Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Ob vseh zgodbah za življenje, ki jih lahko vsak mesec prebirate v Ognjišču, vam bom v uvod zapisal pripetljaj – zgodbo, ki mi je podarila spoznanje. Obiskal sem domače. In ker prav najbližjim najbolj kažemo/izrazimo svojo doživljajsko resničnost, sem jim prav kmalu zatežil. Moja sestra, ki prav dobro ve, da težim, ko me kaj teži (to velja seveda tudi zate), se je v nekem trenutku zazrla vame in mi predlagala: »Če te kaj bremeni in bi mi to rad zaupal, povej; če pa si zopet samo preobremenjen, potem pa ... saj si duhovnik; kaj naj ti jaz povem, kje in kako se lahko umiriš in okrepiš?«

Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov ...; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti ... Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.

Kako pomembno je skrbeti za M/moč srca. Najprej za tisto Moč, ki nas duhovno okrepi, da lahko pristopamo drug drugemu in se podarjamo iz polnosti in ne v praznini, v kateri si notranje nepotešeni 'pijemo kri'. (Zakaj se tako velike ljubezni tolikokrat sprevržejo v 'zajedanje'?) Duhovna potešenost – ravnovesje je temeljni pogoj čustvenega ravnovesja in celostne potešitve/umiritve. V srčiki našega jaza je hotenje po 'božanskem dodatku'. Tudi, ko imamo vse stvari, tudi, ko smo ljubljeni in ljubimo ... kljub vsemu, kar nam je podarjeno navzven in v naše srce, smo nekje globoko v sebi brez 'pametnega' razloga vznemirjeni; v nas je še vedno neko hotenje in hrepenenje. Pascal pravi: »Spoznaj torej, kakšno protislovje si sam sebi. Človek neskončno presega človeka.« Samo človek je človeku premalo! V sebi hrepenimo po dotiku Božje ljubezni. Samo ta nas v najglobljem umiri/poteši, da lahko drug drugega odrešeno ljubimo.

Zaradi naše stvarnosti potrebujemo Boga v stvarni prisotnosti. Ne zadostuje nam le kot informacija, niti ne kot le duhovno izkustvo. Na Sveto Rešnje Telo in Kri smo praznovali in se zahvaljevali za pretresljivost božje ljubezni, ki Boga 'primora', da se nam približuje na dotik, kot otipljiva prisotnost v evharistiji. Po zunanjih podobah se pretakajo v nas svete moči (ko objame starš otroka, gre za zakramentalen dotik, po katerem se krepijo srčne moči, po evharistiji se pretočijo vame Svete moči). Jezus želi biti naša notranja moč in opora (Judje so pojmovali telo kot moč in oporo); Jezus nas želi potešiti s svojo ljubeznijo (kri so pojmovali kot nositeljico duše – kot ljubezen samo). On je tista živa voda, ki odžeja.

Vem, mnogi, ki sprejemajo Jezusa, se spotikajo ob Cerkev. Kljub njeni nebogljenosti (ki se meri z mojo – jaz sem Cerkev), je pač tako, da poteši najbolj ž/Živa voda izpod s/Skale. V realnosti časa in prostora je lahko rekel Jezus le konkretnemu Petru (goduje 29. junija): »Ti si Peter – Skala in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18).

Da bi ob vseh naporih zajeli v božanski izvir in se potešili, umirili – okrepili, ...

