Neki otrok je opazil slepega človeka, ki je vsako nedeljo prosil pred cerkvijo. Ko mu je izročil svoj dar, ga je vprašal:
»Kako dolgo si že slep?« – »Od rojstva.«
»S čim pa se ukvarjaš?« – »Astronom sem.«
»Kako astronom? A nisi slep?« – »Da, a se rad ustavim in občudujem zvezde, ki jih nosim v svoji notranjosti. Zakaj ne poskusiš tudi ti?«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate 'vzeti v roke'. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

V nekem mestu sredi stare Kitajske je živel cenjeni gospod Je. Njegovo veselje in strast so bili zmaji. Njihove risbe, slike in kipe je imel po celi hiši. Verjel je, da je zmaj dobrohotno bitje, simbol moči in znanilec dobrega, ki prinaša srečo vsem, kateri ga častijo z ljubeznijo in predanostjo, kakor je delal cenjeni gospod Je. Najvišji zmaj v nebesih je zvedel za češčenje, ki mu ga izkazuje gospod Je, in kako je njegova hiša polna številnih podob zmajev, ki jih je z vso skrbnostjo razporedil po hiši. Zato se je odločil, da ga osebno obišče.
Spustil se je z neba in prišel na zemljo. Našel je hišo cenjenega gospoda in pomolil glavo skozi vrata, rep pa skozi eno od oken, kajti cel ni mogel v hišo. Ko ga je cenjeni gospod Je zagledal, se je tako ustrašil, da je skočil skozi okno in jo ucvrl proč, kolikor so ga nesle noge. To je pomenilo, da ni častil zmajev, ampak podobo, ki si jo je ustvaril o njih.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 89-91.

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Imajo podobo Boga, ki bi moral sovražiti tujce ali pripadnike nekega drugega naroda. Častijo Boga, ki je vsemogočen in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni: ne zahteva, da ljubimo sovražnike, da priskočimo na pomoč človeku v stiski, ni zahteven glede čistosti srca in je glede spolnosti sploh zelo »sodobnih« nazorov. Njihova podoba Boga ima zelo rada velike hiše in dolge avtomobile. Na žalost nima včasih niti najboljšega okusa.
»Bog z nami« so imeli napisano nemški vojaki na sponkah hlačnih pasov. Tudi na ameriškem dolarju piše »v Boga zaupamo«, a ne v Boga, kakor se nam je razodel v Jezusu Kristusu, ampak v Boga, ki je sovražnik
naših sovražnikov in ki nam stoji ob strani, ko jih premagujemo. Kdo ne pozna teologa, ki je trdil, da ima Bog samoupravno socialistični nazor in kdo ne pozna politikov in njihovih glasnikov, ki trdijo, da se Bog ne sme vtikati v njihov posel?
Koliko podob je sodobni človek ustvaril o svojem bogu in koliko podob tega boga vztrajno časti.
A kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne skozi okno njihove hiše, ki je polna podob o bogu, pokukal pravi Bog neskončno ljubeči, a nemočni in križani Jezus? Vsaj eden bi moral teči. Morda bi tokrat pobegnil Bog ...
In kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne pokukal skozi okno naše hiše?

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Častijo Boga, ki je vsemogočen, in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni.

Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo. Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. (2 Mz 20,2-6)

Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh. (2 Mz 34,6-7)

PODOBA BOGA, KI SPREJME VSE POSLEDICE LJUBEZNI
(Križani) »Gospod nam bo odgovoril: Pomisli, s kakšno podobo Boga je povezana zahteva duhovnikov, pismoukov, razbojnika in ljudstva? To je močni Bog, Zmagovalec, ki rešuje z močjo. Podoba Boga, ki jo jaz po Očetovem naročili prinašam, pa je podoba Boga, ki je postal nemočen, ranljiv, popolnoma podrejen človekovi svobodi.
Kako bi mogel zanikati vse to in stopiti s križa? Zmagovito bi vstala podoba močnega Boga, vendar jaz ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva, ker bi v odločilnem trenutku zanikal ranljivost Boga, ki se je izročil ljudem v roke. Zaupal bi v vašo svobodo, a le do neke mere. Tako bi lahko rekli, da Bog ni mislil resno, ko je človeku ponudil svoje prijateljstvo, se ni podvrgel posledicam in dejansko Bog ne ljubi človeka in ne njegove svobode. Kako bi lahko rekel, da je božja ljubezen brezmejna, če bi v nekem trenutku rekel: dovolj, poskusa je konec, preveč ste si privoščili, niste pravilno razumeli?
Vprašajmo se: Ali je Bog, v katerega verujemo, Bog evangelija, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu? Ali je to Bog, ki si ga ni mogel noben filozof nikoli zamisliti ali predstavljati in ki se razodeva na način, da ga ni mogoče prepoznati razen s popolnim spreobrnjenjem srca? « (kardinal Carlo Maria Martini)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 30-31.

Kaj hočeš od mene, Bog? Mirno živim svoje življenje ... iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto ... Od ponedeljka do petka si v potu svojega obraza služim vsakdanji kruh ... soboto sem si prihranil zase, nedelje pa so Tvoje ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?

