Ko sem bil na dopustu, sem neki večer po maši videl, da je skupina ljudi ostala v cerkvi. Zbrali so se pred oltarjem Najsvetejšega in začeli moliti neko molitev, ki sem jo prvič slišal. Povedali so mi, da to rožni venec Božjega usmiljenja. Kdaj je nastal? (Rafael)
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja - usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2010), 47.

Neki mož je zagrešil strašen zločin, tako strašen, da je bil prepričan, da zanj ni odpuščanja. Mislil je, da je obsojen na večno pogubljenje. Poskusil je pozabiti na svoje dejanje, a bolj ko je poskušal, bolj ga je težilo.
Nekega dne je šel mimo neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. Kar samo ga je zaneslo vanjo. Sedel je v zadnjo klop. Počutil se je tako neugodno, da si ni upal niti pogledati kvišku. Zdelo se mu je, da vsi v cerkvi vedo, kaj je storil, in da ga vsi obsojajo.
Prisluhnil je, o čem govori misijonar. Navedel je besede preroka Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 10, 16-20), potem pa nadaljeval: »Tudi ko bi kdo ubil svojo mater, mu Bog odpusti, če se kesa.«
Po maši je mož stopil do duhovnika. Ves ganjen ga je vprašal: »Ali poznate človeka, ki ste ga omenili v pridigi?«
»Katerega človeka?« je vprašal duhovnik.
»Tistega, ki je ubil svojo mater.«
»A tistega? Zakaj to sprašujete?«
»Jaz sem ta človek.«
Duhovnik je moža povabil k sebi, da se z njim pogovori. Prisluhnil je njegovi žalostni zgodbi. Ko je videl njegovo iskreno skesanost, mu je v Božjem imenu podelil odpuščanje.

Ko smo prejeli Božje odpuščanje, moramo odpustiti tudi sami sebi. Papež Frančišek vedno znova poudarja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Sv. FRANČIŠEK (Gal 6,14)

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.

– Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
– Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
– Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
– Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
– Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
– Če samo pomislim, me kar spreleti.
– Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

POHUJŠANJE MALIH (Mt 18,6)

Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.

ŽIVETI JE ZAME KRISTUS (Flp 1,21)

Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.

DAROVANJE BLIŽNJIM (Flp 2,5-8)

Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.

BLAGOR UBOGIM V DUHU (Mt 5,3)

Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.

ZLO PREMAGATI Z DOBRIM (Rim 12,21)

Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.

 ... se nadaljuje

Čuk, M., 2005. Živeti evangelij v Frančiškovem slogu: Korak v globino. Ognjišče, 41(10), p. 96. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

Kar lep kup vprašanj se mi je nabralo v vseh teh letih, kar te poznam.
Bil si eden prvih svetnikov, ki je vstopil v moj otroški svet, morda celo prvi, če odštejem svetega Miklavža, a moram hkrati tudi priznati, da si se mi ‘razodel’ na – reciva temu – romantičen način, saj sem te spoznal preko knjige francoskega pisca Abela Moreauoja Frančišek je zapustil raj, ki jo iz srca priporočam v branje. Vsem. Še posebej pa frančiškanom, minoritom in kapucinom. In duhovnikom. Posebej župnikom, saj je za ‘profesorske duhovnike’ preveč preprosta, da bi jo razumeli. In očetom in mamam. In otrokom. Vsem, kot sem rekel.
Tvoja življenjska zgodba navdihuje in navdušuje vse po vrsti: verne in neverne, celo brezverce, predvsem pa iskalce … Kajti iskalec si bil tudi ti.
Pa me zanima, kaj si misliš o številnih redovih, ki so nastali iz tvojega ‘nereda’? Meni se zdi, kot da je vsak, ki je zagrizel v tvoj kos kruha, tudi sam hotel postreči ljudem s čim takim, in je po spominu sestavljal recept … in so se napekle žemljice in rogljiči, pogače in kolači, celo večnadstropne torte, z raznoraznimi prelivi in okraski … da dostikrat od tvojega kruha ni več ne duha ne sluha, predvsem pa ne Duha?
Povej, kaj si misliš o mogočnih samostanih, z marmornatimi stopnicami in pozlačenimi ograjami, o garsonjericah in vzmetnicah z dvojnim vzmetenjem in spominsko peno, ti, ki si spal na golih tleh?
Kaj si misliš o veličastni večnadstropni cerkvi, ki so ti jo sezidali nad glavo, ti, ki si se slekel do golega, ko je svoj obisk napovedala Sestra Smrt? Kot si se gol poslovil tudi od svojega očeta, ko si se napotil po poti iskanja Tistega, ki si ga pravzaprav že našel. In ki je našel tebe. In se mi, mimogrede, zdi strašno zabavno, da so te za svojega zavetnika in patrona vzeli krojači, tkalci in trgovci s platnom … ko si vendar vse sešito in stkano zmetal skozi okno in razdal. In razburil svojega očeta.
Povej, bi bil danes, ko bi bil “spet zapustil raj”, raje pater ali frater?
Povej, si si mislil, ko si v Grecciu k jaslim privezoval oslička, da bo čez stoletja to postal tak biznis in tekmovanje?
O, še kar nekaj vprašanj je, ki bi ti jih rad zastavil, pa ne upam takole javno … da me ne bi za ušesa vlekli in po zobeh vlačili tvoji profesionalni sledilci … In tudi na ta, ki sem se ti jih upal javno zastaviti, pravzaprav poznam odgovor. Prebral sem ti ga v očeh na portretu, ki ga je naslikal in mi ga podaril moj oče … Saj ga poznaš? Prepričan sem, da se je predrenjal skozi nebeško množico do tebe in ti zastavil katero od vprašanj s katerimi te utrujam v temle pisanju. Omenjeni potret visi na steni v naši jedilnici, tako da, če morda ne veš, paziš na vsak moj grižljaj. In sam vem, čeprav ti ne šteješ, da je teh grižljajev malce preveč za mojo višino …

