PO MARIJI K JEZUSU
Krščansko občestvo se že od nekdaj zateka k Mariji. Ob nenehni izkušnji njenih milosti in pomoči jo je poimenovalo vsemogočna priprošnjica in v njej našlo bližnjico – stezo, ki skrajša pot do Boga. Tako je postala vezni člen med Bogom in človekom in nam vedno znova pomaga osmisliti naš da Gospodu.
Morda si kdaj zmeden: toliko čaščenja Marije – ali ne bi morali častiti samo Boga? Marija je bila sicer njegova mati, a je še vedno samo človek. Cerkev se vsega tega zaveda, a je pobožnost do Marije vedno pospeševala kot gotovo pot, po kateri se pride h Gospodu. Kot je dejal Pavel VI. v okrožnici Mense maio, je »Marija vedno pot, ki pelje h Kristusu. Vsako srečanje z njo se konča s srečanjem s Kristusom. Stalno zatekanje k Mariji ne pomeni nič drugega, kakor da v njenem naročju, v njej, po njej in z njo iščemo Kristusa, našega Odrešenika.«

KDAJ NAM JE MARIJA - ŠE POSEBEJ BLIZU

100-letnica prikazovanj Marije v Fatimi
Na poseben način se je Marija približala običajnemu človeku v kraju Fatima na Portugalskem. To se je zgodilo 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem otrokom, Luciji, Jacinti in Frančišku. Otroci so bili stari med 7 in 10 let. Marija se je nato prikazovala šest mesecev, vsakega 13. v mesecu, vse do 13. oktobra 1917.V mesecu maju nas torej čaka precej prireditev in slovesnosti ob tem jubileju. Spominjali se bomo, kako še danes Fatima predstavlja kraj upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Izjava papeža Frančiška o Marijinem značaju
Z zanimivo izjavo o Marijinem karakterju se je pred nekaj tedni odzval papež Frančišek. V svoji poslanici za priprave na Svetovni dan mladih, ki bo leta 2019 v Panami, je pozval mlade, naj bodo podobni Mariji, ki je sprejela Božjo voljo in se je v celoti predala njegovemu klicu. Poudaril je, da Marija ni bila kavčar, ni bila nekdo, ki samo poseda pred televizijo ali telefonom, brez aktivnega življenja. »Bog gleda na vas in vas kliče, in ko Bog to dela, je pozoren na vso ljubezen, ki ste jo vi sposobni ponuditi svetu. Kot mlada žena iz Nazareta lahko tudi vi izboljšate svet ... Cerkev in družba vas potrebujeta,« je še dodal papež Frančišek.
V pripravah na Svetovni dan mladih, ki bo čez dve leti, je glavna tema prav Marija. Papež jo postavi kot osrednji lik in osebo, ki bo spremljala mlade v pripravah po celem svetu. Kot vodilne misli za razmislek v procesu priprav je papež izbral tri odlomke iz Lukovega evangelija. V letu 2017 tako mladi razmišljajo o veri Marije, ki moli v svoji znani hvalnici (Magnificatu): »Velike reči mi je storil Vsemogočni« (Lk 1,49); v letu 2018 bo razmislek namenjen besedilu: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30), ki bo mlade povabil k razmisleku o pogumu, ki ga je Marija izkazala ob srečanju z angelom. V letu 2019 pa bo vodilna misel Svetovnega srečanja mladih: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«

