Stara se vsako živo bitje in vsaka stvar. Nekaj tisoč let staro kolo v muzeju je dragocenejše kakor katerokoli novo, večinoma pa bolj cenimo čim mlajše stvari. Še najbolj občutimo svoje lastno staranje. V zgodovini je bila starost pogosto najbolj častitljiv del življenja, danes se je ljudje na vse načine otepajo. V prejšnjem članku smo pogledali v oči desetim družbenim problemom, ki nam otežujejo kakovostno staranje; pri tem smo rekli, da je v vsakem problemu skrita tudi dobra možnost. Danes poglejmo blišč in bedo staranja z vidika posameznega človeka.

ŠTIRJE LETNI ČASI ŽIVLJENJA
Človekovo življenje lahko primerjamo z letnimi časi.
Mladost je podobna pomladi z nežno zeleno barvo, ko vse cveti, ni pa še sadov in je nevarno za pozebo. Prvo življenjsko obdobje traja od spočetja do zrelosti. Njegova glavna naloga je priprava na samostojno življenje: na lastno družino, poklic in delo, na sožitje z ljudmi, naravo in s tistim, kar vse presega.
Srednja leta življenja so – kot vroče poletje – namenjena resnemu in poštenemu delu, sicer bodo plevel, škodljivci ali suša uničili življenjski pridelek. Če je bila spomladi pozeba, je poletje skrajni čas za novo sejanje in presajanje. Tudi če človek naredi vse, kar more, ga lahko ogrozi to ali ono, kar ni odvisno od njega, kakor poletna toča pridelek. V drugo življenjsko obdobje človek vstopi, ko začne s poklicnim delom in zaposlitvijo soustvarjati družbo ter služiti kruh zase in za skupne potrebe, ko ima lastno družino. Nadaljevanje učenja pa je rdeča nit skozi vse življenje.
Med letnimi časi šele jesen pokaže bogastvo letine: zrele sadove, mavrico barv in blago podnebje. Človekova starost je podobna jeseni. To je tretje, zadnje življenjsko obdobje. Najbolj viden družbeni prehod v starost je danes upokojitev. V prejšnjem stoletju se je življenje podaljšalo za tretjino, podaljšala se je predvsem sorazmerno zdrava starost. Ali ima tudi to življenjsko obdobje, poleg običajnih nalog, kot so delo, vseživljenjsko učenje, družbeno angažiranje, skrb za vnuke, potovanja, ukvarjanje z zanimivimi dejavnostmi, za katere prej ni bilo časa ali denarja, kako posebno življenjsko nalogo? Ima. Šele na jesen življenja lahko človek svoje dobre življenjske izkušnje uredi, da se zasvetijo v svoji vrednosti, ter jih s ponosom, veseljem in hvaležnostjo shrani v neuničljivo kaščo, medtem ko svoje slabe življenjske izkušnje odvrže na kompost. To stori tako, da odpušča sebi, drugim in življenjskim razmeram, da vse nepotrebno mirno izpušča iz svojih rok ter se uči sprejemati tudi smisel svoje nemoči.

