Zgodba

Dva popotnika
Nekega mrzlega dne je neusmiljeno snežilo. Dva moža sta hodila peš in pred seboj sta imela dolgo pot.
Zaradi novozapadlega snega sta hodila vedno težje. Ob poti sta naletela na moža, ki je ležal na snegu in ni mogel več hoditi.
Eden od popotnikov je predlagal, da bi nesrečnežu pomagala, drugi pa je ta predlog zavrnil in se sam odpravil naprej.
Z veliko težavo si je drugi mož naložil ubožca na rame in si v snegu počasi utiral pot. Po težki in naporni hoji je prišel do zmrznjenega trupla. Obšla ga je groza, ko je v njem prepoznal svojega nekdanjega sopotnika.

Misel

Tako kakor se je zgodilo dobremu popotniku v zgodbi, se pogosto dogaja tudi nam: ko sprejmemo breme drugega, nas spremlja poseben blagoslov. Ko si je dobri mož prizadeval rešiti onemoglega popotnika, se je tako ogrel, da si je rešil življenje.
Ta primer nam govori, da zase ne skrbimo takrat, ko si prizadevamo, da bi si pridobili pozornost ljudi, ampak takrat, ko jim mi naklonimo svojo pozornost. Velja tudi: sreče ne dosežemo takrat, ko pričakujemo, da bodo drugi pristopili k nam, ampak tedaj, ko mi iskreno stopimo k njim.

Molitev

Gospod Bog,
naj se tvoja ljubezen tako dotakne naših src,
da bomo usmiljeni do drugih.
Naj tvoja moč deluje v nas,
da bomo pomagali ubogim, žalostnim,
tistim, ki so v stiski, v tesnobi, nezaželeni ...,
skratka vsem, ki nas kakorkoli potrebujejo.
Pogosto se zgodi, da mi,
ki se imamo za dobrosrčne,
pozabimo na tiste, ki nas potrebujejo.
Gospod, ne dopusti,
da bi se to dogajalo še naprej.

Iskrica

Če sem preprečil bridkost samo enega človeškega srca, nisem živel zaman. Če sem pomagal samo enemu človeku v stiski, nisem živel zaman.

Nosite bremena drug drugemu in tako boste spolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 74.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)

Kako nekaj velikega je prinašati pred Jezusa uboge, bolne, tudi grešne, tudi tiste, ki se nam gnusijo zaradi svojih napak in grozodejstev, tiste, nad katerimi je obupal ves svet – celo mi sami –, da jih ozdravi v njihovi ohromelosti in postavi na noge! Kako nekaj čudežnega je premagati vse ovire temu, naš odpor, gnus, obup, naše predsodke, pa tudi mnenje vseh ljudi, ki so okoli nas in o tem človeku govorijo to ali ono, tudi našo prepričanost, da si tega preprosto ne zasluži! Kako nekaj čudežnega je odkriti celo streho, da bi ga spustili tik pred Jezusa, namreč naš napuh, da smo zato, ker so oni grešni, mi veliko boljši od njih.
Kako čudežno! Kajti Jezus odpušča grehe temu ubogemu zaradi teh prinašalcev, zaradi njihove vere, ki se kaže predvsem v tem, da so ti ljudje premagali vse naštete ovire in ga postavili predenj, ne glede na to, kaj si mislijo o njem ter kaj in koliko sploh veruje tisti omrtveli na nosilih. Tako da lahko rečemo, da tale napol mrtvi človek nikoli ne bi bil ozdravljen, če ne bi imel svojih prinašalcev. Tistih, ki so nekaj naredili kljub vsemu.
Čudež prijateljstva je to, čudež ostajanja, ko bi lahko šel, čudež vztrajanja, ki ni odporen na obup, a si želi biti prisoten, čudež, ki je preprosto v tem, da se odpoveš tako sodbi kot ozdravljanju, ker veš, da tega ne zmoreš in ne znaš narediti – in si samo tam, češ: »Naredi z njim, kar veš, da je prav.«
Ta sveta prisotnost ni nič drugega kakor bratski opomin, nič drugega kakor molitev za oddaljenega, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti. Najpomembneje pa je narediti luknjo v streho. Razumeti, da moje usmiljenje in prijateljstvo s tem človekom ni utemeljeno na njegovi ali moji pravičnosti, temveč ravno narobe, na najini grešnosti, ravno ta namreč poskrbi, da se razumem kot njegov brat, enako potreben ozdravljenja v svojih hromostih.
Ne bi bilo neverjetno reči, da so tudi ti, ki so spustili nosila pred Jezusa, ob njegovem blagem pogledu tudi sami začutili novo življenjsko moč. Ker se je ta izognila samo tistim, ki so menili, da je to, kar počne Jezus, »bogokletje«, da si ta ubožec odpuščanja ne zasluži …

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 1 (2024) 73.