10 STVARI, KI JIH JE DOBRO VEDETI O MARIJI

1. Božja mati
V izpovedi vere vsako nedeljo molimo »rojen iz Marije Device«. Marija je resnično Božja mati, ker je Jezusova mati. Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
2. Večna devica
V katekizmu beremo, da izraz spočet od Svetega Duha pomeni, da je devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža. »Sveti Duh bo prišel nadte,« (Lk 1,35) ji je rekel angel ob oznanjenju. To pomeni, da Jezus ni bil spočet pri spolnem odnosu, ampak po Svetem Duhu. Marija je ostala prej in slej devica, kar rojstvo Božjega Sina prikaže kot popoln Božji dar. Bog se je želel svetu približati z Marijino držo brezmadežnosti, ki je odpoved vsem vzgibom napuha, samozadostnosti in pohlepa.
3. Brezmadežno spočetje
Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja v posvečujoči milosti, kar pomeni, da je bila obvarovana izvirnega greha. Tako se je Jezus lahko iz nje rodil brez vsakega stika z grehom. Kljub temu da je bila podvržena skušnjavam in trpljenju, a je z zaupanjem v Boga zmagala nad grehom.
4. Vnebovzetje – veliki šmaren
Si se kdaj vprašal, kje je Marijin grob? Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebo.
5. Marijina poslušnost
Izmed vseh žena je bila za Božjo mater izbrana prav Marija, šestnajstletna hčerka Joahima in Ane. Zakaj prav ona, če bi lahko bila katera druga? Marija je imela svobodno voljo, ni ji bilo treba reči DA! A njena poslušnost Božji volji je rešila svet.
6. Marijina milost
Že angel Gabrijel ji je v pozdravu dal vedeti, da je polna milosti. Tako zelo, da jo rada deli tudi med nas, če se le obračamo k njej. Vsakokrat ko molimo molitev rožnega venca, se strese nekaj njene milosti na nas. In zakaj potrebujemo Marijino milost? Za čisto življenje, v katerem bo čim manj greha.
7. Marijina hvalnica
Marija je ljubila Boga z vsem srcem. To dokazuje v svoji hvalnici, ki jo s posebnim zanosom in veseljem izpove ob obisku Elizabete. Tudi mi posegajmo po njej!
8. Marijina pozornost
Tako kot je na poroki v Kani galilejski Marija tankočutno opazila, da je zmanjkalo vina, tako pozorno prepoznava potrebe v našem življenju. In če Jezus na njeno prošnjo spremeni vodo v vino, tudi za nas velja povabilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obračamo k Mariji. Ne zato, ker nas Jezus ne bi slišal in uslišal, ampak ker je Marija bližnjica do njega.
9. Marija – Mati Cerkve
Ob vznožju križa Marija prejme skrb za celotno Cerkev in njene učence. Tako imamo nebeško mater, ki skrbi za nas in bedi nad našimi potrebami in našo odprtostjo za Božji glas. Približajmo se ji, jo kličimo in prosimo.
10. Marijina bližina
Marija je vedno ob tebi in meni. Sploh takrat, ko molim rožni venec. Ni je bolj umirjene molitve kot je rožni venec. Vsaka desetka odstira skrivnost Jezusovega življenja, ob njih razmišljamo o Jezusovem življenju skozi Marijine oči. Bliže kot smo Mariji, bliže smo Jezusu.

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa.
In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih.
Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem.
In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu ... če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah ...
In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po “božji podobi in sličnosti”! (1 Mz 1,26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub ‘bogupodobnosti’ podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi.
Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in “tempelj Svetega Duha”! (1 Kor 3,19) In ne glede na to, ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja, naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu!
Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je “stkal v materinem telesu”! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves ... in cel. Kar me je: Duša in telo.
Saj verujem, da Bog ni odrešil in odkupil le moje duše, ampak tudi moje telo ...
Ker v veroizpovedi izrekam, da verujem v “vstajenje mesa” ...
In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Saj sem se s krstom rodil v občestvo ... v skrivnostno Kristusovo telo.
Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval ‘brat osel’. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval ‘brat slon’ ... A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem ‘brat nosorog’! Po Prešernovem zgledu, ki mu “podplat je koža čez in čez postala” ... in pa zato, ker kar rinem in rinem ... kot nosorog!
In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem ... lahko počepnem ... lahko pokleknem ... lahko se dvignem ... lahko ležem ... lahko vstanem ...
In bom vstal. V telesu!

