Jezus je imel v svojem zemeljskem življenju človeško naravo. To pomeni, da je delal vse, kar delamo ljudje in pripada naši človeški naravi. Jezus je torej bil lačen, žejen, ga je zeblo, mu bilo vroče, občutil žalost in veselje, bolečino, se jokal ... Ali lahko kje v Svetem pismu zasledimo, da se je tudi smejal, bil kdaj ironičen, imel smisel za humor. Evangelij je veselo sporočilo, verjamem, da ga je Jezus tako (veselo) tudi oznanjal. Zakaj tega evangelisti niso nikjer omenili?
Albert

Jezus se je gotovo tudi smejal
Ena izmed temeljnih resnic krščanske vere, ki je bila jasno izražena na kalcedonskem koncilu (451), je verovanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. S tem je bilo poudarjeno, da ni kakšen pol bog in pol človek, ampak da je ohranil povsem neokrnjeno Božjo in prav tako neokrnjeno človeško naravo, ki sta se pa združili tako, da od učlovečenja naprej ne moreta delovati več ločeno. Iz te resnice lahko pričnemo odgovarjati tudi na vprašanje o tem, ali je imel Jezus čustva in kakšna so bila in seveda tudi ali se je smejal ali ne.

Jezusova čustva
Kot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nadčlovek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje. Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si kdaj želeli celo kaj več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je čutil sočutje z materjo, ki ji je umrl sin, da se je v templju tudi ostro odzval ... in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Da mu ni bilo tuje nobeno človeško doživljanje, da je doživljal tako pozitivna čustva kot negativna (ne moralno vrednostno). Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor ...
Ker pa je Kristus bil hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to spada k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot bi naj v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.
Seveda je po svoje zanimivo, da evangelisti niso bolj podrobno opisovali dogodkov, v katerih se je Jezus smejal ali povedal kakšen dovtip. Očitno se jim je zdelo to tako samo po sebi umevno, da so se osredotočili samo na bolj nenavadna in bistvena sporočila. Da je veselje, seveda ne veseljačenje, osrednje sporočilo evangelija, pa izraža že ime samo, saj evangelij pomeni prav veselo, dobro, radostno sporočilo.

Veselje v evangelijih
Že ob Jezusovem rojstvu je sporočilo jasno: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!« (Lk 2,10). Še več, Jezusovo učlovečenje in delovanje na svetu je veselje tudi za nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17; 17,5). Veselje nato srečamo tudi na obrazih glavnih akterjev v zgodovini odrešenja: Elizabeta, Zaharija, Marija, Janez Krstnik ... Delež na Jezusovem veselju imajo dalje vsi, ki hodijo za njim, saj mora Jezus njihovo veselje celo ‘braniti’ pred farizeji z razlago, da se svatje ne morejo žalostiti, dokler je ženin pri njih. Ko je Jezus opisoval Božje kraljestvo, je pravzaprav vse osredinil okoli veselja in to velikega veselja. Ko Luka opisuje, kako je Jezus pripovedoval tri prilike o Božjem kraljestvu, o izgubljeni ovci, drahmi in sinu (Lk 15), je osrednje sporočilo vseh treh v velikem veselju, ki je nastalo ob najdenju oz. vrnitvi, in ki so ga deležni delili še z drugimi. Ali tista primera o zakladu: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo« (Mt 13,44). Vrhunec sporočila o veselju, ki ga nič ne more zaustaviti, niti trpljenje, pa Jezus postavi v deveti blagor, ki je povzetek vseh osmih: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Janez pa še doda, da jim je Jezus vse povedal, da bi bilo njegovo veselje v njih in bi bilo njihovo veselje dopolnjeno (15,11). In končno, poročila o vstajenju so polna pričevanj o velikonočnem veselju: »Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).
Podobno poročilo o veselju prvih krščanskih skupnosti najdemo tudi v Pavlovih spisih. On pripisuje pravo veselje delovanju Svetega Duha v kristjanih, ko v njih pušča med drugimi sadovi tudi veselje (Gal 5,22–23). Tudi Pavel pričuje celo o veselju v trpljenju: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ...« (Kol 1,24). In povzame novozavezno misel o veselju Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (4,4). Da pa so nebesa predstavljena kot veselo bivanje, pa tudi ni skrivnost: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!« (Raz 12,12).
Mislim, da vsega tega sporočila o veselju v Novi zavezi ne bi moglo biti, če učenci Jezusa nikoli ne bi videli veselega ali nasmejanega. Zatorej velja verjetno bolj nasprotno, da so doživeli, da njegovega veselja nič ni moglo ogroziti ali izničiti.