Sv. Viktorin Ptujski se v svoji Razlagi Razodetja loti tudi razlage odprtja sedmih pečatov (Raz 6-8). Ko Razodetje pri šestem pečatu, ki naznanja preganjanje kristjanov, zapiše “nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek,” Viktorin to podobo razloži zelo na kratko: »Cerkev izgine.«
Nekaj let po Viktorinovem zapisu Cerkev resda skoraj izgine. Leta 303 pride namreč do velikega Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Zlasti na vzhodu Rimskega cesarstva, kjer je bilo preganjanje najhujše, so bili mnogi kristjani ali ubiti ali pregnani ali primorani v zatajitev vere. V kakšni pokrajini Cerkve ni bilo več. Denimo, mesto Eumenija v Mali Aziji je bilo vso porušeno in požgano – za kazen, ker so vsi njeni prebivalci, skupaj z županom in občinskimi svetniki, bili kristjani.
So kraji, kjer sodobna Cerkev raste, in so kraji, kjer izginja. Raste v vzhodni Indiji, na kakšnih od indonezijskih otokov, v Vietnamu, po skritih kotih Kitajske, v osrednji Afriki. Izginja pa predvsem na Bližnjem vzhodu, tam, kjer se je rodila. Nemški duhovnik Andreas Knapp nam v knjigi Poslednji kristjani, ki govori zlasti o stanju v Siriji, v poglavju Zaton krščanskega Jutrovega piše. »Sirske cerkve so izkrvavele: demografsko zaradi muslimanskih ženitnih pravil, denarno, ker so jim pili kri z glavarnino; in vedno bolj s krvavimi pokoli v dobesednem pomenu besede.« Nekaj krščanskih politikov (med njimi Putin in Trump) je vstopilo v bran bližnjevzhodnim kristjanom, večina jih gleda vstran. Če ne bo močnejše reakcije bratov in sestra z Zahoda, so lahko zdajšnji bližnjevzhodni kristjani v resnici ‘poslednji kristjani’. Cerkev lahko tam izgine.
Toda kako naj bratje in sestre z Zahoda pomagajo bratom in sestram z Vzhoda, če tudi sami počasi izginjajo? Ne izginjajo pa zaradi vsiljenih ženitnih pogodb, krivičnega verskega davka in odkritih pokolov. Izginjajo zaradi ‘tihe apostazije’, tihega osebnega odpada od vere. Kardinal Robert Sarah je leta 2013 na predavanju v Trstu dejal takole: »Tudi med krščenimi Kristusovimi učenci se danes dogaja neke vrste tiha apostazija, ki je zavračanje Boga in krščanske vere v politiki, gospodarstvu, na področju etike in morale, kakor tudi v zahodni postmoderni kulturi.« Z drugimi besedami, kristjani sami smo začeli delati politiko, kot da ni Boga; se iti gospodarstva, kot da ni Boga; sprejemati moralne odločitve, kot da ni Boga; prevzemati kulturne vzorce mišljenja, kot da ni Boga. Na koncu se nam je zgodilo, da Boga res več ni bilo – v našem srcu, kakopak.
Pešanje krščanstva v deželah stare krščanske tradicije je največja novica zadnjih tisoč let. A redki se zavedajo, kaj vse ta novica pomeni. Smo pred tisočletno spremembo v mišljenju, čutenju in delovanju, s tem pa pred veliko preobrazbo naše civilizacije v nekaj, kar se bo imenovalo post-krščanstvo. Marsikateri musliman si post-krščansko Evropo predstavlja kot islamsko Evropo. Ateistični aktivizem vse barv in sort, podprt z denarjem velikega kapitala, ki hoče uniformirano človeštvo, pa si post-krščansko Evropo predstavlja kot talilni lonec identitet in kultur. Obojim bi odgovarjalo, da Cerkev – katoliška, pravoslavna, evangeličanska – izgine.
In res! Kaj bo z evropsko Cerkvijo? Bo izginila? Bo izginila, kakor je nekoč želel Dioklecijan, da izgine? Se ji bo v prihodnjih stoletjih dogajalo, kar se zdaj dogaja s Cerkvijo na Bližnjem vzhodu?
Na ta vprašanja imamo odgovor. Ne dajeta nam ga niti islam, niti ateistični aktivizem vseh barv in sort, niti ozkogleda in dvolična politika. Odgovor si dajemo kristjani sami. Naš osnovni problem, ki napoveduje izginotje Cerkve, je naša tiha apostazija. Samo mi lahko ta tip odpada od vere ustavimo – začenši vsak pri sebi. To, kar je danes naša najbolj šibka točka, naj postane naša priložnost za zaustavitev duhovne erozije in ponovni vzpon evangelija na evropskih tleh.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 3.

