Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. V koži imamo številne različne vrste celic in tkiv, ki se lahko pod vplivom mutacij spremenijo in postanejo rakave. Zato poznamo različne vrste kožnega raka: melanomskega in ne-melanomskega. Melanom ni najpogostejša oblika kožnega raka (predstavlja približno 15 % vseh kožnih rakov), a je najnevarnejša, saj pogosteje metastazira (se razširi na druge organe) in povzroči največ smrti (90 %). Nastane, ko pigmentne celice (melanociti) mutirajo in se prekomerno namnožijo. Mutacija je posledica poškodb celične DNK, ki nastane pod vplivom ultravijoličnega (UV) sevanja sončnih žarkov.
Za kožnim melanomom letno v Sloveniji zboli približno 600 ljudi.

KJE SE NAJPOGOSTEJE RAZVIJE?
Ker imamo večino pigmentnih celic v koži, je melanom na koži najpogostejši, toda pojavi se lahko tudi drugje v telesu, kjer najdemo to vrsto celic, npr. v očeh, črevesju, živčnem sistemu in drugih notranjih organih. Redno jih najdemo tudi v področju dlačnih mešičkov, lahko pa tudi v globini kože, v bezgavkah, v živčnem sistemu in tudi drugih notranjih tkivih. Melanom zato lahko vznikne v različnih organih, najpogosteje (95 %) v koži in približno 5 % v očesu. Melanom se lahko razvije kjerkoli na koži, vendar so nekatera območja pogosteje prizadeta od drugih. Pri moških ga največkrat najdemo na prsnem košu in na hrbtu, pri ženskah pa na nogah. Pogosto se pojavi tudi na vratu in obrazu, redek pa je na mestih, ki so večino časa zaščitena pred soncem, npr. lasišče.

GLAVNI KRIVCI UV ŽARKI
Melanom povzroča predvsem intenzivna občasna izpostavljenost UV žarkom (predvsem UV-B žarkom, sončenje med dopustom ter sončne opekline) in sicer predvsem pri tistih, ki so genetsko nagnjeni k bolezni, manj nevarna pa je dalj časa trajajoča izpostavljenost UV sevanju manjše jakosti. Redko je vzrok lahko tudi izpostavljenost drugim rakotvornim dejavnikom v okolju.

Drugi dejavniki tveganja

• pozitivna družinska anamneza (več sorodnikov zbolelo za melanomom);
• večje število pigmentnih znamenj (ugotovljeno je bilo, da je tveganje za nastanek 4,8-krat večje pri tistih, ki imajo 50 znamenj ali več, kot pa pri tistih, ki imajo na koži manj kot 10 znamenj v odrasli dobi;
• netipična znamenja, velika več kot 6 mm, z nepravilnimi robovi in neenakomerno pigmentacijo;
• prirojena (kongenitalna) znamenja;
• preboleli melanom;
• starost (najpogosteje 50-75 let);
• rasa in kožni tip, saj se melanom pojavlja pretežno pri beli rasi in pretežno pri ljudeh svetlih kožnih tipov; svetlopolte osebe modrih oči imajo večje tveganje za nastanek melanoma; svetli ali rdeči lasje; koža, ki je na soncu
• hitro opečena. Niso pa redki niti bolniki s temnejšim fototipom kože in malo ali skoraj nič pigmentnimi znamenji.
• spol, pogosteje se pojavlja pri moških.

NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE KOŽNEGA MELANOMA

• Povrhnje rastoči melanom je najpogostejša oblika, predstavlja 70 % vseh kožnih melanomov; običajno se razvije iz že obstoječega znamenja.
• Nodularni melanom je druga najpogostejša oblika; predstavlja 15 do 30 % vseh kožnih melanomov in raste znatno hitreje kot povrhnje rastoči.
• Lentigo maligni melanom predstavlja 4 do 10 % vseh kožnih melanomov; pojavi se v obliki velike neenakomerno obarvane pege, najpogosteje na ženskem obrazu po 50. letu starosti; raste počasi in redko zaseva.
• Akralni lentiginozni melanom predstavlja zgolj 2 do 8 % vseh kožnih melanomov svetlopoltih; pojavlja se na dlaneh, podplatih ali pod nohtom.

