Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov. Drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.
Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu; med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali bolj dobičkonosne rešitve – in je potrebno veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najpomembnejše. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev.
Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco; tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje.
Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik. Rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah; in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi. Pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi, namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je pomembnejši od mojih načrtov in mojih želja.
Ta izbira prinaša blagoslov

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 7 (2021) 73.

Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Kajti zasledil sem, da si samo zavetnik planincev in rudarjev.
In še to dvoje da človeku misliti. Kaj ima starozavezni prerok, ki se je večino časa vendarle smukal po kraljevem dvoru, opraviti z ekstremisti: z enimi, ki se vzpenjajo po zemeljski vertikali navzgor, in z drugimi, ki gredo navzdol in celo noter?
Po premisleku pa mi je le kapnilo! Seveda: kralj te je namreč za kazen dal vreči v jamo k levom. V jamo! Pod zemljo! Zato torej rudarji. Naslednji dan so te živega – kajti levi se te niso polotili – potegnili iz jame, oziroma: splezal si ven! Zato torej planinci … se mi zdi.
In se mi tako porodi par idej!
Zakaj so te pograbili zgolj rudarji? Lahko bi bil tudi zavetnik jamarjev.
Pa krotilci levov, ti so gvišno brez svojega zavetnika, pa bi ga glede na naravo svojega poklica še kako potrebovali!
In ker si bil s kraljeve strani, torej od vlade, po krivici preganjan in zaprt, bi bil lahko tudi zavetnik disidentov in političnih zapornikov, tudi tem pride prav vsaka pomoč.
Nadalje bi bil kot uspešen razlagalec sanj lahko zavetnik horoskoparjem, jasnovidcem in šlogarcam … a ker ti zganjajo po mojem mnenju zgolj lari-fari, bi bil lahko zavetnik zoper horoskope, šloganje in druge okultne prakse, ki pa žal niso zgolj lari-fari, ampak ima često kremplje zraven “ta kosmat in ta spoden”, ki hodi okrog “kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl” (glej 1 Pt 5,8)
Ker si razlagal kraljeve sanje, bi bil seveda lahko zavetnik tudi politikom, političnim analitikom, sekretarjem, podsekretarjem, posebnim svetovalcem in čisto navadnim prilizovalcem. In kot pri šlogarcah, bi bil tudi tukaj lahko ‘zoper’!
Kralju si uspešno raztolmačil zapis na steni, znameniti “mené, mené, tekél, uparsín”, in bi bilo tako lahko zavetnik tako tolmačem kot grafitarjem.
Če pomislim na kako zvit način si na laži ujel možaka, ki sta po krivem tožila Suzano, bi bil lahko tudi zavetnik detektivov, preiskovalnih sodnikov in sodnih izvedencev.
Zgodbe o mladeničih v ognjeni peči pa na seznam doda vsaj še pečarje, če ne tudi picopeke in žar mojstre.
Ljubi moj sveti Danijel. Res se mi zdi, da si premalo izkoriščen, a uživaj svoj zaslužen nebeški mir in počitek. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in raztolmači.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 11 (2021), 98.