Adventni čas bi moral biti čas upanja ter pričakovanja božiča. Vendar za našo veliko družino in zame to za minuli advent žal ne bo veljalo. Zaznamovala nas je namreč huda tragedija, v kateri smo izgubili našo drago majhno petletno princesko Neli. Naj poudarim, da je bila njena smrt popolnoma nepričakovana, prišla je hitro in deklica ni bila prej niti slučajno nič bolna. Zato nas je to še toliko močneje pretreslo in pustilo za seboj veliko bolečino, ki jo bomo zacelili počasi, najverjetneje nikoli. Po nenadni, hitri izgubi se nam poraja tisoče vprašanj, na katera preprosto ne najdemo odgovorov. Na misel mi prihaja vprašanje, kako lahko Bog, ki tako skrbi za nas, lahko dopusti, da umre zdrav otrok, ki živi v urejeni, zakonski, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. V Svetem pismu lahko beremo Jezusove besede: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja«. Kako naj torej prebolimo težko izgubo, kako naj (mogoče lažje) razumemo njeno smrt in najdemo zopet luč življenja?
Tatjana

Pred seboj imam vaše pismo, v katerem pišete o boleči izgubi vaše petletne punčke Neli. Skušala vam bom odgovoriti po svojih najboljših močeh, pa se bojim, da vam moje besede ne bodo veliko pomagale. Dobro se zavedam, da se nihče, razen vas, ne more popolnoma vživeti v vašo bolečino. Še toliko manj nekdo, ki ni nikoli sam doživel smrti otroka. Osebno tega nisem nikoli doživela, sem se pa pogovarjala z mnogimi materami, ki jih je doletela podobna usoda.
Kot razumem iz pisma, Neli ni bila edinka in je v družini več otrok. Iz pisma se da tudi razbrati, da živite v urejeni, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. Vse to vam lahko veliko pomaga v procesu žalovanja. Vsak od vas pa bo verjetno žaloval na svoj način in si morate to drugačnost tudi dopustiti.
Svetujem vam, da se veliko pogovarjate, da si dopustite biti žalostni, pa obenem tudi veseli, ko tako nanese. Pomislite, kako bi ob kakšni stvari reagirala Neli, kaj bi rekla, česa bi se veselila in podobno. Kadar je več otrok, je zelo pomembno, da drugi otroci nimajo občutka, da starši žalujejo samo za tem otrokom in bi bilo zanje laže, če bi umrl kateri drug od otrok.