Gregor Čušin

Hčerka dobiva vašo revijo Ognjišče. Tudi jaz ga včasih vzamem v roke, saj je v njem dosti lepih člankov. Zlasti v njem iščem, kadar mi kaj ni povsem jasno. Sredi avgusta (15.) je v koledarju praznik Marijinega vnebovzetja. Zanima me, kaj to pomeni, ker mi tega ni še nihče pojasnil in tudi v Svetem pismu nisem našel odgovora. Sveto pismo poroča samo o Jezusovem vnebohodu, vnebovzetje Jezusove matere Marije pa ni omenjeno.
Sam pri sebi razmišljam, da je preveč knjig, ki razlagajo Sveto pismo in da vsak razlagalec trdi, da ima samo on prav. Gre mu za to, da proda svojo knjigo in zasluži. Zato pa je že samo v katoliški veri toliko različnih mnenj, da se Bog usmili, kaj šele v drugih krščanskih verah. Ko bi bilo vsaj malo edinosti, saj smo se učili pri verouku, da je samo en Bog. Z zanimanjem sem začel brati Sveto pismo in ga tudi počasi prebral, kar me je še bolj utrdilo v mišljenju, da obstaja samo en Bog.
Prihajam do prepričanja, da bi Jezus tudi danes moral pretrpeti enako kalvarijo kot jo je pred dva tisoč leti, ker je resnica na tem svetu, v katerem se šopiri laž, še kar naprej preganjana in jo hočejo utišati.
Izpovedal sem svoje mišljenje. Ne vem, če to spada pod rubriko Pisma. Upam, da bo nekdo prebral to moje razmišljanje, za odgovor pa se odločite sami, če mislite, da je moje vprašanje omembe vredno.
Tone

Tvoje vprašanje je še kako omembe vredno in tudi spada med Pisma, le da si moral počakati na odgovor do zdaj, ko je spet ‘aktualno’ z ozirom na praznik Marijinega vnebovzetja. Res je, v Svetem pismu nove zaveze, predvsem v evangelijih, ki poročajo o Jezusovem življenju in nauku, se ne omenja Marijino vnebovzetje, kakor se ne omenja tudi toliko drugih stvari o Jezusu, njegovem nauku in delovanju, saj je evangelist Janez zapisal na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi vse to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Veliko se je ohranilo v ustnem izročilu, ki je tudi del razodetja. Čim dlje nazaj, že v prvi dobi krščanstva, je kakšen dogodek v zvezi z Jezusom omenjen, toliko bolj je zanesljiv.
Že v prvih krščanskih stoletjih so nastali številni apokrifni spisi, podobni svetopisemskim, ki pa jih Cerkve ni sprejela v seznam knjig Svetega pisma (kanon), čeprav vsebujejo nekatera dejstva, ki so se iz roda v rod ohranjala kot ustno izročilo. Mnogi od njih poročajo tudi o Marijinem ‘prehodu’ s tega sveta. Zatrjujejo, da Marija ni umrla, temveč je le ‘zaspala’. Ti spisi, pričevanja cerkvenih očetov in mašni obrazec za 15. avgust, ko so že od 6. stoletja dalje obhajali kot praznik spomin dneva, ko je Marija ‘zaspala’ v Gospodu, so spodbudila papeža Pija XII., da je na prošnjo škofov vsega sveta 1. novembra 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Najstarejše cerkve na evropskih tleh, tudi pri nas, so posvečene prav Marijinemu vnebovzetju ali Vnebovzeti.
Temelj naše vere je božje razodetje: to je Sveto pismo in ustno izročilo. Glede Marijinega vnebovzetja je naš priznani mariolog dr. Anton Strle zapisal: »O dejstvu, da je bila preblažena Devica tudi s telesom vzeta v nebesa, nam Sveto pismo izrecno ne govori. Pove pa to, da je bila kar najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešeniškega delovanja … Kakor je torej Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je morala preblažena Devica biti poveličana tudi v svojem telesu.« Kaj je vsebina verske resnice o Marijinem vnebovzetju, zgoščeno pove Konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega koncila: »Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«
Katoličani in pravoslavni zelo častimo Božjo Mater Marijo, protestanti pa ne. Vloge Marije v zgodovini odrešenja ne moremo odmisliti. Marijo častimo, ker je mati Kristusova. Njena moč izvira iz njenega božjega materinstva. Če jo je Jezus imel rad, zakaj bi je ne imeli tudi mi?
Ne bi rekel, da gre piscem knjig z razlago Svetega pisma za zaslužek. Večina piše iz prepričanja in zavzetosti. Prav si zapisal, da bi bilo dobro “ko bi bilo vsaj malo edinosti”. Danes je, hvala Bogu, verske nestrpnosti mnogo manj kot v preteklosti, zlasti na katoliški strani. Postaviti moramo svojo vero na temelj Svetega pisma. Ločiti pa moramo pomembne stvari od nepomembnih in s proučevanjem Svetega pisma razumeti, kaj je posamezni pisatelj hotel povedati, odkriti bistvo. Danes nam pri tem pomagajo tudi druge znanosti kot so zgodovina, zemljepis, arheologija. Hvalevredno je, da si prebral (in upam, da še prebiraš) Sveto pismo. Ne smeš ga pa razlagati samovoljno, temveč se držati razlage Cerkve, ki je varuhinja Božje besede. Preberi si opombe in tehtne razlage. Takih knjig je danes veliko tudi v slovenščini. Kar precej strokovnih in poljudnih knjig o tem smo izdali tudi pri založbi Ognjišče in marsikaj napišemo v revijo Ognjišče. Takih iskalcev kot si ti, bi moralo biti več. Včasih ni bilo denarja in časa za to, danes pa nam v glavnem ne manjka ne enega ne drugega, če imamo dobro voljo.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 8 (2011), 6-7.

