Ej, draga moja, pa kje si hodila toliko časa? Ma, res sem te dolgo iskala …
Ne vem, če mi bo ratala lahkotna poletna razglednica s poležavanja ob morju. Sem pa res gola in bosa, ko pišem o tebi … ampak ne, ker sem na plaži. Zato, ker te komaj poznam. S prstno blazinico se vozim po julijskem razporedu katoliških praznikov. Ne, ne morem mimo, če piše ob tebi: apostolka apostolov. Ja, tvoj god, 22. julij, je čisto res poimenovan tako.
Kje si in kdo si, Marija Magdalena? Menda si po Kristusovi smrti zbežala na jug Francije, kjer naj bi hranili tvoje posmrtne ostanke. Da te tam najbolj častijo. Mah, saj veš, o tebi kroži cel kup legend. Nekateri te imajo za boginjo. V apokrifnih evangelijih menda piše, da te je Učenik imel raje kot druge. In da so bili ljubosumni. V razvpitih svetovnih uspešnicah si kar njegova žena. Skozi vso zgodovino si umetniška muza. Tvoj karakter si umetniki največkrat zamislijo misteriozen. Ognjevit. Tvojo podobo pa zapeljivo, celo erotično. Tudi v Cerkvi so te dolgo enačili z žensko, ki je grešila, pa je prišel Jezus in prekinil kamenjanje. In še bolje si pasala v osupljivo svet prizor ženske z alabastrno posodico in dišečimi lasmi. Toda nič od tega ni svetopisemsko potrjeno s tvojim imenom. Lahko bi bila tudi katera druga žena v množici.
Pismo, kako pogrešam, da o tebi ne piše kaj več! Kaj sploh, pravzaprav? Evangelisti te imenujejo veličastnih dvanajstkrat! Bila si ob križu. Bila si na pogrebu. In – prva pri grobu! Povsod zraven. Tam, kjer je Jezus. Kaj to pomeni? Jemala si ga totalno zares! Po vstajenju so učenci mislili, da se ti meša. Jezus ti je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« In še: »Ne oklepaj se me!« Preberi si še enkrat ta stavka. Zasliši ju v sebi. Točno si vedela, kaj povesta, že prvi hip. Moraš jokati za Njim, ker si globoko žalostna. Ko vidiš, da je živ, pa k učencem tečeš še isto sekundo. Ne oklepaš se ga, ampak razumeš, da ti je dal poslanstvo. Ljubezni ne držiš zase. Naprej jo boš dala. Iz teh kratkih stavkov se vidi, kako si prva dojela bistvo. TAKOJ čutiš, živiš in želiš oznanjati krščanstvo! Takrat, ko je vstajenje še vsem čudno.
Itak, da so bile zraven še druge ženske. Ampak vse omenjene spotoma. Tebe pa niti moški pisci ne morejo izpustiti. Magdalena, zakaj si tako privlačna? Še vedno vžigaš ogenj v fantazijah moških in žensk. Ti si izkušnja ženske ob Jezusu. Stojiš ob Mariji, ampak ti nisi Jezusova mama. Ti si mlada ženska, ki ga spremlja in mu želi slediti. To je aktualno, mikavno in vznemirljivo za vsako krščansko žensko in Jezusovo sledilko.
Iz tebe je izgnal sedem demonov. Se pravi, da je bila tvoja duša prej razkosana. Jezus te je zacelil – naredil te je spet celo. Zato o njem pričuješ močneje kot drugi: njegovih besed ne študiraš po dolgem in počez, ampak jih razumeš s celim telesom. Iz tebe sije svoboda. Iz te zaceljenosti lahko ljudje takoj zagledajo Kristusa. Na tebi se vidi, kako se zgodi odrešenje, spreobrnjenje, globoko doživetje Odrešenika. Ti si razumevanje, da je Jezus ženin srca. Prišla si na svatbo in na njej ostala do konca. Pogled Ženina te zadane. Končno Nekdo, ki si mu mar cela. Ne zanima ga, kdo si bila, ampak kdo si in kdo boš. Ob takem pogledu se zaveš, kako si lepa. Magdalena, ti nas to spomniš. Prepoznamo se. Bistvo je, kdo ob Jezusu postanem. Kdo sem in kdo bom. Draga moja, kdo sva in kdo bova?
Zatecimo se v tem poletju v kakšno njej posvečenih cerkvic na Slovenskem. Več kot 50 jih je. Sveta Marija Magdalena, prosi za nas!