Od tega, kako človek opravlja vse te naloge, je zelo odvisna kakovost njegove starosti. Če jih opravi uspešno, postaja sposoben sprejemati nove, zadnje vsebine življenja. To je zrela človeška modrost.
Med spočetjem in smrtjo torej človek prehodi tri večja življenjska obdobja. Vsako od njih ima seveda različna podobdobja.
Psihologi so najbolje preučili mladost, ko je človekov razvoj najhitrejši in najbolj pester. Klasik Erik Erikson (1902–1994) opisuje kar osem podobdobij v mladostnem razvoju: čas nosečnosti (9 mesecev), dojenčka (1. leto), malčka (2. in 3. leto), predšolsko obdobje (4. in 5. leto), šolsko obdobje, puberteta, mladostništvo in zgodnje obdobje zrelosti.
Življenje v srednjih letih lahko razčlenimo na tri podobdobja. Zgodnja srednja leta mlade družine in začetnega dela v službi (med 25. in 35. letom starosti) se precej razlikujejo od zrele odraslosti z odraščajočimi otroki in vrhuncem službene odgovornosti (do 50. leta starosti). Spet drugačen je čas poznih srednjih let po ‘abrahomovskem’ prehodu, ko je treba ob odraslih otrocih prevzemati novo življenjsko vlogo babice in dedka, v službi ob mlajših pa vlogo starejšega sodelavca in pripravnika za tretjo tretjino življenja po upokojitvi.
Po upokojitvi je primerno razlikovati zgodnjo starost (do 75. leta), ko so ljudje večinoma bolj zdravi in sveži, kakor zadnja leta službe, srednjo starost do 85. leta, ko se bolj oglašajo kronične bolezni in človek izgublja vrstnike. Pozna starost je zadnje podobdobje življenja, ko ljudje večinoma potrebujejo veliko pomoči, oskrbe in nege pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti in zaključujejo svoje življenjske naloge.
Posebej pomembni so prehodi med življenjskimi obdobji, njim se je posvetil zlasti Daniel Levinson (1920–1994). Nekateri od njih so bolj biološko zahtevni, npr. porod, puberteta in mena. Drugi zahtevajo za dober prehod več socialnega napora, npr. mladostništvo in upokojitev. Nastop onemoglosti in čas pred smrtjo pa je prehod, ki zahteva bivanjsko ali eksistencialno delo, da človek najde njegov smisel.
Življenjska pot je seveda ena sama nepretrgana celota – govorimo o enovitem življenjskem ciklusu. V obdobja in podobdobja jo je smiselno deliti zato, da se bolje zavedamo razvojnih možnosti, nalog in nevarnosti. Zelo nesmiselno in brez strokovne podlage pa je govoriti o pozni starosti kot o četrtem življenjskem obdobju. Kakor smo videli, je to že štirinajsto življenjsko podobdobje v celoti treh glavnih življenjskih obdobij. Kdor reče pozni starosti četrto življenjsko obdobje, s tem označuje in izloča najstarejše ljudi. Tako mišljenje in govorjenje je staromrzništvo (ageizem) – slabšalno zavračanje starosti in starejših ljudi. Ta krivični in škodljivi družbeni pojav preprečujemo starejši ljudje s tem, da sprejemamo svojo starost z vsemi njenimi možnostmi, ki so za naše človeško zorenje odločilne, prav tako pa starostne težave, vključno z onemoglostjo in sprejemanjem pomoči. Vsi ljudje pa naredimo za lepo staranje največ s tem, da starost spoznavamo in se učimo lepšega medgeneracijskega sožitja.
Ali ima človeško življenje tudi četrti, zimski letni čas? Ko se iztečejo mladost, srednja leta in starost, je prav, da odprto govorimo o ‘četrtem življenjskem obdobju’ – to je smrt in kar od človeka ostane po njej. Velik slovenski mislec o človeku (antropolog) Anton Trstenjak je svoje zadnje javno predavanje naslovil Štirje letni časi življenja. V njem je pri svojih devetdesetih letih prostovoljcem za kakovostno staranje z dozorelo modrostjo spregovoril predvsem o ‘zimi’. Nekaj let prej je napisal knjigo Umrješ, da živiš. Z njo je zaokrožil svojo najuspešnejšo zbirko devetih knjig življenjske modrosti, ki jo je začel leta 1954 s knjigo Med ljudmi in njenimi petimi poglavji o medčloveškem sožitju: med fantom in dekletom, med možem in ženo, starši in otroki, mladimi in starimi, med nami in sosedi.

