Blag veter je zapihal v veje mlade lipe in odnašal s seboj dišeči vonj njenega cvetja. V krošnji je šumelo in slišalo se je brenčanje čebel.

Bila je nedelja, ko sta si Ana in Peter v njeni senci razgrnila odejo in srkala doma pripravljeno limonado z ledom. Senca ni bila še prav velika,saj sta lipo zasadila tisti dan, ko so postavljali temelje za novo hišo, sedaj pa živita v njej dobra dva meseca.

To je bila prva nedelja, ko nista imela obiskov – sorodniki in prijatelji so radi prihajali v njun novi dom. Prav je tako, saj pregovor pravi, da je vrednost hiše v tem, koliko prijateljev jo obišče, in ne v tem, koliko bogastva je v njej.

Mir, ki je zavel tisti dan, bi ju lahko zelo osrečil. Pogovarjala bi se ali pa samo brez besed zrla v sinje nebo. Ana je bila sicer bolj tihe narave, zato pa je bil Peter vedno pripravljen za pogovor. A tokrat kar ni našel prave besede, da bi spregovoril.

Zbiral je pogum, da izpove resnico, ki ga gloda od tistega dne, ko je Ano prvič videl na vlaku in kjer se je začela plesti njuna vez. Začutil je, da je Ana prav takšna ženska, kakršno si je želel: prijazna, previdna z besedami in polna vere vase. V prsih je čutil, kako ga tišči, in v grlu je imel tako velik cmok, da se besede ostale neizgovorjene.

Pogledal je Ano, ki je naslonila glavo na njegovo ramo, kako mirna je in vsa predana opazovanju čudovite, od sonca obsijane narave. Bilo ga je strah, da ne bi začutila, kako mu razbija srce. Pogledal je proti nebu in iz srca mu je privrela tiha prošnja: »Gospod, reši me moje tesnobe! Daj mi moč, da ji odkrijem svojo bolečino.«

In zdelo se mu je, da je njegova prošnja uslišana. Srce se je odprlo in ust so mu prišle besede, ki jih že neštetokrat oblikoval v mislih, a so ostale v njem. Vsako besedo je tehtal in tehtal, ali bo taka, da je ne bi preveč prizadel. Čutil je, da mora biti do nje iskren in ji povedati resnico, ki bo osvobodila oba.

»Draga Ana, dobro vem, kako zelo si želiš imeti otroka. Tolikokrat si me že vprašala, kdaj bo pravi čas, da se odločiva zanj, pa sem ti vedno odgovarjal, da še ni prišel pravi čas. Priznati ti moram, da pri tem nisem mislil na čas, temveč me je bilo sram in strah povedati resnico ... Nikoli ne bom mogel postati oče. V otroštvu sem prebolel bolezen, ki je pustila te posledice ...«

Ob njegovi izpovedi je Ani krvavelo srce, vendar se je trudila ostati mirna. »Marija, pomagaj mi sprejeti božjo voljo po tvojem zgledu,« je molče prosila.

»Ana, oprosti, da ti tega nisem povedal že prej. Priznam, bil sem sebičen, mislil sem le nase,« je iskreno priznal Peter. »Toda tako zelo te ljubim in pomeniš mi vse, zato se ti nisem upal povedati resnice, da me ne bi zapustila ...«

Ana ni mogla spregovoriti, govorile so njene solze. Oklepala se je Petra in mu ihtela na rami. Peter je pri vsej bolečini čutil olajšanje, da se je končno rešil bremena, ki ga je tako dolgo tlačilo in pritiskalo k tlom.

Dolgo časa sta molčala. Potem pa je Ana dvignila glavo, ga pogledala v oči in dejala: »Imava drug drugega, Peter. Zaupajva v Boga. Pustiva, da čas naredi svoje – tudi čudeži se godijo, le verjeti je treba. Morda je čudež že to, da sva se spoznala in da sva danes eno. Ostaniva povezana v božji ljubezni in bova močna.«

Tako močno sta se objela, da sta komaj dihala. Peter je s poljubi posušil Anina solzna lica. Pri srcu mu je bilo lažje: Ana ve resnico in v moči ljubezni jo bosta lahko nosila ... Ljubezen dela čudeže. Morda se res lahko zgodi.