 M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.

Kako naj bi vedela, kdo jo kliče?
Kako naj bi ga prepoznala, ko je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni?
Ko je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. Ker ji je bolečina izruvala srce in ji ga vzela. Zagrizla vanj. Ga vrgla stran?
Kako je, zaprtih oči, sploh našla pot? Kako se je pretipala po praznih jutranjih ulicah? Kako je, miže, prepoznala pot do vrta? Ko še nikoli prej ni bila tu?! So jo vodili kamni ob poti, še vedno krvavi? Kako, da se kri še ni posušila? Kako je vedela, da je kri in ne jutranja rosa? Če je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Če je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A če nima srca, kako da čuti žalost? Kako da jo boli srce, ko nima več srca? Kaj jo boli, ko v njej zeva praznina? Kako lahko boli praznina? Jo boli rana? Ali ta luknja? Ki je kot grob. Kot prazen grob.

Kako je lahko grob prazen? Kako sploh vidi, da je grob prazen, ko ima zaprte oči? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A srce ji pravi, naj odpre oči! A kdo ji to pravi, ko srca ni več? Ko ji ga je vzela bolečina. Ne razume. Kako naj razume? Ko pa ji razum pravi, naj posluša srce! In naj odpre oči!
In odpre oči. In se zablešči. Se zabliska. In je svetloba bela kot sneg. In je nekdo, ki ni On. Celo dva sta. Ki sta odvalila kamen od groba in sedla na kamen. Ki sta zlagala povoje in prtiče v praznem grobu. Kjer Njega ni bilo. Ki sta sedla ob vzglavje in vznožje. Kjer Njega ni bilo. Ki sta ji rekla: »Njega ni!«
In Njega res ni bilo. To je videla. Čeprav je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni. A kje je? Kako, da ga ni? Ko je bila ob Njem ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je zaprla oči in rekla, da jih ne bo več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A zdaj je odprla oči. In srce. Oči spet vidijo in srce spet bije. A Njega ni!
Tedaj jo je nekdo poklical.
A kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, pa čeprav je spet imela srce. In oči odprte. Ko pa je iskala Njega. Ko je hotela videti Njega. Ki je iz nje odgnal sedem hudih duhov. Ki je od nje odgnal sedem grehov. Ko je grešila sedemdesetkrat sedemkrat in ji je sedemdesetkrat sedemkrat odpustil. Ki je šla za Njim. Ki je bila z Njim, ko je zakričal in izdihnil. Ki je mrtev. In je zato zaprla oči.
Zdaj pa ima oči odprte in ga gleda, a ga ne prepozna. Kako naj bi ga prepoznala? Ko pa je živ! Kako naj bi ga prepoznala, ko pa je iskala Njega, ki bi moral biti v grobu. Ko pa je čakala Njega, da bi prišel iz groba.
Potem pa jo je poklical po imenu.
In ni bilo več nobenih vprašanj. In le en odgovor.
Ker je videla preko groba. Spoznala ga je skozi grob. Ker ni prišel iz groba. Tudi on je šel skozi in preko. Ni se vrnil. Šel je naprej. Dalje in dlje.
Ni se vrnil, a je bil tu.
Šel je dalje, pa je vendar ostal.
Ker se ljubezen nikoli ne vrača po isti poti. Ker ljubezen spremeni vsako pot. In vse poti. Ker gre naprej. Dalje in dlje. Pa vendar vedno ostane. In je tu.
Kot On.
Gledala ga je. Bleščečega. Svetlega. Svetega.
Gledala ga je z očmi, oteklimi od solza in groze preteklih dni. In ga videla z očmi, ponovno odprtimi. Z novim srcem.
