Čedalje več ljudi je pretežkih, prekomerna telesna teža pa slabo vpliva na zdravje. Resne težave nastopijo, ko se odvečni kilogrami kopičijo in vodijo v debelost in z njo povezana bolezenska stanja. Med glavne razloge za odvečne kilograme prištevamo spremenjene, nezdrave prehranjevalne navade, saj se čedalje več ljudi prehranjuje v restavracijah s hitro hrano; drugi razlog pa je povečana gibalna neaktivnost. Posledica tega je, da ljudje uživamo energijsko bogato hrano in preobilne obroke, ki jih zaradi sedečega načina življenja ne uspemo porabiti. Po drugi strani pa zaužijemo premalo ključnih hranil. Energijsko bogata hrana organizma ne nasiti in dodatno poveča željo po hrani. Tudi kupljene pripravljene jedi imajo višjo energijsko vrednost od doma pripravljenih. Enako velja za pijače z dodanimi sladkorji.
Ko govorimo o zdravi, varni in uravnoteženi prehrani, je potrebno omeniti tudi priporočen režim prehrane, ki obsega število dnevnih obrokov in časovni razmak med njimi in energijsko vrednost zaužite hrane v dnevnem jedilniku.
Mnoge raziskave potrjujejo, da izpuščanje zajtrka in dnevnih obrokov vodi v debelost, saj naj bi večje število dnevnih obrokov vplivalo na apetit.

ZAJTRKUJ
Zajtrk sodi med dobre prehranjevalne navade, redno zajtrkovanje pa je prehranski vzorec, ki lahko prispeva k zmanjševanju telesne teže pri odraslih, opuščanje zajtrka pa je povezano s tveganjem za nastanek prekomerne telesne teže tudi pri otrocih.
Zajtrk dobro vpliva na nadzor apetita, uravnava nivo krvnega sladkorja in zmanjša utrujenost čez dan. Z rednim zajtrkovanjem zmanjšamo tveganje za povečanje telesne teže in razvoj določenih bolezni, npr. sladkorne tipa 2. S prehranskega vidika se izboljšata zlasti kakovost in količina dnevnega prehranskega vnosa, zmanjša pa se tudi tveganje za pomanjkanje nekaterih pomembnih hranil v prehrani.
Z zajtrkom že zjutraj zagotovimo telesu dovolj energije za dobro delo in razmišljanje, kar je s fiziološkega vidika presnove zelo pomembno.
Zajtrk naj bo pretežno sestavljen iz polnovrednih žitnih izdelkov, ki ugodno vplivajo na zmeren dvig krvnega sladkorja; v kombinaciji z beljakovinskim živilom (mleko, mlečni izdelki, pusti mesni izdelek...), kar še dodatno izboljša kognitivne zmožnosti in razpoloženje. Priporočljivo je uživanje dodatkov zelenjave in sadja ali soka, kar zviša hranilno vrednost obroka.

PREHRANSKE NAVADE
Slabe prehranjevalne navade se poleg opuščanju zajtrka odražajo v neprimerni razporeditvi obrokov preko dneva, v neustrezni izbiri živil v naših obrokih ter v prekomernem uživanju škodljivih maščob, sladkorja in soli. Nagnjeni smo tudi k hitremu prehranjevanju, ki praviloma predstavlja hrano nižje hranilne in visoke energijske vrednosti z dodanimi aditivi. Sodeč po raziskavah, le tretjina odraslih prebivalcev Slovenije uživa sadje večkrat dnevno, zelenjavo pa le slaba petina. Več kot polovica prebivalcev svojo hrano dosoli. Prav tako polovica prebivalcev 3 krat na teden uživa suhomesnate izdelke in druge predelane mesnine. Petina odraslih pa uživa aromatizirane in gazirane brezalkoholne pijače 3 krat tedensko.
Največ nezdravih prehranjevalnih navad je zaslediti pri mladih, med aktivno delovno populacijo, pri nižje izobraženih ljudeh in ljudeh s slabšim ekonomskim položajem. Slabim prehranjevalnim navadam so podvrženi otroci, ki so zgodaj izpostavljeni stalnim povišanim količinam maščob, sladkorja, soli in umetnih dodatkov v telesu, kar vsekakor ne more biti dobro izhodišče za zdravo odraslo življenje.