Irma

Avgust je veličasten mesec. Vzvišen. In častitljiv.
To pač pomeni njegovo ime v latinščini. Ki je meni, ki sem ‘neklasično’, oziroma še ‘socialistično’ izobražen, priznam, bolj latovščina!
A avgust je pameten mesec. In moder. Oziroma: avgust je mesec za pametne. In modre. Pametne naredi modre, modre pa izmodri v skoraj sinje. Da so take barve, kot nebo in morje.
Moder človek je torej – poleten!
A česa nas pravzaprav uči avgust?! Česa nas uči poletje?
Da se vse lépo enkrat konča – a da to še ni konec! … Vse mine – a v tej minljivosti, v tem koncu, je skrit nov začetek. Morda celo začetek modrosti!
Potem, ko nam vroči julij pogreje kri, da mladim skoraj vre, starejše pa opomni, da so še živi … potem, ko julijsko sonce mlade opeče po razgaljeni koži, starejšim pa pogreje kosti … pride avgust, ki v svojem poletnem vrhuncu predvideva spust … umiritev … prehod … Na vrata trkajo obveznosti: šola in pobiranje pridelkov. Pričakujejo nas nove poti in delo kliče.
Avgust pravi: »Užij življenje, uživaj … a to ni vse, kar te v življenju čaka. To ni vse, kar je v življenju. To ni vse življenje. To ni konec.«
In da ne bo pomote: ko govorim o “uživanju življenja” in o “uživanju v življenju”, nikakor nimam v mislih nesmiselnega in brezsmiselnega uživaštva v smislu ‘vasemetanja’ in ‘izsebebruhanja’, poležavanja in ‘podležavanja’ ter drhtenja v sladostrastju … temveč cikam na resnično strastno in srčno pogoltno lakoto po življenju. V mislih imam užitek – pa četudi boleč – v sleherni sekundi sleherne minute sleherne ure slehernega dne! Užitek v vsem, kar pride! Užitek v zavedanju, da se le enkrat živi; in da naše življenje ne premore prestave za vzvratno vožnjo. Ni rikverca! Ni umika! Je le naprej: včasih v jurišu, včasih v koraku. Včasih na konju in včasih na psu.
Če živiš pravilno in prav, če živiš, kot te uči avgust, potem je vsak povratek domov, pot naprej.
»Nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Bogu!« je dejal nekdo, ki je avgust nosil še v imenu: Sveti Avguštin. Ki velja za modrega moža. Priznam, da nisva znanca, saj naju loči teh petnajst stoletij … če sem – socialistično izobražen – prav preštel. Sem pa nekaj modrih ljudi že srečal v svojem življenju. Dva sem imel priliko in milost spoznati prav od blizu. Prvi je moj, žal že pokojni oče, drugi moj, še vedno živi in trdoživi tast. Ki je, mimogrede, tudi Avguštin.
Precej sta se razlikovala in precej imata skupnega:
Prvi umetnik, drugi kmet.
Prvi je prebral knjig za več življenj, drugi – po lastnih besedah – ni prebral niti ene knjige.
Prvi je ljubil glasbo, a ga nisem nikoli slišal peti, drugi poje, kjer le mora in kolikor more … še v spanju.
Oba sta delala z rokami: prvi z domišljijo, drugi s stvarno zemeljsko logiko. Prvi je ustvarjal, drugi popravljal. In če je umetnost ‘popravljanje’ sveta, potem je tudi popravljanje pokvarjenega svojevrstna umetnost.
Prvi je smrčal in drugi še vedno smrči. Nevzdržno. A oba sta premogla ženi, ki sta kljub nevzdržnemu smrčanju zdržali ob njima. Prvi mi svoje modrosti šepeta že iz onstranstva … po kanalih spominov, drugi svoje modrosti deli iz naslanjača … v obujanju spominov.
Oba zgovorna. Oba modra. Vsak iz svojega konca, iz svojega zornega kota. Saj je modrost modra, kot morje in nebo. Modrost ni zelena.
Kopno se loči od morja in zemlja od neba. A kjer se stikata morje in nebo, je potrebno zelo napeti oko, da opaziš tisto drobno črto, ki ju ločuje. Kajti modrost je modra … skoraj sinja. In je poletna!
Ali kot je zapisal pesnik (in pesniki so po večini modri ljudje): »Mornar, ko je najvišji dan, izmeri morje in nebesno stran!«
To je torej avgust. Lahko bi za naslov vzel tudi izraz ‘avgustovanje’ – ne nazadnje si naslove izmišljujem sam in jih boste zaman iskali v Slovarju Slovenskega Knjižnega Jezika – a sem namenoma in nalašč izbral ‘avgustiranje’. Ker z ‘gustiranjem’, v sebi nosi slutnjo ‘guštiranja’, okušanja … uživanja v okušanju.
Če življenje zgolj živimo, potem se hitro pripeti, da životarimo.
Življenje je treba uživati. Treba ga je užiti. Treba ga je vzdržati … kot avgust. Treba je spoznati vse okuse življenja … ne le sladke, tudi grenke … in nenavadne. Kot recimo cimet in kumina. Kdo bi si mislil?! Njam!

