Ob pohodu za življenje
Zgodilo se je, da sem zanosila. Ko sem to povedala fantu, je odšel in me pustil samo. Prizadeta in razočarana sem se odločila za splav. Prej nisem veliko razmišljala o tem in nisem pomislila, da je to umor majhnega človeka – mojega otroka. Ko so mi naredili splav in ni bilo več poti nazaj, se je oglasila vest. Žal mi je za to odločitev, kolikor imam las na glavi. Pred posegom bi moral biti posvet s strokovnjakom in moj otročiček, bi bil sedaj z menoj in nama bi bilo lepo. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da. (Nina)

Kategorija: Utrinek

Zgodba

Zelo jo je prevzelo

»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico.

»Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: 'Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?' Odgovoril mi je: 'Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.' Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.«

Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.

 

Misel

Zgled govori glasneje kot množica besed.

Lep zgled je najboljša pridiga. Na ljudi naredi večji vtis pridigarjev zgled kakor pa vsebina njegove pridige. Z zgledom najbolj prepričamo poslušalce. Naše življenje bi moralo biti tako zgledno, da bi druge ljudi privlačil naš način življenja.

Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi ljudska modrost. Ali naš zgled vodi ljudi v pravo smer?

 

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo si ti za vse ljudi v življenju,
ki so s svojim zgledom pripomogli,
da te poznamo in ljubimo
in da zaradi tebe ljubimo tudi svoje bližnje.
Naj se trudimo, da bomo živeli tako lepo,
da bomo s svojim življenjem zgled drugim.
Naj se zavedamo, da naš način življenja vpliva na druge,
pa naj delamo dobro ali slabo.
Hočemo biti drugim dober zgled,
prosimo te, pomagaj nam prav živeti.
Naj nas ne premoti mišljenje,
da ne moremo biti zgled za druge,
ker nimamo ničesar, kar bi jim mogli dati.
Naj ne pozabimo darov,
ki si nam jih v svoji dobroti naklonil,
in si jih sami nismo zaslužili.
Predvsem pa naj se zavedamo, da si nas ustvaril,
da bi naša luč svetila pred ljudmi
in ne bi sebično živeli v temi.

 

Iskrica

Bodi vsem zgled za dobra dela. (Tit 2,7)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, Vzor, v: Ognjišče 9 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 29.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Tonio Mello in Skupnost Deteta Jezusa

Pred leti so se me dotaknile besede slepega človeka, s katerim sem se pogovarjal, da bi ga predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje. Povedal je, da je njegova mama delala splav v eni od južnih republik nekdanje Jugoslavije. Ni uspel. Njegova slepota je posledica tega neuspelega splava. Letos poleti pa me je razveselila novica, da v daljni Braziliji deluje skupnost, ki skrbi za otroke, ki so preživeli splav, a jim je ta pustil posledice. Večina jih je zelo prizadetih.
Gre za skupnost Deteta Jezusa, ki skrbi za prizadete otroke. Ustanovil jo je Tonio Mello. Posvojil je šestinštirideset prizadetih ljudi, ki so preživeli splav, in sedaj v skupnosti z veliko pozornostjo in ljubeznijo skrbijo za njih. Kdo je Antonio Carlos Tavares de Mello, kakor se uradno imenuje? Rojen je bil leta 1960 vernim staršem. Je eden od štirih otrok. V poznih najstniških letih se je prostovoljno vključil v škofijsko mladinsko delo. Vendar se je čutil poklicanega, da naredi nekaj več. Želel je postati duhovnik, a je slutil, da mu je namenjen drugačen poklic. Vrnil se je na delo v škofijsko mladinsko gibanje in sčasoma ustanovil skupnost.

Z DROGAMI PROTI OTROKU POD SRCEM
V Braziliji splav ni dovoljen, razen v nekaterih izjemnih primerih. Nekatere brazilske nosečnice poskušajo z različnimi sredstvi splaviti svoje otroke. Za splav se pogosto odločijo iz ekonomskih razlogov. Mnogi otroci te neuspele splave preživijo, a se rodijo z različnimi prizadetostmi. Ti lahko dobijo zavetje v družini Deteta Jezusa.
Nekatere matere jemljejo droge ves čas nosečnosti. Menijo, da se bodo tako »znebile« otroka, ki ga nosijo pod srcem. Tako je skupnost skrbela za dečka po imenu Jean že od otroštva naprej. Tudi njegova mama je jemala droge, da bi ga splavila. Jean se je rodil nepričakovano na vhodu v bolnišnico in skoraj brez možganov, vendar je ostal živ. Zdravniki so rekli, da ima le še nekaj mesecev življenja, živi pa že več kot devet let in zanj vse življenje skrbi skupnost. Drugega dečka je oče skušal ubiti, ko je bil še v maternici. Do žene je bil nasilen. Deček ima danes možgansko paralizo. Nima »stika« med možgani in očmi. Tudi on živi v skupnosti Deteta Jezusa.

