Sv. Janez Bosko je ustanovitelj salezijanske družbe in Hčera Marije Pomočnice. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancem. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih.

V šoli modre matere Marjete

»Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili delež ljubezni te svete žene,« beremo v življenjepisu don Boskove matere Marjete, ki ga je leta 1886 napisal Janez Lemoyne. Izpod njegovega peresa je tudi obsežen življenjepis Janeza Boska. »Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere,« je zapisano na spominski plošči na njenem domu, kjer se je rodila 1. aprila 1788. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta ni imela namena, da bi se poročila, hotela je ostati pri starših, da bi zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi hromo mater in triletnega sina. Starše je vprašal, če bi se lahko poročil z njuno hčerko. Oče je Marjeti predlagal: »Če se ti strinjaš, se tudi midva poročiva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroke in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati.« Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je v revni hiši v vasici Becchi nedaleč od Torina rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Mož Franc je že leta 1817 umrl in na Marjetina ramena je padla skrb za tri majhne otroke. Vse tri je imela enako rada, vendar pa ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton iz moževega prvega zakona povzročal veliko skrbi in žalosti. Izgubo očeta je najbolj občutil Janez, ki ni imel niti dve leti. Mati ga je vzela v naročje in mu rekla: »Ubogi otrok, saj nimaš več očeta!« Tega prizora in teh materinih besed se je don Bosko spominjal vse življenje. To doživetje v veliki meri razloži kasnejšo njegovo skrb za zapuščeno mladino.

Skrivnostne in preroške sanje

Pri devetih letih je bistri Janez začel hoditi v župnijsko šolo poldrugo uro daleč. Hodil je peš. Po tri ure na dan. Zaradi nagajanja polbrata Antona je moral zapustiti dom. Mati Marjeta mu ni mogla plačevati šolanja in Janez se je moral vzdrževati sam z raznimi priložnostnimi deli: stregel je po gostilnah, pomagal kuhati, delal kot čevljar, krojač, cerkovnikov pomočnik. Pridobljeno znanje mu je kasneje prišlo zelo prav, da je v skrbi za svojo mladino prijel za vsako delo.

V tem času je imel Janez neke noči skrivnostne sanje. Zdelo se mu je, da stoji na travniku pred domačo hišo. Okoli njega je bila množica fantov, ki so se igrali. Ko je eden od njih zaklel, je to Janeza tako razjezilo, da mu je prisolil zaušnico in prišlo je do pretepa. Tedaj se je prikazal častitljiv gospod in rekel Janezu: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje. Postavi se prednje in govori jim o lepoti kreposti in o grdobiji greha!« Janezu se je zelo to nemogoče, gospod pa je dejal: »Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom se boš izuril za vse!« In poleg gospoda se je prikazala v lep plašč oblečena gospa, ga prijela za roko in mu rekla. »Pojdi z menoj in poglej!« Tedaj je zagledal pred seboj množico divjih živali, ki so se med seboj bodle in grizle. Gospa je rekla. »To je tvoje polje, tukaj delaj. Postani ponižen, srčen in močan. Kar boš videl da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« In v trenutku so se divje živeli spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okli gospe. Janez je vzkliknil: »Ničesar ne razumem!« Gospa je dejala: »Ko pride čas, boš vse razumel.« O teh sanjah je Janez pripovedoval materi Marjeti, ki je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Brez teh sanj, pravijo njegovi življenjepisci, in nadaljnjih podobnih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. V njih je obsežen celoten program: iz divjih živali – nevzgojenih in zapuščenih dečko – naredi krotka jagnjeta – lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo, da to dosežeš: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost in ljubeznivost. Po nasvetu oseb iz tistih skrivnostnih sanj se je Janez vadil v krotkosti. Učil se je umetnosti pogovora in mirnega prepričevanja. Namesto jeze in sile sta bolj in bolj prevladovali pamet in dobrota.

"Vse bi dal, da si pridobim srca mladih"

