Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).

Kategorija: zgodbe

Ob nedeljah in slovesnih praznikih je pri maši po prebranih odlomkih božje besede in njihovi razlagi (homiliji, pridigi). Zanima me, kdaj je Cerkev to uvedla in zakaj? (Veronika)

V prvih krščanskih časih niso molili vere pri maši, ko pa so razni krivoverci tajili in pačili temeljne verske resnice, je Cerkev določila, da morajo vsi ki sodelujejo pri maši javno izpovedati vero. V vzhodni Cerkvi sto uveljavilo proti koncu 5. stoletja, na krščanskem zahodu nekaj stoletij pozneje, v Rimu šele leta 1014. Veroizpoved je v mašo prišle iz krstnega obreda. Cerkev krščuje “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Pred samim krstom je kratka izpoved vere, ki se sklene z besedami: »To je vera. To je vera Cerkve. To ponosno izpovedujemo v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« Najstarejša obrazca izpovedi vere sta Apostolska veroizpoved, ki starodavna krstna veroizpoved, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad dveh cerkvenih zborov v Niceji (325) in Carigradu (381). Oba še danes ostajata skupna vsem Cerkvam Vzhoda in Zahoda. Prvo navadno molimo na začetku rožnega venca, drugo pri mašah ob nedeljah in slovesnih praznikih. (sč)

Kategorija: Kratki odgovori

17. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje Prekmurja predala civilni oblasti. Po 900 letih je bila pokrajina Prekmurje spet združeno z matično domovino. V Beltincih se je na ljudskem zborovanju zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. V spomin na ta dogodek je od leta 2006 v Sloveniji državni praznik.
Leta 1999, ob 80. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je pri Pomurski založbi izšla knjiga Naše Prekmurje, v kateri je zbrano vse, kar je o Prekmurju pisal dr. Matija Slavič, ki je najbolj zaslužen za to, da je do te združitve prišlo. »Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer,« beremo na zavihku ovitka, »je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel – člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale Države SHS, kasneje Jugoslavije. Dne 12. avgusta 1919 so ga zasedle jugoslovanske čete.« Slavičeve zapise, raztresene po zbornikih, revijah in časopisih je zbral, uredil in Slavičev boj za Prekmurje predstavil arhivar in zgodovinar Viktor Vrbnjak.

PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA
V svoji predstavitvi življenja in dela Matija Slaviča je Viktor Vrbnjak precej prostora odmeril njegovemu boju za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, ki se je pričela januarja 1919. Po pravilniku so bili navzoči predstavniki zmagovitih sil (antante) in pridružene članice. Vsaka država je imela določeno število delegatov, ki so zastopali njene koristi. Zastopniki ‘malih’ držav so imeli pravico prisostvovati skupnim sejam, pri odločanju pa niso imele enakopravnega glasu. Delegacijo Kraljevine SHS, ki je do maja 1919 nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije, je decembra 1918 imenovala beograjska vlada Stojana Protića. V Pariz je prišla 5. januarja 1919. Sestavljalo jo je sedem pravih delegatov, od katerih so bili štirje pooblaščeni in so sodelovali na plenarnih sejah; med temi je bil Slovenec Ivan Žolger. Najvažnejša je bila politična delegacija, nižji telesi sta bili sekretariat in sekcije. Za nas je bila pomembna etnografsko-zgodovinska sekcija, v kateri sta delovala tudi cerkveni zgodovinar dr. Franc Kovačič ter prevajalec Svetega pisma in profesor dr. Matija Slavič. Mariborski Narodni svet za slovensko Štajersko s pododsekom za Prekmurje je Kovačiču poveril referat za meje na slovenskem Štajerskem, Slaviču pa za meje v Prekmurju. Oba sta bila dobro pripravljena, ker sta stanje poznala. Ko je Matija Slavič dobil ta mandat, je v začetku septembra 1918 prepotoval Prekmurje do sedanje državne meje na severu ter obiskal skoraj vse narodno čuteče duhovnike. »Najbolj pa smo Jugoslavijo z združenimi Slovenci ustanavljali v Beltincih pri župniku Štefanu Kuharju in v Bogojini pri župniku Ivanu Baši.« Bila sta najboljša Slavičeva informatorja o Prekmurju v odločilnem trenutku priključevanja te dežele v širši slovenski narodni prostor. Narodna vlada v Ljubljani je januarja 1919 obravnavala položaj v Prekmurju in spoznavala prav na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. Predstavniki ‘velikih’ so dobili v roke zanesljivo informacijo tako o narodni opredelitvi kakor tudi o slovenskih imenih, ki so jih Madžari pogosto spreminjali. Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. Mariborski Narodni svet je že proti koncu leta 1918 razmišljal, da bi z generalom Maistrom zasedel Prekmurje, toda Narodna vlada v Ljubljani tega ni podpirala. Prekmurska slovenska navdušenca Ivan Jerič in Štefan Kuhar sta po Cankarjevem pogrebu decembra 1918 obiskala vlado in vojaško poveljstvo v Ljubljani z željo, da bi Prekmurje kmalu zasedli. Dobila sta vtis, da tam sploh niso vedeli, kje je Prekmurje!
Vrhovni svet mirovne konference je 9. julija 1919 sprejel sedanje meje v Prekmurju ob razvodnici med Rabo in Muro. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu 16. julija 1919 so sklenili poslati predsedniku konference Francozu Clemenceauju zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je Vrhovni svet 1. avgusta odobril in 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in 17. avgusta so uvedli civilno upravo. Osvoboditev Prekmurja 17. avgusta 1919 je pomemben dogodek ne samo za prekmurske Slovence, pač pa za vse združene Slovence. Po tisoč letih je nastopila nova oblast, ki je prekmurskega človeka pustila v miru vsaj v domači besedi. Za besedo prekmurska svoboda se skrivajo številni možje naše preteklosti, ki so z ohranjanjem in negovanjem domače besede v govoru in pismu budili ljudstvo k zavednemu slovenstvu.