TI SE JIM POSVETI
Za začetek skupnosti imamo lahko leto 1990. Takrat je Tonio delal kot prostovoljec v majhni skupnosti za otroke s posebnimi potrebami. Poklicali so ga, da bi pomagal pri pripravi zabave na kliniki. Na njej je bilo takrat 125 otrok. Vsi so bili zelo prizadeti. Že prvi dan je srečal 15-letnega fanta Alexandra. Ta ga je vprašal: »Ali bi bil ti moj oče?« Rekel mu je, da ne more, saj je bil star komaj 25 let, on pa 15. Toda dodal je še: »V svojem srcu sem lahko tvoj oče.« Po tem pogovoru je Tonio pomagal pri prireditvi. Po njej se je pogosto vračal v to skupnost. Dotaknilo se ga je, ko je videl, da so ti otroci in najstniki prepuščeni sami sebi. Začel se je zanimati zanje in njihove potrebe. Spoznal je, da so nekateri bili spolno zlorabljeni, žrtve fizičnega in psihičnega nasilja … Želel jih je pripeljati v družbo. S temi otroki je spletel vezi. To mu je pomagalo k osebni rasti. Pustil je druge stvari, da bi se lahko posvetil prizadetim otrokom.
Ko je bilo Antoniu triindvajset let, je sanjal, da bo zdravnik. Toda vse se je spremenilo, ko je prvo noč prespal pri prizadetih. Veliko trpljenje otrok se ga je dotaknilo. Tisto noč je vpil k Bogu in ga spraševal, celo vpil, zakaj dopušča, da ti otroci tako živijo. A tisto noč je tudi slišal Božji odgovor, naj on ostane z njimi in jim posveti svoje življenje.
Najprej je bil zmeden, saj je mislil, da si vse to samo domišlja in da so ga pač premagala čustva. Šel je do škofa, da bi ga vprašal za nasvet in da bi si bil bolj na jasnem. S škofom sta se poznala, saj je bil Tonio dejaven v mladinski pastorali v škofiji. Škof mu je razjasnil njegov dvom. Dejal mu je, da je to od Boga, a da ga Bog čaka drugje, ne na tisti kliniki. Mora postati družina prizadetim. Priporočil mu je še, naj zaenkrat ostane pri prizadetih na kliniki in dve leti moli, da bi razjasnil svoj dvom. Začel je delati v tem zavodu in tam spremenil način obravnave otrok in druge stvari. Že od začetka si je prizadeval, da bo poslušen Cerkvi. Leta 1990 je najel prvo hišo. Dobil je pooblastilo za delo s tremi prizadetimi in jih posvojil.

NE NEVLADNA ORGANIZACIJA, AMPAK SKUPNOST BOGU POSVEČENIH
Ni si delal prevelikih skrbi, kako bo poskrbel za tri posvojene otroke. Zaupal je v Boga. Menil je: če ga je poklical, naj se posveti prizadetim, bo Bog tudi poskrbel zanje. Prva tri leta je bilo zelo težko, predvsem finančno. Živeli so od Božje previdnosti. Bogu je obljubil, da v svojem življenju ne bo imel ničesar, ampak bo živel skromno kot Jožef in Marija. Tudi posinovljencem je odkrito povedal, da bodo morali iti skozi različne preizkušnje, a bo ostal njihov oče, ne glede na to, kar se bo zgodilo. V dobrih tridesetih letih je skupnost posvojila sto šest otrok. Danes imajo dve hiši v Braziliji, eno pa na Portugalskem. V njih pomagajo fantom in dekletom, ki imajo psihične in fizične težave. V Braziliji jih je oseminsedemdeset in vsi so priklenjeni na posteljo. Ne prejemajo nobene državne pomoči. Vzdržujejo se z darovi. Poudarjajo, da niso nevladna organizacija ali klinika, ampak družina Bogu posvečenih ljudi. Sestavljajo jo laiki, ki pomagajo v teh hišah, in imajo posebne zaobljube. Skupnosti imajo tudi duhovnega voditelja. Člani čez dan opravljajo običajna dela, obenem pa poskrbijo tudi za trenutke molitve in tišine. Pravijo, da v hišah vlada nazaretska tišina. Taka je vladala v Nazaretu, kjer so delali in molili člani svete družine. Osebju sta v pomoč duhovnik in psiholog. Vsi morajo biti pripravljeni na delo z ljudmi s posebnimi potrebami in na srečevanje s smrtjo. Mnogi njihovi varovanci so se že preselili v večnost. Veliko jih je na posteljah in potrebujejo posebno nego.