Janez si je prizadeval, da bi se tisto, kar mu je bilo prikazano v skrivnostnih sanjah, moglo uresničiti. Marljivo se je učil, pri tem ga je podpiral naravnost čudežen spomin. Ko je nekoč pozabil doma latinsko berilo in je bil vprašan, je vzel roke neko drugo knjigo in se delal, kot bi bral, vse je znal na pamet. Svoje sošolce in vrstnike je spodbujal k veselju. Tiste čase je hodilo po vaseh na desetine glumačev in rokohitrcev, 'čarodejev'. Taki spretneži so bili povsod dobrodošli. Mladina, zlasti dečki, je kar norela za njimi. Janez je bil med prvimi. Postavil se je spredaj in natančno opazoval vsako kretnjo in gib. Kar je videl, je potem sam vztrajno ponavljal, vse dotlej, dokler ni vsega uspešno ponovil. Navadil se je hoditi po vrvi, skakati čez zapreke, plezati, igrati karte, spreminjati mleko v kri, čarati iz jajc svilene rute in še celo vrsto drugih umetnij. Posebno dobro si je zapomnil vesele dogodivščine in v zimskih večerih ali ob nedeljah popoldne vabil k sebi dečke in fante k sebi na veselo zabavo. Obljubil jim je, da jim bo pokazal najčudovitejše reči, oni pa so ga morali v zameno poslušati, ko jim je natančno ponovil župnikovo pridigo ali jih poučeval v krščanskem nauku. Že takrat ga je vodilo načelo, ki ga je kasneje pogosto poudarjal: »Vse bi dal, da si pridobim srca mladih in sicer zato, da bi jih potem daroval Bogu.« Poudarjal je moč veselja: »Od mladih si ne želim nič drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Življenje v domači družini in še čudežna videnja, ki so ga v najtežjih trenutkih pomanjkanja bodrila, da je vztrajal na začeti poti, so ga uvedla v poglobljeno versko življenje. Proti običaju tedanje dobe je skušal vsak dan iti k maši in obhajilu. Od matere se je navzel prisrčne pobožnosti do Device Marije, ki jo je vse življenje zaupno častil in se imel za njenega varovanca. »Marija ljubi mladino in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.«

"Zapomni si: maševati pomeni začeti trpeti"

Ko mu je bilo dvajset let in je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1845 je vstopil v bogoslovno semenišče v mestu Chieri. Ko ga je mati Marjeta prič videla v talarju, mu je rekla: »Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.« In še: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi Božji. Zdaj si prejel duhovniško oblačilo. Glej, da ga ne boš nikoli onečastil. In eno si zapomni: v uboštvu sem bila rojena, v pomanjkanju sem odraščala in v revščini živela vse življenje. Če boš kot svetni duhovnik kdaj postal bogat, vedi, da nikdar ne bom prestopila praga tvoje hiše. To si za vedno dobro zapomni!«

V semenišču si je Janez po materinem nasvetu izbral zgledne sošolce, ki so hoteli postati dobri duhovniki in so vestno študirali, si med seboj pomagajo napredovati v kreposti in so prisrčno ljubili nebeško Mater Marijo. Z dovoljenjem predstojnikov je zbral okoli sebe enako misleče tovariše in ustanovil Družbo veseljakov, ki je v semenišču skrbela za zdravo razvedrilo. Po šestih letih bogoslovnega študija je leta 1841 prejel mašniško posvečenje. Modra mati Marjeta mu je ob tem vzvišenem dogodku dejala: »Moj Janez, dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.« Odslej so ga povsod klicali don, po maše gospod, kar pomeni na splošno duhovnika. Na izbiro je imel več služb, toda po nasvetu svojega svetniškega spovednika Jožefa Cafassa je stopil v višjo bogoslovno šolo v Torinu, kjer se je pripravljal na dušnopastirsko delo v okolju industrijskega mesta, kar je v tistem času postajal Torino. Industrija je 'rodila' proletariat. Zidali so tovarne in s podeželja je vrela množica revnih ter dela in zaslužka željnih ljudi v mesta. Dostikrat se je dogajalo, da so podjetniki mlade ljudi, ki jim niso bili po volji, vrgli na cesto.

Prvi oratorij v njegovem stanovanju

Med svojim študijem v Torinu je don Bosko dvakrat na teden hodil v enega tamkajšnjih zaporov, kjer je našel številne mlade fante, tudi mladoletnike, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela. Klatili so se po ulicah in se preživljali s krajo, kar jih je privedlo v zapor. Vse bolj je v njem zorelo spoznanje, da je te fante mogoče rešiti le tako, da jih duhovnik zbira ob nedeljah in praznikih okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa jim priskrbi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim da priložnost, da morejo stanovati in se vzgajati v posebni zavodih, ustanovljenih prav zanje. Don Bosko jih je imenoval oratorije. Zapuščenim fantom naj bi nudil toplino doma, obenem pa jih tudi versko vzgajal.

Rojstni dan prvega oratorija je bil 8. decembra 1841, na praznik Brezmadežne. V zakristijo torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko maševal, je prišel zidarski vajenec Bartolomeo Garelli, ki bil brez beliča v žepu, brez stanovanja in hrane. Bil je ves premražen in izstradan. Don Bosko ga je povabil k sebi na stanovanje in mu naročil, naj pripelje s seboj še tovariše, ki so v podobni stiski. To je bil začetek velikega dela – don Boskovih oratorijev, ki še danes v predmestjih velikih industrijskih mest zbirajo na tisoče fantov brez doma in prave zaposlitve ter jih skušajo pripraviti na človeka dostojno življenje. Začelo se je uresničevati, kar mu je bilo dano videti v tistih skrivnostnih mladostnih sanjah. Ko je v Torinu ustanovil oratorij za revne in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto. »Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu,« mu je rekla, »sem pripravljena priti ta trenutek.« V začetku šolskega leta 1846 je prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: ob njeni smrti jih je bilo v oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti.

