Prebujal se je soparen avgustovski dan. Sonce je že pošiljalo vroče žarke preko gričev v dolino, kjer stoji moj dom, in skozi okno poslalo na tisoče lesketajočih se žarkov, ki so bili lepi, in vedela sem, da bodo ta dan tudi vroči.
Vstala sem. Že zjutraj sem začutila neko čudno utrujenost. Bila sem brez vsake volje, imela pa sem tudi močne bolečine po vsem telesu. Vedela sem, da bo dan dolg in naporen, kot je včasih že bil. Dopoldan je nekako minil, bilo je kolikor toliko vzdržno. Popoldne pa so mi pričeli otekati udje, skratka, počutila sem se kot velik krof, ki je preveč vzhajal in se bo vsak čas razpočil. Noge so mi pomodrele, težko sem dihala, a naenkrat me je zmrazilo, da sem postala mrzla kot led. Hotela sem moliti, kot to vedno počnem, ko pridejo močne bolečine, a tokrat nisem mogla. Misli so bile nekje drugje, zato nisem več poskušala. Mislim, da molitev brez volje in zbranosti ne pomeni dosti.
Ko je mož prišel iz službe in me zagledal, se me je kar ustrašil in je postal čisto bled. Dal mi je tableto proti bolečinam, mi pomagal, da sem legla, me pokril s toplo odejo in sedel k meni. Kmalu sem se malo ogrela, zato sem od utrujenosti in tablete zaspala. V snu sem slišala, da je prišel domov tudi sin in pogovarjala sta se, kaj bosta delala. Jaz sem potem trdno zaspala, zato sta brez skrbi odšla na delo v vinograd.
Spala sem res trdno in tudi sanjala. Bile so to lepe sanje, samo nekako čudne in boleče za mojo dušo, ko sedaj razmišljam o njih.
Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo  belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Bilo je tako lepo, mirno, brez hrupa. Toda ko sem hotela komu podati roko v pozdrav, je nihče ni sprejel. Hodili so mimo mene, kot da sem nevidna. Naenkrat sem v daljavi zaslišala nežen zvok citer in ubrano petje. Nekdo je komaj slišno zaklical: »Babi!« S pogledom sem pričela iskati človeka, ki je to izrekel. Sam en človek na svetu me je tako klical. Bil je to moj pokojni oče. V daljavi se zagledala belo mizo, za katero so sedeli: oče, dva strica, teta in bratranec, ki je igral na nekakšne bele citre. Nobenega od teh ni več na svetu. Poslušala sem njihovo petje in se čudila. Teta ni nikoli pela, tudi jokala ni nikoli. Tokrat so ji iz oči tekle solze sreče in pela je prekrasen sopran. Oba strica sta pela tenor, moj oče pa prvi bas. Bratranec je igral na citre, ki so zvenele kot takrat, ko je bil še med nami. Hotela sem pristopiti k njim, toda nisem mogla premakniti nog. Pričela sem jokati, jih prosila, naj mi pomagajo, pa me nihče ni pogledal. Tako rada bi sedla k njim za mizo, pa nisem mogla. Tedaj me je nekdo poklical: »Janja, nazaj!«
Zbudila sem se vsa objokana, potna in celo telo me je bolelo. Odprla sem oči. Bila je tema, kot da sem v grobnici. Postalo me je strah. Prišla sem iz tako čudovite lepote v trdo temo. Tiho sem poklicala moža, ki bi moral ležati blizu mene. Moj klic je ostal nem. Z roko sem pričela iskati daljinski aparat, da bi prižgala televizor. Ni ga bilo, našla pa sem mobilni telefon. Najprej sem poklicala hčerko, a bila je nedosegljiva. Nato sem poskušala priklicati še sina, tudi on je bil nedosegljiv. Ko sem poklicala moža, je telefon zazvonil nekje v hiši. Bila sem zmedena. Nisem vedela, koliko je ura, kje so vsi domači. Na oknih so bile spuščene vse rolete. Bila sem popolnoma sama in še vedno me je bilo strah. Hvala Bogu, da so vsi kmalu prišli domov.
V meni sedaj ostaja prekrasen občutek, da sem videla nebesa, pa čeprav sem le sanjala. V srcu pa imam močno vero in upanje, da bom nekoč tudi jaz tam - tam, kjer je tako lepo, čudovito mirno in brez bolečin. Vendar svojega poslanstva na tem svetu prav gotovo še nisem izpolnila in bom morala še nekaj časa počakati. Toda z vero, upanjem in neizmerno ljubeznijo in z mnogo potrpežljivosti bom zmogla vse, kar mi je namenil ljubi Bog. Vesela sem in tudi ponosna zaradi svojega trpljenja, z izkušnjami pa na neki način lahko pomagam ljudem, ki so v stiski, in Bog ne daj, da bi jih prizadela kakšna nesreča. p
Janja Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 08, str. 56.

