Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči ... sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic ... ne kake pomehkužene mestne srajce ... torej: reči jim ‘otroci’ ... je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... in so se praznih mrež vračali z ribolova ... torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah ... je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa ...
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu ... a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« ... je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi ...
Zdaj pa ...
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo ...

» ...pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ... predvsem pa, ker ni minilo ... je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko nam umre kdo od najbližjih, se tudi sami zamislimo in zavemo, da je življenje hitro minljivo. Verjetno se pri večini ljudi nekje v podzavesti pojavi ugotovitev: tako bo minilo tudi moje življenje! Seveda se tudi vprašamo: kakšen je cilj ali smisel življenja?
Svojega zemeljskega konca se ob takih razmišljanjih zavemo, kako bomo ta konec življenja doživljali, ne vemo, nič ne vemo tudi o svojem začetku življenja. Vem, da se marsikomu zdi tako razmišljanje nekoliko neobičajno, a mene zanima, kdaj pride duša v novo človeško bitje. To sprašujem, ker vse teorije o nastanku novega človeka govorijo le o združitvi moške in ženske spolne celice in tako se začne razvoj novega človeka. Verjetno boste rekli, da Bog ob spočetju vdihne tudi dušo. Morda je za koga to nepomembno vprašanje, kdaj naj bi duša prišla v človeški zarodek, saj vendar tega noben človek ne ve. Poslušal sem biologe, tudi take, ki so krščansko usmerjeni, ki so opisovali pojav nastajanja človeka, vendar so vsi razmišljali le o združitvi spolnih celic, o nadaljnji delitvi teh celic in rasti novega bitja, ki naj bi se razvijalo po točno določenem programu. Duše nihče nikoli ne omenja. Ali morda z drugimi lastnostmi, ki jih dobimo od očeta in od matere, dobimo tudi od vsakega delček duše? Pravijo, da je duša nedeljiva. Torej je to nesmiselno sklepanje. Kako bi človek izgledal brez duše? Ali bi imel človeško telo in živalske nagone (kot na primer opice)? Torej mora Bog položiti dušo v novonastajajoče človeško bitje. Po tej logiki Bog sproti ustvarja nove duše in morda ga ljudje v to silimo, če namreč svobodno ustvarjamo telesa novih ljudi. Ali duša, ki je neločljivo spojena z živim telesom človeka, daje človeku tudi življenje ali neko drugo razsežnost? Svoj značaj vsaj deloma podedujemo po starših. Ali se tudi duša s telesom razvija, raste in propade? Ko telo neha živeti biološko, duša živi dalje, saj je neumrljiva. Verjetno je prav duša bistvo človeka, njegov jaz, telo gotovo ni, saj je zgrajeno podobno kot živalski organizem.
Dušan