MATIJA SLAVIČ: PREKMURJE JE SLOVENSKO
Matija Slavič je kot izvedenec za Prekmurje za mirovno konferenco v Parizu napisal posebno razpravo v francoščini, s katero je prepričljivo in z obilnim dokumentarnim gradivom dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k Jugoslaviji. Velikega pomena je bila barvna Etnografska karta Prekmurja, ki nazorno prikazuje naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja v letu 1890.

Slavič jo je dal izdelati in natisniti leta 1919 za člane pariške mirovne konference, za katere je bila tako prepričevalna, da po njej niso več omahovali, kam pripadajo prekmurski Slovenci.
Prvi dokaz je že ime pokrajine. Prekmurje imenujemo del nekdanje jugozahodne Madžarske, ki leži blizu štajerske meje na drugem bregu (prek) Mure, Madžari označujejo to ozemlje z besedo ‘Totsag’, ki pomeni ‘slovenska pokrajina’, kar jasno dokazuje, da je naseljena s Slovenci. S cerkvenega vidika je bilo Prekmurje že združeno z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami (v zagrebški nadškofiji). Prekmurci so potomci Slovencev, ki so se naselili v nekdanjo rimsko provinco Panonijo in iz tega izvira ime ‘panonski Slovenci’. Med letoma 840–874 so bili Panonski Slovenci združeni v samostojni državi – torej so bili Slovenci iz Madžarske in Štajerske že nekdaj združeni. Na delu tega ozemlja danes živijo Slovenci v sklenjeni skupnosti in ohranili so zavest narodne pripadnosti in jezik, v katerem so tudi literarno ustvarjali zlasti v času reformacije in protireformacije, ko je bila prekmurščina, ki je zdaj narečje, v Prekmurju knjižni jezik. Kar zadeva narodnostno podobo Prekmurja, poudarja Slavič, se na uradno madžarsko statistiko ni mogoče zanesti, ker je zelo pristranska. Kot dokaz navaja vas Turnišče, kjer so leta 1881 našteli 998 Slovencev in 43 Madžarov. Po uradni statistiki leta 1910 pa je bilo tam 961 Madžarov in le 261 Slovencev – po župnijski statistiki pa je bilo tam samo 20 Madžarov, Slovenca pa 1202! Verodostojni viri so bili cerkveni šematizmi, ki tudi navajajo, v katerem jeziku se opravlja v cerkvah bogoslužje. Slovensko prekmursko narečje je bilo ukinjeno v šolah in vseh uradih, zavetje je našlo samo v cerkvah. Slavič našteva 19 katoliških in 8 evangeličanskih župnij, ki so obdržale bogoslužje v slovenskem jeziku. »Navedene župnije mejijo ena na drugo tako, da med njimi ni nobenih tujih strnjenih elementov. Zato je njihovo območje nedvomno slovensko.« Uradna statistika je na tem območju zabeležila: 33.263 Madžarov, okoli 10.000 Nemcev ter nekaj Hrvatov, Slovakov, Srbov in Romunov ter 72.287 ‘ostalih’ (Slovencev); skupaj 115.916 prebivalcev, od teh 72.459 Jugoslovanov. »Tudi v pristranski madžarski statistiki vidimo, da so v tej deželi Jugoslovani v veliki večini in da so njihove zahteve o pripojitvi Prekmurja k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem utemeljene.« Opozoril je tudi na gospodarski vidik. »Prekmurje tvori geografsko celoto s Štajersko, ki leži na desnem bregu Mure in je gospodarsko navezano na Spodnje Štajersko, ki tudi sama vzdržuje pomembne stike s Prekmurjem. Prekmurski kmetje so izvažali svoje pridelke v Radgono in Ljutomer, ki sta oskrbovala Prekmurje z industrijskimi proizvodi.« Madžarska vlada pa ni dovolila, da bi se Prekmurje gospodarsko razvilo s pomočjo povezav s štajerskimi Slovenci, zato ni zgradila nobenega mostu na območju Prekmurja. Promet je potekal s pomočjo brodov. Kljub temu se je razvilo zelo močno trgovanje med obema bregovoma Mure, kar kaže pomembnost gospodarskih povezav med Prekmurjem in Štajersko.
Svojo predstavitev Prekmurja za pariško mirovno konferenco je Matija Slavič zaključil takole: »Čeprav so bili Prekmurci zatirani v največji možni meri tisoč let, nikoli niso izgubili svoje narodne zavesti. Madžari so jim odvzeli šole in upravo, niso jim pa mogli odvzeti jezika. Ko je ameriški predsednik Wilson razglasil pravico narodov do samoodločbe, so se oglasili prekmurski Slovenci. Madžarom se je to gibanje zdelo nevarno. Sklicali so skupščin v Murski Soboti 20. oktobra 1918 in hoteli dopovedati, 'da na Madžarskem ni Slovencev, ampak samo Madžari, ki govorijo slovensko'. Slovenci so protestirali in odgovorili: 'Mi smo Slovenci. Živela Jugoslavija!' (…) Ko so Madžari predlagali, da bi v Prekmurju ustanovili poseben slovenski okraj, ki bi se imenoval 'Murska županija', so posredno sami priznali, da Prekmurje oblikuje posebno celoto, ki ne sodi v okvir madžarskih meja. Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: “Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!”«