Kaj hočeš od mene, Bog? Iz nabiralca plodov sem se razvil v lovca ... pa v pastirja in kmeta ... postal sem vojak in osvajalec ... odkritelj in raziskovalec ... znanstvenik in teolog ... O Tvojem stvarstvu vem več kot Ti, ki si ga ustvaril ... Še o Tebi, se mi zdi, vem več, kot veš sam ... Namnožil sem se, napolnil sem zemljo in si jo podvrgel ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?
Kaj hočeš, Bog? Od Adama in Eve si hotel naj ne jesta od drevesa spoznanja ... Od Noeta si hotel naj zgradi ladjo ... Od Abrahama si hotel naj ti daruje sina ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Drevo spoznanja je obrano ... Ladja je nasedla na pesku in iz njenega preperelega lesa sem si na taistem pesku zgradil hišo ... Otroci so mi pobegnili od doma in tako nimam nikogar, da bi ti ga ponudil v žrtev ... Kaj torej hočeš od mene?!
Vem, da si zahteven, Bog, a ne zahtevaj preveč ... Ne zahtevaj več, kot premorem in zmorem ...
Nista zmogla Adam in Eva, čeprav sta bila edina na svetu ... a sadovi spoznanja so bili mamljivi in slastni ... zmagala je kača ... napuh ... želja: biti kot Bog ...
Ni zmogel Noe, čeprav je bil edini pravični na svetu ... a sadovi zemlje so bili mamljivi in slastni ... zmagala je žeja ... strast ... želja: počutiti se kot Bog ...
Sprašujem se: bi zmogel Abraham? Ko bi Ti ne poslal angela in ovna, bi mar res zamahnil z nožem? Blagoslovil si ga, ker je bil poslušen in pokoren ... Prosim, ne odteguj mi blagoslova, čeprav dvomim in se ti upiram ..., ker ti hočeš veliko, Bog, ... včasih preveč!
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sem zapisal na kamen ... a Ti hočeš, da jih zapišem v srce ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, poznam ... a ti hočeš, da jih izpolnjujem ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sprejemam ... a ti hočeš, da jih vzljubim ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Ti, ki lastnemu Sinu nisi prizanesel ...
Ko me poti in bližnjice, ki jih v življenju ubiram, pripeljejo v dvorano zadnje večerje ..., ko me izdajo prijatelji ...
Ko se pot ustavi v Getsemanskem vrtu ..., ko se Tvoja volja ne ujema z mojo...
Ko padejo udarci in teče kri ..., ko trpim ...
Ko zaboli trnjeva krona ..., ko sem izpostavljen posmehu in me zatajijo najbližji ...
Ko objamem križ ... in se mi zdi, da si me še Ti zapustil ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Mar hočeš več kot od svojega Sina?
Kaj v resnici hočeš od mene, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 
 
Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 
In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bila opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 
Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki ne bi imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti. Ne nekoga, ki si ga pričakoval, temveč nekoga, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 
In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim; ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 
In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2023), 73.

Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.

Zgodba

Metulj ne bo nikoli letel
Nekega dne je deček našel bubo z majhno odprtino. Metulj si je prizadeval, da bi prišel skoznjo.
Deček se je odločil, da bo metuljčku pomagal čim prej iz bube. Z ostro žico je prerezal bubo. Metulj je bil sedaj zunaj. Bil je nemočen in imel je zmečkana krila.
Otrok je gledal in čakal, da bo razprostrl krila in vzletel. Toda nič. Ta metulj ni mogel nikoli leteti. Deček ni vedel, da si metulj s tem, ko si prizadeva priti iz bube, krepi telo in krila do te mere, da jih lahko odpre. In samo tako lahko poleti.

Misel

Prizadevanje je včasih potrebno, da dosežemo nekaj v življenju. Podobno velja za težave. Ko v življenju nastopijo težave, se spomnimo, da Bog gleda na nas.
Včasih je življenje podobno hoji v gore. Znajdemo se v globoki soteski, kjer ne vidimo vrhov gora. In vendar imamo pogum in moč, da nadaljujemo pot. Podobno se moramo obnašati v preizkušnjah.
Zgodi se, da nesreče in preizkušnje iz nas izsilijo vprašanje: »Moj Bog, zakaj dopustiš, da se to dogaja?« Lahko se tako sprašujemo, a pri tem ne izgubimo poguma in se ne predajmo obupu.

Molitev

Gospod Bog,
zelo lahko se nam je zahvaljevati za prijetne stvari.
Zelo težko pa se ti zahvaljujemo za težke stvari.
Pomagaj nam, da bomo spoznali,
da nas tako lepe, kakor tudi težke stvari lahko vodijo k tebi.
Odvisno je od tega, kako jih jemljemo.
Ko preizkušnje življenja
postanejo težke in težave prevelike,
nam vlivaj zaupanje,
da nas boš podpiral s svojo milostjo.
To nam bo pomagalo do spoznanja,
da ne moremo usmerjati vetrov,
a s tvojo pomočjo moremo tako usmerjati jadra,
da bomo lahko pluli naprej.
Ko moramo skozi preizkušnje,
bridkosti, težave in razočaranje,
naj usmerjamo svoj pogled nate,
in gojimo zaupen odnos do tebe,
iz katerega se bodo rojevali pogum, moč in vera.

Iskra

• V številnih težavah ni najpomembnejše trpljenje, ki ga te povzročajo, ampak naš duh, ki more težave vzdržati.
• Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. (Rim 8,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.