Vaše vprašanje o človeški duši je večplastno in tudi zahtevno. Duša je namreč izraz, ki ima zaradi svoje vsestranske uporabe veliko različnih pomenov, ki mu nova doba (new age) z ezoteriko dodaja še svoje različne razlage, kar lahko najdete na spletu in v številnih ezoteričnih in novodobskih revijah in celo v rumenem tisku. Predvsem pa filozofski, teološki in drugi leksikoni imajo raznovrstne razlage o duši, kar pomeni, da je pojem duše predvsem izziv za filozofe in teologe in, kot dobro omenjate, manj za biologe. Sicer se biologi po svoji stroki tudi ne ukvarjajo ne s smislom življenja in ne z dušo, marveč z biološko znanostjo. Poznamo pa med vrhunskimi biologi podobno kot med drugimi znanstveniki agnostike ter ateiste in predvsem veliko število globoko vernih kristjanov in pripadnikov drugih verstev.
In kako je z dušo? Zanimivo, da je razlikovanje duše in telesa navzoče v vseh kulturah in religijah, razlike pa nastajajo pri razlagah odnosa med njima, njunega izvora in narave, smrtnosti in nesmrtnosti, duhovnosti ali materialnosti. V zgodovini sta prevladovali dve temeljni stališči o duši, panteistično in monoteistično. V panteističnih religijah in naukih je duša božanskega izvora, enake narave kakor božansko prapočelo. Zato je večna, obstaja pred utelešenjem (praeksistenca duše) in je nesmrtna. Te panteistične religije so iz etičnih razlogov razvile tudi nauk o selitvi duš in reinkarnaciji. V monoteističnih religijah pa Bog ustvari dušo vsakega posameznega človeka, duša je duhovna, globoko povezana s telesom, ne umre z njim, a se z njim spet združi po vstajenju v večnosti. Na osnovi teh dveh stališč so se razvili številni filozofski in teološki nauki o človeški duši. V novoveški filozofiji in personalistični luči osebe, ki je enota telesa in duha, prihaja tudi do novih filozofskih in teoloških iskanj in razlag človekove bogopodobnosti v trinitarični luči in trinitaričnem občestvu, kjer je predvsem poudarek na odnosu oseba (človek) Bog. Avguštin Lah je napisal teološki priročnik V znamenju osebe, kot poskus trinitarične antropologije (Ljubljana 2008), ki je primerna za zahtevnejšega bralca, saj ste to tudi vi, kar sklepam iz vašega vprašanja. Izraz oseba je v običajni govorici zelo blizu, če ne celo večkrat identičen z dušo, ki v tem primeru pomeni človeka. Poznamo celo rek, ki na neki način to izraža: Ti nisi človek, ti si brez duše. Ali: Ti si človek, ti si duša.
Pri odgovoru na vaše zahtevno vprašanje si bom omagal z daljšim besedilom upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi imajo za tako pomembno teološko avtoriteto, da ga primerjajo z avtoriteto cerkvenih učiteljev. Mlad teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je v svojem Uvodu v krščanstvo (Celje 1975), zapisal: »Kaj pravzaprav napravlja človeka za človeka? Kaj je tisto, po čemer se navsezadnje človek razlikuje od vsega drugega? Na to moramo odgovoriti: gledano od zgoraj je človekova specifičnost v tem, da je nagovorjen od Boga, torej to, da je partner v dialogu z Bogom, bitje, ki ga Bog kliče. Gledano od spodaj, pa ta specifičnost pomeni, da je človek tisto bitje, ki se more s svojim mišljenjem dvigniti k Bogu, bitje, ki je odprto za presežno (transcendenco).« Nato se Ratzinger sprašuje: »Ali ni mnogo preprostejše videti človekovo specifičnost v tem, da ima duhovno, neumrljivo dušo?« In si sam odgovarja: »Ta odgovor je pravilen, a mi se trudimo – nadaljuje – ravno za to, da bi osvetlili konkretni smisel tega odgovora. To dvoje sploh ni v protislovju med seboj, temveč pove isto, le da v različnih miselnih oblikah. “Imeti duhovno dušo” namreč ravno pomeni, da je človek na poseben način hotèn, na poseben način poznan in ljubljen od Boga; imeti duhovno dušo pomeni: biti takšno bitje, ki ga je Bog poklical k večnemu dialogu in ki je zaradi tega s svoje strani sposoben spoznavati Boga in mu odgovarjati. To, kar v bolj substancialistični govorici imenujemo “imeti dušo”, to bomo v bolj zgodovinski, aktualni govorici označili z “biti dialoški partner Boga” (biti sogovornik Boga). S tem ni rečeno, da je način govorjenja o duši nepravilen (kakor to danes kdaj pa kdaj trdi enostranski in nekritični biblicizem); v nekem pogleduje je ta način govorjenja celo nujen, če naj izrazimo celoto tistega, za kar tu gre. Toda z druge strani je ta način potreben dopolnila, če nočemo pasti nazaj v dualistično pojmovanje, ki pa ne more biti v skladu z dialoškim in personalističnim gledanjem Svetega pisma. Če torej pravimo, da človekova neumrljivost temelji v njegovi dialoški usmerjenosti k Bogu, čigar ljubezen edina daje večnost, ne mislimo s tem na posebno usodo pobožnih, temveč na bistveno neumrljivost človeka kot človeka. V skladu z našimi zadnjimi razmišljanji nam gotovo ne bo težko razviti misel tudi na temelju sheme telo-duša. Pomen te sheme, morda celo njena neizogibna nujnost obstoji v tem, da postavlja v ospredje ta bistveni značaj človeške neumrljivosti. Moramo pa jo vedno znova postaviti v biblično perspektivo in jo iz te perspektive tudi korigirati, da bi tako mogla služiti tistemu vidiku človekove prihodnosti, ki ga je odprla vera« (Joseph Ratzinger, Uvod, 266–267).
Iz tega sledi, da oseba ni sestavina naravnega, dednega procesa. Oseba ni narava, kot Bog ni narava. Osebe, ki vključuje dušo, ne rodijo starši, oseba se ne rodi. Oseba se zgodi, je ustvarjena. Osebe se ne razmnožujejo, kot se razmnožujejo bitja živalskih in rastlinskih vrst, temveč so svobodne, se samoodločajo in imajo možnost in danost osebnega razvoja v moči svobode. Druga živa bitja so po naravi vnaprej določena (determinirana) ter delijo usodo svoje vrste, se ne spreminjajo in so minljiva. Oseba (duša) ni deležna te usode in je neminljiva. Zato je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje in ima svoje dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
Mlad teolog Joseph Ratzinger, ki smo ga zgoraj navajali, je razmišljal o človeku kot dialoškem partnerju Boga s človekom in človeka z Bogom, je pozneje kot papež Benedikt XVI. napisal Predgovor v Youcat (Katekizem katoliške Cerkve za mlade), v katerem so zanimiva besedila o duši.
Youcat na vprašanje »Kaj je duša?« odgovarja: »Duša je to, kar vsakega posameznega človeka naredi za človeka: njegovo življenjsko počelo, njegova intima. Duša povzroči, da materialno telo postane živo, človeško telo. Zaradi duše je človek bitje, ki lahko reče 'jaz' in stoji pred Bogom kot nezamenljiv osebek. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Človekov duh je več kot telesna funkcija in ga ne moremo razložiti iz človekove materialne sestave. Razum nam pravi: obstajati mora duhovno počelo, ki je vezano na telo, vendar ni identično z njim. Imenujemo ga 'duša'. Čeprav duše naravoslovno ne moremo 'dokazati', brez sprejetja tega duhovnega počela, ki presega materijo, ne moremo razumeti človeka kot duhovnega bitja« (Youcat 62).
Christoph Schönborn, dunajski kardinal, soustvarjalec Katekizma katoliške Cerkve, piše: »Človek je po svojem zemeljskem izvoru povezan z vsemi živimi bitji, toda šele po svoji od Boga 'vdihnjeni' duši je človek. To mu daje njegovo nezamenljivo dostojanstvo, pa tudi njegovo enkratno odgovornost«.
Morda lahko pomaga k osvetlitvi vašega vprašanja tudi pesnik Tone Kuntner:
Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Upam, da boste v navedenih besedilih papeža Benedikta XVI. in ‘njegovega’ Katekizma katoliške Cerkve za mlade lažje našli primeren in zadovoljiv krščanski odgovor na vaše zahtevno antropološko vprašanje.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 70-72.