Bila sem priča nekemu dogodku, približno pred petnajstimi leti. Pri nekem vinogradniku smo sadili vinsko trto, bilo nas je več kot petdeset ljudi, med njimi tudi trije mladi pari, za katere smo vedeli, da živijo skupaj neporočeni. Vinogradnik je za vse tri pare kupil prstane in pripeljal duhovnika, ki jih je kar tam, sredi vinograda, cerkveno poročil. Bil je križ na mizi in vse drugo, kar mora biti zraven, samo maše ni bilo, prič pa ogromno. Mene še vedno zanima, če so ti zakoni veljavni. Prosim, če mi lahko odgovorite.
Maja
Z veseljem sem prebral vaše pismo. Ugotavljam, da se po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji dogajajo zanimivi poročni obredi, ki so že na meji veljavnega. Vaš opis dogodka skriva v sebi kopico vprašanj, ki si jih bom kar sam zastavil in skušal nanje odgovoriti.
Papež Frančišek bi se vsekakor strinjal z vinogradnikom, da je treba parom, ki še niso poročeni in živijo kar tako skupaj (‘na koruzi’), pomagati, da uredijo svoj stil življenja. Pomagati pa pomeni, da se jih najprej spodbudi, da premislijo ali si cerkveni zakon zares želijo in če so sploh sposobni, da ga sklenejo. To pomeni, da so samski in brez kakršnegakoli zadržka. Zato, da se bodoči zakonci pravilno poučijo o cerkveni poroki, gredo na predzakonski tečaj, k domačemu župniku ali na organizirane kraje po Sloveniji. Po navodilih slovenskih škofov je predzakonski tečaj za zaročence obvezen. V skrajnem primeru ga lahko spregleda župnik, če ima moralno gotovost, da sta zaročenca drugače dobro pripravljena na zakon. Ker vsega tega iz vašega pisma ni mogoče razbrati, sklepam (v dobri veri), da so bili pari, ki so doživeli tako hitro poroko sredi vinograda, dobro znani duhovniku, da je tako hitro in brez težav pristopil k poročnemu obredu. Recimo, da so bili ti pari znani duhovniku in da je po opravljenem obredu z vsakim parom opravil še pogovor in potem z njimi sestavil še ženitveni zapisnik. Samo v tem primeru, bi se vse tri poroke lahko izšle kot veljavni obred. Drugače pa bi se lahko šele ob sestavljanju ženitvenega zapisnika odkrilo, da ti mladi ljudje sploh niso bili sposobni za zakonsko zvezo in da se taka poroka sploh ne bi smela zgoditi. To bi bila velika sramota za duhovnika, če bi se kasneje odkrile pomanjkljivosti (npr. zakonski zadržki), in bi to pomenilo, da so bile poroke neveljavne. Zato velja pravilo, da se ženitveni zapisnik vedno sestavi pred poroko, da lahko duhovnik v miru zbere vse potrebne dokumente, da se potrdi svobodni stan zaročencev. Vaš primer skušam razlagati čim bolj dobronamerno. Upam si celo trditi, da so naši duhovniki o tem dobro poučeni in da si brez velike gotovosti ne bi upali kar tako skočiti v vinograd in prisostvovati poroki ljudem, ki jih prvič vidijo.
V pismu ste omenili, da je bilo ob tej priložnosti v vinogradu veliko ljudi. Torej poročnih prič res ni manjkalo. Za veljavno sklenitev cerkvene poroke sta nujno potrebni vsaj dve priči, da lahko potrdita resničnost dogodka. Upam, da so vse tiste priče slišale, kako so pari posamično izrekli zakonsko privolitev. Privolitev je namreč tista, ki naredi zakon. Recimo, da so bile privolitve v vsakem primeru pravilno izrečene in da so bili nekateri izmed tam navzočih povabljeni, da kasneje to potrdijo tudi s svojim podpisom. Podpisati so morali ženitveni zapisnik, ki se je verjetno izpolnil po poroki.
V vašem pismu je najbolj nenavadno to, da se je poroka zgodila kar sredi vinograda. Običajno se poroke opravijo v domači župnijski cerkvi ali v drugi cerkvi ali kapeli. Da se poroka lahko opravi na drugem primernem kraju (npr. v vinogradu), lahko dovoli samo krajevni škof. Tukaj sem pa res v veliki dilemi, če je ta duhovnik pridobil potrebno dovoljenje. Če ga ni pridobil, so bile poroke nedopustne. V Sloveniji imamo namreč preveč lepih cerkva, ki jih za sklepanje poroke ni mogoče kar tako zamenjati za vinograd.
Skratka, upam, da so bile omenjene poroke sklenjene veljavno. Si pa želim, da bi v bodoče taki ‘goreči vinogradniki’ z duhovniki vred ljudi sproti poučili, da obreda ne opravljajo kar ‘ad hoc’, ampak so se za to vsi dobro pripravili.
Stanislav Slatinek