Karel Gržan

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)

Med vojno je mlada vdova izgubila sina edinca. Nihče je ni mogel potolažiti. Ostala je čisto sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.«
Nekega dne jo je neki človek vprašal: »Če bi se Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut njegovega življenja bi izbrali?« Mati se je zamislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši.
Spraševali so jo: »Ali bi ga rada videla kot mladeniča v vojaški uniformi?«
»Ne, videla sem ga še lepšega!«
»A takrat, ko je bil maturant?«
»Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla takšnega kot tisti dan, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Bilo mu je hudo ter je ves solzan prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: “Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!”« Solznih oči je še dodala: »Vseh štiriindvajset let njegovega življenja ga nisem videla lepšega kot takrat, ko mi je rekel: “Oprosti mi!”«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 23 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Z možem bi rada svoje otroke krščansko vzgojila. Zaradi tega tudi izbirava, kaj berejo. Pred nedavnim mi je prijateljica, ki je tudi verna, dejala, da svojim otrokom ne pusti brati knjig, v katerih nastopajo čarovnice. Med drugim so to tudi knjige Harryja Potterja. Po njenem naj bi bilo čarovništvo proti veri. Odsvetovala mi je tudi razne (učne) poti, kjer nastopajo škrati, vile in čarovnice. Vse to naj bi slabo vplivalo na človeka.
Sedaj sem v zadregi: rada bi otroke vzgajala po krščansko in jim torej ponudila v branje dobre knjige, po drugi strani pa se sprašujem, pa saj tudi v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica) nastopajo čarovnice. Ali ne velja razlikovati med čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi ter pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. Zato me zanima mnenje Cerkve o čarovništvu (pa ne o sežiganju čarovnic) in predvsem o branju knjig in obiskovanju poti , kjer nastopajo.
Biserka

