Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo. (sč)

Na sliki zgoraj: sv. Primož in Felicijan, zavetnika p. c. v Loki pri Mengšu, konec 17. stol. ali začetek 18. stol.; v glavnem oltarju, ki je delo Franca Osoleta iz Kamnika, 1894.

Na slovenskem ozemlju je 33 cerkva, ki so posvečene sv. Primožu in Felicijanu; tri so župnijske, 30 je podružničnih. – V LJ nadškofiji je rimskima mučencema posvečenih 12 podružničnih cerkva: Jamnik (3) (Besnica), Jesenovo – na pobočju Čemšeniške planine (4) (Čemšenik), Grčarice (Dolenja vas), Bločice (5) (Grahovo), na Planini nad Črno pri Kamniku (Kamnik – izpričano romarska od 1396) (6), Loka (7) (Mengeš), Gabrška Gora (8) (Poljane nad Škofjo Loko), nad Zgončami (9) (Rob), Otok (10) (Stari trg pri Ložu), Osredek (Sv. Vid nad Cerknico), Tirna (11) (Zasavska Sveta Gora) in Gradišče (12) (Želimlje). – KP škofija ima štiri cerkve sv. Primoža in Felicijana: župnijski sta v Vrhpolju (spodaj) in v Kanalskem Lomu (1) (oskrb. iz Mosta na Soči) podružnični pa v Logeh (13) (Breginj) in v Gradišču pri Materiji (Slivje). – V NM škofiji stoji devet p. c., posvečenih bratoma-mučencema: v Ratjah (14) (Hinje), v Gor. Karteljevem (15) (Mirna Peč), na Gabru (Semič), na Vel. Cerovcu (16) (Stopiče), na Gori (Studenec), v Gorenji Lepi vasi (Sv. Duh - Veliki Trn), na Osredku (17) (Šentjanž), v Gabrovki (18) (Zagradec) in v Laščah (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji imajo ž. c. sv. Primoža pri Sv. Primožu na Pohorju (2), p. c. pa nad Muto (20) (Muta). – Šest p. c. sv. Primoža in Felicijana imajo v CE škofiji: v Florjanu pri Gornjem Gradu (skupaj s sv. Florjanom), v Primožu pri Ljubnem (21)  (Ljubno), na Gubnu (Pilštanj), v Primožu pri Šentjurju (22) (Šentjur/CE), na Kremenu (23) (Videm - Krško) in na Pokojnem Vrhu (24) (Zabukovje). – V MS škofiji nimajo nobene cerkve, posvečene rimskima mučencema. (mč)

Vrhpolje

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 6, str. 123

Zgodba

Poglej, očka!

Nekega popoldneva je oče šel s svojo hčerkico na sprehod. Med potjo je zaslišal, kako je deklica zaklicala: »Očka, poglej! Očka!« Ozrl se je in jo zagledal, kako je klečala sredi preproge cvetočih narcis.
Nežno je utrgala cvet ter ga vzela v roke in občudovala njegovo lepoto. Nato ga je milo poljubila.
Videl je, kako je hčerko prevzela lepota cvetlice in bilo mu je neprijetno, da je neobčutljiv za vse naravne lepote, ki ga obdajajo.
Ob otrokovem občudovanju tega čudovitega sveta je prosil Stvarnika odpuščanja. Sklenil je, da bo odslej skušal gledati božje stvarstvo z odprtimi očmi ter s preprostim srcem.

Misel

Vsa čuda sveta: živali, ptice, drevesa, cvetje, trave, sadeži, pisani metulji, ribe, zrak, voda, ogenj ... so darovi Boga, ki govorijo o njegovi lepoti, modrosti in dobroti.

Občudovanje stvarstva nas spodbuja, da spoštujemo in varujemo okolje. Še več. Po svojih močeh se bojujmo proti onesnaževanju okolja s pravilnim ravnanjem z odpadki in s smetmi, podpirajmo boj proti krčenju gozdov ter uničevanju rastlinskih in živalskih vrst.

Cvetoči maj nas vabi, da gremo v naravo in občudujemo pisano bogastvo, ki nam ga narava ponuja zastonj. Verno srce za vsem tem občuduje Stvarnika, ki nam vse to bogastvo podarja.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti za vse stvari,
ki nam jih podarjaš
v vsej mnogovrstni lepoti.
Od nas pričakuješ,
da znamo spoštovati vse, kar si ustvaril.
Ne smemo dopustiti,
da naše okolje propada
zaradi brezobzirne človeške sebičnosti
in njegovega pohlepa po dobičku.
Utrdi v nas spoštovanje narave
ki nam govori ne le o tvoji modrosti,
ampak tudi o tvoji ljubezni in skrbi za nas.