CERKEV V PREKMURJU DO LETA 1918
Kratek pregled zgodovine krščanstva in Cerkve na ozemlju današnjega Prekmurja je za zbornik Škofija Murska Sobota 2006 pripravil Vinko Škafar. Med panonskimi Slovenci sta oznanjala evangelij sveta brata Ciril in Metod, ki sta se leta 869 na poti iz Moravske v Rim ustavila pri knezu Koclju v Blatenskem Kostelu. Pokazala sta mu v slovanskem jeziku spisane bogoslužne knjige, ki jih je knez močno vzljubil. Bratoma je zaupal 50 učencev, da bi jih pripravila za duhovniško službo. Leta 896 so se v Panoniji naselili poganski Madžari. Kralj sv. Štefan (†1037) je na krščanski podlagi uredil svojo državo. Prekmurje je ostalo še dobrih sto let povezano s Slovenci med Muro in Dravo in pripadalo pod salzburško nadškofijo. Za časa kralja Ladislava I. (1077–1095) je bilo Prekmurje cerkvenoupravno razdeljeno: sedanje Dolnje Prekmurje je pripadlo škofiji v Zagrebu (ust. 1094), Gornje pa škofiji v Györu, čeprav bi bili vsi radi pod zagrebško škofijo. V drugi polovici 16. stol. je bilo ozemlje med Muro in Rabo pretežno protestantsko. Za ohranitev in oživitev katoliške vere v celotnem Prekmurju je bila zelo pomembna ustanovitev škofije v Sombotelu leta 1777, v kateri so bili združeni vsi prekmurski katoličani. Po ljudskem štetju leta 1890 je v današnjem Prekmurju živelo 81.816 ljudi, od tega po verski pripadnosti 68 % katoličanov, 30 % evangeličanov, ostali so bili Judje in kalvinci. Prekmurska Evangeličanska cerkev je bila vezana na Kraljevino Ogrsko, prekmurski katoliški duhovniki pa so zlasti v drugi polovici 19. stol. navezovali s Slovenci na drugem bregu Mure. Med ljudi so širili knjige Družbe sv. Mohorja, ki so ohranjale in krepile njihovo narodno zavest. Da bi ustavile dotok slovenskih knjig, so madžarske oblasti leta 1904 dovolile izdajo katoliških tiskov v prekmurskem jeziku: Kalendar Srca Jezušovoga, mesečnik Marijin list in tednik Novine. Vse tri je urejal Jožef Klekl st., najpomembnejša politična osebno­st ‘prevratne’ dobe.

PRIZADEVANJA ZA PREKMURSKO ŠKOFIJO
Jugoslovanska vojska je na pobu­do Vrhovnega sveta mirovne konference 12. avgusta 1919 zasedla Prekmurje, sedanje meje pa je začrtal tako imenovani trianonski mir, podpisan 4. junija 1920. S politično mejo pa še ni bila začrtana tudi škofijska meja. Sombotelski škof je hotel, naj Prekmurje vsekakor ostane v sklopu njegove škofije. V začetku februarja 1919 je svojemu zaupniku sporočil, da bo prišel v Prekmurje, “da moji verniki vidijo, kako se nadpastir briga za njihovo usodo”. To škofovo potovanje je bilo bolj politično kot pastoralno, zato se narodno zavedni duhovniki nikjer niso udeležili sprejema in škof je moral svoje potovanje predčasno končati. Konec avgusta 1919 je škof za prekmurske dekanije, ki so jih zasedli Jugoslovani, imenoval dva generalna vikarja. Najbolj znan prekmurski duhovnik je bil tisti čas Jožef Klekl st. in njemu je ljubljanski škof Jeglič v imenu Jugoslovanske škofovske konference 14. aprila 1921 pisal: »Škofje jugoslovanski imamo ob koncu aprila sestanek v Zagrebu … Prosim Vas, sporočite mi mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju. Mogoče je dvoje: a) Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se apostolski upravitelj priporočati lavantinski škof, b) Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila samo po sebi premajhna, se ji od lavantinske škofije doda Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in značaju gravirata Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Nobeden od duhovnikov te težke in odgovorne naloge ni hotel sprejeti, zato je Klekl predlagal škofu Jegliču, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za prekmurskega administratorja. To se je zgodilo 1. decembra 1923: lavantinski (mariborski) škof Andrej Karlin je postal apostolski administrator Prekmurja. Jožef Sakovič, župnik v Turnišču, eden od možnih kandidatov za prekmurskega škofa, je v pridigi dejal: »Poglejte, kako se je zgodovina obrnila: spet pripadamo tja, kamor smo pripadali pred 1070 leti … Tako je prav. Slovenci potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo.« Škof Karlin je vernikom Slovenske krajine ‘napisal’ prvo pastirsko pismo v prekmurščini. Na žalost pa je škofijsko vodstvo v Mariboru prehitro, brez postopnosti vsiljevalo knjižni jezik v cerkve in katehezo. Že omenjeni Sakovič se je potožil: »Naše stare pravice v cerkvi in šoli so nam začeli odvzemati. In to, kar je najbolj obžalovanja vredno, tudi cerkvena oblast je uganjala z nami politiko.« Vse bolj glasna je postajala težnja po polni priključitvi Prekmurja mariborski škofiji. To se je uresničilo z odlokom Svete stolice 9. junija 1964. Slovesno pa je bila ta priključitev zaznamovana s proslavo 8. septembra 1964 v Murski Soboti, ko je svojega slovenskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika navdušeno sprejela ogromna množica.