NAJVAŽNEJŠE JE, DA SMO JIM BLIZU
Tonio vsem, ki bi se posvetili delu z otroki, ki so preživeli splav, daje kot nasvet besede sv. matere Terezije iz Kalkute: »Ni boljšega darila kot biti navzoč ob nekom.« Kajti po njegovem ljubezen zdravi in jo ljudje potrebujemo bolj kot vse drugo. Kot lep primer daje dečka Jeana. Niso mu dali dosti možnosti, da preživi. Tonio mu je želel biti blizu. Obljubil mu je, da mu bo pomagal pri rehabilitaciji. Danes je Jean srečen otrok. Seveda potrebuje nego, a vedno, ko pridejo k njemu, se jim smehlja. Po Tonievem mnenju je Jean najboljša pro-life propaganda, najboljša reklama za življenje.
Tonio se zaveda, da ni dovolj biti proti splavu, ampak da je treba razumeti matere, ki pričakujejo otroka in jim pomagati v njihovi stiski. Tako načrtuje, da bi ustanovil hišo za matere, ki razmišljajo, da bi naredile splav predvsem zaradi ekonomske stiske. V hiši bi jih sprejeli za neko obdobje in jim pomagali. Pogovarjali bi se z njimi in jim ponudili možnost, da bi otroka pustile pri njih, če že razmišljajo o splavu. Prav tako delajo z materami, ki se na začetku nosečnosti srečujejo s težavami. Seveda vse to stane in zato so hvaležni za vse donacije.
Letos poleti je družino Deteta Jezusa obiskal Aleš Primc. Po obisku je strnil svoje vtise takole: »Pretresljivo. Pričevanjsko. Lepota človeškega dostojanstva in dobrote v vsem sijaju. Ti ljudje so v vsej svoji ranjenosti, a hkrati z veseljem do življenja žive priče, kakšno zlo je splav. Lahko bi bili zdravi ljudje, opravljali poklice, imeli družine itn. Sedaj pa so slepi, gluhi, umsko in fizično prizadeti, mnogi celo obsojeni na življenje na postelji ... Tonio jih je postavil v središče in jim kljub temu, da jih ne bi smelo biti omogoča, da živijo najlepše kot lahko, tako prizadeti, kakor so.«
Nestor Forster ml., brazilski veleposlanik v Washingtonu, je pohvalil skupnost in dejal, da je večina ljudi, za katere skrbi, »žrtev splava, splavov, ki so šli narobe, neuspelih splavov«. Skupnost je imenoval »veleposlaništvo nebes na zemlji«.

Ekskluzivna izjava Tonia Mella za Ognjišče
V naši družini sprejemamo in posvajamo zapuščene otroke s posebnimi potrebami. Mnogi med njimi ostajajo v rejništvu in po sirotišnicah, saj jih nihče ne želi posvojiti. V današnji kulturi so zaželeni le zdravi otroci. Prizadeti otroci bodo vedno potrebovali nego in navzočnost očeta in mame, saj bodo vedno ostali otroci.
Najpomembnejše je, da jih rešimo in jim damo dostojanstvo, da v njih vidimo celostno osebo in, kar je zelo pomembno, ljubljenega Božjega otroka. Prav tako je pomembno, da poskrbimo za dostojno življenje mater. Tako bodo lahko tudi one postale dejavne zagovornice življenja – zmogle in znale bodo roditi in skrbeti za svoje otroke.  
V spodbudo mi je dejstvo, da vsak otrok poleg tega, da je rešen in lahko živi, dobi tudi svojo družino. Otrok bo sprejet kot del družine in družbe.
Vsi smo namreč del skupnosti in poslanstvo naše družine je, da ne živimo za otroke, ampak da živimo z njimi. Oni so naši učitelji. Dejstvo, da živimo v tej družini, nas dela boljše za vse okoli nas.
Viktor Frankl pravi: »Telo zboli, duša nikoli.« Naša družina vidi osebo, človeka, ne invalidnosti, nezmožnosti. Spoznavamo, kar je učil sv. Janez od križa: »Kar Bog odvzame zunaj, napolni v notranjosti.« Smo celostni ljudje.