Ognjišče (2016) 08, str. 48

V svojih razmišljanjih o gorah se zelo rad
dotikam tudi duhovnosti. Na samotnih planinskih poteh je pač človek bolj v stiku s seboj, bolje se zaveda samega sebe, ne preganjajo ga najrazličnejše vsakodnevne obveznosti, vsaj začasno nekoliko odloži skrbi in v večji polnosti zaživi, zadiha tudi kot duhovno bitje. Iz pogovorov z različnimi planinskimi prijatelji vem, da to velja tudi za ljudi, ki se sicer sami nimajo za verne, ki v vsakdanjem življenju duhovnosti ne namenjajo pozornosti. V gorah se človek preprosto bolje začne zavedati sebe in sveta okrog sebe. Že ob veličastvu in mogočnosti gora se začne zavedati svoje majhnosti in minljivosti in tu je že na območju duhovnosti!
Za kristjana pa je duhovnost vendar še veliko več. Je predvsem zavedanje in občutenje Božje bližine, je zavedanje in doživljanje svoje povezanosti z Bogom. Gore vse to le krepijo, utrjujejo in približujejo človeku, ki se v gorah za to in takšno duhovnost odpre. Toda gore vendar ne morejo nadomestiti tiste krščanske duhovnosti, ki jo kristjani doživljamo po daritvi svete maše. Če se to dvoje, planinska tura in mašna daritev, združi, potem pač doživimo čisto posebno duhovno bogastvo!
Kar veliko takih trenutkov sem doživel v gorah. Prav zaradi tega s takim veseljem vztrajam pri romanjih k Mariji Snežni na Kredarico vsako leto ob  velikem šmarnu. Lepšega praznovanja tega največjega Marijinega praznika si pač ne znam predstavljati! Eno mojih najlepših takšnih duhovnih doživetij
je tudi povezano s Triglavom. Pred letom 1990 je bilo; mislim, da kako leto pred našo osamosvojitvijo, ko na Kredarici še ni bilo kapelice. V tistih časih smo Primorci na Triglav najraje hodili iz primorske strani, iz Trente, natančneje iz doline Zadnjice. Tudi tisto leto je bilo tako. Takrat se je še lahko zgodilo, da smo imeli srečo, in da ni bilo treba prehoditi cele doline, da smo se z avtom peljali kolikor daleč se je dalo. Od doma smo šli kot običajno takoj po malo bolj zgodnjem kosilu, dve uri in pol smo rabili za pot do parkirišča v Zadnjici in nato pot navzgor.
Ker smo se lahko zapeljali v dolino, smo prihranili skoraj uro hoje, tako da se nam nikamor ni mudilo. Dobre tri ure hoje nas je čakalo do Tržaške koče na Doliču. Do tja smo nameravali priti, nato pa naslednji dan navsezgodaj na pot proti vrhu in nazaj v dolino. To je bila takrat nekako ‘običajna’ primorska triglavska tura. Lepa, udobna steza se vzpenja v zložnih serpentinah najprej proti severovzhodu, do razcepa na višini okrog 1500 m. Tu se naravnost nadaljuje planinska pot na sedlo Luknja, na katerem je pomembno križišče poti – čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, v dolino Vrata, ali po Bambergovi zelo zahtevni poti na Triglav. Naša pot pa se tu odcepi na desno, proti jugu, in nas po dobri poldrugi uri hoje pripelje na Dolič, ozko sedlo
med Šmarjetno Glavo in Kanjavcem. Kočo so tam postavili že italijanski planinci leta 1930. Po drugi svetovni vojni je bila obnovljena, leta 1951 pa jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili nekoliko višje, na varnejšem kraju in jo večkrat obnavljali ter širili.
Leta 2009 pa je tudi to kočo močno poškodoval velik snežni plaz in jo še vedno počasi obnavljajo. V tistih letih je bila to kar lepo, sodobno urejena koča in smo radi prenočili v njej. Vzpon do Doliča je bil lep, kar zgodaj smo bili na cilju in imeli smo dovolj časa za razgled po okolici in počitek. Posebej lepo je posedeti ob mizah na severni strani koče. Od tu se ponuja res veličasten pogled: globoko spodaj Trenta in Zadnjica, nad njima se pnejo Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor, pa že bližje nam Pihavec in Bovški Gamsovec. Tu smo sedeli, in se razgledovali in pomenkovali. Ob lepem vremenu je bilo vse polno planincev, tako da smo bili kar močno pozorni na to, da si še pravočasno zagotovimo prenočišče v koči. Čez čas smo zaznali med planinci neko zbiranje, kot bi se pripravljali na pot. Le čudno se nam je zdelo, da bi se sedaj