RODILA SE JE ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 podpisal odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh s sedežem v Celju, Murski Soboti in Novem mestu. Kako je prišlo do tega, je ob razglasitvi povedal tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je Katoliška cerkev na Slovenskem obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (1228) in Koper (svoje korenine ima od 6. stol.). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja te pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa Franca Rodeta, njenega predsednika, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena naloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Leta 2005, ko je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno prišlo na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Mariborska škofija je sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti. Namen ustanovitve novih škofij v ‘majhni’ Sloveniji je: doseči večjo preglednost škofije, omogočiti lažje povezave med župnijami in škofijo, rast zavesti pripadnosti škofiji in bolj neposreden stik škofa z verniki.
Pozabljena in zapostavljena Slovenska krajina s pridruženo Prlekijo (dekanijo Ljutomer) je končno postala samostojna škofija, ‘cerkvena kneževina’. Od mariborske škofije je ‘odščipnila’ 17,4 % njenega ozemlja. Za njenega prvega škofa je bil imenovan in posvečen Marjan Turnšek, ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Mariboru. Ob ustanovitvi je imela škofija 120.146 prebivalcev, od katerih je bilo 95.463 katoličanov (79,5 %). V službi Božjega ljudstva je bilo 45 duhovnikov, 11 redovnikov ter 6 redovnic. (V 19. in 20. stoletju je bilo Prekmurje najrodovitnejša slovenska pokrajina po duhovnih poklicih; leta 1935 je bilo iz Prekmurja živečih 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnikov in 273 redovnic!) Škofijo sestavlja 36 župnij, ki so med seboj povezane v treh dekanijah: Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Stolnica v Murski Soboti, ki je dobila sedanjo podobo pred dobrimi sto leti, je posvečena sv. Nikolaju. Glavni zavetnik škofije je slovanski blagovestnik sv. Metod. Škofijsko romarsko svetišče cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267. Leta 1915 so ob stari cerkvi zgradili novo, v katero so prenesli vso baročno opremo, ki je dotlej krasila staro cerkev. Cerkvi imata skupno vmesno steno. V tronu velikega oltarja je milostni kip Marije z detetom Jezusom v naročju. Prav ta milostna podoba je cilj romarjev, ki se zgrinjajo k Mariji pod Logom v posebno velikem številu zlasti ob prazniku Marije Vnebovzete.
Iz Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji 2017 povzemam nekaj podatkov iz desetletne zgodovine Škofije Murska Sobota. Škof Turnšek je vzpostavil potrebne strukture za delovanje škofije, imenoval člane Zbora svetovalcev, člane Škofijskega pastoralnega sveta in druge sodelavce. 28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. škofa Marjana Turnška imenoval za nadškofa pomočnika v Mariboru, za njegovega naslednika pa imenoval mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, salezijanca, domačina iz Beltinec. Po umestitvi 10. januarja 2010 je škof Štumpf nadaljeval zastavljeno delo v duhu svojega škofovskega gesla S teboj, Mati Marija. Vidnejši dogodki v tem času so bili: ureditev samostana in prihod sester klaris v Turnišče (28. junija 2012), škofijski misijon ob desetletnici škofije (december 2015–avgust 2016). Drugi dogodki so zabeleženi v škofijskem zborniku (koledarju) Stopinje, škofijskem glasilu Poti k Bogu in na škofijski spletni strani. Največji ‘zaklad’ škofije Murska Sobota sta dva svetniška kandidata, Božja služabnika Danijel Halas (1908–1945) in Alojzij Kozar (1910–1999). Za Danijela Halasa, župnika v Veliki Polani, ki je umrl kot mučenec 16. marca 1945, se je postopek začel že leta 2000. Škofijski postopek je bil končan 19. februarja 2014 in se sedaj nadaljuje v Rimu. Postopek za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, župnika v Odrancih in pisatelja, se je po prejemu dovoljenja Kongregacije za zadeve svetnikov s škofovim odlokom začel 29. decembra 2015. Vzornika svetosti naj bosta svetilnika vernikov soboške škofije in naše domovine!k

ČUK, Silvester. Naše Prekmurje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 50-67.

več o Prekmurju in njegovih narodnih buditeljih ... v knjigi:
Zver, Stanislav, Jožef Klekl : prekmurski čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
in knjigi Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

v reviji Ognjišče:
ČUK, Silvester, Naše Prekmurje (priloga), Ognjišče 08, 2019, str. 58-65
ERJAVEC, Matej, dr. Stanislav Zver (gost  meseca) Ognjišče, 07 2019, str.8

Kategorija: Priloga

Neki homoseksualec je umiral zaradi AIDS-a. Nekega dne je, ne da bi bil vnaprej razkril svojo bolezen, povabil na kosilo duhovnika. Sredi obeda je mož pogledal duhovniku v oči in dejal: »Imam AIDS in umiram!« Duhovnik je pretresen vstal, stopil do gostitelja, ga potrepljal po rami in rekel: »Žal mi je za vas. Sočustvujem z vami.«
Nekaj časa po tistem se je mož spreobrnil. Svojo odločitev je duhovniku opisal takole: »Veste, zakaj sem se odločil, da sprejmem Kristusa v svoje življenje? Ko sem vam zaupal, da umiram zaradi AIDS-a, sem bil pozoren na govorico vašega telesa. Zanimalo me je, če boste v trenutku zbežali ali pa vsaj odmaknili krožnik in kozarec. Namesto da bi storili kaj takega, ste se mi približali in se me dotaknili. V vaših očeh sem prebral iskreno sočutje. Sprejeli ste me. Takrat sem si dejal, da bi takega Boga, v kakršnega verujete vi, rad srečal tudi jaz, ko bom umrl.«

Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega.
Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (3 Mz 19,17–18)

Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. (Mr 12,31)

Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim. (Rim 12,20–21)

Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, ravnate prav. (Jak 2,8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Ti si simpatičen in neproblematičen svetnik in nisem še doživel, da bi zaradi tebe od sramu zardeval kak dušni pastir.
Naj ti pojasnim: Ko romam po slovenskih farah in mi župniki (kaplanov tako ali tako skorajda ni več) sami od sebe ali pa na mojo prošnjo razkažejo cerkev, jih iz zanimanja – in priznam: malo tudi iz žlehtnobe – nadvse rad pobaram o imenih svetnikov, ki se prašijo po oltarjih in oltarnih slikah.
In da bi ti videl! Ha!
Naletiš tudi na take, ki komajda vedo, koga imajo na glavnem oltarju, večina pa se ob naštevanju ‘drugoligaških’ svetnikov s stranskih oltarjev potí in muči, kot moja deca, ko jih vprašam nepravilne glagole.
O, so svetle izjeme, seveda so … Naj pohvalim gospoda, ki še od svojih bodočih birmancev zahteva, da poznajo vse svetnike v domači cerkvi … »Da odrasel kristjan pač mora vedeti, s kom skupaj sedi in moli v cerkvi!« mi je rekel in se popolnoma strinjam. Se pa seveda najde tudi kak posvečen junak, ki omalovažujoče zamahne z roko, “češ, kaj pa je to važno!?!”, da mi vre kri, ko smo pri sveti maši vendar združeni z vsemi vernimi, s tistimi, ki smo še podvrženi času in prostoru, kot tudi s tistimi, ki že uživajo večno veselje … in je lepo ter se spodobi in je pravično, da poznam vse: od Zaveljcinovega Tina do svetega Ingenuina!
No, tebe, ljubi moj sveti Rok, prepozna še tako svežeposvečen in nerazgledan gospodič, kajti pes ti dela družbo na vsaki upodobitvi in te tako jasno in očitno loči od tvojih svetniških kolegov, ki tekajo za gosmi, se podijo z zmaji, se naslanjajo na meče, rožljajo s ključi ali zgolj pahljajo s palmami.
In je seveda malo hecno, ljubi sveti Rok, da te dandanes prepoznajo vsi, ti sam pa si zašel v težave (in v zapor) prav zaradi tega, ker te tvoji someščani niso prepoznali … celo tvoj lastni stric ne! In to potem, ko si požrtvovalno skrbel za kužne bolnike. Ko pa si še sam zbolel, si se – da bi ne bil komu v nadlego – zavlekel v bližnji gozd. In bi tam lahko mirne duše od lakote in bolezni umrl, pa sta te prihajala krepčat božji angel iz nebes in pes z bližnjega gradu.
In je po svoje zanimivo, da te ‘za svojega’ niso še vzeli sodobni pasjeljubci … ki jih je vedno več. In pravzaprav nimam nič proti njim, še manj proti psom … razen seveda, da vse pogosteje srečujem pse, ki so neprimerno bolje vzgojeni, kot njihovi gospodarji ali gospodarice, ki bi bili v večini primerov potrebni kake dresure.
To, da nisi zavetnik pasjeljubcev, me torej čudi. Še bolj pa me čudi in tudi zabava, da si zavetnik tako zdravnikov kot grobarjev … in se tvojemu patronatu tako ali drugače ne izogne nihče. Še pes ne.
Še to … tako na tiho in med nama: dolga leta sem bival v ‘tvoji fari’, vendar tebi posvečene cerkve nisem videl od znotraj. Pa ne zato, ker bi bil jaz tako površen vernik, da bi ne hodil k maši, temveč ker se je maševalo v prizidani garažni hiši. Bog se nas usmili!
Ljubi moj sveti Rok. Kugo smo menda odpravili iz naših krajev, a je vse sorte še hujših reči, pred katerimi je prav in bi bilo dobro, da nas obraniš.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 114.

Kategorija: S svetnikom na TI

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60

Kategorija: zgodbe

»V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, se odžeja in se odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah, na vseh svojih delovnih mestih.« Tako je v svojem nagovoru mladim papež sv. Janez Pavel II. označil pomen tega kraja ob svojem obisku 5. oktobra 1986. V letu 2015 praznuje Taizé več obletnic: maja stoletnico rojstva brata Rogerja, ustanovitelja tamkajšnje meniške skupnosti, avgusta pa petinsedemdesetletnice njene ustanovitve pa tudi desetletnice nasilne smrti brata Rogerja. Njegovo življenje je neločljivo povezano z rojstvom in rastjo Taizéja – ekumenske meniške skupnosti in kraja duhovnosti, ki privablja mlade z vsega sveta. Tema jubilejnega leta je Na poti k novi solidarnosti.

“OSTANITE TUKAJ, TAKO SMO OSAMLJENI”
Zgodovina Taizéja ima prav zanimiv začetek. Petindvajsetletni Roger Schutz, študent teologije iz Švice, je sredi leta 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, v tistem delu Francije, domovine svoje matere, ki ni bil pod nemško zasedbo, iskal miren kraj, kjer bi mogel v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom in ustanoviti meniško občestvo. V tem iskanju je prišel do revne vasice Taizé, nedaleč od Clunyja, žarišča verske prenove v desetem stoletju. Sprejela ga je starejša žena. Ko ji je povedal o svojem načrtu, mu je dejala: »Ostanite tukaj, tako smo osamljeni.« Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori po ustih preproste žene. Na svoji poti v Francijo je Roger srečeval begunce. »Ti ubogi ljudje so se mi zasmilili. Hotel sem jim nuditi pomoč.« Kupil je revno hišo na robu vasi z nekaj zemlje, ki je spadala k njej. Hišo je za silo uredil in vanjo je sprejemal tiste, ki so jih preganjali nacisti. Po vojni je tam zaživela ekumenska meniška skupnost.
Njen ustanovitelj Roger Schutz se je rodil 12. maja 1915 v švicarski vasi Provence kot deveti otrok protestantskega pastorja Charlesa Schutza in Amelie Marsauche. Na njegove življenjske odločitve je močno vplival zgled njegove babice, ki je med prvo svetovno vojno kot vdova živela na severu Francije. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Zelo jo je bolelo, da so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. V letih 1936 – 1939 je na očetovo željo študiral teologijo v Lausanni in Strasbourgu. Leta 1940 ga najdemo v Franciji, v Taizéju. V hiši, kjer je nudil zavetje političnim beguncem, zlasti Judom, je bil tudi majhen oratorij, kjer je Roger sam trikrat na dan molil, tako kot pozneje skupnost, o kateri je od vsega začetka sanjal. Tam je ostal do leta 1942, ko je celotno Francijo okupirala nemška vojska. Prisiljen je bil ostati v Švici do konca leta 1944. Ob povratku v Taizé so ga spremljali prvi bratje in leta 1949 jih je sedmero napravilo življenjske meniške zaobljube, da bodo živeli v neporočenosti (celibatu), skupnosti dobrin in v pokorščini predstojniku (priorju). Brat Roger, prior skupnosti, je leta 1952 sestavil kratka Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Dokončna oblika je v knjigi Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja (1990). Število bratov je iz leta v leto naraščalo. Prvi bratje so bili protestanti, sčasoma so se jim pridružili tudi katoliški bratje. Danes je v skupnosit okoli 100 bratov iz 25 držav. Brat Roger je nekatere pošiljal za nekaj časa živet med uboge, nazadnje pa je tudi sam vsako leto za nekaj tednov odhajal v kraje, kjer ljudje trpijo (Kalkuta, Čile, Južna Afrika). Skupnost je znamenje edinosti in sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.