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin

Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

V rokah je držal razglednico, na kateri je bila slika zasnežene vasi. »Dragi naš Janko! V teh prazničnih dneh boš še pogosteje v naših mislih. Naj ti novorojeno Dete daje moči in te varuje, da se boš srečno vrnil med nas! Lep pozdrav od vseh domačih!« Čeprav je vsebino znal že na pamet, je znova gledal v majhne črke, ki jih je napisala mamina roka. Še močneje kot običajno je občutil domotožje.
Zatopljen v misli o svojih najdražjih je Marka opazil šele, ko je ta prisedel k njemu na trdo vojaško posteljo. »Kaj ti je, Janko? Ali ti najdražja sporoča, da si je izbrala drugega, ko se držiš tako žalostno?« »Ah, ne! Le mamino voščilo prebiram. Nocoj bi bil tako rad med domačimi.« »Ali je kakšen poseben dan?« je radovedno vprašal Marko, »Božični večer je!« je tiho rekel Janko in se ozrl naokoli, če kdo prisluškuje njunemu pogovoru. »A, to je tisti večer, ko greste ponoči v cerkev? Jaz o tem ne vem prav veliko. Pri nas praznujemo le Silvestrovo. Zadnja leta sem ga preživljal v družbi vrstnikov. Kot deček pa sem bil v prazničnih dneh najbolj osamljen otrok na planetu.« »Kako to?« je bil začuden Janko.
»Moja starša sta zdravnika in za praznike sta dežurala. Pogosto kar oba na iste dneve. Mene pa sta oddala teti in stricu, ki nista imela svojih otrok. Sklenil sem, da sam nikoli ne bom imel družine, saj ne bi maral, da bi moji otroci imeli podobno otroštvo in mladost, kot sem ju imel sam!«
»Pri nas pa so prazniki tako lepi – predvsem ta večer je nekaj posebnega!« »Gotovo se ti cedijo sline po dobri hrani in pijači!« je šaljivo pripomnil Marko in dodal: »Od doma sem dobil paket dobrot – lahko si privoščiva majhno praznovanje!«
Fanta, ki ju je vojaščina ločila od doma, sta dolgo v noč klepetala. Janko je Marku opisal, kako božič praznujejo na kmetih, v njihovi družini. »Naslednje leto ob tem času bova že slekla vojaško suknjo in vabim te, da božični večer preživiš pri nas!«
Čez mesec dni sta se poslovila na brniškem letališču, kamor sta prispela iz Makedonije.
Nekaj dni pred božičnim praznikom je Marko prejel prijazno vabilo, ki je ponovilo prijateljevo obljubo ob božiču pri vojakih. »Zakaj pa ne?« si je rekel in začel pripravljati nahrbtnik za na pot.
Oddahnil se je, ko s svojim avtomobilom po vijugasti cesti prispel v hribovsko vas, prekrito s snežno odejo. Janko ga je pričakal pri cerkvi in mu pokazal pot do svojega doma. Na pragu mogočne kmečke hiše ga je sprejela Jankova mama. Toplo mu je stisnila roko in ga povabila v kuhinjo, kjer je omamno dišalo. »Potica je že pečena! Ko pridemo od polnočnice, boš kot naš gost dobil največji kos, je rekla smeje. Kmalu so se jima pridružili še drugi člani družine. Marka so sprejeli kot starega znanca in ga povabili, naj se jim pridruži pri postavljanju jaslic.
»Saj tega ne znam!« je v zadregi priznal. »Boš pa opazovalec!« je resno pripomnila Jankova najmlajša sestra. V družinski sobi so že imeli pripravljeno vrsto škatel, v katerih so bili pisani balončki, svetli trakovi in pentlje za okras smrečice, ki je dišala po smoli in svežini. »Kako lepo drevesce!« je dejal. »Ali ni škoda, da ste ga posekali zaradi nekega praznika?« Janko mu je razložil, da je bilo posekano na kraju, kjer ni imelo možnosti, da bi se povzpelo v višino.
Pod okrašeno smrečico so polagali mah in pod njihovimi spretnimi prsti je nastajala zelena pokrajina. »Še nekaj kamnov in štorov dodajmo,« je ustvarjanje vodila ena od deklet, »pašnik ne sme biti brez tega!« Iz lesenega zaboja so nato priromali kipci pastirjev in ovc. Gostu, ki jih je opazoval z rastočim navdušenjem, so razložili, da so kipci stari dobro stoletje. »Marko, glej, ta pastir je podoben tebi!« se je pošalila najmlajša in ga povabila, da mu določi mesto na jaslicah. »Sedaj pa najvažnejše,« se je oglasil Janko, ko je na mah postavil hlevček. Sledil je pravi posvet, kdo bo vanj položil kipca Marije in Jožefa. »Jezuščka pa položi ti, Marko.« »Čemu jaz?« je začudeno vprašal in Katarina, najmlajša, mu je razložila. »Da se bosta spoznala!«
Ko so končali z jaslicami, je v sobo že legal prvi mrak. Člani družine so hiteli opravljat še zadnja nujna dela pred iztekom dneva.
»Avemarijo zvoni!« je slovesno naznanil oče. »Ali ste vsi?« je vprašal in se ozrl po sobi. »Zdaj bomo blagoslovili hišo,« je Janko razložil gostu, ki je, prevzet od prazničnega vzdušja, tiho opazoval dogajanje. Oče je prinesel posodo z žerjavico in nanjo nasul zdrobljene oljčne liste, mama pa je vzela v roke skodelico z blagoslovljeno vodo in oljčno vejico. »Kdo bo molil naprej?« je vprašala. Katarina je prižgala svečo, ki jo je vložila v svetilko, in prijela Marka za roko. »Tudi ti pojdi z nami! Iz hiše gremo blagoslovit hlev in skedenj pa še klet ... Če ne znaš moliti, pa si zaželi kaj lepega.«
Ubogal je in se pridružil mali procesiji, ki je romala od poslopja do poslopja in se vrnila v toplo sobo ob jaslice. Sledila je praznična večerja, pri kateri je bil Marko deležen posebne pozornosti. Občutil je, da ga je ta preprosta družina popolnoma osvojila s svojo naklonjenostjo in prisrčno prijaznostjo.
»Boš šel z nami k polnočnici, ali si želiš spat?« ga je smeje vprašal Janko. »Verjemi mi, Janko, želim si, da bi ta večer ne minil. Nocoj se počutim, kot da bi se podal na potovanje v neki drug svet. Tvoji starši so preprosti ljudje, pa tako polni modrosti in ljubezni. Moja starša sta vrhunska specialista na področju srčne kirurgije. Temu sta posvetila življenje in vse svoje znanje sta usmerila v to. Tudi ob redkih prostih dneh in na dopustu imata bolj malo časa zame. Včasih sem dobil občutek, da jima s svojimi resnimi vprašanji grem na živce. Danes sem pri vas doživel, da sem ljubljen in sprejet, kot da bi bil vedno član vaše družine. Šele sedaj razumem, zakaj pri vojakih čutil tako domotožje. In zdaj vem, kaj pomeni božični večer!«
Na poti do vaške cerkve so se družini pridružili bližnji sosedje. Nekateri so imeli v rokah bakle, ki so jim osvetljevale zasneženo pot.
Duhovnik je na koncu polnočnice vsem zbranim voščil, da bi v prazničnih dneh našli mir v sebi in ga delili drugim.
Ko se je na božični dan Marko poslavljal, mu je Jankova mama rekla: »Če si v naši hiši vsaj malo doživel, kaj pomeni božič, sem neizmerno srečna! Želim, da bi spoznal, kaj bo tvojemu življenju dajalo smisel in vrednost!«
Čez nekaj tednov je Janko prejel pismo: »Še enkrat se zahvaljujem za čudovito doživetje božičnega praznika pri vas. Tvoja družina mi je vrnila vero v dobro v ljudeh. Če bom imel družino, si želim, da bi bila podobna vaši!«