A če dobro opazuješ, moraš vseeno priznati, da imam raje kruh kot torto!
Ljubi moj sveti Frančišek Asiški. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 114.

Delno poznam delovanje minoritov, frančiškanov in kapucinov. Dobro poznam njihovega ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega, ni mi pa jasno, kakšna je razlika med temi tremi redovi.
Marjeta

Nekateri katoliški redovi so imeli izjemno razgibano zgodovino. Pomislimo na benediktince, ki so imeli na obrobju današnje Slovenije kar nekaj pomembnih samostanov, čeprav na področju sedanje Slovenije samo enega, in sicer v Gornjem Gradu. Ta je bil ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462 ukinjen in imetje je bilo izročeno novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Več sreče so pri nas imeli cistercijani, ki sicer niso benediktinci, pa se ravnajo po Pravilu sv. Benedikta, imajo pa seveda svoje Konstitucije, ki izražajo posebnost cistercijanskega meniškega življenja. Tudi cistercijani imajo reformirane veje. Nekaj podobnega se je dogajalo z redom manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje: frančiškane, minorite in kapucine.

FRANČIŠEK ASIŠKI, ustanovitelj reda manjših bratov
Sv. Frančišek Asiški (1181/82–1226) je približno pred 800 leti ustanovil red manjših bratov (za ljubitelje latinščine: Ordo Fratrum Minorum – OFM) s pestro zgodovino in s številnimi reformami, ki se še vedno pojavljajo. Pri vseh redovih manjših bratov, nekdanjih in sedanjih, je neka skupna stalnica, ki izhaja iz samega imena reda, to sta bratstvo in majhnost, ki vključuje uboštvo in skromnost. Tema osnovnima temeljema bratstvu in majhnosti se nikoli noben red ali nobena veja manjših bratov ni odpovedal, bile so pa različne razlage tako bratstva kot majhnosti, kar je prihajalo do izraza na različnih področjih bratskega življenja in delovanja ter tudi glede odnosa do lastnine in pri gradnji večjih ali manjših cerkva in samostanov. Občasne reforme so navadno imele cilj: vrnitev k temeljnim virom, predvsem k Frančiškovemu Vodilu in njegovim spisom, kar za vse redove tudi poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor.