Gledala je njegovo telo, lahno, kot da veter veje skozi odprto dlan. In videla, da je močnejši od viharja smrti.
Videla je njegovo telo umreti na križu. In ga gledala preko groba bolj živega kot prej. Ker je vstal v Življenje, ki ne umre več. Ki ne umre.
Videla ga je. Gledala ga je. In se ga ni smela dotakniti.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zdravniki so rekli, da je hudo in da bom morala v bolnišnico za dolgo časa. Po operaciji sem ležala na intenzivnem oddelku; ko sem se zjutraj razgledala po sobi, sem ugotovila, da na sosednji postelji leži mlado dekle. Nekaj čez dvajset let je imela. Iz pogovora zdravnikov na jutranji viziti sem razbrala, da je zaradi prometne nesreče v komi.
Čas obiskov se je iztekel. Vrata so se tiho odprla in vstopilo je neko dekle. Bila je stara približno toliko kot moja soseda; nemara sta bili vrstnici. Nekoliko presenečeno me je pogledala, verjetno je bila prej ta postelja prazna ali je bil tam kdo drug. Dekle je stopila k drugi postelji, k svoji prijateljici. Sedla je na stol poleg postelje. Videlo se je, da je bila večkrat tu; čisto po domače in sproščeno je začela govoriti. Ker nisem imela drugega dela, sem prisluhnila.
»Danes je bilo na faksu kar zabavno, veš. Profesor za matematiko nam je predaval nekaj, česar nihče ni razumel. Ko smo mu to povedali, nas je nekaj časa zmedeno opazoval, pogledal na urnik in na mapo s predavanjem, pa pripomnil: Nič čudnega – predaval sem vam snov za ‘strojnike’. To smo se smejali. Ker je bila skoraj ena ura že izgubljena, je rekel, naj kar gremo in bomo naslednjič obravnavali pravo snov. Zato sem danes tako zgodaj, veš. Peter je potem rekel, če grem z njim na kosilo. Saj vem, zdaj boš popenila, ker sem prišla toliko prej sem, namesto da bi šla na kosilo z njim, ampak Tadeja je rekla, da je avanturist in ona ga pozna že od srednje šole. Torej je pametneje, da sem tu, kot da izgubljam čas z njim. Čez dva tedna imam pa izpit iz kemijskih spojin. Zadnjič sem pogrnila. Saj ni bilo težko, samo pripravljena nisem bila. Tokrat bom.«
Tako je dekle pri postelji svoje nezavestne prijateljice govorila še dobre pol ure. Potem je vstala, jo potrepljala in rekla, da sedaj se gre pa domov učit ‘blesave spojine’ in je šla.
Zvečerilo se je, potem je prišla noč, pa jutro ... Moja soseda je še vedno nepremično ležala, priklopljena na najrazličnejše naprave. Malo po kosilu sta prišla starejša zakonca, verjetno njena starša. Nekaj trenutkov sta stala ob postelji, mati je jokala, oče jo je tolažil, nakar sta odšla. Popoldne pa se je ponovno oglasila prijateljica.
Spet je čisto po domače sedla k postelji in začela: »Danes je bil zadnji rok za vpis terminov za laboratorijske vaje. Ko je profesorica preverjala, je ugotovila, da ti nisi vpisana in rekla, da ne boš smela na izpit. Sem ji povedala, da si v bolnišnici in da niti ne boš mogla na izpit. Vprašala je, če je kaj hudega in če boš lahko študirala dalje. Rekla sem, da ja. Saj verjetno boš. Pa je kar napisala za vaje, da imaš opravljene. Je rekla, da ti bo tudi drugo leto še veljalo, da kar lahko greš na izpit in naj te lepo pozdravim. Pa tako zoprna je izgledala prve dni. Mihaela pa mi je en vic povedala. Poslušaj to: Kapitan Titanica reče potnikom: “Povedati vam moram dve novici. Slabo in dobro.” – “Povejte najprej slabo!” zavpijejo potniki. “Čez deset minut se bomo potopili!” – “Kakšna pa je dobra?” – “Dobili bomo enajst oskarjev ...”
