Bilo je hladno zimsko jutro. Avto je še ubogal in vžgal takoj, ko sem obrnila ključ. Počasi sem vozila po široki, ravni cesti in se iz zaspanosti prebujala v nov delovni dan z molitvijo. Jutra so mi ljuba ravno zaradi tega tako lepega začetka. Čas, posvečen Bogu, Mariji, svetnikom in angelom. Čas, ko me preplavlja Očetova ljubezen. Čas za zahvalo in prošnjo zase, za ožjo in širšo družino, za sodelavce, za pokojne, za vse duhovne voditelje …
Po desetih minutah vožnje sem se pripeljala do središča sosednje župnije – s cerkvijo, župniščem, občino, pošto in trgovino ter z obvezno gostilno. To zgoščeno jedro kraja zagledaš v trenutku, ko prevoziš ozko cestno grlo, ki povezuje podeželje z naseljem. In tega dne je bilo to prizorišče še posebno lepo. Občinski praznik je ravnokar minil, zato so pohiteli še z okrasitvijo, čeprav se je veseli december šele dobro začel. Množica drobnih lučk se je v decembrski meglici zarisovala v nenavadno lepoto. Osvetljena cerkev v ozadju je bila krona vsemu lepemu. Čeprav se nisem ustavila in je trenutek, ko vse to s pogledom objameš, že bil mimo, je vseeno ostal zapisan v moj spomin.
Tako močno se me je dotaknil trenutek srečanja lepote z Lepoto, da mi je iz srca privrela ponižna prošnja: »Oče, čudovito je tvoje svetišče v tem kraju. Že zunanjost nas pritegne s svojo skrivnostni lepoto, zavito v barvne meglice decembrskega hladu. Pritegni čim več ljudi, ki gredo tod mimo, da te bodo poiskali, prestopili prag tega svetišča in, če ne v molitvi, naj te poiščejo vsaj kot Otroka v jaslicah. Omehčaj njihova srca in odpri jim vrata svoje ljubezni. Naj vsaj za nekaj minut pozabijo na vse svoje obveznosti, da bodo slišali Jezusove besede ljubezni in upanja. Tvoj glas naj iz njihovih src prežene nemir, tesnobo in dvome. Spregovori jim besede, ki bodo ozdravile njihova srca in duše.« Vso pot, ki sem jo imela pred sabo, sem molila v ta namen. In počutila sem se veličastno, kot da bi bila moja prošnja že uslišana.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
»Šele pred petimi minutami sem se vrnil. Bil sem na sprehodu. Moral sem na zrak, da se pred spanjem umirim. Ponoči so nam vlomili v cerkev in ves dan je bilo tukaj polno policistov in kriminalistov.« Onemogel se je sesedel v stol za pisalno mizo.
Bilo mi je, kot da bi me kdo polil z mrzlo vodo. »Ljubi Bog, nisem te prosila za obisk cerkve na takšen način.« Bila sem pretresena in besede tolažbe nisem spravila iz sebe. Počutila sem se krivo. V meni je kljuvalo: »Saj si prosila za to!« »Pa ne na ta način,« sem se branila v sebi. Župnik pa je, kot da bi slišal moje misli, dejal: »Kako nedoumljiv je Bog. Včasih na prav nenavadne načine vabi ljudi k sebi. Komaj smo začeli postavljati jaslice, pa je bilo v cerkvi že toliko obiskovalcev. Zaupajmo Bogu, da vse, kar dela, dela dobro in prav. Hvala Bogu!« Saj res: na kriminaliste in policiste v svoji molitvi sploh nisem pomislila. Mogoče pa je vlomilec odprl vrata v cerkev in do božjega Srca prav kateremu izmed njih. Kdo bi vedel – saj njegova pota niso naša pota …
Odleglo mi je, ko sem slišala župnika, da se kljub težkemu in neprijetnemu dnevu zahvaljuje Bogu. Zahvaljuje se mu za vse ljudi, ki jih je danes pripeljal v njihovo cerkev. Ob toliki veri in zaupanju v božjo previdnost me je postalo sram moje šibke vere. Poslovila sem se in hitro odšla domov.
Vso pot sem se zahvaljevala Bogu za trdno vero župnika in za dober zgled, ki mi ga je dal. In s skesanim srcem sem prosila Boga odpuščanja, da mu nisem takoj zaupala, da sem se z njim hotela celo prepirati. Prav iz globin mi je privrela molitev: »Usmiljeni Bog, nauči me globlje zaupati vate. Včasih se mi zdi, da ne slišiš moje molitve, da se sploh ne zmeniš zame. Danes si mi dokazal, da me poslušaš. Prosim te, razodevaj mi svoja pota, da bom prepoznala tvojo voljo. Poživi mi vero, da ti bom zaupala vedno,. tudi takrat, ko tvojih načrtov ne bom razumela. Pomagaj mi, da bom čutila tvoje očetovsko varstvo vse dni in na vseh mojih poteh.