Don Boskovi salezijanci in Hčere Marije Pomočnice

Po življenjepisu sv. Janeza Boska, ki ga je za Leto svetnikov I. (Ljubljana 1968) napisal salezijanec dr. Valter Dermota, navajam, kako je nastala Družba don Boskovih salezijancev in Hčera Marije Pomočnice. Ustanova oratorijev je potrebovala nebeškega zaščitnika in vzornika. Don Bosku ga ni bilo treba dolgo iskati. Oratorij se je rodil v zakristiji torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko v svoje varstvo sprejel zidarčka Bartolomeja Garellija. Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) je bil škof v Ženevi in je z dobroto in ljubeznijo z govorjeno in pisano besedo spreobračal kalvince. Odkar je skrivnostna oseba devetletnemu Janezu naročila: »Bodi krotak!«, je bil Frančišek njegov učitelj v krotkosti, s katero naj bi pridobival in vzgajal zapuščene fante. Frančišek Saleški je tudi napisal knjigo Filoteja, v kateri utemeljuje, kako morejo vsi ljudje v vsakem stanu doseči krščansko popolnost. Njegova načela je povzel don Bosko v svojem duhovnem vodilu Preskrbljeni mladenič. Po sv. Frančišku Saleškem je don Bosko svojo redovno družbo duhovnikov in laikov za vzgojo zapuščene mladine imenoval salezijance. Začetek družbe sega v leto 1859, Cerkev jo je dokončno potrdila leta 1874.

Nastanek družbe Hčera Marije Pomočnice ali Don Boskovih salezijank smo na kratko predstavili v Ognjišču februarja 2011 (str. 130–131) takole. Don Boskov preventivni vzgojni sistem za mlade je temeljil na delu s fant. Kako ga zasnovati za dekleta, pa ni vedel in je s tem korakom odlašal. Rešitev mu je ponudila Božja previdnost, v katero je brezmejno zaupal. V kraju Mornese je delovala skupina deklet, imenovana Družba hčera Brezmadežne, ki je po njegovih načelih zaživela leta 1854 pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello. Iz te skupnosti je nastala nova družba, ki jo je don Bosko leta 1872 uredil kot pravo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice. Njena prva predstojnica je bila sv. Marija Mazzarello (1837–1881).

Njegov vzgojni sistem: dobrota in zaupanje

Don Bosko je napisal Uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje. »Moj vzgojni sistem?« sprašuje in odgovarja:»Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem... Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dovzeten za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, da poišče tisto strun, ki je občutljiva za dobroto. Potrudi se, da te bodo vzljubili, potem boš z lahkoto dosegel, da te bodo ubogali.« Svoje fante je uvajal v krščansko življenje. Pri tem je zelo poudarjal pomembnost 'dveh stebrov'. »Pogosto obhajilo je mogočen steber, na katerem sloni en zemeljski tečaj; češčenje Matere Božje pa je steber, na katerega se naslanja drugi tečaj.«

»Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta,« je v knjigi o tej modri in svetniški ženi zapisal Tone Ciglar. »Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar nebi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.« Zvone Štrubelj, ki je don Boska našim bralcem predstavil ob 100-letnici njegove smrti (Ognjišče, februar 1988), je zapisal: »Zelo zgodaj je v sebi začutil dar, na katerem je potem gradil svoje vzgojno delo. "Dovolj mi je bilo nekoga pogledati v obraz, in že sem v njem bral, kakšni so njegovi nameni in pričakovanja." Bil je predvsem človek osebnih stikov. Blag pristop in jasen pogled sta privabljala in vlivala zaupanje. Mladi so začutili, da jih ima resnično rad.« Govoril jim je: »Težko boste našli nekoga, ki vas ima v Jezus Kristusu bolj rad kot jaz in ki močneje želi, da bi bili srečni.«

Poslal jih je po vsem svetu

Don Bosko je neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan. »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« Poleg neposrednega vzgojnega dela z mladimi je bil oznanjevalec evangelija tudi s pisano besedo. Leta 1853 je začel izdajati Knjižice, ki so izhajale vsak mesec in so na preprost, a temeljit način obrazložile neko versko vprašanje. Po njegovem zgledu izdajajo Knjižice salezijanci povsod po svetu, tudi pri nas. Bil je plodovit ljudski in mladinski pisatelj. Njegova zbrana dela obsegajo 1.147 spisov v 37 debelih zvezkih. Veliko je tudi gradil; ogromno truda ga je stala gradnja bazilike Marije Pomočnice, ki je srce salezijanskega središča v Torinu. Mogočno svetišče je 'spomenik' njegovega zaupanja v Božjo Previdnost in v Marijo Pomočnico.