Avgustirati – Umiriti svoje srce v Bogu. Zavedati se, da je “uživanje življenja” dejstvo, medtem ko je “uživanje v življenju” odločitev.
Avgustiranje – zbliževanje morja in neba. Uživanje sadov modrosti.
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Planinski izleti so zame vedno priložnost za razmišljanje, za meditiranje, kot temu danes radi rečemo. Hodim po stezi, se razgledujem in pustim, da mi misli same prihajajo, da jih na neki način sprožajo hoja, razgled, dihanje, napor … Morda je prav napor neki poseben spodbujevalec takih misli, saj so mi vedno bogatejše ob vzponih kot ob spustih. Pri sestopanju rad malce pohitim, pa je treba bolj paziti na vsak korak. Vzpon je počasnejši, bolj umirjen, bolj je treba prisluhniti svojemu telesu, kako se odziva na napor, in je nekako več prostora za takšna razmišljanja. Prav zato me vedno pritegne pogled na goro, na ta ogromni masiv, ki je pred menoj.
Tako spokojna je gora. Pogosto razmišljam o tem, kako smo ljudje nemirni, kako nas vsaka sprememba vznemiri, kako se nam vedno nekam mudi, vedno nekam hitimo. Tudi na planinski turi se srečujem s tem hitenjem in vznemirjenostjo. Kako bo šlo? Bom zmogel napor? Nisem več mlad, je takšen napor sploh še za moja leta? Kaj pa, če se mi kaj pripeti na poti? Kak nenaden padec, zdrs, slabost? Bom prišel pravočasno? Kaj, če se mi bo vse skupaj preveč zavleklo? Sem vzel vse? Sem pripravljen na kake nepredvidene dogodke, imam s seboj, kar bi v takih primerih potreboval ...? Vsak začetek je pravzaprav najprej neko srečanje s temi mislimi, s temi skrbmi. Gora pa je kar tam, mirna, spokojna. Čaka? ... A res čaka? Mar čaka mene? ... Ne, nič me ne čaka, le domišljam si, da me čaka, kar tam je, ne glede na to, ali se jaz povzpnem nanjo, ali ne! Nič je ne vznemiri, še viharji ne! Velikokrat slišim opozorila planincem, naj ne delajo hrupa, naj ne motijo gorskega miru. Saj se strinjam, ni lepo slišati takega hrupa, a hrup moti ljudi in živali. Gore ne, gora je mirna, spokojna!
Spominjam se izleta na Malo Mojstrovko pred leti. Z ženo sva se spomnila, da že dolgo nisva šla na Mojstrovko po zavarovani plezalni poti čez severno steno, po Hanzovi poti - in sva se za ta izlet tudi kar na hitro odločila. Z avtom sva se zapeljala do Vršiča, niti nisva bila prav zgodnja, zato sva kar hitro vzela pot pod noge. Dve uri do dve in pol je od tu do vrha. Prvi del steze je kar malce slabo označen, vendar je steza skozi ruševje dobro uhojena. Na prelazu Vratca je treba zaviti levo, pod ostenja Šitne glave, ki je nekaka sprednja zaščitnica Mojstrovke. Bolj uhojena steza pelje naravnost na Slemenovo Špico, je pa razpotje označeno. Čez melišča kmalu pridemo do vznožja stene, kjer se začne zahtevnejši vzpon. Pot je dobro zavarovana z jeklenicami in opremljena s klini, vendar kljub temu za planince z vrtoglavico ni primerna. V zadnji tretjini se svet bolj položi, jeklenice in klini niso več potrebni, je pa v tem koščku poti, do vstopa v zadnji zahtevnejši greben Male Mojstrovke orientacija malce zahtevnejša, treba je skrbno paziti na planinske znake! Celotni ta plezalni del je zelo razgleden, kar ‘adrenalinski’. V teh stenah pa nas od časa do časa presenetijo cvetoči lišaji in mahovi, tako da pot res ponuja zelo obilo!
Že ob vstopu v steno naju je zmotil hrup, ki je prihajal od zgoraj: glasno govorjenje, vpitje, ki je odmevalo od sten. Kmalu pa se je temu hrupu pridružil še hrup padajočega kamenja. Kar malce neprijetni občutki so naju obšli. Očitno je pred nami skupina nepazljivih planincev. Naj počakava, da se oddaljijo? Ne veva, kje so, koliko časa, naj sploh čakava? Imela sva čelade, pa je vseeno padajoče kamenje zbujalo strah. Odločila sva se za drugo možnost – poskušala jih bova prehiteti! Kar nekajkrat sva se morala umakniti padajočemu kamenju, nenehno sva bila zelo pozorna na to nevarnost. Na najino srečo pa so bili v tej skupini pred nama res počasni in sva jih kar kmalu ujela. Skupina tujih planincev je bila, Italijani. Bili so opremljeni čisto alpinistično, v pravi plezalni navezi, kakih deset. Zganjali so pa hrupa za vsaj trikrat toliko. Opozoril sem jih na kamenje, ki ga prožijo, pa so me le čudno pogledali. Prvi v navezi je le nekaj zagodrnjal, da sicer pazijo, ampak jih je veliko v navezi in da se pač zgodi, da se kak kamenček tudi skotali čez steno … Nisem razpravljal z njimi, prehitela sva jih in odšla naprej. Na vrhu sva malce počila, njihov hrup pa naju je spremljal, dokler se nisva začela spuščati na južno stran v dolino.