RAZVOJ REDA MANJŠIH BRATOV
Frančišek Asiški je bil predvsem karizmatik, ki je želel »živeti po evangeliju« in si je izbral za vrhovnega predstojnika svojega bratstva Svetega Duha in najprej tudi ni želel ustanoviti nove redovniške skupnosti. Na koncu življenja je rad ponavljal, da mu je »Gospod dal brate«, ki jih je sprejemal s hvaležnostjo in se je s prvimi brati, ko še ni dopolnil trideset let življenja, že leta 1209/10 odpravil k papežu Inocencu III. v Rim, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil – po zgledu apostolov – živeti po svetem evangeliju. Papež Inocenc III., najbrž največji pravnik tistega časa, mu je ustno dovolil, da z brati lahko »živi po svetem evangeliju«. To se danes čudno sliši, ker je bilo takrat zelo močno evangelijsko gibanje med krščanskimi sektami. Pri Frančišku pa je šlo za »način življenja« po sv. Evangteliju. Pozneje je s pomočjo bratov napisal dve ohranjeni Vodili, nepotrjeno (1221), ki je bilo zelo duhovno in polno evangeljskih navedkov, in kmalu še drugo, ki je bilo bolj pravno podprto in zato tudi sprejemljivo za rimsko kurijo. Tega drugega je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil kot končno veljavno in ga zato tudi imenujemo Potrjeno Vodilo, ki ga še danes sprejemajo vsi manjši bratje za svojo temeljno zakonodajo, tj. »ustavo«.
Zgodovina manjših bratov je bila od začetke zelo dinamična in je kmalu, če govorimo simbolično, začela poganjati nove veje, ki so želele živeti čim bolj zvesto v luči Frančiškovega Vodila in njegove Oporoke. Ta napor, živeti po evangeliju, je prinesel redu manjših bratov veliko svetega ter dragocenega pa tudi različne nevšečnosti, pretiravanja ter bolečine. Tu ni prostora, da bi opisali ves razvoj. Omenimo le glavne značilnosti, ki so se pojavljale znotraj reda že v 13. in 14. stoletju, med manjšimi brati spirituali (duhovneži), ki so zahtevali popolno odpoved posesti in so v marsičem pretiravali in manjšimi brati konventuali, ki so sprejemali papeške bule z razlago Vodila v luči apostolskega življenja bratov in so zelo poudarjali pomembnost skupnosti. Nekaterim manjšim bratom se je zdelo, da so zagovorniki manjših bratov konventualov v nekaterih obdobjih preveč poudarjali določene vzorce in prvine meniških redov, predvsem cistercijanskega, čeprav vse z blagoslovom uradne Cerkve. Proti koncu 14. in v 15. stoletju, ko več ni bilo spiritualov, je znotraj reda manjših bratov ponovno prihajalo do želje po reformi in do pospeševanja natančnega ali celo dobesednega izvrševanja Vodila (observance). Tako nastanejo nekatere province manjših bratov, ki po natančnem izvrševanju Vodila postanejo znane kot province manjših bratov observantov, pozneje tudi manjših bratov reformatov, rekolektov, alkantarinov in drugih. Normalno, da je med vejo reda manjših bratov observantov in drugih reformiranih vej manjših bratov ter manjšimi brati konventuali prihajalo do določenih napetosti. Do leta 1517 so imele vse veje manjših bratov skupnega vrhovnega predstojnika (generalnega ministra, služabnika vseh manjših bratov), ki je bil redno konventual (minorit), nekateri so občasno sicer imeli svoje vikarje, toda red je ostal eden z enim vrhovnim predstojnikom.