Vsak človek ima na koži “znamenja”. Če so le-ta majhna in se bistveno ne spreminjajo, gre najverjetneje zgolj za nepomembno spremembo. Večja, nepravilna, novonastala, spreminjajoča se “znamenja” pa lahko pomenijo razvijajoči se maligni melanom. Pozorne naj bodo predvsem svetlopolte osebe modrih oči, ki imajo večje tveganje za nastanek melanoma; osebe s svetlimi ali rdečimi lasmi in osebe s kožo, ki je na soncu hitro opečena.

ZMANJŠAJMO TVEGANJA ZA NASTANEK KOŽNEGA MELANOMA
Dokazano je, da UV-žarki povzročajo kožnega raka in staranje kože. Tudi UV-žarki v solariju kožo poškodujejo in lahko povzročijo nastanek kožnega raka.

• Izogibajte se soncu med 10. in 16. uro, spremljajte napovedi UV indeksa ter se izogibajte soncu, ko je ta visok.
• Izogibajte se solariju.
• Uporabljajte zaščitne kreme, ki imajo faktor SPF 30. Nanesite jih preden se izpostavite soncu. Pomembno je, da kreme ki dnevno uporabljate za obraz vsebujejo zaščito pred UV žarki.
• Uporabljajte sončna očala z zaščito UV-A in UV-B.
• Na zaščito pred soncem bodite pozorni, predvsem ko ste ob vodi, na snegu ali pesku, saj ti odbijajo in množijo učinke UV- žarkov.
• Mesečno pregledujte kožo, seznanite se s svojimi znamenji, kožnimi spremembami in madeži. Dobro je vedeti, kaj je vaša ‘normalna’ koža. Pozorni bodite na novo nastale spremembe, ki se večajo ali ne zacelijo v mesecu ali dveh. Pregledujte se v dobro osvetljeni sobi z velikim ogledalom. Preglejte tudi lasišče in predele med prsti rok in nog.

KAKO GA PREPOZNAMO?
Prvi znaki melanoma so običajno sprememba velikosti, oblike ali barve kožnega znamenja. Sumljiva znamenja so tista, ki so nesimetrična in nepravilne oblike, z nepravilnimi, zabrisanimi robovi, neenakomerno obarvana ali večbarvna, večja od 6 mm in nad nivojem kože.

HITRI UKREPI
Če se melanom prepozna in zdravi zgodaj, je skoraj vedno ozdravljiv, sicer pa lahko napreduje in se razširi na druge dele telesa, kjer ga je težko zdraviti in je velikokrat usoden.

TANJŠA JE ZAŠČITNA PLAST OZONA, VEČJA JE GROŽNJA ZA ZDRAVJE
Plast ozona, ki se nahaja v Zemljinem ozračju med 25 in 50 km (stratosfera), absorbira (UV) sevanje in ga zato imenujemo zaščitni plašč. UV svetloba je škodljiva za vse organizme, zato življenje ne more obstajati brez ozonskega plašča. Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Ozon merimo v Dobsonovih enotah (DU), leta 1975 je znašal 300–400 DU, leta 2019 pa 150-200 DU. Tanjša ozonska plast predstavlja slabšo zaščito pred UV žarki in večjo nevarnost za obolenja.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 7 (2022), 82-83.

Kralj sv. Štefan Ogrski, ki je vladal v letih 997–1038, velja za ‘očeta’ Madžarske. Po njegovi zaslugi so Madžari po krstu postali predstraža krščanskega Zahoda pred turško in mongolsko nevarnostjo. Zaradi velikih zaslug za Cerkev mu je papež Silvester II. poslal znamenja kraljevske časti: krono in žezlo. Na božični praznik leta 1000 je bil Štefan slovesno kronan za kralja.