Kako moteč je bil ta njihov planinski direndaj. Za koga? Za goro ali za naju, planinska obiskovalca, ki sva pričakovala spokojni mir? Večina obiskovalcev bi najbrž dejala, da je bil ta hrup moteč za goro, da se ne spodobi zganjati tak hrup na gori, da je to nespoštovanje, skrunitev narave. Saj se s tem strinjam – in vendar: gora se nad tem hrupom nič ne pritožuje! Nič ne kaže, da bi jo ta hrup motil, nič se ne vznemirja! Če sem natančen: hrup je motil naju, obiskovalca, človeka, ki pravzaprav nimava do te gore nikakršne pravice! Toda, na drugi strani, tudi ta hrupna skupina planincev ni imela do te gore nikakršne pravice, nihče jim ni dal dovoljenja, da zganjajo tak hrup. Pravimo, da gre za planinsko etiko, za neka obča pravila obnašanja v gorah. In spet se vprašam: so ta pravila zaradi gora, ali zaradi ljudi? Gore v resnici ne rabijo nobene etike, nobenih pravil!
Gora je kar tam, kjer je, mogočna, nespremenljiva. No, v resnici se malce spreminja, erozija dela svoje, tu se odlomi skala, tam droben kamen in počasi, počasi se tudi ta gora manjša. Vendar za človeško življenje, še več, celo za neko človeško civilizacijo je gora skorajda nespremenljiva. Povzpel sem se na goro Sinaj, ki najbrž ni čisto nič bistveno drugačna, kot je bila takrat, ko je Mojzes na njej prejel deset zapovedi. No, ja – takrat ni bilo poti, tudi beduinov, ki ob poti prodajajo čaj, in teh zgradb tudi ne … A vse to so vendarle tako neznatne spremembe, da v gori Sinaj vidimo še vedno isto goro, po kateri je stopal Mojzes …
Pravzaprav nam gore ponujajo neko slutnjo večnosti, neko zelo poenostavljeno človeško predstavo večnosti – saj prave predstave tako in tako ne moremo imeti, dokler je ne izkusimo!
Neka indonezijska pravljica pripoveduje, kako je Bog ustvarjal svet. Ljudem, ki jih je ustvaril, je po vrvici iz nebes spustil kamen. Človek ga je prijel, poskusil zagristi vanj, pa je bil pretrd, in ga je zavrgel. Nato je spustil po vrvici banano. Človek jo je pokusil, bila je dobra – in se je vesel Bogu zahvalil zanjo. Bog pa mu je dejal: »Izbral si banano, ker je sladka, zato bo tudi tvoje življenje kot banana: občutljivo, krhko, kratkotrajno, minljivo. Če bi izbral kamen, bi bilo tvoje življenje trdno, večno!«. Tudi v tej pravljici je kamen (gora!) prispodoba za večnost, trdnost!
Za vprašanje minljivosti ali večnosti je ključnega pomena čas. Za večnost čas nima nikakršnega pomena, v večnosti časa ni. V minljivosti čas teče in se z njim izteka vsako življenje. Ali čas torej sploh obstaja? Ali je čas sploh realen? Ne znam odgovoriti na to vprašanje, najbrž si je pojem časa ustvaril človek ob spoznanju minljivosti vsega živega.
In vendar je čas v naši človeški civilizaciji tako zelo pomemben. V psihoterapiji, ki ji pripadam poklicno, ima še sploh poseben pomen, saj je na neki način ključno merilo za to, ali je človek duševno zdrav. Gre za vprašanje, koliko je človek ‘tu in zdaj’ v stiku z realnostjo. V današnjem pojmovanju psihoterapije imamo za ‘motnjo’, če nekdo ni v dobrem stiku z ‘realnostjo tu in zdaj’, če se bodisi na neki način zadržuje v svojih spominih, v preteklosti, ali če živi v svoji fantaziji v prihodnosti. Psihoterapija pravzaprav ‘zdravi’ tako, da posamezniku pomaga biti čim bolj ‘tu in zdaj’, kjer lahko v polnosti doživlja in odgovorno sprejema odločitve.
Za goro nista pomembna niti preteklost niti sedanjost, za goro je čas nepomemben! Tako kot za večnost čas ni pomemben!
Že preprost vzpon na goro ponuja neko posebno doživetje. Ko si oprtam nahrbtnik in zakorakam na planinsko pot, se vsakodnevne skrbi, ki ustvarjajo iluzijo časa, ki nam povzročajo občutek, da čas tako strašansko naglo drvi – kar nekam umaknejo. Saj ne, da jih ne bi bilo več, ne izginejo, le umaknejo se, postanejo manj pomembne! In čas začne teči drugače, bolj počasi! Na daljši, večdnevni turi se ta občutek še poveča. Daljša ko je tura, manj pomemben postaja čas, bolj pomembna postaja tura sama!
V naši kulturi smo, vse tako kaže, to iluzijo pomembnosti časa prignali do roba absurda. Najbrž je tudi zato vse več najrazličnejših duševnih motenj in nezadovoljstva. Naša civilizacija se je znašla v krizi. Za izhod iz krize bo potreben tudi premik v doživljanju časa. Najbrž je nam pri tem lahko pomaga tudi zavedanje večnosti, sprejemanje večnosti in iz tega sprejemanje časa zgolj kot neko merilo minljivega.
Povzpnimo se na goro in prepustimo se tej slutnji večnosti!

