Naši verni predniki so se v življenjskih preizkušnjah zatekali k Mariji, ki je spremljala Jezusa v njegovem trpljenju. Častili so jo kot žalostno Mater Božjo in jo upodabljali kot Sočutno (Pieta) z mrtvim Sinom v naročju ali kot Marijo sedem žalosti s sedmimi meči v srcu. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel v jeruzalemski tempelj, ko sta Marija in Jožef po predpisih postave tja prinesla osem dni starega Jezusa. Vzel ga je v naročje in se Bogu zahvalil, da je pred smrtjo videl Odrešenika. Ko ga je vrnil materi Mariji, ji je rekel: »Tvojo dušo bo presunil meč« (Lk 2,35). Prva žalost, ki je presunila Marijino srce, je bila Simeonova prerokba, sedmi meč žalosti pa je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob. Vsebino in pomen češčenja Žalostne Matere Božje izpoveduje pesem Mati žalostna je stala, ki jo je napisal Jacopone da Todi († 1306). Največ sledov češčenja Žalostne Matere Božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje in iz te dobe so se ohranile številne podobe in kipi Marije s trpečim Sinom. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Pieta, olje na platno, kapela na gradu Turn, Preddvor

Žalostni Materi Božji je na naših tleh posvečenih 33 cerkva (3 žup. in 30 podr.), prav tako tudi 25 večjih kapel (večina pokopaliških); tri p. c. in dve kapeli sta posvečeni tudi Mariji sedem žalosti. Poglejmo, katere so posvečene Žalostni Materi Božji (ŽMB). – V LJ nadškofiji jih je največ; dve sta žup.: v Breznici (1) in v Stični (ovitek) - bazilika, še deset je podr.: Kresniške Poljane (3) (Kresnice), Tabor (4) (Podbrezje), Bukov Vrh (5) (Poljane nad Šk. Loko), Prevalje (6) (Preserje pod Krimom), Žebnik (7) (Radeče), Žlebič (Ribnica), Strmca (8) (Sodražica), Šk. Loka (9) (Sp. trg v mestu), Vače (10) (pok.) in Dedni Dol (11) (Višnja Gora). V nadškofiji je tudi osem kapel ŽMB. – V KP škofiji je šest p. c. ŽMB: Idrija (pok.), Mirenski Grad (12) - romarska (Miren), Zabiče (Podgraje), Dolenja vas (Senožeče), Predjama (13 (Studeno), Drskovče (14) (Zagorje) in ena kapela. – V NM škofiji je ž. c. Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem (2), na ozemlju škofije je še osem p. c.: Rosalnice - Tri Fare (15)- zg. cerkev (Metlika); Žalostna Gora (16) - romarska (Mokronog), Vel. Slatnik (NM - Sv. Lenart), Klošter (18) (Podzemelj), Čeplje (Stari trg ob Kolpi), Bušeča vas (17) (Sv. Križ - Podbočje), Leskovec (19) (Šentjanž) in Vina Gorica (Trebnje) in devet večjih kapel. – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Marije - ŽMB: Slovenska Bistrica (20) - v mestu, Središče ob Dravi (21) - v kraju, Vosek (Sv. Marjeta ob Pesnici), Jeruzalem (22) (Sv. Miklavž/Ormožu), Stanošina (23) (Sv. Trojica - Podlehnik); kapele so tri. – V CE škofiji je Žalostni Materi Božji posvečena p. c. na Starih gorah (24) (Podsreda) in ena kapela. – V MS škofiji so Žalostni Materi Božji posvečene tri kapele. • Kje pa so cerkve posvečene Mariji sedem žalosti? – V MB nadškofiji je p. c. na Slov. Kalvariji - Pekre (25) (Limbuš) in ena kapela. – V CE škofiji sta dve p. c. Marije sedem žalosti: v Botričnici (26) (Šentjur/CE) in na Vojniku (27) - hrib. – V MS škofiji je ena kapela Marije sedem žalosti. (mč)