Iskra

Kako to, da narava ne naredi ničesar v prazno? In od kod izvirata ta red in lepota, ki ju vidimo v svetu? Ali ne prihajata od tega, da obstaja netelesno Bitje, živo in najmodrejše, vsenavzoče, ki v neskončnem prostoru, kakršen je v njegovem zaznavanju, vidi vse stvari globoko in jih popolnoma dojema in jih popolnoma razume? (Isaac Newton)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 53-54.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Odločila sem se, da vam napišem svojo zgodbo. Nekaj let sem imela fanta, a se nama ‘ni izšlo’. V veliki meri tudi zaradi vere, ki je on ne čuti. Jaz pa sem vztrajala, če želi biti moj mož, bo hodil v cerkev. Vse je ostalo pri obljubah. Za eno leto sva prekinila vse stike. Moja odločnost je bila neomajna. Noben e-mail me ni prepričal, a nekaj pa je vendarle bilo. Izpovedi, kako je vse drugačen, da moli za naju, da hodi v cerkev. Ali nisem prav tega želela? Da, po tisočih besedah, stotinah e-mailov, me je en sam prepričal, da sem začela odgovarjati. Dobil me je nazaj.
Najina domova sta bila oddaljena kar precej kilometrov, to je botrovalo tudi temu, da sva imela zelo različne poglede na svet. Okolji, v katerem živiva, se močno razlikujeta. On je iz Posočja, kamor zahaja veliko ljudi na počitnice. Tudi meni je bilo na začetku zelo toplo pri srcu, ko sem gledala gore, ki se dvigajo nad dolino, ter skozi leto lesketajočo modrozeleno Sočo. Ljudje poleti hodimo na morje, ali kam drugam, pač vsak po svoje na dopust. On ni čutil potrebe, da se za tri dni loči od svojega kraja, kaj šele za teden dni. Njegov dom in okolica dajeta ves smisel njegovemu življenju. Tako je med nama rasla poleg fizične oddaljenosti tudi duševna in čustvena.
Tu pa je bila še ena, zame najpomembnejša stvar v življenju: vera v Boga. Brez Boga si ne predstavljam dneva, kaj šele tedna, da ne rečem življenja! On pa ni čutil potrebe po veri, po maši in ničemer v zvezi z vero. A nikoli se ni močno branil, vedno mi je obljubljal, da bo, ko se poročiva, vsako nedeljo z družino šel k maši. In ker sva veliko nedelj skupaj odšla, sem mu verjela. A vseeno sem v sebi kar naenkrat spet začutila dvom. Dvom, ki me je od znotraj razjedal kot jedka kislina. Vsakič, ko sem se ob nedeljah odpravila k maši, sem se spraševala, ali ga bo premamilo, da gre tudi on, ali želim tvegati, da bom mogoče na koncu razočarana, ker bova kot mož in žena nedelje preživljala vsak po svoje?
Začela sem se čez dan vse več pogovarjati z Bogom, molila sem, naj mi pokaže pravo pot. Ljudje velikokrat pozabimo na to, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte, ki pa so čudoviti. In spraševala sem se: Zakaj torej ne čutim radosti, ko pomislim na fanta kot na svojega bodočega moža, če je on tisti pravi, če naju je Bog ustvaril drug za drugega? Zakaj ne čutim v duši miru? Zakaj ob molitvi za mojega življenjskega sopotnika, nikakor ne morem začutiti, da molim prav zanj? Zakaj se mi pogosto na dan ves teden, pred tem, ko grem ponovno k njemu na obisk, v mislih pojavljajo močni dvomi, kljub temu, da je drugače vse v redu, saj me je prepričal da hodi v cerkev? Zakaj, zakaj, zakaj ... V moji glavi je bilo kot na pšeničnem polju v neurju. Nisem več vedela, zakaj se mi kar naenkrat pojavljajo tako močni, že skoraj čudežni prebliski: “On ni namenjen za tvojega življenjskega sopotnika.” Na začetku sem mislila, da sama sebi to ponavljam. A vsak dan je bilo bolj izrazito, bolj dojemljivo za moje možgane. Ves teden sem premišljevala, ali naj grem. Nisem vedela, kaj se dogaja z mojimi mislimi, čustvi. Kako je mogoče, da sem se dvakrat zmotila? “Saj je vendar Bog tako hotel, da sva ponovno par, ker sem zaradi tega privolila,” sem si ponavljala. “In niti enkrat samkrat ni rekel, da ne gre z mano k maši, kako lahko mislim, da se bo potem, ko bova mož in žena, uprl? Zakaj mi proti moji volji v misli prihajajo taki dvomi o tem, ali je pravi?” Rotila sem Boga, naj mi pokaže pot, naj mi da jasnejše znamenje, kaj naj storim, ker sama tega nisem zmožna in samo On ve, ali je pravi. Predala sem se mu z dušo in srcem, naj me reši tega dvoma, ki gori v meni. Prosila sem Marijo, naj me vodi, da se bom prav odločila.
Odločila sem se, da grem na obisk, pri tem pa trdno verovala, da bom našla notranji mir, v katerikoli smeri pač. Če bom ob njem začutila še hujši dvom, bom vedela, da nisva za skupaj. Tako sem prosila Marijo, naj mi sporoči. Pričakovala sem, da se bo moj notranji nemir ob njem povečal, a sem se zmotila. Počutila sem se sproščeno. In že sem bila pomirjena, da sedaj vem ... Z blagoslovljeno vodo sem ga pokrižala, kot je to včasih počela moja mami, ko sem bila majhna. Takrat pa je imela Marija moč pretrgati okove vrat, za katerimi je ležala v njegovem srcu resnica, ki mi jo je z lahkoto prikrival z besedami ter občasnimi dejanji. Ko se je bližal čas, da greva k nedeljski maši, je bil tiho ter s težavo sedel v avto. Takrat je privrelo iz njega: »Ne misli, da bom tako lepo vreme ob nedeljah zapravljal za maše. Cel teden bom delal, potem pa vstajal za k maši?! Ko bo tako sončno vreme, bom šel v gore.« Zazdelo se mi je, da me je nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Zmrazilo me je po celem telesu, obenem pa sem začutila, da se potim kot v največji vročini. Vse, kar sem lahko izdavila, je bilo: »Prosim?« In potem iz njegovih ust še en udarec: »Saj kdaj bova šla, a boš umrla, če ne boš šla prav vsako nedeljo, ali kaj?!« Utihnila sem in le sama sebi odgovorila, kar sem čutila: “Ne, ne bi umrla, počutila bi se mrtvo.”
Celo sveto mašo sem se zahvaljevala Bogu za milost, da mi je tako jasno pokazal resnico. Če so njegov bog gore, potem vem, da nimava skupnega Boga, da nimava skupne poti.
Bog nam daje svobodno voljo, zato se velikokrat znajdemo v krizi, odločimo se narobe, celo v življenjskih odločitvah. Če pa se predaš Božji volji, da te vodi po poteh, ki ti jih je namenil, te vodi da se odločiš prav. Le kako se bomo brez Boga odločali prav, če vidimo le do prvega ovinka, On pa vidi celo našo življenjsko pot.
Fani