Z REDNIM GIBANJEM VZDRŽUJEMO TELESNO TEŽO
Za vzdrževanje telesne teže je pomembna ustrezna bilanca med vnosom hrane in njeno porabo. Presežek energijskega vnosa je močno povezan z zgoraj omenjenimi navadami, redno gibanje skupaj z uravnoteženo prehrano pa vzdržuje energijsko ravnovesje, saj se odvečni kilogrami nabirajo, kadar je energijski vnos večji od porabe. Redno gibanje prispeva tudi k nastanku mišične mase, nasprotno se ob dolgotrajni telesni neaktivnosti zmanjša mišična masa in poveča maščobna masa. Mišična masa je pomemben potrošnik energije v telesu, z gibanjem na dolgi rok pa preprečimo kopičenje odvečnih kilogramov in zmanjšujemo nalaganje maščevja v predelu trebuha.
Iz raziskav je razvidno, da je za zmanjšanje telesne teže poleg gibanja nujno potrebno spremeniti prehranski režim. Vzdrževanje telesne teže z redno vadbo je mogoče z vsaj štiri do pet krat tedensko vadbo, ki traja od 30-50 minut ali več, za mladostnike pa vsaj 60 minut na dan. Za vzdrževanje telesne teže je torej potrebnih 150 minut aktivnosti na teden, nekateri priporočajo celo 300 minut zmerne vadbe na teden Iz tega je razvidno, da je gibanje nujni sestavni del preventivnih programov. Za izgubo telesne teže pri prekomerno težkih osebah pa je poleg vadbe nujno potrebna omejitev energijskega vnosa. Kakorkoli, vsako povečanje gibanja v trajanju in intenzivnosti ima potencialni vpliv na telesno težo.

Z REDNIM GIBANJEM NAD DEBELOST
Za osebe z debelostjo je priporočljivo pred gibanjem opraviti pregled, saj je debelost sama po sebi dejavnik tveganja za mnoge bolezni. Na podlagi obravnave je potrebno sestaviti individualni progam vadbe in jedilnik, ki naj bo pod nadzorom usposobljenih strokovnjakov.
Trenutno ni na voljo znanstvenih raziskav, v katerih bi našli priporočila o količini vadbe, ki je pomembna za znižanje telesne teže pri debelosti. Najbrž je vzrok temu zdravstveno stanje debelih posameznikov. V mnogih študijah omenjajo načelo ‘več je boljše’. Vsekakor pa s povečevanjem ravni gibanja rastejo številne druge koristi, zmanjša namreč tveganje za umrljivost za vsemi vzroki in je najboljše zdravilo za vzdrževanje telesne teže na dolgi rok.

ČLOVEŠKO DELO DELUJE KOT STROJ
Energija, ki jo dobimo s hrano, je kemična energija (E), ki jo telo porabi, da opravi neko delo (A) in odda toploto (Q).E= A + Q
Kdaj hujšamo?
Kadar skupno opravljeno delo organizma presega energijo v zaužiti hrani: E< A + Q
Kdaj se redimo?
Kadar energija zaužite hrane presega oprav­ljeno delo: E > A + Q

Slabe prehranjevalne navade (izpuščanje zajtrka, kosila, uživanje sladkarij, mastnega mesa in mesnih izdelkov, industrijsko pripravljenih jedi ...) vodijo v povečan energijski vnos in razvoj debelosti.
Izguba telesne teže, ki jo dosežemo zgolj z rednim gibanjem, je skromna (< 3% začetne telesne teže), kljub temu da je redna aktivnost ključna za dolgoročno izgubo telesne teže in vzdrževanje telesne teže.
Redno gibanje skupaj s prehransko intervencijo znatno poveča izgubo telesne teže in izboljša sestavo telesa (poveča se delež mišične mase, zmanjša delež maščevja in obseg trebuha).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 01, str. 94.

Pri verouku smo se učili na pamet deset božjih zapovedi. Prva se glasi: »Veruj v enega Boga!« Ko berem Sveto pismo, pa vidim, da je ta zapoved veliko daljša. Med drugim veleva: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu« (2 Mz 20,4). Ali to prepoveduje češčenje svetih podob? (Jakob)
V stari zavezi je bilo prepovedano upodabljanje neskončno svetega in nevidnega Boga, da bi bilo izvoljeno ljudstvo zavarovano pred poganskim malikovanjem. Po učlovečenju Božjega Sina pa ta prepoved ne velja več. »V vidnem Odrešeniku se razodevaš ti, nevidni Bog,« izpovedujemo v božičnem hvalospevu. Bog si je privzel podobo človeka, zato je krščansko češčenje svetih podob upravičeno. Vendar ne gre za češčenje podobe (slike, kipa), ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena: Kristus, Devica Marija, angeli in svetniki. Med najstarejšimi upodobitvami Kristusa je lik Dobrega pastirja, kakor je samega sebe označil Jezus v evangelijih. Kristjani so svoja svetišča opremljali s slikami in kipi tudi zato, da so verniki, ki niso znali brati, sporočilo odrešenja sprejemali z očmi. To je bila »Biblia pauperum« - Sveto pismo preprostih ljudi. (sč)

 ČUK, Silvester Ognjišče (2011) 1, str. 108

Nekega dne je zajec zelo hitro tekel in se zaletel v debelo drevo, ki je stalo sredi polja, ter si zlomil vrat in mrtev obležal v travi.
Kmet, ki je delal sredi polja in videl, kaj se je primerilo, je odložil motiko, legel pod drevo ter čakal, da bo pritekel še kakšen zajec. Ni ga bilo in vsi ljudje so se norčevali iz nespametnega kmeta.