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Tako smo začeli leta 2012 objavljati v Ognjišču njegova ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. (rubrika Pot do Boga – preko gora) . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo.  S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014. Njegova globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’, ki presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti in govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas, smo izdali v knjigi Nauk gora.

Zgodba

Dati čevlje pod posteljo

Neki devetleten deček je vsak večer, preden je šel spat, običajno položil čevlje pod posteljo.
Seveda jih drugo jutro ni mogel preprosto doseči, ampak je moral poklekniti k postelji, da si jih je lahko obul.
Ta nenavadna vsakdanja »telovadba« je šla mami na živce. Ko nekega dne tega ni več mogla tega prenašati, je otroku dejala: »Misli z glavo in položi čevlje tako, da jih boš zjutraj lahko vzel v roke in se ti ne bo treba vsako jutro tako naprezati.«
Deček ji je odgovoril: »Ko se spustim na kolena, da dosežem čevlje, se spomnim, da moram opraviti jutranjo molitev.«

Misel

Ta deček si je izmislil nenavaden način, da bi se spomnil na molitev. Če želimo svoje srce usmeriti k Bogu, obstaja veliko načinov in možnosti, ki nas bodo spomnile na pogovor z Bogom.
Ko se zagledamo v cvetico, kar se nam namreč zelo pogosto zgodi, in jo občudujemo, nas njena lepota spomni na izvor lepote. Če nas bo roža usmerila na vir lepote, to je na Boga, je to že molitev. Ko bomo občudovali gore ali naravo sploh in bomo slavili Boga, je to že molitev. Ko bomo občudovali prelep sončni zahod ali stremeli v nebo, polno zvezd, ter občudovali tistega, ki ureja in vodi vse vesolje, bo to postalo molitev.
Lahko pa nas na molitev spomni križ ali nabožna podoba na steni sobe. Tudi zastoj pred semaforjem nas lahko spodbudi, da čas, ko pričakujemo zeleno luč, izkoristimo za molitev, stik z Bogom. Tako nam ne bo minil dan brez molitve. Tudi če si zato omislimo »pripomoček«.