Ob vašem vprašanju o knjigah Harryja Potterja Joanne K. Rowling (Kamen modrosti, Dvorana skrivnosti, Jetnik iz Azbakana, Ognjeni kelih, Feniksov red, Princ mešane krvi in Svetinje smrti), “učnih poteh”, ljudskih pripovedkah in klasičnih pravljicah bom posvetil večjo pozornost knjigam in filmom o Harryju Potterju, saj so decembra 2021 proslavljali dvajsetletnico prvega filma o tem filmskem junaku. Odgovor ste omejili s tem, da ste zapisali, da vas ne zanima mnenje Cerkve o “sežiganju čarovnic” tj. o žalostnih zgodovinskih dejstvih, saj o tem pišejo zgodovinarji (v knjigah in revijah), marveč o čarovnicah v klasičnih in sodobnih pravljicah in fantastičnih pripovedih.
Kljub temu začnimo z drugim odstavkom vašega vprašanja. Psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da odgovor na vaše vprašanje ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Če hočemo globlje razumeti pomen pravljic s čarovnicami in drugimi strašljivimi bitji, moramo razumeti otroka v obdobju malčka (od enega do treh let), ko se otroci učijo uravnovesiti svoja čustva. Otroku delajo težave frustracijski občutki, ker močnih negativnih čustev (jeza, agresivnost, sovraštvo, bes, …) še ne zmorejo obvladovati. Ob močnem in glasnem izražanju čustev, še posebno, ko so naperjena proti materi, je otroka tudi strah, da bo izgubil starševsko ljubezen. Če je ta strah podprt s strani starša (“Nimam te več rada, če se tako obnašaš!”), bo otrok svoje občutke in čustva projeciral zunaj sebe, zvračal bo krivdo na druge osebe in v (‘sovražno’) okolje (“Udaril si se v stol? Ti grdi stol, on je kriv, da te boli!”) Zelo pomembno je, da se starša (mama in oče!) ne ustrašita otrokovih čustev, še posebno ne tistih nasilnih in sovražnih. Če otroku še ob tako silnem čustvenem izbruhu pokažeta svojo mirnost, čustveno trdnost, mu nudita podporo in ljubezen, otroku olajšata frustracijsko bolečino in zmanjšujeta občutek strahu.V sklop te podpore in ljubezni sodijo tudi klasične pravljice, v katerih nastopajo hudobne čarovnice in zmaji na eni strani in junaki ter princeske in dobre vile na drugi strani. Pravljice lahko pomagajo otroku premagovati negativna čustva. V maminem ali očetovem naročju otrok ob pravljici spoznava, da se starši ne bojijo čustev, ki jih doživlja in tudi izraža ob pravljičnih zapletih. Hudobno čarovnico lahko sovraži, na junaka se lahko jezi ali pa je nanj ljubosumen, zmaja se lahko boji, princesko in dobro vilo lahko občuduje in ljubi. Na koncu je vse dobro poplačano in vse slabo razvozlano. Otrok doživlja, da so tudi negativna čustva njegova in jih bo vse manjkrat projiciral navzven. Tako se v njem samem pozitivna in negativna čustva nekako uravnovesijo, sprejema jih, se jih vse manj boji in se hkrati uči sprejemljivih načinov ravnanja, da negativna čustva v njem izzvenijo. Starši, ki zavračajo ‘nasilje’ v teh pravljicah, v bistvu sporočajo otroku, da se negativnih čustev bojijo. Otrok doživlja svet kot “strašen in nevaren” in se ga je treba bati. Posledično bo otrok bojazljiv in prestrašen, slaba čustva pa bodo zanj vse bolj boleča, zato jih bo vedno bolj projiciral v druge in okolje (“Jaz imam prav, tisti drugi je vsega kriv!”). Žal, mnogi ljudje tako paranoidno mišljenje prinesejo s seboj tudi v svojo odraslo dobo.
Seveda se strinjam z vami, da je v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica), kjer nastopajo čarovnice, treba razlikovati med pravim čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi in pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. “Čarovništvo” v pravljicah seveda ni proti krščanstvu, lahko pa je uporabno in tudi koristno vzgojno sredstvo.
