Zgodba

Grbasti kraljevič

Stara zgodba pripoveduje o kraljeviču, ki je imel grbo. Nekega dne je poklical k sebi najboljšega kiparja in mu rekel: »Naredi mi kip, a z ravnim hrbtom. Tako bom videl, kakšen bi lahko bil.«

Ko je bil kip narejen, je dejal kraljevič umetniku: »Postavi ga v kot vrta, kjer ga bom lahko videl samo jaz.« Kraljevič je večkrat šel naskrivaj h kipu in dolgo strmel vanj. Ob tem mu je pognalo kri po žilah in srce mu je močneje utripalo.

Sčasoma so ljudje opazili spremembo na kraljevičevem telesu. Šepetaje so govorili: »Ste opazili, da kraljevičeva grba izginja.«

Ko je slišal te govorice, je kraljevič brž pohitel h kipu. In glej: njegov hrbet je postal raven kot hrbet na njegovem kipu.

Misel

Hrepenenje je močna želja v našem srcu, da bi dosegli nekaj višjega, večjega, pomembnejšega. To je notranja sila, ki nas spodbuja, da izboljšamo svoje življenjske razmere z vztrajnim delom in da dosežemo plemenite cilje, ki smo si jih zastavili.

Hrepenenje nas spodbuja, da si prizadevamo za uresničenje zastavljenih ciljev. Brez tega ostajamo na pol poti.

Genialni ljudje, voditelji, umetniki, izumitelji, dobrotniki človeštva so najprej začutili v sebi močno željo. Čutili so jo do takrat, dokler je niso v življenju uresničili. Brez takega ustvarjalnega vzgona tega ne bi dosegli.

Molitev

Gospod Bog,
poklic si izberemo glede na svoje želje.
Močnejša ko je naša želja,
hitreje bomo dosegli zastavljeni cilj.
Vse naše želje naj vodi
ljubezen, vera in zaupanje vate.
Če so naše želje po tvoji volji
in jih ne vodijo sebična nagnjenja,
nam boš gotovo dal,
da jih bomo uresničili in v življenju veliko dosegli.
Svoje želje izročamo v tvoje roke,
naj nas navdihuje tvoja modrost.

Iskra

Plemenit človek primerja sebe s tistimi, ki so boljši od njega. Povprečneži pa se tolažijo, da so drugi slabši kot oni. Prvemu se vzbujajo želje, drugemu pa ambicija – to je način, s katerim povprečnež izraža svoje želje.

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.

Heb 12,2

Drugačni časi

Nekoč ljudje niso imeli
televizijskih aparatov, hladilnikov,
pralnih strojev, sesalcev za prah,
visokih stolpnic, letal,
avtomobilov, železnic,
agencijskih potovanj, prikolic,
semaforjev na križiščih,
vnaprej pripravljenih jedi.
Nekoč ljudje marsičesa niso imeli.
Toda imeli so čas:
čas za molitev, čas za razmišljanje,
čas za pomoč, čas za poslušanje,
čas za človeško bližino,
čas za polno življenje,
čas za srečo.
Peter Friebe

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 101.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozdravljen, Robert. Poleti sem bil na obisku pri starših na morju, pa me je kar prešinilo, da ti natresem nekaj besed. Ko sem na plaži opazoval ljudi, sem videl, da je praktično vsak izmed odraslih vsaj malo potetoviran, eden od moških pa je imel tatuje skoraj po vsem telesu. Zdi se mi, da so v zadnjih letih postali tatuji tako popularni, da smo tisti brez že v manjšini. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi si dal tatu, jih ima pa tudi nekaj mojih prijateljic in prijateljev. O njih so mi večkrat razlagali, tatuji imajo zanje velik pomen, precej čustveni postanejo, ko govorijo o njih. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, pravijo da so vsaj na stara leta, ko se koža naguba, tatuji precej grdi. Slišal sem celo, da nekatere religije tatuje prepovedujejo … Kaj si pa ti in mladi v Ognjišču mislijo o tatujih?
Žiga, 18 let

