Nemško mesto Bonn. Noseča žena je prišla k zdravniku, da bi ji naredil splav. Mož je imel nalezljivo spolno bolezen. Imela sta že štiri otroke. Najstarejši je bil slep. Drugi je umrl kmalu po porodu. Tretji otrok je bil gluhonem. Četrti pa je imel - tako kot mati pljučno bolezen - jetiko. Zdravnik je tako dal malo upanja, da bi bil peti otrok zdrav.
Če bi bil ti zdravnik, bi se strinjal, da bi mati naredila splav?
Saj bi tako materi in družini prihranil veliko trpljenja!
Če bi naredil splav, bi umoril Ludviga van Beethovna, enega največjih skladateljev v zgodovini!

Gospod, ti si me potegnil iz telesa,
me varoval na prsih moje matere.
K tebi sem bil vržen iz naročja,
od materinega telesa si ti moj Bog. (Ps 22, 9-10)

Gospod me je poklical v materinem telesu,
mi dal ime že v materinem naročju. (Iz 49,1)

Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega,
ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil? (Job 31,15)

Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega,
ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil? (Job 31,15)
   

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 11
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
zelo podobna je tudi zgodba portugalskega nogometnega zvezdnika Cristiana Ronalda - objavljena v Ognjišču 01/2018, str. 46.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

KOT MARIJA IN JOŽEF
biti pripravljen slišati sporočilo
in se mu odzvati,
se pustiti sprejeti v službo,
se odpraviti na pot,
se pustiti voditi zaupanju,
se popolnoma prepustiti čudežu.

KOT PASTIRJI:
biti odprt za oznanilo,
se naglo odpraviti na pot,
se pustiti prevzeti čudenju,
deliti tisto malo, kar imaš,
oznanilo povedati naprej.

KOT TRIJE KRALJI:
slutiti, iskati, raziskovati,
prepoznati in razumeti znamenja,
se podati na dolgo pot,
se pustiti voditi,
slaviti Boga in se zahvaljevati,
razdeliti svoje bogastvo.

KOT KRISTJAN NA BOŽIČ:
sem sprejemljiv za oznanilo,
se odpravim na pot,
pustim, da me prevzame čudež,
slavim Boga in se mu zahvaljujem,
z veseljem darujem, kar imam,
oznanilo posredujem naprej.