Predragi sin, če želiš dati čast kraljevski kroni, varuj katoliško in apostolsko vero tako skrbno, da boš zgled ljudstvu, ki ti ga daje Bog (…) bodi v moči prave pobožnosti milostljiv in prizanesljiv vsem, ne samo rodbini in sorodnikom … dobrodelnost te bo vodila k najvišji sreči. (sv. Štefan Ogrski v Opominih sinu)

p Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Dokležovju (MS).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99

Češčenje sv. Roka se je v Evropi in tudi pri nas uveljavilo proti koncu srednjega veka, ko so razsajale kužne bolezni. Naši predniki so ga uvrstili med štirinajst pomočnikov v sili. Njemu na čast so zgradili nad trideset cerkva, povečini podružničnih, nekatere so bile tudi romarske (Brežice, Ljubljana - Dravlje). Svetnika upodabljajo kot romarja, ki kaže rano na svojem stegnu, ob njem pa je pes s kruhom v gobcu. O njem imamo legendarno poročilo iz 15. stol., ki pove, da se je rodil okoli leta 1350 v mestu Montpellier v Franciji. Ko so mu umrli starši, je posestvo prodal in izkupiček razdal revežem. Odpravil se je na božjo pot v Rim. Takrat je v Italiji morila kuga, Rok se je na poti ustavil v več krajih in stregel kužnim bolnikom. Ko se je vračal, je tudi sam zbolel ter se umaknil v zapuščeno kočo v gozdu. Pes mu je vsak dan prinašal hrano. Angel ga je čudežno ozdravil in vrnil se je domov, kjer ga nihče ni prepoznal, sam pa ni hotel povedati, kdo je, zato so ga obdolžili vohunstva ter vrgli v ječo, kjer je po petih letih – okoli leta 1380 – umrl. (sč)

Na sliki: Franc Gornik, sv. Rok, freska, 1900, ž. c. sv. Trojice - Podlehnik (Gorca).

Sv. Roku je pri nas posvečenih 37 cerkva: 4 župnijske in 33 podružničnih. – V LJ nadškofiji je ‘pomočniku v sili’ posvečena ž. c. v Dolenji vasi,(1) na ozemlju škofije pa je še 10 p. c.: v Ravniku (Bloke), na Kamni Gorici (Cerknica), na Felič Vrhu (4) (Javorje/Litiji), na Pungartu (5) (Kranj), v Ljubljani - Dravlje (6) (sv. Rok), v Trgu (Planina pri Rakeku), na Žambohu – s sozavetnikom sv. Lovrencem (Polšnik), v Ložu (Stari Trg pri Ložu), v Šentvidu/ Stični (7) (sv. Rok) in v Srobotniku (8) (Velike Lašče). – V KP škofiji ni nobene ‘Rokove’ ž. c., zato pa sedem podružničnih: Mala Bukovica (9) (Ilirska Bistrica), Izola (10) (sv. Rok), Krn (11) (Libušnje), Piran (sv. Rok), Račice (12) (Podgrad), Skadanščina (13) (Slivje) in Boršt (Truške). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., spokorniku pa je posvečenih devet p. c.: Rožič Vrh (Črnomelj), Šalka vas (Kočevje), Metlika (14) (pokopališče), Hrastovica pri Zagorici (Mokronog), Nestoplja vas (15) (Semič), Tolsti vrh (16) (Šentjernej), Gorenje Sušice (17) (Toplice), Hrast (18) (Vinica) in Stranska vas (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Roka v Selah/Slovenj Gradcu,(2) p. c. pa so: na Sv. Boštjanu – sozavetnik sv. Boštjan, na Ptuju - sv. Peter in Pavel (20) (sv. Rok) in v Kovači vasi (21) (Slovenska Bistrica). – V CE škofiji je ž. c. v Dobovcu/Rogatcu (žup. sv. Rok ob Sotli) (ovitek), štiri p. c. pa so: Brežice (22) (sv. Rok), Brezje (23) – so-zavetnica sv. Marija Mati Božja (Mozirje), Drožanje (Sevnica) in Predenca (24) (Šmarje/Jelšah – vrh Kalvarije). – V MS škofiji je ž. c. sv. Roka v Cezanjevcih (3) – s sozavetnikom sv. Sebastijanom. (mč)

sv. Rok ob Sotli (Dobovec pri Rogatcu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 8, str. 115.