Tetovaže so osebna odločitev, hkrati pa tudi zelo javna. Meni osebno se zdijo kul. Spoštujem ljudi, ki jih ne bi imeli, in jih razumem, zakaj, saj je lažje najti več minusov kot plusov. Razmišljala sem že o tetovaži in v prihodnosti bi jo imela. Pomembno mi je, da ima moja tetovaža pomen, mi nekaj pomeni. Tetovaže se mi zdijo odličen način zapisovanja spominov/pomembnih dogodkov v življenju. Večina ljudi ima za svojo tetovažo neko zgodbo. Preko nje lahko človeka spoznaš še v drugi luči, izveš nove informacije, dobiš vpogled v njegovo življenje. Seveda se moramo zavedati, da je to vseeno del njegove zasebnosti, in to tudi spoštovati. Če ima oseba eno samo ali 50 tetovaž, je to njena odločitev. Vsak posameznik sprejema svoje odločitve in z njimi tudi živi. Tetovaže so velika odgovornost in zahtevajo premislek. Če nisi 100 %, da bi jo imel, raje še enkrat premisli, počakaj par dni in se potem odloči. Poskrbi, da čez 30 let te odločitve ne boš obžaloval, ampak boš ponosen nanjo.
Mateja – župnija Sv. Helena, Dolsko

Živjo!
Identično vprašanje sem si nekaj let nazaj zastavil tudi sam. Na začetku o tematiki nisem imel nobenega mnenja, samo, da na dekletih tatuji sploh niso privlačni, medtem ko so na fantih, vsaj v filmih, videti precej kul. Vseeno si s tem nisem kaj dosti belil glave, saj tako kot ti nikoli nisem imel resne želje po tatuju. Vse skupaj sem resneje vzel v razmislek, ko sem se znotraj mladinske skupine začel bolj zavedati svoje vloge oznanjevanja vere med mladimi, med katerimi pa se konstantno porajajo pereča vprašanja, med drugim tudi o tatujih. Pri razmisleku in oblikovanju mnenja so mi pomagali predvsem dobri katoliški YouTube kanali. Tatuje – tako kot verjetno večina ljudi – obravnavam, da so »večni«. To pomeni, da si ga ne privoščiš ravno ob vsakem impulzu navdiha, saj je verjetnost obžalovanja zares velika. Dobro se je vprašati, kaj bi si pred 10 leti dal tetovirati in kako bi se ti to zdelo sedaj. Drugo pa je, kaj s tem tatujem zares želim sporočiti sebi in okolici. Na vprašanje, ali je izdelava tatuja najboljši način za prebolevanje, izražanje veselja, spominjanje itn., je na splošno težko odgovoriti, zato podpiram lastno presojo. Pomembna sta tako motiv kot tudi razlog za tatu. Gotovo kot katoličani lahko črtamo kar nekaj podob, npr. take, ki simbolizirajo hudiča ali kulturo smrti oz. vse stvari in osebe, ki nas odvračajo od izkazovanja pozornosti našemu Bogu. Podobno moramo biti tudi pri pomenu in simboliki osredotočeni na Boga, ki mora biti v osrčju naših namer. Tako sem kot »dovoljene« tatuje določil podobe, ki neposredno nakazujejo na Boga (križ, vrstice iz Biblije ...), in pa osebe, s katerimi me je Bog združil oz. mi jih podaril v oskrbništvo (ime bodoče žene in otrok, staršev). Pa še tukaj bi se nadalje vprašal: Ali me ni Bog ustvaril po svoji podobi? Mi njegova podoba ni dovolj, da potrebujem še dodatne simbole na lastnem telesu? Za imena članov moje družine pa mi je naklonil povsem zdrav spomin, da si jih zlahka zapomnim. Še več, dal mi je sposobnost, da jim služim, pa ne s svojimi tatuji, ki so enkratna odločitev, temveč s svojo voljo, ki je sad vsakodnevne odločitve in prizadevanja.
Klemen, župnija Sveta Trojica nad Cerknico