S tem Marijinim nazivom v lavretanskih litanijah izpovedujemo svoje zaupanje v njeno priprošnjo. V svoji pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, Elizabeta Kremžar prosi Marijo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, * strma je, težka, korak negotov; * preko nevarnosti naj nam pomaga * tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

Pri nas so ‘Mariji svetovalki’ posvečene tri cerkve in tri kapele. Največ jih stoji v NM škofiji: ž. c. je v Podgradu (pri NM), romarska na Slinovcah (spodaj desno) (Kostanjevica na Krki), kapeli pa sta v Pirčah (Fara pri Kočevju), in Slovenski vasi (Stara Cerkev - NM). V CE škofiji je p. c. v Završah (Šentvid pri Grobelnem); v LJ nadškofiji je kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču (žup. Turjak).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115 

Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava ... Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Veselite in radujte se,« (Mt 5,12) pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse, in to kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da bi bili sveti in noče, da bi se zadovoljili s povprečnim, zvodenelim in praznim življenjem. Dejansko je že od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoč klic k svetosti. Gospod je rekel Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1 Mz 17,1). – Tako se začenja apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki jo je podpisal 19. marca 2018, na praznik sv. Jožefa, na peto obletnico nastopa svoje papeške službe. Ta njegova listina je vabilo vsem verujočim, da bi hodili po poti svetosti. To ni neka izredna pot, rezervirana za redke izbrance, ampak je klic za vse kristjane, na katerega lahko odgovorimo v svoji vsakdanjosti ter v vsakem stanu in poklicu.