In spet je, ko je povedala vse dnevne novice, odšla domov. Tako je prihajala vsak dan. Občudovala sem njeno vztrajnost. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na dan. Vedno znova je prišla, govorila prijateljici dnevne novice s šole, od doma, iz sveta ... Kmalu sem se zalotila, da jo pričakujem, kot bi bila moj obisk. Komaj sem čakala, da bom lahko spet poslušala njeno vedro pripovedovanje, prijeten glas ... Stvari, take vsakdanje, dolgočasne, je znala povedati na privlačen, zanimiv način. Referendum za zaprtje trgovin ob nedeljah je označila nekako tako: “Vse kaže, da se bomo civilizirali in bomo omejili delovni čas v manufakturah. Če bo šlo vse po sreči, bomo izglasovali, da bodo otroci vsaj ob nedeljah lahko videli svoje starše. Po pravici povedano, jaz svoje kar malo pogrešam.”
Nekega dne, bil je dolgočasen ponedeljek, pa je dekle na sosednji postelji odprla oči. Zdramila se je iz svojega sna, oživela je. Starša sta spet jokala. Tokrat oba. Jaz pa kar nisem mogla pričakati, da pride dekle in vidi svojo prijateljico budno. In res je proti večeru prišla.
Kot običajno je stopila k postelji, primaknila stol in se udobno namestila. Tedaj pa je bolnica odprla oči in se ji slabotno nasmehnila.
»Zdravo, Valentina.«
Obiskovalka je za hip obsedela z odprtimi usti, nato pa se široko nasmejala in odgovorila: »Dobro jutro, Sneguljčica! Kako si spala?«
Obe sta se nasmehnili. Valentina pa je dostavila: »Ravno pravi čas si se zbudila. Ne uganeš, kaj se je zgodilo danes med predavanjem ...«
Domov sem smela prej kot Sneguljčica. Bila sem vesela, da sem se rešila bele bolnišnice, hkrati pa sem pogrešala vedro mladenko. Tudi ko se je prijateljica zbudila iz kome, je prihajala vsak dan s pestrimi novicami, povedala tu in tam kak vic, potožila, kako je bilo na izpitu ...
V tem času sem opazila pomembno razliko med obiski. Velika večina jih je prihajala objokovat dekličino usodo, zgražali so se nad voznikom, ki je zakrivil nesrečo, nad usodo, ki se je tako grdo poigrala z mladim življenjem, nad svetom, ki je tako grd. In komaj sem čakala, da odidejo. Spravljali so me v depresijo. In ko se je dekle zavedlo, so govorili samo, kako bo zdaj še vse v redu, da se bo pozdravila in da bo vse dobro ... Človek bi pomislil, da kaj prikrivajo, ko tako vneto zatrjujejo, kako dobro bo vse ... Valentina, ta vedra dvajsetletnica, pa je prišla s svežino, z mladostjo ... Njene dogodivščine na faksu niso bile nič v primerjavi z nesrečo, ki jo je doživela prijateljica. Toda bile so tako življenjske, tako domače, da so dale veliko več upanja v ta svet, kot ‘saj–bo–vse–dobro’ obljube. Še neprijetne dogodke je povedala na dramatičen, a zabaven način.
Neka prijateljica je zbolela. Seveda se spodobi, da grem na obisk. Stopila sem že v cvetličarno po šopek in si pripravila dolg solzav govor. Pa sem na cesti zagledala dve mladi nasmejani dekleti in spomnila sem se Valentine in njene prijateljice.
Iz cvetličarne sem prišla brez šopka. Ko sem hodila proti bolnišnici, sem razmišljala, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo, kar bi nasmejalo tudi mojo bolno prijateljico.
Zakaj pa ne?