V nas še odmeva velikonočno sporočilo o Jezusovem vstajenju in o prvih kristjanih, ki so se vsak prvi dan v tednu, se pravi v nedeljo, zbirali k lomljenju kruha, to je k maši. Brez tega niso mogli živeti. Niso si znali predstavljati nedelje, ne da bi šli k evharistiji. Danes smo priče upadanju števila ljudi, ki redno hodijo ob nedeljah k maši. Najbrž ne čutijo potrebe po tem. V tej zvezi je izredno zgovorno pričevanje mučencev iz Abitine (današnja Tunizija) iz leta 304. Ker so obhajali ‘evharistijo’ v nedeljo, jih imenujemo ‘mučenci nedelje’. S tem pa so ravnali proti cesarjevim ukazom. Ko so jih rimski oblastniki zalotili pri tem, so jih vprašali, zakaj so to delali. Odgovorili so: »Ker se Gospodove skrivnosti ne smejo opustiti.« Gospodarja, kjer so se zbrali, so še posebej vprašali, zakaj je dovolil, da so to obhajali pri njem. »Ker so moji bratje in jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. Na njihov ugovor, da bi jim moral, je gospodar odvrnil: »Nisem mogel, ker ne moremo biti brez Gospodovih skrivnosti.«
Ti mučenci so raje šli v smrt, kakor da bi opustili evharistijo. Niso mogli živeti brez nedeljske maše, številni današnji kristjani pa jo s tako lahkoto opuščajo. Morda se upravičeno vprašamo, zakaj. Najgloblji razlog lahko iščemo v pomanjkanju prave osebne vere in globoke vere v Jezusovo vstajenje, ki je temelj naše vere. Ko se je neki italijanski podjetnik spreobrnil, so ga vprašali, če hodi redno k maši. In on je odgovoril. »To je potreba, ne dolžnost. Ne bi mogel živeti brez maše.«
Praznovanje nedelje ima temelj v mašni daritvi. Dejstvo, da ob nedeljah ne delamo (nedeljski počitek), izhaja iz tega, da ta dan posvečujemo z obiskom maše in več molitve. Da Gospodov dan lahko posvečujemo, pa se odrečemo delu. Zadnje čase opažamo, kako se je Gospodov dan spremenil v nakupovalni dan. Zelo žalostno je, da gredo nekateri ljudje od maše v trgovino. Je res to nujno? Ne bi mogli brez tega nakupa preživeti? Ali ne bi lahko prejšnji dan nakupili vse potrebno? Don Pierino Gelmini, velik bojevnik proti zasvojenosti, je zapisal, da obisk ‘sodobnih templjev’ kot so diskoteke (ob sobotah ponoči) in nakupovalna središča (ob nedeljah) ljudi delajo notranje prazne in zato se ne čudi, da je med sodobnimi ljudmi toliko zasvojenosti. Kako pa naj zapolnijo notranjo praznino? Ta kar kliče po zasvojenosti.
Namesto da bi ljudje množično hodili ob nedeljah po nakupih, bi ta dan, potem ko so bili pri maši, namenili družini, bližnjim, obisku bolnikov ali osamljenih. Lahko tudi ta dan izkoristimo za telesno sprostitev in nabiranje kondicije. Tako vidimo, da praznovanje nedelje, ko si vzamemo čas za Boga, najbližje in zase, pomeni zdravje. Zlasti v sodobni družbi, ko stalno hitimo in ta naglica že slabo vpliva na telesno in duševno zdravje.
Med take, ki si jemljejo nedeljo zase, spada tudi tvoj nekdanji fant. A spada med tiste, ki jim je nedelja samo dan, ko se sicer ne dela in ne gre v službo, se ga pa ne posvečuje z obiskom maše in slavljenjem Kristusovega vstajenja. Tebi nedeljska maša in vera v Boga veliko pomenita. In si najbrž ena redkih, ki se je odločila za tako radikalen korak. Vendar je bil nujen. Ne bi mogla živeti, da tvoj mož ne bi hodil s tabo k maši. Tvoje pismo je pričevanje sodobnega kristjana, ki se je raje odrekel zvezi s fantom, kakor da bi opustil mašo.
Tvoje pričevanje je pomembno tudi zato, ker daješ zgled, kako je treba bistvena vprašanja rešiti pred poroko. Kako se je treba prej pogovoriti, kakšno bo skupno življenje. Številne napetosti in spori v zakonu nastanejo, ker se zakonca nista dogovorila o ravnanju v zakonu. Seveda je nemogoče vse predvideti in nas življenje vedno znova lahko preseneti, a če sta si zakonca edina v bistvenih stvareh, lahko premagata marsikatero oviro in prebrodita marsikatero težavo. Zato je izredno pomembno, da zakonca skupaj molita in, če je mogoče, skupaj gresta k maši. Ko pridejo še otroci, obiskujejo mašo kot družina. Blažena Mati Terezija iz Kalkute je rada ponavljala, da družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. S tem je pokazala na povezovalno moč družinske in zakonske molitve.
Nočem trditi, da je zakonska zveza med vernim in nevernim nemogoča. Dogovoriti pa se morata, kako bosta spoštovala prepričanje drug drugega. Poznam primere, ko se veren in neveren zakonec dobro razumeta. Ali pa primere, ko neveren oče ali mati vozi otroke k verouku. Poseben primer pa se mi je zgodil, ko me je neveren mož prosil za pomoč. Svoji verni ženi je želel za življenjski jubilej podariti duhovne vaje. »Vem, da ji to veliko pomeni, jaz pa ne vem, kje in kako se prijavi,« mi je razložil. S tem je pokazal, kaj pomeni spoštovanje različnosti drugega. To pomeni, da drugega tako spoštujem, da mu skušam ugoditi tudi v stvari, ki meni sicer ne pomeni veliko, drugemu pa. Pokazal pa je tudi, da prava ljubezen ni samo potrpežljiva in vse odpušča ter vse prenese, ampak je tudi iznajdljiva in najde rešitev tam, kjer je ljudje brez medsebojne ljubezni ne bodo našli.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2012) 05, str. 54