Ko je Jezusova mati Marija dokončala tek svojega zemeljskega živ­ljenja, je – po veri prvih kristjanov – “zaspala” in bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa k Sinu. Češčenje “v nebo vzete” Marije, Božje Matere, je bilo živo že v prvih krščanskih stoletjih in vse do današnjih dni ni ponehalo. Prav to vztrajno češčenje je bil eden od razlogov, da je papež Pij XII. leta 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavimo 15. avgusta, je po prepri­čanju vernih slovenskih ljudi dan, ko je »odprto sveto nebo« in naša Mati še bolj prisluhne prošnjam svojih vernih. Zato so prav na ta njen praznik pri številnih Mari­jinih svetiščih glavni romarski shodi.

Marijinemu vnebovzetju (MV) je pri nas posvečeno 98 cerkva (55 žup., 2 romarski, 41 podr.) in 6 večjih kapel. – V LJ nadšk.jih je največ (29), od teh je 16 žup.: Brdo pri Lukovici,(1) Cerklje na Gor., (2) Čemšenik, (3) Dobrova, (4) Domžale, (5) Javorje/Litiji, (6) Kopanj, (7) KR - Primskovo,(8) Kranjska Gora, (9) Lesce, (10) LJ - Polje, (11) Mekinje, (12) Pirniče, (13) Trboje,(14) Zali Log (15) in Zg. Tuhinj;(16) romarska (eksp.) v Novi Štifti (Sodražica);(17) 12 je podr.: Bezuljak (Begunje/Cerknici), Otok (Bled), V. Bloke (Bloke), Bitnje (Boh. Bistrica), Ključevica (Dobovec), Stara Sava (Jesenice), Malenski vrh (Poljane nad Šk. Loko), Viševek (Stari trg/Ložu), Vinje (Sv. Helena - Dolsko), Smrečje( Šentjošt nad Horjulom), Železnica (Škocjan/Turjaku) in Lesno Brdo (Vrhnika). – V KP škofiji je 15 ž. c. MV: Bertoki,(18) Dekani,(19) Jelšane,(20) Kanal,(21) Knežak,(22) Kobarid,(23) Kojsko,(24) Koper (stolnica),(25) Medana,(26) Movraž,(27) Podmelec,(28) Slavina,(29) Sp. Idrija,(30) Tolmin(31) in Vreme;(32) imajo pa tudi sedem p. c.: v Podlaki (Bate), Selih (Brestovica), Vrtovinu (Kamnje), na Vitovljah (Osek), Guri (Povir), pri Vzročku (Predloka) in v Glemu (Truške). – V NM škofiji so MV posvečene ž. c. v Črmošnjicah,(33) na Dolah/Litiji,(34) v Fari/Kočevju,(35) Radovici,(36) Stari Cerkvi,(37) Trebnjem (38) in na Veliki Dolini;(39) prav tako šk. romarsko sred. na Zaplazu (Čatež - Zaplaz); (40) p. c. pa so na Topolovcu (Boštanj), v Hmeljčiču (Mirna Peč), na Vrhu (Mokronog), v Smolenji vasi (NM - Sv. Lenart), Dol. Straži (Prečna), na Štrekljevcu (Semič), v Zagozdacu (Stari Trg ob Kolpi), na Gabrski Gori (Sv. Križ - Gabrovka) in v Tržišču (podr.). – V MB nadškofiji je 13 cerkva MV: Brezno,(41) Cirkovce,(42) Jarenina,(43) MB - Brezje,(44) Prevalje,(45) Prihova (46) in Vurberk (47) so žup.; Slovenja vas (Hajdina), Troblje (Pameče), Janževski Vrh (Ribnica na Poh.), Sv. Marko niže Ptuja (pok.), Homec (Šmartno/SG) in Zavrč (podr.) pa podr. – 13 cerkva MV je tudi v CE škofiji: žup. stojijo v Braslovčah,(48) Dobrni,(49) v Kapelah pri Brežicah,(50) v Koprivnici,(51) Kozjem,(52) Olimju (53) in Šmarju pri Jelšah;(54) podr. pa v CE - Sv. Danijel (podr.), v Dobju (Dramlje), Tržišču (Rog. Slatina), Grački Gori in Šmarju (Sevnica) ter na Hriberci (Vitanje). – V MS škofiji so Vnebovzeti posvečene tri ž. c.: Apače,(55) Grad (56) in Turnišče (spodaj) in še tri večje kapele. (mč)