Včasih smo tudi mi podobni zajcu v zgodbi. Tekamo sem ter tja in se ne zavedamo, da se lahko polomimo ob kakšnem od številnih dreves, ki stojijo vsak dan na naši poti. Včasih pa smo podobni kmetu in se uležemo pod drevo ter čakamo, da nam bodo zajci sami padali v naročje.
Nobena od omenjenih drž ni prava. Ko tekamo, moramo biti pazljivi, ko kopljemo na polju, pa ne smemo odložiti motike. Vsaka stvar ima svoj čas: žetev na polju lahko pričakujemo, pa tudi presenečenje, ki nam ga prinese zajec.
Učitelj s to zgodbo odgovarja tudi tistim, ki hitro odložijo motiko in tako zakopljejo talente.
Čeprav si moramo vzeti čas za počitek, je eno lenoba, drugo pa je potreba po počitku, da ne postanemo sužnji dela. Skrivnost življenja ni v stalnem delu, ampak v delu, ki je v skladju z naravnim ritmom polja in človeškega organizma, letnih časov, luninih men in sončne toplote.
Modrost srednje poti je velika življenjska zakonitost. To je tudi umirjen nauk nevsiljivega humorja te lepe prilike.

Pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji.. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za Božje kraljestvo. (CD 39,2)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 20-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Zakaj živim? Vse pogosteje se v meni oglaša glas, ki me to sprašuje. Brez smisla čakam nov dan, hodim po svetu in upam. Upam in verujem v boljšo prihodnost. Nisem izgubila vere, čeprav se vedno znova sprašujem, ali je sploh vredno verovati? Znova in znova doživljam krute in ponižujoče trenutke. Pravijo, da je mladost najlepše, kar ti da življenje. Kako rada bi to verjela, pa jim ne! Pri osemnajstih nimam nič od življenja! Sama, neskončno sama! Vzrok mojih težav pa so razmere v družini. Marsikdo misli, da smo srečna in urejena družina, vendar sem bila za peto kolo. S sestrama se nismo nikoli razumeli, nikoli nas ni povezovalo iskreno prijateljstvo. Preveč sem drugačna od njiju. Tudi s starši se ne razumem dobro. Večkrat se vprašam, ali sploh spadam v to družino in ali je mami res to, da jo lahko kličem mama?! Do mene ni bila nikoli materinska, tako kot do sester. Nikoli ji nisem mogla ničesar zaupati, nikoli me ni hotela razumeti in z mano deliti vse, kar se mi je pripetilo. Zame nima nikoli prijazne in tople besede, kot da sploh nisem njena hči! Vse moje delo je zaman, kar jaz naredim, ni zanjo nikoli dovolj dobro. Nikoli mi ne reče: “Ana, to je dobro!”. Vedno ima pripravljeno še kakšno pripombo, včasih se ji poskušam zaupati, vendar me vedno znova pobije, tako da mi je žal, da sem sploh začela. Kadar se mi zgodi krivica, sem po njenih besedah vedno sama za vse kriva. Tudi moje prav dobro spričevalo ni v redu. Ob besedah: “Lahko bi bilo še boljše!” bi najraje umrla! Vse bolj se zapiram vase. Zatekam se v svojo sobo in jočem. Vendar vem, da so vse solze zaman. V obupu prosim Boga, naj mi pomaga najti pot iz tega prekletstva, ki je nad mano. Edini cilj, ki ga nosim v sebi, je ta, da končam šolo in grem stran! Daleč stran od domače hiše! Upam, da bom imela nekoč boljši dom.
Bog, prosim te, pomagaj mi, ali pa me že zdaj pokliči v svoje varstvo
Ana

