Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to, da vem, da slast je v tem, da grem.

Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram – v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če ga bo zeblo, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če ima pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo.
Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno nogo pred drugo in – zaupaš. Morda pa je to tisto najtežje, veš namreč, da se skozi življenje ne da priti samo s svojimi lastnimi močmi, življenje je pretežko, da bi ga živel sam. Prav zato grem, vedno znova, v tem je ta slast, ki se je veselim, v tem je sreča poti, skupaj z Zaplotnikom ponavljam, da te pot ustvari, da ti ne daje samo cilja, ampak še več, navadi te prepuščanja in opuščanja stvari, navadi te na to, da računaš na sočloveka, navadi te prositi za pot in za pomoč, navadi te žeje in lakote, navadi te pomanjkanja, skromnosti, hvaležnosti za malenkosti, kot je kaplja vode v vročem dnevu, navadi te utrujenosti in vsega dobrega, kar ta prinese človeku, navadi te zadovoljstva nad majhnimi koraki, navadi te poslušanja narave in svojega telesa, opaziti, da jasen dan žari od vsepovsod, navadi te ustaviti se, ko ne moreš več. Navadi te vedno znova spet vstati, navadi te biti človek, same koristne reči.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Nazadnje v strahu pustim stvari doma – in s slastjo na poti ugotovim, da jih nisem potreboval. Da sem potreboval samo družbo, ljudi, to človek potrebuje bolj kot pa anorak, tri sendviče in pet vrst čevljev. Te smrti prinese pot, te odpovedi, zaradi katerih je sploh mogoče živeti in ki pomagajo razumeti, da je življenje samo biti tu, kjer sem, in da je to povsem dovolj,

ker to, kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

zato ne bom ostal doma. Šel bom, strahu, ki ga rodi napol prazen nahrbtnik, naproti, šel bom, kakor Janez Menart, ki mi je posodil pesem, in trepetaje pustil, da tudi strah postane del poti, ki sem jo hodil. Pustil si bom to slast, biti kot ptica, kot lilija na polju, to postaneš na poti, nekdo, ki je srečen samo zato, ker je ljubljen.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),84.

Neki zdravnik ni nikoli odklonil klica na pomoč, pa naj je šlo za bogatega ali revnega človeka. Toda postaral se je in počutil se je utrujenega.
Sredi noči ga zbudi klic.
»Ali imate kaj denarja?« je vprašal nočnega klicalca.
»Seveda ga imam,« je ta odgovoril.
»Potem pokličite drugega zdravnika. Jaz sem prestar in preslaboten, da bi ob tej uri šel do človeka, ki ima dovolj denarja.«

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Živimo v času hitrega tempa, velikih zahtev – v službi, družbi in tudi doma, časa vedno primanjkuje, ljudje smo videti, kot da vedno nekam hitimo, begamo sem ter tja. Težko prenašamo mir in tišino. Ves čas potrebujemo zunanje impulze, kot so nenehno vklopljena televizija, radio v avtu, slušalke v ušesih, tablice, telefoni … Zdi se, da sodobni človek ne vzdrži biti sam s sabo.

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Cerkev je vodil v času cesarja Valerijana (254–257), ko so jo pretresali hudi notranji spori (kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu in se vrnili v katoliško Cerkev). Prepovedal je ponovno krščevanje in prišel s spor s kartaginskim škofom Ciprijanom. Ko se je pod cesarjem Valerijanom (253–260) spet začelo preganjanje kristjanov, sta oba umrla mučeniške smrti.

• Pri nas imamo sv. Štefanu, papežu posvečene tri cerkve: v LJ nadškofiji stoji njegova ž. c. v Ribnici (1) (LJ), v KP škofiji ž. c. v Košani (2), p. c. pa v Topolcu (3) (Il. Bistrica).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98.
 