G. Baltes, Pogled v nebo, v: Ognjišče 1 (2019), 45.

»O naglo, naglo čas beži, / v brezmejno večnost gine; / naj tudi kdo vesel živi, / vse časno hitro mine. / To mislimo današnji dan, / ko tek je leta dokončan; / vsa srca naj prešine.«
Tako je zapisal v pesmi, ki jo pojemo v začetku novega leta, organist in skladatelj Gregor Rihar. Doma je bil iz župnije Polhov Gradec. Glasbeno nadarjenost je podedoval po očetu, samoukem izdelovalcu glasbil. Že pri 13 letih je postal organist v domači župniji, še kot bogoslovec pa je bil že stolni organist in regens chori. Razvil se je v slovitega zborovodjo, mojstra v improviziranju, orgelskega strokovnjaka in svetovalca pri nakupu zvonov. Bil je zelo plemenit duhovnik, rad je imel reveže, katerim je razdal vse, kar je sproti zaslužil. Posebej se je posvečal bolnikom, pri katerih je ostajal tudi vso noč. Zelo je zaupal v Božje usmiljenje in bil goreč spovednik (prim. Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 296).
Človek na poseben način doživlja minevanje časa. Sveti Avguštin je v Izpovedih zapisal: »V nobenem času torej ni bilo, da bi ne bil že nečesa ustvaril, ker si čas sam ustvaril. In nobeni časi niso večni kakor ti, zakaj ti vztrajaš v večni istosti …
Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega časa, če bi ne bilo nič pričujoče« (Izpovedi, MD, Celje 1978, str. 261).
Avguštinovo izkustvo časa nam pomaga razumeti njegovo usodnost, ki jo sleherni med nami še močneje doživlja ob koncu leta in ob začetku novega leta. Že menjava dneva in noči, bitje ure nas opominja, da čas neizprosno mineva. Človek bi pogosto rad odmislil resnico, da je z rojstvom vržen v ocean časa, ki pljuska ob bregove smrti, toda ocean se ne umiri ob njenih bregovih, temveč prekipeva v večno bivanje na novi zemlji in v novih nebesih.
Zavest o minljivosti vsega časnega nas ne sme zapeljati v obup in brezizhodnost. Krščansko gledanje na naše zemeljsko bivanje je zelo stvarno, kakor so stvarne besede apostola Pavla vernikom v Korintu: »Zato ne omagujemo, ampak dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja … Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2 Kor 4,16 in 5,1). Apostol Pavel je vse svoje oznanjevanje gradil na Jezusovem zmagoslavju nad smrtjo. Naša zadnja domovina ni zemlja, ampak nebesa, kjer je Jezus, začetek in večnost našega življenja. V njem živimo, se gibljemo in smo, kot je razlagal modrim Atencem apostol Pavel.
Skladatelj Rihar v pesmi omenja tri darove, ki jih prejemamo od Boga: zdravje, srečo in mir. Koliko je vredno zdravje, navadno ugotovimo šele takrat, ko ga izgubimo in obležimo na bolniški postelji. Kadar nas doleti nesreča, spoznamo, kako nam je bilo lepo v času sreče. Mir pa je vrednota, po kateri hrepenimo v času, ko divjajo lokalne vojne, ki lahko povzročijo novo svetovno vojno, le-ta pa bo apokaliptično uničujoča. Človeštvo danes potrebuje tisti mir, ki so ga oznanjali angeli na betlehemskih poljanah v času Jezusovega rojstva. Odrešujoči mir za človeštvo prihaja od učlovečenega Božjega Sina Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje.
Začetek novega leta zbuja v nas dvojno razpoloženje. Po eni strani daje upanje, da se bodo vsi bližajoči se dogodki srečno končali, po drugi pa nas navdaja s strahom, saj je prihodnost zagrnjena s plaščem negotovosti. Če smo le malo iskreni, vemo, da brez Božje pomoči ne bi zdržali pod težo bremen, ki jih bomo morali sprejeti na ramena v novem letu. Star slovenski pregovor še vedno drži: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!«
Naj bo leto 2024 za vse ljudi dobre volje v našem narodu leto dobrote, ljubezni in miru. Vedno se veselimo življenja, ki je velik Božji dar. V svojem okolju bodimo delavci za mir. Radi pomagajmo ljudem v stiski, nesreči in trpljenju. V drugih ljudeh ne glejmo le napak in slabosti, ampak v vsakem človeku odkrijmo kaj lepega in dobrega. Postanimo graditelji mostov do slehernega človeka. Kristjani bomo premagali peklenske sile v slovenskem narodu samo z dobroto, ljubeznijo, odpuščanjem, molitvijo in pristno vero, ki temelji na Božji besedi.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta ...
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

Neki ameriški kirurg je bil popolnoma predan svojemu delu. Uspešna kariera in izredno dobri uspehi so ga osrečevali. Samo nekaj je bilo narobe v njegovem življenju: njegova žena je bila živčna. Zato jo je napotil k psihiatru.
Nekega dne je psihiater, ki je zdravil njegovo ženo, prišel h kirurgu in mu dejal, da je žena zbolela zato, ker ji ne posveča dovolj pozornosti. »Vsaj enkrat na teden bi jo moral peljati na kakšno zabavo,« mu je svetoval. Mož se je odločil, da bo ženo vsako soboto peljal v kino.
Čez nekaj časa je kirurg doživel srečanje s Kristusom in se spreobrnil. Začel je resno živeti kot kristjan. Do žene je postal pozoren in jo začel poslušati, a tokrat na čisto drugačen način: s srcem. Začutil je, da mora biti do žene bolj pozoren. Ko je razmišljal o pomoči psihiatra, je spoznal, da se s tem, ko je ženo poslal k njemu, ni rešil odgovornosti zanjo. Povedal je: »Ne obiskujeva več kina vsako soboto, ker za to ne čutiva več potrebe, ker se drug drugemu odpreva in si poveva stvari, o katerih nisva niti sanjala, da si jih lahko poveva. To storiva zato,
ker iščeva in želiva odkriti Božje vodstvo v najinem zakonu in družini.«

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes? Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Mr 10,2-9)

Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsak naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, žena pa možu. (1 Kor 7,1-3)

Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešušvuj! Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo celo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. (Mt 5,27-29)

Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje.
In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. (Mt 5,31-32)

Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. (1 Kor 7,13)

Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. (Lk 10,27)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 36
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

očiščeni ostanki starega leta
31 dni ( 5 nedelj, 1 prazničen dan, 1 svetek )
nova posoda
ščepec ponižnosti in boguvdanosti
nekaj dobrih del in kanček prijaznosti
žlička ‘božje masti’
za noževo konico soli božje besede, drobno mlete
zajemalka dobre volje
prgišče nasmehov