Katarina. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2012), 52-53.

Pred ohrovtovo glavo klobuk dol!
Stopili smo v advent, čas štirih nedelj do Jezusovega rojstva. Barva adventa je vijolična, božič pa bo zlat, rdeč in zelen. Na mizi imamo venček s štirimi svečkami. Vsako nedeljo ena zagori, da nas spomni na velik prihajajoči praznik. Zdaj radi obešamo venčke tudi na vhodna vrata in poškilimo, ali ima soseda morebiti lepšega.
Na eno izmed teh nedelj bomo za kosilo pripravili z mesom nadevan ohrovt, jed, ki je zelo primerna za zimski čas. Pred ohrovtovo glavo klobuk dol! Krepi naš organizem z mnogimi koristnimi elementi.
Najbrž še niste slišali, da je ohrovt svetovni šampion glede vsebnosti vitamina C. V svojih listih hrani za nas še kopico drugih vitaminov in mineralov. Prinaša nam tudi antioksidante, s katerimi podimo stran virusne bolezni in zaviramo starost. Gotovo pa ste že slišali za učinkovito shujševalno kuro na osnovi ohrovtovih ali zeljnih juhic. Pa še to: povoj iz ohrovtovih ali zeljnih listov blaži bolečine in pomaga pri zdravljenju revmatizma in artritisa. Vsi po ohrovt torej!

DECEMBER JE ČAS KOLIN
Včasih je bil to hišni praznik, saj so se (v času, ko sicer ni bilo izobilja) mnogi ob kolinah lahko do sitega najedli. Pa še pripravili so si zalogo za čas, ko narava spi in nam privije pipico. Hladilnikov ni bilo, torej so kmetje čakali na prvi sneg ali bridko burjo, da se meso ne bi pokvarilo. V dobi hladilnikov pa so koline lahko kadarkoli, tudi poleti.

Tega in še mnoge druge recepte najdete v knjigi Zmeraj sestra Vendelina. Knjigo lahko kupite v knjigarnah Ognjišča in v spletni knjigarni.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

Z MESOM NADEVAN OHROVT

1 ne prevelika ohrovtova glava, sol, jušna osnova

Mesni nadev

• 4 dag masti, 3 žlice sesekljane čebule, 2 stroka strtega česna
• 40 dag mlete svinjine ali mešanega mesa
• sol, poper, timijan, majaron
• 2 žlici pšeničnega zdroba ali 5 dag namočenega in ožetega kruha
• 2 dl jušne osnove
• 2 jajci, malo kisle smetane

Ohrovtovo glavo očistimo, operemo in 5 minut kuhamo v osoljenem kropu.
Preložimo jo na desko in previdno izrežemo kocen.
Nadev začnemo dodajati pod listi na sredi glave, jih stisnemo navzgor in nato nadevamo spodnje liste. Ne dajemo preveč nadeva. Nazadnje ohrovtovo glavo z vrvico krog in krog povežemo, da nadev ne bi uhajal.
Tako pripravljen ohrovt položimo v lonec ali kozico, prilijemo juho ali vodo, da sega do polovice glave, pokrijemo in kuhamo do mehkega, to je okoli 30 minut.
Kuhano ohrovtovo glavo položimo na ogret servirni krožnik in odstranimo vrvico. Okrog naložimo krompirjev pire.