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

V zadnjem času veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Živel sem grešno ... in zgrešeno. Ravnal sem sramotno ... in brez sramu. Počutil sem se obupno ... in obupano. Zidal sem na pesku ... in ko je minila ploha, ko so vetrovi opravili svoje, sem žalosten in razočaran obstal ob podrtiji. Padel sem ... in moj padec je bil velik!
Potem pa si prišel Ti ...
Stópil si na moj greh in ga zdrobil s svojo ljubeznijo ... Ga stopíl in izbrisal ... opral ...
Vstopil si v mojo sramoto in jo pokril s svojo ljubeznijo ...
Obrnil si moj obup, kot obrneš hlačnice, ko hočeš zakrpati raztrgana kolena ... Obrnil si torej moj obup in ga spremenil v upanje s svojo ljubeznijo ... Pokrpal si mojo obupanost ... jo preobrazil ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Kako naj bi ne trepetal pred tolikšno ljubeznijo? Pred tolikšno močjo? Kako naj bi se ne tresel pred tako močno ljubeznijo? Pred tako ljubeznivo močjo?
Objel si me ... me vzel v naročje in rekel: »To sem storil zate ... Ker te ljubim!« In jaz sem Ti verjel, ker sem čutil Tvoj objem ... Tvojo ljubezen ... Tvojo moč ...
Umrl si ... In na križu si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz nisem mogel verjeti, ker sem se zbal trpljenja ... in krvi ... krone ... in ran ...
Vstal si ... In ko sva bila na pol poti do Emavsa, si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz sem verjel ... saj si sédel z mano k mizi ... in razlomil kruh ...
Šel si v nebo ... in se vrnil k Očetu. »To sem storil zate ...« si rekel, »ker te ljubim!« A nisem mogel verjeti, ker me je bilo strah ... biti sam na tem svetu ... brez Tebe ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Okrog mene ljudje ... ki so te bičali ... križali ... umorili ... Ljudje, ki te ne marajo ... ki Te preganjajo ... Ljudje, ki tudi mene gledajo sumničavo ... postrani ... Kako naj bi se ne bal, Bog?
Zato sem se zaprl v hišo ... zaklenil vrata in zapahnil duri ... in čakam ... in molim ... v strahu ... Z menoj je nekaj prijateljev ... Cerkev ... in Mati ... Tvoja Mati ... moja Mati ... Mati Cerkve ...
In zdaj, čutimo, prihaja vihar ... silovit vihar ... šum z Neba ... Kako naj bi se ne bal? In slišim Tvoj glas, ki pravi: »Prihaja Tolažnik! Prihaja Vodnik! ... Prihaja Ljubezen! ... To delam zate ... ker te ljubim!«