Neki slepi človek je sedel na pločniku. Pri nogah je imel klobuk in v njem košček lepenke z napisom: »Sem slep. Prosim, pomagajte mi!«
Nekega dne je šel tam mimo strokovnjak za oglase, se radoveden ustavil in videl, da je v njegovem klobuku samo nekaj drobiža. Sklonil se je, obrnil lepenko na drugo stran in nanjo nekaj napisal. Popoldne je spet prišel mimo in videl, da je bil klobuk poln denarja.
Napis “Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti” je mimoidoče ganil.
Velika je moč besed.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

In najprej pomislim na svoje otroke ... Kar ne morem verjeti, da so res moji! Že kar nekoliko kičasti so v svoji lepoti!
Kako lepo je, da jih imam. In da jih imam rad.
Mnogi jih nimajo. In zato trpijo.
Mnogi jih nimajo radi. In zato trpijo.
Mnogi mislijo, da jih otroci nimajo radi. In zato trpijo.
In se mi utrne srhljiva misel, da imajo mnogi otroke radi preveč. In zato trpijo.
Hvala Bogu, da ni v meni – ko gledam otroke – nobene misli, ki bi se je moral sramovati. Nobene misli, nobenega nagnjena, ki bi ga lahko prišteval h grehu in bi mi ga vest očitala.
Zdrav sem. Se mi zdi.
Nisem sicer najlepši ... Majhen sem. In da ne bom pisal, da sem predebel, bom raje zapisal, da sem premajhen za svojo težo. Težek tip sem, priznam.
Nimam več las. Imam pa še vse prste na nogah in rokah.
Lahko hodim. Čeprav, sploh v klanec, že nekoliko počasneje. In plešem, ko nihče ne gleda!
Vidim, slišim, govorim ... še preveč, se mi zdi!
Imam posluh. Mnogi ga nimajo. Jaz ga imam. Zadanem ton, pa če me zbudiš sredi noči!
Morda res nimam posluha za bližnjega. Priznam, da včasih namesto čevljev obujem gosenice in grem kot tank. In me ne zaustavijo ne jame ne molotovke. In priznam tudi, da mi včasih tega ni žal ... Saj se zgodi, da kdo v molotovko namesto bencina vlije gnojnico ... in te polije ... Pa je najbolje, da se ne zmeniš za gnoj in smrad in sluz ... da pustiš za seboj jame in polena ... da je najbolje, da se ne zmeniš in ne zaustaviš ... da kar greš ... kot tank!
A posluh imam. In bi rad pel. V zboru! Ko moraš prisluhniti drugemu. Ko se moraš uskladiti. Ko se moraš uglasiti. Preveč razglašenosti je slišati zadnje čase ... Pa je toliko lepih melodij!
Še mnogo drugih talentov imam. In nisem prav nič kriv, da jih imam. Niti si ne lastim zaslug, da jih imam. Dobri Stvarnik je nasul v naročje »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero«! (Lk 6, 38) Morda sem na svoji poti talente - kdaj pa kdaj – spustil iz rok ... morda so zato malo obtolčeni, razpokani in poškodovani ... Morda sem katerega celo izgubil, kdo bi vedel, ko jih je pa toliko! Nisem pa jih zakopal! In res ne vem, zakaj bi se moral zanje opravičevati?!
Zakaj bi se moral komu opravičevati, ker me ima Bog rad! Saj imam tudi jaz rad Njega. Vsaj večino časa.
In ženo imam. Kar je kar mali čudež, glede nato, da sem, kot sem zapisal, premajhen za svojo težo.
In jo imam rad, ženo. In ona me ima rada. Kar je velik čudež, glede na to, da sem težek tip.
Lepa je. Dobro se drži za svoja leta. In za vse kilometre, ki jih je naredila z menoj in zaradi mene. Je pa res, da jo kdaj pa kdaj vzamem na svoj tank in prestavim v višjo prestavo!
Kar se življenja tiče, sem nekje na pol poti ... tako: teoretično. Praktično pa sem v Božjih rokah. In Bog me lahko že jutri pokliče k sebi. Na kar sem pripravljen ... tako: teoretično. Praktično pa ...?
Bog je dober. In usmiljen. In lahko le preštevam blagoslove!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)