 Žalostna Mati Božja - Stična

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 9, str. 115

Na god Žalostne Matere Božje (15. septembra) je po berilu dolga pesem slednica ›Mati žalostna je stala‹«. Včasih, zlasti v postnem času, to pesem tudi pojemo pri maši. Kdo je napisal to občuteno pesem? (Lea)
Pesem o Marijinem so­doživljanju odrešilnega trp­ljenja Jezusa Kristu­sa, svojega Sina, se pri maši na omenjeni god bere kot pesem slednica (sek­venca), v bogoslužnih mo­litvah (brevirju) pa je himna, razdeljena na uro bogoslužnega branja, hval­nice in večernice. Kot pisca se omenjata Ja­co­pone da Todi († 1306), brat laik iz reda sv. Frančiška, in sv. Bonaventura († 1274), vrhovni predstojnik reda sv. Frančiška. Prvotno je bila to ritmična molitev, sestavljena za zasebno pobožnost, v 14. stoletju pa so jo polagoma sprejeli v mašno in molitveno bogoslužje. Premišljevanje Jezusovega in Marijinega trpljenja spremlja prošnja, da bi s svojim sočutjem lajšali njune bolečine. Latinsko besedilo pesmi Stabat mater so uglasbili mnogi veliki skladatelji: Palestrina, Pergolesi, J. Haydn, G. Rossini, A. Dvoržak, G. Verdi. Slovensko besedilo je za petje harmoniziral Franc Kimovec. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 47

Ko sem listal stare koledarje, sem odkril, da je bil nekdaj god Žalostne Matere božje dvakrat v letu: na cvetni petek (konec marca ali v prvi polovici aprila) in 15. septembra, kot je še danes. Odkod ta dvojnost? (Bogomir)
Dvojno praznovanje godu Žalostne Matere božje ima zgodovinsko podlago. Starejše je tisto na cvetni petek, ki je bolj poudarjalo Marijino bolečino pod križem na Kalvariji. Uvedli so ga leta 1423 v Kölnu kot zadoščenje za početje husitov, ki so uničevali Marijine podobe, in so ga obhajali sprva samo v Nemčiji, za vso Cerkev ga je uvedel papež Benedikt XIII. leta 1727. Ponekod so ga imenoval “petek Marijinih žalosti”. Poleg tega so redovniki serviti (Služabniki bl. Device Marije) od leta 1668 obhajali spomin Marijinih žalosti na tretjo nedeljo v septembru. Papež Pij VII. je leta 1814 v spomin na srečno vrnitev iz Napoleonovega ujetništva septembrsko obhajanje raztegnil na vso Cerkev. Sv. Pij X. je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Od leta 1960 obhajamo samo tega, vendar je bil spomin Žalostne Matere božje v koledarjih še nekaj let tudi na cvetni petek. (sč)

Starejša žena je nekega večera v Torinu vstopila v uredništvo časopisa, da bi naročila osmrtnico za ljubljeno osebo. Ko je šla do okenca, ki so ji ga pokazali, je morala mimo polic s knjigami. Tam je opazila fanta in dekle, ki sta listala knjigo, iz katere je prihajala nežna glasba. Prišlo ji je na misel, da bi to bilo lepo darilo za vnukinjo. Vprašala je po ceni. 13 evrov.
Preveč za njen upokojenski žep. Razočarana je šla dalje. Ko je oddala osmrtnico, se je odpravila proti izhodu. Bila je že pri vratih, ko je na rami začutila dotik. Bila sta najstnika, ki ju je srečala pri knjigah in sta vse videla in slišala. V rokah sta nosila zavoj: »Vzemite ga za vnukinjo!« sta ji dejala z nasmehom.