Mesni nadev
Na maščobi spražimo čebulo, dodamo česen, mleto meso, sol, poper, majaron in timijan.
Pražimo le toliko časa, da se osuši mesni sok. Prilijemo 2 dl juhe in dušimo še dobrih 10 minut. Proti koncu kuhanja dodamo zdrob ali namočen in ožet kruh.
Ko se nadev ohladi, vmešamo še jajca in smetano.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 12 (2022), 84-85.

Slaven glasbenik je prišel na dvor nekega kralja. V prestolni dvorani je videl prečudovito harfo, ki je nerabljena stala tam. Prosil je, če bi smel nanjo zaigrati. Kralj je povedal, da so se najboljši harfisti na njej poskusiti, toda harfa je dajala samo hreščeče glasove. Glasbenik ni odnehal. Ker ga je kralj zelo cenil, mu je nazadnje dovolil, da zaigra na harfo. Ko je nehal igrati, so vsi dvorjani jokali od ganjenosti in občudovanja, ker je bila glasba tako čudovita in očarljiva.
Kralj je vprašal glasbenika, v čem je skrivnost. Ta mu je pojasnil: »Vsi drugi so skušali vsiliti harfi svoje pesmi. Toda ona se je branila. Jaz pa sem na harfo igral njeno lastno pesem. Ali ste slišali, kako se je smejala, ko se je spominjala časa, ko je bila še mlado drevo, ji pripovedovala o svetlih sončnih žarkih, ki so sijali skozi njene veje, o pojočih pticah na njenih vejah in zaljubljenih parih v njeni senci. Slišali ste jo jokati, ko sem jo spomnil na tisti dan, ko so jo posekali in se je prenehalo njeno življenje kot drevo? Toda ali ste jo slišali tudi, kako je vriskala, ko sem z njo pel o vstajenju čudovite harfe, o visokem poklicu, da zapoje v čast Bogu in v veselje ljudem?« (sč)