STAROST PRINAŠA TEŽAVE IN PREDNOSTI
Po ‘abrahamu’ začnemo čutiti, da nam moči pešajo. Čedalje več pa imamo življenjskih izkušenj – te so lahko največji kapital.
Oči pešajo, toda očala pomagajo, da vidimo enako dobro. Podobno je z zobmi. Velika telesna in duševna sprememba je mena (klimakterij).
Z upokojitvijo se človeku zoži družbeni krog, zelo pa se poveča njegova svoboda za osebno delo in zorenje. Zmanjšajo se dohodki, vendar pa ima tudi veliko manjše stroške, kakor v obdobju mlade družine.
Ko po upokojitvi odšteva življenjska ura čas zadnje tretjine, je pred človekom čedalje manj možnosti, toda v skrinji življenja je več neuničljivih dosežkov.
V starosti se telo in misel ‘upočasnjujeta’, človekovo duhovno doživljanje v globini srca pa lahko postaja temeljitejše in svetlejše.


V starosti gre pravzaprav za isto osnovno nalogo, ki jo imamo tudi v mladosti in srednjih letih: spoznati svoje zmožnosti in meje, težave in prednosti vsakega trenutka, ter ravnati, kakor da je zadnji v življenju. Čeprav je možno tudi v tretji tretjini igro iz slabega rezultata spremeniti v zmago, je bolje dobro igrati skozi vse tri tretjine. Glede kakovostne starosti pa se je dobro zavedati naslednjega spoznanja.
Vsa življenjska obdobja so enako pomembni in smiselni deli enega samega človekovega življenja. Človek se razvija skozi mladost, srednja leta in starost, da opravi svoje življenjske naloge in človeško dozori.

J. Ramovš, Kakovostno staranje, v: Ognjišče 2 (2016), 26-27.

Kategorija: Kakovostno staranje

Preveč žgana opeka velja za manj kakovostno. V neki ameriški župniji so namerno zgradili svojo cerkev iz take manj kvalitetne opeke. S tem so hoteli nakazati simbolični pomen te gradnje.