odpravljali kamorkoli, saj se je sonce počasi že spuščalo proti zatonu. Kmalu pa se je pokazal pravi namen zbiranja. V gručo je stopil mlajši moški, za katerega se je kasneje izkazalo, da je duhovnik, in vabil k maši. Pa ni vabil le svojih, kar pogumno je povzdignil glas in povedal, da bo maša nekje v bližini koče, in da je lepo vabljen vsak, ki se je želi udeležiti. Malo smo se spogledali in smo bili takoj soglasni, da se jim pridružimo. Po govorici so bili Dolenjci – a mi je še danes žal, da jih sploh nisem vprašal, od kod so. Počasi so se začeli odpravljati v smeri proti Kanjavcu. Malo čudno smo gledali, saj je v tej smeri le strmo ostenje Kanjavca, po katerem je speljana lepa, a zahtevna steza na Kanjavec.
Malo smo se povzpeli po tej stezi, potem pa je vodnik iz steze zavil med skalami na desno in že smo se znašli na nekaki polici, posejani z manjšimi skalami, ravno dovolj prostrani, da smo se vsi udobno namestili na te skale. Spredaj je bila kar lepa, skoraj ravna skala, ravno pravšnja za oltar.
Očitno je vodnik vedel za ta skriti kotiček, jaz nisem vedel zanj. Počasi, brez sleherne nestrpnosti, je vodnik, ki se je izkazal za duhovnika, pripravil vse potrebno za mašo. Razlegla se je pesem – ljudska, preprosta, a zares iz srca zapeta, in maša je začela. Duhovnik nas je nagovoril s kratko pridigo, od katere so mi še najbolj ostale v spominu njegove besede, da darujemo to sveto mašo v najlepši katedrali na svetu. Pogled mi je zaplaval okrog. Res, človek ne more ustvariti takšne lepote.
Obiskal sem že kar nekaj zelo znanih in češčenih cerkva vsepovsod. Mnoge med njimi veljajo tudi za kulturnozgodovinske spomenike najvišjega reda.
Mnoge so prave arhitekturne mojstrovine, s freskami so jih poslikali največji umetniki … Vendar pa ne morejo tako močnopribližati človeku Boga, kot ga ta čudovita narava. Saj so vse to res umetnine, velike stvaritve. Toda so in ostajajo le človeške stvaritve. Lahko jih občudujemo, lahko nam pripovedujejo lepe in pomembne zgodbe, lahko nam z njimi umetnik sam sporoča zelo lepe, velike misli … Kljub vsemu pa: so in ostajajo človeško delo. In vedno, kadar v kaki cerkvi občudujemo freske tega ali onega velikega slikarja, se tudi sprašujem: koga smo prišli častit, slikarja, ali Boga, ki mu je dal talent za slikanje? V tej prečudoviti katedrali pa občudujemo samo Božje delo, čisto in neposredno.
Tako globokega doživljanja kot ta maša med stenami Kanjavca mi ni približala doslej še nobena. Morda bi se lahko do neke mere primerjalo s tem doživetjem le doživetje maše v Komposteli, po prehojenem Caminu. Vendar tam, vsaj pri tisti prvi maši po prihodu na cilj, sploh nisem videl vse mogočnosti te znamenite katedrale, bila je le neka neizmerna hvaležnost, da mi je bila dana ta milost. Tu, v osrčju Kanjavca, pa sem se pri tej maši v resnici čutil tesno povezan z Bogom. Ne pretiravam, če zapišem, da je prav ta maša pomemben mejnik v moji duhovni rasti; ali, bolje povedano, v  mojem lezenju iz duhovnega blata ven!
Vsakemu privoščim takšno doživetje! Ko boste hodili v gore, pomislite tudi na krščansko duhovnost. Že res, da je vsaka lepa in pristno doživeta gorska tura sama na sebi tudi neke vrste duhovno doživetje. Vendar pa: če je to doživetje okronano še z mašo v osrčju gora, to ni več zgolj doživetje, je veliko več!
Posebej priporočam staršem, da mislijo tudi na to, ko vodijo otroke v gore. Ne divjajte po planinskih poteh, ne tekmujte in ne postavljajte rekordov. Vzemite si čas za občudovanje lepot, vzemite si čas, da v teh lepotah občudujete veličino Stvarnika, ki nam je vse to dal …
Ob načrtovanju planinskih tur pa pomislite tudi na možnosti, da v gorah nekje doživite tudi mašo. Vem, da vsaka maša v gorah ni tako globoko doživetje, kot tista, ki sem jo sam doživel pod Kanjavcem. Doživel sem tudi že drugačne maše v gorah, tudi take, ko me je zeblo, pa tudi take, ko so se mi od utrujenosti zapirale oči, in sem le s težavo dočakal konec … vendar tudi te in takšne maše v gorah imajo svoj poseben čar!