Omenjate (razne učne poti), ki so pravzaprav spletne turistične ponudbe v želji privabiti otroke ter starše na “Pravljično doživljajsko transverzalo po Sloveniji” (Škratji Kras, Skrivnostna Bistra, Pravljični Šumberk pri Domžalah, Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju, Smaragdna dogodivščina ob Ajdovskem zidu med Vrhniko in Logatcem, Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park ob Polhograjski graščini in Krškočara) in tolike druge ponudbe za otroke in starše, ki lahko družino še bolj povežejo in jo vpeljejo v posebnosti naše lepe dežele, ki jo žal premalo poznamo.
Knjige o Harryju Potterju, fantastične pripovedi ali sodobne pravljice, niso izzvale samo staršev in literarnih strokovnjakov, ampak tudi predstavnike različnih verstev, tudi islam in judovstvo, predvsem zaradi pomešanosti fantastične pripovedi z miselnostjo nove dobe (new agea), ezoteriko, magijo, okultizmom, gnosticizmom, uroki itd., katere propagiranja pa ni bil cilj avtorice Rowlingove, kot sama omenja.
Medtem ko nekateri knjige in filme opisujejo kot satanske, drugi, tudi sama Rowlingova, bi radi dokazali, da knjige aktivno promovirajo vrednote, saj v njih dobro zmaguje in je fantastična pripoved oziroma sodobna pravljica samo pravljica in ne ‘priročnik’ za uvajanje v čarovništvo. Mimogrede naj omenim, da so feministke in tudi skupnosti LGBT to odkrile ter zaznale in zato niso zadovoljne z izjavami Rowlingove, ki se sicer ob dvajsetletnici filmov o Harry Potterju skoraj ne vključuje v njegovo pretirano proslavljanje.
Kritik in pohval o Harryju Potterju je ogromno, kar lahko najdete tudi na spletu. Za ilustracijo naj omenim dva različna odnosa, ki sta nastala ob začetku razprav, dveh katoliških duhovnikov do vrednotenja Harryja Potterja. Eksorcist Gabriele Amorth je verjel, da se “za Harryjem Potterjem skriva podpis kralja teme, hudiča”, sydneyjski nadškof in kardinal George Pell pa je v svojih kolumnah v avstralskem Nedeljskem telegrafu Harryja Potterja hvalil zaradi prikazovanja vrednot, ki so “združljive s krščanstvom”. Z nobenim od obeh skrajnežev se ne moremo strinjati, saj knjige o Harryju Potterju nimajo te ambicije, najmanj pa trajne vrednosti. Gre pač za ‘modno’ literaturo, ki je pri odraščajočih otrocih dosegla neverjetno pozornost in priljubljenost. Katoliška Cerkev o Harryju Potterju zato ni dala nobene uradne izjave. Zanimivo pa je, da je že pred dvanajstimi leti na Filozofski fakulteti v Mariboru bilo oddano diplomsko (danes bi temu rekli magistrsko) delo z naslovom Harry Potter: Poskus zagovora njegove literarne in moralne vrednosti.
Zdi se mi, da imajo starši danes glede knjig in filmov, podobno kot glede drugih novih izzivov, še večjo odgovornost, da spremljajo svoje otroke ob branju knjig, gledanju filmov in soočenj s tolikimi možnostmi, ki jih prej ni bilo. Izmed številnih knjižnih, revijalnih, filmskih in spletnih (na računalniku in na pametnem telefonu) ponudb ostajate, spoštovani starši, glavni vzgojitelji, ki bi naj otroke ob odraščanju uvedli v držo krščanskega razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in fantazijo, med pisnim Božjim razodetjem in drugimi, danes tudi novodobskimi (new age) ponudbami, ki so številne in posledično lahko tudi nevarne in zelo škodljive.
Nekateri starši imate dar, kot so včasih rekli, zdrave kmečke pameti, ki vam pomaga pri vzgoji in pri odgovarjanju tudi na nove izzive; drugi tudi še strokovno usposobljenost; tretji se boste odločili za načrtno spremljanje kvalitetne vzgojne literature, nekateri pa morda za psihološko, psihoterapevtsko pomoč ali kot kristjani tudi za duhovno spremljanje. Vsi pa bi se naj poglabljali v versko in cerkveno, tudi bogoslužno življenje, kar vam bo gotovo pomagalo, da boste svojo odraslo in zrelo vernost s pomočjo župnijskih ponudb in župnijskega občestva prenesli na svoje otroke. Vsak izziv tudi izziv knjig in filmov Harryja Potterja, če se z njimi srečujete, bi naj bil eden od izzivov in nova priložnost za vaše starševsko poslanstvo, ki vam ga je Bog zaupal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 36-37.