Oglašam se vam, čeprav dvomim, da boste moje pismo objavili. Zakaj? Zato ker v marsičem ne morem soglašati z načeli katoliške Cerkve. In v čem je moj problem? Ja, več jih je, eden od najbolj perečih v zadnjem času pa je ta, da sem že kar nekaj let ločena (civilno) – se pravi sama z dvema otrokoma, ker si je mož ustvaril drugo družino. Pa ni problem samo v tem, da sem ločena, problem je v tem, da v današnjem času enostarševske družine težko preživijo tako v duhovnem kakor tudi v materialnem smislu. Pri tem mislim predvsem na mame samohranilke, kakršna sem tudi sama, kjer je vloga očeta samo na papirju in v plačilu minimalne preživnine za otroka. Kljub visokošolski izobrazbi delam za nizko plačo. Res je, da bivši mož plačuje majhno preživnino in res je tudi, da dobim otroški dodatek, pa vendar se vsega skupaj ne nabere za eno pošteno plačo – vsaj 1.000 €. Potem je potrebno s tem denarjem pokriti osnovne stroške, kar ostane, je enostavno samo za hrano in kakšen kos oblačila. Res je, da obstajajo razne organizacije, ki nudijo hrano, oblačila (Karitas, Rdeči križ ...), ampak jaz preprosto ne morem iti prosit. Ko pomislim na to, si vedno rečem, kakšna mama pa sem, če ne morem sama preživeti svojih otrok, po drugi strani pa mi srce krvavi, ko si nihče izmed nas ne more nič privoščiti ... Začarani krog! Po drugi strani katoliška Cerkev priporoča oz. propagira, kako naj bodo mame doma z otroki, kako je to dobro zanje. Kako naj si to privoščim? Tudi jaz bi bila rada doma z otroki, ne pa da delam cele dneve – najprej v službi, potem pa se še izobražujem ob delu, da bi nam vsaj nekoč bilo malo lepše ... Tako mi največkrat zmanjkuje časa za pogovor z otroki, za druženje z njimi, za ... Sedaj se približuje čas dopustov: kako naj si ga privoščimo? »Normalne« družine, ki imajo po tri ali več otrok, dobijo regres za dopust v enkratnem znesku – kdo ga da pa nam mamam samohranilkam?
Ob vsem tem premišljevanju in vsakdanji skrbi za preživetje mi je že večkrat »padlo« na pamet, da bi bilo lepo imeti nekoga ob sebi – za druženje, za prijateljstvo, za delitev veselja in skrbi – pa mi katoliška Cerkev tudi to prepoveduje s svojim zelo ortodoksnim pogledom na svet – češ, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Nisem ne vem kako verna, pa vendarle upoštevam ta nasvet, čeprav si zraven velikokrat mislim, da v končni fazi bolj velja rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Morda bo res najboljše, da si najdem prijatelja (čeprav ima pri tem pomembno vlogo srce), da z njim delim dobro in hudo, pa tudi stroške, kajti prepričana sem, da se bodo z delitvijo stroškov, zmanjšale tudi skrbi – vsaj kar se tiče preživetja iz meseca v mesec. Po drugi strani pa se že vnaprej bojim obsojanja nekaterih ljudi in tudi ne vidim več smisla, zakaj bi še hodila k maši – kajti če imaš (oz. ko imaš) prijatelja, menda ne smeš več k obhajilu – s čimer te katoliška Cerkev spet izloči iz svoje sredine oz. ti jasno in glasno pokaže, da ne delaš prav ... Najboljše bo, da se več ne zmenim ne za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo potem kaj lažje. Mogoče? Ali pa tudi ne!
Andreja

