Neka dežela je bila znana po pridelovanju pšenice. Toda niso imeli vsi ljudje žitnih polj. Kralj, znan po svoji modrosti in dobroti, je prosil bogate kmete, naj delijo svoje žito z revnimi.
»Koliko moramo dati?« so spraševali.
»Kolikor želite sami,« je odgovarjal kralj.
Nekaterim se je zdela kraljeva zamisel dobra, drugi so vanjo dvomili, tretji pa so bili proti njej. Vendar so vsi čutili dolžnost, da morajo nekaj dati. Nekateri so dali polno vrečo žita, drugi polno vedro, tretji pa polno skodelico.
To se je dogajalo nekaj let. Potem je nastopila slaba letina po vsej deželi. Tedaj je kralj razglasil, da ima zaloge žita, ki ga lahko razdeli med ljudi. Vsako leto je namreč del žita, ki ga je dobil od bogatih kmetov, prihranil za slabe čase.
»Koliko bomo dobili?« so spraševali ljudje.
Kralj je odgovoril: »Kdor je dajal polno vrečo, bo dobil polno vrečo. Kdor je dajal polno vedro, bo dobil polno vedro, kdor je dajal polno skodelico, pa bo dobil polno skodelico.«

***
Jezus nas uči: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 13.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 56-58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Če naznanim, da so pred nami kondicijske priprave, mislim, da je vsakomur jasno, kaj ga čaka oz. kaj si lahko predstavlja pod samim naznanilom. Prav tako zelo jasno nam zveni, če so to priprave na maturo, priprave na sprejem, priprave na slavje … zmanjka pa nam lahko podnapisov, ko slišimo izraz postni čas. Prepričan sem, da si vsak od nas, ko sliši izraz postni čas, nekaj predstavlja, največkrat je to povezano z neko odpovedjo in, če skušam ponazoriti še bolj plastično, da se ne jé mesa. Mladi, s katerimi sem bil pri tokratnem pogovoru, so me prijetno presenetili s svojim razmišljanjem, poznavanjem in idejami za postni čas. Priprava na praznovanje velike noči. Če mi velika noč kaj pomeni, če je v mojem verskem življenju prostor za Jezusovo vstajenje in odrešenje, potem bo imela mesto tudi priprava na to, kar je postni čas.
Postni čas ni in ne sme biti samo odpoved nečemu, ampak gre v prvi vrsti za spoznavanje samega sebe. Kaj me v življenju zadržuje, da nisem svoboden? Kaj me zasužnjuje in mi preprečuje, da bi zadihal svež zrak? Šele ko vidim samega sebe, si izdelam načrt, ki lahko pomeni mojo odpoved ali dodatno aktivnost. Mogoče je v mojem življenju preprosto potrebno priviti kakšen ventil, da ne bo puščal. Ali pa začnem z neko novo aktivnostjo, ki mi je dolgo časa predstavljala izziv, pa me je bilo strah – predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Postni čas ne sme biti priložnost, da se kažem pred drugimi, kako sem fajn, ker mi uspeva ta ali ona stvar, ni čas za javno razkazovanje. Je čas za osebno spoznavanje in zorenje. To je čas za brušenje in dodajanje.
Postni čas so kondicijske priprave naše vere. Postni čas so priprave, lahko bi rekli na maturo, na zrelostni izpit naše vere, verskega življenja in naše pričevanjskosti. Postni čas je priprava na sprejem, na slavje odrešenosti, svobode in zmage.

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Zgodba

Dekle in kontaktna leča

(nadaljevanje zgodbe  Prositi Boga)

Dekle je slišalo fanta, ki je spraševal, kdo je izgubil kontaktne leče. Na ves glas je zaklicala: »Jaz sem jih izgubila!«
Pohitela je k njemu in vesela odkrila, da so to res njene leče. Zahvalila se mu je in ga vprašala: »Kako si jih pa našel?«
Dejal je: »Zagledal sem mravljo, kako počasi nekaj nosi. Videl sem, da je to leča. Vzel sem ji lečo in jo pustil naprej.«
Ko je prišla domov, je dekle neverjetno prigodo o lečah in o svoji zaupni molitvi pripovedovala očetu, ki se je ukvarjal z risanjem karikatur.
Drugi dan je oče narisal mravljo, ki nosi lečo, z napisom: »Gospod, ne vem, zakaj želiš, da nosim to stvar. Ne morem je pojesti in neznansko težka je. Toda če ti želiš, da jo nosim, jo bom zaradi tebe nosila.«

Misel

• Križ je vsaka težava, trpljenje, razočaranje ali neprijetnost, ki nas zadene.
• Bog nam nikoli ne nalaga križev, pač pa jih dopušča, vendar ima gotovo razlog, da to za naše dobro naredi, podobno, kakor je dal mravlji, da je nosila lečo.
• Kaj je smisel trpljenja? Zakaj je zadelo prav nas? Morda ne bomo nikoli dobili odgovora na ta vprašanja, ki si jih v trpljenju pogosto zastavljamo, a ko bomo storili vse, da bi se ga znebili, ali ko bomo padli pod križem, ne smemo obupati, ampak posnemati mravljo ...

Molitev

Gospod Bog,
kot tvoji učenci razumemo,
da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
nam daj dovolj poguma,
varuj nas malosrčnosti in obupa.
Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.

