Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

Na velikonočni torek, ko so se prazniki tudi za župnika prevesili v nekoliko mirnejše obdobje in sem imel končno čas, da bi si nekoliko odpočil, me je zjutraj v zakristiji pričakala poplava. Nisem ravno zaklel, kakega veselja pa tudi nisem izžareval, a ni bilo druge, kakor da sem se vseeno spustil na kolena in pričel brisati, ni kaj, za veliko noč je pač treba na kolena, jaz pa sem stal, ko so drugi klečali, in sem moral to nekako nadoknaditi. “Poklekni-i-mo!” Velika noč ni praznik, velika noč je pot, je nastajanje, tako sem pridigal pri vigiliji, in potem sem moral svojo pridigo še oddelati, kakor se spodobi, da namreč besedam sledijo tudi dejanja. Velika noč ni počitek, sem razumel, je napor, in če so ga učenci iskali na obali jezera (Jn 21,1), se je očitno tam prikazal tudi meni. Vprašanje, če sem ga videl, morda sem pa še premalo brisal …
»Oprostite, ker sem vam pokvarila dan,« mi je rekla gospa, ki se mi je naslednji dan potožila o svojih težavah, verjetno si je mislila, da mi pripada vsaj nekaj časa živeti v neki nerealni velikonočni sliki z zlato svetlečim veseličkom, kjer smo vsi nasmejani do obisti, brez težav, tako si predstavljamo praznike, tako si predstavljamo dobro življenje, neki sveti tempelj, kjer problemi ne najdejo poti do nas. Kjer se joka samo zaradi hrena ali pa ker je zmanjkalo šunke. In bogvaruj če nas kdo zmoti pri tem, mati mila, kako postanemo sitni.
Ampak če velika noč resnično ni počitek, ampak napor, se očitno prazniki začnejo šele ko gremo domov od slovesne maše, ko vstanemo od mize in je treba pospraviti in pomiti, ko nas kaj zmoti v tem našem ‘svetem’ vzdušju, ko poči ventil in je treba na kolenih brisati poplave, za katere nisi prav nič kriv, ko je treba vstati s kavča, na katerem si imel ravno zadremati. Potem se torej velika noč dogaja prav tam, kjer se odločam, kaj bom storil z mulcem, ki mi je na velikonočni torek pol minute visel na zvoncu, da bi mi postavil banalno vprašanje, ali v tistem ‘motečem’ govoru, ki naj bi mi pokvaril dan. “Kaj neki se je zgodilo?” je rekel samotni popotnik učencema, namenjenima v Emavs, “Zakaj jokaš?” objokani Magdaleni. Sovražim, kadar ima evangelij tako prekleto prav … in sovražim, kadar moram na kolenih poslušati svoje pridige …
Maja rado poplavlja. V šoli in na faksu in v službi in v cerkvi tudi, vem, da bo tudi v farovžu še veliko dela, večkrat bo treba na kolena, ker bo kaj puščalo, ker bo kaj razneslo, kakšnega na vratih in mene tudi, in tam, na bregu bo spet stal Vstali s svojim ražnjem in ribami na njem, s kruhom, in bo malce zafrkljivo, kot ima navado, vprašal: »Otroci, imate kaj hrane?« (Jn 21,5) Ni treba vedno odgovoriti s prijaznostjo, kar zakričimo čez gladino, da imamo poln kufer, pardon, polne mreže, da bi že enkrat radi mir. Tudi tako se ga da videti. Ker je to pomembno, za veliko noč, za tisto vsakdanjo veliko noč, videti ga, prepoznati njegov odsev v poplavi v zakristiji, na kolenih se šele da verovati, resnično je vstal od mrtvih.
Človek pač oživi, ko si dovoli biti človek. Z vsem, kar to pomeni.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 3.

Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.

◉ Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.

◉ Sestra zemlja protestira zaradi zla, ki ga ji povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo.

◉ Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.

◉ Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere.

◉ Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.

◉ Vse materialno vesoljstvo je govorica Božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je Božja nežnost.

◉ Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva.

◉ Ko je Jezus hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo Božje sporočilo.

◉ V pogovorih s svojimi učenci jih je Jezus navajal, da začutijo očetovski odnos Boga do vseh ustvarjenih bitij. Z ganljivo nežnostjo jim je dopovedoval, kako je sleherno bije pomembno v njegovih očeh.

◉ Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija.

◉ Ne smemo prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.

◉ Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka, vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.

◉ Namesto da bi opravljal svojo vlogo Božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.

◉ Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja

◉ Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.

◉ Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost

◉ Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.

◉ Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.

◉ Za revne države je prednostna naloga izkoreninjenje bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.«

◉ Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.

◉ Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.

◉ Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.