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.

Za kemika je voda “brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, sestavljena iz dveh atomov vodika in atoma kisika (H2O). Je večinska snov v vseh živih celicah in zato prvinskega pomena za življenje.« Sv. Frančišek Asiški jo v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi imenuje sestro, ki »mnogo koristi ponižna, dobra in čista«. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini v razmišljanju o blagoslovljeni vodi piše: »Skrivnostna je voda: pripravljena, da umije, kar je umazano, in poživi, kar trpi žejo. In hkrati nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja; vabeča v pogibel. Zares prispodoba skrivnostnih pravzrokov, iz katerih vre življenje in kliče smrt; prispodoba življenja samega, ki se zdi tako jasno, a je tako zagonetno.« Vemo, da bi brez vode življenje na naši Zemlji zamrlo, zato jo upravičeno imenujemo »modro zlato«. Tistim, ki nikoli niso občutili pomanjkanja te življenjsko pomembne tekočine, se zdi samoumevno, da dan za dnem odprejo pipo in jim priteče čista pitna voda. Ogromne množice na našem planetu te sreče nimajo.

Naša zemlja je vodni planet
Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki ima vodo, lani pa so na Luni našli led. Raziskovalci vesolja domnevajo, da so lune drugih nemara še bolj vodnate, vendar velja, da je naša Zemlja vodni planet. Od 510 milijonov kvadratnih kilometrov njene površine zavzema morje kar 361 milijonov kvadratnih kilometrov ali 71 odstotkov, na kopno pride komaj 149 milijonov kvadratnih kilometrov ali 29 odstotkov. Prevladuje sicer slana voda oceanov in morij, a Zemlja je ob pomoči toplih sončnih žarkov ogromna destilacijska tovarna, ki s pomočjo izhlapevanja predeluje slano vodo v sladko in z njo oskrbuje vedno gosteje naseljeni žejni svet. Skupna količina vode na svetu znaša 1,386 milijard kubičnih kilometrov. Morska voda predstavlja več kot 97 odstotkov vseh vodnih količin; le 2,5 odstotka voda je sladkih. Skoraj 70 odstotkov vseh zalog sladke vode je v obliki ledu, sledijo podzemne sladke vode, ki predstavljajo 30 odstotkov zalog. Oceani in morja vsebujejo še več kot 10.000-krat več vode kot vse reke in vsa jezera skupaj. Pitne (sladke) vode je sicer na Zemlji v izobilju, vendar je prostorsko zelo neenakomerno porazdeljena. Redko naseljena Oceanija in vodno bogata Južna Amerika razpolagata z deset do dvajsetkrat večjimi količinami vode na prebivalca kot gosto naseljena Azija in Evropa.

Sonce in dež - planetarni vodni krog
Ob sončni energiji se zemeljske vode stalno gibljejo, sklenjene v dinamični planetarni vodni krog. Od celotne energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca, se četrtina potroši za kroženje vode. Sončna toplota povzroča izhlapevanje, vodni hlapi se dvigajo v ozračje in ob pomoči vetrov zaidejo tudi nad kopno. Topel vlažen zrak se dviga, v višjih zračnih plasteh pa se ohlaja. Tedaj se vodni hlapi začnejo zgoščevati in oblikujejo se oblaki. Nastanejo vodne kapljice ali ledeni kristali, ki kot dež, sneg ali toča padajo na kopno ali na vodne površine. Padavine namakajo izsušene kopne površine, nato pa delno odtečejo po površini in se postopoma združujejo v vse bolj vodnate tekoče vode. Iz oblakov začne deževati, kadar vsebujejo majhne trdne delce prahu, okoli katerih se začnejo kondenzirati vodni hlapi. Umetno lahko naredimo dež, če »posejemo« med oblake ledene kristalčke ali kristalčke srebrovega jodida. Megla so oblaki, ki se drže tal. »Smog« je megla, ki nastane zaradi kondenzacije vodnih hlapov na delcih industrijskega dima. Izraz »smog« je nastal iz angleških besed za meglo (fog) in dim (smoke). Topli vetrovi drže v sebi več hlapov kot mrzli, zato so glavni nosilci dežja. Topli vetrovi, ki pihajo nad velikimi površinami vode, se navzamejo več vodnih hlapov kot hladni. Kadar pridejo topli vetrovi, ki pihajo z morja, nad hladno pokrajino lahko pričakujemo dež. Nasprotno pa, če pripihajo hladni vetrovi nad toplo pokrajino pade malo dežja. Izračunali so, da padavine, ki v teku enega leta padejo na zemeljsko površje, predstavljajo okoli 525.000 km3 vode, vendar so porazdeljene zelo neenakomerno.