Mene pa je strah! A po vsem kar sem videl in doživel ... Kako naj bi se ne bal, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Starši naju z bratom peljejo na Vršič, od koder se odpraviva v gore.
Že kmalu – tam okrog Tičarjevega doma – najdem “ta pravi zlatnik” in si rečem: »To bo pa zanimiv dan!«
Res je.
Srečava mlado družino s psom, starejšega gospoda, ki je podoben Kekčevemu Mišnjeku, za zajtrk zobljeva borovnice iz rosne trave; v globeli na plazu je trop ovac, ki smo jih predramili, sicer pa se levo od nas dvigajo strme pečine, desno pa se spušča plaz proti dolini Trente, nad katero so na drugi strani spet nove gore …
Na robu narediva majhen ovinek, čas je za kratek počitek; daljnogled nama približa kočo Na Prehodavcih in okoliške vrhove. Pa dolino pod njimi …
Greva naprej, macesnov gozd se zaključuje, tudi ruševja je vedno manj, ob posamičnih skalah in kamnih in šopih trave je že cvetje – planike, zvončnice, triglavske rože, kamnokreč. Sonce že toplo greje, ko sva pri Oknu, gledava čez skale in skozi ‘okno’ in daleč med hribi je vijugasta cesta proti Vršiču, spominja na ljubljansko Tromostovje …
Zaslišiva značilne zvoke tam izza skal. Plezalci se vzpenjajo po drugi poti.
Opoldne si pripraviva kosilo; odkrila sva pripravne skale za sedenje (drugače je tam bolj malo prostora, le ozka pot, na obeh straneh pa strmina). Mimo hodijo v obe smeri planinci in planinke vseh narodnosti, stari in mladi, neki starejši gospod nama v nemščini hudomušno reče: »A bomo vsako uro jedli?! Saj še nismo na vrhu!«
No, kmalu prideva tudi midva na vrh tega lepega dne (lani naju je snežna kaša prej obrnila nazaj).
Globoko zajamem sapo in se ozrem naokrog: daleč se vidi, ker je pred dnevi deževalo in je zrak umit; vidi se tja do zasneženega Grossglocknerja, bliže je Beljak, Kranjska Gora – hiše so hišice, Jasna, Špik, Škrlatica, Triglav, Krn, Trenta, Jalovec v oblakih, Vršič – avtomobili so avtomobilčki …
Sicer se v ta predel od Triglava do Škrlatice od časa do časa pripodi kakšne meglica, ki prav tako hitro kot pride, tudi gre.
Čestitava si za dosežen vrh, za nagrado pa pojeva čokolado, ki nama jo je za na pot dala teta.
Spet si poiščeva kar udobna skalna sedeža, kot drugi obiskovalci: Slovenci, Italijani, Avstrijci, Čehi. Z roba nas zvedavo opazuje skupinica petih kavk, prav tako pa so tudi one zanimive nam s svojim občasnim vrtoglavim letanjem.
Čas je za odhod. Še pogled na venec gora naokrog in že se spuščava v dolino, tokrat po drugi poti. Je precej kamnita, pa ne tako prepadna. Na nekaterih mestih se kamenčki svetlikajo – sta kdaj tod hodila Janko in Metka?
Ko prideva iz te skalne pokrajine, zagledava veliko votlino. Le kdo tam živi? Stric Prisank, teta Pehta, stric Bedanec – Kekčevi znanci? Danes nisva srečala nobenega od njih, morda je prevroče.
Zaslišiva vriskanje v zraku: visoko nad nama kroži jadralni padalec. In čez Triglavsko pogorje drsi senca letala.
Pa nisva pozna, saj srečujeva planince, ki so šele na poti do Prisojnika.
Spet področje alpskega cvetja, pa že sva med travniki in tam nekje med rušjem in macesni odkrijeva pravo štiriperesno deteljico! Saj sem vedela, da bo dober dan!
Še ovinek in spet zobljeva borovnice – to je popoldanska malica – in vesel sestop v dolino v tej pravi poletni nedelji.
Greva po zgornji poti, ovce so se, kot kaže, preselile na travnato ploščad v bližini Poštarske koče.
Pozno je že, pa še vedno je množica ljudi na Vršiču.
Starši so naju pričakali.
Židane volje odhajava iz tega pravljičnega sveta.

TRIPLAT, Zvonka. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 24-25.

Nedelja, 8. julija 1990, je bila za slovenski narod zgodovinski dan: dan sprave med živimi in simboličnega pogreba domobrancev, nekaj tisoč slovenskih mož in fantov, pobitih in vrženih v brezna Kočevskega Roga v tednih po končani vojni. Naš metropolit dr. Alojzij Šuštar, prvi duhovnik Cerkve na Slovenskem, je za te sinove slovenske zemlje, ki se jih doslej v javnosti niti omenjati ni smelo, po petinštiridesetih letih opravil bogoslužni obred zadnjega slovesa za rajne. Po maši je predsednik republike Slovenije Miian Kučan prebral svoj spravni govor. Zatem so tako dolgo pozabljenim mrtvim izkazali čast mojstri slovenske besede. Celotno dogajanje je neposredno prenašala Televizija Slovenija, tako da je pri tem največjem pogrebu v slovenski zgodovini sodelovala ne samo pretresena množica 30.000 ljudi, povečini svojcev in sorodnikov pobitih, zbranih na gozdni poseki pri grobišču Pod Krenom, ampak tudi stotisoči po vaseh in mestih te naše mučeniške in zaradi po nedolžnem prelite krvi razdeljene domačije. (...)

