Vsako leto pred začetkom postnega časa, navadno v nedeljo pred pepelnico, župnijska oznanila opozorijo vernike na postno postavo, ki obsega post in zdržek. Kdaj je Cerkev vpeljala to postavo in kakšen je njen namen? (Bernard)

Post je dejanje spokornosti, s katerim se obračamo k Bogu v zavesti svoje grešnosti. Zakonik cerkvenega prava določa: »Vsi verniki so vsak na svoj način po Božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kakšno skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobožnosti in krščanske dobrodelnosti in se zlasti držijo posta in zdržnosti« (kan. 1249). Za vso Cerkev so spokorni dnevi in časi vsi petki v vsem letu in postni čas. Iz Svetega pisma vemo, da so post poznali že v Stari zavezi. Po Mojzesovi postavi je bil za narodni post določen samo en dan v letu – na spravni dan. Narod in posamezniki so se postili tudi v časih posebne potrebe. Post je bil povezan z molitvijo. V času posta niso ne jedli ne pili. Drugi običaji so bili, da so raztrgali svoja oblačila, se posipali s prahom in pepelom. Preroki, zlasti Izaija, so opozarjali, da ta zunanja znamenja niso dovolj: pravi post je tisti, ki spreminja srce in človeka odpira za stisko bližnjega. Jezus je obsojal farizejsko ‘razkazovanje’ spokornosti (prim. Mt 6,16). Kristjani so že od vsega začetka obhajali spomin na Jezusovo trpljenje s postom; najprej na dan njegove smrti, od 4. stoletja pa je bil v navadi štiridesetdnevni post v spomin na Jezusov post v puščavi. Sedanja cerkvena postna postava je zelo blaga. Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev opisuje, kakor strogo so se postili naši verni predniki. Mesa niso uživali ves postni čas, pritrgovali so se v jedi in pijači. Moč za premagovanje so črpali iz molitve in mašne daritve.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 44.

Štiridesetdnevni postni čas, pripravo na veliko noč, začenjamo s pepelnico, ki je dobila ime po spokornem obredu pepeljenja. Duhovnik verniku posuje nekaj pepela na glavo ali mu s pepelom naredi znamenje križa na čelu. Zanima me, kakšen pepel se uporablja pri tem? (Ignac)

Odgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas ... Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje ... Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)

Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«

Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Tako je najčudovitejši roži človeškega rodu, Jezusovi in naši nebeški Materi, zapel veliko prezgodaj umrli pesnik Josip Murn Aleksandrov.
V mesecu oktobru, ko ob molitvi rožnega venca premišljujemo skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja, imamo priložnost, da se zazremo v svoje življenje. Ali ni tudi v našem srcu večkrat tesno in z zaskrbljenostjo gledamo v prihodnost? Ko nas zagrnejo problemi, težave in skušnjave, nas nenadoma obda tema in blodimo v zmotah, ki nas oddaljujejo od Boga. Ali v trenutku neizogibnega trpljenja iztezamo roke k zgodnji Danici našega življenja? Ali smo pogumni mornarji in ne bomo vrgli vesla iz rok, ampak se oklenili Marije, zvezde neba. Ona nas bo obvarovala in popeljala prek razburkanega morja življenja (prim. Franc Kimovec, Zgodnja Danica).
V trpljenju in ponižanju preizkušena mladost našega najčistejšega lirika se je zatekla k Mariji, kjer je našel skrivnostni mir za svojo razbolelo dušo, ki je bila z grehi ponižana. V samoti gozdov in žitnih polj Gorenjske pod Krvavcem je zažuborelo njegovo pesniško srce, ki je bilo naveličano mestnega življenja in se je spočilo v vznožju Kamniških Alp med preprostimi kmečkimi ljudmi. Večna luč pred Marijo je osvetlila njegovo grenko in ponižano mladost.
Rodil se je 4. marca 1879 v Ljubljani kot nezakonski sin služkinje. Po svoji nesrečni materi Mariji je bil potomec stare lahovške Murnove družine (v župniji Cerklje na Gorenjskem). Kmalu po rojstvu je moral v rejo, ker ga mati služkinja ni mogla imeti pri sebi in se je nato zaposlila v Trstu. Komaj štiriletnega ga je materina znanka Polona Kalan iz Cerkelj vzela k sebi in v njenem gospodinjstvu je z manjšimi prekinitvami ostal do smrti. Z Dunaja se je kot študent moral kmalu vrniti domov. Bil je popolnoma izčrpan in onemogel. Zatekel se je v prijazno vas Zalog (kjer sem tudi sam preživel mladost). Kmečko življenje na vasi ga je osrečilo in mu pomagalo, da je ohranil zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico. Zaradi jetike pa je že pri 22 letih umrl v Ljubljani.
Ko je Murn občudoval lepoto gozdov in polj pod Krvavcem, je zložil pesem, ki opeva svetega Ambroža, zavetnika podružnične cerkve, kamor so romali Cerkljani ob hudi suši in prosili za dež:
»Visoko v gorah, sv. Ambrož,
svet varuješ nam suše,
oh, žeje večne, sv. Ambrož,
še varuj naše duše!«
(prim. Janez Močnik,
Podobe nekdanjih časov, str. 200–202).
Pesnik Murn je iz lastnega izkustva dobro vedel, da je duševna suša in žeja veliko hujša od telesne.
Duhovnik in pesnik dr. Vladimir Truhlar je v Murnovih pesmih našel veliko duhovnih misli, ki so se navdihovale v krščanski veri. V knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je zapisal: »Pesnik Murn je tudi sredi svoje krhkosti Kristusa visoko cenil in vanj veroval. 10. julija 1899 je pisal Ivu Šorliju: Kristus je največji etik in filozof – reformator, ki je imel v sebi najčistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj lastni materialistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma namestil z vsem človeštvom … Moderna doba ne prepozna več tega neizmernega altruizma (nesebične ljubezni do bližnjega), rekoč, da je čakanje na Božjo pomoč škodljivo naši energiji in strah pred večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem boljšem delu božanski? Ali ni človek ustvarjen zato, da dobro in plemenito dela?« (prim. dr. Vladimir Truhlar, n. d., str. 66).
Pred smrtjo je pesnik svojo teto prosil: »Molit, molit!« V ljubezni do Boga in Božje Matere Marije je zaspal, spravljen z Bogom in ljudmi.
Gotovo vsakega izmed nas podobno kot pesnika Murna obdaja tema in greh, ki ponižuje naše Božje otroštvo. V mesecu oktobru najdimo čas za molitev k Mariji, kraljici rožnega venca in kraljici miru. Marija je kot pribežališče za nas grešnike velika molivka pred Bogom. Pojdimo v njeno šolo molitve in našli bomo mir za svojo dušo!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 10 (2023), 84.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56