Živel je mož, ki je imel eno samo veliko strast: da bi si nagrmadil čimveč zlata.
Nekega dne je zelo zgodaj vstal, se oblekel, si nadel čepico in se odpravil na trg. Ko je prišel do stojnice, kjer so prodajali zlato, je pograbil vso dragoceno kovino in zbežal. Stražnik, ki ga je videl, ga je prijel ter vprašal: »Kako si mogel krasti pred tako velikim številom ljudi?«
»Ko zagledam zlato, ne vidim več ljudi. Vidim samo zlato,« je bil kratek njegov odgovor.

***

Jaz sem slep. Vidim samo tisto, kar mi strasti pustijo, da vidim. Vidim zlato namesto biserov, stranke namesto ljudi, telesa namesto lepote. Ne vidim, kar bi moral videti. Ne vidim trga in tržnice, ljudi in stražnika, ki varuje trgovine. Ničesar ne vidim. Ne vidim pokrajine in dreves, ptic in rož. Ne vidim narave, ne vidim neba ter oblakov, ki potujejo po njem. Ne vidim obrazov, pogledov, nasmehov. Vidim samo lastno ugodje, ambicijo, jezo in ponos. Vidim samo zlat sijaj na kovini. Hočem jo zgrabiti in pozabiti vse okoli sebe. In moja svoboda je cena, ki jo moram plačati za to. Slep sem. Ne opazim stvari, ne ustavim se ob njih. Grem skozi življenje, ne da bi vedel, kod hodim. Hodim, ne da bi videl poti, živim ne da bi se srečal z življenjem. Ko hodim po ulicah, ne vidim nikogar. Ko slišim besede, ne dojemam njihovega pomena, ko jem, goltam brez okusa. Vedno hitim, vedno sem na poti, stalno v teku za nečim in vedno znova spoznam, da hitim za nečim, kar ni tega vredno.
Stalno me privlači nekaj, za kar pozneje spoznam, da ni bilo vredno moje pozornosti in sem nad tem razočaran. Stalno hitenje in neprestana nezadovoljnost.
Izgubili smo čut za razmerje v življenju, izgubili smo obzorje, perspektive, oddaljenost. Izgubili smo občutek za celostnost, dostojanstvo življenja, večnost časa. Sredi velike tržnice je kup zlata samo vrtoglavo svetlikanje, izgubljeno med tisoči razstavljenimi stvarmi in trgovinami ter ljudmi. Če bi se umiril, da bi videl stvari in preudarno ter uravnovešeno razumel stvarnost, bi zlato ne pritegnilo vse pozornosti do te mere, da bi izgubil pamet. Uravnovešenost v življenju izvira iz sposobnosti, da gledamo celostno, ne delno. Vse videti, vse slišati, vse pretehtati – potem vsaka stvar dobi pravo mesto, obzorje se razširi in življenje spet dobi pomen.
Znati videti, pomeni znati živeti. Tako pridemo do najlepšega paradoksa, ki daje pravo življenje. Ko enkrat osvobodimo svoje oči, lahko vidim zlat biser, kakršen je v resnici, ter uživam njegov sijaj, ne da bi me prevzela strast do njega. Umirjen pogled, odkritje podrobnosti razodene različne vidike, ovrednoti karate. Lahko vidi v globino, ker mirno opazuje. Ko gledamo biser s pohlepnimi očmi, ga zožimo na mrtev predmet, ki naj bi ga ukradli in spravili v svojo torbo. Estetski užitek lahko doživimo samo, če je naša duša svobodna. Če hočemo uživati stvari, moramo prečistiti čute. Posest zamori uživanje. Ob sončnem zahodu lahko uživam, ker ni moj. Notranja svoboda je rastlinjak umetnosti. Lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu. Življenje pripada tistim, ki niso pohlepni. Če želimo veseli hoditi skozi tržnico življenja, moramo odkriti skladno ravnotežje čistega pogleda: čiste kontemplacije (zrenja). Le tako vidimo zlato.