 ŽORŽ, Bogdan. (ot do Boga - preko gora), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan.

ZAVETNIK
Sv. Maksimilijan Kolbe je zavetnik narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.

več o sv. Maksimilijanu Kolbeju v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 95-96.

njegova misel:

• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, verska srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k Božji Materi.

• “Mučencu iz ljubezni” sta pri nas posvečeni dve podr. cerkvi: v Žvirčah (Hinje – LJ) - levo in na Janževskem Vrhu (Ribnica na Pohorju – MB) – skupaj z Marijo Vnebovzeto.

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Nekoč so oslu naložili na hrbet štiri težke vreče soli. Uboga žival je sopihala pod pretežkim tovorom. Kakor da to ni bilo dovolj, je moral prebroditi reko. Po nekaj metrih mu je spodrsnilo in padel je v vodo. Pravi blagoslov! Sol se je začela topiti in ko je sivec prišel iz vode, se mu je zdelo, da leti.
»No,« si je dejal, »končno sem se naučil, kako se znebiš bremena: dovolj se je potopiti v vodo in teža izgine.«
Kasneje je gospodar naložil oslu breme posušenih gob. Živali se ni ljubilo več delati in spomnila se je, kako se rešiš bremena. Pohitela je k vodi in se potopila.
Jezni gospodar je začel osla pretepati.
Sivec je vstal in spet hodil po stezi. Toda tokrat je čutil, da je breme dvakrat težje kot prej.
»Prav ti bodi!« mu je razložil gospodar. »Osel si in osel boš ostal. Zato tudi ne veš, da se sol v vodi raztopi, goba pa napoji!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Radegunda Turinška je bila kraljevega rodu, prisiljena v zakon s krutim frankovskim kraljem in dvajset let je trpela ob možu, ki je opustošil njeno domovino. Končno ji je uspelo pobegniti, zatekla se je v cerkev in izprosila blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Poslej je živela za Boga in reveže, posebno gobavce.

ZAVETNICA: Sv. Radegunda Turinška je zavetnica lončarjev In tkalcev; priprošnjica proti otroški vročici, proti ranam na želodcu in proti vodnim nevarnostim.

več o sv. Radegundi v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 94.

 Na Slovenskem imamo šest Radegundinih podr. cerkva in eno sožupnijsko. V LJ škofiji stojijo tri p. c.: na Bregu -2 (Breznica), na Strmi Njivi -4 (Kolovrat) in v Srednji vasi -3 (Šenčur). – Dve njeni cerkvi sta v MB škofiji: sožupnijska v Starem trgu pri Sl. Gradcu -1 in p. c. pri sv. Lovrencu na Pohorju - 5. – V CE škofiji stojita njeni p. c. v Kapli -6 (Sv. Jurij/Taboru) in v Radegundi -7 (Šmihel nad Mozirjem).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Melona je mojstrovina narave. Sladka je in je prijetnega okusa. Mnogi jo radi jedo in uživajo. Melona je ponižna. Ne raste na visokih drevesih, ampak na tleh. Na tržnicah jo med številnim drugim sadjem zlagajo na kupe in melone se ne pritožujejo.
Melona pride na mize najrazličnejših ljudi: bogatih in revnih, mladih in starih.
Melono si radi delimo. Navadno jo jemo skupaj z drugimi, v družini, s prijatelji …