SLOVESNOST V KOČEVSKEM ROGU POMENI ŠELE ZAČETEK SPRAVE
Krščansko gledanje na spravo najpopolneje podaja izjava Za globlje razumevanje sprave komisije Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci z dne 2. julija 1990, ki jo je podpisal njen predsednik dr. Anton Stres. Prepričani smo, da v njej izražena načela in pobude sprejema velika večina Slovencev, zato besedilo navajamo v celoti.
»Pred pogrebno slovesnostjo pobitih v Kočevskem Rogu se v naši pa tudi izseljenski javnosti še močno izražajo številni in včasih zelo različni pogledi na tako imenovano spravo. Pri tem ne manjka nesporazumov in netočnega ocenjevanja namenov enih in drugih. Zato je primerno, da še enkrat pojasnimo namen pogrebne slovesnosti v Kočevskem Rogu in kakšno zvezo naj ima to dejanje s spravo, ki bo gotovo veliko daljše dogajanje.
V Kočevskem Rogu ležijo pobiti ljudje, ki so jih vojni zmagovalci hoteli čisto preprosto izbrisati iz našega spomina. S pogrebno slovesnostjo jim hočemo vrniti najbolj temeljno človekovo dostojanstvo, ki ga dolgujemo mrtvim: da so prišteti med mrtve in da imajo svoj grob. Hkrati bomo kristjani svoje sovernike pospremili z molitvijo za božje usmiljenje in odpuščanje. Toda iz svojih molitev ne bomo izključili nikogar. Naša molitev naj zajema vse, ki so izgubili življenje v nesrečnih vojnih in povojnih časih kot žrtve nasilja, ne glede na to, kdo je to nasilje Izvajal. Nasilna Izguba življenja tako globoko prizadeva človekovo dostojanstvo, da take žrtve že samo zaradi tega zaslužijo dejanje sočutja in solidarnosti. Saj ravno iz te zavesti zadnje čase odklanjamo tudi smrtno kazen.
Vemo, da se sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez čim polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga. Do nje bomo prihajali samo tako, da bomo presegli tudi najrazličnejše predsodke, posebno še tiste, ki izhajajo iz naših različnih ideologij. Premagovati bomo morali v sebi tudi čustvene ovire: prizadetost, zagrenjenost, mogoče celo maščevalnost, ki jih povzroča vsaka krivica. Samo tako bomo lahko prisluhnili tudi tistim, ki boleče dogodke iz naše zgodovine ocenjujejo drugače. Iti nam mora predvsem za resnico, tudi tedaj, ko je drugačna, kot smo je bili vajeni ali bi si jo želeli.
Sprava je eno najtežjih in najzahtevnejših moralnih dejanj. Zahteva velik osebni napor in zavestno odločitev. Zato je ni mogoče organizirati ali celo vsiliti. Za dejanje sprave se je treba odločiti. Narekuje pa nam jo morala. V moralno otopelem ozračju ne bomo našli razumevanja zanjo. V naši pripravljenosti na spravo se razkriva tudi naša moralna prebujenost.
Spravo nam narekujejo že narodnostni in politični razlogi. Želirno dobro naši domovini in vsem njenim državljanom. A le v sebi spravljen narod se lahko složno loteva svojih nalog; če pa so te naloge tako zahtevne, kot so v tem zgodovinskem trenutku naše, je to še dvakrat bolj potrebno.
Vendar pa ne moremo razmišljati samo s tega vidika narodove celote. Narod ali domovina, to so najprej vsi posamični ljudje, ki jima pripadajo. Če želimo dobro narodu ali domovini, moramo želeti dobro vsakemu posameznemu človeku. Nihče med nami naj ne bi živel z občutkom, da se mu je zgodila krivica in da nima možnosti, da bi se resnica razodela in krivica popravila. Nobeden tako imenovani 'višji cilj' ne more opravičiti nobene krivice.
Zato se ne moremo strinjati s tistimi, ki menijo, naj na preteklost preprosto pozabimo. To bi pomenilo, da hočemo rano samo prekriti, ne pa ozdraviti. Še huje, to bi pomenilo, da hočemo krivice pustiti nepopravljene, kar je isto, kot da vanje privolimo. Seveda je jasno, da vseh krivic ne bo mogoče v celoti popraviti. Toda zaradi tega nam moralno ni dovoljeno, da ne bi skušali narediti vsaj toliko, kar se storiti da. Tako bomo ustvarjali ozračje medsebojnega zaupanja, odpuščanja in resničnega miru. Samo tisti mir, ki je zgrajen na pravici, je moralno sprejemljiv, resničen in tudi trajen.
Na dejanja sprave tudi ne moremo samo čakati, če so se drugi pregrešili zoper nas, nas to ne odvezuje od dolžnosti, da priznamo krivico, ki so jo mogoče oni trpeli z naše strani. Ene krivice ne moremo opravičevati z drugo. Ponavljanje medsebojnih obtožb ne vodi nikamor. Zrelo in moralno je, da priznamo svoj delež krivde. Ravno to bo tudi drugo stran najbolj zavezalo k temu, da bo tudi ona prej ali slej storila podobno. Zato ni poniglavo, temveč častno, če moremo pri dejanjih sprave in medsebojne pomiritve narediti prvi korak.
Končno se moramo zavedati, da smo ljudje povezani z vezmi solidarnosti in soodgovornosti. Zato dejanja sprave niso samo stvar tistih, ki so bili osebno vpleteni v krivična in nasilna dejanja, temveč tudi drugih, ki jih nanje vežejo posebne vezi. Bolj ko se s kom čutimo povezane, bolj ko se z njim enačimo, bolj je tudi potrebno, da operemo z njega in s sebe hkrati vsak madež krivice, ki bi nas morebiti obremenjeval.
Zavedamo se, kako zahtevno je prizadevanje za spravo. Ta zahtevnost je vezana na njeno moralno veličino. Vemo pa tudi, da so nam prav zaradi tega potrebna posebna simbolna dejanja in poglobljena moralna razmišljanja, da bi sprava v našem narodu postajala vedno globlje dogajanje v naši zavesti In medsebojnih razmerjih, v notranjem odnosu, ki ga imamo do drugih, in v zunanjem obnašanju. Za nas kristjane pa je prizadevanje za spravo še posebno obvezno, saj je vsa naša vera doživljanje najgloblje sprave: sprave, ki jo je Bog po Jezusu Kristusu vzpostavil z vsemi ljudmi, ki jo hočejo sprejeti.«

SPOROČILO ŽIVLJENJA 'NA KRAJU SMRTNEGA MOLKA'
Najmočnejše 'simbolno dejanje’ slovenske sprave je bila žalna slovesnost na velikem grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu v nedeljo, 8. julija 1990. »Bogve iz kakšnega nagiba je gozdna uprava pred leti dala izsekati to velikansko jaso,« pripominja poročevalec v goriškem Katoliškem glasu, »ki je sedaj služila za vse ogromno število udeležencev (30.000). Tudi v tem so nekateri videli prst Nekoga, ki vodi niti našega življenja in dogajanja okrog nas.« V bližini brezna je bil postavljen oltar, ob katerem se je ob enajstih pričela pogrebna maša za pobite domobrance, 'slovenski rekviem'. Vstajenjsko evharistijo je vodil slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Z njim je somaševalo 75 duhovnikov, ki imajo tukaj katerega svojih najbližjih. Pri maši je pel 80- članski mešani pevski zbor župnije Dobrepolje, ki ima nad 300 svojih sinov v roških breznih. 'Uvertura' evharistije je bila skupna molitev rožnega venca. Nadškof je srca navzočih uglasil s svojo uvodno mislijo: »Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let... Z nami so v duhu vsi, ki bi radi prišli sem, a jim to ni mogoče, posebno še naši rojaki po svetu.«

