V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Selitve se je petletni Vilko veselil, pa tudi bal. Komaj je čakal, da zapustijo majhno, temačno in vlažno stanovanje, vedel pa je, da tam ne bo ne velikega dvorišča ne delavnice. Po njej sta se s Tinkom podila, se skrivala in lovila, da so ju delavci iz strahu pred nesrečo podili proč. In čutil je, da bosta izgubila še tisto malo otroške družbe, ki sta jo imela tukaj. V bližini hiše, za katero je oče garal leta in leta, da jo je lahko kupil, ni bilo otrok.
Mama in oče sta dejala, da se morajo čimprej preseliti, ker bo Tinko čez nekaj dni začel hoditi v šolo.
Potem je Tinko vsako jutro odhajal od doma solznih oči, ko je sam korakal proti šoli. Jokal je tudi, ko je prišel iz šole. »Ničesar ne znam!« je obupaval. »Kadar znaš, dvigni roko in boš vprašan,« ga je spodbujala mama. »Saj jo dvignem, pa me učiteljica ne vpraša.«
Mama je šla v šolo in že drugi dan je učiteljica opazila dva drobna prstka, ki sta se plašno dvigala. Poklicala ga je in Tinko je gladko odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pohvalila ga je. Ko se je to zgodilo še drugič in tretjič, so izginile solze v njegovih očeh.
Ko je on hodil v šolo, se je Vilko igral na kupu peska, ki so ga navozili na travnik poleg njihove hiše. Da bodo začeli graditi hišo, mu je povedala mama. Ko je dobila hiša streho, se ob njej začeli graditi še drugo. Ko sta bili hiši čez dobri dve leti zgrajeni, so se najprej vselili Žnidarjevi s tremi deklicami, nato pa Gorjančevi s tremi dečki. In nabralo se je toliko otrok, da so se lahko igrali.
Čeprav so bili dečki v večini, je o vsem odločala najstarejša deklica, Tinka. Če so otroci predlagali, da bi se skrivali, je Tilka odsekala: »Ne, gremo se ristanc!« »Ne, to smo se šli že včeraj!« so ugovarjali. »Ne, jaz se ne mislim skrivat! Grem pa domov! Dora, Silva, gremo!« je poklicala mlajši sestri. »Jaz ne bi šla,« je prosila Dora. »Prav, bom pa povedala očiju, da me ne ubogaš!« »Prav, pa pojdimo se zemljo krast,« so hitro popustili otroci.
Od Gorjančevih fantov so se največ družili z Janom. Urban je bil kar nekaj let nekaj let starejši in večji. Bil pa je nagle jeze, da so se ga vsi bali. Nagajal jim je in jih dražil, da so se sprli, on pa se jim je smejal. Bal se je le očeta, ki je včasih z njim prav grobo obračunal. Po enem takem obračunu je pobegnil od doma. Otroci so bili sicer veseli, da so imeli mir pred njim, toda že sama misel, da je nekdo pobegnil od doma, jih je navdajala z negotovostjo. Čez kakšna dva tedna so ga pripeljali domov policisti. Oče mu je spet naložil nekaj krepkih, Urban pa mu je rekel, da bo pobegnil od doma za zmeraj.
Jan ni bil bogve kako nadarjen za šolo, bil pa je spreten: znal je narediti ali popraviti stvari, da so ljudje kar strmeli. Najprej je popravljal otroške vozičke pa razmajana kolesa, nazadnje se je lotil starega motorja. Razdrl ga je, iskal rezervne dele in ga cele mesece sestavljal. Vsi so se mu smejali, ko je umazan hodil naokoli. Toda na začudenje vseh je motor nazadnje zaropotal in je deloval!