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2011) 07, str. 22

Že zelo dolgo se pripravljam, da bi vam pisala. Tudi danes se mi je neskončno težko pripraviti se k pisanju. Morda bom pismo celo napisala, a ne bom imela dovolj moči, da bi ga tudi odposlala.
Z možem imava že dalj časa trajajoče probleme, jaz bi rekla približno deset let, zadnjih pet pa sem ga pogosto prosila, da bi šel z menoj kamorkoli na pogovor – k svetovalcu, terapevtu, duhovniku ... kamorkoli, samo, da bi nekam šla. On je to vedno vztrajno zavračal, češ da pred drugimi pa že ne bo pral umazanega perila in se razgaljal. Poleg tega nama rešitve ne bo nihče pokazal, nihče ne bo rekel, da ima eden prav in drugi narobe ... da bo vse ostalo na najinih plečih. Seveda to po svoje razumem, pa vendar druge rešitve nisem več videla, sama dva očitno nisva bila sposobna predelati določenih stvari. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se trudim naprej, potrpim ... vendar je prišel čas, ko nisem več zmogla in sem sama odšla po nasvete k strokovnjakom. Vsi so bili istega mnenja: da midva sama ne bova zmogla, potrebna je obravnava in pomoč. Ko sem mu to povedala, se je zelo razjezil, da hodim okrog in ljudem razlagam traparije, verjetno izmišljene ... ja, seveda so bile enostranski ti pogledi, zato pa bi moral iti tudi on in povedati, kako to on misli in doživlja. Zato pa sem ga prosila, naj gre z menoj. Pa še vedno ni hotel. Počasi sem obupala in živela iz dneva v dan naprej. En dan je bilo vse prav, naslednji vse narobe ... vedno je kaj prišlo in njegovi izpadi so postajali vse pogostejši in hujši.
In v čem je pravzaprav problem? Res je, da sva imela težko življenje, veliko otrok, otroka s posebnimi potrebami ... ja, najino življenje je bilo res na preizkušnji. Poleg tega mene v njegovem sorodstvu že na začetku niso sprejeli. Žalili so me in poniževali, kadar so le mogli. Verni niso, čeprav so opravili vse zakramente. Radi se pohvalijo, da oni so naredili svoje, ko so poskrbeli za slednje, zdaj se naj pa odrasli otroci sami odločijo, kako in kaj. Ko so najini otroci opravili birmo, so jih nagovarjali, da naj zdaj pa že res nehajo hoditi v cerkev ... Temu sem odkrito in odločno nasprotovala, je pa to sprožilo še hujše nasprotovanje proti meni. Odtlej sem bila pri njih v hudi nemilosti. Moj mož ima to dobro lastnost, da je edini v svoji družini še vedno hodil v cerkev in tudi pomagal pri vzgoji otrok, ki so kljub vsem težavam postali in ostali dobi kristjani. Vsi so že polnoletni. Mož tudi nikoli ni hodil po gostilnah ali imel druge ženske. To mi sedaj očita. Pravi, da bi samo to lahko bil vzrok za nekega terapevta ipd.
Mnogi so mi svetovali odhod od doma. Povedala sem mu ... še huje je bilo ... bilo je hudo, hudo in še enkrat hudo. Teh grdih besed ne morem pisati ... Vam pa povem, da sem v vseh teh letih ogromno prejokala. Potem mi postane tako zelo, zelo hudo, ker se zalotim, da do njega ne čutim več tega, kar bi morala ... in zopet se počutim kriva in tako zelo sama ... »O, ljubi Bog,« si pravim, »zakaj ga ne morem več imeti tako rada kot nekoč?!«
Se pa resnično že ves teden tresem in ne morem priti k sebi. Če ga zapustim, mi grozi, da se bo maščeval otrokom, ker se zaradi njih nisva mogla prej dovolj posvečati eden drugemu. Kako more nekdo razmišljati o maščevanju – lastnemu otroku?
Danica