 

Aleš Primc: Skupnost je eno samo veliko srce
S Toniem Mellom smo bili od spomladi v kontaktih, da bi obiskal letošnji Pohod za življenje v Ljubljani, ki bo 5. oktobra. Ko je izvedel, da se z družino poleti odpravljamo v Brazilijo, nas je srčno povabil, da obiščemo njihovo skupnost v Petropolisu, to je mesto, 70 km severno od Ria de Janeira, kjer živi tudi Tonio. Če bi moral njihovo skupnost opisati z dvema besedama, bi rekel: veliko srce. To pri njih tako močno čutiš na vsakem koraku! Kratek večer, ki smo ga preživeli pri njih, nam bo prav po velikem srcu, ki smo ga vsi začutili, za zmeraj ostal v spominu. Vesel sem, da bo Tonio to veliko srce skupaj še z dvema fantoma, ki sta preživela poskus splava, prinesel na Pohod za življenje v Ljubljani. Ko si z ljudmi, ki so preživeli poskus splava, vidiš, da so čisto taki ljudje kot vsi mi! Resda imajo prizadete mnoge sposobnosti, vendar imajo neverjetno življenjsko voljo in veselje. Mnogi med njimi potrebujejo tudi 24-urno oskrbo, ki jim jo z ljubeznijo, pozornostjo in predanostjo nudijo zdravi člani Tonieve skupnosti. Poslanstvo, ki ga opravljata Tonio Mello in skupnost Deteta Jezusa, je neprecenljivo ne samo za Brazilijo, ampak za cel svet, ker nam odpira srca in oči. Žal je to njihovo poslanstvo od brazilske države spregledano. Zato vas vabim, da se velikodušno odzovete in darujete po svoji zmožnosti dar za njihovo delovanje. Vse vaše darove bomo v celoti prenakazali skupnosti Deteta Jezusa v Brazilijo. Svoj dar lahko nakažete na:
Združenje Gibanje za otroke in družine, Malejeva 3, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 6000 0000 0664 036
referenca/sklic: SI 99
koda namena: CHAR
namen: preživeli splav-Brazilija

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 10 (2024), 26-28.

Kategorija: Naši preizkušani bratje

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Kategorija: zgodbe

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da v zadnji tretjini – po upokojitvi – imamo nekaj možnosti slabo popraviti, dodati nekaj dobrega, predvsem pa izbrusiti bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let. Tega ne more namesto mene narediti nihče. Kaj torej odnašam iz mladosti in srednjih let v starost? Kako naj obdelujem svoje življenjske izkušnje, da bodo dobre mene osrečevale, druge ljudi pa bogatile, slabe izkušnje pa obmirovale na ‘kompostniku’ življenja in postale iz smrdljivega gnoja dragoceno gnojilo?

V STAROST ODNAŠAM NEKAJ ZDRAVJA IN MOČI
Spretnost, moč in zdravje v zadnji tretjini življenja gotovo peša. Enemu ostaja več zdravja, drugemu manj. Eden ga je vse življenje bolj krepil in varoval, drugi manj. Eden ima v genih bolj trdne noge, drugi pljuča. V starosti najpogosteje odpovedujejo srce in žile. Pogoste so še druge kronične nenalezljive bolezni, zlasti sklepov (revma), dihal (astma), presnove (sladkorna bolezen), v visoki starosti možganske (demenca).

Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca. Ko je kdo tožil o starostnih boleznih, kot da je že napol mrtev, je moja skoraj 95-letna mama, ki jr bila vedno pripravljena na smrt, rada rekla: »Smrt nam ne uide, prihranimo pa jo čisto za na konec!« Prijetnejši in zadovoljnejši so tisti stari ljudje, ki se ozirajo bolj na svoje zdrave sile, kakor tisti, ki mislijo predvsem na svoje bolezni. Nanje je smiselno biti pozoren samo toliko, da jih prav zdravimo in z njimi živimo. Svoje zdrave moči pa je dobro nenehno krepiti, se jih veseliti in biti zanje hvaležen. Na zdravje večina ljudi po upokojitvi bolj pazi kakor prej. Nekaj jih, žal, živi zelo nezdravo. Nekatere pa obsede mrzlična skrb za svoje zdravje – prav bolni so od tega; to je vsaj tako nespametno, kakor zanemariti svoje zdravje.