Vaše pismo je polno bolečine pa tudi črnogledosti, ker ne vidite rešitve. Jasno pa vidite vzroke svojih težav in sicer v družini, v kateri odraščate. Sicer bi vam lahko napisal, da ne bodite tako črnogledi, ker je v življenju veliko lepih stvari in da bodite pozorni predvsem nanje, ampak imam občutek, da tega v tem trenutku ne bi mogli sprejeti.
Glede na to, da ste prepričani, da je vzrok vaših težav družina, v kateri odraščate, morate tu tudi iskati rešitve. Vi sicer iščete upanje v tem, da se boste iz družine čim prej izselili. V tem trenutku vidite to kot edino rešitev. Zavedati pa se morate, da se lahko preselite, da pa se bodo mnogi vaši problemi preselili z vami. Res je, da ne boste več v družini, kjer se čutite nesprejeto, v vas pa bo ostal občutek nezaželenosti. Zato bi bilo smiselno reševati občutek nesprejetosti kar v družini in sicer pri mami. Verjamem, da vas mamine besede, – ko ji prinesete dobro spričevalo – “Lahko bi bilo še boljše!”, prizadenejo. So pravzaprav tipičen primer, kako bi starši in vzgojitelji, pa sploh vsi ljudje, ne smeli ravnati drugimi. Neki kardinal je pripovedoval o možu nemogočega obnašanja. Toda v njegov zagovor je povedal, da kot otrok in mladostnik ni doživel nobene pohvale, da ga starši niso nikoli pohvalili in mu pokazali, da so nanj ponosni, da se veselijo njegovih uspehov …
Pri vaši mami gre tudi za primer, ki kaže, da s tistim, ki izreče take besede, nekaj ni v redu, da je najbrž sam zagrenjen, da sam v sebi ni srečen, ker tako rani druge ljudi. Ne pozabimo, da ranjeni ljudje ranijo (kakor ljubljeni ljudje ljubijo), ker zmotno mislijo, da bo potem njihova ranjenost in njihova bolečina manjša. Kolikokrat ljudje menijo, da bo potem, ko bodo drugega ranili, žalili, ponižali, njim laže. Velikokrat naredijo to zato, ker so bili sami ranjeni, ponižani ali užaljeni. Zato pametni ljudje v jezi raje malo počakajo, da se ‘ohladijo’, ker se zavedajo, da bodo v jezi izrekli besede, ki jih bodo pozneje obžalovali. Prav tako stara modrost pravi, naj v jezi, obupu, razočaranju ali drugih kriznih trenutkih ne sprejemamo pomembnih odločitev, ker bi nerazsodno in nerazumno ravnali. Saj poznamo primere, ko kdo v obupu reče, da bo vse pustil, da se bo kakšnemu človeku grobo maščeval, da mu bo naredil to ali ono zlo. Hvala Bogu, da se nič od tega ne uresniči, ker pač ljudje v jezi ali obupu nekaj rečemo, pozneje pa tega ne naredimo, ker smo se ‘ohladili’ in sami uvideli, da je bilo to, kar smo izrekli, neumno. Tako tudi ti še počakaj z radikalnimi odločitvami.
In prav v dejstvu, da ranjeni ljudje ranimo, bi jaz iskal razlago za razumevanje napačnega ravnanja tvoje mame. Ali mogoče veste, če je bila ona sama v mladosti ranjena? So njo v družini zapostavljali? Vam je mama sama o tem kdaj pripovedovala? Če za to ne veste, potem bi morda bilo odrešujoče za vas in za mamo, da bi se o tem pogovorili. Da bi mama (iz)povedala kaj o svojem otroštvu ali mladosti. Vi bi jo potem bolje razumeli, pa tudi njena bolečina bi bila manjša, če bi jo ‘dala iz sebe’, če bi jo izpovedala in se tako razbremenila. Morda bi ob tem tudi spoznala, da z vami ne ravna prav, ko vas zapostavlja, in bi se ob izpovedovanju svoje zapostavljenosti zavedela, da sama ponavlja napačen vzorec obnašanja, zaradi katerega je tudi sama veliko trpela.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 12, str 40-41.

Silno me muči, da sem pri molitvi, kadar molim sam ali tudi skupaj z drugimi, pogosto strašno raztresen. Misli mi uhajajo drugam, potem se za hip spet zberem, pa kmalu se znova izgubim. Kaj naj storim, da bi bila moja molitev bolj zbrana in rodovitna? (Danijel)
Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) v poglavju o molitvi piše tudi o »molitvenem boju«, kajti »kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlati zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve«. Našteva tudi težave pri molitvi. »Raztresenost je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača pozornost od Boga in nam more odkriti tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu. Molitev ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost je oblika duhovne lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.« Izkušeni duhovni voditelj p. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Danes se ljudje ne zberejo lahko. Psihološko ustrezen se zdi nasvet: moliti kratko, toda pogosto. Posvečati delo z dobrimi nameni in t.i. 'zdihljaji'. Tako bo molitev nehala biti obremenjujoča dolžnost, začeli bomo moliti tudi brez besede.« (sč)

Ognjišče (2012) 1, str. 57

Zgodba

Ni mi vrnila ljubezni

Deklica se je igrala s svojo priljubljeno punčko. Ljubeče jo je stiskala k sebi in ji govorila prijazne besede. Od časa do časa je pogledala k mami, ki je delala v drugem kotu dnevne sobe.

Komaj je mama končala delo, je deklica stekla v njeno naročje in ji rekla: »Vesela sem, da si nehala delati. Rada te imam!«

»O, hvala, moj otrok. Toda mislim, da si se tudi ti imela lepo, ko si se igrala.«

»Ne, mama,« je odgovorila hčerka. »Trudila sem se, punčki sem govorila prijazne besede, a mi ni nič odgovorila. Rada jo imam, ona pa mi ljubezni ne vrača.«

Misel

Osamljenost je občutek nesreče, ki zajame človeka, ki je sam, pa si samote ne želi. Občuti jo tisti, ki nima prijateljev, pa bi jih rad imel. Rad bi imel družbo ljudi, s katerimi bi se pogovarjal, pa jih nima.

Seveda pa ni še vsak, ki živi sam, tudi osamljen. Kdor je sam, izkuša samoto, ne pa osamljenosti. Dejstva biti sam ali biti osamljen ne smemo enačiti, kakor ne moremo enačiti posta in lakote. Prvo je prostovoljno, drugo je prisiljeno. Prvo človeka krepi, drugo mu jemlje moči.

Osamljenost je veliko bolj uničujoča kakor težka bolezen. Osamljenost ubija počasi, a gotovo. Lahko da ne uniči telesa, dušo pa gotovo.