Na svetu je veliko zla in trpljenja. Navadno vidimo samo zunanje trpljenje, ki se da videti ali sklepati iz videnega. V resnici pa je trpljenja še veliko več, kot ga vidimo, dodati namreč moramo notranje, skrito, nevidno trpljenje. Nekaj si nam ga odkrila ti, ko opisuješ svoje stanje. Kako lahko ljudje mučijo svojega bližnjega, tistega, ki bi mu morali biti v oporo v preizkušnjah? Žal so velikokrat to ljudje, ki se ne morejo obvladati, ker so psihološko šibki, omahljivi v svojem čustvovanju in obnašanju, kot se dogaja v tvojem slučaju. Isti pojav najdemo pri zasvojenosti, na primer od alkohola. To ni slučaj pri tvojem možu, hvala Bogu. Navajam smo kot primer. Pri alkoholiku je najtežje doseči, da prizna, da je alkoholik, ker to spretno skriva in celo sam sebe slepi, da to ni, da on bi lahko nehal piti, kadarkoli hoče. Druga stopnja zdravljenja je pogovor. V skupini, kjer vsi povedo svojo zgodbo, se vsak posameznik čuti bolj močnega, ker ve, da so tudi drugi v istih težavah. To se imenuje terapija AA, anonimnih alkoholikov. Nešteto se jih je tako pozdravilo, tudi pri nas. Potreben je iskren pogovor.
V drugih slučajih imajo vlogo človeka, s katerim se pacient lahko pogovori, terapevti, ki jih tudi ti omenjaš. To so specialisti, ki se strokovno ukvarjajo z duševnimi težavami pacientov. Ker so za to specializirani in obvladajo svoje področje, vedo, kako ravnati. Neke vrste terapevt za duše je tudi vsak duhovnik, ki je tudi študiral psihologijo, nekateri pa so za to še posebej usposobljeni.
Težava je v tem, kako prepričati moža, da bi bilo to zanj in zate, za vso družino dobro. Sama omenjaš, da je v svojem čustvovanju zelo nestanoviten, dobri in slabi dnevi se izmenjujejo. Ne vem, ali mu je njegov zdravnik predpisal kakšna pomirjevala. Morda bi se morala najprej obrniti nanj, ker je najbrž tudi tvoj (družinski) zdravnik. Morda bi tudi ti morala vzeti kakšno rahlo pomirjevalo za težke trenutke. To so sicer zdravila, ki jih zdravniki neradi predpisujejo, ker se organizem lahko nanje navadi in potem normalne doze ne učinkujejo več. Danes je takih stisk zelo veliko, ker smo vsi pod nekim stresom, napetostjo. »Privošči« si malo več miru. Poišči si ga v svojem napornem dnevu. Skušaj izklopiti vse skrbi in se umiri. Tudi molitev je lahko tak trenutek miru, ko se prepustimo v božje roke. Potem boš ugotovila, da lažje preneseš njegov »nemir«, če je mir v tvojem srcu. Da bi ga spravila k terapevtu, ni veliko upanja, saj si vse poskusila. Da si šla sama, je že nekaj, ni pa seveda dovolj. Iz vsega srca ti želim, da bi imela v sebi »božji mir« in bi ga prinašala tudi drugim. Ni pa seveda vse od nas odvisno, zato moramo imeti potrpljenje, tudi če nam vedno ne uspe. Najbrž ti nisem veliko pomagal, poskusi pa vsaj to.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 07, str. 75

Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. - Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? - Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. - Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. (1 Tim 2,9-10).

Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. - Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. - Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. - Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. - Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.

Vrnil se je z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2,51)

Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. - Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. - Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. - Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. - Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: "Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno." - Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (6)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Marija Magdalena (tj. Marija iz mesta Magdala) je bila ena od žena, ki jih je Jezus ozdravil. Iz hvaležnosti ga je spremljala, stala je pod njegovim križem na Kalvariji. Na velikonočno jutro je navsezgodaj pohitela k Jezusovemu grobu, kjer je prva srečala Vstalega. Kasneje so jo nekateri razlagalci Svetega pisma izenačili s skesano grešnico (Lk 7,37-50).

več o Mariji Magdaleni v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 46-47

