“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja - Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Ta ljubeznivi svetnik se je rodil 21. avgusta 1567 v Savoji. Njegov oče je bil iz rodu, ki je imel svoj dom na gradu Sales, po njem je postal (latinsko) Salesius, po naše Saleški. Bil je prvi otrok v družini, za njim jih je prišlo še deset. Bil je izredno nadarjen otrok in oče je želel, da postane ugleden pravnik in državnik, zato mu je omogočil študij na najboljših šolah v Franciji in Italiji. Izbral mu je tudi nevesto po svojem okusu. Ko je kot diplomirani pravnik prišel iz Padove domov, je očetu dal vedeti, da se hoče posvetiti službi Cerkve - “osvajanju duš za Boga”. Leta 1593 je bil posvečen v duhovnika in kmalu je zaslovel kot odličen pridigar in zaradi svoje modrosti zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.
Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve  tiste vernike svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Med nje sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludvik. Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki, na katerih so bile na kratko zapisane osnovne resnice katoliške vere. Po njegovi zaslugi se je v katoliško Cerkev vrnilo nad 70.000 ljudi. Frančišek je postal najprej pomočnik ženevskega škofa, po njegovi smrti pa njegov naslednik. Kot škof je postal “vsem vse”: nikomur ni odrekel osebnega pogovora, obiskal je vse dele svoje škofije, ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk, posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Pri vsem tem je veliko pisal. Njegovo življenje se je izteklo 28. decembra 1622; njegov god pa obhajamo 24. januarja, ko so ga slovesno pokopali v Annecyju. Zaradi njegove uspešne pisateljske dejavnosti ga je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa. Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino. (sv. Frančišek Saleški)

ČUK, Silvester. sv. Frančišek Saleški (1567-1622) - učitelj zdrave pobožnosti. (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 11, str 84.

Zgodba

Papiga grdo govori
Nekega bogataša je papiga, ki je govorila, tako očarala, da jo je kupil. Toda takoj, ko jo je prinesel domov, je ogorčen spoznal, da so papigo naučili predvsem grdih besed.
Novi lastnik ni hotel, da bi papiga ponavljala take besede. Zato je skoval zvit načrt. Vedno, ko je papiga lepo govorila, ji je mož dajal dobra semena in vedno, ko pa je začela grdo govoriti, jo je vedno rahlo stresel električni tok, ki ga je možakar napeljal v kletko in ga ob grdem govorjenju vedno vklopil.
V kratkem času se je papiga naučila brzdati svoj jezik.

Misel

Jezik je način sporazumevanja med ljudmi v pisni ali ustni obliki. Je velik Božji dar. Pravzaprav zelo velik Božji dar, po katerem se razlikujemo od živali.
Na žalost pa ga nekateri ljudje zlorabljajo z grdim govorjenjem. Poznamo več vrst takega govorjenja. Zaklinjanje – prisegati na nekaj svetega. Zloraba Božjega imena - po nepotrebnem izgovarjanje imen Boga, Jezusa Kristusa, Device Marije in svetnikov. Bogokletje (sramotenje Boga), ko »zoper Boga izrečemo besede sovraštva, očitanja, izzivanja, da o Bogu rečemo kaj zlega, da v našem govorjenju manjka spoštljivosti do njega, da zlorabimo Božje ime« (KKC 2148). Kletvice, v katere je vpleteno Božje ime, so znamenje pomanjkanja spoštljivosti do Božjega imena. Prav tako ne smemo prekleti človeka, da bi mu z (grdimi) besedami želeli nekaj slabega.
Naše govorjenje pa je lahko tudi umazano, nespodobno, pokvarjeno, prostaško...

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo pomislili, preden spregovorimo
in ne bomo grdo govorili.
Podeli nam pravo modrost,
da bomo vedeli,
kdaj je prav, da spregovorimo
in da tako spregovorimo,
kot je tebi všeč.
Sicer naj bomo tiho.
Odpusti nam,
če smo kdaj uporabljali besede,
ki ne bi smele priti na naše ustnice.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da jih ne bomo več uporabljali.