Odpirati Jezusu svoja čustva
Ker je Jezus živ, se mi zdi pomembneje od poznavanja kakšnih smešnih drobcev iz njegovega življenja, da se naučimo vabiti Jezusa Kristusa, naj vstopi v naša čustva. To se mi zdi pomembno predvsem tam, kjer so naša čustva velikokrat blokirana, kjer so razbolela, preprosto ranjena in nam otežujejo življenje, predvsem odnose s soljudmi, ker je v nas premalo pristnega veselja. Ni mogoče, da bi prišli skozi katerokoli dobo našega življenja in bi nam ne ostajala iz njega kakšna boleča izkušnja, kakšna rana, ki lahko usodno zaznamuje nadaljnje življenje. Še posebej čustva zamere, neodpuščanja, prizadetosti, užaljenosti ... je treba znova in znova v molitvi odpirati pred Kristusom, ki razume vsa naša čustva; ga povabiti, naj On sam vstopi v bolečino, ki jo čutimo. In njegovo vstopanje je zdravilno, tolažilno, odrešilno; kjer se pojavlja on, se uresničuje odrešenje, se širi novo življenje, se dogaja prerojenje in se naseli celo veselje. Seveda je prav tako normalno, da ga vabimo tudi v pozitivna čustva, ki jih tudi prečiščuje, potrjuje, krepi ter blagoslavlja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 52

Nekoč je živel grof, ki je dočakal visoko starost, ker se je znal veseliti življenja. Nikoli ni odšel od doma, ne da bi spravil v desni žep pest fižola. To je delal zato, da je z njim zaznamoval lepe trenutke dneva in jih znal bolje ceniti. Za vsako prijetno malenkost, ki jo je v teku dneva doživel – na primer prisrčen klepet na cesti, smehljaj ženske, ki jo je srečal, kozarec dobrega vina – za vse, kar ga je razveselilo, je preložil eno fižolovo zrno iz desnega žepa svojega suknjiča v levega. Zvečer je doma sedel za mizo in preštel fižole iz levega žepa. To so bili zanj slovesni trenutki. Pred oči si je priklical, koliko lepega je spet doživel tisti dan in se je veselil. Tudi če je bil v levem žepu en sam fižol, je bil dan uspešen, se je splačalo živeti. (sč).

Jezus je rekel: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,20-22)

OGLEDALO
Kako prepoznate kristjana na zunaj? Moramo biti pošteni in si naliti čistega vina: če bi kdo naredil tako raziskavo, bi verjetno prišel do izsledkov, ki bi mu navrgli, da je povprečen kristjan bolj grenkega videza od ostalih ljudi, resnejši in se manj smeje. Tako sklepam po pogledu po marsikateri cerkvi. Ali pa si namesto zakmašne obleke dandanes raje nadenemo resnejši videz. Tako bi moralo biti, tako se spodobi.
Vse razumem, človek pač živi življenje, ki je za vsakogar zahtevna stvar, vsak nosi svoj križ in za vsakogar je križ nekaj težkega. Vendar pa je za nas, ki sledimo »dobri, veseli novici«, če je evangelij res nekaj takega, malce nenavadno, da nam pogled tako hitro obvisi na težavah, namesto da bi zrli onkraj njih, namesto da bi kljub njim radi živeli, ne tako, da bi jih razumeli, ne da bi jih odmislili, ampak da bi se ob njih vendarle znali smejati. Kristus je resda trpel, a Kristus je tudi vstal. Tega našega veselja nam nihče ne bo vzel. Razen če si ga bomo vzeli sami.