◉ Ni več dovolj govoriti, da moramo biti v skrbeh za prihodnje rodove. Moramo se zavedati, da gre tukaj za dostojanstvo nas samih. Mi moramo prvi skrbeti za to, da bo naš planet primerno bivališče za človeštvo, ki pride za nami.

◉ Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.

◉ Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.

◉ Kakovost življenja ...pomeni vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo.

◉ Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.

◉ Nedelja, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.

◉ Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.

◉ Slavimo te, Oče,  z vsemi tvojimi stvarmi, ki so izšle iz tvoje mogočne roke. Tvoje so in polne  so tvoje navzočnosti in tvoje nežnosti.Laudato si'! Bodi hvaljen!

zbira Marko Čuk

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

»Sejalec je šel sejat« (Mt 13,3). Njegova dlan se ljubeznivo dotakne vsakega semena. Nato pusti, da gredo semena v svet. Vsako seme ima svoje življenje in svoj čas rasti. Nekatere nosi voda, druge veter. Ko so semena svobodna, lahko vsakdo ukrade Dobro in ga pribije na križ. Takrat zraste invazivka.

Ne veš, kdaj je prišla …
… a zdaj je tu. Neutrudno se razrašča po tvojem vrtu in izpodriva vse rastline, ki bi prav tako želele zacveteti. Veliko različnih invazivnih rastlin poznamo. Imenujejo se napuh, lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba in nečistost. Nekatere poženejo hitro, druge se dlje časa skrivajo pod zemljo. Invazivke imajo rade kaos, zato najpogosteje zrastejo na odvrženi zemlji.

Odvržena zemlja …
… je nevarna. V njej se namreč pogosto skrivajo koščki invazivnih rastlin. Ni nujno, da so to semena. Pri nekaterih invazivkah je dovolj že delček korenike. »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo« (Rim 7,21). Zlo se rado naseli v tiste spomine, ki bi jih najraje pozabil. Odvržena zemlja je za to idealna: lahko bi bila rodovitna, pa ni. Ko so gradili nove ceste, je ta zemlja naenkrat postala odveč. Prepeljali so jo na drug kraj in tam zavrgli, ne vedoč, da so v zemlji ostali koščki. Ni čudno, da ti Jezus ves čas šepeta: »Poberi koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (prim. Jn 6,12). Prepozno. Drobec omahovanja in malo neodločnosti je dovolj, da na novem kraju že poženejo nove invazivne rastline.

Prazen prostor
Če tvojega srca ne zapolnjuje Ljubezen, ga bo hitro naselila invazivka. Zanjo je značilen egoizem, samozadostnost in želja po pozornosti. Invazivna rastlina ima sposobnost hitre rasti. Pomembna je le ona: da preko korenin dobi čim več vode in mineralov. Svoje liste izteza vedno višje, da bi prestregla še več sončne svetlobe. Ostale rastline ne morejo rasti v njeni senci, zato sčasoma ostane sama. A to je niti malo ne moti, invazivka je samozadostna: lahko se razmnožuje vegetativno s podzemnim sistemom korenik in drugih ne potrebuje. V kratkem času invazivka pridela veliko biomaso svojih listov, stebla in korenin. Že na daleč se jo opazi. Druge rastline ne morejo tekmovati z njo – tako kot nežna, tiha, nevsiljiva Ljubezen (prim. Jn 13,5) ne more tekmovati s hrupnim, brezobzirnim, grozečim zlom (prim. Lk 23,21). Invazivka namreč preraste vse.

Neuničljiva
Ko se na tvoj vrt enkrat naseli invazivna rastlina, jo je praktično nemogoče odstraniti. Lahko jo izkoplješ s koreninami vred, a če pozabiš en košček, bo spet zaživela. Edina rešitev je torej nenehna čuječnost. Vsaka misel, pogled, dotik, vse je pomembno, kajti »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10).

Zdrav sestoj rastlin …
… je sestavljen iz odnosov. Trdnejši kot so, manjša je možnost, da bo v tako rastlinsko združbo vstopila invazivka. Raznolike rastline predstavljajo prednost za ekosistem. Podobno kot so v našem občestvu »različni milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), a šele takrat, ko sodelovanje nadomesti obsojanje. Ko ponudimo pomoč, a je ne vsiljujemo. Ko pristopimo ponižno, ne poniževalno. Tako začne nastajati zemlja za rast …

Nikoli ni prepozno za nov začetek
»Sejalec dobrega semena je Sin človekov« (Mt 13,37). Vsak dan znova radodarno seje Besede v tvoje srce (prim. Mr 4,14), da zraste in obrodi sad in da tvoj sad ostane (prim. Jn 15,16). Vsak dan znova.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 4 (2024), 55.

Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

PRISLUHNIMO “JEČANJU SESTRE ZEMLJE”
Prvo poglavje povzema najsodobnejša znanstvena spoznanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili “ječanju sestre zemlje” zaradi nasilja nad njo. To poglavje je najdaljše in snov je podana v sedmih enotah: Onesnaževaje in podnebne spremembe, Vprašanje vode, Izguba biotske raznovrstnosti, Razkrajanje kakovosti človeškega življenja in družbeni propad, Planetarna neenakost, Počasnost dejanj, Različnost mnenj. »Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.« Obstajajo razne oblike onesnaževanja: industrijski dim, odpadki, umetna gnojila, insekticidi. »Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.« Zemljo resno ogroža segrevanje ozračja in s tem povezane podnebne spremembe, zaradi katerih izumirajo živalske in rastlinske vrste. Temeljnega pomena je vprašanje pitne in čiste vode, ker je nepogrešljiva za življenje ljudi in za pridelovanje hrane. Okužena voda povzroča mnoge bolezni. Ta svet ima velik socialni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, v gospodarsko razvitih deželah pa smo priča čezmerni potrati te dragocene tekočine. Zaradi neenakomerne razdelitve dobrin našega planeta so mnogi prisiljeni zapustiti svojo domovino in iskati boljše življenjske pogoje drugje, o čemer pričajo žalostne množice migrantov. Papež opozarja na nekatere zgrešene poglede na ekološke probleme. »Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.« Papež v uvodu pravi, da želi s svojo okrožnico “stopiti v dialog” z vsemi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v “naši skupni hiši”. Vzrok za neuspeh svetovnih ‘vrhov’ o okolju vidi papež v dejstvu, da se je politika uklonila tehnologiji in financam.

EVANGELIJ STVARJENJA
»Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere,« piše papež Frančišek na začetku drugega poglavja svoje okrožnice, v katerem približa svetopisemski pogled na ustvarjeni svet in je od vsega besedila najbolj ‘pobožno’. Poglavje obsega sedem enot: Luč, ki jo ponuja vera; Modrost svetopisemskih pripovedi; Skrivnost vesoljstva; Sporočilo vsakega ustvarjenega bitja v soglasju celotnega stvarstva; Vesoljno občestvo; Skupna namembnost dobrin; Jezusov pogled. V luči Svetega pisma papež Frančišek opozarja na odgovornost človeka v odnosu do stvarstva. »Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.« Ob branju in premišljevanju Svetega pisma odkrivamo, da je bil svet ustvarjen po načrtu ljubezni Boga, ki ga modro vodi. Pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi nam dajo vedeti, da človekovo bivanje temelji na treh med seboj najtesneje povezanih odnosih: odnosom do Boga, do bližnjega in do zemlje. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju vemo, da je bil njegov višek stvarjenje človeka “po božji podobi in sličnosti”. Vsako človeško bitje je božja podoba, vendar ne smemo pozabiti, da imajo tudi vsa druga ustvarjena bitja svojo vlogo in nobeno ni odveč. »Vse materialno vesoljstvo je govorica božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je božja nežnost.« Na tem mestu je papež v svojo okrožnico vpisal Hvalnico stvarstva sv. Frančiška Asiškega, v kateri prepevajo Bogu hvalo vse stvari, od brata sonca do sestre noči. Vedno pa je na prvem mestu človek, ustvarjen po božji podobi. »Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva. V svoje misli papež na več mestih vpleta tudi poglede škofov z vseh delov sveta na vprašanja, ki jih obravnava. To poglavje zaključuje z razmišljanjem o Jezusovem pogledu na ustvarjeni svet, v katerem je kot učlovečeni Božji Sin živel. Ko je hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo božje sporočilo.«

ČLOVEŠKA KORENINA EKOLOŠKE KRIZE
»Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija,« piše papež Frančišek na začetku tretjega poglavja svoje okrožnice, ki podaja analizo sedanjega časa in kaže na znake in tudi vzroke ekološke krize.
Papež poudarja da tehnološki napredek, trg in gospodarstvo ne morejo sami urejati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Ko razmišlja o tehnološkem razvoju, priznava, da je tehnologija v marsičem človeku olajšala življenje. »Ne smemo pa prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.« To poglavje obsega tri enote: Tehnologija: ustvarjalnost in moč, Globalizacija tehnokratske paradigme, Kriza in posledice modernega antropocentrizma. Nekateri krogi zagovarjajo misel, da bosta sedanja ekonomija in tehnologija rešili vse okoljske probleme, trdijo tudi, da se bodo problemi lakote in revščine rešili s porastom trga. »Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka,« piše papež, »vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.« Jedro diagnostike sedanje dobe je pretirana stopnja antropocentrizma. »Namesto da bi opravljal svojo vlogo božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.« Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi. To je logika mafijcev, trgovcev z orožjem ali s človeškimi organi. Papež piše tudi o delu. »K delu smo poklicani že od stvarjenja … Pravi namen dela mora biti vedno, da ljudem omogoči dostojno življenje.« Na koncu opozarja na meje znanstvenih raziskav in napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.