Molitev

Gospod Bog, prosimo te,
da ne bi nikoli izkusili osamljenosti.
Če bi se kdaj zgodilo,
da bomo morali sami skozi težke trenutke,
naj nas ne teži misel, da smo sami.
Pomagaj nam,
da bomo pogumno sprejeli to stanje.
To bo prvi korak iz teme.
Potem pa nam pomagaj,
da dosežemo zastavljeni cilj.
Pomagaj nam razumeti,
da samota ni isto kot osamljenost.
Samoto kdaj celo iščemo,
samljenosti pa se vsi bojimo.
Ti si Emanuel, Bog z nami.
Naj se vedno zavedamo,
da nas na poti življenja spremljaš, saj si rekel:
»Jaz sem z vami vse dni«.

Iskra

Moli, da te samota spodbudi poiskati nekaj, za kar bo vredno živeti in tudi umreti.

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (4)

Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).

Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem nekoga,
ki me bo postavil na noge,
me razumel kot je apostole
na prve binkošti:
potrebujem tvojo Moč!
Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem dar razločevanja
med tem, kar je dolžnost
in tem, v čemer se izgubljam,
med tem, kar zdravi
in tem, kar mi jemlje moči;
potrebujem Luč,
potrebujem razsvetljenje,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!

Potrebujem te,
da prižgeš v meni Ogenj,
ki bo moje srce vnel in ga ogrel:
potrebujem Ljubezen,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!
Rad bi Ti odprl svojo dušo,
odklenil svojo notranjost:
potrebujem pravega duha,
Svetega Duha: pridi!

Sveti Duh,
bodi nam počitek po naporu,
hladilo v pripeki,
tolažba v žalosti,
zdravilo v bridkosti,
vir upanja večne slave.

Golob je simbol miru. Slavni slikar Pablo Picasso je za svetovni mirovni kongres v Parizu (1949) narisal Golobico miru, ki je nekoliko stilizirana ostala do danes simbol miru in upanja v boljši svet. Prav to izraža tudi prošnja, ki jo dviga v nebo Cerkev pri uri bogoslužnega branja na binkoštni praznik, ko kliče Svetega Duha: »Pridi, Tolažnik naš sveti, / spet ljubezen v nas zaneti, / misli zle, besede grenke, / pred teboj naj se zgubé. // Nove smo stvari postali, / hvalimo te s čistim srcem, / mi nekdaj otroci jeze, / zdaj otroci milosti. // Ti si dar in darovalec, / ti najvišja si dobrina, / naj srce v nas prekipeva, / jezik slavo razodeva / in oznanja te glasnó. // Ti nas grehov očiščuješ, / naše duše posvečuješ, / v Kristusov nas rod prenavljaš: / daj, da bomo vsi veseli / prerojenja v večnosti. Amen«

Golobica pa je tudi podoba ljubezni in ponazarja lepoto neveste. Oblika dvorjenja, ki ga uprizarja golobji par s svojim kljunčkanjem, je prispodoba in znamenje ljubezni. V Visoki pesmi zaročenec večkrat primerja nevesto golobici: »Kako lepa si, moja draga, / kako lepa! / Tvoje oči so golobi. (Vp 1,15); Golobica moja v skalnih duplinah, ... daj mi slišati svoj glas; / zakaj tvoj glas je prijeten / in tvoja postava prikupna. (Vp 2,14); »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, (...) (Vp 6,9)
Golob je torej simbol za številne zelo pomembne stvari: za mir, ljubezen, lepoto, zato ima lahko tudi posebno čast, da s svojo podobo predstavlja Svetega Duha. Golob je tudi v uradnem znaku (logotipu) leta posvečenega življenja, kot simbol ene od temeljnih vrednot za posvečeno življenje - izvir življenja in navdihovalec ustvarjalnosti.

Z golobi so že v preteklosti ravnali na poseben način, kar se kaže tudi v dogodku, ko je Jezus očistil jeruzalemski tempelj in iz njega izgnal trgovce z živino (vole in ovce) in prodajalce golobov. Prve je razgnal z bičem, ki ga je spletel iz vrvi, druge pa je opomnil z besedami, naj iz njegove hiše ne delajo tržnice (Jn 2,14 sl).
Veter, ogenj in golob so tri glavne podobe za Svetega Duha, obstajajo pa še nekateri drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha in v Katekizmu katoliške Cerkve. Simbol Svetega Duha je živa voda, ki pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po katerem se podeljuje Duh ...