HVALA, Irena. Ognjišče (2015) 01, str. 36

Pred leti sem kot mati dveh majhnih otrok čez noč ostala brez varstva. Bili so časi, ko si moral otroka skorajda še v trebuhu prijaviti v čakalno vrsto za vrtec. Torej, ostala sem brez varstva: mama mi je sporočila, da v ponedeljek ne bo več prišla čuvat moji deklici. Obupana sem v petek popoldne sedela na klopci pred hišo in opazovala deklici, ki sta se po dvorišču podili za žogo. Alenka, starejša, je žogo brcala, dveletna Barbara pa je bolj capljala za njo. Bil je sončen jesenski dan, kakršnih je v Ljubljani bolj malo, in bil bi čudovit tudi zame, če me ne bi mučile skrbi, kako v ponedeljek v službo.
Pogled mi je odtaval nekam daleč, potem pa je obstal na skupini otrok, ki so prečkali cesto. Pogledala sem bolj natančno in videla, da sta na začetku in koncu te otroške skupine redovnici. Skočila sem pokonci in odhitela k vratom dvorišča, zapahnila vrata in stekla k tisti skupini. Redovnici sta me prijazno pozdravili. Ko sem razložila, za kaj gre, sta mi povedali, kam se lahko obrnem za pomoč. Vrnil sem se na dvorišče, spravila deklici v hišo, jima rekla, da pridem brž nazaj, ter hišo zaklenila.
Odpravila sem se tja, kamor sem bila napotena. Nadvse prijazno me je sprejela mati prednica. Ko sem ji razkrila svojo težavo, mi je rekla: »Le pripeljite svoji punčki v ponedeljek zjutraj.« Čeprav sem ji iskreno povedala, da nisem verna, da nisem krščena, tudi moji hčerki ne, da sem otrok oficirja, komunista, ki mi kot otroku ni dovolil niti pogledati proti cerkvi. Ko sem nekoč v prvem razredu osnovne šole po pouku šla z ostalimi otroki k verouku, je oče imel veliko težav v službi, jaz pa rdečo zadnjo plat. Mati prednica me je razumevajoče poslušala, vendar vse to ni nič vplivalo na njeno odločitev, da sprejme moji deklici v skupino otrok, ki jih varujejo.
Vsa srečna sem ju v ponedeljek zjutraj peljala tja. Čisti, prijetni, topli prostori so me navdušili. Prostore pa niso ogrevali samo radiatorji, ampak tudi topla srca, nasmeh na prijaznih obrazih, polnih ljubezni. Pomirjena sem odšla v službo.
Minila je jesen, nastopila je zima. Nova oblačila in obutev, ozimnica, kurjava … in z možem nisva vedela, kako bova shajala z najinimi dohodki. Šla sem do prednice in jo prosila, če mi lahko odložijo plačilo za en mesec, ter obljubila, da bom naslednji mesec poravnala dolg za dva meseca. Poslušala me je ter z nasmehom na ustnicah rekla, da ni problema.
Ko sem naslednji mesec, sredi decembra, dobila plačo, sem takoj po službi odhitela na banko, dvignila potrebni znesek, ga skrbno dala v kuverto in odšla po deklici.
Potrkala sem na vrata prednice in ji izročila kuverto z opravičilom zaradi zamude in z iskreno zahvalo. Pozdravila sem jo in šla proti vratom. Tedaj pa me je ona poklicala nazaj in stopila k meni ter rekla: »Gospa, naj vam zaželim vesel božič.« Mislim, da sem zardela od sramu, da se tega nisem spomnila sama. Stegnila je desnico proti meni, z drugo roko pa mi je stisnila v dlan kuverto z denarjem za dva meseca. Z nasmeškom je prikimala mojemu začudenju in še enkrat ponovila: »Vesel božič!«
Še danes, po tolikih letih, mi solze zameglijo oči, ko se spomnim na to čudovito doživetje.
Čez nekaj časa ste bili ob pomoči ene od redovnic, ki je (v civilni obleki) prihajala k nam na pripravo, moji deklici krščeni. Njun krst je bil nekaj lepega, svečanega. Plečnikova cerkev v Šiški je bila zasedena do zadnje klopi, iz množice so sijale oči dobrih sester. Pater, ki je krstil moji punčki, je postal družinski prijatelj. V molitvenikih, ki sta ju dobili v dar ob krstu, je bilo z velikim črkami napisano: KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