CELOSTNA EKOLOGIJA
V četrtem poglavju papež Frančišek obravnava osrednjo temo okrožnice – celostno ekologijo. Temu posveča pet enot: Okoljska , ekonomska in socialna ekologija, Kulturna ekologija, Ekologija vsakdanjega življenja, Načelo skupnega dobrega, Medgeneracijska pravičnost. »Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja.« Zato je treba vzpostaviti ekologijo ustanov; če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje ustanov vpliva na celotno družbo. »Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.« Na tem mestu papež omenja staroselce (aborigene) in njihova kulturna izročila. Najbolj je občutena ekologija vsakdanjega življenja. »Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost.« Človek se dobro počuti v urejenem okolju, zato je zelo pomembno, da so zlasti mesta, kjer živi veliko ljudi, prijazna. Važni so tudi javni prevozi (znano je, da se je papež Frančišek kot nadškof v Buenos Airesu najraje prevažal z mestnimi avtobusi). V mnogih delih sveta je velik problem pomanjkanje stanovanj. »Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.« Na tem mestu se papež dotakne zelo aktualnega vprašanja. »Nujno je sprejeti svoje telo kot dar Boga, da jemljemo in sprejemamo ves svet kot dar Očeta. Naučiti se sprejemati svoje telo, skrbeti zanj in spoštovati njegov pomen je bistveno za pravo človeško ekologijo. Tudi ceniti svoje telo v njegovi ženskosti in moškosti je nujno, da moremo sami sebe prepoznati v srečanju z drugim, različnim od nas …. Zato je nezdravo stališče, ki si domišlja izbrisati spolne razlike, ker se ne zna več soočati z njo.« Ko piše o pravičnosti med generacijami, zastavlja vprašanje, v bistvu povzema vsebino celotne okrožnice: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

NEKAJ SMERNIC ZA DELOVANJE
To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj; potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega posameznika in mednarodno politiko. Papež našteva petero smernic: Dialog o okolju v mednarodni politiki, Dialog za nove lokalne in nacionalne politike, Dialog in preglednost v odločitvenih postopkih, Politika in ekonomija v dialogu za človeško polnost, Verstva v dialogu z znanostjo. »Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.« To pomeni, da se moramo zavedati, da se uničevanje okolja maščuje vsem, po drugi strani nam to nalaga odgovornost. V zadnjih petdesetih letih je bilo že več svetovnih posvetovanj o okolju, vendar zaradi pomanjkanja politične volje niso rodila zaželenih sadov. Cerkev ne more določati strokovnih rešitev, vabi pa k resnemu zavzemanju za reševanje teh vprašanj. »Za revne države je prednostna naloga izkoreninjene bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.« Papež poudarja, da se politika ne sme podvreči ekonomiji, ta pa sme postati dekla tehnokraciji, ki vse presoja pod vidikom uspešnosti. »Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.« Tehnološkega in ekonomskega razvoja, ki sveta ne dela boljšega in pripomore k boljši kakovosti življenja vseh, ni mogoče imenovati razvoj. Papež Frančišek navaja misel papeža Benedikta XVI. iz njegove okrožnice Ljubezen v resnici: »Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.« Peto poglavje se zaključuje s krajšim razmišljanjem o dialogu med verstvi in znanostmi. Izkustvene znanosti ne morejo povsem razložiti skrivnosti ustvarjenega sveta in življenja. To je naloga in poslanstvo vere. Osebna vera človeka navdihuje s hvaležnostjo in mu narekuje spoštovanje do stvarstva. »Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.«