Pri razlaganju Svetega Duha moramo imeti neprestano pred očmi dejstvo, da tretja oseba Svete Trojice daleč presega vse podobe in simbole, ki nam jo lahko le pomagajo nekoliko približati našemu umevanju. Sveti Duh namreč ni karkoli: je nekdo; ni stvar, je oseba.
Sveti Duh je oseba; jaz, napolnjen z Ljubeznijo, Veseljem, Mirom, Modrostjo, Življenjem. Ko je sveti Bernard hotel nazorno razložiti, kdo je Sveti Duh, je uporabil tole primerjavo: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub, in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub. Poljub Ljubezni.
Sveti Bernard je hotel reči, da se Ljubezen Očeta in Sina prepletata in stapljata ‘v objemu’ Svetega Duha. Sveti Duh je torej Ljubezen, vendar takšna ljubezen, ki se “neprestano izliva v naša srca” (prim. Rim 5,5). Zato Sveti Duh prebiva v nas. In je naš notranji dih. To je največji dar, ki nam ga je Jezus zapustil, ko je odšel s tega sveta k Očetu.

ODPRTI ZA SVETEGA DUHA

Živeti odprti za Svetega Duha pomeni imeti življenjsko vodilo: Dokler živiš, odsevaj svojo lepoto. To pomeni, da se moraš najprej odpreti luči. Kristjan je oseba, ki misli in deluje v skladu z Bogom, v skladu s Svetim Duhom. Sveti Duh pa je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. ... Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru ... In Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca ... da bi tako Bog naše življenje vodil, ga poživljal in hranil. (...) Vsak med nami bi moral v srcu odgovoriti na vprašanje, ali zares razmišlja v skladu z Bogom in tako tudi deluje ali pa se pusti voditi mnogim drugim stvarem. ... Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus ... Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

