V stari Grčiji so krošnjarji hodili po mestih in vaseh, otovorjeni z blagom, ki so ga ponujali s klicem: “Kaj potrebujete?”
Tako so ljudi privabljali, da so prišli v njihovo bližino in vzbudili njihovo radovednost. Želeli so videti, kaj prodajajo. Morda kaj takega, kar res potrebujejo, ali pa kaj takega, kar si samo želijo.

V današnjem času glasnih reklam si velikokrat želimo marsikaj, česar sploh ne potrebujemo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 95.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk ... Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu ...
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne gledajo
pred sebe, ampak
si pogledajo v oči.

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne hodijo
drug mimo drugega
brez pozdrava,
temveč si podajo roke.

Želim si občestvo,
v katerem je vprašanje
Kako ti gre?
mišljeno resno.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
potrkam na vrata,
ne da bi prej vprašal,
če smem priti.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
med ljudmi
raste zaupanje,
dobrohotnost in veselje.

Želim si občestvo,
v katerem
se ljudje počutijo
kot bratje in sestre
z različnimi sposobnostmi.

Želim si tako
svoje občestvo:
ki moli, se smeje,
povezano z Bogom.
In sam se
začenjam truditi,
da postanem
del tega občestva.

M. Walke, Iskrica, v: Ognjišče 9 (2014), str. 33

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Rimski poveljnik legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Odločne kristjane je dal surovi rimski vladar Maksencij pobiti (med letoma 280–400), ker si vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. Njihov spomin Cerkev obhaja že od leta 350.

VREMENSKI PREGOVOR
Mavricija dan če sonce sije, pozimi huda sapa brije.

več o sv. Mavriciju v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 172-173

+ Zavetniku vojakov so pri nas posvečene tri cerkve: žup. sta v Šmarci - Duplica (LJ) in Jurkloštru (CE), podružnična pa pri Šmavru  (Dobrnič – NM). (z leve)

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.

Škof blaženi Anton Martin Slomšek je bil znan tudi kot delavec za cerkveno edinost. Pomembnost tega prizadevanja je poudaril tudi drugi vatikanski koncil v posebnem odloku o ekumenizmu. V čem je bilo Slomškovo delo na tem področju? (Vilko)

Svoja prizadevanja za edinost kristjanov je škof Slomšek postavil pod zavetje sv. bratov Cirila in Metoda, apostolov Slovanov. Žal mu je bilo, da so slovanski narodi razdeljeni na katoliške in pravoslavne kristjane. Rad bi, da bi vsi pripadali eni sami vesoljni Kristusovi Cerkvi. Zato je leta 1851 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, katere člani naj bi si z molitvijo in apostolskim delom prizadevali, da bi čimprej prišlo do edinosti med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Bratovščina, ki jo je leta 1852 potrdil papež bl. Pij IX., se je naglo razširila tudi izven meja Slomškove škofije. Leta 1891 se je preimenovala v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda s sedežem v Velehradu na Moravskem. Pospeševala je češčenje slovanskih apostolov krščanske edinosti. Slomšek je gledal na edinost Cerkve v duhu svojega časa, vendar je bil s svojo pobožnostjo in širino duha predhodnik ekumenskega gibanja v duhu koncila. (sč)

Zgodba

Dijaška moč opazovanja
Učitelj je želel pri učencih preizkusiti sposobnost opazovanja. Naročil jim je, naj napišejo odgovor na vprašanje: »Kaj bi si mislil, če bi prišel v sobo ter bi v njej našel pajčevine, ki visijo s sten in stropa?«
Vsak učenec je napisal drugačen odgovor, čeprav so skoraj vsi mislili podobno: »Čistilka sobe že dlje časa ni čistila.« »Lastnik ne skrbi za čistočo.« »Stanovalci so leni in umazani.« »Sobe že dolgo nihče ni rabil.«
Samo eden od učencev je napisal: »Očitno je bil v sobi pajek.«