Razsoljevanje vode
Svetovna poraba vode je zaradi izboljšanja življenjskega standarda (v gospodarsko razvitih deželah) naraščala hitreje kot prebivalstvo in je danes skoraj 50 odstotkov večja kot leta 1950. Skoraj tretjina svetovnega prebivalstva pa živi na območjih z malo vode, veliko v državah podsaharske Afrike, kjer hodijo zajemat (umazano) vodo tudi do šest ur daleč! Sladko (pitno) vodo je mogoče pridobiti z razsoljevanjem morske vode. V reviji National Geographic, posvečeni vodi (april 2010) je razložena tehnologija tega postopka, ki so ga začeli uporabljati v sedemdesetih letih minulega stoletja na Bližnjem vzhodu, danes pa ga uporabljajo že v 150 državah. Razsoljevanje ni poceni, vendar je to pogosto edini način, kako priti do pitne vode. Postopek je zdaj sicer precej cenejši, vendar še zmerom drag. Sprva so se tega lotevali s segrevanjem vode do vrelišča in kondenziranjem vodne pare, pri čemer sol ostane v bazenu, iz katerega ta voda izpari. Najsodobnejši postopek, ki ga uporabljajo v obratih za razsoljevanje v Tamp Bayu na Floridi in v Perthu v Avstraliji, pa je povratna (reverzna) osmoza: vodo filtrirajo skozi membrano, ki zadrži sol. Postopek je cenejši od prekuhavanja, a je še vedno drag. Pri postopku razsoljevanja neizogibno nastaja koncentrirana odpadna slanica, ki je lahko škodljiva za okolje in tudi za podtalnico. V 14.450 obratih za razsoljevanje na svetu vsak dan pridobijo 60 milijonov litrov sladke vode.

Skrita (virtualna) voda
Porabo sladke vode, ki je ne opazimo neposredno, imenujejo »virtualna« (skrita) voda. To je količina vode, ki je potrebna, da se ustvari neki izdelek. Da se zredi junca ali kravo za zakol (200 kg govedine brez kosti), se porabi 3,091.000 litrov vode (3,060.000 za 8.500 kg paše, krme in sena + 24.000 za pitje + 7.000 za čiščenje hleva). Če postrežete s kilogramom govedine, boste postregli tudi z do 15.497 litrov vode, kolikor se je porabi za vzrejo enega goveda (deljeno z 200). Virtualna voda pri govedu, prašičih in perutnini je voda, ki jo te živali spijejo, in tista, ki je potrebna za pripravo krme zanje ter čiščenje hlevov. Pridelava sadja in zelenjave zahtevo bistveno manj vode kot reja živali. Za človeško prehrano, ki jo sestavlja meso, je treba 60 odstotkov več vode kakor za prehrano, ki je pretežno vegetarijanska. Za kilogram »najdražjih« fig je potrebnih 3.160 litrov vode, skromne jagode se zadovoljijo z 276 litri vode, krompir pa obrodi pri 255 litrih vode. V svetovni trgovini kmetijskih proizvodov se izmenja bilijone litrov virtualne vode - to je primerljivo s prostornino vode, ki vsako leto steče po afriškem veletoku Kongo. Danes dve tretjini sladke vode porabljamo za pridelovanje hrane. Vsako leto se prebivalstvo na našem planetu pomnoži za 83 milijonov ljudi, zato se bo povpraševanje po vodi povečalo. Še bolj pa bo potrebna druga rešitev: naučiti se moramo vodo bolj razumno uporabljati.

Letna poraba vode
Na svetu je več kot milijarda ljudi, skoraj petina prebivalstva našega planeta živi v območjih brez pitne vode. Njihovo število se neprestano veča. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zboli za grižo 4 milijarde ljudi, 2,2 milijona jih umrje zaradi onesnažene vode, vsako leto zaradi okužbe s trahomom 6 milijonov ljudi izgubi vid. Na stotisoče ljudi beži od doma ne toliko zaradi revščine, ampak bolj zaradi pomanjkanja vode. Zadnja leta na zasilnih plovilih prihajajo v Italijo številni obupanci iz afriških držav.
V gospodinjstvih se na svetu vsako leto uporabi okoli 325 milijard kubičnih metrov vode. Uporaba na osebo znaša 52 kubičnih metrov na leto, dejanska uporaba pa je drugačna. Prebivalstvo Kambodže, kjer večina nima dostopa do vodnih virov, je v letu 2003 porabilo le 1,8 kubičnih metrov vode na posameznika, prebivalci Kostarike so v tem času porabili stokrat več vode, Avstralci pa kar tristokrat več - in sicer za zalivanje vrtov in zelenic ter napolnjevanje bazenov ob svojih luksuznih domovanjih.
Največ vode (v kubičnih metrih) porabijo gospodinjstva v naslednjih državah: Avstralija 487, Armenija 281, Kanada 259, Nova Zelandija 242, Kuba 225, ZDA 209, Singapur 203, Kostarika 184, Združeni arabski emirati 174, Ekvador 159. In kje najmanj: Kongo 4,8, Čad 4,9, Etiopija 3,5, Benin 3,5, Tanzanija 3,0, Mozambik 2,9, Uganda 2,6, Somalija 2,5, Mali 2,2, Kambodža 1,8.