V STAROST ME SPREMLJAJO BLIŽNJI
Nobena naložba in noben trud v življenju se tako bogato ne obrestuje, kakor lepo sožitje z ljudmi, zlasti domačimi. Hiša postaja v starosti kaj hitro prevelika, prostori prazni, preveč je čiščenja, predrago za ogrevanje. Denarni prihranki so zelo pomembna rezerva, neredko pa povzročajo tudi težave: nasilje bližnjih nad starejšimi, po smrti zapuščinske spore med domačimi. Lep odnos z odraslimi otroki, z ostarelimi brati in sestrami ter njihovimi družinami, s prijatelji, sosedi, znanci in nekdanjimi sodelavci pa vse do zadnjega diha daje človeku najlepše trenutke.
Pomislimo, kaj pomenijo starajočemu se človeku stiki z vnuki, lep pogovor z odraslimi otroki, prijetna srečanja znancev, vsakdanji klepet s sosedom, obiski! V starostni onemoglosti ne more nihče nadomesti bližnjih. Tudi če bi človeka idealno oskrbovali v najboljšem domu za stare ljudi, so obiski svojcev nepogrešljivi.
Hitro rečemo: »Za lep odnos do nas starejših so dolžni poskrbeti drugi!« Kadar se to ne zgodi, je človek razočaran. Zato je bolje upoštevati dejstvo, da je odnos vedno odvisen od obeh strani. V tem je že pol rešitve: ko se jaz naučim lepo komunicirati z drugimi, lahko preprečim grd odnos. Verjetno pa bom sprožil lepšega tudi na drugi strani, saj lepa beseda lepo mesto najde. Zavestno učenje lepega komuniciranja po upokojitvi je danes vsaj tako smiselno, kakor učiti se tujega jezika ali skrbeti za svoje zdravje.
Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja. Ali se v starosti še lahko učimo lepših odnosov in popravljamo slabe? Ob slabih izkušnjah s sitnimi starajočimi se ljudmi mnogi menijo, da gredo v starosti odnosi samo iz slabih na slabše. Res je pogosto tako, zato se splača v srednjih letih storiti vse, da se človek zavestno uči lepega komuniciranja z vsemi, zlasti z bližnjimi. Vsak pa lahko najde tudi primer zelo prijetnega starega človeka, ki z leti postaja čedalje bolj plemenit v sožitju – zori kot žlahtno vino. Jaz sem prepričan, da smo ljudje zmožni v starosti napredovati v lepem sožitju; da lahko razvijamo lepše odnose, ne pa z lahkoto.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE SPOMINE
V starosti je nasprotno kakor v mladosti: pred človekom je le še malo časa, malo uresničljivih načrtov in sanj. Čedalje več pa je spominov. Spomini iz otroštva ostajajo živi pogosto celo v demenci kljub hudim bolezenskim poškodbam možganov. Spomini so dragocenost, ki jo nosimo vedno s seboj. Tudi ponoči, če človek ne more spati, mu lepi spomini svetijo ob ugasnjeni luči.
Slabi spomini lahko zelo grenijo človeku življenje. On pa ob njih najprej drugim – malokaj bolj odbija ljudi od starega človeka, kakor to, da obuja grde in težke spomine. Genialni slovenski mislec evropskega formata in svetniški kristjan Andrej Gosar je za las preživel uničevalno taborišče Dachau, po vojni pa krivično zapostavljanje; menim, da je za danes najbolj živ njegov vrhunski zgled starajočega se človeka. Svojih travm in spominov na krivice ni prenesel na nikogar v svoji številni družini, ne javno na slovensko narodno skupnost, za katero je živel in toliko naredil. 
Da nam bodo spomini v starosti prijeten spremljevalec, se učimo zahtevne veščine: usmerjati svojo zavest na obujanje lepih in spodbudnih spominov, na smetišču osebne zgodovine pa puščati slabe spomine, ki nas in druge zastrupljajo.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE
Osebne izkušnje so največje osebno bogastvo. Izkušnje so veliko več kakor spomini. So vse, kaj sem naredil, doživel, zagrešil, zdržal, kar se je z menoj dogajalo … Ali je več vredna negotova možnost, ki je pred nami, ali uresničena izkušnja v skrinji življenja? Svetovno znani psihoterapevt Viktor Frankl, ki je tudi preživel nemško uničevalno taborišče in umrl leta 1997 star 92 let, je zelo cenil človekovo stališče do osebnih izkušenj.
Nekatere življenjske izkušnje so dobre, druge slabe, daleč največ pa je vsakdanjih – tistih ob rutinskem gospodinjskem in poklicnem delu, stikih z naravo in kulturo, zlasti pa izkušenj z vsakdanjim medčloveškim sožitjem.
Človeška osebnost je kot stavba. Zgrajena je predvsem iz osebnih izkušenj. Čim starejši je človek, več ima izkušenj. Gole življenjske izkušnje pa so podobne kupu skal v kamnolomu; čim večji je, prej se podere. Nakopičene življenjske izkušnje postanejo lepi kamni za stavbo osebnosti, če jih obdelamo. Lepo doživetje obdelujemo tako, da ga z navdušenjem pripovedujemo drugim v primernem trenutku in da z veseljem poslušamo druge, ko pripovedujejo svoja lepa doživetja. Orodja za obdelovanje krivde so kesanje, smiselna poprava krivice in sprava. Izkušnjo izgub in zmot obdelujemo z žalovanjem. Vsakdanja izkušnja gospodinjenja dobi vrednost vogelnega kamna, ko nas navdata veselje in ponos ob tem, koliko dobrega je gospodinjsko delo prineslo nam samim in drugim. Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje. Vrhunsko orodje za duhovno obdelovanje izkušenj je molitev.
Po čem vemo, da so naše dobre, slabe in vsakdanje izkušnje lepo obdelani kamni za stavbo naše osebnosti? Po tem, da smo jih veseli, nanje ponosni in zanje hvaležni.