Misel

Zgodba pove, kako je učitelj na isto vprašanje dobil različne odgovore. Večina je opazila posledice in samo eden vzroke.
Podobno lahko gledamo na različne načine življenjske težave, probleme... Odvisno je od usmerjenosti človekovega mišljenja.
Na svetu je preveč pesimizma, poskusimo rajši z optimizmom.
Predvsem pa se trudimo za pravilen pristop ter za to, da ne bi tako stvari razlagali tako, da bi škodovali drugim.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se bomo osredinili na resnična dejstva
in ne bomo pretirano kritični.
Navdihuj nas, da bomo
čimbolj prepričljivo zagovarjali dobre strani,
ki jih bomo spoznali v različnih trenutkih,
ki nas lahko doletijo
in se ne bomo predajali slabim stvarem
in bili preveč pozorni nanje.
Pomagaj nam, da bomo, kolikor je mogoče,
iskali pozitivne strani vseh stvari in dogajanj.
Naj bomo vedno prijazni do ljudi,
kakor si do nas ti.

Iskra

Dva kuharja lahko uporabita enake sestavine. Iz njih bo eden pripravil neužitno »čorbo«, drugi pa izredno okusno jed.

Vse preizkušajte in, kar je dobro, ohranite.
1 Tes 5,21

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Strehovčeva mama je pozvonila in čakala. V roki je držala pleten cekar. Odpret je prišla Leonova mama.
»Nekaj malega sem prinesla,« je rekla Strehovčeva mama, da se vsaj malo oddolžimo.« Iz cekarja je vzela zavitek. »Mož je spet začel hoditi v službo. Zdaj bo malo lažje, zato se za naprej zahvaljujemo,« je izročila zvitek Leonovi mami.
»To bo verjetno za našega fanta,« je dejala mama in poklicala Leona. Ko je prišel, je začudeno pogledal najprej Strehovčevo mamo, nato svojo.
»Res sem hvaležna,« je Strehovčeva mama nagovorila Leona. Da se ji mudi, je dejala, ko jo je mama povabila v hišo, se še enkrat zahvalila in se poslovila.
Ko so se zaprla vrata, je mama dala zavitek Leonu. »To je tebi namenjeno.«
»Ali veš?« jo je začudeno pogledal Leon.
»Že nekaj čas,« ga je ponovno presenetila.
***
Že lansko leto so na šoli obljubljali, da bodo za učence uredili šolsko prehrano, pa je ostalo le pri obljubah. Z novim šolskim letom pa so res začeli z razdeljevanjem malic v majhnem prostoru pod stopniščem v pritličju, ki so ga poimenovali razdelilnica. Med glavnim odmorom se je potem čez celo hodnik vila vrsta čakajočih in lačnih učencev. Nad vsem dogajanjem je skrbno bedel hišnik, da se učenci niso preveč prerivali in prehitevali.
Ko je Leon iz dneva v dan potrpežljivo čakal v vrsti, je nekajkrat opazil, da se Silvo pogosto zadržuje v bližini stopnišča. Bil je droban, skoraj za pol glave manjši od njega, vendar se ga je hitro opazilo zaradi njegovih zelo svetlih in košatih las. Odkar se je njegova družina preselila v napol zgrajeno hišo, sta stanovala pravzaprav zelo blizu. Ko ga je Leon mimogrede opazoval, se mu je zdelo, da je Silvu pogled pogosto uhajal k posodi z narezanim kruhom.
»Zakaj pa nisi tudi ti naročen na malico?« ga je vprašal kakšen dan kasneje, ko je Silvo spet stal tam pod stopniščem, on pa je ravno prejel svoj obrok malice.
Silvo je nekaj zamrmral, pogled pa mu je vedno znova uhajal k Leonovi roki, v kateri je držal makovko.
»Si lačen?« ga je vprašal.
»Niti ne,« je Silvo neprepričljivo odgovoril.
»Bi malo odlomil,« mu je ponudil makovko tako, da bi Silvo lahko segel po njej.