EKOLOŠKA VZGOJA IN DUHOVNOST
Zadnje poglavje okrožnice ponuja veliko pobud, kako lahko ‘v malem’ pokažemo skrb za “naš skupni dom”. Obsega kar devet ‘enot’: Nov življenjski slog, Vzgajati za zavezo med človekom in okoljem, Ekološko spreobrnjenje, Veselje in mir, Civilna in politična ljubezen, Zakramentalna znamenja in praznovanje počitka, Sveta Trojica in odnosi med ustvarjenim, Kraljica vsega stvarstva, Onstran sonca. V današnjem svetu je marsikaj potrebno spremembe, predvsem pa je spremembe potrebno človeštvo. »Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.« Tudi na področju vzgoje za zdrav odnos do okolja velja pravilo, da “iz malega raste veliko”: za stvarstvo skrbimo z majhnimi vsakdanjimi dejanji, kot so: skrb za odpadke, varčevanje z vodo, z električno energijo, z gorivom … Področja vzgoje za so različna: šola, družina, sredstva obveščanja, kateheza. Papež poudarja nenadomestljivo vlogo družine. »Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.« Ekološka kriza je klic k globokemu notranjemu spreobrnjenju: zavedali naj bi se, da smo varuhi božjega dela, da nismo ločeni od drugih stvari, temveč da z vsemi sestavljamo čudovito občestvo. Veliki vzornik za tak odnos do vsega ustvarjenega je sv. Frančišek Asiški. Krščanska duhovnost predlaga drugačen način pojmovanja kakovosti življenja: ponuja globoko veselje in mir brez obsedenosti od potrošništva. »To je vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo … Ena od oblik takšnega zadržanja molitev pred jedjo in po jedi. »Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.« Ob zavesti, da je zemlja naš skupni dom, naj bi začutili, da smo drugemu potrebni in drug za drugega odgovorni. Naš planet, na katerem je živel učlovečeni Božji Sin, je ‘vesoljni zakrament’. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus in jih zaupal svoji Cerkvi, so izreden način, s katerim je narava sprejeta od Boga in povišana v posredovanje nadnaravnega življenja. To posebej doživljamo v nedeljo, ki je dan evharistije in dan počitka. »Ta dan, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.« Naš svet je bivanjsko povezan s Sveto Trojico: Oče je zadnji vir vsega, Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je združil s to zemljo, ko je postal človek v Marijinem telesu, Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je navzoč v srcu vesoljstva, ga poživlja in vodi. V duhu svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. papež Frančišek zaključuje okrožnico z mislijo na Marijo: »Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.« Besedilo okrožnice se na koncu prelije v dve lepi molitvi.

ČUK, Silvester. Kaj se dogaja našemu domu?. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 51, št. 8, str 50-57.

‘LUČ VERE’ IN  ‘VESELJE EVANGELIJA’
»Luč vere ima edinstveno naravo, da je zmožna razsvetliti celotno človekovo bivanje. Ker je ta luč tako mogočna, ne more izhajati od nas samih; priti mora od prvotnejšega izvira, skratka, priti mora od Boga. Vera se poraja iz srečanja z živim Bogom, ki nas kliče in nam razodeva svojo ljubezen, ljubezen, ki je pred nami in na katero se moremo nasloniti, da bi bili krepki in da bi gradili življenje.« Tako beremo na začetku okrožnice Luč vere, ki je delo dveh papežev: Benedikta XVI., ki je besedilo skoraj dokončal, in Frančiška, ki ga je dopolnil s svojimi pogledi ter jo podpisal na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 2013. V njej sta skladno spojeni globoka filozofska in teološka misel Benedikta XVI. in človeška neposrednost Frančiška. Benedikt je z njo sklenil krog svojih okrožnic o teoloških krepostih veri, upanju in ljubezni: Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). »V Kristusovem bratstvu sprejemam to njegovo darilo in besedila dodajam še nekaj misli. Petrov naslednik, včeraj, danes in jutri, je namreč vedno poklican ‘potrjevati brate’ v tistem neprecenljivem zakladu vere, ki ga Bog daje kakor luč na pot vsakemu človeku.« Okrožnica ima štiri poglavja: Ljubezen smo prejeli z vero, Če ne verujete, ne razumete, Izročam vam, kar sem prejel, Bog jim je pripravil mesto. Na koncu je molitev k Mariji, materi Cerkve in materi naše vere.
Papež Frančišek je tri dni po izvolitvi v nagovoru predstavnikom obveščanja razložil, zakaj je izbral ime Frančišek: »On je človek, ki navdihuje duha miru, človek uboštva« in dodal: »O, kako rad bi ubogo Cerkev za uboge!« Na praznik svojega vzornika in zavetnika, 4. oktobra 2013 je poromal v Assisi. Frančišek je slekel svoja bogata oblačila in se zaročil z uboštvom. »To je primeren dan, da Cerkvi zakličem, naj se sleče … Vsi moramo iti po poti, ki jo je prehodil Jezus, ko je slekel (svoje božanstvo) in postal služabnik.«
Asiški Ubožec je bil vesel svetnik, vse stvari so mu govorile o Bogu. Papež Frančišek ga je imel pred očmi, ko je pisal svojo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. Podpisal jo je ob sklepu leta vere, 24. novembra 2013, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. V njej povzema dognanja in spoznanja, ki so se porodila na 13. rednem zasedanju škofovske sinode od 7. do 28. oktobra 2012 o vprašanju Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Obrača se na tri področja: področje redne pastorale, področje krščenih oseb, ki ne živijo krstnih zahtev, področje tistih, ki ne poznajo Kristusa ali so ga vedno zavračali. Vselej pa velja načelo: »Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom (vnetim spreobračanjem), ampak s privlačnostjo.« Papež Frančišek to dosledno uresničuje, zato mu prisluhnejo tudi tisti, ki ne poznajo Kristusa. Zato je ob srečanjih z njim Trg sv. Petra vedno nabito poln.