Najmlajši Filip se je rad učil in starša sta bila nanj zelo ponosna. In rad je ministriral. Pogosto je spremljal ostarelega župnika, ko je šel maševat na podružnico dobra dva kilometra stran. Župnik je bil že v letih in je postajal vedno počasnejši. »Zamudila bova,« je nekoč opomnil župnika, ko je ura v zvoniku že odbila osem, a sta imela pred seboj še kos poti. »Jaz nikoli ne zamudim!« mu je odvrnil župnik in tega Filip še dolgo ni razumel.
Urban je kaj kmalu uresničil svojo napoved in spet pobegnil. »Se bo že vrnil,« je menil oče. Toda ni ga bilo čez teden, čez mesec in tudi čez pol leta ne. Dekle, s katero sta se menda rada videla, je dobila pismo, da odhaja v Avstralijo.
Blizu njihove hiše je stala majhna hiša, v kateri je živela Mojca z mamo in s staro mamo. Ko je Vilko svojo mamo vprašal, zakaj Mojca nima očeta, mu je rekla, da je oče pač nekam odšel. »Kako? Kar odšel je?« se je čudil. »Saj ju pride včasih pogledat,« je dodala mama.
Mojca je bila prijetna deklica. Nikoli ni silila v ospredje. Vse ji je bilo prav, predvsem pa se je rada smejala fantovskim šalam, kar jim je še posebej ugajalo.
Nasproti Mojčine hiše sta v pritličju stanovala Korenova fanta Silvo in Tone. Silvo je bil zelo miren in tih. Da ni posebno zdrav, jima je povedala mama. Mlajšemu Tonetu so otroci nadeli ime Tonči. Ko je šel k prvemu obhajilu, sta ga Tinko in Vilko vprašala, kaj si želi za darilo. »Da mi ne bi več rekli Tonči. »To ni darilo,« sta menila, »darilo se mora kupiti.« Ampak Tone je vztrajal. Nekaj časa so upoštevali njegovo željo, potem pa so nanjo pozabili.
Morda je od takrat minilo kakšno leto, ko so Silva odpeljali v bolnišnico. Njegova mama je vsa potrta hodila k njemu na obisk in z njuno mamo sta se tiho pogovarjali, da nista slišala skoraj nič. Le toliko sta razumela, da je z njegovo glavo nekaj narobe.
Nekega večera je prišla k njim Silvova mama, Brez besed je sedla na stol v kuhinji. Z mamo sta se samo spogledali, potem pa obe zajokali. »Silvo je umrl,« jima je čez čas povedala mama. »V nebesa je šel,« je dodala Korenova mama. »Bolje, da ga je Bog zdaj poklical k sebi, ko se ga še ni dotaknilo gorje tega sveta,« je dejala njuna mama, Silvova pa je z olajšanjem prikimala.
Vilko ni mogel razumeti, kaj je hotela s tem povedati mama. »Saj je ta svet vendar ena sama igrivost, razposajenost, varnost! Kaj se ga potem še ni dotaknilo? Verjetno je to rekla samo zaradi Silvove mame, da bi jo potolažila,« je premišljeval.
Z leti so jim postajale nekatere igre preotročje, po vrtovih in med hišami pa so se vedno težje lovili, saj je vsako leto zrasla kakšna ograja. So se pa ob večerih vse pogosteje dobivali pod cestno svetilko in klepetali dolgo v noč. Toliko drobnih skrivnosti so si imeli povedati! Tedaj se je njihova Mala ulica spremenila v cvetoč vrt, poln pričakovanja in upanja.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Druga Internacionala je leta 1889 razglasila prvi maj za mednarodni praznik dela, ki je imel proticerkveno ost. Cerkvi so očitali, da zanemarja delavstvo (proletariat). Ali je bil ta očitek upravičen in kako je Cerkev nanj odgovorila? (Polde)