Tvoji dvomi, ali bom tvoje pismo objavil, niso bili utemeljeni. Morda si tako mislila zato, ker si kritična do Cerkve in njenega nauka. Jasno je, da tvoji nazori niso takšni, kot jih zastopa katoliška Cerkev. Vprašanje je samo, ali so utemeljeni ali ne. Drugi vatikanski cerkveni zbor je postavil kot osnovo za merilo naših dejanj človekovo vest. Mora pa biti ta vest oblikovana po možnostih, ki jih ima posamezen človek. Drugače je oblikovana vest kristjanov, ki imamo Sveto pismo, zlasti Jezusov nauk in nauk Cerkve, drugače je oblikovana vest nekega muslimana, spet drugače vest pripadnika kakšnega afriškega plemena ... Vsi pa imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, kaj moramo narediti in česa ne smemo. Med ljudmi, ki se nimajo za verne, imamo veliko plemenitih duš, ki se žrtvujejo za svoje družine, za bližnjega. Podzavestno verujejo v Boga, ki bo poplačal njihova dobra dejanja in kaznovali slaba. Sveto pismo uči, kaj je osnova za naše zveličanje: »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Če to velja za vsakega človeka, koliko bolj za kristjana, ki je po veri poučen. Ne moreš potem reči: »Najboljše bo, da se več ne zmenim za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo po tem kaj lažje« Prav si končala z vprašajem: »Mogoče? Ali pa tudi ne!«.
Tvoje pismo preveva mišljenje, ki je, žal, danes prevladujoče: da je važno to, kako boš čim mirneje preživel teh sedemdeset ali osemdeset let svojega življenja na tem svetu, drugo pa ni važno. Ti vero v Boga imaš, le da si nedosledna. Tako kot tvoja okolica misliš, da je važno samo tisto, kar boš »užila« na tem svetu. Prav v tej luči te skrbi za tvoje otroke. To se že na tem svetu izkaže kot velika prevara. Če je tako, potem, bomo rekli, ni nič narobe, da te je tvoj bivši mož zamenjal za svojo novo ljubezen. Krivica, ki jo je naredil tebi in tvojim otrokom, ni važna, važno je, kako se ima lepo sedaj, tudi če so drugi zaradi tega nesrečni. Misliš, da se imate ti in tvoji otroci lahko lepo, samo če imaš ti več kot tisoč evrov vsak mesec v žepu, da si lahko »privoščite« najnujnejše? Si res prepričana, da je samo to potrebno, da boš srečna ti in tvoja otroka? Danes, ko toliko ljudi izgublja službo, morda celo oba zakonca, in ne vedo, kako bodo preživeli, pa ne obupajo, se jim tvojih tisoč evrov zdi pravo bogastvo.
Mislim, da ne razmišljaš v pravo smer. Jezus je dobro vedel, kaj zahteva od nas, ko je rekel : »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči«. Ali res misliš, da so danes, ko se pri nas loči tretjina parov, ljudje bolj srečni, kot takrat, ko so znali potrpeti drug z drugim in niti milili niso na ločitev, ker so verjeli v trdnost družine. Tudi na »tem svetu« se računica: »samo, da je enim lepo«, ne izide. To si sama okusila na lastni koži. Še vedno misliš, da je dovolj imeti tisoč evrov dohodkov, da ste srečni? Ne iščeš morda sreče na napačnem kraju? Tudi če si ločena, ne pomeni, da ti ni treba iti ob nedeljah k maši. Še bolj si je potrebna! Cerkev ne »izloči iz svoje sredine« niti civilno poročenih, kaj šele tebe, ki si sicer ločena brez svoje krivde, nisi pa sprejela »prijatelja«, o katerem razmišljaš, in kar ti Cerkev odsvetuje. Načela Cerkve so razlaga Jezusovega nauka. On je poznal človeka do globine. Vedel je, kaj zahteva od nas, da bi bili srečni na tem svetu. In da se ta sreča ne bi končala tu. Se ti ne zdi, da bi morala malo premisliti, kdo ima prav: Jezus ali ti.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 6-7

Moje ime je Minka in me zanima ničnost zakonske zveze. Kakšen je postopek, koliko časa traja in koliko je treba to za plačati? Imam novega partnerja in si zelo želim z njim imeti enega otroka. V prejšnjem zakonu imam dva otroka. Sedanji partner pa noče, da bi bil otrok nezakonski, ker redno hodi k maši in hoče svojega otroka versko vzgajati. Zato sem se obrnila na vas, če mi lahko kaj svetujete oz. pomagate. Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem in vas pozdravljam.
Minka

Hvala za vaše pismo. Z veseljem odgovarjam nanj. Zanima vas ničnost zakonske zveze. Področje, ki zasluži največ pozornosti, so naše družine. Tam se dogajajo lepe in manj lepe zgodbe, ki na svoj način zaznamujejo ljudi. Srečno zakonsko življenje lahko osreči vse, najbolj pa otroke. Zato so zakonske ločitve odprte rane, ki najbolj krvavijo v otroških dušah. Da bi jih bilo čim manj, je potrebno srkati nova znanja, ki jih ponujata Cerkev in družba.
Razvezani zakonci se pogosto sprašujejo, ali je bil njihov zakon sploh veljavno sklenjen. Nekateri so v vesti prepričani, da njihov zakon nikoli ni zares obstajal. Da bi prišli do resnice, lahko razvezanim zakoncem najbolj pomagajo dušni pastirji (župniki) in cerkvena sodišča. Pomoč potrebujejo še posebej tisti zakonci, ki so se že drugič (civilno) poročili. Za reševanje zakonskih kriz je potrebno na najbližje cerkveno sodišče (Ljubljana ali Maribor) vložiti tožbeni spis.

V tožbenem spisu se na kratko opiše potek zakonske zveze (od sklenitve do razpada). Razlogov za ničnost zakonske zveze je veliko. Zakon je lahko ničen zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo v zakon prisiljen, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel; nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko.

Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu, odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko se začne redni postopek, traja običajno eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakoncev. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci se ne kličejo za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.
Papež Frančišek je leta 2015 posodobil postopke za ničnost zakonske zveze in jih zelo približal ljudem. Uvedel je novosti, ki lahko zakoncem hitro pomagajo do resnice. Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo so: pomanjkanje vere; kratko sobivanje zakoncev; povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok; trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki; zvijačno prikrivanje neplodnosti; težke nalezljive bolezni; otrok iz predhodne zveze ali prestajanja zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko; nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev; pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi, idr. Gre za novosti, ko je dokaze za ničnost zakona mogoče zbrati v čim krajšem možnem času. Škofom pri tem pomagajo izkušeni možje in žene, ki dobro poznajo cerkveno pravo in zakonsko problematiko. Pri vsakem postopku pa morajo nujno sodelovati tudi priče. Priče so nepogrešljive pri zbiranju dokaznega gradiva. Papež Frančišek je sodiščem dovolil, da lahko postopke vodijo tudi takrat, ko zakonci predlagajo samo eno pričo. Gre za kvalificirane priče, ki so neposredno spremljale razpad zakonske zveze. Podobno kot priče so v nekaterih primerih nujni advokati, ki lahko zakoncem pomagajo z nasveti in strokovni izvedenci, ki s svojim znanjem lahko sodnikom pomagajo do moralne gotovosti.
Največ težav pri ničnostnih postopkih pa vernikom povzročajo sodniške takse. Papež Frančišek želi, da bi bili postopki na cerkvenih sodiščih brezplačni. To je mogoče v krajevnih Cerkvah, ki imajo z državo urejeno financiranje cerkvenih služb. Takse nikoli niso uperjene proti ljudem, ki iščejo pravico, ampak so znamenje solidarnosti do tistih, ki delajo na cerkvenih sodiščih. Sodniki in drugi uslužbenci cerkvenih sodišč imajo pravico, da za svoje delo prejmejo primerno plačilo ali vsaj skromno nagrado. In prav to so simbolične takse (na cerkvenih sodiščih) v Sloveniji.
SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 7, str. 46-47.

Pred več kot petdesetimi leti so svet obkrožile zgodovinske besede: „Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.“ Izrekel jih je ameriški astronavt Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Kako je bilo v dobi brez računalnikov to sploh mogoče? Kaj vse bi lahko šlo narobe? Kaj je to pomenilo za razvoj tehnike, človeštva in kakšne nove cilje smo si ob tem zadali in jih dosegli? In kje smo, nenazadnje, tu Slovenci?

21. julij 1969 je bil prelomen dan. Kar vprašajte svoje domače, če se spomnijo, kje in kako so gledali ta znameniti sprehod dobesedno vesoljskih razsežnosti. Seveda se je vse skupaj začelo že precej prej, nekako takrat, ko je tedanji predsednik John F. Kennedy ugotovil, da ZDA v tako imenovani »vesoljski tekmi« kar krepko zaostajajo za Sovjetsko zvezo. In imel je prav, kajti Rusi so prvi izstrelili satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje (psico Lajko) ter človeka Jurija Gagarina. Tudi prvi sprehod v vesolju je leta 1965 pripadal Rusu Alekseju Leonovu. Zato omenjenemu predsedniku ZDA ni preostalo drugega, kot da z velikim pompom kar najbolj ambiciozno razglasi nekako takole: »Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.« Ob teh besedah so se politiki njegove administracije veselili nenadne povečane priljubljenosti, znanstvenike in vodilne Nasine inženirje pa je zabolela glava. Kajti predvsem oni so zelo dobro vedeli, kakšne prepreke morajo ob tem razrešiti in kaj vse lahko gre narobe. Poglejmo si nekaj teh stvari.
Tehnično gledano bi se lahko krepko zalomilo pri vsaki od različnih faz poleta. Vzlet rakete Saturn V je bil videti tako, kot bi sedeli na manjši jedrski bombi – toliko energije je bilo v rezervoarjih. Kako vse to nadzirati, ko pa je bilo npr. vsem jasno, da lahko že ena sama iskrica na nepravem mestu povzroči katastrofo? V negotovosti so bili tudi glede ločitve od komandnega modula, pristanka na luni in kasnejšega vzleta z Lune ter ponovnega spajanja. Čeprav so šli z Zemlje proti Luni trije astronavti, je bilo načrtovano, da bosta po Luninem površju dejansko hodila dva. Michael Collins, pilot glavnega modula, je bil močno zaskrbljen, kaj bo, če kolega ne bosta uspela vzleteti z Lune in se mu pridružiti. Tega in podobnih tveganj se je zavedal tudi predsednik Nixon, ki je imel za primer katastrofe pripravljen tudi ustrezen žalni govor

