Neki Indijanec si je zelo dolgo želel obiskati mesto. Končno je nastopil težko pričakovani dan. Ko je prišel na cilj, je na železniški postaji naročil taksi. Taksist ga je sprejel z globokim poklonom in mu z roko pokazal na sedež v avtu.
Taksist je sedel v avtomobil ter obrnil ključ in hkrati z motorjem se je prižgal tudi radio, ki je igral na ves glas.
Indijanec je rekel: »Prosim, dajte bolj po tiho.«
»Se morda ne počutite dobro?« je vprašal taksist.
»Prav zato, ker se počutim dobro, ne maram, da bi se počutil slabo,« je rekel modri Indijanec.

Kdor ljubi hrup, je v sebi nemiren. Mar vse več hrupa ne pomeni, da se mnogi ljudje počutijo slabo?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 57.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

Pripadam tistemu rodu, ko je bilo samoumevno, da so starši poskrbeli za krst svojih otrok, ki so jih potem tudi krščansko vzgajali. Danes je takih družin vedno manj. Razveseljivo pa je dejstvo, da se mnogi v odrasli dobi odločijo za krst. Kako poteka priprava nanj? (Vinko)

Na žalost je vedno manj družin, ki bi bile posredovalke vere otrokom, ne samo pri nas, ampak tudi po vseh ‘krščanskih’ deželah. Zato se je Cerkev po drugem vatikanskem koncilu odločila ponovno uvesti pripravo na sprejem krščanstva, katehumenat za odrasle, ki že več desetletij obstaja tudi pri nas. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo navaja stopnje te priprave. Prva stopnja: ko se človek odloči za začetno spreobrnitev, hoče postati kristjan in ga Cerkev sprejme za katehumena. Druga stopnja: ko je že napredoval v veri, že skoraj dovršil katehumenat in začne bližnjo pripravo na prejem zakramentov. Tretja stopnja: ko na koncu duhovne priprave prejme zakramente, s katerimi postane kristjan. Odraslim navadno podeljuje zakramente (krst, birmo) škof med slavjem velikonočne vigilije. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 50

Jezusov rojstni dan praznujemo 25. decembra. Kmalu po novem letu pa Jezusov krst v reki Jordan, ko ga je krstil Janez Krstnik. Zanima me, zakaj je Jezus na slikah upodobljen kot odrasel, in ne kot otrok, ter zakaj o Jezusovem otroštvu in mladosti ne vemo skoraj nič, razen tega, da je kot dvanajstletni deček ostal v templju, zatopljen v Božjo besedo.
Stanka