Sam ni mogel iti v misijone, zato pa je že leta 1875 poslal na skrajni jug Argentine, v Patagonijo, prve misijonarje. Kmalu so ji sledili novi, ki so odhajali tudi na druge celine. Danes je salezijancev don Boska (SDB) po vsem svetu nekaj manj kot 16.000. Navzoči so v 132 državah na vseh petih celinah. Razdeljeni so na področja in inšpektorate (na narodni ravni); področij je 8, inšpektoratov pa 88. Vrhovno vodstvo družbe je v Rimu. Celotna salezijanska družina šteje okoli 400.000 članov in pripadajo 30 različnim, ki so nastajale v teku let. Že od don Boskovih časov obstaja ustanova Hčera Marije Pomočnice (don Boskovih salezijank), ki jih je 14.650, salezijanski sotrudniki (laiki) - okoli 30.000, don Boskove prostovoljke in še nekatere druge manjše skupine. Za povezavo s prijatelji verniki salezijanci izdajajo glasilo Salezijanski vestnik, ki ga tiskajo v 56 izdajah v 20 različnih jezikih.

»Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril don Bosko, ki si ni dal počitka. Od dela izčrpan je odšel po zasluženo plačilo k Bogu 31. januarja 1888. Med blažene ga je prištel papež Pij XI. 2. junija 1929, za svetnika pa ga je razglasil 1. aprila 1934, na velikonočni praznik. Svetega Janeza Boška je osebno poznal in ob tej slovesnosti je o njem dejal: »Pri don Bosku se naravno ne da razumeti brez nadnaravnega. Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega.«

ČUK, Silvester (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str 58.

Znan sodnik je na podlagi dolgoletnih izkušenj v presojanju družinskih odnosov spoznal, da v mnogih primerih otrok omehča očeta.
Nekoč je imel pred seboj voznika tovornjaka, ki ženi ni hotel plačevati preživnine za otroka. Ni ga ganila pretresljiva ženina pripoved in ni se zmenil za sodnikovo ostro grajo. Nenadoma se je sodnik v slogu modrega kralja Salomona obrnil k možu in mu ukazal: »Vzemite tega otroka, ker je pretežak za mater.«
Oče se je obrnil, da bi vzel malčka. Ta je veselo brcal in se smejal in da bi vzbudil očetovo pozornost, je razširil roke in ga objel okrog vratu. To je očeta premagalo. Izginila je vsaka sled trdote. Ganjen je dejal sodniku: »Gospod sodnik, dovolite, da se vrnem k otrokom. Obljubim, da bom odslej dober oče.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

- Kje se nahaja sodobni človek glede na odnos do svoje religioznosti, presežnosti in kam je usmeril pozornost, ko išče nadomestke za svojo religiozno potrebo? Človek je tudi danes iskalec. Seveda človek živi v svetu, ki ga oblikujejo različne norme in različni vzorci, z obema nogama stoji v tem svetu, sem pa prepričan, da išče neko stvar tudi nad sabo in jo do neke mere tudi sprejema.
Sodobni svet je situacijo gotovo do določene mere predrugačil, jo zakompliciral, povedano po domače. Tehnološki in tehnični napredek je lahko dajal in daje človeku lažno upanje, kako nas bo ravno ta tehnologija – vse naprave, vsi ekrani, vse na dosegu roke – osrečila. Ampak kot lahko vidimo, nas ni. Mnogi ljudje so razočarani nad tem dejstvom. Vračajo se nazaj – kot je sedaj moderno reči – k naravi, in pod tem pojmom lahko razumemo več stvari: nazaj k prvobitnosti, nazaj k pristnosti, nazaj k iskanju miru … Pod vsem tem pa lahko razumejo tudi neke starodavne običaje, kjer zasledimo poseganje po elementih mitološkosti, vraževerja, magičnosti, ezoterike, gnosticizma … Pridemo do tega, da se sodobni iskalec vrača k arhaičnosti in sprejemanju določene mešanice vseh teh vej ali elementov.

več:

izbira in pripravlja Marko Čuk

Zagotovo ste že preizkusili ljudsko priporočilo, da »ko v grlu zaboli, grgraj žajbljev čaj«. To zelišče, ki je doma v Sredozemlju, naj bi pomagalo pomiriti vnetje sluznice. Žajbelj pa ima tudi številne druge učinke, predvsem vsebuje veliko antioksidantov, zato si skodelico čaja iz njegovih posušenih listov lahko privošči vsak.
V starem Rimu je žajbelj veljal za dragoceno zdravilno rastlino. Ime izhaja iz grške besede salvare, kar pomeni rešiti/zdraviti. V srednjo Evropo je najverjetneje prišel v 6. stoletju preko Alp v prtljagi benediktinskih menihov. Od takrat so ga vzgajali na samostanskih vrtovih. Pozneje je postal zelo priljubljena začimba, ki jo uporabljamo še danes. Najpogostejša sta navadni žajbelj (Salvia officinalis) in španski žajbelj (Salvia lavandulaefolia).