BESEDA
Nekaj, kar mi je podaril Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čim bolj in čim večkrat. Pa ne zato, da bi s tem pozabil ali prezrl svoje probleme ali probleme ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, še nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Poglejte si film Zdravnik s srcem z Robinom Williamsom v glavni vlogi, potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocen je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. Tudi samega sebe. Pa ne vem, če s tem pomagamo, če s tem komurkoli prižigamo luč. Menda bi se morali več smejati. Ne sami, ampak skupaj s tistimi, ki trpijo. Ker smeh ni norčevanje iz težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav to vsi potrebujemo. Tako pokažemo, da je lepo, dobro, da je ljubezen našega Boga močnejša od preizkušenj tega življenja. To je velikonočna vera!
Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Križ, ki ga nosimo za Jezusom. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč. Potem je res vstajenjski. Kot so kristjani. Smo res?

M. Rijavec, Uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 7 (2021), 54.

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Eden od ‘prepoznavnih znakov’ škofov, je križ, ki ga nosijo na prsih, obešenega na verižici ali na vrvici. Nosijo ga ne le pri liturgičnih opravilih, ampak tudi izven njih, zlasti ko nastopajo javno. Zanima me, kdaj se je pojavil? (Dora)
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi). V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici. Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja. Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi. Naprsni križ je bil v preteklosti zlat, pogosto okrašen z dragimi kamni, zdaj pa je navadno iz manj dragocene kovine ali celo lesen. – V vzhodni Cerkvi episkop (škof) namesto križa nosi na prsih enkolpion – ovalen obesek, ki ima na zunanji strani vtisnjeno ikono Bogorodice ali Kristusa ali Svete Trojice, ki je ‘vsa sveta’, zato se ta obesek imenuje tudi panagia. Znotraj obeska so relikvije, ‘svete moči’. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 48

(ob 5. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)

“STARČEK JE NOSIL OTROKA”
Papež Frančišek je povedal, da je zamisel o dnevu starih staršev in ostarelih v njem dozorela ob premišljevanju evangeljske pripovedi o Jezusovem darovanju v templju, ki se v izročilu krščanskega Vzhoda imenuje Praznik srečanja. Ob tej priložnosti namreč Simeon in Ana, dve priletni osebi, srečata otroka Jezusa. Krhka starostnika ga razglašata svetu kot luč v razsvetljenje narodov in o njem govorita vsem, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub. Simeon vzame Otroka v naročje: Otrok in starček, kot simbola začetka in konca zemeljskega življenja, se vzajemno podpirata. Vzhodna bogoslužna himna ta prizor povzame: “Starček je nosil Otroka, Otrok pa je podpiral starčka”. Upanje izvira iz srečanja dveh krhkih oseb, Otroka in starčka, da temu našemu svetu, ki poveličuje uspešnost in moč, dopove, da Gospod razodeva veličino v majhnosti in moč v nežnosti.
Nedelja starih staršev in ostarelih se pridružuje dvema drugima, ki ju je ustanovil papež Frančišek: nedelji Božje besede (četrta januarja) in svetovnemu dnevu ubogih (druga nedelja novembra). Ubogi, Sveto pismo in ostareli so prednostne vsebine njegove papeške službe, ki nakazujejo tudi prihodnost Cerkve. Prvo nedeljo starih staršev in ostarelih, katerega geslo je: »Jaz sem s teboj vse dni«, bomo obhajali 25. julija 2021. Papež Frančišek bo daroval 24. julija večerno mašo za ostarele. Naroča in želi, da bi to slavje, ki je vključeno v leto družine, pripravili v vseh škofijah in vseh župnijah. Geslo tega dneva je potrdilo bližine, ki jo mladi in ostareli lahko podarjajo drug drugemu. Papeževa velika želja je, da bi okrepili dialog med generacijami. »Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija in z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine je ljubkovati otroka, zlasti če ga ljubkujeta dedek in babica.«

“STAROST: NAŠA PRIHODNOST”
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

POVABILO MLADIM
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.