◉ Ne pričakujte, da bo to učena razprava o svetosti. Moj skromni namen je, da bi vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjih okoliščinah z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi. Gospod je namreč vsakega izmed nas izbral, “da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni” (Ef 1,4).

◉ Svetnik je človek, ki čuti potrebo po stiku z Bogom.

◉ Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smehljati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost “za sosednjimi vrati”, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje navzočnosti, ali če smem uporabiti drug izraz, so “srednji razred svetosti”.

◉ Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko veliko časa posvetijo molitvi. Ni tako. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. Ali si (Bogu) posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in da skrbiš za svojega moža ali svojo ženo, kakor je storil Kristus za svojo Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom. Si oče, mati, ded ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Ali imaš oblast? Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter se odpoveš svojim osebnim koristim (14).

◉ Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo napredovala z majhnimi koraki. Na primer: žena gre v trgovino po nakupih, sreča sosedo in se zaplete z njo v pogovor; in pride do opravljanja. Toda ta žena sama pri sebi pravi: ‘Ne bom govorila slabo o nikomer.’ To je korak k svetosti. Doma jo sin zamoti z opisovanjem svojih težav; čeprav je utrujena, prisede k njemu in ga posluša potrpežljivo in sočutno. To je že druga žrtev, ki posvečuje. Nato doživi trenutek stiske, vendar se spomni Device Marije, vzame rožni venec in zaupno moli. Tudi to je pot svetosti. Potem gre ven, sreča reveža, se ustavi in s z njim prijazno pogovarja. Tudi to je korak naprej (16).

◉ Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo. Poskušaj to storiti ob poslušanju Boga v molitvi in prepoznavanju njegovih znamenj. Vedno prosi Boga za spoznanje, kaj Jezus od tebe pričakuje vsak trenutek tvojega življenja in ob vsaki odločitvi, ki jo moraš sprejeti, da bi prepoznal pomen, ki ga ima v tvojem poslanstvu. Dopusti mu, da oblikuje v tebi tisto osebno skrivnost, ki bo odsevala Jezusa Kristusa v današnjem svetu (23).

◉ Lahko obstajajo številne teorije, zajetne razprave in različice pojma svetost. Takšno razmišljanje bi morda bilo koristno. Toda nič ne prinaša večje jasnosti kot Jezusove besede in način kako jih je govoril. Jezus je na preprost način razložil, kaj se pravi biti svet. To je storil, ko nam je zapustil blagre. Blagri so kristjanova osebna izkaznica. Če si kdo od nas zastavi vprašanje: “Kako postati dober kristjan?” je odgovor preprost: delati moramo, vsak na svoj način, tisto, kar pravi Jezus v svojih blagrih. V njih je orisan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani odsevati v vsakdanjosti našega življenja (63).

◉ Blagor žalostnim: Svet nam predlaga ravno nasprotno: zabava, uživanje, brezskrbnost, sprostitev in nam pravi, da je to tisto, kar nam dela življenje lepo. Ko pride v družino ali v okolico bolezen ali žalost, se posvetni človek raje ne zmeni in gleda proč. Svet ne mara jokati, bolečino raje spregleda, jo prikriva, skriva. Veliko moči potroši za to, da bi ubežal trpljenju, misleč, da je mogoče spremeniti resničnost, v kateri nikoli in nikdar ne zmanjka križev (75).

◉ Blagor usmiljenim …: Usmiljenje ima dva vidika: pomeni dajati, pomagati, služiti drugim, pa tudi odpuščati, razumeti. Matej povzema to v zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). Katekizem Katoliške cerkve opozarja, da ta zakon velja v vseh primerih, posebno tedaj, ko se kdo znajde v težavnih položajih, ko je moralna sodba manj zanesljiva (80).