Ostanke starega leta postrgamo skupaj in pregledamo. Kljub obilici razočaranj in neuspehov, ki se držijo preteklih dni, le-teh ne smemo kar zavreči. Že res, da so srečni in prijetni dnevi najbolj hranljivi in da nam bodo lepi spomini dajali moč skozi vse leto, a neprijetne izkušnje so prav tako izkušnje in njihov, običajno grenek priokus, je nepogrešljiva začimba za življenje. Vendar je treba preteklost skrbno očistiti. Predvsem pazimo, da do zadnjega koščka odstranimo zagrenjenost in zamere. Kuhanje starih zamer ali celo njihovo pogrevanje vedno slabo in usodno vpliva na naše odnose, dostikrat pa nam neprijetni vonj prismojenih zamer pokvari celó prihajajoče leto.
Vzamemo januar in ga razdelimo na enaintrideset dni. Pri tem pazimo, da ne zamešamo nedelj in delavnikov ter poskrbimo, da nam od delavnih dni zaradi službe in drugih obveznosti ostane sploh kaj uporabnega. Vsak dan posebej začinimo z molitvijo, sveti dan Gospodovega razglašenja, ki smo mu prej seveda dodali še sveti večer s kropljenjem in kajenjem, pa še dodatno obogatimo z obiskom svete maše. Prav tako nedelje, ki so svet in Gospodov dan, brez maše izgubijo vsak okus.
Če, podobno kot česen pod konico noža, stremo napuh in sebičnost, dobimo zanimivo in blagodišečo zmes ponižnosti in vdanosti v božjo voljo, ki jo vtremo v vsak dan posebej. Narahlo povaljamo v dobrih delih in po okusu dodamo še prijaznost.
Za januar vedno vzamemo novo posodo, saj tudi “novega vina ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije” (Mt 9,17), in izberemo lahko kakršnokoli posodje, čeprav nekateri priporočajo lončeno (2 Kor 4, 7)!
Posodo premažemo z ‘božjo mastjo’, se pravi s potrpljenjem in potrpežljivostjo. Glede na količino ostankov starega leta, ki smo jih dodali januarju in na obilico novoletnih obljub, pa pazimo da bo posoda dovolj velika, da nam ne bo prekipelo. Če ste eden tistih, ki misli, da bodo vse besede nove vlade takoj že postale meso, priporočam, da posodo res na debelo premažete s potrpežljivostjo! Posolimo z božjo besedo. Vse skupaj prelijemo še z dobro voljo, posujemo z drobtinami nasmeha ter postavimo za nekaj hipov v peč razbeljene božje ljubezni. Serviramo toplo in uživamo vsak dan posebej!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2012) 01, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Lahko dobro, lahko slabo za nas. Vse moram sprejeti z dobro voljo,saj tako lažje prestajamo tisto slabo, kar nas prej ali slej doleti.
Tako me je v mojih srednjih letih doletela bolezen in zapustiti sem morala varnost doma ter dalj časa ostati v bolnišnici. Sprva, ko je bilo stanje vedno slabše in kritično, se nisem prav dosti zanimala za sotrpinke okoli sebe. Ko pa se mi je začelo izboljševati, sem bolj opazovala dogajanje v naši sobi.
V njej so bile štiri postelje in vse so bile zasedene. Bila sem srečnica, ker sem imela prostor ob oknu in s tem lep pogled z najvišjega nadstropja bolnišnice na južno stran mesta, ki mi je še posebno drag, saj je tam v daljavi, za hribi, moj dom.
Poleg mene je ležala žena znanega, priljubljenega pevca. Bila je hudo bolna, a stanje se je izboljševalo. Ni bilo dneva, da mož ne bi prišel obiskat svojo ženo, večkrat tudi hčerka s fantom. Bili so prijetna, ljubeča družina. Veliko so se sprehajali zunaj, hodili na kavico in veselo klepetali. Vse popoldneve je bila v njihovi družbi.
Zraven nje je imela posteljo starejša gospa, ki je že čakala odpustnico in se veselila vrnitve na svoj dom. Tudi ona je bila deležna velike pozornosti moža in sina.
Pri vratih je ležala gospa mojih let. Bolezen jo je izpila do kosti, nič ni vstajala iz postelje še obračala se ni na ležišču. K njej sta redno, vsak dan, prihajala mož ali najstniška hči. »Sanja, prosim, zmasiraj mi stopala, tako zelo me bolijo in krč me grabi v noge,« je prosila hčerko, ko je prišla k njej na obisk. Na začudenje nas vseh, se je hčerka vrgla v vznožje bolniške postelje, se ulegla na hrbet in rekla: »Mami, drugič, preveč sem utrujena. Dolgo sem čakala na avtobus, ko je prišel, je bil ful poln. Stala sem vso pot od Vrhnike do Ljubljane. Ne morem!«