SLAVI, (zgodbe), Ognjišče (2021) 1, str. 77.

Pišem vam, ker me je sram osebno na pogovor k duhovniku, da bi mu zaupala moj problem. Sem ženska srednjih let, verujem in tudi hodim redno k maši, sprejemam vse, kar Cerkev uči. V mojem vsakdanjem življenju sem vedno delovala tako, da sem se trudila za dobro drugih, čeprav sem v zameno prejela tudi veliko slabega. Ko sem bila mlajša, sem spoznala fanta, ki sem ga kmalu vzljubila iz vsega srca in ta čista in iskrena ljubezen je trajala dolgo časa. Pričakovala sem, da se bo vse skupaj srečno končalo in se bova poročila. Pa se je zgodilo drugače, on se je poročil z drugo, in to samo zato, da je ustregel svoji materi, ki je svojega sina imela popolnoma pod komando. Ta ženska je vedno delovala proti meni, ni me marala in zdaj vidim, da je naredila vse, da bi razdrla najino zvezo. On pa ji ni smel in tudi mogel nikoli ugovarjati, vedno je bilo vse po njeno, in ni zmogel tistega koraka, da bi se ji uprl in odšel samostojno v življenje. Ona mu je dobila celo službo, se potrudila, da sta si z ženo sezidala hišo in si ustvarila dom.
Jaz sem tako izpadla iz te zgodbe in bila prepuščena svoji žalostni usodi. Sprašujem se, zakaj je Bog to dopustil, če pa je že dopustil, zakaj je ta ljubezen še naprej gorela, zakaj Bog ni usmeril mojega življenja kam drugam. Leta so tekla, meni pa ni uspelo, da bi si našla sopotnika, ob katerem bi pozabila te dogodke. Saj so prišli fantje in moški, ki bi bili lahko tudi moji, toda nisem jih ljubila, nisem čutila tistega, kot pri njem, zato se nisem spuščala v take zveze. Še naprej sem sanjarila o njem, živela iz dneva v dan in se z vsemi močmi vrgla »na delo«, da bi pozabila to žalostno zgodbo.
Potem pa se je zgodilo. Ko je že bil poročen in imel otroka, sva se, čisto po naključju, spet srečala in takrat mi je v kratkem pogovoru priznal, da me tudi on ni nikdar pozabil in še vedno hrepeni le po meni. Tako se je pokazalo, da tista iskrena in čista ljubezen izpred let še vedno živi in ni nikoli umrla. Tako sva se začela dobivati na skrivaj pri meni. Seveda se zdaj zaradi tega stanja nikakor ne počutim najbolje, saj imam vendar vest, ki me opozarja, da ne delam prav, nikakor nisem tako srečna, kot bi lahko bila ... Nočem razbijati njegove družine, toda njemu se ne morem odpovedati, po vsem tistem, kar sem pretrpela, in ko se je življenje tako kruto poigralo z menoj in mi vzelo vse. On mi sicer pravi, da je dovolj, da tega nihče ne izve in če bo ta najina zveza ostala skrivnost, zaradi tega ne bo nihče trpel. In jaz sem pristala in sprejela teh nekaj trenutkov sreče, ki mi jo lahko nudi. Vem, da je to malo, zelo malo, toda druge možnosti nimam. Vedno sem prosila Boga, da bi lahko tudi jaz imela kakšno prihodnost, vedno sem sanjala o možu, ki ga bom iskreno ljubila, o družini, ki jo bova krščansko vzgajala. Zdaj pa to. Vem, zavedam se tega, da živim v grehu, to me močno teži in prav nič nisem vesela. Morda bi šla zlahka mimo tega, če ne bi bila verna – toda moja vest ... Ne morem pa se odpovedati tej ljubezni, usoda me je potisnila v situacijo, ki bi si jo najmanj želela. Prosim vas, če mi lahko napišete kakšno besedo, ne obsojajte me preveč, potrebujem kakšno čisto človeško besedo razumevanja, za rešitev je verjetno malo možnosti – vem, da boste rekli, da moram to storiti jaz ...
Anamarija