Očitek je bil dokaj upravičen, kajti Cerkev je življenjske razmere delavstva, ki ga rodila industrijska revolucija v prvi polovici 19. stoletja, predolgo zanemarjala. Odgovor na ta očitek je bila okrožnica Rerum novarum (1891), v kateri je vprašanje dela in delavstva obravnaval v luči Božjega razodetja. Bog Stvarnik je človeku zaupal svet, da ga s svojim delom izpopolnjuje in tudi varuje. Z njo je postavil temelj katoliškega socialnega nauka, ki so ga s svojimi okrožnicami bogatili in utemeljevali papeži za njim, do sv. Janeza Pavla II. Zavzetost za probleme, s katerimi se soočajo delavci, kažejo tudi dokumenti drugega vatikanskega koncila. Uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom naj bi bil praznik sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel papež Pij XII. in ga postavil na prvi maj: na praznik dela naj bi verni delavci imeli pred očmi svojega vzornika – tesarja Jožefa, varuha nazareške družine. Prvič so ga obhajali 1. maja 1955. (sč)

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal sv. Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Na Slovenskem imamo sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu. Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica).

Idrija

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Ivančna Gorica

Frankolovo

Rače

Ljubečna

Pesnica

vremenska pregovora
Kadar pride mesec maj, vpraša, je li še v koči kaj.
Meseca maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa na koncu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Zgodba

Lenariti
Nekega ponedeljka zjutraj je mlad mož, ko je šel na delo, sam pri sebi takole razmišljal: »O, da bi bil bogat! Potem mi ne bi bilo treba na delo.«
Ura je bila šele sedem, pa se je do takrat moral že umiti, obriti, si pripraviti zajtrk in delovno obleko, jo lepo položiti v torbo, to pa skrbno pritrditi na motorno kolo ter se pripeljati na delo.
Tam je bil nekoliko prej kot drugi delavci. Tako je lahko opazoval njihove »dolge« in zaspane obraze.
Ob tem je razmišljal: »Brez dela bi na svetu vladal nered. Ne bi imeli vode, mila, kruha, hrane, obleke, obutve in ne mopeda!« To mu je pomagalo, da je bolj vesel in srečnejši stopil v tovarno.
»Kaj se dogaja s tabo? Ali si zadel na loteriji? Ali kaj?« so ga spraševali sodelavci.
»Sploh ne gre za denar, samo premišljeval sem, kako neznosno bi bilo življenje, če nam ne bi bilo treba delati, ampak samo ležati in lenariti.«

Misel

Vsi moramo delati in si vsak s svojim delom zaslužiti sredstva za življenje. Vsakdo se mora truditi, da s svojim delom izboljšuje razmere v družbi.
Delo ne pomeni samo napora kmetov ali fizičnih delavcev. Tudi študentje delajo. Njihovo delo je študij.
Študentje in dijaki »delajo«, tudi s tem, ko se trudijo, da so šolski prostori čisti. Lahko se vključujejo tudi v druge šolske dejavnosti. Mladi ljudje lahko delajo tudi doma, če pomagajo kuhati, pospravljati, čistiti in likati ali pri drugih hišnih ali kmečkih opravilih. S tem si pridobijo dragocene delovne navade.
Predvsem ne pozabimo, da s svojim delom sodelujemo s Stvarnikovim načrtom za našo zemljo.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti,
ker nam daješ moč,
da lahko delamo
ter smo zadovoljni,
ko delo končamo.
Naj ti bomo hvaležni tudi za to,
da imamo delo in da z njim
lahko osrečujemo druge ljudi.
Zahvaljujemo se ti za številne koristi,
ki smo jih prejeli po delu drugih.
Naj bo vse naše delo
v službi ljudi in Božjega kraljestva
ter Tebi v slavo.

Iskrici

Dejstvo je, da sem čisto običajen človek; če sem kakorkoli uspel, je to sad trdega dela. (Louis Mountbatten)

Dobrotljivost Gospoda naj bo nad nami
in delo naših rok nam podpiraj,
da, delo naših rok nam podpiraj. (Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 89-91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Čas, v katerem živimo, ponuja mnogo razlogov za skrbi in sodoben človek je nekako navajen živeti z njimi. Včasih pa je skrbi preveč. Zaskrbljenost, ujetost v skrbi in stalno premišljevanje o nevarnostih lahko za posameznika predstavlja resno težavo.

ŽIVETI S SKRBMI, RAVNATI SKRBNO
Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi kdaj sanjaril o brezskrbnem življenju, o življenju, v katerem bi bili razbremenjeni vseh skrbi. Toda, kakšno bi bilo to življenje? Morda naj bi bilo podobno tistemu, kar kdaj pa kdaj doživljamo med dopustom na lepem kraju, kjer se predajamo ugodju in pozabljamo na vsakdanje probleme in skrbi. Ali pa si predstavljamo življenje, v katerem smo čudežno razbremenjeni vseh finančnih skrbi, slehernih dvomov, nesoglasij in ranjenosti v medosebnih odnosih, ter kakršnihkoli zdravstvenih tegob. Morda v svoje fantazije vključimo še svet brez zla in trpljenja, brez vojn, naravnih katastrof, lakote …
Realnost slehernega človeka na zemlji pa je drugačna. Ljudje se domala venomer soočamo z mnogimi preizkušnjami, nevarnostmi, tveganji in negotovo prihodnostjo. In v našo duševnost so vgrajene skrbi kot nekakšna notranja opozorilna znamenja, kot spoznanja in spodbude, da moramo poskrbeti zase in za svoje bližnje.
Skrbi, ki nas usmerjajo k reševanju problemov in odgovornemu ravnanju, so za nas koristne.

Če Nike ne bi skrbelo, da bo zamudila v šolo, bi se zjutraj prepočasi spravljala od doma in ne bi ujela avtobusa.
Če kmeta ne bi skrbelo, da bi njegov pridelek utegnila ogroziti suša, ne bi poskrbel za namakanje svojih polj.
Če mlade mame ne bi skrbelo za zdrav razvoj njenega otroka, ne bi dovolj pozornosti namenjala spremembam v njegovem odzivanju.
Če Toneta ne bi skrbelo, kako bo s skromno plačo preživel družino, ne bi tako skrbno ravnal s prisluženim denarjem.
Če Marija ne bi imela skrbi za svoje zdravje, ne bi hodila na potrebne medicinske preiskave in ne bi preprečila napredovanja bolezni.
Če odgovornih v občini ne bi skrbelo, da bi lahko poplave ogrozile prebivalce ob reki, ne bi poskrbeli za protipoplavno zaščito.

