vpliva nate in na tvoje ravnanje!
Če ti kdo reče, da ne boš mogel uresničiti svojih sanj, se naredi gluhega! Vedno razmišljaj: »Tudi meni lahko uspe!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Povabila me je na obisk, potem ko sva se slučajno zaznali na enem od socialnih omrežij. Več kot tri desetletja je minilo od tedaj, ko sva v času srednje šole stanovali v istem internatu. Bila je živahno dekle s Štajerske, prikupnega videza. V njeni bližini sem se vedno počutila kot siva miš oziroma kot kakšna ovca, saj se moji kodri nikakor niso dali urediti v normalno pričesko. Zaključili sva šolanje in se poslovili. Še isto leto sme prejela pismo. v katerem mi je sporočala, da se je poročila in postala bogata.
V preteklih prazničnih dneh sva se z možem odzvala njenemu vabilu. V darilno vrečko sem dala čipke zanjo, steklenico penine za njenega moža in knjigo pravljic za njeno vnukinjo. V telefonskem pogovoru mi je namreč omenila, da bo mala ‘princesa’ novoletne praznike preživela na njenem domu. Mladi starši bodo odšli na krajše potovanje, da se odpočijejo od nenormalnega tempa v službi.
Na obrobju našega glavnega mesta sva pozvonila na vratih hiše, odete v novoletno okrasje. Sledili so viharni objemi in ugotovitev, da pravzaprav obe kar dobro skrivava svoja leta. V prostorni jedilnici sva obujali spomine na čase, ki so bili, kljub šolskim obveznostim, najlepši zaradi optimizma in prešerne mladosti.
Nato se nama je pridružila njena vnukinja. Ko sem ji v roke podala knjigo, se je na njenem obrazu zarisalo razočaranje. Nato je vprašala, če je morebiti v knjigi tudi plošček, da ji ne bo treba brati. Osupnila sem in ji zatrdila, da je pač brati treba, ker le tako v celoti doumeš napisane zgodbice. Naredila je šobico in brez pozdrava zapustila prostor. Bivša sošolka mi je, brez zadrege, povedala, da njeni ‘mali’ pač nič ne manjka in če ji kaj ni všeč, to tudi pokaže.
Ob slovesu se deklica ni prikazala iz svoje sobe, čeprav sta ji stara starša prigovarjala, naj se vendar pride poslovit od tetice in strička. Da to nista nobena tetica in striček, je bilo slišati izza vrat. Sošolka in njen soprog sta se ob tem veselo smejala.
Drugi obisk tistega dne sva namenila sorodnici. Vsa zadihana od hoje po strmih stopnicah stanovanjskega bloka sva pozvonila na vratih. Bila je presenečena, da sva jo obiskala. Hitela je s kuhanjem kave in se hkrati opravičevala, ker so keksi, s katerimi nama je postregla, brez sladkorja. Njen desetletni vnuček je diabetik. Ker živijo v skupnem gospodinjstvu, so se vsi navadili na režim prehrane brez sladkanih jedi. Saj to ni največja težava v življenju! Huje je, ker njegova mamica nima službe. Očka pa ... ko bi vsaj njega ne vzela kruta nesreča na cesti! Njeno pripoved so zmotili hitri koraki na hodniku. Vnuček se je vrnil s sprehoda. Tudi zanj sem kupila knjigo pravljic. Ko jo je prijel v roke, se mu je čez obraz razlezel nasmeh ... V njegovi zahvali sem čutila globoko iskrenost in veselje, ki ga ne znam opisati.
Poslavljanje na stopnišču njihovega doma je bilo prisrčno.
Ko sva prispela domov, sem v sebi premlevala doživetje v obeh družinah. Na televiziji so bila na vrsti poročila o tekočih dogodkih. Med drugim se je na ekranu zavrtel posnetek ladje, prepolne ljudi. Posadka je plovilo zapustila in nesrečne potnike prepustila pastem morja. Reševalne ekipe so hitele na pomoč. Prestrašene begunce so spremljale na tla tuje države. Pred kamero v rokah novinarja, ki je poročal o tragični usodi prebežnikov, je stopil deček. Zdelo se mi je, kot da njegove velike črne oči sprašujejo, ali bo tudi zanj kje na tej zemlji prostor za varno zavetje in otroštvo brez gorja.
Neznanemu dečku ne morem poslati knjige s pravljicami. Pa tako rada bi to naredila.