Sredi današnjega sveta vaše pismo ni osamljeno, saj je področje ljubezni, zvestobe in želje po skupnem življenje, eno najbolj naravnih obenem pa lahko tudi eno težavnejših življenjskih izzivov. Besede, s katerimi ste opisali hrepenenje in svoj življenjski položaj, so polne čustev in vašega čutenja. Zato bi bile mogoče bolj primerne besede čustev in tolažbe, ki pa vašega položaja, po mojem mnenju, ne bi v polnosti osvetlile in objektivno olajšale. Zato dovolite, da na vašo življenjsko izkustvo zapišem samo nekaj preprostih in iskrenih misli.
Vprašanje zakonske zveze in družinskega življenja je v naši družbo eno izmed najbolj kritičnih in včasih celo tabuiziranih tem. Tu še posebej mislim na dejstvo, da je med mladimi vrednota družinskega življenja ena izmed najbolj pomembnih in zaželenih. Čeprav jo številni mladi želijo uresničiti v svojem življenju, pa v programih osnovnih in srednjih šol o družini skoraj ni govora. O temeljnih življenjskih vprašanjih kot npr. kaj je ljubezen, kako si izbrati bodočega zakonca in kako naj v zakonskem življenju nenasilno rešujeta probleme in vzgajata morebitne otroke, šolski programi bolj ali manj močijo. Zdi se, da bi bil pogovor o tem nekaj nezaželenega in celo politično nekorektnega. Rezultat takšnega »izobraževanja«, ki bolj ali manj spregleda družinske vsebine je očiten: po sedemdesetih letih takšnega izobraževalnega sistema smo se znašli v položaju, ko je Slovenija država z najnižjim številom zakonskih zvez na tisoč prebivalcev v celotni Evropski uniji, izredno nizko rodnostjo ter sorazmerno visokim število ločitev.
Ob tem je zanimivo, da si redko kdo zastavlja vprašanje, kaj se je v zadnjih desetletjih v naši družbi zgodilo, da smo postali država, kjer številni mladi v praksi težko uresničijo svoj ideal družinskega življenja? Eden od možnih odgovorov je prej omenjena odsotnost primerne družinske vzgoje v naših šolah, prav tako pa tudi spremenjen način življenja, vedno večja zaposlenost staršev, kot tudi vedno več otrok iz ločenih družin, ki se zaradi mladostne izkušnje težje odločajo za zakonsko zvezo.
Mnogi so danes še vedno prepričani, da otroci prejmejo vsebine, povezane z družinskim življenjem od svojih staršev, pa temu ni vedno tako. Številni starši so namreč prezaposleni, preutrujeni in, kar je mogoče najpomembnejše, niso usposobljeni govoriti o tej vrednoti. Zato so mnogi mnenja, naj bi šola mladega človeka izobrazila o pomenu ljubezni, pripravi na zakon in drugih življenjskih vprašanjih, povezanih z družino. Ob tem pa je znano, da naj bi šola učence predvsem izobraževala in ne vzgajala. Zato tovrstne vzgojne izobraževalne vsebine še vedno nimajo ustreznega mesta in so pogostokrat spregledane.
Zato ni nenavadno, da je med nami vedno več mladih, ki se odločijo bolj ali manj za začasno skupno bivanje zunaj zakonske zveze oz. živijo sami. Prav tako je vedno več ljudi, ki so iskreno vstopili v zakonsko in družinsko življenje v upanju, da bodo to uresničili, kasneje pa so jih razmere pripeljale v življenjske položaj, ko so oni ali pa njihovi sozakonci izgubili upanje ter po ločitvi ostali sami. Vzrok takšnih zakonskih neuspehov niso samo značajski in drugi problemi, temveč tudi to, ker ljudje v svojih šolskih letih, niso pridobili znanja o tem, kako izbrati primernega sozakonca, se z njim pogovarjati, na kakšen način reševati zakonske probleme, kako vzgajati otroke idr. Dejansko imamo danes pravo »epidemijo« nesrečnih ljudi, ki v svojem življenju iz različnih razlogov niso uspeli ustanoviti družine oz. uresničiti svojega družinskega ideala. V nekem smislu bi lahko rekli, da so to nekakšni »novodobni mučenci«, ko so zaradi pomanjkljivega izobraževanja, družbene in medijske klime prezgodaj »nasedli« temu svetu in se prezgodaj podali v svet spolnosti, nekritičnega vzpostavljanja odnosov in na koncu nepripravljeni vstopili v zakonsko in družinsko življenje, ki ga potem niso uresničili. Zato vaša življenjska zgodba, ki ste jo v uvodu zapisali, ni edina. Vedno več ljudi ima podobno izkustvo, ki ga doživljajo kot svoj zelo velik življenjski problem.