MLADI ROMARJI SO OB NJEM POSTALI MISIJONARJI
Najmočnejše doživetje papeža Frančiška v prvem letu njegove petrinske službe je bil 28. svetovni dan mladih v brazilskem velemestu Rio de Janeiro od 22. do 28. julija 2013. To veličastno srečanje, ki je privabilo okoli tri milijone mladih z vsega sveta, je potekalo pod geslom Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Ob prihodu je dejal, podobno kot apostol Peter hromemu možu v jeruzalemskem templju (Apd 3,6): »Nimam ne zlata ne srebra, toda prinašam tisto najbolj dragoceno, kar mi je bilo dano: Jezusa Kristusa.« Ob prvem srečanju z mladimi na znameniti plaži Copacabana je povedal, da se je pred odhodom v Brazilijo pogovarjal z zaslužnim papežem Benediktom XVI., ki je za ta SDM izbral geslo in napisal poslanico. V homiliji je mladim posredoval ‘recept’ za rodovitno življenje. »Ko pripravljaš okusno jed in vidiš, da manjka soli, tedaj dodaš sol; ko manjka olja, dodaš olje. Tako je tudi v našem življenju, dragi mladi: če hočemo, da bo res imelo smisel in polnost, kot sami želite in zaslužite, vsakomur od vas pravim: dodaj vero in življenje bo imelo nov okus, življenje bo imelo kompas, ki kaže smer; dodaj upanje in vsak tvoj dan bo osvetljen in tvoje obzorje ne bo več mračno, ampak svetlo; dodaj ljubezen in tvoje bivanje bo kot hiša, zgrajena na skali, tvoja pot bo vesela, ker boš srečal vse prijatelje, ki potujejo s teboj. Dodaj vero, dodaj upanje, dodaj ljubezen, vse troje! Toda kdo nam more dati vse to? V evangeliju smo slišali odgovor: ‘Ta je moj Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte.’ Zato danes vsakomur od vas pravim: dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš; dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.« Z mladimi je bil pri pobožnosti križevega pota. »Kristus s svojim križem hodi po naših ulicah in jemlje nase naše strahove, naše probleme, naše trpljenje, tudi najbolj globoko. V Kristusovem križu je vsa božja ljubezen vse neskončno usmiljenje.« Pri zaključnem evharističnem slavju jim je za popotnico izročil tri ključne besede: pojdite – brez strahu – služite. »Pojdite oznanjat Kristusa svojim vrstnikom … Ko gremo oznanjat Kristusa, gre on sam pred nami in nas vodi … Vaše življenje naj bo nova pesem – pesem služenja.« Ob slovesu na letališču je dejal, da bodo njegovi spomini na te dneve v njem postali molitev. Mladim pa je rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« (izbira mč)

Obletnice niso običajni, ampak izstopajoči dogodki posameznika in skupnosti oziroma okolja. Čim višja je obletnica, tem večji pomen praviloma ima, tako zaradi starosti kot zaradi vsebine oziroma pomena nosilca obletnice,« pravi zgodovinar dr. Stane Granda, ki je napisal večji del tokratne priloge. Ob 60-letnici revije Ognjišče nam bo predstavil, kakšni časi so bili v svetu in pri nas, ko se je Ognjišče rojevalo.