Turnišče

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 8, str. 98. 

Sredi meseca avgusta je praznik Marijinega vnebovzetja, najstarejši Marijin praznik. Množice romarjev se ta dan zbirajo v večjih pa tudi manjših Marijinih božjepotnih svetiščih. Zanima me, kdo lahko ‘razglasi’ neko cerkev za božjepotno svetišče? (Helena)
Slovenci radi romamo v domača in tuja svetišča. Večji domači romarski kraji so najbolj obiskani prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja ali velikem šmarnu. Številne Marijine cerkve, na gosto posejane po naših tleh, so za božjepotna svetišča ‘razglasili’ pobožni ljudje sami, ko so tja romali. Zdaj pa glede tega veljajo določila Zakonika cerkvenega prava (1983), kjer beremo: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki« (kan. 1230). »Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev Svetega sedeža« (kan. 1231). V Cerkvi na Slovenskem so škofijska božjepotna svetišča tale: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). Za slovensko narodno božjepotno svetišče je bila 1. januarja 2000 razglašena bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 34

Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je zapisal, da se je kateri od preživelih taboriščnikov čutil krivega, če je drugim taboriščnikom kaj ukradel, skoraj vsi pa so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši.
Nekoč sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako mu je uspelo natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi vodo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram.

Pri poslednji sodbi, ki je opisana v Matejevem evangeliju (25, 31-46), bomo ljudje sojeni ne za slabo, ki smo ga storili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti …«. Obsojeni bomo za greh opustitve.
Običajno ljudje v pripravi na spoved pa tudi sicer v življenju razmišljajo, kaj so slabega storili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Mnogi pravijo: “Nimam greha. Nikogar nisem ubil, nikomur nisem nič ukradel … nikomur nisem naredil nič slabega.” Tako mirijo svojo vest. Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje brez česarkoli.

Ne lažejo, resnice ne govorijo.
Ne jemljejo, pa tudi nikomur ne dajejo.
Ne tlačijo ljudi, vstati pa jim tudi pomagajo.
Ne sovražijo te, ljubijo pa tudi ne.
So ljudje brez česarkoli, ne delajo nič slabega.
Niso ne vroči ne hladni, ampak mlačni.
Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pristen grešnik,
toda varuj me, da bi bil človek brez česarkoli.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 29.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 70.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, tvoja Cerkev
se nam pogosto zdi barka,
ki se potaplja, barka,
ki na vseh koncih pušča vodo.
Na tvoji njivi, posejani s pšenico,
vidimo več ljulke kot pšenice.
Grdo umazani obraz in oblačila
Cerkve nas vznemirjata.
Toda mi sami smo jih umazali.
In prav tako te prav mi
vedno znova izdajamo.
Gospod, usmili se svoje Cerkve:
tudi znotraj nje
Adam vedno znova pada.
S svojimi padci te mečemo na tla
in Satan se ob tem krohota,
ker upa, da ti ne bo uspelo
dvigniti padle Cerkve;
upa, da boš ti,
ki si skupaj s Cerkvijo padel,
poražen obležal na zemlji.
Toda ti se boš dvignil.
Ti si se že pobral, že si vstal
in moreš dvigniti tudi nas
Odreši in posveti svojo Cerkev!
Odreši in posveti vse nas!

