V Španiji je cerkev, v kateri zelo častijo velik križ, na katerem je Jezusova desna roka odtrgana od žeblja in spuščena kot za blagoslov. Zakaj? Izročilo ve povedati, da je nekoč pod tem križem stala spovednica, v kateri so se ljudje spovedovali in prejemali odpuščanje grehov. Nekega dne se je neki mož spovedal težkih grehov in pokazal znake iskrenega kesanja. Spovednik je razmišljal, ali bi mu dal odvezo ali ne. Šlo je za velike in številne grehe.

Grešnik je vneto prosil. »Dobro, dajem ti odvezo, toda glej, da ne zapadeš nazaj v iste grehe!« je bil duhovnik strog. Spokornik je obljubil, da se bo poboljšal. Toda v svoji slabosti je spet padel. Kesanje ga je spet privedlo pred spovednico pod velikim križem. »Tokrat vam ne morem dati odveze,« je rekel spovednik. »Zares se kesam in trdno obljubim ...« je obljubil grešnik. »Prosim, dajte mi odvezo, rešite me bremena mojih grehov.« Spovednik je končno dal odvezo in dodal: »Naj vam bo, a to je zadnjič!«

Preteklo je precej časa. Stara navada in človeška slabost sta naredili svoje in mož je spet padel v greh. In spet je prišel k spovedi k istemu duhovniku v isto spovednico pod tisti križ. »Zdaj je že zadosti. Vedno znova padaš. Tvoje kesanje ni iskreno!« je bil strog spovednik. »Res je, oče, padam, ker sem slab, toda iskreno se kesam. Glejte, jaz sem bolnik. Prosim, dajte mi odvezo.« »Ne, ne morem ti dati odveze in te osvoboditi bremena grehov,« je bil neizprosen duhovnik.

Tedaj je bilo z velikega križa slišati ječanje. Jezus na križu je odtrgal desno roko od žeblja, jo stegnil nad grešnika in z njo naredil znamenje križa v odpuščanje grehov. Spovedniku je rekel: »Ti nisi bil zanj bičan, s trnjem kronan, pribit na križ in nisi zanj prelil svoje krvi! Ali nisi bral v evangeliju, kako sem bil usmiljen do Marije Magdalene, Samarijanke, Zaheja in številnih drugih grešnikov!« Nato je grešniku dejal: »Pojdi v miru. Odpuščeni so ti tvoji grehi!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 52.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo ...
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Kategorija: zgodbe

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Kategorija: Pismo meseca

V mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.

Ampak, kot sem že dejal, nisem vedno tako razmišljal. Bližnjice so mi pomenile, da sem hitreje prišel na vrh, še bolj pa so bile dobrodošle pri spustu. In potem sem se še kako rad hvalil, kako malo časa sem porabil za neko pot ...