5, 4, 3, 2, 1 … VZLET!
Te besede je bilo slišati 16. julija 1969 ob 9.32. Misija se je imenovala Apollo 11, vzlet je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaverall na Floridi. Po 4 dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. 20. Julija ob 3.00 po našem času sta po 102 urah od starta z Zemlje pristala na predelu Lune, poimenovanem Morje tišine. Sam pristanek je fizično upravljal Armstrong, po mnenju nekaterih celo nekoliko »predobro«. Inženirji plovila Eagle (Orel) so predvidevali, da bo pristanek na Luni trši, zato so izdelali pomožne »noge«, ki se ob dotiku s tlemi namenoma zdrobijo. Armstrong pa je, vrhunski pilot, kot je pač bil, svoje delo opravil tako dobro, da so te noge ostale cele. Po nekaj pripravah je stopil iz plovila in ob tem izrekel znameniti stavek. Čez 20 minut se mu je pridružil Aldrin in izobesila sta zastavo. Sledilo je dveinpolurno raziskovanje površja, montaža posebnih ogledalc (glej okvirček) za laserje in seizmografov za merjenje potresov. Spotoma sta opravila tudi nekaj fizikalnih poskusov in v Lunino površje zasadila ameriško zastavo. Sledil je povratek v lunarni modul, vzlet in »randevu« s komandno kapsulo. Omenjeno zastavo je piš raketnih motorjev med vzletom Orla prevrnil. Na komandnem plovilu ju je pričakal Collins, sledil pa je po 8 dneh v vesolju, povratek na Zemljo.
Poveljnik Neill Armstrong je bil po pripovedovanju mnogih, tudi kolegov astronavtov, eden najboljših pilotov v zgodovini. Na to kaže tudi njegov že omenjeni »preveč dober« pristanek Orla na Luni. Bil pa je tudi izreden človek, nenavadno skromen za nivo podvigov, pri katerih je sodeloval. Odklanjal je slavo in povsem prostodušno priznal, da je bil prvi človek na Luni zaradi preprostega naključja, ker je bil pač poveljnik in ker je moral sprejeti nekaj trenutnih odločitev, ki so na to vplivale.

DROBNE ZANIMIVOSTI
Pripravo, izvedbo in kasnejšo analizo poleta so spremljale drobne, manj znane zanimivosti. Armstrong je imel med letom v svojem žepu spravljen majhen košček lesa. Ta košček je bil del letala bratov Wright, ki je bilo leta 1903 udeleženo v prvem poletu v zgodovini. S tem se je astronavt hotel pokloniti vsem letalskim pionirjem in prikazati izjemen napredek, ki se je zgodil v samo 66 letih. Brata Wright sta bila, tako kot Armstrong, doma iz zvezne države Ohio, omenjeni košček lesa pa je sedaj razstavljen v muzeju v Washingtonu.
Po vrnitvi astronavtov na zemljo je sledila 21-dnevna karantena. Znanstveniki, zdravniki in ostali odgovorni pač niso vedeli in niti niso mogli vedeti, ali bodo astronavti v vesolju »staknili« kakšen vesoljski virus ali bolezen, ali pa se bodo vrnili popolnoma zdravi. Zato je bila karantena kar pravšnja rešitev, raziskave in testiranja pa so pokazala, da je z njimi vse tako, kot je treba. Ni bilo nobenega »osmega potnika«. So pa morali, zanimivo, ob povratku izpolniti »carinske« obrazce. Buzz Aldrin je leta kasneje »twitnil«, da je na carini moral prijaviti »vzorce kamenin in prahu z Lune«.
Kljub temu da je bila delni cilj misije Apolla 11 zmaga v t. i. vesoljski dirki, so astronavti želeli podvigu dati pečat celotnega človeštva, ne le Amerike. Zato so na Luni pustili številne fotografije ljudi, posnetke različnih jezikov in spominske insignije z napisi astronavtov, umrlih pri raziskovanju in poti v vesolje. Pri tem pa ni šlo le za ameriška imena, ampak so korektno izpostavili tudi preminule kolege kozmonavte iz Rusije. Eden večjih je bil Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si v avto zaklenili ključe? Ko se je Armstrongu pri sprehodu pridružil Aldrin, je moral pri sestopanju iz plovila posebej paziti na to, da za seboj ni zaprl vrat, lopute! Ta namreč ni imela zunanje kljuke, zato bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi oba sprehajalca ostala zaklenjena zunaj lastnega vozila. Si predstavljate? Se je pa malce drugačna nerodnost zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, podobno kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali audio in video kasete. Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj je bolj nerodno – da se zakleneš izven lastnega vozila na Luni ali da nekdo izbriše in presname največji tehnični dogodek v zgodovini človeštva? Samo po sebi se razume, da je vse to spet prililo olja na ogenj teoretikom zarote.

