»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva ... Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat.  V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!«  Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi.  Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim.  Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja,  ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016).  Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu.  K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah  in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja  ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju.  To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013),  ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael.  Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji.  Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin;  v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata  ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje.  Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih.  Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz  in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro.  »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye.  Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’.  Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

 ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

Marko je bil sin lastnice hiše v Jeruzalemu, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbiralo prvo krščansko občestvo. Mladega Marka je za prestop iz judovstva v krščanstvo pridobil apostol Peter in ga tudi krstil. Kot njegov učenec se je seznanil z apostolom Pavlom in ga nekaj časa spremljal na njegovem prvem misijonskem potovanju. Zatem je s svojim sorodnikom Barnabom oznanjal evangelij na otoku Cipru. Po starem izročilu je nato Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof. Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, jetniku v Rimu. Po Pavlovi osvoboditvi je bil nekaj časa sodelavec apostola Petra. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij, v katerem je zapisal, kar je Peter oznanjal o Jezusu od njegovega krsta v Jordanu do njegovega praznega groba v Jeruzalemu. Markov evangelij je po nastanku najstarejši, po obsegu pa najkrajši. Simbol evangelista Marka je lev, ker svoj evangelij začenja z nastopom Janeza Krstnika, ki je bil “glas vpijočega v puščavi”. Marko je nazadnje deloval v Aleksandriji, kjer je umrl mučeniške smrti. (Silvester Čuk)
Na sliki:  Valentin Metzinger, Evangelist Marko, 1742, olje na les, Kamnik, p. c. sv. Primoža in Felicijana, prižnica.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene evangelistu sv. Marku; tri so župnijske, devet je podružničnih; imamo pa tudi eno kapelo. – V ljubljanski nadškofiji so sv. Marku posvečene  tri podružnične cerkve: v Vrbi (Breznica), (3)  Zapotoku (Sodražica) (4)  in Spodnjih Danjah (Sorica). (5)  – Koprska škofija ima dve ‘Markovi cerkvi’: župnijsko na hribu sv. Marka nad Koprom (Koper – Sv. Marko) (1)  in podr. v Žabčah pri Tolminu; (6)  na pokopališču v Hrastovljah pa je tudi kapela sv. Marka. – Novomeška škofija ima največ cerkva, posvečenih sv. Marku (5):  župnijska je v Cerkljah ob Krki, (2)  podružnične pa na Butoraju (Črnomelj), (7)  na Daljnih Njivah (Sinji Vrh), (8)  v Bušinji vasi (Suhor) (9)  in v Tihaboju (Sv. Križ – Gabrovka). (10)  – V mariborski nadškofiji je župnijska cerkev sv. Marka v Markovcih pri Ptuju   –V celjski škofiji pa je podružnična cerkev sv. Marka v Ostenku (nekdaj Jelšje – žup. Trbovlje). (11)  (mč)