***

Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, se pravi osebnostno, iz notranje pobude in notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom zunanjega siljenja. Tako dostojanstvo pa doseže človek tedaj, če se osvobodi vsake sužnosti strastem in v svobodnem odločanju za dobro hodi za svojim ciljem ter si z učinkovito in preudarno vnemo poskrbi za to primerna sredstva. (CS 17)

Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakršne težave, kar je stvar srčnosti; takšno ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevanju vseh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti. (Sv. Avguštin)

Alternativa je jasna: ali človek ukazuje svojim strastem in doseže mir ali pa pusti, da ga strasti zasužnjijo in postane nesrečen. (KKC 2339)

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje ("mojstrovino") in veselje za nravno lepo življenje. Kreposten človek je tisti, ki svobodno udejanja dobro. (KKC 1804)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 127-128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob obisku raznih cerkva, posvečenih naši nebeški Materi Mariji, sem opazila, da niso posvečene Mariji kot taki, ampak po raznih dogodkih ali skrivnostih njenega življenja in njene vloge v načrtu odrešenja. Ali ima Marija različne naloge tudi kot naša priprošnjica? (Terezija)
Najstarejša molitev k Materi Božji, ki je že dolga stoletja znana tudi pri nas, je  Pod tvoje varstvo pribežimo, v kateri Marijo imenujemo »naša Gospa, naša Srednica in naša Besednica«. Priznavamo jo za svojo Gospodarico in jo prosimo, naj kot Mati učlovečenega Božjega Sina posreduje za nas pri Bogu. Naše prošnje uslišuje, tudi če jo pokličemo s kakšnim drugačnim imenom. Teh »imen« je v lavretanskih litanijah Matere Božje kar 51, ki so izraz velike ljubezni do nje in trdnega zaupanja v njeno pomoč in varstvo. V vseh Marijinih cerkvah, naj bodo posvečene njemu Brezmadežnemu spočetju ali Vnebovzetju, se priporočamo »eni in isti« Božji in naši Materi.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 8 (2007), 34.

Poletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Pa da ne bom ostal le pri modi in lepoti, že samo zdravje ali zgolj uživanje v športu ljudi ‘sili’ v plezanje, na treking, na kolo, na rolerje, v bazene, v čolne, v morske globine in zemljepisne širine in daljine … Skratka: Vse za telo!
Seveda je v ozadju vsega tega (ali pa morda celo v ospredju) skrb za duha. »Mens sana in corpore sano« je eden od najbolj citiranih latinskih pregovorov. In sodobni človek, ki zelo rad išče vrline v poganskem, je omenjeni citat dobesedno iztrgal iz konteksta in si ga navezal na prapor, s katerim zdaj veselo maha na čelu raznoraznih parad. Popolni citat je: »Orandum est ut sit mens sana in corpore sano«, kar pomeni “Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.” Zveni precej drugače, kajne?!
Pa nikar ne misli, sveta Marija mati Božja, da zgolj bentim in obiram kislo grozdje. Toliko me je, da sem prepričan, da še z nebes lahko zapaziš mojo “zemljepisno širino”, in tako veš, da nisem kakšen strasten pristaš aktivnega športa.
Zapažam pa, da pretirano ukvarjanje zgolj s telesom, kaj hitro pripelje do telesnosti, celo do mesenosti. Naše telo pa je vendarle, kot je zapisal sveti Pavel, tempelj Božjega Duha! (1 Kor 3,16) In tako se, malo za šalo, lahko pohvalim, da s svojo ‘kilažo’ Svetemu Duhu zidam kar lepo katedralo! Baziliko s stranskimi ladjami in veliko kupolo.
Cerkev pa nam v svoji nezmotljivi modrosti, sredi vročih poletnih dni, sredi Velikega srpana ponuja velik svetek: Veliki šmaren! Tvoje vnebovzetje, ljuba sveta Mati Božja! Svetek, ki ima svoje korenine menda že v petem stoletju, kot versko resnico pa ga je razglasil Pij XII leta 1950! Svetek, ki nam prav tako spregovori o telesu. O telesu, ki je nosilo Božjega Sina! O telesu, ki ni doživelo trohnenja! O telesu, ki je bilo vzeto v nebo! Kar mi govori in me nagovarja, da je tudi moje telo sveto in ustvarjeno za nebesa!
Veliki šmaren je svetek, ki ga mnogi ne morejo sprejeti. Bog pa se ne meni ne za meje telesa ne za meje razuma, a daleč od tega, da bi bil zato breztelesen ali brezumen. 
Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
Ljuba sveta Mati Božja. Obilo žegna ob spominu na tvoje ‘zaspanje’. Pomagaj nam, da ne bomo preveč zaspani, kar se telesa in duha tiče.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 8 (2022), 98.