Molitev

Gospod Bog, vsemogočni večni Oče,
dobro je, ko v molitvi mislimo nate.
Nauči nas moliti.
Pomagaj nam,
da bomo radi molili
in želeli moliti.
Nauči nas,
da bomo molili s predanostjo srca,
z vero in ljubeznijo.
Prosimo te,
naj nam molitev prinese novo upanje.
Hvala ti,
ker lahko s teboj prav sedaj govorimo
in nas poslušaš.
Pomagaj nam,
da bomo vsak dan povezani s teboj v molitvi.

Iskra

Kdor se je naučil moliti, se je naučil najgloblje skrivnosti svetega in srečnega življenja.
William Law

Ti si moje trdno zavetje,
pri tebi sem varen in srečen.
(Ps 62, 8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Pa boš res lahko sama?« je že nič kolikokrat to popoldne mama vprašala Minko. »Če misliš, da te bo strah, lahko pokličem katerega od pastirjev, da bo pri tebi vsaj tako dolgo, da pomolzeš.«
»Le zakaj, bom že zmogla sama, strah pa mi bo pregnal Runo,« se je delala pogumno, čeprav jo je malce stiskalo pri srcu, ko je pomislila, da bo nocoj prvič sama preživela noč v koči na planini. Čeprav je bilo v bližini še nekaj planšarij, jo je vendarle bilo malce strah.
Mati je morala naslednje jutro k zobozdravniku, pa se je odločila, da zapusti planino že pred nočjo. Tukaj je pasla že dolga leta, Minka pa ji je vsake počitnice hodila pomagat. Po napornem študiju in mestnem vrvežu se je tukaj lepo odpočila in si nabrala moči za nove napore. Sicer si je privoščila še kakšen dan morja, a je bila ob materi in v družbi drugih pastirjev zelo zadovoljna. Ob koncu tedna, ko nista imela službe, sta prihajala tudi oče in brat, da je bila vsa družina skupaj.
»Krave bodo tako kar same prišle v stajo, so tako navajene, saj jih v koritih vedno čaka kak priboljšek. Ti samo zapri leso, priveži vse štiri molznice in jih pomolzi. Mleko pride iskat sirarka, sva že dogovorjeni,« ji je še naročala mama pred odhodom. Zdaj je bilo bolj malo molže, ker je bilo več krav pred telitvijo.
Stala je na pragu in čakala, da pride čreda s paše. S strahom je pogledovala proti zahodu, kjer so se začeli zbirati črni oblaki.
“Nevihta bo!” je pomislila z grozo. Nevihte pa je je bilo na planini silno strah, kajti strela je udarjala v bližnje skale, da se je vse treslo. Kar oddahnila si je, ko so krave začele prihajati v stajo.
»Pohiteti moram, da pomolzem, preden začne padati.« Odšla je po posodo za mleko in pogledala proti kravam. »Joj, vodnice Sare z zvoncem pa ni!« se je prestrašila. »Bo že prišla, preden pomolzem, in bo počakala pred leso, saj je Sara pametna krava, ki je prepasla že petnajst planin, in ne bo šla nikamor,« je hitela z delom. Ko je končala in stopila ven z mlekom, je bil prostor pred leso še vedno prazen. »Sara, Sara!« je začela klicati, toda brez uspeha.
»Si pa pridna, da tako sama vse postoriš,« jo je pohvalila sirarka, ki je prišla po mleko.
»Saj ni tako težko. Skrbi pa me krava vodnica. Vedno pride prva, nocoj pa je še do zdaj ni,« se je potožila Minka.
»Nič ne skrbi, bo že prišla, saj bi bil še dan, če se ne bi napravljalo k nevihti. Mislim, da se je samo malce zamudila. Krava pač ne gre s paše, dokler ni popolnoma sita, vaša vodnica ni prav mlada in je tudi za pašo že bolj počasna,« jo je skušala pomiriti sirarka.
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Grmelo je vedno bližje in kmalu se je ulilo. Stoječ ob oknu si je mašila ušesa, da ne bi slišala treskanja. Ob vsakem blisku se je pokrižala in spet zatlačila prste v ušesa. Čeprav se je že čisto stemnilo, je še vedno zrla ven, v besnečo nevihto. Od strahu je trepetala, po licih pa so ji tekle solze.
Ovčar Runo, zvesti pes, ki je ležal pri njenih nogah, je vstal, se leno pretegnil, zazehal in ji obliznil roko, kot bi jo hotel opogumiti. Pobožala je prijazno žival in spet gledala v noč.
Kot je nevihta bliskovito prišla, je tudi hitro prenehala. Začelo se je jasniti in na nebu so se prikazale prve zvezde. Vzela je baterijo in odhitela do lese, a krave ni bilo od nikoder. Da se ji ni kaj pripetilo, je pomislila, na robu planine so grdi prepadi, sicer so zavarovani z žično ograjo, toda v nevihti se lahko zgodi nesreča … Da bi šla kravo kar zdaj iskat, je bilo brez smisla, treba bo počakat jutra.
»Runo, pridi, greva!« je poklicala psa in stopila iz koče. Na gričku nedaleč proč je stala kapelica Marije Snežne, ki je kraljevala nad vsemi planinami. Varovala je pastirje in živino ter prijazno sprejemala obiskovalce, ki so prihajali v planine.
Minka se je rada ustavljala ob njej, zatekala se je k Mariji, jo prosila za pomoč in tudi veselje je delila z njo. Od kapelice se je vedno vračala polna zaupanja.
Ko je prišla do kapelice, je z baterijo osvetlila podobo Marije Snežne ter pokleknila in nebeško Mater prosila za pomoč. Od hudega niti moliti ni mogla, toda čutila je, da ji Marija vidi v srce in bo tudi tokrat uslišala njene prošnje.
Pomirjena se je vrnila v kočo in utrujena zaspala. Bila je trdno prepričana, da bo zjutraj vse dobro. Ko se je pričelo daniti, je skočila iz postelje in pohitela k staji. Pred leso je stala krava vodnica, ob njej pa teliček. Zavriskala je od veselja, odprla leso ter kravo s teličkom spustila k živalim v staji. Z jutranjo molitvijo na ustnicah se je hvaležno ozrla proti kapelici.
»No, kako je bilo? Si preživela?« je vprašala mama, ki se je okoli poldneva vrnila iz doline.
»Sare ni bilo sinoči in šele nekje proti jutru je prišla,« je povedala, »in sicer s teličkom.«
»Ja, pozabila sem ti povedati, da se lahko zgodi kaj takega. Naša krava vodnica se rada umakne na samo, kadar teli. Verjamem, da si bila v skrbeh, pa še nevihta je bila,« je mama brala njene misli. Objela jo je in stisnila k sebi. Pogledal ji je v oči in jo vprašala: »Pa si bila tam, kamor greš vedno, kadar te kaj skrbi ali veseli?« Minka je molčala, samo prikimala je.
KUMER, Anica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 46-47.