Vodovodno omrežje
Od mlajše kamene dobe dalje so se številne civilizacije dokaj uspešno prilagajale krajevnim vodnim razmeram. Ko se je človek začel ukvarjati s kmetijstvom, je bila bližina primernega vodnega vira in rodovitne prsti odločilna pri nastanku prvih stalnih naselij. Človeška civilizacija je od prvih namakalnih omrežij ob Nilu, Evfratu in Tigrisu pa vse do rimskih akveduktov pokazala veliki iznajdljivost v rabi vodnih virov. Sčasoma je nastajalo urejeno vodno omrežje. To je sistem naprav za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Obsega urejen in zavarovan vodni vir, zajetje in zbiralnik ter napajalne naprave in napeljave za neposredno priključevanje uporabnikov na stanovanjskih, industrijskih in drugih območjih. Dokler teh naprav ni bilo, so zbirali vodo v vodnjakih, ki so jih gradili ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, praviloma na mestih, kjer so domnevali, da bodo našli močen podzemeljski vodni tok, ali pa ob hišah in gospodarskih poslopjih in so vanje po žlebovih napeljali kapnico s steh. V Sloveniji je bilo leta 1997 8566 kilometrov primarnega in 9424 kilometrov sekundarnega vodnega omrežja ter 395.265 priključkov. Za oskrbo z vodo so tisto leto načrpali iz javnih vodovodov 254 milijonov kubičnih metrov vode. V letih 1980-1997 se je poraba vode za gospodinjstvo povečala za 26 milijonov kubičnih kilometrov. Letna poraba pitne vode na prebivalca je pred desetimi leti znašala okoli 50 kubičnih metrov, ali blizu 130 litrov dnevno. Za Slovenijo so značilne razmeroma velika povprečna količina načrpane vode, nesmotrna poraba v gospodarstvu in industriji ter velika izguba v vodih omrežjih. Kakovost pomembnih vodnih virov se postopoma slabša, ker je na večini območij oskrbe s talno vodo gosta naseljenost z razvito industrijo, kmetijstvom in prometno obremenjenostjo.