Sv. Mariji Magdaleni je na Slovenskem posvečenih 52 cerkva: 8 župnijskih, 44 podružničnih in dve kapeli. – V LJ nadškofiji stojita njeni ž. c. v Sodražici (1) in Zlatem Polju; (2) podr. pa na Brodu (Boh. Bistrica), Pšati (9) (Cerklje na Gor.), v Rupi (KR - Zlato polje), Prašah (Mavčiče), na Okroglem (10) (Naklo), v Metnaju (Stična), na Zg. Slivnici (11) (Magdalenska gora – Šmarje SAP), v Gradišču (12) (Šmartno/Litiji) in Kriški vasi (13) (Višnja Gora); večji kapeli sta v Dobrovi (pok.) in Motniku. – V KP škofiji je ž. c. sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo;(3) p. c. (5) so na Kozjanah (Brezovica), v Krasnem (Gradno), Podbežah (14) (Hrušica), Kosezah (Il. Bistrica), Ocizli (15) (Klanec), nad Senikom (Kožbana), v Lokah (16) (Kromberk), pri Otoščah (17) (Lozice), v Smokvici (18) (Movraž), Kilovčah (19) ( Prem) in na Selih/Volčah (20) (Volče). – V NM škofiji naštejemo 15 ‘Magdaleninih’ p. c.: Vel. Plešivica (21) (Adlešiči), Lukovec (Boštanj), Tušev Dol (Črnomelj), Klinja vas (22) (Kočevje), Oštrc in Ržišče (23) (Kostanjevica na Krki), Božakovo (24) (Metlika), Dol. Globodol (25) (Mirna Peč), Arčelca (26) (Sela/Šumberku), Rožni Dol (Semič), Gor. Radenci (Stari trg/Kolpi), Črmošnjice (27) (Stopiče), Martinja vas (Šentlovrenc), Jesenice na Dol. (Vel. Dolina) in Reber (28) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je pet cerkva sv. Magdalene, dve žup.: Javorje (4) in MB - Sv. Magdalena, (5) in tri podr.: Vrata (29) (Dravograd), Vel. Varnica (30) (Sv. Andraž v Halozah) in Brda (31) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta ž. c. sv. Magdalene v Dramljah (6) in Slivnici/CE,(7) podr. pa v Orešju (32) (Bizeljsko), v Gornjem Gradu (33) (pok.), na Homu (34) (Prebold), pri Sv. Jederti nad Laškim, na Ločici (45) (Vransko) in v Zagorju ob Savi. – V MS škofiji je sv. Magdaleni posvečena ž. c. na Kapeli pri Radencih.(8)

  M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 99. 

Gospodar je ukazal kuharju, naj za kosilo pripravi nekaj posebnega, nekaj za kar misli, da je neprecenljivo in najbolj dragoceno.
Kuhar je gostom postregel najprej s kuhanim jezikom, nato je pripravil jezik na žaru, nazadnje pa je postregel še z jezikom v različnih omakah ...
Gospodar ni bil zadovoljen - češ jezik naj bi bil nekaj tako posebnega - toda kuhar mu je dejal: »Kaj je vendar imenitnejše od jezika? Z njim molimo Boga, razveseljujemo ljudi, posredujemo modrost, razglašamo pravičnost ...«
Gostje so pritrdili kuharju in tudi gospodar je pritrdil tej razlagi.
Naslednji dan pa je gospodar kuharja spet preizkusil in mu je naročil, naj pripravi nekaj takega, kar se mu zdi brez vrednosti in je po njegovem mnenju med živili najslabše.
Nestrpno je čakal, kaj bo kuhar pripravil tokrat.
In kuhar je na mizo spet prinesel jezik, tudi tokrat pripravljen na razne načine.
Gospodar je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje in se je razjezil. Kuhar pa je imel tudi tokrat pripravljeno razlago: »Ni slabše reči kot je jezik. Z njim zmerjamo, opravljamo, povzročamo prepire, napovedujemo vojne ...«
Vsi so se strinjali s kuharjevo razlago.
***
Beseda je res najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.