V vašem konkretnem primeru gre za neuresničeno ljubezen iz mladosti, ki je po spletu okoliščin stopila v ozadje, potem pa se je po dolgih letih ponovno prebudila. Danes je vaš prijatelj že poročen in ima otroke, prav tako pa ste v položaju, ko se z njim redno srečujete. Takšna situacija za vas in zanj ni najlažja, saj je potrebno ta odnos skrivati in ga v javnosti zanikati. Poleg tega se dobro zavedate, da vse to lahko na koncu vodi v razpad njegove družine, česar pa si nobeden od vaju ne želi. V takšnem položaju si lahko človek zastavi zelo različna vprašanja od tega, ali res ni mogoče obvladati samega sebe ter se iz spoštovanja do njega in njegove družine ustaviti? Ali bodo takšna dejanja dolgoročno pozitivno vplivala tako na vaše in njegovo telesno kot tudi duševno zdravje? Znano je, da takšne skrite zveze predstavljajo stalen stres in čustveno stisko, ki lahko negativno vpliva na oba. Prav tako pa je pomembno vprašanje, kako vpliva takšen odnos na vajino vero? Vsako človekovo dejanje ima namreč tudi svojo duhovno razsežnost, ki lahko duhovno življenje bogati in krepi, ali pa ga ogroža.
Zapisali ste, da ne želite obsojanja, temveč »čisto človeško besedo razumevanja«. To je delikatno pričakovanje, saj ste mnenja, da vas moram na neki način razumeti in podpirati v vaši odločitvi. To pa je seveda zelo težko, saj v tem odnosu niste samo vi in vaš prijatelj. S svojo odločitvijo, da boste ponovno vstopili v njegovo življenje, ste vstopili tudi v njegovo družino, do česar pa človek nima pravice. Staro življenjsko pravilo govori, da nikoli ne stori tistega, kar ne bi želel, da drugi stori tebi. Vprašanje je, kako bi vi doživljali takšen položaj, če bi bili v vlogi njegove žene in matere njegovih otrok. Ali bi takšen odnos odobravali, ali pa bi ga preprosto tolerirali? V svetu, ko zakonsko in družinsko življenje nima vedno podpore ne pri delodajalcih, ne v medijih in družbi ter se pogostokrat konča z ločitvijo, je vrednota zakonske zveze in družine, po mojem mnenju, odgovornost vseh ljudi. Vsak je odgovoren za zakonsko zvezo in zvestobo bližnjega ter temu primerno mora sprejemati svoje odločitve in se temu primerno tudi omejiti. Vem da boste rekli, da je potrebno ljubezen spoštovati. Res pa je tudi, da ljubezen ni merilo vsega. V vašem primeru zunanji človek težko vidi samo ljubezen. Njegove misli gredo najprej k vam, ki nimate lahkega življenja; nato gredo k njemu, ki je razpet med dve ženski, ter nenazadnje k ženi in otrokom, ki danes mogoče še ničesar ne slutijo. Nikjer tudi ni zapisano, da vajin odnos ne bo postal nekega dne (v primeru ločitve) vir bolečine, trpljenja in žalosti, česar si pa nobeden od vaju najbrž ne želi.
Ljudje, ki živimo vero, smo povabljeni, da svoje življenjske odločitve sprejemamo odgovorno. Pri tem naši interesi in občutja ne morejo biti edini kriterij odločitve. Premislek o morebitnih posledicah naših dejanj, iskren medosebni pogovor ter obvladovanje samega sebe, je vedno ključnega pomena. Kristjani smo prav tako povabljeni, da življenje vedno sprejmemo v vseh razsežnostih – tudi z omejitvami in križi. Vsega namreč ni mogoče uresničiti, prav tako pa nam naš pogled na ljubezen ne more dati »licence«, da se odločamo kot nam trenutno ustreza.
Številni ljudje, v vašem življenjskem položaju, pogumno sprejmejo tudi takšen križ in iz spoštovanja in ljubezni do prijateljev, ne vstopajo v njihove družine. Na ta način pogumno skrbijo za tisto, kar je njihovim ljubljenim osebam najdragocenejše: to je za njihovo zakonsko in družinsko življenje. K takšnemu spoštovanju je povabljen vsak človek, tudi midva.
STREHOVEC, Tadej (Pisma) Ognjišče (2011) 1, str. 104