KOLIKO LJUDI JE DO DANES HODILO PO LUNI?
Ko gledamo na dosežek pristanka na Luni in sprehoda po njej, mnogi mislijo, da je šlo samo za enkratno misijo. Vendar se je v letih med 1969 in 1972 na Luni sprehajalo 12 različnih ljudi.
Prvi je bil že omenjeni Neil Armstrong, ki mu je na isti misiji sledil Buzz Aldrin. V naslednji misiji, Apollo 12, sta prav tako dva astronavta opravila sprehod – Pete Conrad in Alan Bean. Za misijo Apollo 13 verjetno ni treba zgubljati besed, saj je iz filmskega sveta podrobno predstavljeno njihovo reševanje nazaj na Zemljo, ko jim je na poti proti Luni eksplozija na rezervoarju s kisikom preprečila pristanek na Luni.
Naslednja, ki sta v 14. misiji programa Apollo stopila na Luno, sta bila Alan Shepard in Edgar Mitchell. Prav tako sta se v 15. misiji po Luni sprehodila dva – David Scott in James Irwin, ki sta na Luni preživela kar tri dni. V tej misiji so na Luno poslali tudi posebno lunarno vozilo, ki je astronavtoma omogočilo, da sta opravila precej daljše sprehode. Skupno sta bila na 3 lunarnih sprehodih, in tako zunaj vesoljske ladje prebila na Luni več kot 18 ur. V tem času sta opravila različne poskuse in nabrala za 77 kg prsti in kamenin. V 16 misiji sta se po Luni sprehodila John Young in Charles Duke, ki sta prav tako opravila tri sprehode v časovni dolžini 20 ur in 14 min. Z lunarnim vozilom sta prevozila 26,7 kilometra. Zadnja misija na Luno je bila misija Apollo 17, ko sta se kot zadnja do danes po Luni sprehodila Eugene Cernan in Harrison Schmitt. Na Zemljo sta se vrnila 19. decembra 1972.
Na tej zadnji misiji je astronavt Eugene Cernan v prah na površju vpisal začetnice imena svoje hčerke Tracy – »TDC«. Povedal je, da se mu je zdela zanimiva misel, da bodo te tri črke ostale vpisane bistveno dlje, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Na svoje otroke pa so se na poseben način spomnili astronavti Apolla 15. Na krov vesoljske ladje so pretihotapili 400 poštnih znamk, misleč, da bodo z njihovo prodajo na odprtem trgu zaslužili dovolj denarja za šolanje svojih otrok. Niso bili sicer odpuščeni iz službe, a v vesolje niso leteli nikoli več.

KAJ SEDAJ »Z LUNO«?
Seveda je bila »osvojitev« Lune 50 let nazaj predvsem stvar prestiža oziroma prikaza domnevne tehnične (pre)moči, a kljub temu debate o tem edinem naravnem Zemljinem satelitu ne utihnejo. Zgodovina nas uči in vojaška strategija pravi, da je neko ozemlje zares osvojeno, če na njem postavimo svojo bazo, oporišče. In točno o tem je konec lanskega leta govoril direktor ruske državne vesoljske agencije, nekakšnega ekvivalenta ameriške NASE, Roskomos Dmitrij Rogozin. Ne glede na pol stoletja razlike tudi na tako napoved in podvig takih razsežnosti lahko gledamo z iskrenim občudovanjem. Taka trajna baza tudi ni sama sebi namen, ampak je odlično izhodišče za nadaljevanje raziskav vesolja. No, pa tudi preverili bodo, če so Američani res pristali tam gor, je menda še v šali izrekel direktor Rogozin.