BOGATA SESTAVA
Učinkovine, ki jih najdemo v žajblju, so čreslovine in triterpeni, pa tudi eterično olje z glavnimi učinkovinami tujonom, cineolom in kafro.
Vsebuje vitamine, predvsem vitamin K (za kri in kosti), nekaj vitaminov A, C in E ter mineralov (baker, cink, magnezij).
Bogat je z antioksidanti rutinom, elagično kislino, rožmarinsko kislino, klorogensko kislino, kofeinsko kislino ... To so snovi, ki nam koristijo na različne načine, ščitijo naše celice, tako da preprečujejo škodo, ki jo v telesu povzročajo prosti radikali.

ŠTEVILNI UČINKI
Žajbelj se tradicionalno uporablja pri prekomernem potenju (npr. v menopavzi) in pri prebavnih motnjah, kot so izguba teka, napenjanje, driska in vnetje črevesa. To zelišče deluje nekoliko protimikrobno, zaradi česar lahko ugodno vpliva tudi na zdravje ustne votline, zato se uporablja kot sredstvo za izpiranje ali sredstvo za grgranje pri vnetju/krvavenju dlesni, pa tudi pri manjših poškodbah in vnetjih kože.

Pomaga pri Alzheimerjevi bolezni
Nedavni izsledki znanstvenih študij, opravljenih na dveh vrstah žajblja, S. officinalis in S. lavandulaefolia, so pokazali, da lahko določene vrste žajblja dobro vplivajo na kognitivne sposobnosti in ščitijo pred nevrološkimi, nevrodegenerativnimi motnjami. Druge študije so pokazale, da lahko žajbelj izboljša spomin pri mladih, zdravih osebah. Poleg tega izboljšuje razpoloženje.

Ureja krvni sladkor in lipidni profil
V študiji, ki je vključevala 40 bolnikov s sladkorno boleznijo in povišanim holesterolom, so po trimesečnem uživanju izvlečkov lista žajblja ugotovili: nižjo vrednost krvnega sladkorja na tešče, nižjo povprečno raven krvnega sladkorja v obdobju treh mesecev in nižji celokupni holesterol, trigliceride in ravni slabega holesterola LDL. Zabeležili pa so povišano raven HDL ali dobrega holesterola. S tem so potrdili antihiperglikemične učinke in izboljšanje lipidnega profila pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Klinična študija, izvedena na 80 posameznikih s slabo nadzorovano sladkorno boleznijo tipa 2, je potrdila, da žajbelj pozitivno vpliva na raven sladkorja v krvi. Raven krvnega sladkorja pri posameznikih, ki so prejemali žajbelj, se je po dveh urah znatno znižala v primerjavi s kontrolno skupino. Ta študija je zaključila, da lahko žajbelj pomaga ljudem s sladkorno boleznijo pri znižanju ravni glukoze na tešče in po obroku.

Deluje protivnetno
Čeprav bo potrebnih več dokazov za potrditev protivnetnega delovanja, nekatere spojine v žajblju delujejo izrazito protivnetno. Študija, ki je preučevala učinke žajbljevih spojin na vnetni odziv fibroblastov (celice vezivnega tkiva dlesni), je pokazala, da nekatere spojine žajblja zmanjšajo tovrstno vnetje. Ostale študije potrjujejo protivnetno, protimikrobno in protiglivično delovanje.

Blaži vročinske oblive in druge težave v menopavzi
Že od nekdaj se je žajbelj uporabljal za blažitev vročinskih oblivov in prekomernega potenja, pa tudi za motnje razpoloženja, nespečnost … v menopavzi. Mnoge raziskave to tudi potrjujejo. V trimesečni raziskavi, kjer so ženske dnevno prejemale izvlečke žajblja v obliki tablet, so ugotovili, da se vročinski oblivi, nočno potenje, motnje srčnega ritma, motnje razpoloženja značilno zmanjšajo v primerjavi s kontrolno skupino žensk, ki izvlečkov niso prejemale. Raziskave potrjujejo vpliv žajblja na hormonski in živčni sistem. Žajbelj naj bi pomagal tudi proti potenju dlani in nog.

Spodbuja prebavila
Zaradi vsebnosti čreslovine in grenčine žajbelj spodbuja delovanje žolča in jeter oziroma spodbuja prebavo mastne hrane. Zato nutricionisti priporočajo, da so mastne jedi pripravljene z žajbljem. Eterično olje razkužuje in lajša krče, čreslovina povečuje učinek proti driski.