Slovenska mladinska verska literatura ima bogato tradicijo. Zato je revija Ognjišče del kontinuitete in hkrati, zaradi trenutka in družbenega okolja začetka izhajanja, tudi prelomni pojav. Glede na Koper tudi zaradi delno specifičnih primorskih razmer. To oznako ji dajejo tudi koncepti uredništva tako glede vsebine kot tiska in opreme. Že kmalu po začetku izhajanja je Ognjišče odstopalo od podobnih tiskovin v preteklosti in postalo celo vzor takratnim mladinskim publikacijam. Ne samo v papirju, tehnični opremi in vsebini, ampak predvsem po spoštljivem odnosu do mladih bralcev – ne pokroviteljskem, kakršen je bil značilen za preteklost. Odkrito je pristopilo do njihovih sodobnih problemov. Ni se zgražalo, predvsem pa jih ni obsojalo. Revija je bila vsestranska noviteta.
Leto 1965 ni bilo običajno leto. Pravzaprav ni takšno nobeno. Zaznamovalo ga je mnogo dejstev. Kot prvo omenimo vsa rojstva otrok na svetu. Vsako človeško bitje je enkratno in neponovljivo. Neenaki pogoji življenja, zlasti revščina, vojne, množične bolezni in različne nesreče večini onemogočijo, da bi bližnjo ali širšo okolico opozorili na svoje talente. Koliko bogatejši in srečnejši bi bil svet, če bi lahko razvili svoje talente. Najprej se spomnimo tragedij otroških smrti, ki so stoletja prevladovale tako pri nas kot po svetu. Blizu polovica jih ni dočakalo drugega leta starosti. Ponekod so še danes razmere dojenčkom in materam zelo nenaklonjene. Pa ne po krivdi otrok. Ključno odgovornost nosijo oblasti.
Vsi ljudje bogatimo čas in prostor. Vsak od nas ima v njem svoje poslanstvo in smrt vsakega je nenadomestljiva izguba tako za njegove bližnje kot za širšo družbo. Bolj kot posameznik v življenju izstopa, večje obveznosti ima do njega. Brez vnaprejšnjih predpravic. Tega ne spreminja niti dejstvo, da nikoli nismo vsi enaki. Če bi bili, svet ne bi bil samo dolgočasen, ampak nemogoč. Bolj nezanimiv kot prazen. Nikoli ne smemo spregledati, da je človek krona stvarstva in je bil ustvarjen po Božji podobi.
Zgodovine mnogi ne marajo, ker jo razumejo kot obvladovanje pustih in dolgočasnih letnic, praviloma še z navajanjem dneva in meseca. Zgodovinarji na to odgovarjajo, da oni v resnici poznajo vse letnice, da pa ne vedo zmeraj, kaj se je takrat zgodilo. Letnice same na sebi nimajo teže, ampak jim to dajo ljudje ali naravni dogodki. Letnice niso bistvo preteklosti, temveč zgodovinsko dogajanje, procesi. »Čas in prostor,« je vedno poudarjal eden naših največjih zgodovinarjev akademik Fran Zwitter. Dodajmo še človeka, kar se pravzaprav razume samo po sebi. Brez njega ni zgodovine.

BEATELSI, SPREHOD PO VESOLJU, POSNETKI MARSA IN POMEMBEN PREDOR
Začetka izhajanja Ognjišča tako ne moremo ločiti od škofa Janeza Jenka, ki je leta 1964 prišel v Koper za upravitelja nove Apostolske administrature za Slovensko primorje, iz katere je kasneje nastala koprska škofija. Bil je dokaj samosvoj človek, vendar je na Primorskem pustil močan pečat. Zato moramo v nadaljevanju omeniti tudi nekatere stvari, ki niso neposredno vezane zgolj na leto 1965. Če bi vztrajali pri tem, bi grešili zoper temeljni princip zgodovine.
1965: Franc Bole mašuje. - dr. Janez Jenko. - Bole kroži po Kopru z mopedom.
Ukvarjanje z zgodovino, celo obravnavanje enega samega leta, konkretno 1965, je kljub temu razburljivo delo, še zlasti, ker ga vsak vidi s svojimi očmi. To ne pomeni zamolčanja, tudi ne selekcije dogodkov, ampak predvsem izbor poudarkov. Nekateri bi prisegli, da je bil izstopajoč, če že ne najpomembnejši dogodek tega leta prvi koncert Beatlesov na stadionu 15. avgusta. Navdušenci nad astronomijo, ki je takrat obetala spremeniti svet, bi omenili prvi sprehod po vesolju sovjetskega – danes bi rekli ruskega – astronavta Leonova 18. marca. Nekateri so predlagali, naj bi se odtlej taka dejavnost imenovala leoniranje, kar pa se ni prijelo. Ker je bil svet že takrat ideološko razklan, so prozahodno usmerjeni temu nasproti postavljali vesoljski uspeh Američanov. Ti so nam posredovali prve bližnje posnetke planeta Marsa. Domnevali smo, da je samo vprašanje let, kdaj ga bomo osvojili. Nič od tega. Verjetno še nekaj časa ne. Ali pa nikoli. Osebno sem bil najbolj navdušen ob odprtju predora pod Mont Blancom, kar sta 16. julija storila italijanski predsednik Saragat in francoski de Gaulle. Zadnji je bil nekaj posebnega že zgolj s svojo pojavo. Potovanje po Evropi je bilo poslej bistveno olajšano. Večji kasnejši podvig je bil železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki so ga uradno odprli leta 1994. Svet se je začel fizično in kmalu nato tudi človeško zbliževati.
Svet je po zlomu kubanske krize 1962. leta, neposredne nevarnosti atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, zadihal svobodneje in bolj optimistično. Čeprav je ta ruski poraz naslednje leto ameriški predsednik John F. Kennedy plačal s smrtjo v Dallasu, je človeštvo zadihalo bolj sproščeno. To je intenzivno trajalo do avgusta 1968, ko so Rusi okupirali Češkoslovaško, kar je naznanilo dolgoročno umiranje ruskega imperija, ki ga hoče zdaj Putin obnoviti. Beatlesi in ansambli, ki so jim tako ali drugače sledili, so v tedanjo dokaj urejeno Evropo prinesli neki nenadzorovan nemir mladih, ki se je poslej stopnjeval v vseh oblikah življenja, od oblačenja do značilnih pričesk. Ni bilo vse pametno in dobro, bilo pa je neustavljivo.
Beatles - Prvi sprehod v vesolju. - Oglas za motor Tomos.

