Koliko Bog preko Svetega pisma spregovori na srce tebi? Ali Sveto pismo kdaj prebiraš tudi sam?

Morda bi mi odgovoril, da Sveto pismo tako ali tako poslušamo pri sveti maši, beremo pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah, ali pa bi dodal, da je ta knjiga preobsežna in povrh vsega še težko razumljiva. Če se že lotiš branja knjig, verjetno rajši prebereš kakšno zanimivo dramo, znanstveno fantastiko ali kaj drugega. Sveto pismo največkrat leži doma na polici, na njem pa se nabira prah …
Strinjam se s teboj, da je Sveto pismo res obsežna knjiga. Sama sem na začetku študija teologije imela težave z določenimi odlomki, ker mi niso bili razumljivi. Bila sem neizkušena v branju svete knjige in da sem začela razumevati vsebino, sem morala vztrajati. Vztrajati in se naučiti pravilno brati. Preden pa prideš do tega, je treba osvojiti nekaj korakov. Že Svetopisemska družba Slovenije ima za nas napotke, kako najbolje začeti z branjem Svetega pisma. Ko odlomek izbereš, je najprej zelo pomembno, da preučiš njegovo ozadje. V nasprotnem primeru ti bodo marsikatere stvari nejasne in sporne, to pa te bo odvrnilo od nadaljnjega branja. Že na začetku je torej dobro vedeti, ali bereš življenjepis, kot so npr. evangeliji, zgodovinsko knjigo, npr. odlomke o kralju Davidu, ali pa so to pisma cerkvam po svetu ali določenim osebam. Svetopisemska družba tudi priporoča, da si odlomek večkrat prebereš, izpišeš ali podčrtaš besede, ki se ti zdijo pomembne, poskušaš najti kakšne posebne fraze in primerjave. Ko ti to uspe, preberi vse skupaj še enkrat in poskušaj najti smisel celotnega odlomka. Pri tem ni pomembno, da iz besedila najdeš ravno tisto, kar si želiš slišati. Pozabavaj se s preučevanjem, postavljaj si vprašanja, kot so: Kaj to pomeni mojemu srcu? Ali mi po teh besedah govori Bog? Mi morda povzroča hrepenenje, globoko žejo? Kaj naj storim? Nevede lahko spoznaš kakšno močno sporočilo, ki ti spremeni življenje. Kajti moč Svetega pisma je tako zelo nepredvidljiva.

LAH, Barbara (Megafon), Ognjišče (2017) 2, str. 78

Zanima me, kako se bere Sveto pismo, oziroma kako naj človek razume, kar prebere, kaj mi ima Sveto pismo povedati? Moram reči, da nisem nikoli ravno z veseljem brala Svetega pisma, doma smo ga sicer imeli, a je bilo le na polici. Šele ko sem začela hoditi k mladinski skupini, smo dobivali za 'nalogo' branje določenih odlomkov iz Svetega pisma. Potem sem večkrat slišala, ko je kdo pripovedoval, kako je našel odgovore na svoja življenjska vprašanja v Svetem pismu in potem sprejel odločitev, kako naprej.

Neka redovnica je pripovedovala, kako so jo nagovorile določene besede iz Svetega pisma in je to dojela kot jasen klic v redovno življenje. Spet druga je pripovedovala, da kadar v življenju naleti na težave, odpre Sveto pismo in toliko časa išče, da jo kakšen odlomek še posebej nagovori in to prepozna kot odgovor, kako naprej, kako reševati določen problem. Pred časom mi je tudi prijateljica pripovedovala, da se je za nadaljnji študij odločila potem, ko se ji je Sveto pismo odprlo na določeni strani in so ji v oči takoj padle določene spodbudne besede, ki jih je dojela kot potrditev njenega odločanja za študij.

Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mene nič posebej ne nagovori, kakšni odlomki so mi prav čudaški. Glede na to, da sem tudi sama na prelomnici življenja, oziroma v obdobjih odločanja, kako naprej, sem po nasvetu drugih tudi jaz skušala zbrano prebrati kakšen odlomek in o njem razmišljati, kaj mi ima povedati. Seveda je veliko spodbudnih in modrih besed, ki jih lahko vzameš za 'svoje', se mi je pa večkrat Sveto pismo odprlo tudi na straneh Izaija, kjer pravi: »Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena, kakor poročena, govori Gospod« (Iz, 54,1). Moram reči, da ko takšne stvari berem, sem kar preplašena in si mislim: no, upam, da to ni namenjeno meni. Pa spet za nekaj časa nesem Sveto pismo nazaj v omaro. Kakorkoli že, res ne vem, kako se to bere, še manj, kako se to razume. Niti mi ni jasno, kako drugi lahko v Svetem pismu najdejo odgovore na svoja vprašanja, oziroma kako nekaj dojamejo kot konkreten odgovor njim samim.