Brez besed je odlomil slabo polovico.
Po majhnih koščkih sta žulila vsak svojo polovičko in se sem pa tja pogovarjala. Poznala sta se še iz podružnične osnovne šole, ki sta jo obiskovala štiri leta, nikoli pa nista bila v istem razredu.
Ko je zabrnel zvonec, sta šla skupaj v razred.
Čez nekaj dni je bil Silvo naslonjen na zid blizu stopnišča. Leon ga je takoj opazil in ko je dobil svoj obrok, je stopil k njemu.
»Odlomi pol,« mu je ponudil pravkar dobljeni kos kruha, namazanega z margarino. Silvo je odlomil in pazil, da se ne bi preveč namastil. Ko sta končala, je presenetil Silva: »Prideš tudi jutri?«
Kar nekaj časa ni odgovoril. »Ja, pridem,« je dejal in povesil pogled. Potem je čakal vsak dan. Najprej je gledal od daleč, bolj ko se je Leon približeval razdelilnici, bližje je prihajal. Počakal je, da je Leon zapustil razdelilni pult z malico v roki in se mu pridružil. Razdelila sta si obrok in po nekaj besedah odšla vsak na svoj konec in ga v miru pojedla. Le redkokdaj sta se zdržala v pogovoru.
***
Leonova mama se je oglasila na šoli. Kako kaj gre fantu, je vprašala razrednika. »Miren je, nekaj težav ima pri angleščini, enkrat je zamudil pouk, menda zaradi avtobusa,« je našteval razrednik. »Skoraj bi pozabil,« se je domislil, »zaradi malice ste gotovo dogovorjeni?«
»Kakšne malice?« se je začudila mama.
»Ki jo deli s Silvom«
»Katerim Silvom?«
»Kaj ne veste?« se je začudil razrednik.
»Ne, nič ne vem,« je rekla mama.
»Hišnik me je opozoril, da ga Strehovčev Silvo vsak dan počaka in si razdelita malico.«
»Prvič slišim.«
»Ali poznate njihovo družino?« je vprašal razrednik.
»Seveda jo poznam. Nedaleč od nas gradijo hišo. Z veliko težavo. Ne vem, ali je oče zdaj zaposlen ali ne.«
»Ne, ni,« je vedel razrednik. »Naša delavka je skušala fantu prek občine priskrbeti kakšno socialno pomoč, pa so odgovorili, da jim ne pripada, ker so lastniki hiše.«
»Napol dograjene hiše,« ga je popravila mama, »in brez rednih dohodkov.«
»Verjamem, da jim je težko. Res smo mu želeli pomagati, pa mu ne moremo,« je zaključil razrednik.
Silvo je prihajal vsak dan in čakal,kdaj bo lahko stopil k Leonu, da sta si razdelila malico in jo skupaj ali vsak zase pojedla. Vse do tistega zimskega dne, ko je k njim prišla Silvova mama z zavitkom kolin in ko jo Leon odkril, da to ni bila samo njuna skrivnost.
Po končani osnovni šoli sta se zgubila vsak na svoj konec. Čez nekaj let je Silvo odšel v Avstralijo. Nikoli več se nista videla.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bolezni srca in ožilja so v porastu in povzročijo pri nas kar 40 % prezgodnjih smrti. Vzrok za porast teh bolezni pa je sodobni način življenja: stres, nezdrava prehrana in preveč sedenja. Ker je naše srce posebno, saj za nas dela ves čas, vse življenje, so prave odločitve glede našega življenjskega sloga ključne za njegovo dobro delovanje. Debelost in kajenje pa sta poglavitna dejavnika bolezni srca.

MANJ SOLI, SLADKORJA IN MAŠČOB
Preveč soli zvišuje krvni tlak, tveganje za možgansko kap in povzroča hipertrofijo srčne mišice, prav tako preveč sladkorja vodi v povišan krvni tlak in je vzrok za povečano telesno težo in zamaščenost jeter. Tudi maščobe so v prevelikih količinah nevarne, predvsem ker zvišujejo slab holesterol LDL, ki vodi v razvoj bolezni srca in možganske kapi.