Najbrž med najbolj znanimi bližnjicami so tiste na poti na Komno – ali, bolje, na sestopu s Komne. Že začetek poti je prekrasen, saj se pot začne tik pred slapom Savice. In ko zapustimo pot, ki nas vodi do slapa, se že po nekaj minutah začnejo znamenite serpentine. Pot se vije v lepo speljanih serpentinah, nekatere so tudi prav zelo kratke. Kar ni jim konca, vse tja do 48. serpentine (serpentine so lepo oštevilčene!), kjer se odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Od tu naprej serpentine niso več tako pravilne, tudi pot je občasno malo bolj položna, sledi dolini.
Zlasti v delu, ki je nekoliko manj strm, so vse serpentine močno ‘prerezane’ z bližnjicami. Pot v dolino je s pomočjo teh bližnjic mogoče zelo skrajšati in v mlajših letih mi je bilo to vedno velik izziv.
Pa tudi še na neki drugi, podobni poti sem imel zelo rad bližnjice – na poti iz Lepene h Krnskim jezerom. Pot je v resnici mulatjera, pot za mule iz časov prve svetovne vojne, zato dokaj udobna, široka in lepo speljana, tudi z mnogimi serpentinami. In tudi te serpentine so ‘prerezane’ s premnogimi bližnjicami.
Prav s temi bližnjicami sem se začel spopadati kot član planinskega društva, ko sem se včasih priključil kakim akcijam vzdrževanja planinskih poti. Malce nerodno mi je to priznati, pa vendar sem se šele ob teh delih v resnici zavedel, kakšno škodo povzročajo bližnjice. Iz lepo urejenih robov mulatjere so počasi začeli drseti kamni, kamen za kamnom. Planinci, ki so tod drveli v dolino, so te kamne vneto prožili, spodmikali so se jim pod čevlji. Voda si je ob nalivih potem v teh ranah našla prosto pot in opravila vse drugo. Kmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben ... Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
Morda je res, da so na moj odnos do bližnjic zelo vplivale prav delovne akcije v Lepeni, a niso bile te edini razlog. Vsaj še en zelo dober razlog je! Običajno se mi žena ni pridružila na mojih dirjanjih po bližnjicah. Držala se je označene poti in na mestih, kjer sem jaz zavil na bližnjico, pač stopila hitreje. In potem je bila, ko sem spet prišel na stezo, le kak korak za menoj. Moj ‘prihranek pri času’ le ni bil v resnici tako velik in na koncu sem vedno slišal njen blagi očitek: »Po udobni stezi lahko stopim hitreje, ti si le domišljaš, da ne vem koliko pridobiš!«
In prav v tem je pomembna modrost, ki sem jo začel počasi spoznavati. Ali so bližnjice res vedno bližnjice, ali se nam tako samo zdi.
No, ja, včasih smo celo zelo prepričani, da nam bližnjice koristijo. Eno takih izkušenj imam prav s Komne! Bilo je še v tistih časih, ko smo v hribe hodili predvsem z vlakom. Tako sva se tudi na enega številnih planinskih izletov podala z vlakom – do Bohinjske Bistrice, potem z avtobusom do Zlatoroga – in potem počasi navzgor čez Komarčo proti dolini Triglavskih jezer. Nekje sva prespala, ne spominjam se več dobro, ali v koči pri Triglavskih jezerih, ali na Prehodavcih. Potem zjutraj pa lepo nazaj, čez Komno. Na Komni sva se malo zadržala in potem sva že začela malo pogledovati na uro in preračunavati, kako bova ujela avtobus in vlak. Ob voznih redih, ki sva jih imela na razpolago, se nam ni izšlo, razen če zares pohitiva. In sva zares ‘zdrvela’ v dolino in še ujela avtobus ter nato vlak ... Takrat sva bila bližnjic vesela, rekla sva si, da se je splačalo! Pa kljub temu! Kaj bi pa bilo tako usodnega, če bi šla lepo zlagoma in ujela zadnji, nočni vlak proti domu? Pravzaprav nič tako pomembnega se ni zgodilo s tem, ko sva prišla nekaj ur prej domov.
Seveda takrat nisem tako razmišljal, takrat se mi je zdelo sila imenitno, celo zelo pomembno, da sva ujela ta zgodnejši vlak. Šele danes se v polnosti zavedam, kako nepomembno je bilo tisto dirjanje.
In tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca ... Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
Pa ne gre samo za potrošniško miselnost. Bližnjice iščemo, ko je treba do avtomobilskega servisa, do zdravnika, pa tudi do ‘potrdila’ za birmo ali poroko ... Ljudje, ki so vešči v ubiranju takih in drugačnih bližnjic, veljajo za iznajdljive, uspešne. Ljudje, ki ne iščejo bližnjic, veljajo za čudake, nerodneže, neiznajdljive ...
Da, tudi ljudje, ki veliko govorijo o duhovnih vrednotah, pogosto cenijo bližnjice. Če naj se tu na najmilejši možen način obregnem ob polomijo mariborske nadškofije, bi lahko dejal, da so odgovorni nekritično iskali bližnjice do uspeha, bogastva, družbene moči ... Čim hitreje priti do rezultata, čim hitreje uspeti. Vsaka bližnjica je pri tem dobrodošla, kakšne so dolgoročne posledice take bližnjice, dolgoročni učinek – tega ne razmišljamo. Kot bi bili omamljeni od trenutnega uspeha, rezultata. Potem, potem bomo že iskali nove bližnjice ...
Pa vendar imamo celo ljudski pregovor, ki pravi, da je ‘čas zlato’. Hm, ljudski pregovori pa vedno skrivajo življenjske modrosti, ne lažejo in ne zavajajo! Čas je zlato? V resnici, tudi s tem pregovorom ni nič narobe! Poglobiti se je potrebno le v to, kaj je zlato! Nam zlato prinese srečo? Zlato pomeni materialno vrednost, denar, bogastvo, ne pa sreče! Čas je zlato, zlato pa pomeni bogastvo in moč, a to dvoje, žal nikakor ne zagotavlja sreče! Zlato, denar, bogastvo je pravzaprav bližnjica do pohlepa, napuha, brezčutnosti in vsega, čemur bi lahko celo rekli ‘otroci zlata’ ...
Ko gremo v gore, pomislimo na to, če res potrebujemo bližnjice. Jaz jih ne iščem več, lepo mi je iti zložno po stezi. Nekdo bi mi morda posmehljivo rekel: starost pač, noge niso več tako okretne. No, to je sicer res, je pa res tudi to, da ‘mladih nog’ kar nič ne pogrešam, prav zadovoljen sem s temi mojimi starimi nogami in s tem, kar še zmorejo.
Poskušajte tudi na tak način doživljati planinska potepanja. Poskušajte tudi otroke, ki jih vodite v gore, navajati, da hodijo lepo po uhojenih stezah. Tudi zaradi naravovarstvenih načel, a tudi zaradi vzgojnih učinkov. Naj se otroci učijo tega, da divjanje po bližnjicah, ki smo ga do nesmisla razdelali v naši generaciji, ne vodi k sreči. Za lepa doživetja si je potrebno vzeti čas, ne pa drveti po bližnjicah. Neki starejši planinec mi je na enem takih dirjanj po bližnjicah dejal: »Pazi, mladenič! Sreča ne hodi po bližnjicah, lepo počasi naokoli gre! Če boš preveč hitel po bližnjicah, se bosta lahko še zgrešila«. Takrat se mi je to zdela samo zanimiva domislica, danes jo doživljam kot veliko modrost.