      
Sveti Marko niže Ptuja (Markovci)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 04, str. 131.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zanima me, zakaj so določene zgodbe v evangelijih preproste (npr. prilike) in jih zlahka razumemo, določeni odlomki pa so tako težki in skrivajo v sebi prenesen pomen. Poglejmo si blagre, še za razlagalce Svetega pisma so težko razložljivi. Kako naj pravilno razumemo evangeljski jezik? Vem, da je to zelo obsežno vprašanje, pa vsaj na kratko, prosim.
Ludvik
Jezusove prilike omenjate kot lahko razumljive, blagre pa kot težke. Res nekatere prilike Jezus sam razloži tedanjim svojim učencem in nam. Dejansko imajo prilike namen povedati težke stvari tako, da bi mogel razumeti tudi neuk človek. A ob nekaterih se nam vseeno pojavljajo vprašanja. Tak primer je prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1–8) ali tista o enotnem plačilu za vse dninarje, tiste, ki so delali ves dan, kakor za tiste, ki so delali le nekaj ur ali celo samo eno uro (Mt 20,1–16). Celo prilika o izgubljenem sinu je lahko prav pohujšljiva. Saj v njej oče nagradi malopridnega sina, ki je prej zapustil dom z lepo vsoto denarja, zdaj pa se je vrnil strgan in lačen, namesto da bi ga kaznoval vsem za zgled. Ostajajo torej možnosti za nesporazume in vprašanja tudi pri prilikah in pripovedih, ki jih štejete med ‘preproste’.
Je pa zelo dragoceno, da morete reči o določenih odlomkih evangelijev, da jih lahko razumete in veste, kako jih je treba upoštevati v osebnem življenju. Saj poznate tisti izrek pisatelja Marka Twaina, da ga ne skrbijo tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razume, ampak tisti, ki jih razume. Se pravi, da imamo dovolj besedil, ki nas nagovarjajo in tudi kličejo k spremembi mišljenja in življenja. Bogu hvala! Morda se premalo zavedamo tega, kakšno prednost imamo mi, ki hodimo v cerkev od otroških nog. Mimogrede pri maši in pri verouku slišimo razlage za stvari, ki bi nam sicer ostale tuje. Jasne so nam besede, ob katerih naš vrstnik, ki ni hodil v cerkev in ni imel verouka, ostaja brez ključa za razumevanje. Sam še tako odličen slovenski prevod iz izvirne grščine ni dovolj.
Ravno ob prilikah dobimo nekajkrat namig, da so to neke vrste uganke. Jezus ob njih omenja starozavezno preroško besedo o tistih, ki sicer poslušajo, a so zakrknjeni v srcih in zato ne morejo razumeti (glej Mt 13,14–15). Lep primer so Jezusove napovedi, da bo izdan v trpljenje in smrt, a da bo tretji dan po smrti vstal. Če učenci sploh kaj dojamejo, je to napoved trpljenja, tisto o vstajenju jim do prikazovanj na veliko noč in v naslednjih tednih ostaja zakodirano sporočilo. Jezus je velikokrat žalosten, ker ga niti najbližji krog učencev ni razumel. Lahko ga občudujemo, kako potrpežljivo odgovarja Jakobu in Janezu oz. njuni materi, ki ga prosijo za visoka položaja v prihodnjem kraljestvu, potem ko je ravno izrekel napoved o bližini svojega trpljenja, smrti in vstajenja (Mt 20,17–28). Res, poslušali so, a niso razumeli. Ta apostolska trdoglavost nam je lahko v tolažbo, saj imamo ob njej vtis, da smo vendarle bolj odprte glave kot oni.
Še dve stvari bi rad omenil v tem odgovoru. Prva je ta, da živimo v drugem kraju in drugem času. Sicer so bili ljudje takrat prav tako ljudje, kot smo danes. Zaradi tega lahko marsikaj razumemo. Vendar je bila to drugačna kultura, drug način življenja. Razen tega je preprosto treba kaj vedeti o zgodovinskem in političnem dogajanju na Bližnjem vzhodu v prvem stoletju našega štetja. Pa o zemljepisu Palestine, o tedanjih verskih gibanjih in strankah med Judi in še o marsičem, kar nam olajša razumevanje evangelijev. Ne smemo pa pozabiti, da so štirje evangeliji bili napisani, ko se je že razvijala cerkvena organizacija in bogoslužje. Razumljivo je, da v njih odseva dogajanje tistega časa: prva preganjanja, odnos do rimske oblasti, reševanje novih moralnih težav znotraj skupnosti, odnosi med kristjani in Judi itd. Druga pomembna stvar, ko gre za razumevanje evangelijev, pa je Stara zaveza. Evangelisti navajajo iz prerokov, Jezus se sklicuje na Mojzesa in preroke, načini izražanja so pogosto popolnoma starozavezni, preneseni iz hebrejščine v grščino in potem seveda v slovenščino. Brez vsaj osnovnega poznavanja starozaveznih spisov ni mogoče s pridom brati evangelijev.
Ker omenjate težave razlagalcev Svetega pisma, sklepam, da preberete tudi kako razlago. To vam in drugim bralcem in bralkam tudi priporočam. Spoštovanje in veselje do Jezusovega veselega oznanila nas mora priganjati, da se malo potrudimo in ne obupamo ob prvi zapreki. To prizadevanje bo obrodilo sadove in še drugim bomo lahko pomagali.
Marijan Peklaj

Ognjišče (2013) 09, str. 52

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Mnoge prastare zgodbe so v kasnejših zapisih prepogosto izgubile tiste duhovne razsežnosti, ki so jim dajale celostni pomen. No, nekatere so jih, vsaj delno, vendarle ohranile. Tudi zgodba o Trnuljčici, ki jo je v 17. st. po poganskih in krščanskih pripovedih napisal francoski pravljičar Charles Perrault (1628–1703). Saj jo poznate – zgodbo o deklici, ki se je po letih pričakovanja rodila kralju in kraljici in proti kateri se je zarotila užaljena sojenica. Ko se je na petnajsti rojstni dan zbodla na vretenu, je utonila v globok sen in z njo ves utrip življenja v gradu, ki ga je preraslo trnje. Po stotih letih se je približal trnovi pregradi kraljevič. Ob njegovem dotiku je trnje vzcvetelo in skozenj je prodiral do gradu in izbice, v kateri je spala Trnuljčica. »Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.« Vse v gradu se je prebudilo in, seveda, sledila je poroka ter srečno življenje v ‘večni’ zavezi ljubezni.

Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Ne gre za teorijo, gre za pradavno izkustvo, zapisano v mnogih zgodbah, a med vsemi je najpomembnejša tista, ki je naša – osebna; ko na lastnem izkustvu, ves zamrežen v nemoč in izgubljenost, doživiš preboj božje ljubezni k tvoji najbolj osebni resničnosti – tisti Dotik, poljub Ljubezni, ki te obudi in odreši za Ž/življenje.
Pred nekaj meseci me je v bolezenskem krču do konca preželo čutenje, da končujem zemeljsko bivanje. Zahrepenel sem po človeški bližini – ne kogarkoli, pač pa nekoga, ki bi v zaznavi tega, kar doživljam ‘bedel’ ob meni; nekoga, ki mi je znan in ljub. A sem bil sam. Gluha noč. Moja stiska v praznini. Kaj pa Bog? V tisti noči sem spoznal, da ga imam preveč v teoriji in premalo v čutenju. Človek potrebuje Boga v izkustvu. In tudi Bog se razodeva kot tisti, ki želi živeti z menoj v odnosu ljubezni.
Blaise Pascal je bil nedvomno velik razumnik: matematik, filozof ..., a je ob vsem pametovanju našel umiritev, odrešitev v veri. Ne v tisti teoretični veri filozofov in teologov, pač pa v poosebljenem notranjem ‘okušanju’ Boga. V njegovem suknjiču so po smrti našli všit listič. V tresočem zapisu, ki kaže, da je mislec pisal v veliki prevzetosti, lahko beremo: »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ne bog filozofov in znanstvenikov.«
To je Bog moje tete Bete, h kateri sem kot otrok zahajal na počitnice tja na obronke Pohorja in se učil za življenje iz pomenljivih dogodkov. Za primer: kadar so se zgrnili nevihtni oblaki in se je bližala huda ura, je teta Beta prižgala žegnano svečo in molila. Nekoč, ko je bil dan sončen, je prav tako prižgala tisto žegnano svečo, v roke je vzela rožni venec in molila. Kot mali otrok, ki se šele uči življenjskih modrosti, sem jo povprašal: »Teta Beta, zakaj pa ste prižgali žegnano svečo? Saj ni hude ure.« Pomenljivo me je pogledala in odgovorila: »Veš, huda ura ni samo v naravi, pogosto doživimo hudo, težko uro tudi v svoji duši. Tudi takrat je potrebno prižgati žegnano svečo in moliti, da se umirijo notranji viharji.«
V tisti noči sem se spomnil njenih besed. Spomnil sem se, kako se je teta Beta v noči svojih čutenj v klicanju Boga budila v Sveto. V skrajni stiski notranje in zunanje samote sem začel moliti preproste molitve ... Klical sem ga in klical ... in nekje v srčiki moje biti se je začelo buditi ... Najprej kot rahla sled Svetlobe, ki je postajala vedno močnejša in bolj pomirjajoča.
Boga ne bodo nikoli prepoznali še tako dobri teoretiki – Bog ne bo nikoli dobra teorija. On je odrešujoče izkustvo. Odnosa do Boga se ne da naučiti, doživlja se ga skozi življenje. Ko se mu kot otrok brez zadržkov predaš, najdeš, kar išče naše najbolj osebno – naš jaz; najdeš lastno bit v božji Biti in v njej mir in spokojnost življenja.
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.
Vstopil je v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpira v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. Ni ga med nami, za katerega ne bi dal Bog vse, da bi nas osvobodil. Le prepustiti se moramo – naša duša (kot Trnuljčica) Poljubu. Bodimo mirni v njegovi Ljubezni. Ta obuja sama po sebi. Dovolimo, da nas (o)sonči, prepustimo se dotikom njegovih svet(leč)ih moči.

GRŽAN, Karel, Iz zgodb za življenje, Ognjišče (3) 2015, str. 42

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.