Turški sultan Murat je hudo zbolel. Ko je ležal na bolniški postelji, je ukazal, naj prinesejo vse čudovite kristalne posode, ki jih je zbral s celega sveta. Ukazal je, naj jih razbijejo na koščke. Ko so ga vprašali čemu to, je odgovoril: »Velikokrat sem pretiraval v pitju iz teh dragocenih čaš in tako škodil svojemu zdravju. Zaobljubil sem se, da nikoli več ne bom pokusil vina. Toda ko sem zagledal vse te čudovite čaše, je bila skušnjava tako velika, da sem svojo obljubo prelomil. Zato jih moram sedaj razbiti.«

Zlu se je treba upreti na začetku.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
Delala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
Žal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši ... Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

Stara sem trideset let, hodim v službo in si v času dopusta, ki mi pripada, želim početi stvari, ki me veselijo. Iti nekaj dni na morje in v hribe. Konec koncev sem menda že dovolj stara, da odločam o sebi, o tem, kaj naj bi delala. Ne nazadnje se sama preživljam in si sama plačam dopust na morju. V čem je torej problem, se verjetno vprašujete. V tem, da bi mi starši radi dan za dnem določali, kaj naj delam, kot so mi, ko sem bila še majhna. Imamo tudi majhno kmetijo, zato sploh pričakujeta, da delam tisto, kar onadva mislita, da je tisti dan treba storiti. Saj ne rečem, vem, da je dela vedno dovolj in marsikaj tudi pomagam. Zalomi pa se, ko se moji načrti ne ujemajo s pričakovanjem staršev - in to se dogaja vse pogosteje, ker me jezi, da mi stalno nekdo govori, kaj naj delam. Ko sem bila majhna, je bilo treba vedno delati, kar so rekli starši, tudi ko bi šla vsaj kdaj, z drugimi otroki rada na primer v bazen. In sedaj, ko sem, po njuno, za kakšno stvar ne več tako mlada, sem za to, da me imata vedno pri roki, še vedno otrok, ki je pač dolžan ubogati starše, sicer imaš greh. Jaz grem lahko na morje, ko imam pač dopust, in tega termina ne morem v službi kar spreminjati, na kmetiji je pa tudi celo poletje kakšno pomembno delo. In vedno, ko bi rada kam šla, ni časa. Če grem, pa so potem nekaj časa precej neprijetni dnevi, nabiti z občutkom krivde, ker mi vedno dajeta vedeti, da nista zadovoljna z mano, in kakšna da sem, pa seveda, kaj bodo drugi na vasi rekli. Če jima rečem, naj mi vsaj malo prej odkrijeta svoje načrte, da se bom jaz prilagodila s svojimi, pa je odgovor vedno enak: da je na kmetih veliko odvisno od vremena in ne moreta povedati, kakšne bodo razmere za delo čez nekaj dni.
In tako smo spet na začetku. Zelo me zanima, kaj o tem menite vi. Koliko smo se otroci dolžni ozirati na želje in potrebe staršev? Res smo njihovi otroci, da so skrbeli za nas in nas imajo radi; vendar to še ne pomeni, da si nas lahko lastijo. Moja starša pravita, da jima še zlepa ne bom povrnila vsega, kar sta onadva storila zame. In tako mi z lahkoto dajeta občutek slabe vesti.
Eva