O tem, da je Janez Krstnik krstil Jezusa, poročajo vsi trije sinoptični evangeliji (Marko, Matej, Luka). Vsi postavljajo ta krst na začetek Jezusovega javnega delovanja, ki se je pričelo okoli Jezusovega tridesetega leta. Poleg tega iz evangelijev vemo, da sta Janez in Jezus po rojstvu ista letnika, torej je že s tem izključeno, da bi Janez lahko krstil Jezusa kot dojenčka. Iz vsega skupaj jasno sledi, da se je Jezus dal krstiti Janezu kot odrasel. Je pa prav, da posebej poudarim, da to ni bil sedanji krščanski krst (kajti ta je nastal šele po Jezusovi veliki noči – saj je njegova vsebina potopitev v Kristusovo smrt in vstajenje z njim), ampak judovsko obredno dejanje, ki je imelo spokorni značaj. Raznovrstna umivanja z vodo kot obredno očiščevanje imajo mnoga verstva, ne samo judovstvo. Jezus, ker je bil učlovečeni Bog, sicer ni potreboval takšnega očiščevanja, saj je bil brez greha; je pa hotel iz solidarnosti do grešnikov stopiti v vrsto grešnikov, ki so prihajali k Janezu Krstniku in mu priznavali grehe (Janez jih seveda ni mogel odpustiti). Tako je Jezus že vnaprej pokazal, da želi vzeti nase vse grehe človeštva, torej greh sveta (kot se je izrazil Janez Krstnik), kar se bo dokončno uresničilo skozi njegovo trpljenje in smrt na križu; v vstajenju pa bodo naši grehi dokončno premagani in krivda izmita. V ta namen se je Jezus vse svoje javno delovanje družil z grešniki, da bi jim bil blizu in bi jih lahko pritegnil v svoj odrešenjski proces. Tudi v trenutku smrti na križu je bil med razbojniki, da bi jih rešil. To je izrazil z eno izmed svojih zadnjih besed na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). S tem je povedal, da gre do konca, do vsakega dna, z vsakim človekom, vsakim grešnikom in mu do zadnjega trenutka zemeljskega življenja ponuja možnost odrešenja.
Ker v enem cerkvenem letu podoživimo vsa leta Jezusova življenja, torej nekaj več kot trideset, so si dnevni datumi lahko zelo blizu, a je seveda med dogodki lahko razlika več let. Tako je tudi v primeru praznika Jezusovega rojstva in njegovega krsta v Jordanu datumsko le dobrih štirinajst dni razlike, a realno je med dogodkoma razlike več desetletij. Podobno kot če imata dva rojstni dan na isti dan ali datumsko zelo blizu, to še ne pomeni, da sta tudi enako stara; njuna razlika v starosti je lahko več let. Torej upodobitve Jezusovega krsta v Jordanu z odraslima Janezom in Jezusom povsem odgovarjajo dejanskemu stanju njune starosti ob dogodku.
Pravilna je ugotovitev, da o Jezusovem otroštvu in mladosti iz evangeljskih zapisov izvemo zelo malo. Poznamo nekaj osnovnih okoliščin njegovega spočetja v Nazaretu, nekaj več glede njegovega rojstva v Betlehemu; golo ugotovitev o begu v Egipt in nekajletnem bivanju tam ter nato o vrnitvi. Temu sledi le še poročilo o obisku templja ob Jezusovem dvanajstem letu, kjer imamo nato o njegovih naslednjih skoraj dvajsetih letih le skopo ugotovitev, da se je razvijal v modrosti, rasti in milosti pred Bogom in pred ljudmi (Lk 2,41-52). Zakaj je tako? Najosnovnejši odgovor je, da če bi bilo za našo vero in naše odrešenje potrebno kaj več, bi nam Sveto pismo to gotovo posredovalo. V veri torej sprejemamo, da nam je Bog dovolj razodel glede otroštva in mladosti našega Odrešenika. Poleg tega je treba poudariti, da svetopisemski spisi niso zgodovinski zapisi, marveč verski. Zato v njih tudi ne smemo iskati najprej točnih zgodovinskih podatkov, ampak verski namen, ki so ga imeli sveti pisatelji, ko so pod vodstvom Svetega Duha zapisoval besede Svetega pisma Stare in Nove zaveze. Zato nas tudi kakšna neujemanja pri opisu istih dogodkov v posameznih evangelijih ne smejo motiti, ampak naj nas spodbudijo da še natančneje poskušamo odkriti sporočilo vere.
Da pa je bila želja in potreba tudi že prvih generacij kristjanov vedeti kaj več o tem obdobju Jezusovega življenja, pričajo tako imenovani apokrifni evangeliji in podobni zapisi prvih krščanskih skupnosti, ki natančneje opisujejo dogodke in odnose v sveti družini in tudi širše iz tega obdobja. Ker ti spisi niso uvrščeni v Sveto pismo, nimajo takšne gotovosti in enake vrednosti ter veljave kot Sveto pismo; vsekakor pa vsaj delno zapolnijo življenjepisne sive cone v evangelijih in še dodatno osvetlijo marsikakšno podrobnost iz takratnega načina življenja, ki nam pomaga bolje in globlje razumeti tudi svetopisemska sporočila. Ne moremo pa vsega, kar je v njih zapisano, vzeti kot suho zlato, torej kot pravo resnico o dogodkih. Takšen evangelij je na primer Evangelij otroštva po Tomažu, ki pričuje prav o tem, da so si podobna vprašanja kot naša bralka postavljali že zdavnaj pred nami.
Apokrifnim zapisom iz prve krščanske dobe so podobni zapisi nekaterih zasebnih razodetij iz kasnejših obdobij, ki naj bi jih vidcem pripovedoval Jezus sam in prav tako podrobno opisujejo obdobje njegovega otroštva in mladosti. Tudi tem zapisom ne moremo pripisovati objektivne zgodovinske vrednosti, so pa marsikomu v veliko pomoč pri razvijanju osebnega odnosa do Gospoda. Med takšne spise spadajo med drugim zapisi Marije Valtorte.
Po eni strani je zelo prav, da bi radi vedeli kar največ iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako ponotranjili njegovo življenjsko držo. A po drugi strani nas ta radovednost ne sme ovirati, da se ne bi zadovoljili s tem, kar imamo o njem razodetega v Svetem pismu. To nam mora zadoščati, ker verujemo, da bi nam Bog povedal in razodel še več, če bi bilo to potrebno za našo vero in našo pot odrešenja. Zato berimo z vero odlomke Svetega pisma, jih premišljujmo, in če bo treba, nam bo Bog sam preko premišljevanja ali kontemplacije razodel o svojem življenju še kaj več, če bo menil, da nam bi to koristilo za posvečevanje našega življenja in služenje bližnjim iz ljubezni.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2023), 36.

