Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
URŠEJ, Ana. Ognjišče (2011) 1, str. 38

Čeprav sta prekomerna telesna masa in debelost posledici zapletenih interakcij med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi dejavniki, je pridobivanje telesne mase posledica presežnega vnosa energije (hrane) v primerjavi z njeno porabo. Kljub temu da je bilo osebam s prekomerno telesno maso in debelostjo ponujenih na stotine, če ne celo na tisoče strategij za hujšanje ali diete, ostaja zmanjšanje prekomerne telesne mase in iskanje učinkovitih strategij za izgubo in vzdrževanje slednje še vedno velik izziv za zdravnike, raziskovalce in osebe, ki se s kilogrami borijo. Delež posameznikov, ki izgubijo težo in jo uspešno vzdržujejo, je med 1 in 5 %.

SO KRIVI GENI?
Genetika ima pomembno vlogo v etiologiji debelosti. Vendar ji ne moremo pripisati pandemične razsežnosti porasta debelosti v zadnjih dveh desetletjih. Večji del krivde lahko pripišemo vedenjskim in okoljskim dejavnikom, ki spodbujajo posameznike k telesni neaktivnosti in prevelikemu vnosu hrane. In prav ti dejavniki vseskozi ostajajo cilj strategij za obvladovanje debelosti.

TELESNA MASA IN PRESEŽEK MAŠČEVJA
Če želimo zmanjšati telesno maso in odstotek telesne maščobe, moramo najprej doseči negativno energijsko (kalorično) ravnotežje. Energijsko stanje v telesu je namreč razmerje med vnosom energije (kalorij) ter porabo energije (kalorij). Debelost je vedno posledica pozitivnega energijskega ravnotežja, kar pomeni, da je energija z vnosom hrane večja, kot je poraba energije za osnovne življenjske procese in delo.
Previsok energijski vnos je posledica življenjskega sloga, povezanega z nezdravimi življenjskimi navadami. Presežek energije, ki nastane po zaužitju hrane, se v obliki triacilgliceridov (TAG) shranjuje v maščobnih celicah, ki sestavljajo maščobno tkivo. Maščobne celice lahko s kopičenjem TAG zrastejo do 20-krat, to pa lahko vodi v povečanje velikosti in števila maščobnih celic, največkrat pa kar oboje.

SPREMENIMO PREHRANSKE NAVADE
Prehranjevalne navade, ki se največkrat povezujejo z debelostjo, so povezane s pogostim uživanjem hrane v obratih hitre hrane, velikostjo porcije, uživanjem sladkih pijač in alkohola. Te navade so največkrat povezane z vnosom hrane, ki ima visoko energijsko in majhno hranilno vrednost, posledica česar je, da zaužijemo premalo hranil (vitaminov, mineralov). Nekatera živila, na primer oreščki, vsebujejo veliko hranilnih snovi in esencialnih vitaminov, medtem ko druga nimajo hranilnih snovi, so pa energijsko bogata (sladkarije). Prav tako s pogostim uživanjem mesa in mesnih izdelkov povečujemo vnos nasičenih maščob in tveganje za razvoj debelosti. Raziskave so pokazale, da tudi izpuščanje obrokov (zajtrka, kosila) vodi v slabši nadzor nad lakoto in povečuje tveganje za debelost.

MANJŠI VNOS IN VEČJA PORABA
Edini način za izgubo odvečne telesne mase je, da poskrbimo za manjši vnos energije in večjo porabo v enem dnevu. Če morate izgubiti le nekaj kilogramov, da bi telesno maso umestili v zdravo območje, bo morda dovolj povečati telesno aktivnost in daljši čas v telo vnašati nekaj manj kalorij. Predvsem, če ste stari 40 ali več let.
Prav tako je pomembna izbira hrane, ki vsebuje manj kalorij in hkrati nasiti. Hrana z visoko vsebnostjo hranil zagotavlja znatne količine vitaminov in mineralov ter razmeroma malo kalorij, zaradi česar se počutite bolj siti, hkrati pa je dragoceno gorivo za vaše telo.
V študiji (objavljeni v New England Journal of Medicine), ki je trajala 17 let, so dokazali, da je prehrana, ki pogosto vključuje rdeče meso, sladke pijače in prigrizke, povezana s povečanjem telesne mase, medtem ko je uživanje večjih količin sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreščkov, pustega mesa povezano z zmanjšanjem telesne mase.

KAKO NAJ SE IZOGNEM KRONIČNIM BOLEZNIM?
Če želimo izgubiti telesno maso, je to najboljše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. Nadzor nad telesno maso in hrano mora prispevati k dobremu zdravju in počutju. Gre za postavitev dolgoročnega cilja. Za mnoge to pomeni naučiti se živeti drugače. Znanstveniki so ugotovili, da je ključ do uspešne izgube telesne mase prav vsakodnevno razmišljanje o teh ciljih. Osebe, ki se vsak dan postavijo na tehtnico in preverijo svojo težo, so pri nadzorovanju telesne mase uspešnejše kot tiste, ki tega ne počnejo.