Četrta božja zapoved se ne omejuje na to, kot navadno mislimo, »ubogati starše«, ampak naroča: »Spoštuj očeta in mater.« V »spoštovati« ni poudarek na »ubogati«, kar je razumljivo za otroke, ampak na odnosu, ki ga moramo imeti do staršev. Spoštovati pomeni ceniti, upoštevati, imeti rad, vključuje seveda tudi pokorščino, torej »ubogati« in biti hvaležen, ne postavlja pa te v neko podrejeno vlogo.
Mnogokrat se zgodi, da so starši do svojih otrok posesivni, kot pravimo s tujo besedo, to se pravi, da jim ne dajo dovolj samostojnosti, jih obravnavajo kot svojo »posest«. Otroci so samostojne osebnosti in se morajo, ko dovolj dorastejo, odločati sami. Nasvet staršev je seveda vedno dragocen, ker imajo starši več življenjskih izkušenj. Ne morejo pa starši vsiljevati svoje volje. Včasih je bilo to zelo pogosto in kruto (pri nekaterih narodih in kulturah je to še danes), da so starši celo izbirali in določali ženina in nevesto. Danes se nam zdi to smešno. Seveda pa ni prav, če otroci staršem sploh nič ne povedo o svojih izbirah, jih ne vprašajo za nasvet, kot da to staršev nima kaj brigati. To pa je pomanjkanje spoštovanja. Mar ni staršem pri srcu sreča njihovih otrok?
Najbrž je res, da otroci nikdar ne bodo povrnili vseh tistih žrtev in skrbi, ki so jih bili deležni s strani staršev. Za vse to morajo biti otroci staršem hvaležni in jim vračati s svoje strani ljubezen, pozornost, žrtvovati zanje tudi čas, jim pomagati tudi materialno, če so potrebni. Morajo pa odrasli otroci imeti svoje življenje, svoje izbire, svoje odločitve. Če se o tem pametno pogovorijo med seboj, pridobijo eni in drugi. Vendar končne odločitve pripadajo otrokom. Ljubezen staršev do otrok je čudovita stvar, ne sme pa biti moreča. Sicer pa ljubezen, ki se vsiljuje, ni prava ljubezen. Prava ljubezen je služenje, ne ukazovanje. To velja za odnose med starši in otroki, kakor za odnose med zakonci. Za vse vrste ljubezni.
V tvojem primeru bi rekel, da si nimaš kaj očitati ali imeti slabo vest. Pomagati jim moraš, kolikor je v tvoji moči in kolikor imaš časa, živeti pa moraš svoje življenje. Pogovoriti se morate o tem, kaj lahko narediš zanju in kaj ne, to je osnova za zdrav odnos med odraslimi ljudmi. V tem pa mora biti neka harmonija. Če imaš svoje starše rada, jim boš skušala pomagati, kolikor ti je mogoče, to pa ne pomeni, da se moraš odreči dopustu, kakšnemu potovanju in tudi kakšni zabavi. Toda tudi to stori kulturno, kot se spodobi za hčerko, ki ima starše rada, pogovori se z njima, razloži jima svoje stališče. Pogovor je ključnega pomena v medčloveških in medkrščanskih odnosih, tudi med otroki in starši.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2007) 08, str. 74