Tudi verniki smo opeke z napako: smo nepopolni ljudje, toda po krstu smo postali živi kamni duhovne zgradbe, ki je Cerkev. Kristus nas ni zavrgel, ampak nas je sprejel in nas vzidal v svojo Cerkev.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Nisem nasilen človek.
Vzkipljiv, temperamenten – da, nasilen – ne!
Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tepel. Če me spomin ne vara, je to moralo biti v drugem razredu osnovne šole, ko sem bil torej star sedem ali osem let, kaj pa vem … In še to je bilo verjetno bolj v samoobrambi!
Priznam, tudi otrokom sem jih nekaj pripeljal, a bolj po plenički kot po zadnji plati, če me razumete. Pa tudi te osamljene družinske incidente lahko preštejete na prste ene roke … Kar je čisto spodobna številka, če računate, da imam šest otrok. In šest je številka, ki presega prste ene roke! (Seveda pod pogojem, da znate pravilno šteti in da niste medicinski fenomen.)
Res nisem nasilen človek. Še muhi raje odprem okno, kot da bi jo treščil s časopisom. Oba Frančiška bi me bila vesela, tako Asiški kot Prvi!
A ko sem tisto dopoldne poslušal tistega fanta na tisti šoli, priznam, so me zasrbele pesti, take je klatil.
Dobro, no, saj vem … Če človek kdaj pa kdaj kaj na glas pove, si bo že kdo že kaj mislil o njem. In če človek večkrat tako odpre usta, se bo slej ko prej zgodilo, da bo že kdo že kaj na glas povedal o njem … Za hrbtom ali pa v obraz …
Če pa človeka zanese do te mere, da postane gost v kaki TV-oddaji, prireditvi ali celo šolski proslavi … No, potem ga seveda začnejo predstavljati … In to pomeni, da ga začnejo opisovati ter mu pripisovati zasluge in predvsem lastnosti … ki jih ima ali pa nima … ki se jih zaveda ali pa ne!
In zdaj nazaj k tistemu fantu na tisti šoli …
Ko je rekel, da sem ‘znan igralec’ je bil pač prijazen. Že v redu! Razumem! Dobro je hotel. Čeprav bi bilo še lepše, če bi rekel, da sem ‘vrhunski’, ali pa vsaj ‘talentiran’! A naj bo. Besedni zaklad srednješolca seže pač, kamor seže in včasih je pač treba zaigrati lažno skromnost. Ha, ha, ha …
Da mi je rekel, da sem ‘zgleden kristjan’, mu sploh ne zamerim. »Oče, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!«, če po parafriziram kalvarijski citat. Poleg tega sem šale na svoj račun vedno dobro prenašal. Hej, še resnico zasučem v šalo in takole na zunaj res zgledam kot kristjan, in potemtakem sem: zgleden kristjan! Ha, ha, ha …
Da ‘imam šest otrok’ je tudi podatek, ki mu ne gre oporekati, saj gre zgolj za matematiko. Statistiko. Preprost račun, s katerim opravi prvošolček. Je pa res, da za izračun potrebuješ prstov več kot jih je na eni roki, kar pa sem že omenil … Ha, ha, ha …
A kako, za božjo voljo, ta poba lahko ve, da sem ‘ljubeč mož’??!! Na podlagi česa je prišel do takega zaključka? Od kod mu podatki za tako trditev?
Seveda sem vse zasukal v vic in fanta prosil, če mi “da vse skupaj še pisno, črno na belem, da bom lahko doma pokazal!” Ha, ha, ha …
In možinja se je smejala. In to tako, da me je minil smeh!
Saj jo imam rad … Prisrčno bitje je. Potrpežljivo. In od dne, ko nama je nekdo za brisalce na vetrobranskem steklu z belimi rožami okrašenega avtomobila zataknil listek z narisanim srčkom in napisom: 100 LET SREČE!, sem bil skrben mož! In zvest mož! Eeee … In … skrben!... In …eee … zvest! Ne, to sem že rekel! Eeee …?
Ampak: ljubeč??!!
Stari, vzemi se v roke! Bliža se Valentinovo! Nikoli nisem dosti dal na komercialo in nežnost … Ampak … Sveti Valentin ni zgolj zavetnik zaljubljenih, temveč ima tudi ključe do korenin! Morda tudi do korenin prve ljubezni … pozabljene ljubezni … celo do zaljubljenosti?! Naredi kaj!
Kaj???
Nabral bom rože. Kupil karte. Rezerviral mizo. Pomil posodo. Opral perilo. Postrigel dlake v nosu. Še tiste, ki štrlijo iz ušes. Vse! Samo, da mladina po šolah ne bo več lagala o meni, da sem ljubeč!
Ker z mano ni šale.
Čeprav nisem nasilen.
(Pa tudi ljubeč ne!)

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 17.