TAIZÉ IN PAPEŽI
Preobrat v zgodovini Taizéja je pomenilo prvo srečanje brata Rogerja s papežem Janezom XXIII. (Že kot apostolski nuncij v Franciji je bratom dovolil, da skupnost opravlja svoje molitve v vaški cerkvici, ki so jo okoli leta 1100 postavili menihi iz Clunyja.) Tri dni po nastopu papeške službe je v zasebni avdienci sprejel brata Rogerja in brata Maxa Thuriana, teologa skupnosti (kasneje je postal član katoliške Cerkve). »Ta avdienca pri Janezu XXIII. je bila kar malo presenetljiva: bil je povsem drugačen od podobe papeža, ki smo si jo zamišljali,« je povedal brat Roger. »Tako zavzeto naju je poslušal, da je, ko sva govorila o spravi, zaploskal in vzkliknil bravo. Bil je preprost človek, zelo odprt, poln veselja in sproščenosti.« Od tedaj sta se papež Janez XXIII. in brat Roger srečevala vsako leto. Papež je Taizé označil »mala pomlad Cerkve« Brat Roger in brat Max sta se kot gosta Tajništva za edinost kristjanov udeležila drugega vatikanskega koncila. »Mislim, da sem zamudil samo dve dopoldanski seji,« je povedal brat Roger.
Prijateljski stiki so se nadaljevali tudi pod papežem Pavlom VI. »Zelo rad sem imel Pavla VI. Bil je zelo čuteč za vprašanje edinosti in sprave … Bil je velik papež. Hotel je vse žrtvovati za evangelij, toda ni mogel več kot trpeti, ker so mu vse preprečili. Zadnji pogovor, ki sva ga imela, je bil o mladih, vedno je govoril o mladih. V Taizéju smo začeli takrat s koncilom mladih. Rekel mi je: “Kaj lahko naredim, kako naj vam pomagam?” Bil sem tako nesrečen, ko sem videl Pavla VI. tako potrtega, da sem mu rekel, česar mu sprva nisem mislil povedati: “Sveti oče, v vas vidim odsev Kristusove svetosti. Vi ne morete narediti drugega, kot da ste to, kar ste.”« Krakovski nadškof Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., je bil dvakrat v Taizéju. Brat Roger pa je bil dva dni njegov gost v Krakovu, ko se je udeležil srečanja poljske mladine. Bil je navzoč ob nastopu papeške službe Janeza Pavla II. in ta ga je kot ‘starega znanca’ posebej prisrčno pozdravil. Kot papež se je 5. oktobra 1986 ustavil v Taizéju, kjer ga je v moderni cerkvi sprave pričakalo okoli 7.000 mladih. Brat Roger je papežu predstavil Taizé kot kraj, ki mladim odkriva ‘občestvenega Kristusa’ kot zdravilo za osamljenost, eno največjih bolezni našega časa. Zadnjič je brat Roger romal v Rim 8. aprila 2005, ko se je, devetdesetletni starček na invalidskem vozičku, udeležil pogreba papeža Janeza Pavla II. in je med mašo iz rok kardinala Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. prejel sveto obhajilo. Vedno je izpovedoval vero v Kristusovo resničnost navzočnost v sveti hostiji. Dobre štiri mesece kasneje, 16. avgusta 2005, je bil ubit med večerno molitvijo v cerkvi sprave. Papež Benedikt XVI. je njegovemu nasledniku bratu Aloisu pisal: »Čeprav je vstopil v večno življenje, nam dragi brat Roger še vedno govori. Naj nas njegovo pričevanje za ekumenizem svetosti navdihuje na našem pohodu proti edinosti. Naj vaša skupnost še naprej živi in izžareva svojo karizmo, posebej za mlade rodove.«

MLADI PRIHAJAJO V TAIZÉ
Kmalu po nastanku skupnosti so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Sredi petdesetih let so v vedno večjem številu prihajali mladi z vseh koncev sveta. Zanimanje mladih je bilo za Taizéjske brate pomenljivo znamenje, saj sprva niso nameravali prirejati množičnih srečanj za mlade. Odgovorili so na ta božji klic in z veseljem odprli vrata vsakomur, ki se je želel za nekaj časa vključiti v življenje skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti. Romanja mladih so prerasla v tedenska medcelinska srečanja, na katerih se poleti vsak teden zbere od 3.000 do 6.000 mladih ljudi, v drugih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1.000. Poleti prihajajo predvsem dijaki in študenti, ki imajo razmeroma dolge počitnice, delavcev je bolj malo. Večina prihaja z resnimi nameni, da se duhovno poglobijo in doživijo občestveno vero.
Na vprašanje, kako Taizéjski bratje mladim kažejo Boga, je prior brat Alois odgovoril: »Tako da jih poslušamo. Vsakič po večerni molitvi ostanemo v cerkvi, da se osebno pogovorimo z mladimi. Skupaj molimo, po molitvi pa vedo, da lahko pridejo do bratov in se z njimi pogovarjajo. Vedno je na voljo nekdo, ki jih posluša. Zelo pomembno je tudi, da mladi pri molitvi lahko sodelujejo s petjem, poslušanjem Božje besede, s tišino. To so osnovni elementi molitve.« Pri molitvi pojejo znamenite Taizéjske speve, ki jih poznajo mladi vsega sveta (Laudate omnes gentes, Ubi caritas et amor, Kyrie, Alleluia). To so molitveni napevi z malo besedila, ki se lahko neštetokrat ponovi. Ti spevi so nastali okoli leta 1975. Iz Taizéja so se preselili tudi k nam in bogatijo zlasti mladinska srečanja.
Od leta 1962 potekajo molitvena srečanja v novi, moderni cerkvi sprave, zgrajeni po načrtih enega od bratov. Ob vhodu je v petih jezikih napis: »Vi, ki vstopate, spravite se med seboj: oče s svojim sinom, mož s svojo ženo, verni s tistim, ki ne more verovati, kristjan s svojim ločenim bratom.« V poletnih mesecih je cerkev sprave postala premajhna za naraščajočo množico mladih, zato so jo povečali s šotorom.