HVALA, Irena. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 36

Prva prošnja očenaša, molitve, ki jo je Jezus »narekoval« svojim učencem, se glasi: »Posvečeno bodi tvoje ime.« Zanima me, kakšna božja imena najdemo v Svetem pismu? (Matija)

V govorici Svetega pisma ime označuje bistvo tistega, ki ga nosi. Ko se je Bog prikazal Mojzesu v gorečem grmu in mu zaupal nalogo, da izpelje izvoljeno ljudstvo iz egiptovske sužnosti, ga je Mojzes vprašal, kako mu je ime in Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM« (2 Mz 3,14). To skrivnostno božje ime sestavljajo štirje soglasniki YHWH, ki se nanašajo na glagol biti. Najverjetnejša izgovorjava bi bila Yahwe, vendar je iz najglobljega spoštovanja veljalo za neizgovorljivo, zato so nadomeščali z besedo Gospod – Adonaj, ki se v starozaveznih knjigah ponavlja 6.828-krat. Ime Gospod je božje ime in v Novi zavezi tudi ime za Jezusa, ki sebe imenuje Božji Sin in s tem hoče poudariti svoj izvor od Boga. Tetragram (štiri črke) YHWH izgovarjamo Jahve in ne Jehova, kot trdijo jehovci ali Jehovine priče, ki samovoljno razlagajo Sveto pismo. Katekizem katoliške Cerkve razlaga: »Posvečevati božje ime je predvsem hvalnica, ki priznava Boga kot svetega.« (sč)

VALBURGA (Valdburga, Valpurgis), sv., † 779, opatinja
Valburga je bila po rodu Angležinja, večino svojega življenja pa je prebila v Nemčiji. Rodila se je okoli leta 710 v svetniški družini: Cerkev namreč priznava svetniško čast očetu Rihardu in njenima bratoma Vilibaldu in Vinibaldu. Vsi štirje so delovali kot misijonarji na nemških tleh. Valburga je bila predstojnica ženskega samostana Heidenheim, kjer je umrla 25. februarja 779.

Po svetnici Valburgi je dobila ime vas pri Smledniku, kjer je tudi pri nas edina cerkev posvečena njej.

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

IME in GOD: Ime Valburga izhaja iz nemščine, zanimanje zanj je pri nas po letu 1970 prenehalo, danes se pri nas tako imenuje le še 62 žena. Še manj je različice imena: Valči (27), Valika (7), Vali (6) …

ZAVETNICA: Sv. Valburga je zavetnica porodnic, kmetov, domačih živali; priporočajo se ji pri kašlju, ugrizih psov, steklini, pri boleznih oči in za dobro rast poljskih pridelkov.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 68-69.

Slikar Holman Hunt je naslikal podobo Kristusa, ki stoji pred vrati in trka. Svoje prijatelje slikarje je prosil, naj podobo dobro pogledajo ter mu povejo, če najdejo na njej kakšno napako.
Pazljivo so to storili, a niso mogli na tej umetnini najti nobene napake. Hunt je bil vesel. Prosil jih je, naj jo še natančneje pogledajo. Končno se je oglasil neki mlad umetnik: »Gospod Hunt, mislim, da sem na vaši sliki našel temeljno napako: pozabili ste naslikati kljuko na vratih.«
»Dragi prijatelj,« je odgovoril Hunt, »ko Kristus trka na tvoja vrata, jih lahko odpreš samo ti od znotraj.«

»Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 87.
knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.