KAJ JE STAROST?
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«

Velik vpliv starih staršev na vnuke in druge
Stari starši – in sploh stari ljudje – imajo veliko večji vpliv na življenje mlajših rodov, kakor mislimo. Piše in govori se o odločilnem vplivu javnih občil na ljudi; ti verjetno res precej vplivajo na to, kaj kupujemo, kaj med seboj klepetajo ali koga volimo. Ko pa je treba izbrati nekoga, ki mi ostaja trdno v spominu kot človek, ki je imel name blagodejni vpliv in mu je uspelo usmerjati svoje življenje tako, da mi je vzor, so na prvem mestu stari starši. Stotine študentov mi je napisalo spis o tem; in stotine ljudi v srednjih letih ter upokojencev, ki so se usposabljali za prostovoljce.
Ti opisi starih staršev in drugih starejših ljudi odkrivajo njihovo pristno ljubezen do vnukov in drugih otrok, njihovo sproščeno milino, umirjenost, notranjo duhovna trdnost v osnovnih človeških vrednotah, vživljanje v drugega in sodoživljanje z njim, nežno pozornost za njegove potrebe … Mladi in odrasli so ob tem odločno zapisali, da je to tudi njihov življenjski ideal.
Vlogo starih staršev v sožitju današnje družine in družbe zelo malo raziskujejo. Med redkimi knjigami o tem sta Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (Bogdan Žorž, 2006) in prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša. V poglavju Otroci imajo dve stari mami in dva stara očeta sem v knjigi Sožitje v družini (2017) obširno povzel tudi njuna spoznanja.
Podoba starih staršev in starih ljudi, ki so mlajšim vzor za njihovo življenje, je sončna stran človekovega zorenja v starosti. V oči pa enako bije tudi senčna. Študentom psihoterapije in drugih poklicev, ki se šolajo za delo z ljudmi in za ljudi, dajem leto za letom tudi nalogo, da temeljito opišejo starega človeka, ki se slabo stara, ki je težaven sam sebi in drugim, ki bi potreboval temeljito pomoč, da bi se preusmeril in kakovostno zorel v zadnji tretjini svoje življenjske poti.
Tudi med temi spisi prevladujejo stari starši. Študentje jih opisujejo spoštljivo, s sočutnim občutkom, z ljubeznijo in bolečino, pa najsi še živijo ali opisujejo pokojne stare starše. Ne pišejo, da bi ti starajoči se ljudje imeli slab odnos do njih. Govorijo o tem, kako so zagrenjeni in črnogledi v samem sebi, kako jamrajo in kritizirajo, kako obujajo stare zamere in tragiko v svojem življenju, zlasti pa o tem, kako hočejo vse narediti sami in si ne pustijo pomagati, kako hočejo vse vedeti in ne dajo nikomur nič prav.
O življenjski poti v senčno starost starih staršev govorita tudi Žorž in Gürtlerjeva v zgoraj omenjenih knjigah. Pri enem in drugem je glavno poglavje o dobrih starih starših, eden in drugi pa imata tudi obsežno poglavje o različnih vrstah starih staršev, ki ne zorijo, ampak v svojo škodo in škodo bližnjim gnijejo – če uporabimo to sadjarsko prispodobo, ki je bila ljuba tudi pesniku Gradniku, da je zapel: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«
Vzgojno poslanstvo staršev je, da prenesejo na svoje otroke temeljne socialne vrednote in dobre navade, zlasti delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko in podobne. Stari starši in sploh stari ljudje, ki igrajo zadnjo tretjino svoje življenjske tekme, pa s tem, kar so in kakor živijo, utrjujejo v odrasli in v mladi generaciji bivanjsko trdnost: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo stari ljudje, so ruske babuške. Skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.
Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi možnosti za sproščeno, vedro in poglobljeno starost, ki je ni imel še noben rod pred nami. To dediščino lahko zapustimo odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.
prof. dr. Jože Ramovš

ČUK, Silvester. Dragocena starost. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 42-47.

Svetopisemska žena iz Betanije nedaleč od Jeruzalema, je s sestro Marijo in z bratom Lazarjem gostoljubno sprejemala Jezusa in njegove učence.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 60-61.

Zavetnici gospodinj in delavk je posvečena p. c. v Kopru (nekdaj kapucinska samostanska cerkev, v kateri je spovedoval tudi sv. Leopold Mandić [1905–6]).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.