J. Ratzinger, Molitev, v: Ognjišče 3 (2017), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Vsako leto se v avgustu, na Marijin praznik, na Svetih Višarjah zbere množica ljudi. K njej poromajo z različnimi zahvalami in prošnjami. Na ta dan je vsakoletno romanje postalo že tradicionalno. Pa to ni edini dan, ko se ljudje zberejo tu gori pri Mariji.
Vsakič, ko slišim, da se na Svetih Višarjah zberejo narodi treh dežel, pomislim: “Kot takrat, pred skoraj petdesetimi leti ...” Tudi takrat si nas Ti, o Marija, zbrala okrog sebe na tujem ozemlju, da smo se lahko po dolgem času srečali z vseh koncev in krajev, na silo ločeni. Tu, na tem kraju, si nam nudila varno zavetje, da smo se lahko veselili drug drugega, se ti zahvaljevali in se ti izročali v varstvo. Tu smo doživljali lepoto nebes ...
Zgodnje julijsko jutro je bilo, ko me je mama zbudila, da bi prvič odšla na dolgo pot. Oblekla me je v prelepo plisirano oblekico s kratkimi rokavci in mi čez oblekla še jopico.
Mrzlo je zarezalo to prebujajoče se jutro, ko smo se mama in ata s starim očetom odpravili po stezi med polji do avtobusne postaje. Zazeblo me je tudi v noge, ko mi je jutranja rosa premočila bele dokolenke, ki sem jih imela, da me ne bi ožulili sandalčki. Ata je opazil, kaj se dogaja, in me spretno posadil na ramena. Imela sem tri leta in dva meseca. Veliko zgodnejša ura je bila kot sem ponavadi vstajala, zato me je na avtobusu hitro zmanjkalo. In do Ljubljane sem ulovila manjkajoči spanec.
Na ljubljanski železniški postaji se nam je pridružilo še nekaj sorodnikov in skupaj smo stopili na vlak. Še zdaj mi v ušesih odzvanja zvok piščalke, ki je naznanila odhod, sopihanje vlaka in enakomerno drdranje koles po železniških tirih. Oči so mi začele lesti skupaj in mama me je namestila v ležeč položaj čez svoja in atova kolena. Stisnila sem obraz k njenemu trebuhu, pa ne za dolgo. Brat, ki je takrat še varno spal v maminem trebuhu, se je začel upirati in brcati. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem mami rekla, da me njen trebuh brca. Od srca so se vsi nasmejali in mama mi je povedala, da je v trebuhu dojenček, ki ga bom čez dva meseca že lahko videla. Potolažena, da je vse v redu, sem brezskrbno zaspala.
Prispeli smo do gondole, ki naj bi nas prepeljala iz doline na vrh hriba.
»No, kam greš? Si si zapomnila?« me je spraševal stari oče.
»V Trsk.«
»Ne, v Trst bomo šli kasneje. Zdaj nas bo gondola dvignila na Svete Višarje.«
»A tja gor?« sem pogledala za atovim kazalcem.
Gondola se je začela dvigati in iz atovega naročja sem radovedno gledala, kam se peljemo. Vse bi bilo v redu, če ne bi pogledala še dol. Panika!!! Hiše so se manjšale v hišice, ljudi nisem več razločila. Kot se je vse v dolini manjšalo, sorazmerno s tem je naraščala panika. Jokala in kričala sem. Dali so me na tla, da nisem videla skozi okno, in se krčevito držala za drog, da sem se počutila vsaj malo varnejša.
Gondola se je ustavila. Napotili smo se k cerkvi na Svetih Višarjah, ki je bila zavita v rahlo meglico.
Tik pred cerkvijo smo se nenadoma znašli v skupini ljudi. Vzvalovalo je zatajevano domotožje in nastalo je vsesplošno veselje! Pozdravljanju, objemanju, čudenju, vriskanju in veselju ni bilo videti konca. Velika skupina sorodnikov, ki se niso videli že mnoga leta, se ni mogla nehati čuditi, objemati in veseliti srečnega snidenja. Meni, triletni deklici, razen domačih čisto neznani ljudje, so v meni budili začudenje nad vsem dogajanjem. Nisem razumela, kaj vse to pomeni. Za trenutek sem pomislila, da so name pozabili, potem pa so me vzeli medse in v naročje, si me podajali in me občudovali – spet novo veselje, smeh, sreča ter objemi brez konca in kraja. Bili so to sorodniki, ki jih še nikoli nisem videla, in silovitost njihovih čustev me je plašila.