Iskra

Beseda je lahko most, ki povezuje;
ključ, ki odpre; balzam, ki blaži...
Beseda pa je lahko tudi zid, ki ločuje;
ključ, ki zaklepa; kis, ki razjeda...

Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust,
premišljevanje mojega srca pred tvojim obličjem,
Gospod, moja skala, moj rešitelj. (Ps 19,15)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Božični prazniki nam približajo učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je prijokal na svet v sveti božični noči, ko ga je Marija povila v plenice in položila v jasli. Usmiljeni Bog se nam je v svoji ljubezni najbolj približal v Jezusu, ko je prevzel naše človeško telo in nam je bil v vsem enak, le greha ni bilo v njem.
Apostol Janez je v veličastnem uvodu v evangelij odkril bistvo Božje ljubezni, ko je zapisal: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin.« (Jn 1,14).
Ob jaslicah vsako leto najbolj neposredno doživljamo to veliko resnico Jezusovega učlovečenja. Ob pogledu na Sveto Družino v betlehemskem hlevčku se usmiljenemu Bogu lahko zahvaljujemo za največji dar njegove ljubezni, za Besedo, ki je meso postala. Sedaj njegovo bližino najmočneje doživljamo pri vsaki sveti maši, ko ga lahko prejmemo v kruhu življenja.
Kako bistroumno je v pesmi Slovenski strop že leta 1915 podal skrivnost božiča belokranjski pesniški genij Oton Župančič:
Slovenski strop izhaja iz kota,
od jaslic, od Betlehema,
od rojstva božjega,
od božiča…

Da je meni izslikati slovensko sobo,
da mi je razdeliti slovenski strop
po umetnosti in po narodni volji:
naši sobi središče je kot,
naš strop izvira iz kota,
naše leto iz božiča,
naša družina iz Svete Družine,
naša misel iz Svetega Duha -
tako je hotel naš narod.
Župančič v tej pesmi odkritosrčno prizna, da je življenje našega naroda vseskozi povezano s krščansko vero, ki je navdihovala Slovence od zibeli do groba.
Vsi, ki prihajamo iz zdravih krščanskih družin, se spominjamo Bogkovega kota, kjer smo se radi zbirali vsak dan za zajtrk, kosilo in večerjo. Vse leto je v tem kotu visel Jezus na križu. Pod njim je bila polica, ki jo je obdajal lepo okrašen prt, na njej pa so bile rože.
Za božič smo križ odmaknili, saj smo v tem kotu postavili jaslice. Kmečka hiša se je spremenila v betlehemsko poljano s hlevčkom, kamor smo namestili Sveto Družino, volička in oslička. Ostali del Bogkovega kota je zavzemala pastirska poljana s pastirji, ovcami in drugimi živalmi. Če je bilo dovolj prostora, smo speljali še potoček z mostički, dodali kozolec, mlin ter zgradili še kakšno votlino za ovce in pastirje …
Belokranjski slavček, mojster slovenske besede, je z velikim darom za opazovanje in občudovanje odkrival v pesmi ljudsko in krščansko izročilo o božični skrivnosti.
Krščanska hiša v osrednji dnevni sobi je bila usmerjena v Bogkov kot. Celoten strop, ki je bil nekdaj ročno tesarsko delo, je izhajal iz kota. Vse cerkveno leto od adventa, božiča, velike noči, binkošti do naslednjega adventa je prihajalo od rojstva Božjega v skrivnostni sveti noči. Pristno družinsko življenje je izviralo iz preprostosti in življenjske radosti Svete Družine. Bog daj, da bi se Slovenci in Slovenke še vedno uresničevali v prvotni podobi družine, ki je bila zasnovana že v raju. Prvi človek Adam se je vzradostil šele, ko mu je Bog podaril ženo Evo, in je od veselja vzklikal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Naš pesnik sklepa pesem z mislijo na Svetega Duha, ki je izvir večnega življenja. Ob vznožju očanca Triglava bo slovenski narod ostal, če se bo držal duhovnega sporočila Župančičeve pesmi, ki temelji na bogati duhovni zgodovini našega naroda. Življenje je silnejše od smrti. To nam vedno znova razodevajo jaslice, ki so živi evangelij človeštva!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 84.