KONCIL MLADIH IN ROMANJA ZAUPANJA NA ZEMLJI
Za veliko noč leta 1970 je brat Roger med molitvenim srečanjem naznanil: »Da bi sami živeli in da bi svetu pomagali živeti veselo novico, da je Kristus vstal, bomo pripravili koncil mladih.« Pobuda zanj je prišla iz vrst mladih. Priprave so trajale dobra štiri leta; mladi so želeli, da koncil postane najprej notranje doživetje in šele potem zunanji dogodek. Vsako leto za veliko noč so bila mednarodna srečanja, na katerih so obravnavali določeno temo. Teme so bile nakazane v napovedi koncila: »Vstali Kristus prihaja prižigat praznično luč v globinah človeškega srca. Pripravlja nam pomlad Cerkve … Kristus nam bo dal dovolj iznajdljivosti in poguma, da bomo našli pot do sprave.«
Ob slovesnem začetku koncila mladih od 30. avgusta do 1. septembra 1974 se je na Taizéjskem griču zbralo 40.000 mladih iz 100 držav. Udeležili so se ga zastopniki vseh krščanskih Cerkva. »Prišel je dan odprtja koncila mladih, dan, ko bi vsi radi rekli: odpri samega sebe, da boš mogel razumeti človeka: človeka, ki je iz iste snovi kot ti, človeka, ki kakor ti išče, se bori, ustvarja, moli,« je zapisal brat Roger v svoj dnevnik. »Ko sem 20. avgusta 1940 prihajal v to človeško puščavo, si niti v sanjah nisem mogel predstavljati dni, kakor so tile, ko je v Taizéju toliko mladih.« Ob sklepu je mladim izročil svoje prvo Pismo božjemu ljudstvu, v katerem polaga mladim v usta vprašanje Cerkvi: »Cerkev, kaj praviš o svoji prihodnosti? Boš postala vesoljno občestvo, ki deli z vsemi brez razlike? Boš postala ljudstvo blagrov, ki se zanaša le na Kristusa?« Koncil mladih se nadaljuje. Decembra 1976 je brat Roger poslal svoje drugo Pismo božjemu ljudstvu, sestavljeno v Kalkuti, kamor se je šel poklonit materi Tereziji. Sledila so vsako leto nova pisma iz raznih koncev sveta.
Taizéjska skupnost nikoli ni imela namena ustanoviti lastnega mladinskega gibanja, temveč je spodbujala mlade, naj prevzemajo odgovornosti v domačih župnijah, v mestih in okoljih, kjer živijo. Bratje so jih hoteli pri tem podpirati, zato so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. V času novoletnih praznikov (od 28. decembra do 1. januarja) v enem izmed večjih evropskih mest poteka množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. »Romanje zaupanja na zemlji želi biti predvsem občestvena molitev mladih za mir na svetu, za mir v dušah, v srcih in med narodi,« je dejal brat Roger. »Za nas je pomembno le to, da se odpremo vsakemu človeku, ki je v kakršni koli stiski. Potrudimo se, da živimo z njim ter najdemo prostor v njegovem srcu in ga spodbujamo k dobroti, plemenitosti, iskrenosti in ljubezni.« Srčika teh romanj je trikratna dneva molitev: zjutraj v eni od župnij, ki se vključijo v ta srečanja, opoldanska po večjih cerkvah v središču mesta in večerna skupna molitev v dovolj velikem prostoru, med katero mlade nagovori brat prior. Prvo romanje zaupanja na zemlji je bilo leta 1978 v Parizu, ki je sprejel mlade še štirikrat (1983, 1988, 1994, 2002). Štirikrat je bilo to romanje v Rimu, trikrat v Barceloni, doslej v dvajsetih evropskih mestih. Najbližje je bilo v Zagrebu leta 2006. Teh romanj se vsako leto udeležijo tudi mladi iz Slovenije.