Če bi jo najstnika namesto tega, da sta ji darovala knjigo, okradla, bi prišla na prvo stran časopisa kot predstavnika pokvarjene mladine. Včasih imamo vtis, da obstajajo samo taki. Hvala Bogu, obstajajo tudi drugačni, o katerih pa se malo govori in piše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Naš blaženi pastir prihodnosti – Slomšek (kot ga je v orisu njegovega življenja imenoval Alojz Rebula) je besedilo pesmi Kraljevo znam'nje križ stoji prvič objavil v Zgodnji danici leta 1858. Pesem je pripravil za ljudski misijon, ki so ga imeli v župniji. Slomšek, ki je kot duhovnik in škof veliko premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, smrt, vstajenje in poveličanje, je spoznal v križu nebeški ključ, ki nam bo odprl pot v večno domovino – nebesa. Poti v nebeško kraljestvo ne bomo zgrešili, če bomo Jezusa ponižno častili in mu ostali do konca zvesti. Križ je bil za Slomška izvoljeno drevo, oblito z Jezusovo krvjo, ki je nosilo Jezusovo telo.
V četrti kitici se je spomnil na Jezusove besede iz Matejevega evangelija: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam« (Mt 11,28.29). Kadar trpimo in nosimo težak križ, pojdimo k Jezusu. On nam bo olajšal težo križa in nam bo podaril mir v duši, kar je njegov največji dar.
Z Jezusom, ki je na križu solidaren z našim trpljenjem, bomo lažje premagali vse skušnjave, prenesli vse težave življenja in se rešili nevarnih sovražnikov, ki bi radi pogubili naše duše (5. kitica).
Starost, bolezen, trpljenje, križ in smrt so besede, ki bi jih današnji človek rad izločil iz slovarja svojega vsakdanjega govorjenja in življenja. Do podrobnosti izdelani aparati, stroji in računalniki so res človeku olajšali nalogo, ki jo je zapisal Stvarnik v človeško naravo, da si namreč podvrže zemljo in ji zagospoduje. Seveda nam zaradi koristnih izumov bolečina, trpljenje in križ ne bi smeli biti nespamet, kakor je bila nekaterim Korinčanom, ki jim je apostol Pavel »prišel oznanjat Kristusa – ne z visokostjo besede, temveč z močjo Duha, da njihova vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim. 1 Kor 2,4.5).
Ob Slomškovi pesmi se lahko ozremo v svoje življenje in se vprašamo: Ali nam križ resnično pomeni kraljevo znamenje odrešenja ali pa je tudi nam znamenje nespameti in pohujšanja? Ne pozabimo na večno žive besede apostola Pavla, ki jih je povedal vernikom v Korintu: »Sklenil sem bil namreč nič drugega ne videti med vami kot Jezusa Kristusa, in to križanega … Moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim 1 Kor 2,2-5).
Edith Stein, ki je kot karmeličanska redovnica umrla mučeniške smrti 9. avgusta 1942 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, se je povsem oklenila Jezusa na križu. Iz taborišča je pisala v Karmel: »Z vsem sem zadovoljna. Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa temeljito čutimo. O tem sem bila od prvega trenutka prepričana. Zato sem z vsem srcem vzklikala: Pozdravljen križ, edino upanje!«
Sestra Benedikta (njeno redovno ime) je v taborišču smrti popolnoma pozabljala na svoje trpljenje. Mislila je le na trpljenje drugih. Med ujetniki je vzbujala veliko pozornost zaradi svojega globokega miru. Kot redovnica je bila med ženami kot angel miru. Tolažila jih je in jim pomagala, kjerkoli je mogla. Ves čas, ko je bila v taborišču, je izkazovala dela ljubezni. Na vprašanje: »Kaj boste zdaj delali?« je odgovorila: »Doslej sem molila in delala. Odslej bom delala in molila« (prim. Elisabeth Kawa, Edith Stein za Kristusom do Auschwitza, str. 55,56).
Ali ni končno vse naše krščansko življenje vtkano v znamenje križa? Zakramenti – ta čudovita Božja znamenja, ki nas spremljajo od rojstva do smrti, naše molitve in vsako bogoslužje se začenja in končuje z znamenjem našega odrešenja – s križem.
Celo ob smrtni uri, na smrtni postelji je križ naš veliki prijatelj. Križani Jezus nam daje upanje, da za trpljenjem, križem in smrtjo ni vsega konec, ni izničenja, temveč pot, ki vodi v nebeško domovino.
Velik poznavalec Slomškovega življenja in dela, upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger, je ob odkritju spomenika škofu Slomšku med drugim zapisal: »Pri Slomšku vse raste iz vere v Boga, iz evangelija, iz Božje poklicanosti vsakega človeka. Danes stojimo na razvalinah nekega sveta, ki je hotel pokopati Boga, Cerkev in vse, kar je svetega, a je sam padel v jamo. Stoječi na teh ruševinah lahko izmerimo ne samo Slomškovo veličino, njegovo kristalno slovenskost in junaško krščanstvo, marveč tudi njegovo aktualnost za našo sedanjost in prihodnost.«
Po zgledu škofa Slomška se tudi mi oklenimo žive vere in ljube materne besede. Če nam bo vera postala luč in materni jezik ključ do zveličavne narodove omike, bomo v blagoslov in ne v prekletstvo naše domovine Slovenije!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 9 (2023), 84.