KAJ PA, ČE JE VSE POTEGAVŠČINA?
Povsem običajno in normalno je, da se ob vsakem izjemnem dosežku pojavijo dvomljivci, skeptiki, celo teoretiki zarote. Tudi nekateri predstavniki Sovjetske zveze so bili do podviga ZDA skeptični – ali pa nevoščljivi do take mere, da v nekaterih državah takratne SZ sprehoda po Luni sploh niso predvajali, češ da gre samo za ameriško propagando. Po drugi strani pa so bili skeptični tudi v »zahodnem« delu sveta, rekoč, da je tam gori premočno in za človeka smrtonosno vesoljsko sevanje. Taka in podobna ugibanja so se stopnjevala do te mere, da so v Hollywoodu na to temo posneli celo film Unicorn1. No, v zvezi s teoretiki zarote pa je imel Buzz Aldrin leta 2002 še posebej neprijetno izkušnjo, ki pa se je končala tako, da je imel neprijetno izkušnjo z astronavtom teoretik zarote (Bart Sibrel), saj ga je slednji s pestjo udaril v obraz. Šlo je za to, da je hotel omenjeni »teoretik« od Buzza na vsak način izsiliti, da priseže na Svetem pismu, da je bilo vse res. Kljub temu da se je upokojenemu astronavtu Aldrinu takrat mudilo na predavanje, je gospod vztrajal. Ker Aldrin ni hotel priseči, ga je omenjeni ozmerjal s »tatom, lažnivcem in prevarantom«. 72-letni Aldrin pa si je potem vzel nekaj sekund časa, da je zalezovalca s pestjo »na gobec«. Do tožbe ni prišlo.

SLOVENCI V VESOLJU
Ne moremo sicer trditi, da je bila žena ali mož s slovenskim državljanstvom v vesolju, z lahkoto pa lahko rečemo, da s(m)o Slovenci danes in v preteklosti bistveno pripomogli pri poti v vesolje, na Luno in naprej. Ste presenečeni? Berite naprej, boste še bolj! To tematiko bomo obširneje predstavili v prihodnosti, zato tokrat samo nekaj za pokušino. Najprej omenimo gospoda iz Vitanja, mladega vojaškega častnika Hermana Potočnika – Noordunga. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor. V knjigi je poleg ostalega zelo natančno utemeljil in opredelil geostacionarne satelite. Danes jih nad nami kroži stotine, skrbijo pa za vse vrste komunikacij (GPS, telefoni, TV-slika …). Potočnik je s knjigo bistveno vplival na očeta in dolgoletna prva moža tako v Sovjetski zvezi (Sergej Pavlovič Koroljov) kot v ZDA (Wernher von Braun). Slednji je celo izjavil, da mu je omenjena knjiga služila kot učbenik. Seveda mu lahko to verjamemo, saj prej ni bilo nobenega podobnega dela ali študije. Si predstavljate, Slovenec, ki je dal iskrico vzletu kozmonavtike in astronavtike?

ERJAVEC, Matej, KOPAVNIK, Uroš. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 07, str. 66-71

Prerok Danijel je od Boga prejel izreden dar videnj, v katerih je odkrival Božjo sodbo nad svetom in Mesijev prihod. Knjiga, ki nosi ime po njem kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper Božje kraljestvo.

• Preroku Danijelu je pri nas posvečenih deset cerkva (pet žup. in pet podr.). V KP škofiji jih je največ (6): ž. c. stojita v Dornberku (1) in v Štanjelu (2), p. c. pa v Sanaboru (6) (Col), Hruševju (7) (Hrenovice), Zalogu (9) (Postojna) in Volčah (10) (pok. – Volče). – Dve ‘Danijelovi’ ž. c. sta tudi v MB škofiji: na Razborju pri Slovenj Gradcu (3) in pri Sv. Danijelu nad Prevaljami (Šentanel - 4. – V CE škofiji je preroku Danijelu posvečena stolna cerkev v Celju (5), p. c. pa stoji pri sv. Danijelu nad Trbonjami.(8)

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila.
Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!«
Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

gostja meseca

s. Bogdana Kavčič, misijonarka v Burundiju

na obisku

Leto dni po poplavah

priloga

100 let Triglavskega narodnega parka

Preberite več: Avgust 2024