Mama je nekoliko v zadregi pogledala po nas bolnicah, ali smo slišale ta pogovor. Nikoli več je nisem slišala, da bi jo karkoli prosila, čeprav se je hči velikokrat potrudila in izkoristila počitniško popoldne za obisk hudo bolne mame.
Ko je hčerka odšla, je šla moja soseda do nje in ji nežno zmasirala noge, kar smo po njenem odpustu delale tudi druge.
“Če bi jaz prosila svojo hčerko, bi prišla peš v Ljubljano, da bi mi pomagala,” sem si mislila in se v srcu zahvalila Bogu za njeno zlato srce.
Pozno popoldne, ko se je postelja z odhodom starejše gospe domov spraznila, je prišla nova sotrpinka. Bila je od daleč, z drugega konca Slovenije. Nekoliko starejša od nas treh, ampak gospa v pravem pomenu. Njena obleka, frizura, make up in vse je bilo kakor iz škatlice. Na rokah ji je cingljalo nešteto zlatih zapestnic, skoraj vsak prst je bil okrašen s prstanom, okoli vratu je imela obešenih več debelih zlatih verižic. Iz dragih kovčkov je jemala čudovite spalne srajce, na omarici se je pojavil radio. “Wow, to pa je gospa kot iz filma! Ona bi rabila svoj apartma,” sem pomislila.
Ko se je namestila, nam je začela postavljati razna vprašanja o zdravnikih, sestrah in hišnem redu. V pogovoru je bila čisto običajna ženska – vdova, kot je povedala, s svojo boleznijo in svojimi skrbmi. Kmalu nam je z nasmehom na ustnicah začela omenjati ljubega sina edinca. »Z družino živi v svoji novi hiši čisto blizu bolnišnice, peš bo lahko prišel do mene. Sina in hčerko ima, komaj čakam, da ju bom po dolgem času spet videla.«
Naslednji dan so bili v času obiskov pri nas treh naši domači, le k njej ni bilo nikogar. Zvečer jim je telefonirala, skrbelo jo je, da ni z njimi kaj narobe. »Jutri bo prišel Tjaži, danes ni utegnil,« nam je začela kar sama govoriti. »Na dopust se odpravljajo, na otok v Dalmacijo gredo, pa imajo veliko priprav. Velik, dolg čoln jim da dosti dela, da ga pripravijo za prevoz.«
Tudi naslednji dan ni bilo nikogar k njej. Bila je razočarana, a vendar je gostobesedila, kako zelo so zaposleni, še psa morajo peljati v zavetišče za čas njihove odsotnosti. »Jutri bodo zagotovo prišli, ker v večernih urah že odpotujejo. Pot je dolga in ponoči ni tako vroče.«
Ko sem jo naslednji dan gledala, sem videla eno samo veliko razočaranje in žalost na njenem obrazu. Neprestano je gledala proti vratom in vsakič, ko so se odprla, ji je zasijal nasmeh na obrazu. “Moj Tjaži je prišel!” A vedno je bil nekdo drug. V srce se mi je zasmilila ta uboga, navidez tako bogata žena.
Obiskov je bilo konec, ko ji je pozvonil telefon. »Mami, pridi v avlo. Smo se prišli poslovit, gremo kar naprej, da ne bomo izgubljali časa,« jo je klical njen sin.
Skrivala je pred nami, kako zelo jo boli, ker v treh dneh niti eden iz sinove družine ni utegnil priti k njej, ki je čakala na težke preglede in diagnozo svoje bolezni.
“Uboga mati! Samo tega sina ima, samo zanj živi, on pa si ne more vzeti ene urice časa zanjo.”
Šla je v avlo, četudi ne prav lahko, in se na hitro poslovila, da jim ne bi jemala dragocenega časa ...
“Poglej, vsega ima dovolj, a kaj ji bo vse to, če pa nima ljubezni ter ni deležna sočutja in bližine svojih dragih.”
Takrat sem spoznala, da čeprav imam samo drobno zlato verižico s križcem, ki je darilo mojega moža, in na roki blagoslovljeni poročni prstan, in oboje mi veliko pomeni, imam vendar drug, večji zaklad v svoji družini. Daleč so imeli do bolnišnice, pa so prihajali k meni več tednov, vsak dan. V njihovih očeh se je zrcalila velika skrb zame in solze veselja, ko sem se začela postavljati na noge. “Vse imam in še več, kot si zaslužim. Ne potrebujem verižic, prstanov in druge zlatnine, saj imam najbolj žlahtno zlato v moji družini, v mojih dragih, ki so mi vedno lepšali in lajšali dneve.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 93-94.

Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.