Tatuji so zame nekaj normalnega. Vsak od njih ima nek pomen, ki predstavlja človeka po osebnosti ali dogodkih, ki so se mu pripetili v preteklosti. Res je, da se čedalje več ljudi odloča zanje.
Na socialnih omrežjih sem že večkrat zasledila ljudi, ki imajo potetovirano celo telo, vključno z obrazom. Nanje sicer ne gledam z neko grozo, ampak me bolj zanima njihova osebna plat; zakaj so potetovirani v celoti, zakaj na nek način zakrivajo in razkrivajo samega sebe? Zakrivajo svoj pravi obraz, razkrivajo pa neko osebnost, ki je ljudje prej niso opazili?
Vse je svoboda posameznika. Če si tatuja želi in ima možnost uresničitve, zakaj pa ne. Mislim, da nek dodatek človeku še nikoli ni škodil.
Je pa res, da so tatuji za nekatere tako kot korektor, ki zakrije podočnjake (utrujenost) ali mozolje. Ker se v svoji koži ne počutijo dobro, naredijo nekaj, kar jim bo dalo zadovoljstvo s samim seboj.
V mojih očeh tatu ni nič slabega. Če ti bo kdaj kakšen zelo všeč in ti bo dajal občutek svobode, da se boš zaradi njega počutil dobro, si ga vtetoviraj. Je pa res, da me skrbi, da bodo tatuji sčasoma del vsakega. Ne zaradi dejanske všečnosti, ampak zaradi mode, pritiska družbe.
Nika, župnija Šmartno ob Dreti

Med pismi sem izbral še eno, ki je prišlo sredi poletja, in zaprosil nekaj mladih, da nanj odgovorijo. Naj najprej poudarim, da ne želim, da kdorkoli te napisane vrstice prebere kot reklamo za tatu oz. kakršenkoli izgovor. Sem mnenja, da je popolnoma OK, če človek nima nobenega tatuja. Pred leti sem imel priložnost, da sem odšel v Kai­ro na tečaj arabskega jezika. Med bivanjem v tem milijonskem mestu sem imel priložnost spoznati tudi koptske kristjane. Pri njih me je nagovorila posebnost, da imajo na spodnji strani zapestja vtetoviran dan svojega krsta oz. manjši križ. V pogovoru z njimi mi je postalo jasno, da ne gre za tetovažo, ki bi bila neka modna smernica. Gre pravzaprav za njihovo identiteto. V vsej zgodovini njihovega preganjanja jim je prav tovrstno znamenje služilo za oporo, spomin in jasno sliko o tem, komu pripadajo. Z mnogimi svetopisemskimi stavki so podkrepili svoje pripovedovanje o lastni zgodovini in o znamenju, ki ga nosijo. Spominjam se enega izmed njih: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,17-19). Prepričani so, da so skozi vsa stoletja preživeli, ker so ohranjali močno zavedanje o cilju, večnem življenju, kamor vstopimo s svojim krstom. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1 Kor 1,18).
Danes res lahko vidimo različne telesne poslikave oz. tetovaže, ki jih ljudje nosijo, nekateri na vidnih delih svojega telesa, nekateri tudi skrite pred očmi drugih. Tetovaže lahko srečamo skozi celotno človeško zgodovino in niso nekaj novega, čeprav se nam vsaj danes zdi, da je to postalo nekaj modernega, nujno potrebnega, da nisi čuden, da morda pritegneš pozornost drugih … Telesne poslikave so stalnica v mnogih družbenih krogih, tudi raznih plemenskih ureditvah, marsikje predstavljajo tudi neke vrste iniciacijo oz. prehod v odraščanju. Papež Frančišek se je pred nekaj leti v pripravi na škofovsko sinodo o tej temi pogovarjal s približno tristo mladimi. Eden od fantov, ki je bil tudi bogoslovec, je papeža vprašal, kako naj mlad duhovnik presoja, kateri deli sodobne kulture so dobri in kateri ne. Papež je uporabil primer tetovaž, za katere, kot je dejal, mnogi mladi verjamejo, da izražajo pravo lepoto. »Ne bojte se tetovaž,« je vsem navzočim odgovoril papež. Papež s tem ni hotel naglasiti, da je dobro imeti tetovažo, tudi ni delal reklame, ampak je oblikoval sporočilo, da se približamo k vsakemu človeku, tudi če ima tatu. »Spraševanje mlade osebe o njenih tetovažah je lahko odličen kraj za začetek dialoga o prioritetah, vrednotah, pripadnosti, in potem se lahko približate kulturi mladih.« Zagotovo je dejstvo, da je za vsako poslikavo neka zgodba, doživljanje, potreba, ki jo posameznik nosi v sebi. Smiselno je, da se človeku vedno (pa naj ima tetovaže ali ne) približamo z občutljivostjo in zanimanjem, kaj vse nosi v sebi, kakšne so njegove potrebe in kaj prinaša v svojo okolico.