V STAROSTI LAHKO RASTEJO VERA, UPANJE IN LJUBEZEN
Iz mladosti in srednjih let lahko v celoti odnesemo v starost vero, upanje in ljubezen. Ne versko znanje ali verske ideje, ampak vero, zraščeno z vsemi življenjskimi izkušnjami. Ne naivno ‘upanje’ ali utopične želje, ampak upanje, da Bog vse ureja za mojo pamet nedosegljivo modro in ljubeče. Ne ‘ljubezen’ na jeziku, ampak čisto ljubezen v srcu, ki diši po znoju vsakdanjega sožitja. Vera, upanje in ljubezen v starosti lahko rastejo in zorijo bolj kakor prej v življenju.

RAMOVŠ, Jože. (Kakovostno staranje). Ognjišče, 2016, leto 42, št. 6, str. 26-27.

Kategorija: Kakovostno staranje

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Kategorija: zgodbe

Tu je nekaj predlogov
Podarite mu svoj čas.
Preložite vse nujno delo in vse pomembne sestanke
in naredite, kar je zares nujno: bodite s svojim otrokom.
Podarite mu svoje zaupanje. Mogoče bi vaš otrok naredil, česar domnevno ni sposoben,
toda brez vašega zaupanja tega ne bo mogel narediti.
Podarite mu svoje odpuščanje.
Spomnite se, da je vaš otrok mlajši kot vi
in ne more presojati tako kot vi.
Podarite mu svoje potrpljenje.
Naj vam ne bo težko pomagati loviti ribe v umivalniku,
dokler ne bo sposoben razlikovati vode, v kateri ribe živijo, in tiste, v kateri ne.
Podarite mu svojo blagost.
Ne bodite mu ovira v življenju,
a mu tudi ne prikrivajte ovir, na katere bo naletel.
Podarite mu iskrenost.
Osvetljujte njegovo pot, da se ne bo počutil tujca na svetu.
Podarite mu svojo trdnost.
Za vašega otroka je nujna vaša navzočnost in vaše varstvo,
če se ne bo mogel nasloniti na vas,
kako bo svoje srce znal odpreti tistim, ki jih bo srečeval?
Lahko mu darujete sanke, govorečo lutko, električno železnico, žogo, kocke, moped ...
Toda če mu ne podarite sebe, mu niste podarili nič.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.
“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”
“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.
“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”
“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.
“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.
“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.
“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”
“Jaz ga ne,” reče Eva.
“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”
“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.
“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.
“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.
“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.
Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti. Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.
“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”
“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”
“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”
“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”
***
“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo - imenovali smo jo gepelj - in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.
Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.
Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo...”
“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.
“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”
“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.
“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra... Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja...”
“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.
“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”
“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”
“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”
“Nama tudi,” je dejala Kaja.
“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi...”
“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”
“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”
Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”
TACER, Aleš. (zgodbe) Ognjišče (2008) 09, str. 52

Kategorija: zgodbe