MEDITERANSKA PREHRANA ŠČITI SRCE
Zdravstvene koristi, povezane z mediteransko prehrano, so podprte z znanstvenimi dokazi. Z mediteransko prehrano se je ukvarjala ena največjih doslej izvedenih intervencijskih prehranskih raziskav na svetu – PREDIMED (Prevención con Dieta Mediterránea). Gre za špansko raziskavo, v katero je bilo vključenih več kot 7.000 udeležencev, starih med 55 in 80 let, ki so bili sicer zdravi, vendar s povečanimi tveganji za razvoj srčno-žilnih bolezni. Po petih letih raziskave so ugotovili statistično značilno zmanjšano pojavnost srčno-žilnih zapletov, raziskava pa je pokazala tudi vrsto drugih zaščitnih vplivov mediteranske prehrane.

DEBELOST – BREZ DEJAVNIKOV TVEGANJA, KOT SO VISOK HOLESTEROL, NEAKTIVNOST IN SLADKORNA BOLEZEN, POVEČUJE TVEGANJE ZA BOLEZNI SRCA ZA TRETJINO
To pomeni, da je tretjina svetovne populacije (toliko, kot je danes ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo) na poti do razvoja bolezni srca, če ne spremenijo svojega življenjskega sloga ali ne prejmejo medicinske pomoči. Več študij je pokazalo, da je debelost sama po sebi, brez pridruženih zgoraj omenjenih dejavnikov tveganja, nevarna za bolezni srca in ožilja. Maščevje povzroča vnetje, vnetje pa deluje na ostale organske sisteme in slabi njihovo funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 2022) je objavila, da se je v zadnjih desetih letih debelost med otroki podvojila, v Evropi pa imamo čez 60 % ljudi, ki so prekomerno prehranjeni, in že skoraj 30 % ljudi z debelostjo, kar so slabi kazalci za prihodnost.

ALI JE DEBELOST NEVARNEJŠA OD KAJENJA?
Cigareta največkrat ni izdelana zgolj iz tobaka, ampak so temu primešane še druge nevarne snovi, ki se uporabljajo v industriji. Dim prižgane cigarete vsebuje več kot 4000 kemičnih snovi! Kemikalije v cigaretnem dimu povzročijo vnetje celic, ki obkrožajo krvne žile, kar lahko privede do zožitev žil in bolezni srca in ožilja.
Znanstveniki so primerjali 20 velikih študij o kadilcih in ljudeh s prekomerno telesno maso in debelostjo v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji ter na Švedskem in prišli do zaključka, da je za zdravje kajenje manj škodljivo kot debelost. To ne pomeni, da je kajenje zdravo, ampak da ima debelost večji vpliv na razvoj bolezni srca. Pri tem ne pozabimo na sarkopenično debelost, ki se razvija pri osebah nad 60 let in je močno povezana s srčno-žilnimi zapleti.

LE ZAKAJ NE BI VERJELI HIPOKRATU, KI JE HOJO OZNAČIL ZA NAJBOLJŠE ČLOVEKOVO ZDRAVILO?
Vse raziskave, ki preučujejo vpliv gibanja na srce in ožilje, so si enotne v tem, da je redna telesna vadba pomemben varovalni dejavnik, ki vpliva na krvni obtok, predvsem pa vpliva na dejavnike tveganja in zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Znižuje krvni tlak, pozitivno vpliva na presnovo maščob in sladkorja, na telesno maso in stres. Kadilcem pa oslabi oziroma zmanjša potrebo po kajenju.
Vadba je lahko raznolika, vendar mora biti redna. Za osebe, ki vadbi niso preveč naklonjene, je hoja najboljša izbira. Pri tem pa je treba upoštevati smernice telesne aktivnosti SZO (150–300 minut zmerne telesne vadbe ali 75–150 minut intenzivne vadbe na teden).