R. Friškovec, Klepetamo z Robertom, v: Ognjišče 11 (2022), 60-61.

Tako kot vsak dan, je Mara tudi danes peljala v park svojo vnukinjo Julijo, tako za urico ali dve, da je snaha doma v miru pospravila in skuhala. Čeprav sta živeli ločeno, vsaka v svojem stanovanju, je vedno tudi njo povabila k mizi. Če že ni hotela kosila, saj je zaradi diete sama kuhala po svoje, sta posedeli ob čaju in pecivu. Ena drugo sta presenečali z drobnimi pozornostmi, tako da je spekla kaj sladkega ena in to nesla drugi. To so bila njuna druženja, ko je bil sin oziroma mož v službi. Zelo lepo sta se razumeli in se večkrat posmejali tistim šalam o taščah in snahah, kako se ne morejo. Zanju to prav gotovo ni veljalo. Uživali sta v teh sicer kratkih, a tako lepih trenutkih. Potem pa se je snaha Vida posvetila družini: možu, hčerki in sinovoma, ona pa v svojem stanovanju knjigam pa pletenju in kvačkanju. Tako so ji po moževi smrti mirno tekli dnevi.
Najbolj se je veselila sedenja v parku med ogromnimi drevesi, ko je pazila na triletno vnučko, ki se je pridno igrala. Tu se je srečevala z drugimi babicami, ki so, prav tako kot ona, prihajale sem z vnuki.
»Kako je pridna vaša punčka, ves čas se igra s temi kamenčki, naši pa ni nobena igra všeč!« je rekla gospa, s katero sta se pogosto srečevali. Vedno je prisopihala s polno torbo igrač, pa s sokovi, s čokoladami in nato silila v deklico, ki se je otepala sladkarij, nič ji ni bilo pogodu. »Saj sami ne vemo, kaj naj ji še kupimo, vsake stvari se brž naveliča,« se je hudovala. »Da bi se naša takole igrala,« je pokazala na Julijo, ki je zlagala na kupčke kamenčke, delala z lopatko hribčke in potke, skratka, ustvarjala. »Poglejte, tole punčko so ji kupili včeraj, danes pa je ne mara več,« je vzela iz torbe čudovito igračo, jo ponudila mali, ta pa jo je vrgla proč in trmasti zrla v tla. »No, vsaj piškotek pojej,« ji je dala v roko čokoladni piškot. »Ne bom!« je zatrmala deklica. »Potem ga pa daj tej pridni punčki,« je pokazala na Julijo. »Ne, ne dam!« se je uprla deklica, vrgla piškot na tla in s svojo nogico trdo stopila nanj, da se je zdrobil in pomešal med mivko.
Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna ...”
S hvaležnostjo je pomislila na sina in snaho, kako modro vzgajata svoje otroke. Le redkokdaj kupita kakšno igračo in kako znajo vsi trije paziti nanje. Tako sta jih učila že od malega. Razveselijo se vsake drobne stvari, ki jo dobijo v dar. Dajeta jim druge stvari, predvsem knjige, skrbita za njihovo vsestransko vzgojo; starejša dva že hodita v glasbeno šolo. Rada gresta k verouku, ob nedeljah pa gre vsa družina k maši. Ob večerih snaha kdaj sede za klavir in lepo zapojejo. Tudi mala Julija že kaže zanimanje za petje.