Kategorija: Razsuti tovor

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Kategorija: Pismo meseca

Z invalidskega vozička se zdi svet drugačen, kot če ga vidiš, premikajoč se po njem na dveh nogah. Vsakogar, razen otroka, gledaš od spodaj navzgor in to te, hočeš nočeš, postavi v podrejen položaj. Drugi gledajo nate z višine, zdi se ti, da zviška. Vsi, ki lahko hodijo, so v tvojih očeh srečna bitja. Če imaš, denimo, samo eno nogo, ali, Bog ne daj, še te ne, se ti zdijo srečni vsi ljudje z dvema nogama. Kot da je tvoja sreča odvisna od obstoja ali števila nog, vse drugo pa sploh nič ne pomeni. In sreča je tudi, če imaš nekoga, ki te, čeprav samo z vozičkom, popelje na sprehod.
To mi je znano skoraj iz prve roke: imela sem mamo, ki je zadnja leta svojega življenja preživela na vozičku. Živela je sama in znala je poskrbeti zase – kapo dol pred njo! V letih, ko postanejo okoreli še ljudje, ki nimajo telesne hibe, se je na vozičku spretno premikala po stanovanju in potrudila se je, da je opravila sama vse, kar se je dalo.
Bila je družabna in silno si je želela družbe. Pri njej je bil vsak gost dobrodošel. Da je le mogla malo poklepetati, o čemer koli, najraje pa o časih, ko je bila usoda do nje še bolj milostna in je lahko merila svet z dvema zdravima nogama. Razkošje, ki se ga, dokler ga je bila deležna, ni zavedala. V tem ji je marsikdo podoben, kajne?
Življenje si je znala urediti tako, da je vsej prizadetosti navkljub ostalo znosno. Nekaj pa je močno pogrešala: prijaznega človeka, ki bi jo kdaj pa kdaj zapeljal po vaških poteh ali, kar bi bilo še bolje, v bližnje mesto na katero od prireditev. To bi bila dobrodošla popestritev njenega življenja med štirimi stenami.
Ni ji ostalo drugega, kot da se je kar sama odpravila na cesto in z rokama neutrudno vrtela velika kolesa vozička. Vedno težje je premagovala ta napor, kajti moči so jo počasi, a vztrajno zapuščale. Upala je, da bo naletela na dobro dušo, ki bo poprijela za voziček in bi to, kar je njej predstavljalo težaško delo, z lahko to opravila in še poklepetali bi. Včasih bi ji bilo zadosti že, če bi ji kdo namenil nekaj besed, ji mogoče povedal kaj zabavnega, kakšen vic ali anekdoto, tega se ni nikdar naveličala poslušati.
Pozdravljali so jo, že iz vljudnosti ni šel nihče mimo nje brez pozdrava. Na vasi se pač vsi poznamo. Našli so se tudi taki, ki so z njo spregovorili nekaj besed, tudi to je na vasi še vedno v navadi, in končno ljudje niso taki, da bi invalida kar prezrli, to že ne. Še tujcem ki so se slučajno znašli tam, se je zasmilila. Toda enim se je vedno mudilo, drugi so že po naravi manj zgovorni, tretji so povsem brezbrižni in pravega klepeta, takega, ki si ga je želela, tam zunaj ni bilo. Domov se je vračala z občutkom zapuščenosti, odrinjenosti. Se ji je kdaj utrnila tudi kakšna solza?
Nikogar ni bilo, ki bi jo kdaj pa kdaj z vozičkom zapeljal po številnih okoliških poteh, čeprav bi, če bi bili vsaj malo pozorni, lahko zaznali, kako rada zapusti domače zidove. Videvali so naju vsak teden, ko sem prišla k njej in jo peljala naokoli, a me ni nihče posnemal. Niti žene njene generacije, ki so se včasih same ali v družbi odpravile na sprehod, niso pomislile, da bi ji naredila vsaj malo veselja. Ne zamerim jim, kajti ponavadi spoznamo stisko ljudi, ko jo tudi sami doživimo. Žal.
Umrla je, preden se ji je bilo treba odločiti, ali naj pristane v amputacijo tudi druge noge. Njena od življenja utrujena duša si zasluži miren počitek. Pogreb je bil, če ga sodim po številu pogrebcev, veličasten. Sama sem napisala govor, ker se mi je zdelo, da imam marsikaj sporočiti. Kratek in jedrnat je bil in v sebi je nosil poanto, strnjeno v sklepnem stavku: »Naj bo današnje slovo poklon tvoji hrabrosti in priložnost za vse nas, da pogledamo vase in se zamislimo, kaj lahko naredimo za drugega.« Napisan je bil z namenom, da bi se koga to dotaknilo.
Seveda je prav, da najprej jaz pogledam vase in naredim kaj za drugega, sploh pa sedaj, ko mi čas to dopušča. To bi bil najbolj plemenit način negovanja spomina na mamo.
Povezala sem se z domom upokojencev v mojem kraju in prišla v stik z gospo, ki je, tako kot moja mama, brez ene noge in zato priklenjena na voziček. Enkrat na teden jo za urico ali dve odpeljem na sprehod po mestu. To je praznik zanjo in zame. Gospa namreč nima bližnjih sorodnikov, ki bi jo redno obiskovali, zato ji je dobrodošlo vse, kar razbije monotonost njenega vsakdana. Rada ima rože in izbirati moram poti, ki vodijo mimo cvetličarn. Pred njimi se ustavi, včasih kaj kupi, drugič si samo ogleduje cvetje. Verjetno se ob tem v spominu vrača na dom, ozaljšan z bujnim cvetjem, kot sem lahko videla na fotografijah. Za razliko od moje mame ni zgovorna, je bolj opazovalka kot pripovedovalka. Kar pa mi je pri njej najbolj všeč, je njena pokončna drža. To, da se ne smili sama sebi, jo v njenem položaju dela junaško.
Zame so ti sprehodi nadaljevanje nečesa, kar se je prezgodaj končalo. So pa tudi spomin na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati tako, kot se je. Ko tako lepšam dneve osamljeni gospe, je kot da bi podaljšala življenje moji mami. Tja daleč v višave, kjer je, upam, našla svoj mir, ji sporočam, da njeno trpljenje ni bilo zaman.
Rafaela. Ognjišče (2014) 02, str. 24