Tako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!«
Bog in sveti križ božji!
In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?!
»Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce!
In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa.
Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!
Bog in sveti križ božji!
Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ!
Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?
Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ …
Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.
Bog in sveti križ božji!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.

Sveta dežela (spomin na romanje)

BAZILIKA BOŽJEGA GROBA
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu.  Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise. Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada.  Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo - ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti ... .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) - devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del -  več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]

KALVARIJA
Ko stopimo v baziliko, se naprej usmerimo desno proti desetim stopnicam, ki vodijo na Kalvarijo. Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja ... tu so ga križali ... poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu ... Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče.  Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim ... Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil ...  Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje ... Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob ... vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji ... Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave ...

BOŽJI GROB
Postavimo se v vrsto, ki se od vhoda vije v levo okrog pravokotne kapele z majhno kupolo, ki so jo zgradili Grki in hrani ostanke v skalo vsekanega groba, kamor je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo.  Ko pridem na vrsto, me menih spusti najprej v preddverje (nekdaj vklesano v skalo), kjer je ob kamnu sedel angel in ženam naznanil, da je Jezus vstal. ... poglejta kraj, kamor so ga položili ... vstal je od mrtvih ... Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije ... na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa ... v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]

KRISTUSOV KRIŽ
Pater nas popelje še po drugih kapelah, najprej v najbolj skromno kapelo sirskih kristjanov, in iz nje do groba Jožefa iz Arimateje, o katerem vemo, da je bil na skrivaj Jezusov učenec in mu je odstopil svoj grob, zase pa je dal narediti novega, ki je še do danes ostal tak, kot nekoč, vsekan v skalo ... Zraven je kapela, ki jo oskrbujejo Kopti in v njej imajo en del kamna, ki sega sem od božjega groba, in na njem gori svečka. Za Kalvarijo nas stopnice pripeljejo v kapelo sv. Helene, za katero skrbijo Armenci. Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja ... Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.

ZID ŽALOVANJA
Zgodaj popoldne se od Jafskih vrat mimo Davidovega stolpa (utrdbe, ki jo je zgradil Herod Veliki in kjer naj bi ga obiskali Modri) in Sionskih vrat ... iz armenskega dela Jeruzalema odpravimo še v judovski del. Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce ... s stranskimi ulicami.  Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja ... Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem ... le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu,  lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.

KRIŽEV POT
Starodavna Via crucis (Križev pot) je obujanje spomina na pot, ki jo je Jezus prehodil iz Getsemanija do Kalvarije, danes pa se začenja s Pilatovo obsodbo. To pot sem si predstavljal nekoliko drugače, vendar nisem računal, da je bilo mesto večkrat porušeno, in bogve kako globoko pod nasutimi ruševinami so ostale poti, po katerih je hodil Jezus. Že kakšno uro pred začetkom križevega pota se s patrom odpravimo po poti, ki so ji opravili vojaki na veliki petek zjutraj, ko so Jezusa od Kajfa odpeljali pred Pilata. Tako si lahko v miru ogledamo določena mesta, ki jih med križevim potom ne bomo mogli obiskati. Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji ... Sin človekov bo izdan ... obsodili ga bodo na smrt ... Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ ... Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih  in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje ... Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice ... smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj ...  Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič ... Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami ... jokajte nad seboj in nad svojimi otroki ... Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto ... križali so ga in si razdelili njegova oblačila ... Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin ... o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati ... na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje ... Jezusa snamejo s križa ... Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.

