Pastirji so že zdavnaj odšli in v revnem hlevu je zavladala tišina. Nenadoma dvigne dete Jezus glavico in pogleda proti vratom, kjer je stal sramežljiv deček.
»Stopi bliže, zakaj se bojiš?« reče dete.
»Ker ti nisem ničesar prinesel,« odgovori deček.
»Jaz pa bi od tebe tako rad kaj prejel,« reče dete v jaslih.
Dečku je bilo nerodno: »Saj nič nimam! Ko bi imel kaj, bi ti rad dal. No, poglej …« Deček začne iskati po žepih svojih starih hlač.
»Na, vzemi ta stari nožiček.«
»Obdrži nož,« reče Dete. »Od tebe želim kaj čisto drugega. Tri stvari …«
»Povej, kaj želiš?«
»Podari mi svojo zadnjo risbo.«
Dečku je bilo nerodno. Da ne bi slišala Marija in Jožef, se je sklonil k Detetu: »Toda tista risba je tako grda, da je nihče ni hotel niti pogledati.«
»Prav zato jo želim,« reče dete v jaslicah. »Vedno mi prinesi tisto, kar pri tebi drugim ni všeč. Drugo, kar želim, je, da mi daš svoj krožnik.«
»Danes sem ga razbil,« zajeclja deček.
»Prav zato, ker si ga razbil, ga hočem,« odgovori dete. »Prinesi mi vse, kar se v tvojem življenju razbije, da to zacelim. Nazadnje mi podari še svoj odgovor staršem na vprašanje, kako si razbil krožnik.«
»Dejal sem, da sem krožnik po nesreči pahnil z mize, toda to je bila laž. Dejansko sem ga v jezi vrgel na kamnita tla,« je deček komaj spravil iz sebe.
»To sem želel vedeti,« odgovori dete. »Vedno mi izročaj vse slabo svojega življenja, svoje krivde in napake. Vse bom sprejel. Želim te razveseliti in ti vse odpustiti. Odslej lahko vsak dan prihajaš k meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del.
Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga ... Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo.
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šent­florjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

• Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
  Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
• Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
• Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
• Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
• Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
• Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
  Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
  Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
  Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
  Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

Kategorija: Priloga

Vse lepo za vse naj gre v novo leto, tako gre Hamova pesem, ena tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiu, a tudi ena redkih, ki je tega vredna: vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti, Hamo je zadel v piko. Točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse: začeti novo leto.
Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo biti več. Iz strahu menda ali iz sramu.
In zdaj že razumete, da ne govorim samo o politiki. Seveda, politika je precej pogosto samo odsev tega, kar se tako ali tako že dogaja med nami. Saj ne znamo s slovesi, konci nam gredo na živce, pretežki so nam, solze tečejo in rane srbijo, ko se kaj celi, in bolečina zapuščanja in izpuščanja nam je prehuda. In tako ne samo da nočemo z resnico in obžalovanjem pokopati svojih mrličev, delamo se, kakor da sploh ni smrti, kakor da ni greha in ran, ki smo jih drug drugemu zadali, kakor da ni krivde, ki se z vsem tem nalaga na naša pleča. Veste, da zato kot kurja čreva vlečemo zamere in prepire in naše male, nesmiselne vojne za lastni prav med sosedi in prijatelji, med starši in otroki, med možem in ženo. Ne, še zdaleč nista edini tisti dve na ukrajinskih ravnicah in ulicah Gaze.
Ta otročjost – ker je odraslost in zrelost ravno v tem, da znamo preseči svoje zahrbtne želje in užaljenosti ter ravnati tako, kot vemo, da je prav in dobro – nas je pahnila v neko neskončno spiralo brezupnega spuščanja. Kdor ne zna narediti pike na določene stvari, živi preteklost namesto sedanjosti, kdor pa živi preteklost, živi med strahovi namesto med ljudmi. In vemo, kakšno je življenje, v katerem se nimaš česa oprijeti in nikomur zaupati …
Sredi tega človeškega kaosa in mraka pa se vendarle dogaja nekaj svetlega: »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2). Božič je pika, ki jo je pri zgodbi človeštva naredil Bog. Ne taka pika, kakršna je bila tista z vesoljnim potopom, ne, takrat se je odločil, da bo delal drugačne pike, take, ki začenjajo novo zavezo, novo leto. »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,25-26).
Vse lepo za vse naj gre v novo leto. Začnimo znova. Popolnoma na novo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 1 (2024), 3.

Kategorija: Za začetek

Poletni prilogi Ognjišča 2022 smo posvetili Jožetu Plečniku in njegovim sakralnim delom. V prvi smo arhitektu sledili po Sloveniji, druga je bila posvečena sakralni dediščini v njegovi dragi Ljubljani. Upamo, da med velikimi in malimi biseri najdete namig za izlet, morda greste k maši v kakšno Plečnikovo cerkev ali pa raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

VELIKAN IN NJEGOVA VERA
Pri Plečnikovih delih je nesmiselno ločevati arhitekturno od duhovnega. Zanj to nista bila dva svetova, ampak ena celota. Bil je ponižen vernik, ki pa se je zavedal veličine svojega talenta. Ko je snoval cerkve in cerkveno opremo, je bil v mislih s svojo mamo, preprosto ženo, ki je svoje hrepenenje po lepem nahranila v cerkvi. Vsako jutro pred delom je šla k maši in malega Jožeta peljala s seboj. Ta njena predanost Bogu in hrepenenje po lepem sta mojstrovo delo prežemala vse dni. Cerkev je bila njegovi mami salon, kjer se je naužila lepote, še več, prostor, kjer jo je lepota vodila k Bogu, in to je Plečnik želel vsakemu človeku. Cerkve je želel približati preprostim ljudem – lepota je tudi zanje! Hotel je, da se vsak počuti enak in vreden. Zato se je potrudil razumeti ljudi in običaje krajev, kjer je gradil in ustvarjal. Trdil je, da za Boga ni nič dovolj dobro. S predano pobožnostjo in zvestobo Bogu je prepojena vsa njegova umetnost.

V Plečnikovem letu si vzemimo čas, da nas svetniški kandidat navduši in nagovori tudi duhovno: Če načrtujete dopust v Posočje, zavijte še na Šentviško planoto, če greste kolesarit po Prekmurju, obiščite cerkev v Bogojini. Kamnik ima izdelano turistično ponudbo, katere del je posvečen tudi Plečniku.

LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

1 KRVAVEC, PASTIRSKA KAPELA MARIJE SNEŽNE
Ko je Plečnik snoval manjše sakralne stavbe, so v njegovih delih našle prostor arhitekturne misli, ki jih na velikih stavbah ni mogel izraziti. Navdih za pastirsko kapelico na Krvavcu je našel v francoski srednjeveški arhitekturi. Narejena je iz grobo klesanega kamna, nosilna zidova sta podaljšana naprej v vhodne lope, na sredi je še kamnit opornik za zvon, ki skupaj s podaljšanima nosilnima zidovoma kaže »trojnost«, ki jo je Plečnik rad uporabljal – tako je v velikih in malih delih izkazoval čast Sveti Trojici.
V cerkvi sv. Ambroža pod Krvavcem je po Plečnikovi zamisli urejen lesen kasetni strop. Plečnik se ni nikoli branil tudi malenkostnih del v odročnih krajih.