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna 'potopitev' v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po 'izhodu' iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred 'angelom smrti'. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem 'blatu' ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne 'nesnage' (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim 'potopi' v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje 'po mesu', ki pomeni 'ne' Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše 'energije' na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo 'prepojeni' s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko ... pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.

Ime mi je Niko in sem pravoslavne vere. Želel bi otroka krstiti v obeh Cerkvah, tako pravoslavni kot katoliški. Sam sem pravoslavne vere in jo spoštujem. Moje dekle je iz katoliške družine, kar tudi zelo spoštujem. Ker je tudi pred nama poroka, bi želel, da otrok odrašča tako v pravoslavni kot tudi v katoliški veri. Želim spoštovati obe veri in nobene ne razdirati. Zato se obračam na vas. Ali je možno in kaj bi morala storiti?
Niko

Vaše vprašanje je zelo dobrohotno, saj upošteva obe Cerkvi, pravoslavno in katoliško, vašo in dekletovo, kar je na psihološki in na ravni medsebojnega sprejemanja vredno vsega spoštovanja. Zakrament veljavnega oziroma stvarnega krsta po cerkvenem nauku, katoliškem in pravoslavnem, je neponovljiv, kar pomeni, da kdor je enkrat pravilno, stvarno in veljavno krščen, je krščen za vedno. Krst nas združi z Jezusom Kristusom in priključi njegovi Cerkvi.
V zgodnji Cerkvi so krščevali s trikratnim potapljanjem v vodo, kar pomeni, da je trikratno potapljanje krščenca v vodo klasična oblika podeljevanje krsta, ki izraža močno simboliko očiščevanja in pridružitve ali vključitve v cerkveno občestvo. Pozneje so razen potapljanja v vodo, krščevali tudi z oblivanjem ali kropljenjem, kar je ostalo do danes. Krst po starodavnem izročilu Cerkve ni bil ločen od evharističnega bogoslužja, saj so novokrščenci pri istem bogoslužju bili krščeni, birmani in obhajani, kar je v vzhodnih Cerkvah ostalo do danes. Krst in evharistija sta namreč medsebojno soodvisna. Krščansko življenje, ki ga simbolizira krst, izvira iz evharistije in je nekaj nadnaravnega. Cerkev, ki obhaja evharistijo, živi z evharističnim načinom in je – kot radi pravijo na Vzhodu – ikona (podoba) nebeškega kraljestva na zemlji.
Že v prvih stoletjih krščanstva so teologi razvili nauk o neponovljivosti krsta, teologija je tudi razvila izraz neizbrisno zakramentalno znamenje, ki duhovno (v Svetem Duhu) zaznamuje kristjana prav po prejemu Svetega Duha pri krstu in birmi. Grški cerkveni očetje so to ‘neizbrisnost’ ali ‘trajnost’ imenovali ‘pečat’, latinski očetje pa ‘znamenje’ (signaculum) ali ‘odtis’ (character). Izraza vključujeta tudi neponovljivost teh dveh zakramentov.
Od vseh Cerkva in cerkvenih skupnosti sta si prav pravoslavna in katoliška najbližji, saj imata ob istem Svetem pismu tudi sedem zakramentov in ob skupnem tudi službeno duhovništvo. Danes Katoliška cerkev pravoslavni krst vedno priznava, saj obe uporabljata pravo oz. isto snov (vodo) in pravilno besedilo, ki vključuje Sveto Trojico (krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in ima isti učinek – vključitev novokrščenca v cerkveno občestvo. “Nihče ne more biti krščen izven vesoljne Cerkve …” je nauk 6. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je skupen katoliški in pravoslavni cerkvi. Zato tudi Katoliška cerkev krsta, ki je bil podeljen v Pravoslavni cerkvi, ne ponavlja, ker bi s tem zanikala realnost in veljavnost pravoslavnega krsta.
Naj mimogrede omenim anabaptiste (prekrščevalce) iz 16. stoletja in tudi tiste današnje krščanske skupnosti, ki ne priznavajo veljavnosti (stvarnosti) krsta otrok in zato tiste, ki so bili kot otroci krščeni v katoliški, pravoslavni ali evangeličanski Cerkvi, ponovno krščujejo. Toda to ni vaše vprašanje. Vas predvsem zanima možnost krsta vajinega otroka v katoliški in pravoslavni Cerkvi, ker ste vi član pravoslavne in dekle katoliške Cerkve. Na kratko bi lahko odgovoril s kratkim ‘ne-jem’, toda skušal bom razložiti, zakaj ta ‘ne’.