Ugled prvega duhovnika Cerkve na Slovenskem je nadškof Šuštar utrdil s svojim nagovorom po evangeliju. »Današnja nedelja je edinstven dan v zgodovini slovenskega naroda. Cerkev v Sloveniji obhaja danes zunanjo slovesnost sv. Cirila in Metoda, naših blagovestnikov, ki sta nam prinesla vero in temeljne omike. Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih.
Krščanski pogreb, ki ga sicer nočemo nikomur vsiljevati, mašo zadušnico in molitve za mrtve pa opravljamo tudi za vse druge žrtve vojnih in povojnih let, tu v Kočevskem Rogu in drugod, za slovenske partizane, ki so padli v boju, za vse druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe in pripadnike drugih narodnosti, ki so kakorkoli in kjer koli našli smrt. Bog daj vsem večni mir in pokoj.
Smrt je najbolj gotovo, a tudi najbolj skrivnostno dejstvo. Nikomur ni znano, kdaj, kje in kako bo prišla smrt. Toliko je nenadnih, nepričakovanih smrti mladih in ljudi v najboljših letih. Takrat se z vso ostrino postavlja vprašanje: Zakaj? Ti, ki so v Kočevskem Rogu ali drugod našli nasilno smrt na tako hud način, nam toliko bolj postavljajo vprašanje: Zakaj? Sami so v večnosti našli odgovor, za nas pa ostaja vprašanje brez človeškega odgovora. Zato lahko v nas vstaja notranja upornost pred temo in skrivnostjo te popolnoma nerazumljive smrti. Če na vprašanje: Zakaj? ne najdemo odgovora, pa posije žarek luči v temo iz skrivnosti Kristusove smrti na križu. Kristusova smrt na križu je bila najbolj nerazumljiva, krivična, nasilna in boleča. Doživel jo je v svojih najboljših letih. Žal smo se na dogodek, na katerega nas spominja vsak križ, tako navadili, da nas ne pretrese in nas vprašanje: Zakaj? ne vznemiri. Iz vere vemo, da je bila njegova smrt prehod v novo življenje in naše odrešenje.
Prilika o pšeničnem zrnu, ki smo jo slišali v evangeliju, ima na tem kraju in ob spominu na te žrtve prav poseben pomen. Dobesedno so padli v zemljo in umrli, da bi obrodili sad. Upamo, da so zase že našli mir in plačilo pri Bogu. A tudi za slovenski narod so zrna že obrodila sad doma in po svetu in prepričani smo, da bo ta sad vedno bogatejši.
Kaj nam govorijo mrtvi, ko jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje.
Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu, Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo; gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda, naše skupne domovine Jugoslavije in celotne Evrope in človeštva na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni; podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje.
Ko se ljudje vračajo od pogreba, tudi če so ob pokopu še enkrat doživeli vso bolečino, so vendar olajšani. Sprejeli so, kar se ne da spremeniti, kar ni v človeških rokah. Izkazali so čast in spoštovanje in hvaležnost mrtvim. Obljubili so, da jih bodo ohranili v spominu. Življenje pa gre naprej. Tako smo tudi mi vse mrtve sprejeli v svoje občestvo živih in mrtvih in se podajmo na pot naprej. Ob priliki o pšeničnem zrnu nam tudi žrtve in grobovi v Kočevskem Rogu in po vsej slovenski zemlji govore o življenju. Sprejmimo to sporočilo življenja!
Z mašo zadušnico in s simboličnim pogrebom smo naredili, kar smo bili dolžni in do česar so imeli mrtvi pravico. Sedaj pa se podajmo na pot naprej. Življenje ima svoje zakone in svoje zahteve. A pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, že kali, že poganja, že prinaša sadove. Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami!«

Prošnje za vse potrebe, v katere je bil vpleten spomin za vse žrtve povsod na slovenskih tleh, so izzvenele v klic živim: »Gospod, naj se ob misli na mrtve vsi iskreno prizadevamo za medsebojno spoštovanje, strpnost in spravo.« To je ponovil nadškof Šuštar v uvodu k molitvi očenaša: »Prosimo Očeta, da nam da moč za odpuščanje.« Za pozdrav miru pa je povabil: »Simbolno dejanje, da drug drugemu podamo desnico, znancu ali neznancu, ki stoji poleg nas, naj bo tiho in nevsiljivo vabilo, da bi se po spravi z mrtvimi podali na veliko težjo, daljšo in morda bolečo in osebno zahtevnejšo pot sprave med živimi.«

Pesem 'Marija, mati moja, tolažba sladka meni’, ki je zaključila pogrebno mašo, je zvenela, kot da je napisana prav za kraj, doslej orošen z neštetimi solzami . od daleč. Po maši je nadškof opravil simbolični pogrebni obred. Zbor je odpel nekaj žalostink; najbolj pretresljivo je zvenela pesem 'OJ, Doberdob, slovenskih fantov grob’ - s plošče, ki jo je leta 1944 posnel na ljubljanskih Žalah domobranski zbor, torej pevci, ki sedaj ležijo v kočevskih breznih.