2 CERKLJE NA GORENJSKEM
Vhodne lope župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Cerkljah na Gorenjskem so izdelane tako prepričljivo, da povprečen ljubitelj arhitekture in sakralnega ne opazi, da niso nastale že v 18. stoletju, ko je bila cerkev zgrajena, ampak so delo mojstra Plečnika. Njegov je tudi križ na tabernaklju.
Plečnik je leta 1938 v Cerkljah zasnoval tudi pokopališče. Vežico si je zamislil v svetlih belo-oranžnih barvah; tako kot na vseh drugih pokopališčih je tudi tu želel sporočiti, da smrti sledi novo življenje v svetlobi in veselju.

3 ŠKOFJA LOKA
Plečnik je povezoval preproste ljudi, jih vključeval v svoje delo. Povezoval je posvetno in sakralno, v arhitekturi pa je bil mojster povezovanja dela naših prednikov s sodobnimi koncepti. Tako je v cerkvi sv. Jakoba v Škofiji Loki gotsko zasnovo cerkve prepletel s svojim sodobnim arhitekturnim slogom in dodal pridih antičnega, zgodnjekrščanskega. Cerkev je tako vsa njegova: spovednica, krstilnica, križev pot, serija luči, med katerimi so oblike keliha, papeške tiare, pa tudi motivi iz narave. Pečat dodajo srednjeveški koronski lestenci.

Poseben odstavek gre nameniti škofjeloški krstilnici, ki simbolično povezuje rojstvo človeka in rojstvo za večnost. Plečnik je izdelal ciborijski oltar in mu dodal motiv Božjega groba. Škofjeloško krstilnico uokviri kamnito stebrišče iz rdečega hotaveljskega kamna, arhitekt je povezal gotsko in antično.

4 KRANJ
Z ureditvijo okolice cerkve Matere Božje Rožnovenske je Plečnik Kranju podaril mogočen mestni vhod na vrhu Mohorjevega klanca. Kamnito stopnišče, vodnjak in slikovite arkade usmerijo pogled k cerkvi. Če iščete dobro točko za fotografiranje, jo boste tu gotovo našli.

5 BREZJE
Plečnikovi načrti za obliko trga in parka pred brezjansko baziliko so nastajali v poznih tridesetih letih.

6 BREZNICA
V župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Breznici je Plečnikova krstilnica. Na sredi prostora stoji star krstni kamen (ki je bil pred tem v ljubljanski stolnici), zanj je mojster oblikoval pokrov. Ob kamnu stojita medeninasta svetilnika, medeninasta je tudi stropna svetilka. Na desni strani stoji križ, najverjetneje delo Plečnikovega učenca Antona Bitenca. V kotih krstilnice štirje stoli z naslonjali posnemajo kamnite portale.

7 DOMŽALE
V Domžalah v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete je Plečnik s svojim učencem Antonom Bitencem na prošnjo župnika Matije Tomca obnovil in povečal kor. Zamislil si ga je monumentalno (v enem kosu), podaljšal ga je do oken. Tudi tu je Plečnik delo dal domačima mojstroma: Maksu Kovaču in Marjanu Smolnikarju, po Smolnikarjevih besedah je »bil kor v celoti izdelan iz tri leta starega hrasta. Celotna konstrukcija kora je lesena in so jo sestavili v Vrečarjevi delavnici. Moški so kor v enem kosu ročno odnesli v cerkev na Goričici. Predhodno ni bilo za kor opravljenih nobenih statičnih izračunov, zato so njegovo vzdržljivost preverili tako, da so po postavitvi nanj poslali sto domačinov. Konstrukcija kora je vzdržala in tehnični pregled je bil tako opravljen« (TIC Domžale).

8 DOB PRI DOMŽALAH
Na mestu, kjer je stal oltar sv. Mihaela, si je Plečnik zamislil krstilnico s prižnico, ki se opira na devet stebrov iz podpeškega kamna, pod njo je krstni kamen, razpelo in omarica za liturgični pribor. Načrte zanjo je risala Erna Tomšič, Plečnikova učenka, ki je dela v krstilnici po mojstrovi smrti tudi zaključila.

9 KOMENDA
V župnijski cerkvi sv. Petra je Plečnik postavil slikovit in simbolno bogat tabernakelj: sveta posoda z dvignjenim pokrovom, je eno od Plečnikovih zadnjih del. Tabernakelj je bil zasnovan po vzoru baročnega Glavarjevega vodnjaka pred komendskim gradom, danes ga lahko vidite umeščenega v dozidano Marijino kapelo.
Plečnik je v Komendi uredil tudi trg pred cerkvijo.

10 KAMNIK
Krstilnica za župnijsko cerkvijo je eno zadnjih Plečnikovih del, po smrti jo je zaključila njegova učenka Majda Nerima. Plečnik je rad uporabil podpeški kamen, tudi stene kamniške krstilnice so obložene z njim tako, da je vstavljen v hrastove okvire. Dokler so prostor še uporabljali za krščevanje, je bil na sredini prostora krstilnik iz belega marmorja z medeninastim pokrovom, nad katerim je visel križ iz marmorjev, vdelanih v medeninaste okvirje, ki je danes v prvi kapeli na desni strani cerkve.
Zanimiva je tudi zgodba kopije brezjanske Marije na levi strani ladje kamniške župnijske cerkve. Okvir zanjo, ki ga je izrezbaril Maks Bergant, je Plečnika navdušil. Pod sliko je zato Plečnik oblikoval podstavek, ki sliko povzdigne »na oltar«.
Večina Plečnikovih del na Kamniškem je nastala po drugi svetovni vojni. Med njegova največja dela sodi kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu, ki je nastala iz manjše veže na prehodu iz samostana v cerkev. Kapela je asimetrična, prezbiterij je postavljen v ožjem delu, kjer je bil prej hodnik. Širši del pa je spremenjen v oratorij, usmerjen k velikemu oltarju samostanske cerkve. Stene Božjega groba je opremil z lučkami.
Plečnik je rad uporabljal napise, tu je nad kapelo dodal napis iz Svetega pisma: Dopolnjeno. Na lesenem delu pa: Ljudstvo moje, povej, kaj sem ti storil.