Minili so prazniki, s hiš je izginila bleščava in v vse kote je spet zlezel mrak. Kljub mrakobnosti - majhna okna na naši hiši so dajala le malo svetlobe - pa je bilo lepo. Lepo in svetlo. Vse še tako kot pred Božičem, pred Tremi kralji, pred vsem tistim najlepšim. Tisto leto se je prava zima začela pozno. A bila je huda! Kurili smo v peči noč in dan in delali gazi od hiše do hleva, pa skozi dvorišče in do poti k cesti.
Neko tako mrzlo jutro sem čepela ob oknu in risala po šipi različne figure. Bilo mi je dolgčas, babica je utrujena od bolezni spala in nisem si je upala motiti. Njene ure počitka so bile kratke in ves tisti čas sem bila tiho.
Pogledala sem skozi porisano šipo in na ledeni gazi opazila človeka. Pogledala sem malo bolj natančno in stekla v kuhinjo. »Mama, pridi sem!« sem zaklicala.
»Ne vpij! Ne veš, da moraš biti tiho?«
»Mama, Gašper gre! Stric Gašper!«
»Moj Bog, pa v takem!« je rekla mama in sklenila roki. Nisem vedela, ali velja babici na postelji ali vremenu zunaj. Spet je začelo snežiti, vendar tisto ni bilo najhuje. Vlekel je sever, oster kot britev, v vse pore se je zajedal. Kadar je pritisnil, smo kurili ves dan. Ogenj v peči nikoli ni smel ugasniti, celo ponoči ne. K sreči smo že jeseni iz koruzne slame spletli dolge kite in jih v tistem mrazu ovili okrog vrat in oken v hlevu. Hiša pa je imela dober zapah, težka okovana vrata so nas varovala, le na kljuko so se ob hudem mrazu kar lepili prsti. In v takem je prihajal k nam Gašper!
Gašper je hodil domov ob sobotah. Delal je na neki vrtnariji daleč stran. Avtomobila ni imel, avtobusne zveze so bile slabe, njegove noge pa tudi.
»Kako je le prigazil gor, v takem...« je še vedno mrmrala mama in zmajevala z glavo. Gašper je bil njen mlajši brat; bil je brez noge in nosil je protezo ter bil zaradi tega vse življenje nesrečen. Zaradi tistega se mu pri nas ni bilo treba preobuti, lahko je sedel, kamor koli je hotel, pa mu nihče ni tiščal copat v roke.
Kadar je prišel, sem ga bila vesela. Vesela ga je bila tudi babica. Vedno je takrat vstala in sedla. In nikoli ni pustila, da jo podpremo z blazino. Da Gašper ne bi videl, kako je z njo. Gašper je bil njen najljubši sin, pa je dobro vedel, kako je z njo! Vedel je, da se ne bo nikoli več pozdravila in da bo le s težavo naredila še kakšen korak.
Z mano ni dosti govoril, pravzaprav z nobenim od nas, vendar je bil tu in je bil član družine. Tisti obiski so mi bili vedno dragi in dragoceni. Ni mi nosil sladkarij, tudi pestoval me ni in ne razvajal. Samo bil je in to mi je bilo dovolj.
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag - vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje - stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
Vsi trije smo pogledali tja, pa spet vanj, rekel ni nobeden nič, bil je čas kosila.
Ko je prišel oče z lesa, smo posedli, pojedli smo in je sonce vstalo izza oblakov nad Jelovico, vsa hiša je bila kar naenkrat ožarjena.
»Kako ti gre, Gašper?« je vprašala babica.
»Dobro,« je rekel ta in mešal po juhi. »Tudi ti si videti bolje...«
Tako je rekel vsakič in vsakokrat se je obraz moje babice razlezel v topel nasmeh. »V taki družini mora biti dobro,« je rekla in pogledala v vsakega izmed nas. Odrinila je krožnik od sebe in se spet nasmehnila.
Nekaj časa smo bili vsi tiho. Le jaz sem skakljala sem in tja in čebljala svoje. Nazadnje sem se ustavila in pogledala v tisti sveženj na klopi. Ko sem videla, da so se vsi zapletli v pogovor, sem sedla zraven in zastrigla z nogami.