KO SMO UJETNIKI PRETIRANIH SKRBI
Mnoge skrbi nas spodbujajo k potrebnim odločitvam in razumnim dejanjem. Ko uspešno rešujemo probleme, se osvobodimo tudi z njimi povezanih skrbi. Nekaterih problemov žal ne moremo ustrezno in pravočasno rešiti ali pa jih odrivamo, zanikamo. Z nakopičenimi problemi se kopičijo tudi skrbi. Pogosto slišimo, ko kdo pravi, da ima polno glavo skrbi, spet drugi pove, da zaradi skrbi ne more spati. Kronične skrbi nas mučijo, izčrpavajo, rahljajo naše telesno in duševno zdravje.
Med nami pa je kar veliko takšnih oseb, ki so obremenjene z neobičajno, prekomerno in nerazumno zaskrbljenostjo. Večino časa so prežete z razmišljanjem, kaj vse hudega jih ogroža oziroma kaj vse jih lahko prizadene v prihodnosti.
Štiridesetletni moški je po rahli slabosti ob telesnem naporu postal zelo zaskrbljen za svoje zdravje. Prepričan je bil, da je nekaj narobe z njegovim srcem. V zadnjih letih je kar nekaj mlajših moških, ki jih je poznal, nenadoma umrlo zaradi srčnega infarkta. Kar naprej premišljuje o tem, kako bi bilo z njegovo ženo in otroki, če bi jih moral tako mlad zapustiti. Opravil je že veliko medicinskih preiskav, ki so pokazale, da je njegovo srce zdravo, a to ga ni pomirilo. Po večkrat na dan si meri krvni tlak. Izogiba se vsem naporom. Veliko brska po spletu ter prebira informacije o tveganjih in znakih za obolenje srca. Po vsaki spremembi svojega počutja obišče družinsko zdravnico. Kliničnemu psihologu, h kateremu ga je napotila, je zaupal, da je od nekdaj takšen, da ga vse skrbi, in da veliko premišljuje o »črnih scenarijih«.
Mlajša upokojenka je polna skrbi za prihodnost. Skrbi jo, kako bosta z možem na starost finančno preživela. Zaskrbljena je zaradi njunega zdravja in medsebojnega razumevanja. V vsem vidi nevarnosti zanju. Kako bo, ko bo kdo od njiju ostal sam? Kar naprej premišljuje tudi o družinah svojih odraslih otrok in o vnukih. Nenehno jo skrbi, da se ne bi komu kaj hudega zgodilo, in premišljuje o tem, kaj vse jih lahko doleti. Pogosto premišljuje o nesrečah, naravnih katastrofah, vojni; vse te nevarnosti ima stalno pred očmi. Nikdar se ne more prav sprostiti, vsa je v krču, v telesu čuti razne bolečine, zelo slabo spi.
Dvajsetletna študentka se dva tedna pred izpitom ne more otresti svojih skrbi. Premišljuje o tem, da se ne bo uspela dovolj pripraviti za izpit, da bo izpit prezahteven, da ni dovolj sposobna, da si ni izbrala pravega študija, da nikdar ne bo dosegla cilja. Razglablja o vseh možnih negativnih razpletih svoje prihodnosti. Je polna dvomov in skrbi o tem, ali bo kdaj spoznala fanta, ki bi jo imel rad. Ni zadovoljna s svojim izgledom, s svojo postavo in s tem, kako se znajde v družbi. Premleva o svojih slabih izkušnjah med vrstniki in si v domišljiji slika svoje bodoče neuspehe v stikih s fanti. Ne more se otresti svoje zaskrbljenosti in to jo dodatno skrbi.