11 ZGORNJE STRANJE
Veliko delo je Plečnik opravil tudi v Zgornjih Stranjah, kjer je prenovil v vojni močno poškodovano župnijsko cerkev sv. Benedikta. Po vojni ni bilo denarja za surovine, zato se je Plečnik poslužil preprostih materialov: betona, lesa in rečnih kamnov. Mojster je enako spoštoval preprost material in z njim ravnal, kot bi bil drag. Prav tako je v novo cerkev z veseljem vgradil elemente, ki so jih domačini iz stare cerkve uspeli rešiti: marmorno obhajilno mizo, kipec Dobrega Pastirja ... Kar so ljudje pred njim dobro naredili, je mojster nerad zavrgel.
Posebna je tudi krstilnica – Plečnik je v povojnem času oblikoval številne krstilnice, s posebnim čutom za presežno. Oprema krstilnic in izjemno tenkočutno oblikovane podrobnosti govorijo o Plečnikovi posebni naklonjenosti prostoru, kjer se začenja pot večnosti. V Stranjah krstni kamen (alabastrna posoda) visi s stropa, na stropu pa so izrezljani tramovi, luč v prostor prinaša osem dekorativno oblikovanih kovanih svetilk. Kot je zapisal Franc Stele: »Cerkev v Stranjah in njena krstilnica sta resnični muzej Plečnikove umetne obrti.«

12 NEVLJE
Na mestu nekdanje Marijine kapele je Plečnik zasnoval krstilnico, iz prejšnje kapele je vzel oltarni kip in podstavek, za Marijo je dodal žarke. Krstni kamen, ki stoji v desnem delu kapele, je sestavljen iz vaze in podstavka, vsak element je iz drugačnega marmorja. Okenska zavesa so železne čipke, stene krstilnice pa so tudi tu obložene s hrastovimi ploščami. Tako je arhitekt v krstilnicah dosegel toplino.

13 MENGEŠ
Mengeška krstilnica je mogočna in vsa okrašena. Rdečkast hotaveljski kamen povzdigne prostor, ki ga v eno celoto zaključi stop, kjer so rdeče črte na beli podlagi (tehnika sgrafitto). Velik križ visi z ogradja nad krstnim kamnom, vanj so vdelani okrogli kosi kamna različnih barv. Križ pritegne pogled tudi zato, ker ga je Plečnik nagnil naprej nad krstni kamen – tako kot se Jezus nagiba k novokrščencu.

14 HORJUL
V Horjulu je Plečnik uredil pokopališče, v župnijski cerkvi sv. Marjete je bil po njegovem načrtu postavljen nov krstni kamen in podaljšan kor.
Zanimiva je tudi zgodba nastanka kapelice sv. Antona. Tedanji horjulski župnik Franc Nastran je mojstra Plečnika prosil za načrt kapelice. Plečnik je predlagal, da načrt rišejo študentje prvega letnika, vaščani pa naj izberejo, kar jim bo najbolj všeč. Plečnik je sodeloval pri vseh rešitvah, najbolj zadovoljen je bil z rešitvijo Dušana Grabrijana. Vaščani pa so izbrali načrt Janka Omahna, ki je pobarval in spremenil vrhnji del kapelice. Omahen je gradnjo nadzoroval in sam narisal freske, zato se kapelice drži ime Omahnova kapelica.

15 PRESKA PRI MEDVODAH
Zasnovo gorske cerkvice s Krvavca je Plečnik ponovil tudi pri Marijini kapelici v Preski pri Medvodah, ki stoji na samem sredi njiv. Le da ta nima podaljšanih nosilnih zidov, trojnost je Plečnik dosegel s sredinskim opornikom, ki se razprostre v razpelo. Zvonik je samostojen, del arhitekturne celote je tudi zasajeno drevje. V kapeli je kopija slike brezjanske Marije, notranje stene so poslikane, v krogih sta votivna napisa. Kapelico je postavil trgovec Lovro Hafner po smrti edinega sina, za katerega si je želel, da postane duhovnik. Opremo (angele, Kristusa nad vrati in zvon) so po njegovi smrti prenesli v kapelico v Veliki Nedelji.

16 DOLNJI LOGATEC In ZAPLANA
Kapela padlim v prvi svetovni vojni v Dolnjem Logatcu je bila sprva skromna, a so ji leta 1928 dozidali arkadno stebrišče. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak.
V župnijski cerkvi sv. Urha in sv. Martina na Zaplani svete maše darujejo na Plečnikovem kamnitem oltarju. Plečnik je za župnijo Zaplana izdelal tudi moštranco.

17 RAKEK
Plečnik je bil mojster prezidav starih cerkva. Na Rakeku je v jedru ohranil staro cerkev, ki se je s spremembo smeri znašla v sredini nove cerkve. Ohranil je prezbiterij in zvonik ter med obema načrtoval vhod v cerkev. Podstrešje stare cerkve je preuredil v kor z orglami, dodal je je še obok, ki nosi streho. Cerkev je pod Plečnikovim nadzorstvom projektiral arhitekt Janez Valenčič.
Če se po Plečnikovih sledeh odpravljate na Notranjsko, v Rakeku zavijte še na pokopališče in si oglejte Žagarjevo grobnico kot monumentalni primer Plečnikove pokopališke arhitekture.

18 MARTINJAK
Plečnik je tik pred začetkom druge svetovne vojne načrtoval zvonik k cerkvi sv. Vida v Martinjaku. Čudovita cerkev, ki slovi po kasetnem stropu iz leta 1621, je bila leta 2015 temeljito prenovljena in si tudi zaradi Plečnikovega zvonika zasluži mesto na seznamu vaših poletnih ogledov.

19 STIČNA
V stiški baziliki je Plečnik oblikoval kamnit tabernakelj z dvojnimi vrati: ene za ljudstvo druge za meniški kor. Arhitekt je v Stični oblikoval tudi nadstrešek nad Križanim na meniškem pokopališču nasproti glavnega vhoda v stiško baziliko.
Če boste raziskovali Plečnika, obiščite tudi osrednjo razstavo Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, kjer si lahko ogledate dva Plečnikova keliha (tretji – Dolinarjev kelih pa je del razstave Zlata sled v Narodnem muzeju Slovenije). V muzeju imajo tudi križ, razpelo, krizmarij in klečalnik, ki jih pripisujemo Plečniku.

20 RIBNICA
Zvonika na ribniški župnijski cerkvi sta po vojni dolgo čakala, da pride primeren čas za prenovo. Mojster Plečnik dela dolgo ni želel sprejeti, saj je bil že zelo star. A po vztrajnem prepričevanju je vendarle poprijel in izrisal čudovita zvonika ter se tako z velikim delom še enkrat podpisal na dolenjski del zemljevida Slovenije. Plačila za delo ni želel sprejeti. »Jaz imam svojo plačo, ki mi zadostuje za življenje. Čutim se dolžnega, da delam, kar in kolikor morem,« je odgovarjal vedno znova. S svojim neizmernim talentom je tako svetniško vračal Bogu vse prejeto.
Plečnikov podpis pa najdemo tudi pri bližnjem Sv. Gregorju, rojstnem kraju Janeza Evangelista Kreka, kjer je Plečnik uredil streho zvonika.