»Greva,« se je predramila iz misli babica Mara in prijela Julijo za ročico. »Da ne bo mamica huda, če boš zamudila na kosilo,« je rekla, ko sta šli proti domu. Punčko je izročila snahi kar med vrati, da jo je ta začudeno gledala in rekla: »Ja, kaj pa se vam danes tako mudi?« »V miru pojejte, pridem potem na čaj in Juliji nekaj prinesem,« je dala prst na usta in že odhitela proti svojim vratom na koncu dolgega hodnika. Odklenila je vrata, vstopila in šla naravnost do omare v svoji spalnici. Odprla je predal, v katerem je skrbno hranila družinske spomine. Čisto na dnu pa je imela kot največji zaklad shranjeno punčko iz cunj – edini spomin na svoje otroštvo. Živo se je spominjala tistega dne – bilo ji je pet let –, ko je vsa v solzah prosila mamo, naj ji kupi tako punčko, kot jo je imela sosedova Mojca, njena vrstnica. Bogve kje jo je kupil njen oče, bili so premožna družina, oni pa so se težko preživljali na mali kmetiji. Bilo je nekaj let po vojni in niso imeli niti za obleko, kaj šele za igrače. Tega ona ni razumela, premajhna je še bila, zato je bilo toliko težje njeni mami, ki bi zanjo res storila vse. »Prinesem, ti punčko, obljubim!« je rekla in se hitela oblačit. »Ne bo sicer takšna, kot od sosedove Mojce, bo pa zato kot tvoj angelček: spala bo poleg tebe in te čuvala, da boš imela lepe sanje in te ne bo strah,« je rekla in odhitela skozi vrata po ozki gazi. Ona pa je zlezla na klop, pritisnila nosek na šipo in čakala, čakala. Ni čutila, da so se na šipo že risale ledene rože, da jo babica kliče, naj pride k njej na peč – ona je čakala mamo, da ji prinese punčko. In res jo je zagledala na poti. Ko je stopila skozi vrata, vsa premražena in premočena, ji je planila v objem. Skupaj sta odvili zavitek in prikazala se je čisto nova punčka iz cunj. Imela je pikčasto obleko in zeleno ruto. »Glej, to je tvoja punčka,« jo je mama pobožala po laseh. »Ja, pa ni tako lepa,« se je hotela kujati. »Mara, ti tudi nimaš lepih oblek in lepih čevljev, si pa zato tako pridna: že znaš moliti pa pesmic znaš toliko, rada greš z nami k maši in v cerkvi sediš pri miru – tega sosedova Mojca ne dela, čeprav ima najlepšo punčko. Tvoja bo taka, kot ti: pridna in skrbela boš, da je ne umažeš.« Prikimala je in jo stisnila k sebi ... Spremljala jo je skozi celo otroštvo. Bila je spomin na tista leta in na dobro sosedo, ki je delala te preproste punčke za otroke, ki so bili tako revni kot ona.
Znova jo je stisnila k sebi in vstopila v dnevni prostor, kjer se je na preprogi igrala Julija. »Na, Julija, vzemi,« ji jo je ponudila. Mala je gledala zdaj njo, zdaj igračo, vstala, se stisnila k njej in jo objela. »Joj, kako je lepa!« je dahnila. »A je moja?« je vprašala. »Ja, zdaj je tvoja,« je rekla. Snaha ju je opazovala in šepnila: »Je bila vaša, kajne?« »Ja, moja, moj spomin na otroštvo,« se ji je zatresel glas. »Hvala vam, ni igrače na svetu tako dragocene kot je ta, saj ste ji z njo podarili svoje srce, vse svoje lepe spomine,« jo je stisnila k sebi in obema so se v očeh nabrale solze.
»Boste zvečer malo pogledali nanjo, ker greva midva na pevske vaje,« jo je nato poprosila snaha. »Seveda bom, tako kot vedno,« je obljubila in sedla za mizo, da sta skupaj, kot vsak dan popili čaj.
Tiho je zvečer odprla vrata v otroško sobo in stopila k posteljici. Julija je mirno spala in kot največji zaklad stiskala k sebi punčko iz cunj in še v spanju ji je na ustnicah igral nasmeh.
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 09, str. 36.