NE ZAPRAVLJAJTE ČASA IN DENARJA ZA HITRE REŠITVE
Najpomembnejši cilj programa za uravnavanje telesne mase mora biti preprečevanje neželenega pridobivanja odvečne maščobne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih bolezni in smrti, povezane z debelostjo. Obstajajo številni dokazi, da je izguba odvečne telesne maščobe za večino posameznikov težavna in da je tveganje za ponovno pridobitev izgubljene teže pogosto. Zato mora biti cilj izgube telesne mase dobro osnovan in povezan s spremembami v navadah, za kar potrebujemo več časa.

Beležite, analizirajte, načrtujte
Vsi, ki vam je blizu delo z računalnikom, si lahko pomagate z analizno dnevnega vnosa kalorij in načrtovanjem jedilnikov s pomočjo odprte platforme za klinično prehrano (OPKP), ki nudi različna orodja, s katerimi lahko odkrijete svoje prehranske navade, tako pravilnosti kot tudi napake, ter načrtujete sebi in svojemu življenjskemu slogu primerno prehrano in telesno aktivnost (http://opkp.si/sl_SI/cms/vstopna-stran).

OBRNITE SE NA CENTRE ZA KREPITEV ZDRAVJA
Če se s kilogrami predolgo borite in pri tem izgubljate motivacijo, se obrnite na bližnji center za krepitev zdravja. V vsakem zdravstvenem domu se nahaja center za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojni center. Tam se lahko udeležite skupinskih delavnic in individualnih svetovanj, kjer boste pridobili strokovne informacije, veščine in podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad, ki bodo vodile do boljšega počutja in zdravja.
Pomembno je, da opravite meritev telesne sestave (delež maščevja, mišične mase in trebušnega maščevja), meritev bazalne presnove, če je mogoče, in se na podlagi tega s strokovnjakom dogovorite, koliko naj znaša vaš dnevni kalorični vnos.

Če imate urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, so aktivnosti v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih za vas brezplačne. Za ostale informacije se obrnite neposredno na lokalni center.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2024), 86-87.

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
(ob obletnici Jožeta Pučnika) Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.

(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Neka žena se je oglasila pri svojem zdravniku in se pritoževala nad boleznimi, ki naj bi jo težile. Zdravnik jo je natančneje pogledal in se prepričal, da z njenim zdravjem ni nič narobe. Sumil je, da je glavni vzrok za njene težave njen negativen pogled na svet, zagrenjenost in slaba volja.
Modri zdravnik je peljal "pacientko" v sobo ob ordinaciji, kjer je imel spravljena zdravila. Pokazal ji je polico s praznimi stekleničkami. Rekel ji je: “Ali vidite te stekleničke? Ali ste opazili, da so prazne? Vsaka od njih je drugačne oblike, toda v bistvu so si podobne. Važneje je, da so prazne. Tako lahko vzamem eno in jo napolnim s strupom. Dovolj ga bo, da ubije človeka. Lahko pa jo napolnim z zdravilom, ki bo zbilo vročino, ublažilo glavobol ali pa uničilo bakterije v določenem delu telesa. Najvažnejše pa je, da je odločitev v mojih rokah. Lahko jo napolnim, s čemer hočem.”
Zdravnik jo je pogledal v oči in dejal: “Vsak dan nam je darovan kot prazna steklenička. Lahko jo napolnimo z ljubeznijo in življenju prijaznimi mislimi ter držami. Izbira je naša.”
Kaj bom pa jaz izbral? Življenju prijazne, pozitivne in zdravilne misli?
Ali pa strup jeze, zagrenjenosti in predsodkov? Izbira je v mojih rokah.

Vsak dan nam je darovan kot prazna steklenička. Lahko jo napolnimo z ljubeznijo in življenju prijaznimi mislimi ter držami.
V življenju lahko izbiram prijazne, pozitivne in zdravilne misli? Lahko pa strup, jezo, zagrenjenost in predsodke? Izbira je v mojih rokah.
   

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 101
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini ... Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.

Rafaela, Ognjišče (2016) 01, str. 54

Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
HAFNAR, Martina. (Zgodbe). Ognjišče (2017) 1, str. 56

Pri založbi Ognjišče je leta 2016 izšla knjiga ‘Ikona - zgodba o poteh odpuščanja’ Karla Gržana, ki v uvodu razlaga, kako nastajajo ikone – poudarja, da se ne ‘slikajo’, ampak ‘pišejo’ – ter njihov namen in pomen. Povejte to na kratko, v nekaj stavkih. (Irena)
Stanko Janežič, goreč apostol dela za edinost kristjanov, v svoji knjigi Ekumenski leksikon (1986) piše: »Ikone (gr. eikon – podoba) ali svete podobe, navadno ‘napisane’ na desko, imajo (zlasti) vzhodni kristjani v velikih časteh. Zanje je ikona zakramental osebne navzočnosti Kristusa, Bogorodice, angelov in svetnikov. S posvetilno molitvijo duhovnika postane ikona teofanična – oznanjevalka Božje slave, in čudodelna. Njena moč je v duhovni podobnosti s sveto osebo, ki jo predstavlja. Ko vernik časti ikono, se duhovno poveže s Kristusom, z Marijo, angeli in svetniki, ki so v posvečeni ikoni skrivnostno navzoči, in od tam prejema milosti Svetega Duha. Zato je razumljivo, da vzhodni kristjan kar ne more živeti brez češčenja ikon.« Po svojih domovih imajo pred družinsko ikono prižgano lučko. (sč)

S. Čuk, Ognjišče (2017) 1, str. 50