ŠE DRUGA PLEČNIKOVA SAKRALNA DELA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI

• Hotedršica je vas Plečnikovih dedov – kraj, kamor se je Plečnik rad vračal. Leta 1935 so po njegovih načrtih uredili prostor okoli cerkve in župnišča. Vhod na pokopališče pa je ostal nerealiziran.
• Dobrova: Lestenca v veži samostana Marijinih sester na Dobrovi in štirje lestenci v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja
• A Ena najslikovitejših Plečnikovih kapelic je bila samostanska kapela na begunjskem gradu, a jo lahko občudujemo le še na fotografijah. Redovnicam sv. Vincencija Pavelskega je uredil tudi dva paviljona.
• B V Šentjakobu ob Savi je v cerkvi sv. Jakoba uporabljena oprema iz nekdanje kapelice v Begunjah.
• Pri sv. Lenartu nad Selško dolino so po arhitektovi smrti uporabili enega od načrtov za prenovo ribniških zvonikov. Na mestu današnje cerkve pri Sv. Lenartu je pred vojno stala barokizirana gotska cerkev.
  Prenovljena cerkev in župnišče sta delo Plečnikovega asistenta Janeza Valentinčiča, za zvonik pa so uporabili Plečnikovo neizvedeno različico zvonikov v Ribnici.
• V Železnikih je Plečnik obnovil ostrešje župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika, a tudi tega njegovega dela ni več možno videti.
• Droben podpis je Plečnik pustil v Zagorju ob Savi, kjer je poskrbel za luči, postavljene v obliki križa, opremil je tudi zakristijo.
• C Po Plečnikovih načrtih so izdelana oboja stranska vrata v cerkvi sv. Ane v Tunjicah.
• Tudi v Kostanju v Tuhinjski dolini ni šlo vse po načrtih. Streho za cerkev sv. Doroteje je po Plečnikovi zamisli risal A. Bitenc, a žal dela niso tekla po načrtih in so streho odstranili.
• D V Dražgošah je Plečnik uredil oltar v Marijini kapeli, ki pa je sedaj odstranjen oz. krasi družabne prostore v župnišču.

 

KOPRSKA ŠKOFIJA

21 PONIKVE NA TOLMINSKEM
Cerkev obiskanja Device Marije – Na Šentviški gori na Tolminskem stoji v vasi Ponikve še ena Plečnikova podeželska cerkev. Med vojno je bila prejšnja skoraj v celoti uničena, Plečnik je vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, v svojem slogu je notranjost naredil razgibano, kot je razgibana pokrajina, v katero je cerkev umeščena (pogled na doline Soče, Idrijce in Bače). Ponikve se splača obiskati že zaradi njihove lege, Plečnikov biser pa naj bo pika na i. Tolminski muzej je ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. »Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Janez Lapanja opraviti, preden je lahko začel z obnovo.

Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti.« (Tolminski muzej).

 

NOVOMEŠKA ŠKOFIJA

22 MOKRONOG
V novomeški škofiji najdemo sledi Plečnika v Mokronogu, kjer je pri cerkvi sv. Egidija Plečnik povišal in utrdil zvonik.

23 PRELOKA
V Preloki so v župnijski cerkvi sv. Trojice Plečnikovi lestenci.

24 DOBRNIČ
V Dobrniču pa sta v cerkvi sv. Jurija zanimivi spovednici ter krstilnik.

 

MARIBORSKA ŠKOFIJA

25 PLEČNIKOVA DELA V MARIBORSKI ŠKOFIJI

• Plečnik je prijateljeval z jezuiti. Uredil jim je samostansko kapelo, v katero vodi kratko pokrito stopnišče z arkadno odprtima stranskima stenama. Na levi je pokrit vhod v samostansko stavbo in značilen  Plečnikov steber. Jezuitom je Plečnik uredil tudi grob Družbe Jezusove na magdalenskem delu pokopališča na Pobrežju.
• V Mariboru je Plečnikova tudi ovalno privzdignjena ploščad na Slomškovem trgu pred cerkvijo, s stebrički in piramidnimi hrasti. Celoten trg je kasneje po njegovih načrtih uredil arhitekt Branko Kocmut.
• V Rogaški Slatini pa je leta 1926 Plečnik preuredil zdraviliško kapelo sv. Ane.

 

CELJSKA ŠKOFIJA

26 ZGORNJA REČICA PRI LAŠKEM
Cerkev sv. Antona Puščavnika – Načrte za cerkev je izrisal Plečnikov asistent Janez Valentinčič, a je Plečnikov pečat nemogoče spregledati. Tudi samo gradbišče naj bi obiskal vsaj trikrat. Tako je notranjost »po Plečnikovo nesimetrična«, lesen strop pa podprt s stebrički na konzolah, Plečnikovega vpliva ne more skriti niti oltar. Zanimiva je zasnova balkonov na zvoniku, katerih nadstreški zvonjenje usmerjajo po dolini.
Že sam pogled na cerkev pove, da je »sestrična« cerkva na Barju in Rakovniku – vse tri so nastajale v podobnem času.

DRUGA DELA V CELJSKI ŠKOFIJI

• A Če se boste ob velikem šmarnu podali na kakšno Marijino božjo pot, lahko poromate na Svete gore nad Sotlo. Romarsko cerkev Božje Matere krasi Plečnikova svetilka. Plečnik je pripravil tudi načrt, kako bi bilo možno vseh pet romarskih cerkva na Svetih gorah med seboj povezati.
• B Marija v Dobovi pa je umeščena na Plečnikov podstavek.

27 TABOR V SAVINSKI DOLINI
V župnijski cerkvi sv. Jurija je Plečnik uredil krstilnico, postavljena je ob levem stranskem vhodu v cerkev. Križ, tlak in svečniki oblikujejo prostor za krstilnik, križ je okrašen s kamni, pogled pa zbeži k napisu: Prerojeni iz vode in Svetega Duha.

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

28 BOGOJINA
Cerkev Gospodovega vnebohoda – Plečnik je vzljubil Prekmurje in Prekmurce, ko je obiskoval in nadziral dela v Bogojini. Preprostim in delovnim ljudem, ki so se vajeni sklanjati k svoji rodovitni zemlji, je želel podariti prostor, kjer se bodo lahko zazrli v Boga. Nikoli ni maral podirati, kar so ljudje pred njim dobro naredili, zato je tudi v Bogojini v svoje delo vključil staro cerkev in jo »oblekel« v svojo mojstrovino. Dela v Bogojini so potekala v letih od 1924 do 1927. Arhitekt je želel pripraviti prostor miru, spokojnosti, zbranosti – ko je gradil cerkve, je vedno hotel ljudem pomagati, da bi lažje molili. Želel je, da prostor iz človeka kar sam izvabi češčenje.
V cerkev vstopimo skozi star glavni vhod z zvonikom, kjer ni mogoče spregledati Plečnikovih sledi: značilnih likovnih oblik ter pročelja nad vhodom z velikim stebrom s Kristusovim kipom. Notranjost cerkve pa je mojster zaznamoval s stebri in lesenim stropom, ki je okrašen s številnimi lončeninastimi izdelki domačih lončarjev. Na pobočju Bogojinskih goric je tako nastalo najznamenitejše prekmursko svetišče.