Za new age je težko povedati, kaj  pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj  je vesolje ‘ocean energije’ ... Je tako verstvo, ki novodobskim  (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje ...”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je  v tem, da  novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro ... Zanima me, kakšno je  stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje ... Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?
Mitja
V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je  večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.
Temeljna razlika med new agem  in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega,  krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine  je  usodno, tragično,  žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo  pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in  pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je  že Vstali in je z njim občestvo svetih.
New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno,  neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag  se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu.  Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988  Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo  temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.
Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po Božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti;  spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni  sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.
Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni ... Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. 'Jaz se iščem', 'jaz se samouresničujem', 'jaz se ukvarjam z jogo ... z oblikovanjem novega jaza ...' – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).
New age se torej  vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno.  Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala:  Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje,  pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.
Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila  za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 9 (2012), 55.

Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?
Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?
– Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
– Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
– Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
– Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
– Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).
Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?
Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.
Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti. Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.
V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.

Sem naročnica Ognjišča več kot trideset let. Dostikrat preberem, da ljudje, ki so izgubili svojca, ‘obtožujejo’ Boga, da je on kriv za vse gorje, celo tako, da se od vere oddaljujejo.
Naj opišem svojo izkušnjo. Bili smo povprečna družina. Molitev in vero sem posredovala jaz kot mama. A zgodilo se je, da mi je umrl sin za rakom. Nisem ‘krivila’ ne Boga ne ljudi. Moja tolažba je bila vsakdanja molitev rožnega venca. Mislim, da je to edino, kjer človek najde tolažbo. Umrl mi je tudi mož in ostala sem sama. Rada bi ljudi v stiski in taki bolečini spomnila, da je molitev tolažba, ki lajša bolečino in žalost.
Meta

Ne vem, na kateri članek v Ognjišču mislite, ko opisujete ljudi, ki ‘krivijo’ Boga za izgubo najbližjih ali za trpljenje. Je pa vaše pismo dragoceno, ker v njem opisujete svojo izkušnjo in ne uporabljate naučenih fraz, ampak iz njega govori vaše življenje. Tudi sam sem srečal ljudi, ki sta jih trpljenje ali stiska privedli nazaj k Bogu. Celo ljudje, ki so se zelo oddaljili od Boga, so po preizkušnji spet našli pot k Bogu. Začeli so moliti in obiskovati cerkev. Preizkušnja se je iz prekletstva spremenila v blagoslov, saj jih je privedla nazaj na pravo pot.
Toda trpljenje je lahko tudi past, kajti poznam ljudi, ki so jih trpljenje, težka bolezen (njihova ali njihovih najbližjih) ali huda preizkušnja popolnoma odvrnili od Boga. Dejali so: Če bi bil Bog, bi ne dopustil tega! Odvrnili so se od Boga ter tako ostali še bolj sami v svojem trpljenju in bolečini. Nemalokrat zagrenjeni in zaprti v svojo bolečino. »Trpljenje je področje skušnjave,« pišeta v knjigi Pričevanje svetih ikon Tomaš Špidlik in Marko Rupnik. Je kot talilna peč. Ko damo vanjo rudo, lahko iz nje dobimo najplemenitejšo kovino ali neuporabno žlindro. Ne glejmo z nerazumevanjem na tiste, ki so v trpljenju izgubili vero, ampak jim skušajmo biti blizu in jim pomagati, da bi zmogli tudi v trpljenju prepoznati Božjo navzočnost in spoznati, da ni noben človek v preizkušnji sam, ampak je z njim Jezus Kristus, ki je sam trpel.
Zgovoren je zgled Tita Brandsmaja, nizozemskega karmeličana, profesorja in rektorja univerze pred drugo svetovno vojno. »Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so p. Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo. Tam je leta 1942 umrl kot mučenec. Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj,« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 51). Danes že sveti Tit Brandsma je zmogel prenesti tako ponižanje in trpljenje, ker se je zavedal, kaj vse je Jezus pretrpel zanj in zato ni sam v hudi preizkušnji. Molimo za trpeče pa tudi zase, da bi v času preizkušnje ne izgubili vere v Boga, ampak naj izkusimo Božjo blagodejno bližino, ki naj nam pomaga v težkih trenutkih življenja.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 35-36.

Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.

UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.

ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.

OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost.

PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .

Pri dnevnem razločevanju o tem, kaj je v moji moči, da spremenim, in kaj je bolje, da sprejmem, marsikoga nagovarja naslednja molitev:

Molitev spokojnosti

Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)

ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).

ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.  
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.

SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:

• Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
• Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
• Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.

A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:

• Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
• Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
• Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.  

ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.

SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo ... Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?

NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.

• Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
  
  
• Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
   
• Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
  
  
• Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
  
  
• Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
  
  
• Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.

B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.