Misel

Ravnaj tako, kakor ravna trgovec s svojo robo: pri vsakem kosu blaga ustvari dobiček. Ne dopuščaj izgube tudi pri najmanjši trski pravega križa. Lahko te razdraži samo vbod muhe ali igelne konice; lahko so to majhna čudaštva kakega soseda, kakšna nenamerna brezobzirnost, nepomembna izguba drobiža, rahel nemir duše, neznatna telesna slabost, malenkostna bolečina v tvojih udih. Ustvari dobiček pri vsaki stvari, kakor ga naredi špecerist, in kmalu boš bogat v Bogu. (sv. Ludvik Monfortski)

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. (Lk 9,23)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Priznajmo, da je marec en čuden mesec.
Čeprav varno skrit v koledarju in obkrožen z drugimi mesci, lahko mirno rečemo, da je na robu. Da je mejen. In skrajen. Ker združuje skrajnosti. In ker so meje in robovi nejasni in zabrisani. In kjer je ‘zabrisano’, je kaj hitro tudi – takole po domače – ‘ubrisano’!
Kljub temu, da je to mesec, ko se začne pomlad, je to mesec, ko nam sneg dela največ preglavic in četudi se odpraviš nabirat telohe, zvončke in trobentice, ne boš šel od doma brez kape, rokavic in verig v prtljažniku avtomobila.
Kljub temu, da so raznorazne nogometne lige na vrhuncu in tik pred razpleti uvrstitev v doigravanja in finala, je največji športni dogodek pri nas Planica. Ki je hkrati tudi najboljši sladoled. Sladoled pa človek običajno povezuje vsaj s toplim vremenom, če ne že kar poletjem!
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji ‘8. marec’, na začetku zadnjega tedna pa ‘25. marec’! In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo žene, se zadnje čase zdi, da si ‘ženske’ in ‘matere’ skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne!
Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki skozi zgodovino, zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti, spregledali in poteptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je sedaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti!
Ženske, zaradi katerih slavimo Dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale ekonomsko, politično in socialno enakopravnost! Enake pravice, kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj stotih letih, dosegle … se mi zdi. Pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in zore ne zgolj rdeče, že bolj mavrične barve razglasili za patriarhalnega mačista! Kajti borbe še ni konec! O, ne! Da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti seveda odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena: to je pravica do materinstva … pravica do rojevanja! Ki pa jo, pravico do materinstva, namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala.
Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
To je marčenje: zavzemanje za pravičnost. Prepoznavanje skrajnosti, ki so lastna človeškemu srcu. Združevanje nasprotij, ki jim pripadam. Brisanje mej in robov, ki niso od Boga ustvarjeni. Pravilno razumevanje enakosti in enakopravnosti.
Marčiti: živeti razumno in razumljivo. Molčati in biti ‘zraven’, ko je treba. Sprejeti Božjo voljo in izreči: »Zgodi se!«
Zgodi se, marec!v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

Zgodba

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Mlado dekle se je odpravilo v gore plezat skupaj s svojimi prijatelji. Ko je priplezala do sredine kamnite stene, jo je v obraz udarila varovalna vrv in ji zbila kontaktne leče. Zelo se je prestrašila in takoj je začela iskati leče, toda zaradi slabovidnosti jih ni mogla najti.
Ko je kljub temu priplezala na vrh, so prijatelji skrbno pregledali njeno obleko, vendar niso mogli nič najti. Tedaj se je obrnila na Boga in ga goreče prosila: »Dragi Bog, ti vse vidiš. Vidiš vsak kamen in vsak list, ti veš tudi, kje so moje kontaktne leče. Prosim, pomagaj mi jih najti.«
S prijatelji se je spustila s stene in se odpravila proti izhodišču. Zaupala je Bogu, da ji bo pomagal najti leče.
Ni ji bilo treba iti na izhodišče, kajti že od daleč ji je nekdo iz nove naveze plezalcev zaklical: »Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?« (nadaljevanje v zgodbi Križ)

Misel

• Prositi Boga pomeni, obrniti se nanj v neki potrebi, s trdno vero v njegovo pomoč in z zaupanjem, da nam bo pomagal.
• Presenetljivo je, kaj Bog daje tistim, ki se s popolnim zaupanjem odprejo njegovi očetovski ljubezni in vsemogočnosti.
• Pogosto vsi prosimo Boga za neko stvar, a redko kdaj storimo to v popolnem zaupanju. Trdno zaupanje Bogu predpostavlja neomajno vero vanj.
• Lahko se vprašamo: Kako močno vero imamo, ko se s prošnjo obračamo k Bogu?

Molitev

Gospod Bog, ponižno te prosimo,
naj tvoj Sveti Duh, ki prebiva v nas,
pomnoži našo vero in zaupanje vate.
Naj v tvojo ljubezen,
modrost in moč zaupamo tako močno,
da bomo prepustili tebi,
kdaj in kako nas boš uslišal,
saj najbolje poznaš naše potrebe.
Prosimo te predvsem, naj čutimo,
da si nam vedno blizu in misliš na nas
in po svoji dobroti odgovoriš na naše prošnje.

Iskra

Bog pride samo k tistim, ki ga prosijo, naj pride k njim, in ne more odreči svojega prihoda tistim, ki ga pogosto in goreče prosijo.
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Lk 11,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.