Slavni kitarist in pevec John Lee Hooker ni znal niti pisati niti brati. Ni napisal nobenega pisma in ni prebral nobene knjige. Bil pa je poln tega, kar je doživljal iz dneva v dan. V visoki starosti nad osemdeset let je izjavil, da je zanj vsak dan kakor nova pesem. O tem je pel in vsi so ga razumeli.

Tudi za nas naj bo vsak dan nova pesem. Prisluhnimo melodiji dneva, ritmu ur in enakomernemu utripu svojega srca. Življenje je namreč enkratna čudovita simfonija.

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 1 (2023), 34.

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah – na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …
Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno od nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.
Gledam stopinje in te počasi izginjajo; črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …
Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2020), 73.

Zanima me, kdaj je bila zaroka Marije in Jožefa in kako se je to zgodilo. Kje v Svetem pismu lahko beremo o tem? Ali je zaroki sledila njuna poroka in kdaj? (Katarina)

Evangelist Matej v svojem poročilu o Jezusovem rojstvu piše: »Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča«. O zvestobi svoje zaročenke Jožef ni dvomil, a ni vedel, kaj naj stori. Rešitev mu je narekoval angel v spanju: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha«. Ko se je prebudil, je vzel svojo ženo k sebi. Ko evangelist Luka poroča o angelovem oznanilu Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, pove, da je bila “zaročena z možem, ki mu je bilo ime Jožef” (Lk 1,27). Zaroka je bila v judovstvu javnopravno dejanje: izvršili so jo tako, da je bila očetu neveste izplačana odkupnina za nevesto. Ta je bila z zaroko pravno veljavno zavezana ženinu. Pri Judih sta zaročenca po sklenjeni zaroki živela vsak na svojem domu. Približno eno leto po zaroki je zaročenec pripeljal zaročenko na svoj dom (jo vzel k sebi) in takrat so obhajali poroko. Opisana je v Jezusovi priliki o desetih devicah/družicah (Mt 25,1-13).

V bogoslužnem koledarju je spomin zaroke Device Marije s sv. Jožefom 23. januarja. Posebno živ je v krajih, ki so jih duhovno vodili frančiškani.
Na slovenskih tleh imamo tudi dve podružnični cerkvi, ki sta posvečeni Marijini in Jožefovi zaroki: na kamniških Žalah (žup. Kamnik) in v Rakitniku (žup. Matenja vas).

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 28.

Zaroka je bila v Stari zavezi in v judovstvu javno pravno dejanje, ki naj bi pripeljalo do poroke. Tudi zaroke Device Marije s sv. Jožefom se pri nas spominjamo v bogoslužnem koledarju.

Spominu Zaroke Marije in Jožefa sta posvečeni dve p. c.: na kamniških Žalah (Kamnik – LJ - zgoraj), in v Rakitniku (Matenja vas – KP - desno).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Anita je imela zelo zaposlenega očeta. Bil je odličen računalniški strokovnjak in zaslužil je veliko denarja, imel pa je malo časa za svojo družino. Anita je vseeno vsak večer vztrajala, da ji oče pred spanjem prebere pravljico. To se je dogajalo vse dotlej, ko ji je mama kupila predvajalnik za CD-je ter veliko zgoščenk s pravljicami. Ko je dekletce prosilo za pravljico, so ji starši rekli, naj pritisne na gumb predvajalnika in slišala jo bo. To je trajalo le nekaj dni, ker se je uprla in ni hotela več poslušati pravljic s predvajalnika.
»Zakaj pa ne,« je vprašal oče, »saj na predvajalniku berejo zgodbe še lepše kot jaz?«
»To je že res,« je odgovorila deklica, »toda jaz ne morem sedeti v predvajalnikovem naročju.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.