Če bi melonine dobre lastnosti imeli ljudje, bi bili veliko bolj veseli, mirni in prijateljski med seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 64.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Obstajata dve vrsti revežev: tisti, ki imajo čas, pa nimajo denarja, in drugi, ki imajo denar, ampak nimajo časa.
Še ne tako zelo dolgo nazaj je tisti, ki je želel iti na drug konec vasi ali v mesto, moral iti peš. Kasneje se je človek domislil konjske vprege, kolesa, vlaka in avtomobila. Popotniki so se preselili na ladje in letala. Včasih so za komunikacijo uporabljali pisma ali pa so morali iti na drug konec mesta, da so nekomu nekaj sporočili. Ker smo imeli sorodnike v Avstraliji, se spomnim, da je pismo tja potovalo nekaj mesecev in da je bil telefonski pogovor žafransko drag. Sedaj prijatelja Aleša v Sydney pokličem kadarkoli – in to celo brezplačno. Pametni telefoni pravzaprav predstavljajo nekakšno industrijsko revolucijo v več ozirih. Včasih so gospodinje perilo prale na roke, enako tudi posodo. Potem je človeštvo izumilo pralne in pomivalne stroje. Včasih so knjige in doktorske disertacije pisali na roko, potem smo izumili pisalne stroje. Sedaj imamo vsemogočne računalnike, na katerih je pisanje in urejanje besedila v primerjavi z nekdanjim urejanjem besedila podobno kot potovati z letalom ali iti peš. Koliko je samo pisarniških in drugih administrativnih programov, ki nepredstavljivo olajšajo delo! In še in še bi lahko naštevali izume, ki jih je ustvaril človeški um – vse z enim samim namenom: privarčevati čim več časa in energije. Predvsem časa. Z vsemi temi napravami, stroji in pripomočki smo ga privarčevali res ogromno. Se pa na tem mestu samo od sebe postavlja ključno vprašanje: Kje je ves ta privarčevani čas??? Res zanimiv paradoks, da se ob vsej mogoči tehnologiji, ki jo je človeštvo ustvarilo, da bi nam bilo lažje in bi imeli več časa, dogaja ravno nasprotno – zdi se, da ga imamo vedno manj. Še za kavo se velikokrat težko dogovorimo.
Na šolah za starše ali pri individualnih srečanjih starši velikokrat potarnajo, da nimajo časa, da je časa vedno manj, da ga nimajo dovolj za otroke, za partnerja, da nimajo časa za branje, za izlet v naravo, za gledališče, za skupno preživljanje prostega časa ipd. Da je nekoč bilo veliko več časa ter da so se lahko veliko več družili s sosedi in sorodniki. Do neke mere to gotovo drži, saj so delovniki precej drugačni, kot so bili nekaj desetletij nazaj. Po drugi strani pa se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri smo v resnici žrtve tega pomanjkanja časa oz. kaj nam krade čas.