pripravlja Marko Čuk

  ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

Prvi zimski dnevi so bili tako kratki, da se je včasih zdelo, kot da sta ostala le še jutro in večer, dneva vmes pa skoraj ni bilo. Po Treh kraljih pa se je kmalu obrnilo na bolje. Sončeva pot se je podaljšala, nad obronki Jelovice so se medli sončni žarki pokazali po zasneženem smrekovju vsak dan prej in vsak dan kasneje tudi izginili. Imeli so že toliko moči, da so se ledene rože na oknih začele taliti. Svet se je začel obračati proti svetlobi.
Zadnje zimske večere smo imeli doma še vedno zapolnjene z delom. Opravki, taki in drugačni, so tekli od Treh kraljev do svetega Antona in Svečnice, vse do pusta. Vse se je dogajalo tako, kot že dolgo vrsto let, mirno in po nekem ustaljenem redu. Ko je bila pospravljena turščica v skrinje in fižol v košare, so začeli k hiši prihajati drug za drugim naši mali obrtniki. Prva je prišla k hiši Mina, šivilja. Pravili smo ji kar teta. Bila je res neka naša daljna sorodnica, nikoli na nisem bila povsem prepričana, ali smo Mino res rabili. Prav tako dobro je znala šivati tudi naša mama. Vendar...
Mina je živela v vasici blizu Bleda v majhni hiši z majhnimi okni in nizkimi vrati, da si se moral skloniti, če si hotel vstopiti. Hišica je bila dovolj velika le za Mino, ki je bila zelo majhne rasti. Imela je kratke noge in majhen život, vsa njena pojava je bila pojava otroka, tudi mil in prijazen obraz je bil tak. Po Mino je šel oče z vozom, če so bile poti zasnežene, pa s sanmi. Mina je k nam pripeljala s seboj tudi šivalni stroj. V cekarju je prinesla debele volnene nogavice, črn predpasnik in presto za mene. Med vsem tistim je imela tudi črno mašno knjižico, v kateri je imela spravljeno obledelo podobico in sliko z birme. Tisto sliko mi je vsakič z veseljem pokazala.
Mina je poleti svojo hiško okrasila z rožami, da se je komaj videla iz bujnega zelenja in cvetja. Pozimi pa ji je snega včasih nasulo do oken in Mina je, vsa v strahu, de na bi ostala sama tam v snegu, rada šla kam šivat. Tako je pozimi priromala k nam. Vsaj za štirinajst dni. Dobro se je kuhalo takrat, mama je vedno kaj sladkega spekla in Minin šivalni stroj je veselo in enakomerno drdral v hiši. Z mamo sta tu pa tam celo kaj skupaj zapeli.
Mina je vsakič mami sešila nekaj predpasnikov, naredila je nekaj srajc očetu, pokrpala je vse, kar je bilo še kaj vredno, in meni je vsak večer povedala eno svojih zgodb. Tam, kjer je Mina živela, nedaleč od Blejskega jezera, jih je krožilo obilo. Poslušala sem jo odprtih oči in ust in potovala z njo po gradovih in po širnem svetu, vsak dan drugam.
Po njenem odhodu je v hiši ostalo nekaj dni tiho, pretiho. Z mamo sva zvijali volno s štren v klopčiče toliko dni, da so me že bolela ramena in roke. Ko je mama začela plesti, sem jaz na drugi strani peči lahko brala dolgo v noč.
Konec januarja je vzel obrt v roke oče. Popravil je lesene vile in grabljam je vstavil zobe, ki smo jih polomili jeseni, ko smo grabili listje na našem lazu. Tam je bilo veliko korenin, gost bukov gozd pa bogato obdarjen z listjem. Iz šupe v lazu smo listje vozili domov pozimi. Ko je oče popravil svoje orodje, je na vrata že trkal pletar Kozma, ki je pletel košare in jerbase. Delal je tudi doma. Svojo robo je spomladi prodajal. Delal je tudi okrogle cajnice, primerne za velikonočni žegen. Kozma je bil pravi umetnik svoje obrti! Iz turščične slame je znal splesti okrogle peharje in ovalne pohlebnice, peharčke za vzhajanje kruha, pletel je predpražnike, copate iz slame in celo punčke! Koruzne punčke je delal tako iznajdljivo, da so bile kakor žive. Imela sem eno: mama ji je našila dva gumbka za oči, naredila ji je laske iz rjave volne in plav predpasniček.
Kozma je bil že star, njegove roke so bile zgarane, prsti so mu bili zatekli in rdeči od mraza. Protjem, ki ga je rezal ob Savi, sredi zime že, je namakal v vodi in brodil po tistem, da je vedel, kdaj je to godno za obdelavo. »Protje se dolgo kali! Trmasto je, a ko se omehča, me uboga,« je pravil. In z neko posebno ljubeznijo je vlekel iz škafa dolgo šibje, ga ostrgal s posebnim nožičem. da je postalo bledo rumeno, in ga naložil na kupčke h pručki, na kateri je sedel. Kozma je opletal tudi flaškone, v katere je oče spomladi nalival žganje, ko ga je kuhal. »Zakaj pa mora biti Kozma pri vas doma? Košare bi lahko pletel tudi pri sebi,« so spraševala ženske našo mamo. »Doma mu moraš še kuhati, pa še opereš mu gotovo kaj, pri vas se najdlje drži! Včasih kar cel mesec...« »Naj se pogreje  in kaj toplega poje. Nič dobrega ni staremu človeku, če nima tople hrane. Zavoljo tistih nekaj cunj, ki mu jih operem, me pa tudi ne bo konec,« je odgovarjala mama. »Bomo že.« Hiša je dosti velika, v kamri tako nobeden ne spi, dela mu pa tudi ne bo zmanjkalo.«
Pa je Kozma pletel, ves mesec je bil pri nas. Bilo je veselo tisti čas, ker je bil Kozma družaben človek. Bil je skromen, malo je jedel, tudi pil ni toliko, kot sem slišala, da pije. Nekoč je naredil iz protja tudi ptičjo hišico. Rumeno sijoča je visela že prvi dan na zasneženi jablani, ptice so dolgo ogledovale tisto čudo, nazadnje pa začele plezati po nji.
Kozma je bil res mojster, večeri z njim pa so bili kratki in zanimivi. »Ko sem bil na fronti v Galiciji...« je ponavadi začenjal svoje neverjetne pripovedi. O svojih vojaških časih je rad govoril, tisto mene ni zanimalo, zanimale pa so me dežele, ki jih je videl, in vse je tako slikovito opisoval.