◉ V 25. poglavju Matejevega evangelija (31-46) se Jezus spet ustavlja ob enem teh blagrov, ki blagruje usmiljene. Če iščemo tisto svetost, ki je ljuba Bojim očem, najdemo v tem besedilu pravilo obnašanja, po katerem bomo sojeni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (95).

◉ Morda mislimo, da Boga častimo samo z bogoslužjem in molitvijo ali s spolnjevanjem nekaterih moralnih pravil. Vsekakor ima prvenstveno mesto naš odnos do Boga. Pozabljamo pa, da je merilo za vrednotenje našega življenja predvsem to, kar smo storili za druge. Molitev je dragocena, če napaja vsakdanje darovanje ljubezni. Naše bogoslužje je prijetno Bogu, kadar vanj vključimo dobre namene, da bomo živeli velikodušno, in kadar dopustimo, da se Božji darovi, ki jih pri njem prejemamo, pokažejo v služenju bratom (104)

◉ Krščansko veselje navadno spremlja smisel za humor, ki so ga vidno izžarevali na primer sv. Tomaž More, sv. Vincencij Pavelski ali sv. Filip Neri. Zlovoljnost ni znamenje svetosti. »Preganjaj jezo iz svojega srca« (Prd 11,10). Veliko je tega, kar prejemamo od Gospoda, ki “nam ponuja vsega za uživanje” (1 Tim 6,17), tako da je včasih žalost povezana z nehvaležnostjo, ko smo tako zaprti vase, da postanemo nesposobni prepoznavati Božje darove (126).

◉ Čeprav se zdi samoumevno, se nazadnje spomnimo, da svetost gradi stalna odprtost za nadnaravno, kar se izraža v molitvi in češčenju. Svetnik je človek molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Svetnik je človek, ki ne dopusti, da bi ga zaprta zadostnost sodobne družbe dušila, in sredi svojih naporov in svojega darovanja hrepeni po Bogu, gre iz sebe v zahvali in širi svoje meje v kontemplaciji Gospoda. Ne verjamem v svetost brez molitve, čeprav ta ni nujno dolga in močno doživeta (147).

◉ Želim, da ta razmišljanja krona Marija, saj je ona kot nihče drug živela Jezusove blagre. Ona je tista, ki je poskočila od veselja ob navzočnosti Boga, tista, ki je vse ohranila v svojem srcu in je dopustila, da ga je prebodel meč. Ona je sveta med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas spremlja. Ne dopusti, da obležimo na tleh, ko pademo, in včasih na sprejme v naročje, ne da bi nas sodila. Pogovor z njo nas potolaži, nas osvobaja in nas posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, ni se nam treba preveč truditi, da ji povemo, kaj se nam dogaja. Dovolj je, da vedno znova zašepečemo: »Zdrava, Marija …« (176)

izbira Marko Čuk

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Jezusova smrt je bila neizogibna, saj je bila kruta usmrtitev na Golgoti na neki način v središču božjega načrta. Jezus je bil rojen za to, da umrje na križu. Toda s tem ni bilo vsega konec, Jezus je tretji dan vstal. Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva. Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam.

NEIZBEŽNOST KRIŽA
Jezus je s svojim naukom spodkopal ozkosrčno vero Judov. Razkril je duhovno izprijenost voditeljev in s tem izzval njihovo zavist. Ker je imel za sabo ljudske množice, je ogrožal tedanjo oblast – rimske zavojevalce in njihove judovske pristaše. Njegova smrt je bila torej neizbežna. Poglaviten razlog za Jezusovo smrt pa je bil v tem, da je imel Bog z njo poseben namen. »Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16).

Senca
Kristusov križ je vrgel senco na celotno zgodovino sveta in človeštva. En sam dogodek je tako zelo in za tolike čase spremenil življenje neštetih ljudi na raznih koncih sveta, da si brez njega sploh ne moremo predstavljati zgodovine človeštva. Če je bil Jezus zares Božji Sin, se je med njegovim umiranjem gotovo dogajalo nekaj zelo pomembnega. Bilo je nerazumljivo, da so tako dobrega in plemenitega človeka usmrtili kot navadnega zločinca. Če se je ob križanju bolj kot kdajkoli prej razodela Božja ljubezen, se je prav tako pokazala tudi človeška izprijenost. Prvi kristjani so trdili, da je Jezusovo križanje popolnoma spremenilo njihovo življenje. Nekateri so zagotavljali, da so jim z njegovo smrtjo odpuščeni vsi grehi, drugi pa, da so našli dušni mir in spravo z Bogom. Kaj se je torej zgodilo?