Deluje protirakavo
Pri raku je značilna nenormalna rast in nenadzorovana proliferacija celic. Pomemben dejavnik pri rasti tumorjev je angiogeneza (nastajanje novih krvnih žil). Večina solidnih/trdih tumorjev je za preživetje, rast, invazijo in metastaze odvisnih od angiogeneze. V eni izmed študij so ugotovili, da izvleček S. officinalis v farmakoloških koncentracijah zavira angiogenezo. Druge študije so pokazale citotoksično delovanje učinkovin v žajblju na celice adenokarcinoma ledvic in prostate.

ŽAJBLJEVI LISTI
Nosilci zdravilnih učinkov so pri žajblju listi. Bogati so z zgoraj opisanimi bioaktivnimi snovmi. Liste nabiramo mlade, ko še niso žilavi. Koristijo nam tako sveži kot posušeni v obliki čaja, poparkov ali kot surovina za izdelavo eteričnega olja in alkoholnih izvlečkov.

UPORABA IN NEŽELENI UČINKI
Ni znano, da bi običajni žajbljev odmerek povzročal težave, razen pri osebah z večjim tveganjem (odsvetuje se uživanje v času nosečnosti in dojenja, pri otrocih, mlajših od 12 let, in pri ljudeh z epilepsijo). Zdravilni pripravki iz žajbljevega izvlečka in eteričnega olja naj se uporabljajo previdno, v manjših količinah in kratek čas. Uporaba naj ne traja dlje, kot je predpisano. Eterično olje namreč vsebuje tujon, zaradi katerega uporabo žajblja v večjih količinah in daljši čas odsvetujemo. Topnost eteričnih olj je večja v alkoholu ali v maščobah (listi žajblja, kuhani v mleku), zato je previdnost pri uporabi v tem primeru ključnega pomena.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2023), 86-87.

Literatura:
Walch S, Tinzoh L, Zimmerman B, Stuhlinger W, Lachenmeier D. Antioxidant capacity and polyphenolic composition as quality indicators for aqueous infusions of Salvia officinalis L. Front Pharmacol. 2011;2:29.
Hadri A, Gomez Del Rio M, Sanz J, Coloma A, Idaomar M, Ozanas B, et al. Cytotoxic activity of α-humulene and transcaryo-phyllene from Salvia officinalis in animal and human tumor cells. An R Acad Nac Farm. 2010;76:343–56.
Imanshadi M, Hosseinzadeh H. The Pharmacological effects of Salvia species on the central nervous system. Phytother Res. 2006;20:427–37.
Eidi M, Eidi A, Bahar M. Effects of Salvia officinalis L. (sage) Leaves on memory retention and its interaction with cholinergic system. Nutrition. 2006;22:321–6.
Keshavarz M, Bidmeshkipour A, Mostafavi A, Mansouri K, Mohamadi-Motlagh H. Anti tumor activity of Salvia officinalis is due to its anti-angiogenic, anti-migratory and anti-proliferative effects. Cell J. 2011;12:477–82.

Pišem vam zaradi zadeve, ki mi že nekaj časa ne da miru. Zaradi nje sem celo prišel navzkriž z znanko, ki se ima za verno in redno hodi v cerkev. Trdila je, da ti lahko škoduje tuj človek, če ti npr. v avto da neki amulet, oz. neko pogansko ali celo satanistično znamenje. Lahko ti ga na skrivnem pusti tudi v domu in potem to slabo vpliva nate. Lahko ti povzroči tudi bolezen ali pa razdor v družini, skratka ti škoduje. Jaz sem ji ugovarjal, da to ne more biti res, da si lahko le sam škodiš. Tudi hudi duh ima lahko na nas vpliv, če mu to pustimo, če npr. podležemo njegovemu zapeljevanju. Ne more pa na nas vplivati neki predmet, pa čeprav nam ga da, oziroma podtakne sam satanist. Menim, da zlo lahko pride v nas, če vanj privolimo, zato da bi nam škodil neki predmet in nam prinašal nesrečo, pa ne verjamem. Druga stvar je, če ti sam prostovoljno vzameš kakšno pogansko ali satanistično znamenje in ga prostovoljno prineseš domov. Pa še v tem primeru ne verjamem, da ti to lahko zelo škodi.
Zanima me tudi, če vpliva nate, če te kdo prekolne in ti želi slabo. Ali se to lahko uresniči? Ti to lahko prinese nesrečo?
Vem, da je bolje, če te kdo blagoslavlja in da je prav, da imamo kristjani doma križ ali podobo Kristusa, Marije in svetnikov, ne pa poganskih znamenj, a ne morem verjeti, da poganska znamenja delujejo kar sama od sebe in nam škodujejo. Če bi bilo to res, potem je poganstvo prava vera, saj imajo njena znamenja moč sama po sebi.
Vesel bom vašega odgovora
Darij