29 GRAD NA GORIČKEM
Plečnik je v Bogojini dobro spoznal Prekmurje in vzljubil Prekmurce. »Eno zadnjih mojstrovih del je bila cerkev v Gradu na Goričkem, ki je nikoli ni videl, a je zavzeto spremljal njeno obnovo,« piše Damjan Prelovšek v knjigi Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče 1999. V cerkvi so zgradili nov obok z notranjimi šilastimi opornimi bloki. Strop se tako lepo ujema z gotskim prezbiterijem. Po stenah pa je dal namestiti lončene lučke. Uspela mu je slikovita prenova – kljub starosti in delu na daljavo.

30 MARTJANCI
V župnijski cerkvi sta Plečnikovo delo krstni kamen, angel na oltarju in oltarni kip sv. Martina iz belega marmorja v človeški velikosti. Pa tudi nagrobnik župnika Jožeta Horvata na martjanskem pokopališču.

31 SV. JURIJ OB ŠČAVNICI
V stari župnijski cerkvi sv. Jurija ob Ščavnici je Plečnikova obhajilna miza in misijonski križ, ki ga sedaj lahko vidimo pred cerkvijo.

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.

Kategorija: Priloga

Irski pisatelj Frank O’Connor v svojem življenjepisu pripoveduje, da je za božič dobil v dar igračo - lokomotivo. Na božič popoldne sta šla z mamo na obisk v bližnji samostan. Lokomotiva je bila lepo darilo, zato jo je vzel s seboj, da jo pokaže sestram. Ko sta z mamo prišla v samostan, ga je ena od sester peljala pogledat jaslice v kapelo. Ko je gledal jaslice, ga je nekaj vznemirilo. Jezus je ležal v jaslicah brez enega samega darila. Zelo dobro je vedel, kako se tak otrok počuti: žalosten je, ker se ga ni nihče spomnil in mu ni nihče nič podaril. Obrnil se je k sestri in jo vprašal, zakaj dete v jaslicah ni dobilo nobenega darila. Rekla mu je: »Njegova mama je tako revna, da mu ga ni mogla kupiti!«
Deček je pomislil, da je tudi njegova mama revna, a mu je za božič vedno nekaj kupila, čeprav samo barvice. Otrok je ganjen stopil k jaslicam in položil lokomotivo med razširjene Detetove roke. Pokazal mu je tudi, kako naj se igra z njo. Menil je, da tako majhen otrok najbrž sam tega ne bo znal.

Pripoved nam govori o moči božiča. Bog nas vabi, da pokažemo, če smo sposobni kaj darovati. Sam je dal zgled: podaril nam je najdragocenejše, svojega sina.
Božji Sin bi lahko prišel med nas v moči in bogastvu. Če bi prišel z močjo, bi se ga prestrašili. Počutili bi se majhne in šibke. Če bi prišel v bogastvu, bi se ob njem počutili revne.
Toda on ni prišel ne močan ne bogat, prišel je nemočen in reven. Kot nemočen nas je opozoril, kje je naša moč. S svojim uboštvom pa nam je pokazal na pravo bogastvo. Njegovo uboštvo in nemoč vzbujata sočutje.
Uboštvo Božjega Deteta je dečka pred jaslicami spodbudilo k velikodušnosti. Njegovo uboštvo je izziv tudi za nas: trka na naše srce, da darove zanj izročamo ljudem v potrebi in stiski.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Naš priznani narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev lepo predstavi trikraljevske kolednike, ki so nastopali po vseh slovenskih pokrajinah. Darove, ki so jih nabrali, so ohranili zase. Zadnja leta se je koledovanje pri nas zelo poživilo: koledniki nabirajo darove za misijone. Zakaj prav v ta namen? (Lucija)
Modri z Vzhoda, ki so po poročilu evangelista Mateja (Mt 2,1-12) prišli počastit novorojenega Kralja – Jezusa, so zastopniki poganskih narodov. Pobožno izročilo je iz njih naredilo »tri kralje«, ki jih zdaj predstavljajo koledniki. Na avstrijskem Koroškem so na pobudo Cerkve trikraljevski koledniki začeli zbirati denar za misijone in to se je uveljavilo tudi pri nas v samostojni Sloveniji. Trikraljevsko akcijo vodi in spodbuja Misijonsko središče Slovenije. Vedno več je župnij, ki sodelujejo v tej akciji. Sredi januarja, po končani akciji, imajo mladi koledniki srečanja v vseh slovenskih škofijah. V sporočilu Misijonskega središča Slovenije je rečeno: »Trikraljevska akcija je izrecno namenjena povezovanju župnije in uresničevanju projektov naših misijonarjev. Namen zbiranja ne more biti drugačen (za kakšno župnijsko zadevo ali za 'našega' misijonarja), saj smo z misijonarji dogovorjeni, komu bomo tokrat pomagali. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 1, str. 56-57

Kategorija: Kratki odgovori

 

Zgodba

Napovedovalec požre muho
Televizijski napovedovalec je bral novice v živo, ko mu je v usta priletela muha. Nagonsko jo je želel izpljuniti, a se je zavedel, da bi se to večini gledalcev zdelo grdo. Tega ni maral storiti tudi zato, ker je vedel, da je veliko gledalcev pri večerji…
Dušil se je pri govorjenju, vendar muhe ni smel izpljuniti. Moral se je obnašati »profesionalno« in preostala mu je samo ena možnost: muho pogoltniti. In prav to je storil.

 

Misel

Včasih moramo premagati sebe in biti dovolj pogumni ter pogoltniti – ne muhe, ampak besedo. Na primer takrat, ko smo na tem, da bi izrekli neprijazno besedo. Zlasti med »vročimi debatami«, ko postanemo jezni, ko nas kdo užali in bi mu radi vrnili z ostro besedo. Blagor nam, če se namesto prenagle besede, ugriznemo v jezik in je ne izrečemo.
Zavedati se moramo, da neprijazna beseda lahko boli še bolj kot kakšne druge neprijaznosti. Zato premislimo svoje besede, preden spregovorimo.
Ko je beseda v naših ustih, je samo naša, nikogar ne prizadene in nikogar ne boli, ko pa jo izrečemo, lahko naredi veliko škode. Kakor ena sama iskra lahko zažge velik gozd, podobno lahko tudi ena sama beseda naredi ogromno škode.

 

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam razumeti,
da bomo dajali odgovor za vsako besedo,
ki bo izšla iz naših ust.
Nikoli naj se ne pregrešimo,
da bi izrekli besede,
ki ranijo, žalijo, škodijo, zasmehujejo,
ali na kakšen drug način povzročajo bolečino.
Pomagaj nam,
da bomo s svojimi besedami
ustvarjali ozračje sožitja in zaupanja
ter bomo z njimi »zdravili« ljudi okrog sebe,
še posebej tiste, ki potrebujejo našo prijazno in ozdravljajočo besedo.
Obžalujemo neprijazne besede, ki smo jih izrekli v preteklosti
in želimo si, da jih v prihodnosti ne bi več ponovili.