TUDI NOČ IMA SVOJO MOČ
Ne smemo pozabiti, kako nujen za ohranjanje zdravja je primerno dolg in kakovosten spanec. Pomanjkanje spanja povzroča povišanje krvnega tlaka, sladkorno bolezen tipa 2, debelost, pospešeno aterosklerozo ... Že nekajdnevna prikrajšanost glede spanja izrazito poviša stresne hormone, kar slabo vpliva na zdravje in počutje. V spanju se telo obnovi, umiri in nato tudi učinkoviteje deluje. Med spanjem se izloča hormon melatonin, ki je hormon spanja in hkrati eden močnejših antioksidantov, ki ščiti naše celice.

NADZIRAJTE STRES
Stresu se danes ne moremo izogniti, lahko pa ga nadziramo. Ob kroničnem stresu nadledvična žleza izloča večje količine stresnega hormona kortizola. Raziskave kažejo, da lahko visoka raven kortizola zaradi dolgotrajnega stresa poviša krvne maščobe – holesterol in trigliceride, krvni sladkor in krvni tlak. Gre za dejavnike tveganja za bolezni srca. Stresni hormon kortizol prav tako spodbuja debelost ter slabi imunski sistem.

ALKOHOL – SOVRAŽNIK SRCA
Vse vrste odvisnosti močno povečujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Pretirano pitje alkohola je pogost vzrok srčnih aritmij, še zlasti atrijske fibrilacije, posledično pa tudi možganske kapi. Raziskave so pokazale, da pri bolnikih z blagim srčnim popuščanjem tudi zmerne količine alkohola niso priporočljive.

BOLEZNI SRCA LAHKO RAZKRIVAJO SPREMEMBE NA KOŽI, LASEH, NOHTIH, UŠESIH …
Številne bolezni srca (npr. srčno popuščanje) povzročajo nabiranje tekočine v stopalih in spodnjem delu nog, kar privede do otekanja, ki mu pravimo edem. Pred očitnimi znaki edema se pogosto pri bolniku poveča telesna teža za več kilogramov. Edem je lahko lokaliziran ali generaliziran (npr. zajema obraz, trup in okončine). Lahko se kaže kot zabuhlost obraza (predvsem okrog oči) ali kot oteklina kože, ki ob pritisku s prstom ohrani vdolbino.
Drugi simptom, ki se lahko pojavi na koži ali sluznicah, je cianoza. Koža in sluznice se obarvajo modrikasto zaradi pomanjkanje kisika v majhnih krvnih žilicah. Najbolj opazna je na ustnicah in nohtih.
Pri nekaterih bolnikih z aterosklerozo se lahko razvije zgodnja androgena plešavost, pogostejša je pri osebah manjše rasti z izrazito poraščenostjo prsnega koša. Tudi diagonalno gubo na ušesnih mečicah (Frankov znak) klinično povezujejo z večjo verjetnostjo za razvoj koronarne bolezni srca. Do sedaj je bilo opravljenih nekaj znanstvenih študij, ki Frankov znak povezujejo tudi z razvojem sladkorne bolezni in možgansko kapjo.
Kožne spremembe predstavljajo opozorilni znak, ki kaže na srčnožilno motnjo. Livedo reticularis je moder ali vijoličen mrežasti vzorec na koži, ki se pri nekaterih pojavi zgolj, ko jim je hladno. Vzorec izgine, ko se koža segreje. Rumenkasti izrastki ali majhni mehurčki na koži ksantelazme/ksantomi nam lahko sporočajo, da se pod kožo kopiči holesterol. 

 Pojavijo se lahko na različnih mestih, tudi nad očesnimi vekami. Pri bakterijskem vnetju srčnih zaklopk – infekcijskem endokarditisu – so značilne Janewayjeve lezije, ki predstavljajo majhne krvavitve z vozličastim videzom, ki se običajno pojavljajo na dlaneh in podplatih

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 9 (2023), 86-87.