TRIJE SAMOSTOJNI REDOVI MANJŠIH BRATOV: MANJŠI BRATJE FRANČIŠKANI, MANJŠI BRATJE MINORITI IN MANJŠI BRATJE KAPUCINI
Papež Leon X. je leta 1517 po dolgih pogovorih in tudi težkih razpravah izdal bulo Pojdite tudi vi (Mt 20,1-10), s katero je red manjših bratov praktično razdelil na dva redova: manjše brate observante in manjše brate konventuale. Od takrat oboji, observanti in konventuali, obhajajo vsak svoja vrhovna redovna zborovanja (generalne kapitlje) in vsak red voli svojega vrhovnega predstojnika. Zdi se, da je papež Leon X. bil bolj naklonjen manjšim bratom observatnom, čeprav so tudi manjši bratje konventuali bili ves čas svoje zgodovine tesno povezani z vsakokratnim papežem. Dobrih deset let po razdelitvi reda manjših bratov na manjše brate observante in manjše brate konventuale, leta 1528, pa je papež Klemen VII. potrdil novi reformirani red manjših bratov in sicer manjše brate kapucine. Tako od leta 1528 obstajajo trije redovi manjših bratov: manjši bratje konventuali (minoriti), manjši bratje kapucini in manjši bratje observanti, katerim je papež Leon XIII. leta 1897 pridružil vse takratne veje manjših bratov reformate, rekolekte in alkantarine, ki so z observanti sprejeli skupne Konstitucije, in od takrat se imenujejo samo manjši bratje, brez dodatka. Do takrat so vsi manjši bratje imeli k uradnemu naslovu red manjših bratov še neki dodatek. Od leta 1897 imajo Frančiškovi moški redovi manjših bratov uradno te naslove: manjši bratje (OFM) (pri nas na kratko imenovani frančiškani), manjši bratje konventuali (OFMConv) (pri nas in v nemško govorečih deželah imenovani minoriti) in manjši bratje kapucini (OFMCap) (pri nas imenovani kapucini). V različnih državah so še danes zelo različna poimenovanja in zato prevajalci in predvsem novinarji pogosto prevajajo dobesedno, kar pa ni vedno točno. V Italiji, podobno kot na Hrvaškem, so frančiškani (francescani) skupno ime za vse manjše brate: frančiškane, minorite in kapucine. Tako večkrat slišimo, da Italijani uporabljajo tudi uradno, vsaj ponekod, za znanega kapucina br. Raniera Cantalamessa izraz »francescano«, kar se v italijanščini dobro sliši. »Frate minore« (manjši brat) ali samo »minore« (manjši) v Italiji pomeni brat frančiškan, »frate conventuale« (brat konventual) pa vedno brat minorit, le »frate cappuccino« (brat kapucin) pomeni vedno brat kapucin. V Italiji (francescano) in na Hrvaškem (franjevački) pomeni »frančiškanski« tisti pridevnik, ki vključuje vse moške in ženske redove in kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškove karizme. V Sloveniji pa izraz »frančiškanski« izrecno vključuje samo frančiškane. Zato pri nas nekateri rajši uporabljajo izraz »frančiškovski« za vse, kar vključuje Frančiškovo karizmo. Po tej razlagi bi bila v slovenskem jeziku »frančiskovska duhovnosti« tista, ki je skupna vsem trem redovom manjših bratov, pa tudi Frančiškovemu svetnemu in samostanskim moškim ter ženskim redovom, kongregacijam in inštitutom, ki živijo po karizmi sv. Frančiška Asiškega. Duhovnost posameznih vej manjših bratov pa znotraj skupne frančiškovske karizme in duhovnosti opredeljujejo njihove Konstitucije. Tako lahko govorimo o skupni frančiškovski duhovnosti in znotraj nje o frančiškanski, minoritski in kapucinski duhovnosti. Posledično to velja tudi za kongregacije in inštitute posameznih redovnic in redovnikov, ki živijo lastno karizmo znotraj frančiškovske duhovnosti.
Vsak od treh redov manjših bratov (frančiškani, minoriti in kapucini) ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega.
Vrhovni predstojniki frančiškanov, minoritov in kapucinov ter vrhovni predstojnik samostanskih tretjerednikov (lat. Tertius Ordo regularis – TOR, pri nas na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji imenovani glagoljaši), ki so v letih 1473–1806 imeli samostan tudi v Kopru, se občasno dobivajo na skupnih sestankih in izdajajo skupne dokumente. Pogosto se jim pridružijo tudi vrhovni predstojnik (predstojnica) Frančiškovega svetnega reda in predsednica (predsdednik) frančiškovskih kongregacij in inštitutov. Predstojniki imenovanih so povezani v Frančiškovski mednarodni konferenci bratov in sester. Tudi na slovenski narodni ravni so manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) in sestre Frančiškovih kongregacij in inštitutov povezani v Frančiskovski konferenci Slovenije.
Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Vodilo in isti poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje Konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava. Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov, česar tudi barok ni uspel spremeniti.
Vsi trije sedanji redovi manjših bratov, lahko načelno rečemo, imajo skupne svetnike do leta 1517, od takrat pa vsak red svoje, saj je Bog v vseh treh redovih manjših bratov ves čas zgodovine omogočal svetost, kar pomeni, da so živeli v bratstvu in majhnosti. Med skupnimi svetniki do leta 1517 je najbolj znani sv. Frančišek Asiški (= 1226), ki je ustanovitelj reda manjših bratov, nato sv. Anton Padovanski (= 1231), sv. Bonaventura (= 1274) ter številni drugi, saj je vseh 26. Med frančiškani sta zelo znana sv. Leonard Portomavriški (= 1751) in sv. Juniper Serra (= 1784), med minoriti sv. Jožef Kupertinski (= 1663) in sv. Maksimilijan Kolbe (= 1941), med kapucini sv. Leopold Mandić (= 1942) in sv. pater Pij iz Pietrelcine (= 1968).
P. Robert Bahčič, frančiškan, je »Zgodovini Frančiškove karizme v svetu in pri nas« dal zanimiv naslov Čudež, ki traja 800 let, kar velja tako za Frančiškovo karizmo v zgodovini kot tudi v dandanašnjem času, saj Frančiškova karizma še vedno poganja nove veje in nove mladike tako v katoliški kot v drugih krščanskih Cerkvah. Zanimivo, da si je tudi sedanji papež Jorge Mario Bergoglio, prvi papež jezuit, izbral za papeškega zavetnika sv. Frančiška Asiškega, ki ga očitno nagovarja.
Tistim, ki se zdi odgovor preveč strokoven, se opravičujem, morda pa je le prav, da včasih tudi bolj zapletene strani Cerkve ali cerkvenih redov strokovno razložimo. Vsem, predvsem pa vam, gospa Marjeta, lep dopustniški ali počitniški pozdrav