Dorka

Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.

To je zgodovinski pomen Iz 54, krščanskega bralca pa lahko danes nagovarja v njegovem življenjskem položaju. Vsakdo se kdaj znajde v nezavidljivem položaju, je zaskrbljen, žalosten, si ne zna pomagati. Če se mu Sveto pismo odpre pri tem poglavju, lahko začuti, da ga sam Bog tolaži in mu kliče, naj ne obupa, da je rešitev prav blizu. Pravite, da so vas prijateljice in znanke prepričevale, kako vedno najdejo primeren odgovor, kadar odprejo Sveto pismo. Sam nisem navdušen nad takim iskanjem odgovora. Bolj prav se mi zdi, da Sveto pismo beremo redno po kakem sistemu, npr. vnaprej izbranih odlomkov ali po zaporedju branja v dnevnem bogoslužju. Lahko tudi začnemo tako, da preberemo eno od knjig od začetka do konca, npr. Sirahovo knjigo, Pridigarja, Pregovore. Tam si lahko s svinčnikom označimo, kar nam dobro dene, in tisto, česar ne razumemo ali proti čemu protestiramo.

Dobro se je pridružiti kaki svetopisemski skupini, kjer imamo priložnost, da si izmenjujemo vtise in misli o posameznih odlomkih in vrsticah. Skupaj tudi molimo za pomoč Svetega Duha pri branju in se Bogu zahvaljujemo za njegovo besedo.

In treba se je potruditi, da ne odnehamo, kadar česa ne razumemo, temveč skušamo poiskati kako razlago in se tako uvajati v svet podob in simbolov, zgodovine in kulture, v katerem je po navdihu Svetega Duha skozi stoletja nastajala sveta knjiga. So stavki in besede, pri katerih ni potrebna posebna razlaga, in so druga mesta, pri katerih brez vsaj osnovnega znanja obtičimo ali pa zaidemo od resnice, ki nam jo je hotel Bog dati za naše odrešenje. Ko smo že 'razgledani' po svetih spisih, potem bomo laže našli primeren stavek, ki nam bo dal svetlobo in moč za življenje.

Anton iz Egipta (4. st. po Kr.), znan kot sveti Anton Puščavnik, je nekoč stopil v cerkev in slišal, ko je duhovnik ravno bral: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21). Mladi mož iz evangelija je bil žalosten, ko je slišal te Jezusove besede, in je odšel, kristjan Anton pa je ves srečen planil iz cerkve prodajat in podarjat svoje nemajhno premoženje. Razumel je, da so Jezusove besede namenjene prav njemu. V zgodovino se je zapisal kot velik svetnik in moder učitelj krščanske duhovnosti. Toda ta Anton je moral biti že navajen poslušati Božjo besedo in moliti iz nje, da je bil tisti dan tako dovzeten za Božji klic.

Vsako leto od 18. do 25. januarja je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve teden molitve (molitvena osmina) za edinost kristjanov, ko molimo za uresničitev Jezusove prošnje: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,22). Ali je ta njegova prošnja uresničljiva? (Ambrož)
Po svetem krstu, ki je za vse (vsaj večje) krščanske Cerkve temeljni zakrament, ki človeka vcepi v Kristusa in ga včleni v Kristusovo skrivnostno telo – Cerkev, smo kristjani, pa naj pripadamo katerikoli Cerkvi, v temelju že zedinjeni med seboj. To naglaša drugi vatikanski koncil v svojem Odloku o ekumenizmu: »Po zakramentu svetega krsta, kadarkoli je po Gospodovi uredbi pravilno podeljen in sprejet s pravo notranjo pripravljenostjo, se človek resnično včleni v križanega in poveličanega Kristusa … Krst vzpostavlja zakramentalno vez edinosti, obstoječo med vsemi tistimi, ki so po njem prerojeni.« S krstom je položen temelj edinosti, ki pa mora težiti k polnosti življenja v Kristusu, ki nam je omogočena po drugih zakramentih, katere je ustanovil Jezus. Katoliška in pravoslavna Cerkev priznavata sedem zakramentov: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red, sveti zakon. Protestanti pa imajo za zakrament le krst, ki je odrešilen, če ga človek prejme v veri. Sodobni medkrščanski dialog zaobjema tudi zakramente in je dosegel že lepa soglasja.