Obe Cerkvi, pravoslavna in katoliška, imata sedem istih zakramentov: tri zakramente uvajanja (krst, birma, evharistija), dva zakramenta ozdravljanja (spoved-sprava in bolniško maziljenje) in dva zakramenta občestva in poslanstva (zakon ter sveti red). Ob tem temeljnem in teološkem razlaganju pa imata vsaka, pravoslavna in katoliška, tudi lastno pravno (kanonsko) zakonodajo. Katoliška Cerkev je po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru svojo versko prakso do sedmih zakramentov v pravoslavni Cerkvi tudi pravno (kanonsko) prilagodila svoji teologiji. Zato tudi dovoljuje katoliškim vernikom, da tam, kjer ni katoliških maš ali bi se je težko udeležili, lahko pristopajo k obhajilu med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem (Ekumenski pravilnik, 122-128).
V letih 1974–1990 je bilo na področju nekdanje Jugoslavije devet medfakultetnih (Ljubljana, Zagreb in Beograd) ekumenskih simpozijev in zanimivo, da je šele zadnji simpozij leta 1990, ko je Jugoslavija že pokala po šivih, obravnaval zakrament krsta. Zdi se mi, da lahko kratka predstavitev odličnega pravoslavnega teologa in škofa Irineja Bulovića, ki izhaja iz pravoslavne tradicije, pomaga, da zaslutite pravoslavno prakso. Pri pravoslavnih teologih se ponekod pojavljajo kanonski (cerkvenopravni) problemi glede veljavnosti ali realnosti krsta izven pravoslavne Cerkve, zaradi krivoverskih (heretičnih) ali razkolniških (shizmatičnih) cerkvenih skupnosti oziroma Cerkva. Dejstvo je, da so se v luči kanonskih (pravnih) določil v pravoslavni Cerkvi uveljavili v glavnem trije načini za posameznike ali skupine, ki so bili krščeni v nepravoslavni Cerkvi ali cerkveni skupnosti in želijo vstopiti v pravoslavno Cerkev. Ti trije načini sprejemanja za že krščene v pravoslavno Cerkev so: 1. prekrščevanje (ponovni krst) (pri čemer se spreobrnjence sprejema kot Grke, tj. kot brezbožce), 2. maziljenje s sv. krizmo, birma brez krsta (srbski: miropomazanje) in 3. odpoved vsaki hereziji in izpoved prave vere, brez krsta in birme. S to trojno različno prakso že krščenih v drugi Cerkvi ali cerkveni skupnosti se ukvarja še danes pravoslavna teologija o zakramentu krsta (prim. Ekumenski zbornik 1991, 127).
Spoštovani gospod Niko. Upam, da razumete razloge, zakaj dvojni krst po katoliškem učenju ni mogoč, ker že en krst ‘pravoslavni’ ali ‘katoliški’ krščenca vključi v Kristusovo vesoljno Cerkev oz. mu vtisne neizbrisno znamenje stalne pripadnosti Kristusu. Pozdravljam vašo željo, da bi vajin otrok spoznal obe Cerkvi in da bi ju tudi spoštoval ter cenil. Tega se bo naučil iz vajinega medsebojnega spoštovanja obeh Cerkva, kot tudi obojih sorodnikov, katoliških in pravoslavnih, predvsem če bo zaslutil, da odkrivata drug pri drugem, kot tudi pri obojnih sorodnikih in v obeh Cerkvah, tisto najlepše in najboljše. To velja tudi za spoštovanje in praznovanje obojih praznikov. Oba z dekletom sta v moči krsta kristjana, čeprav pripadata različnim Cerkvam, tisti, – po mojem mišljenju – ki mu je Kristus bolj “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6), to je tisti, ki zavzeto pripada konkretnemu cerkvenemu občestvu, katoliškemu ali pravoslavnemu, je boljši kristjan. Udeleževanje tedenske evharistije, maše oz. liturgije, je poroštvo, da bosta sama ostala dejavna kristjana in da bosta veliko lažje vzgojila že pričakovanega in morda še katerega od prihodnjih otrok za kristjana v današnjem sekulariziranem svetu. Novi preizkus vajine pripadnosti Kristusu bo tudi vajina cerkvena poroka, žal tukaj ni prostora, da bi o tem kaj več pisal.
Želim vama, da bi molila, prebirala Sveto pismo, verske časopise in knjige, se o prebranem pogovarjala sama, z vernimi prijatelji in tudi s katoliškim ter pravoslavnim duhovnikom. Predvsem pa želim, da bi ostala odprta za vetje Svetega Duha sedaj v vajinem predzakonskem in pozneje v vajinem zakonskem in družinskem življenju.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 64-65.