 

Iskrici

Udari me, a prizanesi mi z ostro besedo. (malteški pregovor)
Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo,
bodo dajali odgovor na sodni dan.
(Mt 12,36)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 5.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.

IME IN ZAČETEK
Beseda koleda je latinskega izvora: stari Rimljani so prvi dan meseca imenovali kalende. Posebno slovesne so bile januarske kalende, ki so jih praznovali z obhodi. Naši slovanski predniki so se s tem običajem seznanili že v stari domovini. Izraz kalenda so spremenili v ženski samostalnik koleda, ki je sprva pomenil novoletni dan, pozneje pa tudi božični praznik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1973) je sprejel: koleda (koledovanje in voščilna pesem), kolednica (voščilna pesem, ženska, ki koleduje), koledniški (nanašajoč se ne kolednike in koledovanje), koledovati (hoditi od hiše do hiše med 26. decembrom in 6. januarjem, s petjem nabirati darove, vasovati).
Božično in novoletno koledovanje ima svoj izvor v prakrščanskih obhodih za konec leta, trikraljevsko koledovanje pa je nastalo brez kakega krščanskega izročila. Rodilo se je v Srednji Evropi v prvi polovici 16. stoletja na mestnih šolah. Učenci in tudi njihovi učitelji (šolniki) so bili materialno bolj slabo preskrbljeni, zato so dodatne vire za preživljanje iskali drugje. Čas okoli novega leta je bil idealna priložnost, da so z voščilnimi obiski pri dobrotnikih in veljakih nabrali nekaj darov. Sprva so hodili okoli v ‘vsakdanji’ obleki, šele po letu 1550 so se dijaški obhodniki prelevili v tri kralje in se tudi oblekli po noši modrih kraljev z Vzhoda. Ponekod so jim celo iz zakristij posojali cerkvena oblačila. To je bil privilegij dijakov mestnih šol, dijakom redovniških šol pravice koledovanja po mestih niso priznavali. Sčasoma se je to koledovanje razširilo tudi na podeželje. Znano je, da so npr. v Šentjernej na Dolenjskem hodili koledovat šolarji in šolniki iz Novega mesta, Laškega, Ljubljane, Celja. Koledniki so hodili križem po vsem slovenskem ozemlju. To koledovanje je povsod ohranilo svojo začetno značilnost: koledniki pričakujejo (in terjajo) darove.

KOLEDNIKI PRI NAS
O božičnih kolednikih pri nas prvi poroča Primož Trubar, ki je v svojem Katekizmu z dvema izlagama (1575) zapisal: “… inu koledniki o božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bila božja zlata!” Omenja jih tudi Valvasor v svoji Slavi (1689), ko piše o nabiranju voščenk za cerkveno osvetljavo. Trubarjev zapis potrjuje, da se je pri nas koledovalo ob božiču vsaj v drugi polovici 16. stoletja, najbrž že dosti prej. Zgodovinar Ivan Vrhovnik, župnik v ljubljanskem Trnovem, piše, da so v Ljubljani hodili trikraljevski koledniki že pred letom 1653 in torej Ljubljana ni nič zaostajala za Srednjo Evropo. Koledovali so čolnarji in mesarji, tega leta pa jim je mestni magistrat to prepovedal in od takrat so smeli koledovati samo mestni čuvaji in stražniki. Od njih so ta običaj prevzeli možje iz mestne četrti Krakovo, leta 1809 jim je to prepovedala policija, leta 1849 pa je koledovanje ‘vstalo od mrtvih’ in je živelo vse do začetka prve svetovne vojne. Sredi 19. stoletja je trikraljevsko koledovanje obstajalo že po vseh slovenskih pokrajinah. V Bovcu so z godbo spremljali kolednico Z angelci zapojem. Po vsej goriški okolici so hodili briški mladeniči, peli temu času primerne pesmi in pobirali milodare. Prav tako v teh letih so v Beli krajini “hodili popevat svete tri kralje” kraljitarji, katerim so na kmetih darovali predivo in drugo blago, ki so si ga koledniki med seboj razdelili. Tej šegi so ostali zvesti do druge svetovne vojne. »Po drugi svetovni vojni je izvajanje koledniških šeg začelo usihati. Upoštevati je treba povojno politično stanje v državi, predvsem po letu 1950, ko se je zaostril odklonilni odnos do vere in z njo povezanih vsebin in dejavnosti, tudi do koledništva. Kjer se je koledništvo še izvajalo, je bilo to neredno in prikrito, saj je politična prepoved med ljudmi ustvarjala strah pred ovadbami. Kolednice so hkrati z ukinitvijo praznovanj (božič je bil delovni dan!) utihnile, ohranile so se v spominu ljudi« (Urša Šivic). Vladala pa je revščina, na kmetih tudi zaradi obveznih oddaj.

KOLEDNIKI SE VRAČAJO
Že kakšno leto pred slovensko osamosvojitvijo so se začeli pojavljati prvi trikraljevski koledniki, kar so pospeševale ‘pomladne’ stranke, ki so povezovale koledovanje s slovensko narodno identiteto, poudarjale pomen dediščine ter spodbujale naslonitev na izročilo, predvsem na njegovo ljudsko podobo (Urša Šivic).
Leta 1995 je na pobudo Misijonskega središča Slovenije (MSS) pod vodstvom misijonskega asistenta Branka Likarja ponovno oživel koledniški običaj na Slovenskem. Tako se je Slovenija že drugič priključila deželam Srednje Evrope, kjer je trikraljevska akcija že potekala. Poleg osnovnega oznanjevanja Jezusovega rojstva dobiva običaj nov pomen: denar, ki ga otroci naberejo s koledovanjem, je namenjen misijonom. V Nemčiji je od leta 1964 trikraljevska akcija eno najpomembnejših sredstev za pomoč otrokom tretjega sveta, zato jo podpira tudi država. Kancler Helmut Kohl je leta 1996 v Bonnu že trinajstič sprejel koledniške skupine iz vseh nemških škofij in iz drugih evropskih držav, kjer ta akcija poteka. Sprejema se je udeležila koledniška skupina iz Ajdovščine.
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.