Tematika, ki jo zajemajo vaša vprašanja, je precej zahtevna in bi za jasno razumevanje bilo potrebno veliko več prostora, kot ga nudi ta odgovor. Izpostaviva morda vprašanje, ali lahko amulet, oziroma uročen predmet ali kako drugače preklet, vpliva na človeka. Človek je telesno duhovno bitje, torej sta v njem združeni materialna in duhovna razsežnost, ki sta med seboj povezani. Za lažje razumevanje: ljubezen je npr. duhovna resničnost, a jo mora človek izražati z telesnimi, materialnimi sredstvi (darilo, poljub, spolni odnos ...), da jo drugi lahko v celoti zazna; čeprav ima seveda tudi samo notranja naklonjenost, neizražena ljubezen do nekoga, tudi določen vpliv nanj, a ga le-ta ne more dejansko prepoznati in individualizirati. Podobno je tudi zlo (slabo) prisotno na obeh ravneh, tako na duhovni (resnično zlo) in na materialno telesni, na kateri se izraža navzven. Vemo tudi, da duhovno dogajanje na neki način »prepoji« materialne resničnosti: npr. romarski kraji, kjer se je prikazala Marija ali kjer že stoletja ali desetletja ljudje veliko molijo, delujejo na skrivnosten duhoven način drugače, kakor drugi kraji. Tega sicer ne znamo »fizikalno« ali »kemično« razložiti, a človek in tudi ostalo stvarstvo je več kot samo to, kar mi o njem vemo, zatorej delujejo okoli nas tudi silnice in »procesi«, tako na duhovni kot materialni ravni, ki jih še ne poznamo (pomislimo samo na atomsko sevanje, ki je obstajalo in delovalo tudi, ko ga še nismo poznali). Če to velja za pozitivni pol (dobro, svetost, ljubezen, Bog), velja v določeni meri tudi za negativni pol (zlo, slabo, hudi duh). Pomislimo na razne »preklete« kraje, kjer so se dogajali npr. zločini in so se na njih pričeli dogajati razni negativni pojavi (paranormalni pojavi), ki so izginili po molitvi, blagoslovu ali celo eksorcizmu nad tistim krajem. Seveda se vse to ne dogaja kar avtomatično in vedno ter povsod, kjer se je kaj podobnega zgodilo (zakaj so pri tem razlike nam ostaja v glavnem skrivnost); tudi na vsakega človeka nima enakega vpliva. Svet duhovnega nam je še veliko večja neznanka, kot svet materialnega.
Iz tega premisleka lahko povzameva načelen odgovor na vaše vprašanje. Če je bil neki predmet »prepojen« z zlom s pomočjo preklinjanja, urokov, magije ali drugih okultnih praks, je mogoče, da ima na določenega človeka negativen vpliv tudi zaradi njegove fizične navzočnosti, saj smo ljudje na fizično bližino posebej občutljivi. Sama praksa to potrjuje: ko so takšen predmet odkrili in ga uničili (najbolje zažgali in pepel odnesli na kakšen oddaljen kraj), je negativni vpliv prenehal ali bil precej manjši. Ker ti pojavi in vplivi spadajo v še nerazjasnjeno področje paranormalnega, nimamo enoznačnih odgovorov na te pojave.
Vendar pa je prav, da močno poudarim, da ves ta vpliv ni mogoč povsem avtomatično, torej brez »sodelovanja« tistega, ki nanj vpliva. Kristjani verujemo, da tistemu, ki živi v Božji milosti, v Božji navzočnosti in prakticira redno krščansko življenje (vsakodnevna molitev, redno obhajanje zakramentov sprave in svete evharistije ter opravlja dobra dela), mu zlo ne more zares škodovati. To ne pomeni, da ne čuti njegovega delovanja – nasprotno, bolj ko je kdo svet, bolj si tudi hudi duh prizadeva, da bi ga od tega odvrnil – , a mu ne more škoditi; prej ga še bolj ‘potisne’ v Božje naročje, kot vidimo pri nekaterih svetnikih (npr. sv. Janez Marija Vianney). Človek pa je bolj odprt delovanju zla, če je v stanju hujšega greha ali ima kakšne notranje rane, četudi ni sam odgovoren zanje, tudi če dolgo živi v slabem, negativnem okolju, se lahko njegov duhovni ‘imunski sistem’ oslabi.
Glede poganskih ali kakšnih drugih nekrščanskih znamenj pa je treba reči, da so to simboli, ki lahko delujejo na človeka na podzavestni ravni. Če takšne nekrščanske simbole pogosto doživlja kristjan, lahko preko podzavesti vanj vnašajo kakšna sporočila, ki ga nato lahko ovirajo v njegovem krščanskem življenju. Vendar velja tudi pri tem, da je zavestna raba takšnih znamenj slabša kot bolj slučajna; še bolj pa velja, da zavesten trud za resnično krščansko življenje nevtralizira takšne vplive. So pa nekrščanska znamenja za kristjana bolj negativna kot za druge, saj ga usmerjajo h korakom proč od Kristusa, ki ga je že sprejel.
Za konec pa naj še enkrat podčrtam, da je Kristus zlo že zmagal, zato se nam v edinosti z njim ni treba bati nobenega zla. Nobeno zlo ni močnejše od Kristusove ljubezni do nas. Bolj ko smo z njim zedinjeni, bolj smo na varnem. Vsekakor pa nobeno zlo ne more brez določenega sodelovanja vstopiti v človeka, to lahko le ob takšni ali drugačni odprtosti za zlo. Če bi zlo lahko neomejeno in brez vsakega sodelovanja uničevalo ljudi in stvarstvo, bi že zdavnaj bilo vse uničeno. Tako pa nas Bog ne zapušča in nas brani ter varuje pred najhujšim zlom; bolj ko zavestno in svobodno z njim sodelujemo, bolj je njegovo posredovanje uspešno.
V upanju, da sem dovolj konkretno odgovoril na vaše dileme in razjasnil kakšno temino tudi kakšnemu bralcu, vas pozdravljam!