Kategorija: zgodbe

Pred leti so v televizijsko oddajo povabili osemletnega dečka, ki je rešil življenje dveh vrstnikov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!«

Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2023), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

 

ZGODBA

NIKOLI NISTA POPUSTILA PRI CENI

Upokojenca, ki sta imela dovolj sredstev za mirno starost, sta za hobi redila kokoši in piščance ter gojila zelenjavo.
Ko so hodili sosedje, prijatelji, znanci kupovat svežo zelenjavo, meso in jajca, sta vsem zaračunala polno ceno, Nihče ni dobil niti centa popusta, zato so ju imeli za skopa in stiskaška človeka.
Nekega dne pa je prišlo na dan, da upokojenca prihodke od prodaje jajc, mesa in zelenjave namenjata revnim družinam v okolici.

MISEL

Radi sodimo ljudi, čeprav ne poznamo vseh okoliščin, da bi lahko pravilno presojali. Napačno je soditi druge, še posebej negativno, samo na podlagi svojih lastnih predstav.
Pogosto ocenjujemo ljudi po videzu, ki največkrat vara. Zato preti nevarnost, da so naše sodbe krivične.
Vprašajmo se: spadamo med tiste, ki presojajo po videzu in govorijo o napakah ljudi, ki jih vidimo samo mi?
Če smo takšni, smo hinavci. Ko druge sodimo strogo, sebe pa blago, si zapiramo vrata pred Božjim usmiljenjem. Ne sodimo drugih po sebi. Zato si zapomnimo: edini pravični sodnik je Bog.

 

MOLITEV

Gospod Bog, ko sodimo druge,
si prisvajamo tvojo pravico,
kajti samo ti pravično sodiš,
ker veš, kakšni smo v resnici.
Pogosto naše sodbe temeljijo
samo na predsodkih in videzu.
Ko ravnamo tako, pozabljamo tvoje besede:
»Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Pomagaj nam,
da se bomo vzdržali takih sodb,
saj je vsak človek po tebi naš brat.
Nauči nas v tvoji luči presojati sebe,
da ob srečanju s teboj ne bomo obsojeni.

 

ISKRA

Če želiš najti notranji mir, se v prihodnosti vedno vprašaj: »Kdo sem jaz?« In ne sodi drugih.