KOLEDNIŠKE SKUPINE
Koledovanje v trikraljevski akciji, ki poteka pod geslom Naše veselje za srečo drugih, se začne na praznik sv. Štefana (26. decembra) in se zaključi na praznik svetih Treh kraljev. Misijonsko središče Slovenije (MSS) priskrbi potrebno gradivo za kolednike, med drugim tudi posebno izkaznico, na kateri sta žig župnije in podpis župnika, ki s tem jamči, da se bodo zbrana sredstva oddala v MSS. Na začetku akcije župnik blagoslovi koledniške skupine, ki se odpravijo koledovat po domovih župljanov. Gre za prostovoljno in dobrodelno akcijo. V skupini je najmanj pet otrok, ki predstavljajo tri kralje, zvezdo in angela. Ljudje kolednike povabijo v hišo, prisluhnejo koledniški pesmi in dajo prostovoljni dar. Nabrane darove koledniki prinesejo župniku, ki jih posreduje Misijonskemu središču. To pa jih nameni našim misijonarjem za humanitarne, razvojne in pastoralne projekte. Eno od koledniških skupin vsako leto doleti čast, da voščilo miru ponesejo cerkvenim in državnim dostojanstvenikom: ljubljanskemu nad­škofu, papeškemu nunciju, predsedniku države, predsedniku vlade, predsedniku parlamenta. Med prvimi, leta 1998, je to nalogo opravila koledniška skupina iz Črnega Vrha nad Idrijo. Pred vrati velike dvorane parlamenta (poslanci levih strank so jo zapustili) so zapeli novo koledniško pesem Berte Golob, ki jo je uglasbil Jože Trošt. Leta 2015 se je predsednik Republike Borut Pahor kolednikom iz Sostrega zahvalil, da ohranjajo tradicijo koledovanja, ki “ne le plemeniti solidarnost, povezanost in pomoč šibkejšim, temveč nam tudi za prihodnost sporoča, da ohranjanje teh vrednot družbo bogati in jo krepi”. Ob zaključku Trikraljevske akcije (sredi januarja) so srečanja kolednikov po posameznih škofijah, ki se jih udeleži okoli 100 otrok, ki so koledovali, in njihovih spremljevalcev. Navadno je med njimi kak misijonar, ki je takrat na obisku v domovini. Koledniki posameznih župnij se na teh srečanjih predstavijo in si izmenjajo izkušnje.

NAŠE KOLEDNICE
Kolednica je pesem, ki jo koledniki zapojejo osebi ali več osebam, ki jih hočejo počastiti in jim voščiti srečno novo leto. Od njih pričakujejo dar. Kolednice se začnejo s pozdravom, sledi mu voščilo, ki se mu lahko doda prazniku primerno besedilo, nato je prošnja za dar, zahvala zanj in poslovitev. Kolednice so lahko govorjene, če so v obliki voščila, praviloma pa koledniki pojejo, ponavadi večglasno, ker prihajajo v skupini. Besedila kolednic so ohranjena v izvirni govorici. Kolednico zapojejo sami ali pa jo zapoje skupina (cerkvenih) pevcev, medtem ko ‘trije kralji’ sami molčijo in mirujejo (figurirajo), kvečjemu besedilo pesmi spremljajo s posebno hojo ali koraki. Naslednja stopnja je dramska akcija: trije kralji ‘agirajo’ z govorjenimi vlogami. To imenujemo koleda. Razširjena koleda (z nastopom pastirjev in z drugimi motivi) je že igra.
Naša najstarejša znana kolednica je tista, ki jo je zapisal devinski servit italijanskega rodu Gregorio Alasia da Sommaripa in jo objavil v svojem italijansko-slovenskem slovarčku leta 1607. Obrazec se začne »Ta svetla zvezda, ta je vzešla«. Alasia jo je zapisal ali je zapis dobil v Devinu, kjer je bival v letih 1601–1607 in se naučil slovenščine. Pozni zapis iz Žabnic v Kanalski dolini nam jo pokaže preoblečeno v tipično kolednico z začetnim pozdravom, rahlo spremenjenim jedrom in s sklepnim slovesom. Močno okrajšano so jo peli na Bistrici v Ziljski dolini na Koroškem. Znana je bila na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Čeprav iz drugih pokrajin ni zapisov, je Kuret prepričan, da je bila ta kolednica razširjena po vsej Sloveniji. Druga trikraljevska kolednica »Ena zvezda gori gre« je bila znana na Kranjskem, posebej v Kropi, in na Notranjskem. Priljubljena je bila na Koroškem. Za oba obrazca je bila značilna pobožna naravnanost in bi ju prisodili koledovanju resnih mož. Ko so nekdanje čase ljudje srečali kolednike na cesti, so se moški spoštljivo odkrili, ko so vstopili v hišo, so domači skoraj povsod pokleknili. Tretji obrazec »Mi smo kraljitarji« je belokranjski in se po značaju povsem razlikuje od prvih dveh. »Kolednico so peli fantiči. Njihovi starosti je spokojna obrednost tuja,« je zapisal Niko Kuret.
Etnomuzikologinja Zmaga Kumer je pripravila knjižno izdajo naših kolednic z naslovom Mi smo prišli nócoj k vam (1995). Leta 2003 pa je pripravila izbor kolednic za božično-novoletni čas po ljudskih besedilih in napevih z naslovom Koledniki prihajajo. »Zdi se, da je prav,« je zapisala, »če v našem potrošniškem času poskušamo s preprosto ljudsko kolednico, zapeto na znano melodijo, drug drugemu zaželeti srečo ob novem letu.«