Vsa velika skupina ljudi, zbrana iz Koroške, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske, Ljubljane in iz tujine – mislim, da nas je bilo več kot trideset – je odšla v cerkev k Mariji, da se ji zahvalijo za to srečanje. Spominjam se petja Marijinih pesmi in veselja, ki je velo med vsemi. Kako lepo je odmevala slovenska pesem, kot doma, čeprav so mi govorili, da smo v Italiji, da tukaj nismo doma, da smo v tujini.
V bližnjem gostišču sta me mama in njena sestra s hčerko vzeli v spalnico. Umaknili smo se druščini, da sta si sestri po dolgem času lahko zopet padli v objem in si imeli toliko povedati! Sestrična in jaz sva kmalu zaspali, mama in teta pa sta želeli nadoknaditi vsa zamujena leta, ki jih je teta prebila v tujini in se nista mogli srečati.
Šele ko sem malo zrasla, so mi razložili, kaj točno se je takrat dogajalo. Eden od atovih bratov je po vojni pristal na Koroškem. Z vlakom so ga, kot mnogo slovenskih mož in fantov, vračali v Slovenijo. Ko so spoznali, da jih ne peljejo v Italijo, kot so jim obljubili, ampak tja, kot že vse tiste pred njimi – na morišče, so stric in nekateri fantje skočili z vlaka, ko je bil že na slovenski strani, odšli ponovno čez mejo in si tako rešili življenje.
Nekaj let po vojni, ko je mlajši brat zrasel in poiskal zaposlitev, je doživel toliko šikaniranj, da je skupaj z mlado ženo pobegnil za starejšim bratom.
Čeprav sta bila skupaj dva, je bilo domotožje hudo. Posebno težko ga je prenašala mamina sestra. V njej se je rodila zamisel, da se čimveč sorodnikov za nekaj dni zbere na Svetih Višarjah, saj jim je bila pot v domovino zaprta, vrnitev pa je v tistih časih pomenila smrt.
In sedaj smo bili tukaj v varnem zavetju Matere Marije, živi in veseli, da nas je sprejela v svojo zaščito, kjer bomo nekaj dni preživeli skupaj. In Marija je številno družbo lepo sprejela.
Ko se je najstarejši stric več kot dvajset let po vojni smel prvič vrniti v domovino, so ›prijatelji‹ budno spremljali vsak njegov korak. Tam na občini, kjer se je moral javiti takoj prvi dan, so ga grobo ošteli, ker je prišel šele drugi dan. Povedal jim je, da so bili po dolgi poti žena in otroci zelo utrujeni, pa so ga vprašali: »A za na Brezje pa niste bili utrujeni?«
Le kako so vedeli, da so šli spotoma k Mariji Pomagaj na Brezje? Tudi kasneje, ko se je še vračal v domovino, se je vedno šel poklonit in zahvalit Mariji, saj je bil prepričan, da ga je Ona rešila. Je bil zato tako srečen in nasmejan vedno, ko je bil v Sloveniji? Nikoli ga nisem videla slabe volje.
Na Svete Višarje romajo vedno novi in novi ljudje. Veliko sorodnikov, ki nas je takrat, pred mnogimi leti, poromalo k Mariji, ni več tukaj – so že pri Njej v nebesih. Obstajajo pa spomini in fotografija; v srcih pa hvaležnost, da nam je bilo dano doživeti predokus nebes. Tako veselo bomo vriskali, peli in se objemali, ko se bomo eden za drugim zbirali pri Tebi, Marija, v nebesih, in se pridružili vsem tistim pokojnim, ki nas čakajo tam zgoraj, samo nekaj sto metrov nad Svetimi Višarjami, ki se skoraj dotikajo zvezd in nebes.
Zahvaljujem se Ti, Marija, ker sprejemaš romarje, jih rešuješ v stiskah in jim nudiš varstvo in nad vsakega, ki te obišče, razlivaš svoj blagoslov. Naj se Tvoj blagoslov razliva še na kasnejše rodove!
Katarina

Ognjišče (2016) 08, str. 24