Jezus je šel skozi pekel
V življenju nas najbolj prizadene trpljenje, zlasti še trpljenje nedolžnega. Če nas Bog ljubi in če je njegovo stvarstvo dobro, zakaj je potem vsepovsod toliko gorja in bede?
Odgovor ni preprost. Bolezen, krivica, trpljenje in smrt so se pojavili v življenju šele z grehom in so posledica sovraštva do Boga. Zakaj vendar Bog česa ne ukrene, tožimo ljudje. Je že storil! Ko je Jezus prišel na ta svet, se trpljenju ni izognil. Ne le to, celo pogreznil se je vanj do dna in sprejel vsa ponižanja. Kasneje nam apostol Peter postavlja Jezusovo smrt za zgled, kako naj se soočimo s krivico: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2,23).

VELIKONOČNA VERA
V petek pred veliko nočjo so Jezusovo telo položili v skalnat grob. V nedeljo je izginilo. Na to presenečenje so bili učenci popolnoma nepripravljeni. Judovski velikaši so podkupili stražarje, ki so stražili grob, naj rečejo, da so zaspali in da so nekateri izmed Jezusovih učencev truplo ukradli.

So truplo ukradli učenci?
V evangeliju se srečamo z zbeganimi in prestrašenimi učenci. Grob je bil zastražen. Med učenci gotovo ni bilo nikogar, ki bi zmogel ta rop načrtovati in izpeljati.

So posredovali judovski ali rimski voditelji?
Za rimskega upravitelja je bila s smrtjo vsa zadeva končana. Toda če bi ga duhovniki lahko prepričali, naj spremeni kraj groba, mar ne bi le-ti Jezusovim učencem gotovo zaprli usta s tem, da bi jim pokazali njegove ostanke? Pa ne eni ne drugi niso vedeli, kje je truplo in to je nemara najbolj prepričljivo.

Jezus se je začel prikazovati učencem
Prva ga je videla Marija iz Magdale. Janezov evangelij pravi, da je jokala ob praznem grobu. Ko se je pred njo pojavil vstali Jezus, je najprej mislila, da skozi solze vidi vrtnarja! Če bi si nekdo to izmislil, Janez gotovo ne bi omenjal te podrobnosti in si ne bi izbral spreobrnjene prostitutke za prvo pričo vstajenja.
Istega dne, nekoliko kasneje, se je Jezus pridružil dvema svojima učencema, ki sta se vračala v domači kraj. Luka navaja več podrobnosti, ki nas vodijo k resnici. Učenca ga nista takoj spoznala, čeprav jima je postalo nenavadno toplo pri srcu, ko jima je med potjo razlagal Sveto pismo. Ko pa sta ga povabila v hišo in je pred njima razlomil kruh, so se jima odprle oči in sta spoznala, kdo je (Lk 24,13–35).

Ali je Jezus samo ’oživel’?
Morda pa Jezus ni nikoli zares umrl, ampak je le izgubil zavest zaradi prevelike izgube krvi? Mogoče si je v hladnem grobu toliko opomogel, da mu je uspelo priti ven?
Ta domneva ne upošteva dejstva, da so Rimljani dvakrat preverili njegovo smrt. Vojak je prebodel Jezusovo stran, da bi se prepričal, ali je res mrtev. Mar bi se surovo pretepeni in križani človek lahko toliko opomogel, da bi odrinil skalo, ki je zapirala grob, premagal stražarje in se z ranjenimi nogami odpravil na pot? Če bi mu vse to uspelo, bi bilo to že samo po sebi čudež.