Slovenija je dežela voda
Slovenija se lahko pohvali z več kot 7.400 km stalnih vodotokov, okoli 6.500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk jezer, z območji pomembne stalne vode, našteva Dušan Plut v knjigi Vode Slovenije (EPSI, 1995). Začetek vodne poti so padavine v slovenskih pokrajinah, njen zaključek pa so izlivi rek v Jadransko ali po Savi in Donavi v Črno morje. Največ padavin ima območje Julijskih Alp, kjer se letna količina padavin giblje med 3.000 do 4.000 mm; v osrednjem delu Slovenije je 1.400-1.600 mm padavin na leto (to je tretjina nad svetovnim povprečjem), v koprskem Primorju je 1.100-1.200 mm padavin letno, najmanj pa jih je v Prekmurju: 800-1.000 mm letno.
Osnovni oskrbni viri pitne vode so izviri in talna voda. Le-ta je navadno največ nekaj deset metrov globoko in dostopna s pomočjo vodnjakov, zaradi tanke plasti prsti pa občutljiva za onesnaževanje. Največji podzemni zbiralniki vode pri nas so na ozemlju s kraškimi, razpokanimi kamninami, kjer padavine takoj poniknejo pod površje. Izviri vseh večjih slovenskih rek so kraški. Povsod po Sloveniji, razen v njenem zahodnem, primorskem in kraškem delu, se pojavljajo vrelci mineralne in termalne vode. Znanih je okoli 80 vrelcev, večina jih je v panonskem delu Slovenije. Dalje je v Sloveniji okoli 260 slapov, kakor poimenujemo dele vodne struge, kjer voda nenadoma pade čez navpično ali zelo strmo kamnito pregrado. Za večino naših slapov velja, da so ob visokih vodah mogočni in glasni, v sušnem obdobju pa komaj curljajo, gorski se pozimi odenejo v ledeno podobo.
Skupna dolžina rek in stalnih pritokov znaša 7.400 km, vodotokov, ki so daljši od 20 km, pa je nekaj nad 4.700 km. Za vse slovenske pokrajine z izjemo Krasa je značilna velika gostota rečne mreže. Splošna značilnost porečij naših največjih rek (Sava, Drava, Mura, Soča) je zelo podobna: njihova povirja so v goratem svetu, skozi predalpski in gričevnat svet prehajajo v ravninskega. V rekah in potokih se po ozemlju Slovenije letno pretoči okoli 14 milijard m3 vode. Po skupni količini vode na prebivalca se uvršča Slovenija med najbogatejše evropske države in skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Rečne doline so najbolj naseljena in gospodarsko najbolj razvita področja. Ob rečnih bregovih so nastala naša največja mesta (Ljubljana ob Ljubljanici, Maribor ob Dravi, Celje ob Savinji, Novo mesto ob Krki). Slovenija se ponaša tudi s številnimi jezeri; najlepša so v goratem delu, ki so ledeniška. Jezera so zelo občutljiva za onesnaževanje. Jezerske vode se namreč zelo počasi obnavljajo, odplake pa se usedajo na jezersko dno. Od vsega slovenskega vodnega bogastva je najbolj skromen delež morja, saj premoremo samo 47 km morske obale.

Voda v Svetem pismu
Temeljno izkustvo vode kot vira življenja in rodovitnega obilja, kot očiščujoče in zdravilne snovi, pa tudi kot grozeče in uničujoče povodnji (poročilo o vesoljnem potopu - 1 Mz 6,5-9,17), je v Svetem pismu postalo pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni moči. S pesniškim zanosom to opeva Psalm 104: poveličuje Boga, ki je ustvaril vodovje in vodam postavil meje, katerih naj ne prestopijo. Glavna svetopisemska poročila v zvezi z vodo nekako povzema molitev ob blagoslovu krstne vode. Krst, ki je prvi krščanski zakrament in vrata k drugim zakramentom, se namreč podeljuje z vodo (z oblivanjem ali s potapljanjem) in klicanjem imen Svete Trojice (»N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«) Ta molitev se glasi: »Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. Tako je Božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč. Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost. Potem si peljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva. Končno je Janez v jordanski vodi krstil tvojega Sina, Sveti Duh ga je mazilil in, ko je visel na križu, je obenem s krvjo iz njegove strani pritekla tudi voda. Zato poglej, o Bog, na svojo Cerkev in ji odpri studenec krstne vode. Ta voda naj prejme od Svetega Duha milost tvojega edinorojenega Sina, da bi človeku, ki si ga naredil po svoji podobi, zakrament krsta izmil staro pregreho in ga iz vode in Svetega Duha priklical v novo mladost.«v

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2010) 5, str. 26.

Pri molitvi rožnega venca me najbolj ganejo in nagovorijo skrivnosti žalostnega dela, v katerih v duhu spremljamo Jezusa v njegovem trpljenju. Vprašujem vas, če niso morda prav te skrivnosti bile pobuda za molitev rožnega venca. (Valerija)

Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število 'zdravamarij' in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali 'psalterij blažene Device Marije'. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)