 'VSI MRTVI IMAJO PRAVICO DO JAVNEGA SPOMINA'
Po končanem cerkvenem obredu je na isto mesto, od koder je slovenski metropolit Alojzij Šuštar izrekel iskreno povabilo k medsebojnemu odpuščanju in spravi, stopil predsednik Slovenije Milan Kučan, najvišji predstavnik našega naroda. V svojem spravnem nagovoru je poudaril, da moramo znati odkrito pogledati v svojo preteklost, da bomo sposobni složno delati za prihodnost naše domovine. »Vsi mrtvi (v mislih je imel domobrance, pa mu da beseda ni šla z jezika) imajo pravico do javnega spomina.« Odpreti je treba meje tudi tistim, za katere je bila v teh letih po vojni rodna Slovenija zaprta. Nagovor je začel in končal s starozaveznim Pridigarjem.

»Je kraj življenja in je kraj smrti. Je čas sovraštva in čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. (...) Opravimo jo (spravo) kot dejanje, iskreno porojeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih. Ne sme in ne more biti nikogaršnja zmaga in nikogaršnji poraz. Zapre naj knjigo vseh naših vojnih in povojnih ran... Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. Prepustimo jih spominu in sodbi zgodovine. Naj bodo vse nasilne smrti iz časov, ko so demoni vojne divjali med nami, izenačene v naši zavesti. Naj se ne ponovi več zlo iz vojnega in povojnega obračunavanja, ki je zlo za vse.
(...) Naše preteklosti ni mogoče predrugačiti, je ne zamolčati, čas je, da preneha obremenjevati še naprej in kar naprej naše življenje in našo prihodnost. Zakaj bi ostajali sprti, ko postaja svet, katerega del smo, vse bolj svoboden in vse bolj povezan. Bilo je! Naj se ne ponovi nikoli več. Povejmo to na tleh Kočevskega Roga, ki je v mnogih viharjih zadnje vojne, ki so zdivjali čezenj, postal slovenska nekropola. Z dejanjem, ki je namenjeno priznanju in spominu smrti žrtev v teh jamah, znanim in neznanim Slovencem, ki so bili brez vsakega ugotavljanja njihove morebitne posamične krivde zaradi medvojnih dogajanj po že končani vojni nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt. Vzemimo to spoznanje nase in recimo: nikoli več! (...) Odpustiti je težko, marsikdaj celo nemogoče. Odpuščanja ni mogoče ne zapovedati in ne izsiliti. Mogoče pa je pogumno pogledati v preteklost, da bi bilo mogoče obrniti pogled v prihodnost.
(...) Vzemimo našo zgodovino, zapolnjeno s svetlobo in temo, nase, obrnimo se k skupni prihodnosti našega in prihodnjih rodov. Končajmo narodno diasporo, zaradi katere Slovenija toliko let ni bila domovina vseh svojih sinov. Ljudje med ljudmi so. Omogočimo si življenje, spravljeno z mrtvimi, in ga živimo tako, da se bo našim zanamcem lažje spraviti z nami, ko bomo mi postali nespremenljiva preteklost. Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavljamo za cilj.
Dostojanstvo našega enkratnega in preprosto tragičnega življenja se razkriva v našem odnosu do smrti. V smrti smo vsi ljudje enaki. V priznanju te neizpodbitnosti je skrivnost in nuja naše sprave z mrtvimi. Vsi mrtvi imajo pravico do javnega spomina. Uredimo dostojno zato tudi ta kraj smrti in ga naredimo dostopnega spominu kot rod, ki ne bo več skrival ali sovražil preteklosti, ohranil pa bo tu, na tem kraju, sporočilo sebi in zanamcem. Bili so, ki so vedeli za svoj človeški dolg do mrtvih, ker so se naučili živeti drug z drugim v miru in so si to tudi želeli.
(...) Je čas ljubezni in čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi Pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru.«

'Veliki slovenski spravni dan' so zaključili pesniki in pisatelji, ki so z žlahtno umetniško besedo počastili spomin roških žrtev. Dare Valič je recitiral 'Pomladno pesem 1944'Ivana Hribovška, Boris Cavazza pa Franceta Balantiča 'Zasuta usta’; svoja dela so prebrali Dane Zajc (Ozka jama). Tone Kuntner (Snežniški zvonovi), Jože Snoj (Balada o glasovih), Niko Grafenauer (Zemlja teži), Rudi Šeligo (Kruh) in Drago Jančar (Beseda).

»Pred razhodom so se udeleženci največjega slovenskega pogreba zvrstili v dolgem, tihem mimohodu ob robu brezna, ki je 8. julija 1990 postalo priznani in posvečeni množični grob,« je v tržaški Mladiki zapisal Saša Martelanc. »Polagali so svečke in šopke, tiho so molili, mnogi so jokali. Solze so bile bridke tudi zato, ker nihče ni mogel točno vedeti, ali stopa mimo PRAVEGA groba: še druge jame so v Kočevskem Rogu, še druga taka grobišča so po širni domovini, zato jim je bilo brezno kljub strahotni realnosti hkrati tudi le simbolično. Mogoče je kdo pomislil: naše pokopališče je vsa Slovenija. In slutimo, da si je dodal misel: zato jo imejmo radi še bolj... Niti ene same besede sovraštva in maščevanja ni bilo slišati. Seme sprave je bilo položeno v zemljo, dolgo hrepenečo po tem dnevu, ki ga je dal Gospod in ki ga je zmogla slovenska modrost«

 »Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve < za vse žrtve vojnih in povojnih let.« (nadškof Šuštar v uvodu maše)

S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.