So imeli učenci privide?
Vse, kar vemo o vstajenju, kaže na to, da se ga učenci niso niti najmanj nadejali. Ponovno srečanje z Jezusom je bilo prav gotovo zadnje, kar so pričakovali.
Morda pa je bila Marija iz Magdale tako zelo razburjena in je le mislila, da vidi prikazen! Toda ona ni bila edina priča. Vstalega Kristusa so videli tudi trmasti cestninar Matej, robati ribič Peter in neverni Tomaž. Ob neki drugi priložnosti je kar petsto ljudi videlo Jezusa iz Nazareta po njegovi smrti na križu, da je živ.
Jezus se ni prikazal le v za oko varljivem jutranjem svitu ali večernem somraku, temveč ob različnih urah, na različnih krajih in zelo različnim ljudem.

Jezus je vstal od mrtvih
Majhna skupina Jezusovih učencev je spoznala, da se je z Jezusom zgodilo vse kaj drugega, kot da je preživel križanje. Ko so ga spet videli, ni bil bledoličen pohabljenec, ki počasi okreva od grozljivih muk. Prikazal se je v sijaju kot zmagovalec! Vendar ni bil nejasna prikazen. Jasno so ga videli in razločno slišali. Lahko so se ga dotaknili. Tudi jedel je. Bil je to isti Jezus, ki so ga videli viseti na križu. Znamenja njegovega trpljenja je bilo še vedno moč opaziti in se jih tudi dotakniti.
Zdaj je bil nekako na drugi strani smrti. Bog je svojega Sina dvignil iz groba. Jezus ima zdaj vstalo telo; to je duhovno telo: drugačno, skrivnostno, vendar kljub temu razpoznavno.

KAJ TOREJ?
Kakšen pomen ima vstajenje za nas danes? Pove nam, da je Jezus resnično bil, kar je trdil, da je. Sveti Pavel je napisal svoje prvo pismo kristjanom v Korintu okrog leta 55 po Kr. V njem bralce spominja na to, kar jim je rekel pred nekaj leti – okrog leta 49 po Kristusu.
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom« (1 Kor 15,3–7).
Krščanska vera ima svoje korenine v ustnem izročilu prič, apostolov. Le nekaj let po križanju in vstajenju je Pavel skupaj z njimi skrbno pregledal vsa izročila. Potrdil je resničnost njihovih dokazov, saj je poznal stotine drugih prič, ki so še živele in bi lahko povedale isto.
Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva.

Jezus nam je odprl pot k Bogu
Jezus je sprejel nase greh, ki ločuje človeka od Boga. Sveti Pavel je to povedal takole »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam. Jezus ni vstal od mrtvih zato, da bi užival večnost v nedostopni osamljenosti. Svojim učencem je rekel: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Vstajenje se začenja tukaj in zdaj! Ker Jezus živi, smo lahko že danes deležni njegove prisotnosti. On je naš Rešitelj in Gospod v tem trenutku. Pavel je to jedrnato izrazil v enem od vzklikov: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev!« (1 Kor 5,17) Zase je lahko z vsem srcem zatrdil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

ČUK, Marko. Veroučne strani, v: Ognjišče (2013) 4, str. 108.

Ob koncu Apostolske vere, ki jo navadno molimo na začetku rožnega venca, tudi tiste daljše, ki jo molimo pri maši, izpovedujemo vero v “vstajenje mesa in večno življenje”. Zanima me, kaj označuje izraz ‘meso’ in kaj pomeni? (Robert)
V tretji evharistični molitvi pri spominu rajnih prosimo nebeškega Očeta: »S krstom si ga (jih) pridružil svojemu Sinu in njegovi smrti, naj z njim tudi vstane v večno življenje, ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.« Izraz ‘meso’ pomeni isto kot telo, ki je umrljivo in označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti. Ko molimo angelovo češčenje, pravimo: “In Beseda je meso postala” in s tem hočemo povedati, da si je Božji Sin po materi Mariji privzel človeško telo in postal nam enak v vsem, razen v grehu. V tem umrljivem telesu je trpel in umrl na križu. Od mrtvih pa je vstal v poveličanem telesu, ki ni bilo več podvrženo fizičnim zakonitostim, vendar je bilo pravo telo, saj je učencem dejal: »Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesta in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39). ‘Vstajenje mesa’ pomeni, da bodo ob koncu časov tudi naša umrljiva telesa znova prejela življenje.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 54.