VSTAJENJE IN ODHOD
Prav tako posebno doživetje ob koncu romanja po Sveti deželi je tudi popoldanska procesija znotraj bazilike Božjega groba, ki jo vsak dan pripravljajo Frančiškovi bratje v čast skrivnostim, ki so jim posvečene posamezne kapele. Za konec romarji prejmemo evharistični blagoslov in obiščemo še tiste kraje, ki se navezujejo na dogodke po vstajenju. Tako gremo tudi v kapelo Marije Magdalene, katere jok se je tu nekje, na vrtu Jožefa iz Arimateje, spremenil v velikonočno radost, ko je prepoznala Vstalega ... vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Ko se še zadnjič peljemo skozi Jeruzalem, se oziram proti Oljski gori, na vrhu je kapela (rotunda),  kjer je Jezus štirideseti dan po vstajenju zadnjič blagoslovil svoje učence ... ločil se je od njih in se vzdignil v nebesa ... učenci pa so se veseli vrnili v Jeruzalem, v upanju, da bodo kmalu videli Jezusa ponovno priti ... Tako se tudi mi vračamo domov, obogateni z željo, da bi bolje spoznali in se poglobili v iskanje edine resnice, ki je Kristus. Za ‘domačo nalogo’ nam ostaja doživetje obeh učencev na poti v Emavs. Podobni smo jima: dvomimo, radi bi razumeli, tudi v naših srcih ugaša plamen ljubezni in upanja, potrebujemo pomoč, da bi nam nekdo podal roko, razvnel srce. Vidimo ga vsak dan na naši poti, toda, ali ga bomo spoznali in ga povabili, da postane naš sopotnik?

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je 8. avgusta 1862, nekaj tednov pred svojo smrtjo, posvetil cerkev sv. Križa v Belih Vodah nad Šoštanjem. Bil je že ves bolan in namesto pridige je napisal znano pesem “Kraljevo znamnje križ stoji”, ki jo z občutjem pojemo v postnem času pa tudi ob pogrebih, saj nam križ “kaže pot k nebeški domovini”. Razpoznavno znamenje kristjana je križ, na katerem se je Jezus daroval za naše odrešenje. Pri pobožnosti križevega pota se mu zahvaljujemo z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Ganljiv del obredov velikega petka je češčenje križa. Križ je bil poveličan z Jezusovim vstajenjem. Cerkev proslavlja to orodje našega odrešenja s praznikom Povišanja sv. Križa 14. septembra v spomin na najdenje Kristusovega križa v Jeruzalemu in posvetitev bazilike Božjega groba 14. septembra 335. (sč)

Na sliki: Jakob Mikše, Jezus na križu, pod njim njegovi najbližji; olje na platno, Bevke, ž. c. Povišanja sv. Križa, glavni oltar.