Žal obseg tega kratkega razmišljanja onemogoča, da bi osvetlili vse vidike, pa izpostavimo najpomembnejše: Velika modrost je zavedanje, da je edino, kar človek resnično poseduje, čas, ki mu je dan na voljo. Bistveno vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Kako in za kaj bom ta čas porabil? Star pregovor pravi: Čas teče in nič ne reče. Bolj kot je človek moder, bolj ko zori in nabira leta, globlje se tega zaveda. Življenje nam je dano, podarjeno, na nas pa je, kaj bomo iz njega naredili, za kaj ga bomo porabili, kakšna sled bo ostala za nami. Življenje mineva, čas teče in človek nima prav nobene moči, da bi to spremenil, da bi čas ustavil. Edino, kar je v naši moči, je to (in to je veliko), da svoj čas porabimo čim bolj smiselno, čim bolj modro, da ga napolnimo z lepimi, dobrimi in resničnimi vsebinami.
Glede na način življenja, ki ga živimo v današnji družbi, je še toliko pomembneje temeljito premisliti, kako bomo čim bolj kakovostno preživeli čas. Zato staršem in družinam vedno svetujem, naj na dopust gredo sami, in ne z več pari oz. družinami skupaj. Ključno je, da je dinamika odnosa, ko sta mož in žena sama, kakovostno nekaj povsem drugega kot v družbi, druženju in nenehnem dogajanju. Za odnos, za čutenje, za zbližanje je potreben čas in je potrebno tudi nekaj tišine in miru, ki ga med letom in delovniki težko najdemo oz. si ga preredko vzamemo in privoščimo. Dopusti, vikendi, prazniki so najbolj privilegiran čas za partnerja, za otroke, za odnose in za najdražje. Zdi se, da je sodobni človek v nenehnem beganju iz ene trgovine v drugo, od ene tašče k drugi, z enega obiska na drugega, z enega piknika na naslednjega, ves čas mora biti vklopljena televizija, da sploh ne omenjamo nenehne intravenozne priključenosti na telefon. Živimo skupaj, a velikokrat drug mimo drugega. Globoko sem prepričan, in to vedno bolj, da so največji tatovi naših odnosov in našega časa prav zasloni. Čeprav so odnosi nekaj najdragocenejšega v naših življenjih, si za pristne in odkrite odnose gotovo vzamemo premalo časa. Slovenski jezik, ki je resnično čudovit, to zelo nazorno zaobjame v besedi sreča, ki v glagolniški obliki pomeni srečanje, srečevanje. Sreča je v srečanju. Naj bo v letošnjem dopustnem času te sreče, ki se plemeniti v odnosih z najbližjimi, čim več.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 11.