S. Čuk, Ognjišče (2012) 1, str. 56

God: 25. januarja

Na praznik Spreobrnitve apostola Pavla (25. januarja) je v koledarju katoliške Cerkve tudi spomin sv. Ananija, ki mu je Bog pri tem dogodku namenil posebno vlogo. Ob tem ga Sveto pismo prvič omenja. Zelo verjetno pa je bil po starem izročilu Ananija eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki »jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1), kajti nastopa tako, kakor da je bil vajen z Jezusom osebno govoriti. Bil je tako zvest in zanesljiv, da mu je bila zaupana naloga sprejeti med Jezusove učence preganjalca Savla, poklicanega za apostola poganov, neutrudnega misijonarja.

O tem spregovori evangelist Luka, pisec Apostolskih del, zgodovine mlade Cerkve, na dveh mestih. Prisluhnimo mu. »V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: “Ananija!” “Glej, tu sem Gospod!” je odgovoril. Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel. Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Ananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.” Ananija je odgovoril: “Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastila, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: “Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.” V hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči« (Apd 9,10–19).

Tega svojega ‘duhovnega očeta’, ki mu je po krstu podelil novo rojstvo, se apostol Pavel hvaležno spominja kakšnih štiriindvajset let pozneje, ko stoji leta 58 pred judovskim ljudstvom v Jeruzalemu. V svojem zagovoru pravi: »V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: “Brat Savel, spreglej!” In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: “Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kar si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime”« (Apd 22,12–16). Te Pavlove besede vzbujajo spoštovanje do Ananija kot moža, polnega Svetega Duha. Ko ga je apostol hvalil pred svojimi rojaki, se je dobro zavedal Ananijevega ugleda med kristjani v Damasku.

Nimamo zanesljivih zgodovinskih dejstev o kasnejšem Ananijevem življenju in delovanju. Stara izročila večkrat in z velikim spoštovanjem omenjajo, niso pa med seboj soglasna. Neko bizantinsko izročilo pravi, da je postal škof v Damasku, kar pa je malo verjetno, in je oznanjal evangelij v južnem delu Palestine. Tam naj bi tudi dal življenje za Kristusa okoli leta 70. Tudi rimski cerkveni koledar omenja, da so ga bičali in nato kamnali. Nekateri pisni viri ga omenjajo samo kot diakona, sv. Avguštin pa piše, da je bil duhovnik. Sicer pa to niti ni tako pomembno, odločilnega pomena je njegova zvestoba Jezusovemu poslanstvu. V Damasku je blizu nekdanjih vzhodnih mestnih vrat podzemeljska kapelica na kraju, kjer je bila po starem izročilu Ananijeva hiša.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 1 (2015), 17.
knjiga: S. Čuk, Svetopisemski liki, Koper, Ognjišče 2016, 14.

Apostol Pavel piše o sebi, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezusa Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (...) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod. (sč)

Na sliki: Kurz zum Thurn und Goldenstein Franc, Spreobrnitev sv. Pavla, 1851, Vrhnika, ž. c. sv. Pavla, oltarna slika

Ob prazniku Spreobrnitve apostola Pavla naštejmo najprej tiste cerkve pri nas, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (sedem jih je: tri so župnijske in štiri podružnične), potem pa še vse tiste, katerih zavetnik je tudi sv. Pavel (vseh je 15: ena župnijska in 14 podružničnih). Tiste cerkve, ki imajo za zavetnika oba prvaka apostolov (sv. Petra in Pavla), pa bomo poiskali ob njunem prazniku (29. junija).
V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (spodaj); p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo).

Kje pa se nahaja petnajst cerkva, ki so še posvečene sv. Pavlu? – V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ - Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold - 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika - žup. Videm - Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece). (mč)

Spreobrnitev apostola Pavla - VRHNIKA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

Med veroučno uro je neki učenec vprašal profesorja: »Zakaj se judje in kristjani ne razumejo glede vere?«
Katehet je dejal. »Kristjani so prepričani, da je Mesija že prišel, judje pa ga še vedno pričakujejo.«
Učenec: »In zaradi tega se ne razumejo? Mislim, da bi se samo zaradi tega lahko vseeno odlično razumeli.«
Kateheta je zelo zanimalo, kako bi do tega lahko prišlo.
Učenec: »Če bi Mesija prišel in dejal: “Dober dan. Kako lepo, da se spet vidimo!” bi se judje morali opravičiti kristjanom. Če pa bi Mesija prišel in dejal: “Veseli me, da smo se spoznali,” bi se moral ves krščanski svet opravičiti judom. Do takrat pa naj spoštujejo drug drugega!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2023), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

100 let olimpijskih iger

gost meseca

dr. Peter Svetina, pesnik in pisatelj

moj pogled

Tina Maze

Preberite več: Februar 2026

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin

Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7