V naši župniji imamo krst otrok ponavadi med nedeljsko mašo. Zadnje čase me moti, da mladi starši dajejo svojim otrokom imena, ki niso ne slovenska in ne krščanska. Ali obstajajo kakšne cerkvene določbe glede krstnih imen? (Kristina)

Izbira imena otroku, ki ga pričakujejo in se rodi, je seveda pravica staršev, ki so božji sodelavci pri posredovanju življenja. Krščanski starši ponavadi za svojega otroka izberejo ime svetnika ali svetnice, ki je na cerkvenem koledarju blizu datumu njegovega rojstva. Ime naj bi povedalo, kaj kdo je, ali bi nakazalo, kaj naj kdo postane. Ime, ki ga dobimo pri krstu, je ime za večnost. Zakonik cerkvenega prava naroča: »Starši, botri in župnik naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu« (kan. 855). Katekizem katoliške Cerkve pa uči: »Zakrament krsta je podeljen "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Pri krstu Gospodovo ime posveti človeka in kristjan dobi svoje ime v Cerkvi. Lahko je to ime svetnika (svetnice), se pravi učenca, ki je živel v zgledni zvestobi svojemu Gospodu. Zavetništvo svetnika (svetnice) daje na voljo vzor ljubezni in zagotavlja priprošnjo svetnika (svetnice). Krstno ime more tudi izražati to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost.« (sč)

Zanima me, zakaj ima potek sv. maše v eni dekaniji v sosednjih župnijah različen obred. V naši župniji smo bili pred dobrim letom z listki po klopeh obveščeni, kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ da bo enotno po vseh cerkvah. Vendar ko grem k maši v sosednje župnije, se ni prav nič spremenilo, še vedno je enako, kot je bilo to prej pri nas. Mislim, da so to zahtevali od župnika nekateri verski fanatiki. Zavedati bi se morali, da sv. mašo obiskuje največ starejših, ki jim ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd. Po mojem pa to tudi precej moti zbranost pri molitvi, saj nekateri kar tekmujejo, da prvi skočijo na noge ali prvi padejo na kolena. Imam občutek, da imajo na skrbi samo to in se ne zavedajo, da so pri sv. maši. Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepi Sloveniji in se tega tudi držati?
Stanislava

Na vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.
Glede vaše skrbi, da starejšim “ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd.” naj povem, da so predpisane drže pri maši obvezujoče za tiste, ki so zdravi in lahko to naredijo. Kdor zaradi bolezni ne zmore poklekniti, pač tega ne bo naredil. Bog, ki vidi na skrivnem in vidi v srce, bo razumel. Razumljivo je, da bo invalid, ki pride k maši na vozičku, celo mašo sedel, pa najbrž zaradi tega ne bo nič manj zbrano pri maši kot zdrav človek, ki lahko poklekne ali vstane. Spomnimo se svetega Janeza Pavla II., ko zadnje obdobje svojega življenja ni mogel niti hoditi in je celo sede maševal. Pa sem prepričan, da je Bog velikodušno sprejel njegovo daritev srca, ko mu je daroval tudi svojo bolezen in nemoč.