Čisto na koncu že, malo je bilo še šibja namočenega v škafu, se je neki večer, takoj po večerji obrnil k meni: »Tako, zdaj si pa ti na vrsti! Zadnja košarica bo tvoja. Tako ti bom naredil, da jo boš imela še dolgo za spomin!« Sedel je in začel plesti. Z neko posebno zavzetostjo. Sedla sem na pručko nasproti njemu in gledala njegove roke, kako so spretno delale. Kozma je jemal vejico za vejico iz vode v škafu zraven, mrmral si je neko pesem in ob tem mu je bil obraz zamaknjen v delo, da ga dolgo ni dvignil. Tanke vejice je držal kar med zobmi, vlekel je s prsti prepleteno protje sem in tja in zategoval. Začel je v majhnem krogu - kakor da bi pletel ptičje gnezdo je zgledalo najprej, potem pa se je širilo, postajalo je vedno širše in višje. V zgornji dve vrsti je vpletel nekaj temno rdečih šib posebnega protja, ki je raslo samo na visoki, strmi skali, moleči kot previs nad reko Savo. Za tisto skalo sem vedela, gor so lezli fantje, ko so nabirali bršljan ali vršelec, kakor smo mu pravili mi. Temno zeleni bršljan s črnimi jagodami se je vpletal v velikonočno boganico. Pod tisto skalo je raslo tudi bodljikavo brinje. Vmes, med enim in drugim, pa protje. Temno zeleno z rdečkastim lesom. In prav to redko in skrbno nabrano protje je Kozma zdaj vpletal v zgornji del moje košarice. Kozma je postajal z leti bolj počasen in neokreten, zato je redko še upal splezati na tisto skalo. Zavedla sem se, v kakšno nevarnost se je podal, da je nabral tiste pisane vejice za mojo košaro. In ponosna sem bila na to. Med gladko bledo rdeče vejice je Kozma vpletel še nekaj živo rumenega meklina, tako smo pravili protju, ki smo ga uporabljali tudi za špile. Košarica je postajala tako lepa in pisana, da mi je kar sapo jemalo. Ko mi jo je na koncu podal, sem jo prijela z obema rokama, stisnila sem jo k sebi in se zazibala z njo sem in tja. Glasno sem vzkliknila: »Hvala, hvala!« in stekla ven.
Naslednji dan smo že pri zajtrku vsi molčali. Kozma je nadrobil črn kruh v mleko, se sklonil in molče zajemal. Ko je pojedel, je nastavil žlico in popil še zadnje kaplje mleka. Pokrižal se je, odrinil skodelico in žlico od sebe in pogledal okoli mize. Vsakega posebej. Ko je šel z očmi od enega do drugega, je sklonil glavo, prekrižal roki na mizi pred seboj in prišel z besedo na dan. »Zdaj pa moram naprej,« je rekel zamolklo. »Kar sem mislil, sem naredil.« »Kam boš pa šel?« sem vzkliknila in se zagledala vanj. Najprej vanj, potem pa v mamo. »Ne hodi še, saj še ni konec zime.« »Kozma, nič se ti ne mudi. Res je še mraz,« je rekla mama in z očetom sva ji prikimala. »Bom že... K sestri bom šel za en čas. Bogdan bi tudi rad imel ptičnico, tako, kot sem jo naredil vam,« je rekel in pokazal na našo zunaj. »Prav tako mu bom naredil.« Bogdan je bil njegov nečak. Bil je mojih let, pravi ponos družine, velike družine. Imel je dobre ocene v šole pa še delal je rad. Tako doma niso vedeli, kaj naj. Za šolanje niso imeli denarja, za delo doma pa je bilo že drugih dovolj.
Takoj ko je Kozma pospravil svoje orodje v dve veliki vreči in vse tisto, kar mu je mama oprala, v nahrbtnik, se je začel nemirno obračati proti oknu, kdaj bo zagledal Bogdana s konjem in vozom. Sneg je bil za vprego sani že premehak. »Nekaj ti moram dati za boglonaj. Namučil si se,« je rekel oče in tiščal v Kozma oguljen dvajsetak. »Ne, Filip, ne bom vzel,« je odvrnil Kozma in odrinil njegovo roko. »Tako dobro se še nisem imel. Jedel sem in pil in spal kot grof. Tisto, kar sem naredil, sem pa z velikim veseljem. Verjemi!« »Ampak to ni prav!« je rekla še mama.« »Kar sem rekel, sem rekel! Ne bom vzel denarja. Vem, kako težko ga je zaslužiti z golcarijo. Nočem! Punci kaj kupi...« Oče je povesil roko, jaz sem Kozmi hvaležno pokimala in molčala.
Ko se je na dvorišču prikazal Bogdan z vozom s konjem, je Kozma stopil ven in odvlekel svoji dve vreči za sabo. Za njim je odkorakal še oče z njegovim nahrbtnikom. Bogdan je poskočil z voza, vrgel je bič in obe Kozmovi vreči na lojtrnik, oče je na tisto položil še oguljen, zelen nahrbtnik. »Tako, pa je,« je rekel Kozma in tlesknil z rokami. »Saj se še kaj vidimo. Če bo Bog dal...« Sedel je na voz k suhljatemu, črnemu fantu. Ta je že s težavo krotil spočitega konja v ojnicah, Počil je z bičem in pognal. Kmalu sta se s Kozmom skrila za ovinek in čudno hudo mi je bilo pri srcu. Kot da je odhajal od hiše moj najboljši prijatelj. Stopila sem do praga in pomendrala z nogami po tleh. »Sneg se že tali... Kmalu bo pomlad. S pomladjo pa bo prišla Velika noč!« »No, pa imaš novo košarico za žegen,« je rekla mama, ko sem stopila v toplo kuhinjo, kot da je uganila moje misli. »Imam jo,« sem rekla navdušeno. »Res je lepa!«
Tisto zimo je bil Kozma zadnjikrat pri nas. Kmalu po tistem je zbolel in nisem ga več videla. Tudi Bogdana ne. Fant je šel v šolo in od tam k železnici. Dolgo je oboževal vlake, tako dolgo, da so ga odpeljali v svet, od koder se ni več vrnil.
Vse košare in jerbase, peharje in pohlebnice smo še dolgo rabili. Dokler smo bili v stari hiši. V novo pa sem prinesla s sabo le košarico, dokler se ji ni gornji rob razcefral in raztrgal. »Zakaj ne vržeš takih reči stran, saj nikomur več ne služijo,« so rekli otroci in obračali v rokah polomljeni ročaj. »Danes košarico za žegen lahko dobiš kjer hočeš. Vseh barv in velikosti jih imajo!« »Vem, toda tale... Tale je zame nekaj posebnega...« Čudno me pogledajo in nič ne rečejo. Tudi sama vem, da so te stare reči že kdaj neuporabne. Kdo pa ima še danes doma pohlebnice za peko kruha? Toliko vrst ga je naprodaj. In kje je še pred vrati iz turščične slame pleten predpražnik? Je dovolj plastičnih in drugih iz vseh mogočih ščetin naprodaj. V novem, modernem svetu tega ni treba pri hiši. In še marsičesa drugega ne...
Pa je zato res življenje toliko lepše in boljše? Nimam odgovora...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 105-107.