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 62-65.

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36

»Neuk, bosonog, brez načrtov, predan pa navdihu milosti prisluškuje evangeliju brez predsodkov, tako zares, da ga pretrese nekaj stavkov in že gre, da jih uresniči v življenju … Njemu je evangelij pomenil toliko, kolikor ga je prevedel v življenje. Zato je ta prevod tako razumljiv za učene in preproste, ne samo za kristjane, ampak tudi za pogane.« Tako je Franc Sodja na kratko predstavil Frančiška – asiškega Ubožca, čigar lik spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliška Cerkve. Frančišek se je rodil leta 1182 v mestu Assisi. Oče je bil trgovec in sin naj bi ga nasledil. Ko mu je bilo dvajset let, je vse, kar je imel svojega, razdal revežem, bogata oblačila je vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi prijatelji in tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je naglo večala. Leta 1223 je papež potrdil Frančiškovo Vodilo – redovna pravila. Leta 1224 je Frančišek dobil znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti 3. oktobra 1226. Pred obiskom sestre Smrti je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je Zemlja, naš skupni dom, kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod. (sč)
Na sliki: Stane Kregar, sv. Frančišek, sgrafito, zvonik ž. c. sv. Cirila in Metoda, Ljubljana Bežigrad, 1967.

Na Slovenskem imamo sv. Frančišku Asiškemu posvečenih pet cerkva (dve župnijski, dve samostanski, eno podružnično) in dve kapeli. V LJ nadškofiji je asiški Ubožec zavetnik župnije Ljubljana – Šiška. (spodaj) – V KP škofiji sta dve samostanski cerkvi sv. Frančiška: v minoritskem samostanu v Piranu (2) in v Vipavskem Križu (3); podružnična cerkev pa je na Janeževem Brdu (4) (Prem). – V MB nadškofiji je sv. Frančišku Asiškemu posvečena cerkev v Mariboru – Radvanje (1), njegova kapela pa je tudi v Mariji ob Bistrici (Muta). – Kapela sv. Frančiška Asiškega je tudi v župnišču v Trebnjem (NM škofija).

ZAVETNIK
Sv. Frančišek je zavetnik ubogih, socialnih delavcev, varuhov stvarstva, trgovcev, krojačev, tkalcev, trgovcev s platnom, z lanom in tapetami; frančiškanov; je priprošnjik proti glavobolu in proti kugi

Hvaljen, moj Gospod, / v naši sestri zemlji, / ki kakor mati nas hrani / in nam gospodinji / in prinaša različno sadje / in pisane rože z zelenjem. (iz Frančiškove Sončne pesmi)

 Ljubljana - Šiška

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

Na slikah in kipih sv. Frančiška Asiškega vidimo, da ima na rokah in nogah znamenja Kristusovih ran. Kaj ta znamenja Jezusovega trpljenja in smrti na križu pomenijo? (Ciril)
Tem znamenjem pravimo ‘stigme’ (gr. stigma, stigmatos – vbod, pega), človek, ki jih ima, pa se imenuje stigmatik. Pojav je zelo zapleten in Cerkev je pri presoji stigmatizacij zelo previdna. Prvi zgodovinsko izpričani primer karizmatične stigmatizacije je sv. Frančišek Asiški. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa na gori Alverna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje, je imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Stigme, znamenja Kristusovih ran, so imeli tudi nekateri drugi svetniki. V našem času je bil najbolj znan stigmatik kapucinski pater sv. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je znamenja Kristusovih ran prejel 20. septembra 1918. Na ukaz predstojnikov je moral rane na rokah zakrivati z rokavicami; ostale so mu do smrti. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 10, str.47