Danes je ena glavnih manter biti uspešen. Ko na šolah za starše velikokrat postavim vprašanje, kaj si želijo za svoje otroke, mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Pri tem odgovoru me vedno malo zmrazi. Zaradi tega namreč, ker ni povsem jasno, kaj si pod to »uspešnost« posamezni starši predstavljajo. Nenehno prizadevanje in usmerjenost k »uspehu« je lahko tudi precej nevarno. Ogromno mladostnikov in otrok kaže znake izgorelosti, čutijo se notranje prazni, tesnobni, tiki so v porastu in v tem, kar počnejo, ne vidijo nobenega smisla več. Ta sodobna »uspešnost« je, kot izgleda, za mnoge pogosto precej neuspešna.
Ne pozabi na …
Smo v času dopustov. Kolumno pišem pod borovci, v senci, s pogledom na čudovito modrino morja. Vonj borovcev, vsi zvoki, ki jim pripadajo, morje na dosegu roke, senca in knjiga v roki – balzam za dušo in lepota za srce. Kot bivši vrhunski športnik se zelo dobro zavedam, da je počitek pravzaprav enako pomemben kot trening. Ko privzdignem oči, vidim ljudi, kako počasi hodijo, nekateri se sprehajajo, nekateri gredo v vodo, nekateri se sončijo, otroci se igrajo in se glasno smejijo. Z ležalnika imam pogled tudi na bližnji bar pod borovci. Ljudje za mizo kartajo, se smejijo, se družijo – preprosto so in ničesar »ne delajo«. Ob tem razmišljam, da smo morda kot družba pozabili prav to – hoditi počasi, uživati v preprostih stvareh, kot je vonj borovca, kričanje otrok, uživati v dobri družbi, opazovati naravo, ki človeka nikoli ne pusti ravnodušnega, se nečemu čuditi in opazovati, kako zanimiv in skrivnosten je ta naš svet. Morda smo pozabili celo ljubiti. Morda niti sebe nimamo tako radi, kot pridigajo novodobni razsvetljeni duhovni voditelji, da je sebe vedno treba postaviti na prvo mesto. Ampak to je že druga tema.
Nova religija
Človekova osebnost in njegov uspeh se ne kažeta samo z delom, ampak tudi s počitkom. Danes v času kulta jaza in religije uspeha prav počitek oziroma ne-delo mnogim predstavlja velike osebne težave: stisko, anksioznost in bivanjsko praznino. To se posebej kaže pri ljudeh, ki jim glavni in edini smisel v življenju predstavlja delo, profesionalni angažma, poslovna funkcionalnost in zunanji uspehi. Tovrstni posamezniki so v resnici v sebi povsem izgubljeni, ko niso v službeni vlogi, v vlogi »delavca«. Težava je v tem, da so svojo identiteto, svoj življenjski smisel in svojo vrednost privezali na delo. Njihovo edino ustrezno »dokazovanje« v tem svetu je delo. Delati za njih pomeni obstajati. Polno funkcionirati oziroma polno živeti pomeni veliko delati. Več kot delaš, več si vreden in bolj si potrjen ter priznan. To so tudi vrednote, ki jih posamezni svetovno priznani in »uspešni« podjetniki, vplivniki, ustanovitelji, inovatorji, menedžerji … promovirajo in razglašajo za recept do uspeha in sreče: da so delali po 18 ur, da so žrtvovali vse, tudi čas z otroki in ženo, da so