ZAKAJ SE PREDAJAMO SKRBEM, ZASKRBLJENOSTI?
Če smo nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, v vsem vidimo nevarnost, kar naprej pričakujemo nekaj hudega, za mnoge stvari verjamemo, da se ne bodo dobro končale. Čeprav nas naše izkušnje učijo, da se zelo velika večina naših skrbi in negativnih pričakovanj ne uresniči, se vedno znova zatekamo v premlevanje in pričakovanje slabega. Zaskrbljen človek je zmotno prepričan, da skrbi delujejo, da ga varujejo, in se jim tako še naprej predaja. Če se mu v resnici zgodi kaj hudega, pa misli, da ga mora zato za naprej skrbeti še bolj.
Zaskrbljenost je posledica tega, da ne moremo prenašati negotovosti, da iščemo stoodstotne in takojšnje odgovore. Kar naprej se sprašujemo: »Kaj pa, če …?« Kaj pa, če imam raka? Kaj pa, če ne bom mogel izplačati kredita? Kaj pa, če izgubim službo? Kaj pa, če bo vojna? Kot da bi nas nekaj v naši notranjosti sililo, da se v mislih nenehno »pripravljamo« na najslabše. Kakor da bi se s premlevanjem lahko izognili možni katastrofi.
Pretirano zaskrbljena oseba doživlja veliko odgovornost za dogodke in poskuša imeti vse pod nadzorom, zato je zelo pozorna na vse, kar bi jo lahko ogrožalo, in o vsem tem veliko premišljuje. Prepričana je, da s skrbmi rešuje probleme.
Zaskrbljenost je dogajanje v naši glavi, v našem mišljenju. Ko premlevamo negativne misli, se s tem izognemo čustvenemu doživljanju, doživljanju strahu in tesnobnosti, ki sta povezana z našimi skrbmi. Ko smo zapredeni v skrbi, nas je začasno manj strah, smo manj tesnobni.
Kadar smo prežeti z zaskrbljenostjo, delujemo v mislih ter bivamo v prihodnosti, kakršno si predstavljamo in se je bojimo, pa se zelo verjetno sploh ne bo zgodila. V sedanjosti pa medtem življenje odteka mimo …

SPOPRIJEMANJE S SKRBMI IN ZASKRBLJENOSTJO

• Ker zaskrbljeni ljudje intimno doživljajo, kot da imajo od premlevanja skrbi koristi, se težko spopadajo z njimi, čeprav so zelo neprijetne, jih mučijo, težijo in ovirajo v vsakdanjem delovanju.
• A skrbi tudi ne moremo kar tako pregnati ali preprosto ustaviti toka negativnih misli. Svojci zaskrbljenih oseb prizadetim radi svetujejo, naj nikar toliko ne tuhtajo, naj odmislijo skrbi, naj se nikar preveč ne obremenjujejo z njimi. Takšni sicer dobronamerni nasveti pa žal ne pomagajo.
• Za vsakogar, ki ga mučijo skrbi, je koristno, da te spremeni v dejanja. Le dejanja vodijo do rešitve problema, če je ta vzrok za zaskrbljenost. Študentka, ki se prepušča razglabljanju o možnem neuspehu, si lahko pomaga tako, da pozornost usmeri na izpitno gradivo in se kar najbolj posveti učenju. Kdor ima velike skrbi glede vračanja kredita, naj bi bolj varčno ravnal z denarjem, se posvetil iskanju možnosti za dodaten zaslužek itd. Tudi če ne moremo pregnati skrbi, lahko delujemo, skrbi pa sprejemamo in jim dovolimo, da prihajajo in odhajajo kakor oblaki na nebu.
• Če skrbi že ne moremo ustaviti ali pregnati, pa se je pokazalo uporabno načrtno odlaganje skrbi na čas dneva, ki ga rezerviramo za to. Vzemimo, da vsak večer, a ne pred spanjem, pol ure namenimo premišljevanju o svojih skrbeh. Lahko si jih tudi zapisujemo.
• Skrbi lahko zmanjšamo, če več pozornosti posvetimo prepoznavanju in zavedanju čustev, ki jih spremljajo. Odpremo se za doživljanje žalosti, jeze, tesnobe, brezupa itd. S skrbmi bežimo pred svojimi čustvi, kot da lahko nas ali druge ranijo, a čustva dajejo polnost in barvo našemu življenju.
• Zaskrbljenost oplaja iluzija, da lahko imamo popoln nadzor nad svojim življenjem in da smo odgovorni za vse, kar se dogaja. Poskušajmo se znebiti te utvare in sprejmimo realnost, kakršna je.
• Večina med nami se zaveda, da je življenje negotovo in nepredvidljivo. Toda mnogi, nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, zelo težko sprejemajo negotovost. Kar naprej iščejo potrditve, zagotovila, zanesljive odgovore, dokaze. A negotovost ni negativna, ni nevarna, je nevtralna, pomeni le nekaj, česar ne moremo vedeti. In s tem moramo živeti.
• Lažje nam je, če zaupamo v naročilo: Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas (1 Pt 5,7).

 D. Tacol, Psihologove spodbude, Ognjišče 4 (2024), 31-33.

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52