ŽORŽ, Bogdan.Bližnjice. (Pot do Boga). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 38-39.

Kategorija: Pot do Boga

Rodila se je leta 1256 kmetu v tirolskem mestu Ratenburg. Ko je bila stara 18 let, je šla služit v bližnji grad, kjer je bila najprej dekla, potem vratarica in dobrotnica revežev. Grob priprošnjice za srečen porod (v Ebnu) so obiskovali tudi romarji iz naših krajev.

ZAVETNICA: Sv. Notburgo časte kot zavetnico dekel, delovnega počitka; k njej se priporočajo za srečen porod, pri boleznih živine in v vseh stiskah, ki prežijo na kmečke ljudi pri njihovih kmečkih opravilih.

 

    

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

• Zavetnici služkinj in kmetov sta pri nas posvečeni dve p. c. v KP škofiji: v Krepljah (Dutovlje) - levo in v Zagonu (Postojna). Njeni kipi so na oltarjih številnih cerkva (npr.: romanje v Groblje).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.

Kategorija: Svetniški domovi

Imela sem priložnost biti pri bogoslužju vzhodnega obreda. Prevzelo me je mogočno petje, sijaj obrednih oblačil, lepota svetih podob. Pri slavju so peli besedilo, ki ga je sestavil sv. Janez Zlatousti († 407), ki goduje 13. septembra. Kakšno je to besedilo? (Sabina)

Na krščanskem Vzhodu je že v prvih krščanskih stoletjih nastalo več različnih obredov in mnogi so se ohranili do danes. Najbolj je razširjen bizantinski obred, ki so ga sprejele vse pravoslavne Cerkve, ohranile pa so ga tudi mnoge z Rimom zedinjene Cerkve. V tem obredu opravljajo liturgijo predvsem v grškem in starem cerkvenoslovanskem jeziku. Pogosto uporabljajo osrednjo evharistično molitev ali anaforo sv. Janeza Zlatoustega, ki jo pojo. Obsega naslednje dele: uvodni dialog s predglasjem in zahvalo, pripoved o ustanovitvi evharistije, spomin Kristusovega trpljenja, smrti, vstajenja in drugega prihoda, klicanje Svetega Duha, spomin umrli, vseh pravičnih, posebno Bogorodice, pa tudi vseh živih, posebno vesoljne Cerkve in doksologijo – slavljenje Svete Trojice. Evharistično bogoslužje ljubi sijaj, lepoto svetih podob in petja ter bolj poudarja Kristusovo vstajenje kot njegovo smrt. (sč)

 

Kategorija: Kratki odgovori

Popotnik je prišel na Kitajsko in tam srečal misijonarja. Zanimalo ga je, kako uspešen je pri oznanjevanju evangelija. Misijonarjev odgovor je bil presenetljiv. Povedal mu je svojo izkušnjo: »Ne iščem jaz ljudi, ampak oni iščejo mene!«
Med kulturno revolucijo je bil oznanjevalec evangelija obsojen na enolično in duhamorno prisilno delo. Izdelovali so dele za radijske sprejemnike. Še pomisliti ni smel, da bi komu govoril o Kristusu. Si je pa med delom neprestano požvižgaval. To je počel samo on. Nihče drug v tovarni ni mogel biti vesel sredi tako "zamorjenega" dela.
Ko se je končalo obdobje kulturne revolucije, se je misijonar lahko začel svobodno ukvarjati s tem, za kar je bil poklican - oznanjevanju evangelija. Takrat so začeli tisti ljudje, ki so bili z njim na prisilnem delu, prihajati k njemu in trkati na njegova vrata. Želeli so videti, v čem je skrivnost njegovega veselja. »Če je mogel ohraniti veselje v tistih tako težkih razmerah, nas res zanima, kaj je razlog njegovega veselja,« so menili ljudje.

Ezdra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!«
Dalje jim je rekel: »Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.« (Neh 8,9-10)

Marija je rekla:
Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku. (Lk 1,47)

Angel je rekel pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ko bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10)

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. (Mt 5,11-12)

Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu,
da bodo imeli moji veselje v sebi dopolnjeno. (Jn 17,13)

Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. (Apd 2,46)

Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno. (2 Kor 4,17-18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.

Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Kategorija: zgodbe