Naši verni predniki so postavili številne cerkve in kapele, ki so posvečene Sv. Križu (59 cerkva – 8 žup., 51 podr. in 45 kapel), Povišanju sv. Križa (27 cerkva – 14 žup., 13 podr. in 4 kapele), in tudi Najdenju Sv. Križa (šest cerkva – 3 žup. in 3 podr.). • Poiščimo najprej cerkve posvečene sv. Križu. – V LJ nadškofiji je ž. c. Sv. Križa v Svibnem (1), imajo pa še 18 p. c.: Selšček (Begunje/Cerknici), Stiška vas (Cerklje na Gor.), Beričevo (Dol/LJ), Sv. Križ na Taboru (Gor. Logatec), Sp. Pirniče (Pirniče), Brezje (Poljane nad Šk. Loko), Vel Trebeljevo (Prežganje), Kališe (Selca), Križna Gora (Stara Loka), Križna Gora (Stari trg/Ložu), Križevska vas (Sv. Helena - Dolsko), Čebine (Sv. Planina), Prebačevo (Šenčur), Jablana (Šentlambert), Hribec nad Puštalom (Šk. Loka), Tlake (Šmarje - Sap), Klenik (Vače); ter 15 kapel. V KP škofiji so tri ž. c. Sv. Križa: Bate (2), Marezige (3) in Sedlo in 13 p. c.: Slope (Brezovica), Sv. Križ (Črni Vrh), Vrbovo (Ilir. Bistrica), Sv. Križ (Kojsko), Rakitovec (Predloka), Parecag (Sečovlje), Sv. Križ (Sedlo), Selce (Slavina), Gradin (Sočerga), Križ (Tomaj), Strane (Ubeljsko), Gradišče (Vipava) in Škofje (Vreme); imajo tudi pet kapel Sv. Križa. – V NM škofiji je ž. c. Sv. Križa v Podbočju (ovitek), v škofiji pa je še šest p. c.: Prevole (Hinje), Cirnik (Šentrupert), Gor. Dole (Škocjan/NM), Uršna Sela (Toplice), in Cirnik (Vel. Dolina). – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Križa: Maribor - Sv. Križ (4) in Poljčane (5), prav tako tudi šest p. c.: Sv. Križ, Dravograd (Črneče), Planica (Fram), Glivnik (Hoče), Sv. Lovrenc (Lovrenc na Pohorju), Grušova (Sv. Peter/MB), Zg. Porčič (Sv. Trojica v Slov. goricah) in pet kapel Sv. Križa. – V CE škofiji je Sv. Križu posvečena ž. c. v Rogaški Slatini (6) , v škofiji imajo še 10 p. c.: dve cerkvi v Belih Vodah (Sv. Križ) (18) ; Armeško (Brestanica), Dednja vas (Pišece), Imenska Gorca (Podčetrtek), Gora Oljka (17) (Polzela), Vinja Gora (Sv. Peter pod Sv. gorami), Šentvid/Lipica (Sv. Vid pri Planini), Sv. Križ (Svetina) in Retje (Trbovlje - Sv. Marija); imajo tudi tri kapele. – V MS škofiji ni nobene cerkve Sv. Križa, postavljenih pa je šest kapel. • Kje pa so cerkve posvečene Povišanju sv. Križa? V LJ nadškofiji najdemo sedem ž. c.: Bevke, Dobrava, Dobrepolje - Videm (7) , Koprivnik v Bohinju, Križe, Rakitna (8) in Sv. Križ nad Jesenicami (9); v škofiji je še pet p. c.: Mala Ilova Gora (Dobrepolje - Videm), Iška vas (Ig), Jurjevica (Ribnica), Rašica (Šmartno pod Šmarno Goro), Brezje (Šmartno/Litiji); in tri kapele. Kapela Povišanja sv. Križa v Kliničnem centru je tudi sedež Bolniške župnije. – V KP škofiji je edina ž. c. Povišanja sv. Križa v Vipavskem Križu (10) ; p. c. pa so v Kastelcu (Klanec) in Vrhpoljah (stara cerkev). – V NM škofiji sta dve ž. c.: Boštanj (11) in Brusnice in šest p. c.: Lisec (Dobrnič), Slamna vas (Metlika), Beli Grič (Mokronog), Gor. Kamence (NM - Sv. Janez), Stehanja vas (Šentlovrenc) in Vrhovo (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve ž. c.: Sv. Križ nad Mariborom (12) in Trbonje (13) . – V MS škofiji sta tudi dve ž. c. Povišanja: v Črensovcih (14) in Križevcih pri Ljutomeru (15), imajo tudi eno kapelo. • Na našem ozemlju imamo tudi šest cerkva, ki so posvečene Najdenju sv. Križa (nekdaj praznik 3. maja – zdaj združen s praznikom Povišanja sv. Križa – 14. 9.). Tri ž. c. so v NM škofiji: Sv. Križ - Gabrovka, Trebelno in Vinica (16); tam so tudi dve p. c.: Log (Boštanj) in Dolga Njiva (Šentlovrenc). Ena p. c. Najdenja sv. Križa pa je še v KP škofiji: Ivanji Grad (Komen). (mč).

Sv. Križ - Podbočje (foto: Matej ERJAVEC)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 4, str. 123.