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. (Lk 6,37)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2014), 32-33. (riše: Peter Škerl)
knjiga: Zgodba zate (zbral Božo Rustja), Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis)
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Že kar nekaj časa sem odlašala s pisanjem. Sem kmečka žena, ki se približuje sedemdesetim letom. V moji mladosti smo hodili redno ob nedeljah in praznikih k maši ter k verouku. Tudi še sedaj se mi zdi, da ni nedelje brez svete maše. Župniki so nas takrat učili, da če eno nedeljo ne gremo k maši, naslednjo ne moremo brez svete spovedi k svetemu obhajilu.
Sedaj pa se mi zdi, da se je vse obrnilo na glavo. Opazujem ljudi, ki ne pridejo po več nedelj k sveti maši, a ko pridejo, gredo brez slabe vesti k svetemu obhajilu. Vedno več je fantov in deklet, ki živijo skupaj, a gredo vedno pri sveti maši tudi k obhajilu.
Tudi veliko neporočenih parov je, ki gredo k obhajilu. Vse to me zelo moti, ker mi smo bili zelo strogo vzgojeni in že najmanjši greh nam je ‘odsvetoval’ obhajilo.
Tudi ne morem razumeti, kako gredo ljudje k obhajilu, po sveti maši pa k spovedi. Zakaj k spovedi, če si bil pri obhajilu in si brez greha?
Vse to me zelo bega in ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Včasih se počutim kot največja grešnica v vasi, ker se mi zdi, da nisem vredna prejeti sveto obhajilo.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Mogoče pa še katerega drugega moti vse to in bo z veseljem prebral vaše odgovore.
Stanka

Podobna vprašanja si gotovo marsikdo postavlja. Je pa tudi težko odgovoriti nanje, saj predpostavljajo globlje razumevanje določenih konkretnih in osebnih situacij, ki pa na osnovi zgolj vprašanja ni možno. Življenje ni samo ‘črno-belo’, zato tudi odgovori niso vedno samo ‘da – ne’. Pripadate generaciji, ki je odraščala in živela v še zelo krščanskem okolju, kjer je bilo samo po sebi umevno, da se je vsak dan redno molilo in ob nedeljah hodilo k maši, pogosto k sveti spovedi in k rednemu obhajilu. In ta verska praksa je v vas pustila notranjo držo, ki vam še danes pomaga, da ni nedelje brez svete maše ... V takem okolju so lahko duhovniki polagali vernikom na srce: če v nedeljo ne gredo k sveti maši (razen zaradi bolezni ali drugih neprilik), morajo prej k spovedi preden spet prejmejo sveto obhajilo. Zakaj tako? Ker so predpostavljali, da ‘ne iti k sveti maši’ pomeni lastno krivdo, saj so vse okoliščine omogočale, da so bili vsi verniki bili redno pri nedeljski sveti maši. Seveda pa to ne velja enako vedno in povsod. Vzemimo primere misijonskih področij, kjer zaradi oddaljenosti duhovnika lahko darujejo sveto mašo samo nekajkrat na leto in ni mogoče iti k maš drugam, kjer se obhaja sveta daritev. Tam verjetno duhovniki ne učijo tako. S tem vas želim spomniti, da so lahko okoliščine zelo različne in da vplivajo na obveznost nedeljske svete maše, ki sicer ni božja zapoved, pač pa cerkvena. Določene okoliščine lahko torej spremenijo tudi človekovo krivdo ali odgovornost. In danes živimo tudi v Sloveniji bolj v ‘misijonskih’ razmerah kot ne. Kjer po mestnih predelih kristjani niso več v večini; javno mnenje je že povsem nekrščansko ... in otroci odraščajo v takem okolju, odrasli živijo pod vplivom tega okolja, ki jih nikakor več ne spodbuja k rednemu krščanskemu življenju. Nasprotno, vse jih od njega odvrača. Res, da še ni takšnega pomanjkanja duhovnikov, da ne bi bilo vsaj v bližini nedeljske svete maše, a ‘oddaljenosti’ so tudi psihične in duhovne narave. Lahko si zamislimo situacijo, v kateri za nekoga navzočnost pri maši eno nedeljo na mesec pomeni morda več kot za drugega vsako nedeljo. Poznam primer, ko je otrok odraščal v krščansko povsem odtujeni družini in sorodstvu. Ni bil niti krščen, niti malo vzgajan v krščanstvu. A s sošolci je tudi sam pričel hoditi k verouku. Starši mu sicer niso prepovedali, a niso pokazali nobene volje, da bi sodelovali. Pomislite sedaj, kaj pomeni za tega otroka, da pride enkrat na mesec k nedeljski sveti maši. In ker je nato bil tudi krščen in pri prvem svetem obhajilu, vse brez sodelovanja staršev, je zanj njegov prihod k sveti maši ali izostanek od nje moralno povsem drugače ovrednoten, kakor tistega, ki ima verne starše in verno okolje, pa se prične upirati obiskovanju svete maše. Sicer je res, da je opuščanje obiska nedeljske svete maše velik znak majhne ljubezni do Boga in Cerkve, a je odgovornost in krivda v obeh primerih različna.