KOLEDNIŠKI UTRINKI
Slovenski katoliški tednik Družina v rubriki Iz naših župnij objavlja tudi kratka poročila o trikraljevskih kolednikih. Prvi so se že leta 1990 oglasili že omenjeni koledniki iz župnije Rakovnik, po letu 2000 pa je teh poročil vedno več, kar priča, da je seme te plemenite pobude padlo v dobro zemljo. Posredujemo nekaj utrinkov trikraljevskih koledovanj, ki so dočakala srebrni jubilej.
KOLEDOVANJE 2007: Vsako leto več družin zaprosi, da jih obiščejo koledniki. Zbrani darovi kažejo, da so ljudje akcijo sprejeli za svojo in da imajo živo misijonsko zavest (Prevalje). V naši župniji smo letos prvič organizirali koledovanje. Koledniki smo v mrazu in snegu neutrudljivo opravljali svojo nalogo: ponesti veselo oznanilo svete noči, zaželeti mir in dobro vsem pri hiši (Šentjurij - Podkum). Zvezda nas je vodila tudi v Dom starejših občanov v Šmihelu. Želeli smo jih razveseliti, saj ostareli veliko darujejo s svojimi žrtvami in trpljenjem (Novo mesto – stolna župnija).
KOLEDOVANJE 2008: Koledniki so bili povsod lepo sprejeti. V veliko hišah so jih ljudje pozdravili z besedami: »Kako lepo! Smo vas že čakali!« Ob takšnih odzivih ni težko pozabiti na boleče noge (Trnje pri Pivki).
KOLEDOVANJE 2009: Tudi letos smo v naši župniji izvedli trikraljevsko akcijo. Sodelovalo je 27 otrok v osmih skupinah. V vsaki so bili trije kralji, nosilec zvezde in nosilec skrinjice. Skupine so spremljali birmanci in odrasli iz posameznih sosesk (Ajdovščina). Ravenski koledniki so člani kulturnega društva Svitanje in mešanega cerkvenega pevskega zbora, kjer so se kot pevci tudi spoznali. Skupino kolednikov je pred 50 leti ustanovil Ivan Jeromel, ki je še danes vodja skupine (Ravne). Vokalna skupina Cantate Domino je po petdesetih letih obudila običaj koledovanja. Zbrani denar je namenila misijonarjem in domači cerkvi (Kočevje). Na štefanovo popoldne so nas obiskali koledniki Kranjski furmani, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara s Primskovega. Že osemnajsto leto hodijo v božičnem in novoletnem času od vrat do vrat, prinašajo veselje in voščijo srečo. Koledniške pesmi spremlja izvirni hudičev boben, ki ga je na begu pred Dunajem pustil turški janičar (Cerklje na Gorenjskem).
KOLEDOVANJE 2011: Koledniki smo pri nekaterih hišah videli, da ohranjajo že skoraj pozabljen običaj, ko za božične praznike naredijo križec iz vejic cvetne butare in ga nabijejo na vrata hiše, hleva, skednja. Po številu križcev se lahko ugotovi, kako dolgo je nekdo gospodar na tej domačiji (Razbor pod Uršljo goro).
KOLEDOVANJE 2012: Ljudje so nas bili veseli in so nas lepo sprejeli ter radi darovali za revne otroke v misijonih. Čeprav smo ves dan hodili naokrog in bili proti večeru že zelo utrujeni, smo bili veseli v zavesti, da opravljamo dobro delo (Šentjošt). Kamnogoriški koledniki so tudi letos uspešno opravili božično koledvo. Mešani pevski zbor Lipnica je pripravil koncert starih koledniških pesmi, ki izvirajo iz stare žebljarske Kamne Gorice (Kamna Gorica).
KOLEDOVANJE 2013: Koledniki moškega zbora Kropa že pol stoletja med božičem in novim letom ohranjajo tradicijo starodavnega koledniškega izročila v našem kraju (Kropa). V naši župniji mladi koledujejo šele drugo leto. Skupaj s patrom Andražem Arkom so prinesli veselje mnogim družinam. Obiskali so tudi Oblakovo mamo, ki bo kmalu dopolnila 100 let (Ljubljana - Vič). Koledniki so pripovedovali, kako je njihov obisk do solz ganil nekatere starejše, ki se še spominjajo koledovanja po drugi svetovni vojni, potlej pa je vse zamrlo zaradi politične prepovedi (Homec).
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik).
KOLEDOVANJE 2016: Letošnje koledovanje, 19. zaporedoma, je letos opravilo 20 kolednikov. Običajno se večina kolednikov po nekaj letih ‘kraljevanja’ upokoji, nekateri pri nas pa koledujejo skupaj že od svojega otroštva. Tako sedaj potrkajo na vrata geodet, študenta, gimnazijka in osnovnošolka (Črneče). »Mir tej hiši!« so voščili otroci, ko smo jim odprli vrata. Kakšno veselje je gledati te otroke, ki tako radi sodelujejo v takšni akciji (Dolič).
KOLEDOVANJE 2017: Na novo leto in še naslednji dan so po struški dolini krenili koledniki Jan, Martina, Matic, Danijel, Anže in Andraž. Pogumno in odločno so trkali na vrata hiš in nosili blagoslov, ljudje pa so odpirali vrata in srca ter darovali za misijone. Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica. Naj nad vsakim domom ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal radodarne družine vse leto (Struge).
KOLEDOVANJE 2018: Koledniki, razdeljeni v osem skupin, so krenili na pot 2. januarja. V vaseh so obiskali vse. v mestnem središču le nekatere. Zbrali so nekaj nad 3.000 evrov. Kako lepo je ob obiskih birmancev in drugih na njihovih domovih videti nalepko ali napis z blagoslovom 20+G+M+B 20 (Zreče). Odrasli koledniki smo se odpravili na pot po številnih vaseh naše župnije ter pesmijo in besedo od hiše do hiše oznanjali rojstvo Odrešenika. Vsepovsod smo bili deležni pričakovanja in veselih obrazov. Ob koncu nas je čakalo prijetno presenečenje: s koledniško pesmijo smo pozdravili upokojenega nadškofa Alojza Urana (Cerknica).
KOLEDOVANJE 2019: Trikraljev­ska akcija v Sloveniji praznuje 25 let delovanja. Trikraljevska akcija je pri nas zaživela o božiču leta 1994. Po desetletjih teme so ljudje na vratih svojih domov spet zagledali mlade kolednike, ki so jim od rojstvu Odrešenika prinašali voščilo miru in Božjega blagoslova. Priljubljeni božični običaj iz otroštva je oživel in sicer obogaten z novo vsebino: darovi, ki jih naberejo koledniki, so namenjeni slovenskim misijonarjem. Trikraljevska akcija se je širila kot plamen: zajela je 378 slovenskih župnij. Naša slovenska vas na severu domovine je obdana z madžarskim prebivalstvom Lepi običaj trikraljevskega koledovanja smo obhajali že petnajsto leto zapored. Čeprav smo ena najmanjših občin v Sloveniji, smo po višini darov, ki jih zberejo koledniki, med prvimi (Kobilje). Naši koledniki že devet let obiskujejo domove, kjer so dobrodošli, in teh je vedno več. Letos so prvič zapeli in zaželeli srečo vsem v Zavetišču za brezdomce in jim prinesli skromne darove (Maribor - Košaki). V naši župniji je trikraljevska akcija potekala že 24. leto. Za kolednike se je v adventnem času prijavilo nad 40 otrok od 4. do 8. razreda. Člani misijonske skupine so jih na treh srečanjih pripravili na koledniško poslanstvo (Žiri). V župniji Kančevci, ki je na ekumenskem območju, naši koledniki obiščejo tudi brate evangeličane, ki jih osebno povabijo, ali pa gre za mešane družine.
V trikraljevsko akcijo se je takoj na začetku vključila Vida Slakan, ki je v župniji Sv. Jurij ob Taboru katehistinja, precej let je bila tudi županja tamkajšnje občine. S svojimi koledniki je bila na sprejemu pri nemškem kanclerju Kohlu. Trikraljevsko akcijo je ocenila: »V verskem pogledu je sporočilnost v oznanjevanju Jezusovega rojstva. To je čudovito sporočilo, ki ga morda včasih kar preslišimo. Koledniki, še posebej otroci, zmorejo to sporočilo posebno lepo povedati. Ob tem voščijo še mir in prinašajo blagoslov hiši. V dobrodelnem pogledu je sporočilnost v spoznanju, da nam je tu, kjer živimo, zelo lepo in da mnogi niti približno ne živijo tako kot mi. Zato pomoči potrebnim pomagamo. To velja tako za otroke kot za tiste, ki so deležni obiska kolednikov. Otroci se pri koledovanju družijo, spoznavajo svojo župnijo in pomagajo vrstnikom v misijonskih deželah, gojijo čut za pomoč drugim.«k

ČUK, Silvester. Trikraljevski koledniki. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str 50-57.

Kategorija: Priloga