garali po cele dneve, da niso imeli praznikov in dopustov, da so spali samo po dve uri na dan itd. itd. In končno po mnogih bojih, garanjih, po mnogih neuspehih, po mnogih žrtvah so prišli do tako želenega uspeha. To za mnoge ambiciozne posameznike postanejo glavne vrednote njihovega načina življenja. Še posebej so tukaj na udaru ranljive duše s poškodovano samopodobo, samozavestjo in samospoštovanjem. Svojo samopodobo gradijo namreč izključno na delovni vnemi, svoj jaz in svoje dobro počutje ter lastno potrditev vidijo predvsem v delu. Ti ljudje bodo delali tudi za vikende, med prazniki, v večernih urah – pri tem pa je ključnega pomena, da šefi in sodelavci to vidijo. Da bodo videli, kako je ta oseba predana, marljiva, pridna in zavzeta. Vendar pri vsem tem mrzličnem iskanju potrditve in priznanj gre pravzaprav za ples s hudičem. Opolnoči bodo maske padle. Brez dela si namreč nič.
Kam bežiš, človek?
Mnogi strokovnjaki tovrstne posameznike okarakterizirajo ali postavijo diagnozo – zasvojenost z delom, izgorelost. Kar pomeni, da se njihovo celotno življenje, tako v službenem kot prostem času, vrti okrog dela. Za njih so najtežji dnevi, ko so prazniki, dopusti in vikendi. Zaradi tega, ker delovna vnema in vso hrupno dogajanje »normalnega« delovnika potihne. V tišini pa so povsem izgubljeni. Frankl je že desetletja nazaj pisal o »nedeljski nevrozi«. Znašli so se namreč v praznini, ki jim povzroča notranjo stisko in tesnobnost. Zaradi tega bodo naredili vse, da bodo to praznino zapolnili z delom, družbo, hrupom, zabavami, dogajanjem ... Nujno potrebno je pobegniti od te oglušujoče tišine. Ti ljudje namreč doživljajo, da so vredni in potrjeni samo, če delajo. To pomeni: več kot delaš, bolj si potrjen in bolj polno živiš. Identiteta je v tem primeru najtesneje določena z delom. Njihove misli in njihovi pogovori se nenehno vrtijo okrog dela in uspehov. To pa je seveda najboljša hrana za osebni ego, za »jaz«. Tukaj se v največji meri napaja njihov večni »jaz«. Izvor in cilj je vedno »jaz«, ego. Drugega v resnici ni oziroma je zgolj toliko, kolikor je potreben za dosego nekega cilja.
Pogosto se ti posamezniki, nekateri bolj, nekateri manj subtilno, celo predstavljajo kot žrtve in drugim vzbujajo občutke krivde, češ koliko delajo in se žrtvujejo … Vendar pri njih ne gre za preprosto zasvojenost z delom (to je namreč zgolj simptom), ampak gre za nekaj veliko globljega. Gre za izgubo življenjskega smisla in za nenehen beg pred sabo in življenjem. To lahko vključuje tudi beg pred zavedanjem lastne minljivosti in krhkosti. Da se ne srečujem s seboj in svojim smislom, raje zbežim od sebe v delo in v zunanje uspehe, ki jih lastni ego tako zelo potrebuje.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 8 (2024), 11-12.

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala ...
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.