Vaša vzgoja pa je imela poleg pozitivnih tudi negativne vidike. Na primer držo, da že ob majhnem grehu ne smete k obhajilu brez zakramenta sprave. Tega cerkveno učenje ni nikoli odobravalo, saj iskreno kesanje na začetku maše odpusti male grehe. Je pa bila to zmota, ki se je praktično v obliki janzenizma (zelo rigoristično moralno gledanje) močno razširila tudi po naših krajih. Pa tudi občutek, da ste največja grešnica v vasi, (kar gotovo ni res), ni nekaj pozitivnega. Poznavalci duhovnega življenja navajajo tudi primere, ko je podobne občutke vzbujal tudi hudobni duh, da bi preprečil pobožnim ljudem zedinjenje z Jezusom v obhajilu.

Še mnogo težje pa je vprašanje obhajila ljudi, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih. O pastoralni skrbi za take ljudi se veliko pogovarjamo v Cerkvi prav času od lanske izredne sinode škofov v Rimu do letošnje redne v oktobru. Tema obeh in sedanjih razprav je sicer družina in zakrament zakona, a ker je praktično sorazmerno veliko kristjanov postalo glede zakramenta zakona in skupnega življenja zelo popustljivih in so sprejeli povsem posvetno logiko razmišljanja, je tudi prav, da o tem vprašanju razmišljamo. Dosedanje razprave so pokazale, da je treba biti pazljiv in ne obsojati ljudi kar povprek. Vsak primer je treba posebej presojati. Kot je delal Jezus in nam dal zgled. K vsakem človeku, tudi največjega grešnika, je osebno nagovoril in videl, kaj se da narediti. Celo s soobsojencem na križu je stopil v osebni dialog in ga očistil krivde ter ga še tisti dan sprejel v nebesa. Seveda pa še vedno ostaja v veljavi, da kdor živi v velikem grehu, ne more vredno prejeti svetega obhajila. V primeru, ko smo prepričani, da nekdo tako ravna, smo mu dolžni spoštljivo to povedati, mu razložiti stališče Cerkve, a dokončno moralno presojo in odločitev moramo prepustiti odraslemu človeku samemu. Končno se bo o svojih dejanjih moral sam pogovoriti z Bogom, če ne prej, ko se bo znašel pred njim ob koncu življenja. Tudi duhovnik ali drugi delivec obhajila nima pravice takšnega človeka, če pride k obhajilu, pred vsem občestvom odsloviti brez obhajila. Iz dveh razlogov: ne sme ga pred vsemi osramotiti; pa tudi ne vidi v njegovo dušo, da bi lahko presojal njegovo notranje stanje prav v tistem trenutku. Teoretično bi bilo možno, da se je v vmesnem času skesal, se spreobrnil, ali vsaj obudil popolno kesanje in sklenil spremembo življenja. Seveda nas pa trenutna izjemno težka situacija na tem področju naravnost spodbuja k bolj jasnemu in pozornemu poučevanju in oznanjevanju o teh vprašanjih in dilemah; pa seveda tudi k poglobljenemu študiju takšnih situacij.

Marjan Turnšek

 

Kategorija: Pisma