Sveženj je bil ovit z debelo vrvico, bil je malo moker na straneh, verjetno ga je Gašper nosil vso pot iz mesta k nam po sneženi cesti in ga prekladal iz roke v roko. Ker ni  nič rekel o njem, kar sedel je tam v kuhinji, je radovednost prignala mamo. »Mislim, da bo tam nekaj zate,« mi je namignila in stopila blizu. Prijela je za tisto vrvico, jo razvozlala in odvila papir.
Iz šumečega papirja je potegnila lutko. Lutka je bila precej velika, bila je iz celuloze in bila je oblečena. V pisana otroška oblačila.
»Kaj vse že danes delajo!« je vzkliknila mama, zvila papir pod pazduho in sijočih oči pogledala v tisto lutko. Jaz sem ostala odprtih ust, brez besed.
Lutka je bila oblečena v kratke, temno zelene hlače, v bledo rumeno pikčasto srajčko, na glavi je imela zelen klobuček.
»Mama, to pa je mali fantek!« sem zaklicala in poskočila. Potegnila sem tisto čudo vseh čudes iz maminih rok, in zajokala od sreče.
Stisnila sem k sebi mrzlo in trdo bleščečo igračo in tekala z njo po hiši. Do tistega dne mi še nihče ni kupil lutke. Imela sem le punčko iz cunj, ki jo je sešila mama. Zdaj pa kar naenkrat to! Tako pisano razkošje!
Med vrata je stopil Gašper. Ni me vprašal, če mi je všeč, le obraz je potegnil v nasmeh, oprijel se je podbojev, da je bolj natančno videl moje navdušenje, in pokimal. Nič si nisva rekla, zamrmrala sem hvala, hvala, hvala in stekla v kuhinjo.
»Janez boš! Moj Janez!« sem vpila tam in dvigovala lutko v zrak.
Čez nekaj dni, ko je Gašper spet šel delat, je prišla v kuhinjo moja babica. Bolj pridrsala je kot prišla, noge je niso več ubogale. Pogledala je vame in rekla: »Zdaj pa je dovolj tega tvojega tekanja sem in tja! Janeza bomo malo spravili, da se ne bo prehitro pokvaril. Ko boš pridna, ga boš spet dobila in se igrala z njim.«
Tako je tudi bilo. Igračo, ki sem jo dobila, sem morala oddati. Mama jo je odnesla na vrh, v prostor, kjer je bilo veliko raznih dragocenosti: steklen Bogec, velik zelen kolač za potico, rezbarije mojega dedka, šatulja z babičinimi broškami, voščene rože z njene poroke, krstna sveča...  Redko kdaj smo zašli tja gor in vse, kar sem prijela v roko, je imelo poseben duh: duh našega skrivnostnega »cimra«.
Malokdaj sem se igrala s tistim Janezom, babica je bila stroga, jaz pa živa in nepredvidljiva. Vedno so se bali zame in za Janeza tudi, da ga ne bi potolkla.
Nisem se veliko igrala z njim, tudi zato ne, ker sem prehitro rasla. Tudi potem, ko babice ni bilo več, ne. In prav zato se je Janez ohranil do danes. Ima malo obtolčen nos in komolce in kolena. Še vedno pa ima tisti svoj klobuček - malo so ga načeli molji - tudi srajčko in hlačke ima še vedno, le vse je obledelo.
Nekaj časa nazaj se je stric poslovil s tega sveta, ki je bil včasih lep, včasih krut, tako kot vsem nam. Prinesli smo lutko s podstrešja, kjer je še vedno spravljena. Obrnila sem jo v rokah in dvignila v naročje. Nekaj lepega je prišlo nazaj, nekaj toplega se me je dotaknilo, in še dolgo je ostalo tako.
Spravila sem Janeza nazaj. Dobro vem, da se nihče ne bo igral z njim. Mladi tako ne bi vedeli, kaj naj z njim. Imajo svoje igrače in računalniške igrice, ki jih osvajajo, vsega je preveč in nič tistega pravega ni. Nič toplega ob tistih igricah, nič, kar bi jih spremljalo tudi kasneje. Čudno se počutim ob vsem tem in se trudim, da bi ta novi, s tehniko obdarjeni svet, vendarle razumela.p
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 54-56.