TAIZÉ IN SLOVENCI
Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja poromali nekateri posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000. Povedel jih je Lojze Peterle, prvi predsednik vlade samostojne države Slovenije, sedanji evropski poslanec. Poznejše skupine so romale tja pod vodstvom nekdanjih študentskih duhovnikov Rudija Koncilije, Janeza Grila, Milana Knepa. Veliko jih je v Taizé in na novoletna romanja zaupanja odšlo pod vodstvom prezgodaj umrlega Mateja Zevnika, mengeškega župnika, ki ga je z bratom Rogerjem vezalo iskreno prijateljstvo. »Pogovor sva navadno začela s spomini na Taizéjsko srečanje v Ljubljani leta 1987.«
Nekajkrat pa se je Taizé ‘preselil’ k nam. Brat Roger je bil na povabilo nadškofa Alojzija Šuštarja gost srečanja verne slovenske mladine v Stični 19. septembra 1981. Prišel je v spremstvu dveh bratov, “da nam prinese nekoliko tistega ognja, ki ga brat Roger in njegova družina raznaša po vsem svetu”. Na nadškofov pozdrav je brat Roger odgovoril: »Vstali Kristus, ki je izšel iz groba, je živ in je med nami. On hoče, da bi bili živi, močno živi … Vi ste priče živega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi.« V popoldanskem nagovoru je dejal: »V kratkem času sem bival v osmih deželah za srečanja, kot je tole, in imel sem občutek, da so v Evropi obsežne duhovne puščave. Toda v teh puščavah se nenadoma prikažejo izviri žive vode, izviri upanja. To so ljudje, mladi in starejši, ki iščejo Boga.« Posebno toplo je govoril o Mariji. Mlade je povabil, naj radi molijo rožni venec in premišljujejo skrivnosti našega odrešenja, ki morajo postati resničnost našega življenja.
Drugič je brat Roger prišel k nam, ko je bila Ljubljana od 1. do 3. maja 1987 cilj Romanja zaupanja na zemlji. Več kot 5.000 mladih romarjev se je zbralo na molitvenem srečanju, ki ga je skupaj z brati iz Taizéja pripravila slovenska mladina. Mladi so prišli iz raznih koncev Evrope, z Vzhoda in Zahoda, da bi skupaj molili za mir, ljubezen, za razumevanje med ljudmi in narodi. Srečanja po župnijah so mlade povezovale, molitve v draveljski in šišenski cerkvi pa so pomenile višek dneva. Mladi so željno vpijali besede brata Rogerja. »Smisel mojega življenja je brati v srcih ljudi, kaj jih muči in kaj jih radosti, da z njimi delim njihovo trpljenje in veselje.« Ob slovesu je dejal: »Srečen sem s svojimi brati, ker ste nas tako prisrčno sprejeli. Bog vas je obdaril z gostoljubnostjo, dal vam je srce, odprto za bližnjega.« Na tem srečanju je brata Rogerja spremljal brat Alois, njegov naslednik. Na mednarodnem srečanju mladih od 28. aprila do 1. maja 2012, ko je slovenska prestolnica gostila mlade iz 26 držav, je dejal, da jih je srečanje v Ljubljani leta 1987 spodbudilo, da so nadaljevali romanja zaupanja v Srednji Evropi. Večerna molitvena srečanja so bila v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Med njimi je mlade nagovoril brat Alois. Čudovita je njegova misel o Mariji. »Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?«

TAIZÉ SE PRIPRAVLJA NA PRAZNOVANJE
Za Taizé poteka leto 2015 v znamenju praznovanja obletnic: 12. maja je stoletnica rojstva brata Rogerja, 16. avgusta se bodo spominjali desete obletnice nasilne smrti tega moža blagosti in miru, nekaj dni zatem pa 75-letnice ‘ustanovitve’ Taizéja. Tamkajšnja skupnost bratov vabi na praznovanje stoletnice rojstva svojega ustanovitelja brata Rogerja Schutza. V nedeljo, 10. maja, so predvsem prebivalci pokrajine Burgundije, kjer je ta neznatna, a po vsem svetu znana vas, vabljeni na razna tematska srečanja, na katerih bodo predstavljali življenjsko pot brata Rogerja. Mladi bodo prebivalce spodbujali, da pripravijo molitvena srečanja in solidarnostne akcije po zamisli brata Rogerja, ki bodo izraz dosledne hoje za Kristusom, ki nas vabi, da ga prepoznamo in mu izkazujemo dejavno ljubezen v najbolj potrebnih.
Vrhunec praznovanja bo v tednu od 9. do 16 avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju - Zborom za novo solidarnost - zbrali mladi do 35. leta ter z njimi posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi in predstavniki različnih Cerkva. Papež Frančišek je 17. marca 2015 v avdienci sprejel brata Aloisa, priorja ekumenske skupnosti v Taizéju, in mu zagotovil, da bo 16. avgusta v duhu povezan s taizéjsko skupnostjo, ko se bodo tam spominjali 10. obletnice smrti brata Rogerja. Taizé se bo vključil tudi v dogajanje leta posvečenega življenja, ki ga je razglasil papež Frančišek (od 30. novembra 2014 do 22. novembra 2015). Julija letos bo v Taizéju potekalo srečanje za mlade, ki živijo redovniško življenje. Na njem bodo sodelovali tudi predstojniki raznih redovniških skupnosti. V začetku septembra pa bo potekal simpozij o prispevku brata Rogerja k teološki misli, kjer se bodo zbrali mladi teologi skupaj s strokovnjaki iz različnih krščanskih Cerkva. Ekumenska skupnost iz Taizéja je v jubilejnem in spominskem letu izdala zgoščenko z naslovom Taizé — pesmi miru in edinosti. Na njej so zbrani posnetki mladinskega zbora, instrumentalne skladbe, molitve in psalmi, ki jih pojejo taizéjski bratje.

ČUK, Silvester. Brat Roger in Taize. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str 58-65.

Kategorija: Priloga

V mojih študentskih letih je bil Taizé v Franciji privlačen za vse, ki so iskali moč za poglobitev vere. V poletnih mesecih smo pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov radi romali tja. Zakaj Taizé slovenske mladine danes ne privablja več tako, kot je nas? (Matija)
Temelje ekumenske meniške skupnosti Taizé je postavil Roger Schutz leta 1940, zaživela pa je po drugi svetovni vojni, ko so prvi bratje izpovedali redovniške zaobljube. Kmalu so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Med njimi je bilo vedno več mladih z vseh koncev sveta, v počitniških mesecih srednješolcev in študentov. Višek romanj je bil leta 1974, ko se je ob začetku koncila mladih na taizéjskem griču zbralo nad 40.000 mladih iz več kot stotih držav. Iz tega so se rodila romanja upanja – cilj tega romanja je bila leta 1987 Ljubljana. Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja romali posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000: vodil ji je Lojze Peterle. Poznejše skupine so romale pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov Rudija Koncilja, Janeza Grila, Milana Knepa. Z njimi tudi na novoletna romanja upanja. Na vprašanje, zakaj Taizé danes slovenske mladine ne privlači tako kot nekdaj, pa je jasen odgovor: danes imamo duhovno postrežbo, ki smo jo morali takrat iskati na tujem,v obilni meri doma. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 50

Kategorija: Kratki odgovori