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str 40.

Italijanska redovnica klarisa († 1640), ki se je kot mlado dekle vdajala posvetnim nečimrnostim, potem pa se je po posebni Božji milosti zresnila in postala redovnica.

  

Spominu sv. Hijacinte Marescotti je posvečena podružnična cerkev v Rogatcu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Zaskrbljena mati je prišla k indijskemu predsedniku Gandhiju s svojo hčerko in mu povedala za hčerkino razvado: pojé veliko več sladkarij, kot bi bilo zanjo zdravo. Prosila ga je, da bi se z njo pogovoril in jo prepričal, naj s to škodljivo razvado preneha.
Gandi je za trenutek pomolčal, nato pa dejal: »Pripeljite hčerko k meni čez tri tedne in takrat se bom z njo pogovoril.« Mati je odšla in se čez tri tedne vrnila. Takrat se je predsednik posebej pogovoril z dekletom in ji preprosto razložil, kako škodljivo je jesti preveč sladkarij in ji svetoval, naj to razvado opusti.
Mati se je državniku zahvalila, nato pa ga je vprašala: »Toda zakaj ji tega niste povedali že pred tremi tedni?«
»Pred tremi tedni,« je odgovoril Gandhi, »sem tudi jaz jedel sladkarije.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči ... in sem tam.
Včasih kaj povem. Včasih molčim. Včasih kričim. Včasih se jezim. Včasih jokam.
Včasih dvigujem pogled proti nebu. Včasih zakopljem obraz v dlani.
Včasih sem glasen. Včasih sem tih.
Včasih poslušam. Včasih celo kaj slišim.
Včasih prepevam.
Včasih sem oseben. Včasih sem priseben. Včasih sem iz sebe.
Včasih jemljem. Včasih dajem.
Včasih sem sam. Včasih sva v dvoje. Včasih smo vsi.
Včasih verujem. Včasih dvomim.
Včasih sem brezskrben. Včasih me skrbi.

Ti pa si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je ... vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Včasih Te ne razumem. Včasih pa se mi zdi, da sem pametnejši od Tebe.
Včasih Te ljubim. Včasih ne. Včasih se mi zdi, da Te celo sovražim.
Včasih se Te bojim. Včasih bežim pred Teboj.
Včasih se ti skrijem. Včasih ti skrivam.
Včasih se mi zdi, da se Ti skrivaš.

A Ti si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je ... vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Najin odnos včasih ni najboljši. Ne najbolj iskren. Ne preprost. Ne pristen.
Ne po Tvoji krivdi. Čeprav te včasih tega obtožim. In čeprav včasih tega ne vidim in ne čutim, vem, da me Ti ljubiš in objemaš in pričakuješ in čakaš ... vedno. Vedno, ne le včasih.
In čeprav se skoraj vedno sam sebi zdim tako velik in pomemben, se včasih zavem kako majhen ... kako droben ... kako nepomemben sem v resnici. In kako neverjetno in nepojmljivo je, da me Ti ljubiš. Vedno. Ne le včasih.
In da sem ti pomemben ... in dragocen ... In da me Tvoja ljubezen dela velikega.

In Ti si vedno. Nisi le včasih.

Včasih stojim pod križem. Včasih pa le gledam od daleč.
Včasih tečem h grobu. Včasih pa ne upam vstopiti.
Včasih hodim po vodi. Včasih pa kopljem s svojimi umazanimi prsti po Tvoji strani.
Včasih slišim Božjo Besedo, včasih zgolj grmenje.
Včasih sem poln Duha, včasih pa le preplašen golob prhuta s krili.

Ti pa si vedno. In nisi le včasih.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči ... in sem tam.
Kjer si Ti vedno.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)