Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. /…/ Rekel je: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje.« /…/ Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. /…/ Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec. /…/ Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa.« /…/ Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je prišlo po dvoje k Noetu na ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo. /…/ Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim na ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. /…/ prvi dan prvega meseca v šesto prvem letu so vode izginile z zemlje. /…/ Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih (1 Mz 6,5.7-8.13-14.7,6-10.8,1.13.18-19).

Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
Na desetine izginulih civilizacij štejejo zgodovinarji in (kot mi je zatrdil eden izmed njih) le redke naj bi propadle (rekel je, da samo ena od poznanih) zaradi vojne. Vse druge so potonile zaradi moralne izprijenosti, kot jo opisuje zgodba o Noetu.
Najbolje, če strnem simptome, ki napovedujejo ‘potop’. (Če razberete v njih utrip zahodne civilizacije, to ni zgolj slučaj!) Med ljudmi se razbohoti izprijenost, ki postane samoumevna. Kraja in laž postaneta iznajdljivost, požrešnost dober apetit, usmiljenje norost, grabežljivost uspeh, fizično delo sramota, ljubezen je le telesnost, svoboda se enači z razpuščenostjo in neodgovornostjo, ateizem z razgledanostjo, poštenost budi začudenje … – Tiste, ki vztrajajo pri vrednotah, razglasijo za nore in so deležni posmeha. Prav tako kakor Noe in njemu najbližji.
Rešitev pred potopom je našel Noe v svoji družini in na ladji – v območju, ki ga je varovalo (ali zveni staromodno, če rečemo:) pred sedmimi poglavitnimi grehi, ki pomenijo pogubo tako za posameznika kot za družbo: pred napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo, lenobo.
Posameznik in družina. – To je tisto območje, kjer lahko gojimo vrednote življenja. Vedno pogosteje srečujem prebujene posameznike, ki so (neredko po težkih preizkušnjah – preizkusih) ozavestili in se zavestno odločili za to, kar je vredno, ker prinaša (od)rešenje – celostno umirite in potešitev (ne le telo, človek ima tudi globino duha in srca – temperatura sreče in zadovoljstva se ne meri navzven, pač pa v notrini!). Kako veličasten je človek, ki opravi pot od samoljubne k resnični svobodi in ob tem ponotranji vrednote! In koliko lažje razume ‘zgodovino odrešenja’ – nenehne osebne rasti v posameznikih svoje družine in jih (če je le mogoče) spelje mimo čeri, ki bi jih lahko potopile. Sam je izkusil udarce – pred njimi svari in potrpežljivo (v navezi z Bogom) bedi ob tistih, ki morajo sami preizkusiti – izkusiti bol, da jih ta uravna v varno območje resnične svobode.
Družina in ladja. – To je bila rešitev za Noeta, človeka, ki predstavlja sveti ostanek, ki preživi potop civilizacij. Tudi ladja! Vedno znova opazujem ljudi, ki se zatekajo vanjo. Če sem na začetku svojega duhovništva opazoval v cerkveni ladji večino, ki je vstopala vanjo predvsem iz navade in tradicije, vidim danes v njej predvsem duhovne prebujence (neverjetno, kolikšna sprememba v dobrih dveh desetletjih!). Srečujem ljudi, ki so se (mnogi po težkih preizkušnjah) oprijeli rešitve. Res je – ne le Noetova, tudi cerkvena Ladja je narejena z borno človeško roko, a v ‘razmerjih’, ki so po navodilu Boga. Četudi je človeško nebogljena, so v njej rešilne ‘božje dimenzije’, ki zagotavljajo (od)rešenje. Proti sedmim glavnim grehom se v njej razglašajo kot vredne kreposti. Prav tako so jih strnili v sedem (sedem je pač število polnosti): to so tri božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in še štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Čeprav se lahko zde komu staromodne, pa so vendarle vedno znova zagotavljale preživetje tako civilizacije, kot rodbine, družine in posameznika.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (2) 2015, str. 42

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera ... Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim ... žalostnim, usmiljenim, čistim ... Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov ... Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir ... in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) ...

BLAGRI ...

... dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi ... Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

... pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov... (Alojz Rebula)

... pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar ... V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati ... Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

... pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

... pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga...– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

... Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani ... na glavo postavlja človeško lestvico vrednot ... Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta ... kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti ... Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje ... izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina ... Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju ... skozi okna pa lahko občudujemo jezero ... Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ... blagor krotkim ... Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobri Bog.
Jaz bi rad bil JAZ tudi pri delu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v prostem času,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v javnosti,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v Cerkvi,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v svetu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 2 (2013), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki študent je pred predavanji vsak dan šel k maši. Kolegi so menili, da je to le trenutna vnema, a je delal tako tudi potem, ko se je zaposlil. Nekoč je zamudil v službo in šef ga je ob prihodu očitajoče vprašal: »Ali delaš v cerkvi ali pri nas?« – »Tam in tukaj.« – »Pa tudi plačo dobivaš pri obeh?« – »Za preživetje dobivam plačo pri vas.«
»Zakaj pa ti je potem treba hoditi vsak dan k maši in kaj pravzaprav delaš tam?«
»V cerkvi ne delam. Tam samo vsak dan sprejemam pošiljko.« – »Kakšno pošiljko?«
»Pošiljko ljubezni. Sem raznašalec ljubezni.« – »Prosim?«
»Vsako jutro grem k maši in v svetem obhajilu prejemam od Jezusa ljubezen, ki jo moram tisti dan raznašati ljudem, ki jih poznam ali pa tudi ne. Nekateri je potrebujejo več, drugi manj. Ko dajem tistim, ki je potrebujejo več –to so tisti, ki znajo biti do mene neprijazni, hladni, celo sovražni – jo hitro porabim, pa jo moram drugi dan obnoviti, saj od nje naposled živi moja družina in moji prijatelji. Če ne bi raznašal ljubezni, moje življenje ne bi imelo nobenega smisla.«
»Kako jo raznašaš? Kako jo deliš?«
»Zelo preprosto: ko vsakega človeka, gledam tako, kot bi ga gledal Jezus. Ne sodim ga po tem, kakršen je. Potolažim ga, če je žalosten, ljubim ga, kakor ljubim samega sebe. Preprosto, toda brez pošiljke, ki mi jo Gospod izroča pri maši, bi bilo to nemogoče.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 35.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 90.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
***
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.

S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”«
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
***
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.