Kako hitro se obrača čas! Ni še dolgo kar sva spustila zrak iz rokavčkov, kopalke se sploh niso še do konca posušile, pa že na vrata trka zima in z njo blaženi adventni čas. Čas priprave, čas pričakovanja. Trgovci, ki so še bolj neučakani kot otroci, (čeprav iz čisto drugih razlogov!), so prav hitro upihnili sveče, prižgane v čast in spomin svetnikom in rajnim, iz kleti so privlekli umetne jelke, spihali z njih prah in prižgali pisane lučke. Kmalu bo v izložbah in iz vsakega tretjega okna ali balkona visel »rdeči debeluhar« in vpil svoj amerikanizirani: »Ho, ho, ho!« Vem, da smo si ljudje različni, da vsak po svoje vidimo in doživljamo, da ima nekdo rad jabolka, nekdo pa hruške, nekomu so všeč psi, nekomu mačke, nekomu je vrednota, kar je drugemu sramota … Vendar kristjanu debeluharski »ho, ho, ho!« nikakor ne more in ne sme nadomestiti Krstnikovega: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjena.« Vhod v, ne vem, CityPark niso »ozka vrata« skozi katera moramo stopiti in parkirišča pred nakupovalnimi centri niso »steze, ki jih je treba zravnati«!
Starši vemo kaj je advent. Vemo kaj je priprava in pričakovanje. Od dne, ko se je na testu za nosečnost zarisala tista mala črtica, se je naše življenje spremenilo. Od dne, ko smo »prestopili« tisto magično črtico, pa najsi smo se tega takrat zavedali ali ne, nič več ni bilo po starem. Marsikateri očka ne prenese pritiska tako uspešno kot ga je sveti Jožef, in ne zdrži. Žal tudi mnogi pari ne »zdržijo«. Še najbolj žal pa, da ne »zdržijo« otroci in se poslovijo še preden se rodijo, morda samo zato, ker niso uspešno prestali kakega zdravniškega testa! Če pa smo zdržali, in najsi smo se še tako dobro pripravljali, je prihod otroka, njegovo rojstvo, naše življenje obrnilo na glavo, ga »spreobrnilo«, če hočete. Otrok zahteva pozornost! Otrok zahteva čas! Otrok zahteva potrpežljivost! Ne meni se za uro in vreme! Otrok zahteva ljubezen! Otrok je kralj!
In na kakšno spreobrnjenje nas opozarja Janez Krstnik? Božje Dete, ki prihaja, zahteva spreobrnjenje! Zahteva pozornost, zahteva čas, potrpežljivost. Zahteva ljubezen! In hkrati vse to tudi sam v obilici daje! Božje Dete, ki prihaja, zahteva, da svoje življenje odslej živimo drugače! Božje Dete, ki prihaja, je Kristus, Kralj Vesoljstva! Iz leta v leto nam odpre vrata v advent – čas pričakovanja. Kaj torej pričakujemo? Česa si želimo? Kam je usmerjeno naše hrepenenje? Kje je naš zaklad? Nikar se ne zaustavimo v preddverju božjega kraljestva. Ne pričakujmo, da bo Kristus Kralj zavladal tukaj in zdaj, da bodo minile krivice in preganjanje in bomo zasedli svoja mesta levo in desno od božjega prestola že na tem svetu ( Mt 20,21).
Božje Dete, ki me čaka na koncu adventne poti, mi šepeta: ''Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali… (Jn 18,36). Tako pa: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« ( Lk 2,14). Ali pa v meni ljubšem, zastarelem, prevodu: … mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Biti »dobre volje« torej pomeni biti »Bogu po volji«. Biti pobožen torej pomeni ohraniti dobro voljo. Tudi takrat, ko je težko. Tudi takrat, ko se skozi gnečo sejemskih stojnic prebijam do cerkvenih vrat. Za katerimi pa začuda vlada nepopisen mir. Mir, ki ga svet ne more dati.
In tega miru, adventa: veselega in nestrpnega pričakovanja
ter dobre volje, blagoslova torej, ti v obilici želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 12 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38

Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko ...« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.

Janko Jarc-Smiljan Ognjišče (2015) 12, str. 36

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA
Devet večerov pred božičem se odpravimo v cerkev v pričakovanju Kralja, ki prihaja. Ta navada prihaja z drugega konca sveta, iz Mehike. Izprosili so jo avguštinci, pri papežu Sikstu V. Druga razlaga pravi, da je devetdnevnica nastala po pregonu Mavrov iz Španije. Tam se je pojavilo novo misijonsko območje, kjer so oznanjevali frančiškani. V baroku je imelo gledališče oz. igranje vlog pomembno vlogo tudi pri pokristjanjevanju, zato so želeli zaigrati Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča. Od tod izvirajo obhodne devetdnevnice.
Spomnim se, kako je na poti v vaško cerkev pod gojzarji škripal sneg, kako nas je otroke stisnilo, ko smo tekli čez tisti najtemnejši del vasi, kjer je (prav kot bi bilo naročeno) v adventu ‘crknila’ javna razsvetljava, kako nas je v cerkvi zeblo, a nam je bilo hkrati toplo … Kako nas je Jezus počasi segrel in kako smo veseli tekli v hrib, nazaj domov. Pojdimo tudi danes v cerkev peš, kot Marija in Jožef, po mrazu in burji; neprecenljiv je občutek, ko se pred Jezusom “odtaljuješ” – ko se segreva najprej telo, potem še srce. Da bodo večeri pred božičem še zanimivejši, pa lahko prazne kozarce od kumaric, medu, marmelade premažemo z lepilom (vzemite belo lepilo za les), ga posujemo z bleščicami in iz žice naredimo ročaj – že imamo lampijonček, v katerega damo svečko, in … pridite, molimo!

oglejte si tudi celotno prilogo:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.