SPAČKI, ZÁSTAVE IN TOMOSOVI MOTORJI
Svet se je začel zbliževati in enotiti. Veliko dejanskih ali namišljenih pregrad med ljudmi, tudi med spoloma, je padlo. Svet je zdivjal v avtomobilizem in individualni turizem. Pri nas so ga oznanjali zlasti koprski Tomosovi mopedi, s katerimi so se Slovenci naučili obnašanja v prometu. Kmalu so jim sledili spački. Začela se je razbijati monotonost, ki so jo ustvarjale zástave (fiati) iz Kragujevca. Osebni avto je začel postajati simbol osebne uspešnosti, Slovensko primorje in Istra pa kraj vsakoletnega družinskega romanja. Vsaj nekajdnevno bivanje ob obali je postalo zakon. Ni čudno, da se je to izrazilo v ljudskih zahtevah po boljših prometnih povezavah, zlasti pravih, večpasovnih avtocestah, kar je po nekaj letih privedlo do znamenite cestne afere, ki je odnesla slovenskega politika Staneta Kavčiča. Čeprav je živel do 1987. leta, se ga zadnjih 15 let ni smelo niti omenjati. Iz političnega obračuna z njim se je kot meteor povzpel Milan Kučan.
Čeprav zgodovinarji zaradi slav­ljenja Milana Kučana omenjajo kot najpomembnejša leta ona po 1980, je bil bistveni politični prelom prav v letih okoli 1965. Takrat se je začela ena znamenitih jugoslovanskih gospodarskih reform, ki so bile stalnice nekdanje Jugoslavije. Svet in država sta se naglo spreminjala, politična ureditev – leta 1963 smo uradno z novo ustavo postali socialistična republika – pa je ostajala bolj ali manj ista. Začela je ovirati samo sebe. V državi je bilo že dobro desetletje uradno uvedeno delavsko in družbeno samoupravljanje, ki naj bi okrepilo vlogo delavcev in vseh državljanov v javnem življenju. Komunistična partija, ki je o vsem odločala in vse vodila, pa je ostala strogo centralistična z neomejeno oblastjo Tita in Beograda. Tita je kot poklicnega revolucionarja vse bolj pritegovala zunanja politika, doma pa je, zlasti gospodarstvo, šepalo. Glavno besedo so imeli namreč politiki, ne gospodarstveniki. Obstajala je nerešljiva uganka, ki je končno pomagala razgnati Jugoslavijo. Ne sovraštvo med narodi, ki so ga zaradi neznanja in nesposobnosti v svojem boju za politično preživetje podpihovali oblastniki, ampak premoč politike in ideologije je rinila narazen nekdanjo državo, ki je leta 1918 nastala kot umetna, neživljenjska tvorba. Kot taka ni imela nikoli poprej nič skupne zgodovine. Razlike, in to nepremostljive, niso bile samo narodnostne in zgodovinske, ampak tudi kulturne, upravne, verske, mentalitetne … Zlasti pa gospodarske. Več je bilo razlik kot skupnega. Dlje kot smo od tistih časov, jasneje vidimo vzroke in posledice.

PRALNI STROJI IN ZAMRZOVALNE SKRINJE, PA ŠE PREŠVERCANE KAVBOJKE
Kljub razburljivi in neredko tudi krvavi takratni politiki so ljudje namenjali skrb predvsem izboljšanju vsakodnevnega življenja, kar zaradi velikih novosti ni bilo preprosto. Državne meje nekdanje železne zavese so se odpirale in ljudje so lahko primerjali razlike med državami. Velik vpliv je imelo tudi vse več gledanja televizije. Življenje se je naglo spreminjalo. Hladilniki, pralni stroji, zlasti pa hladilne skrinje, ki so nas rešile pred dnevno odvisnostjo od založenosti trga, so bili največja revolucija našega vsakodnevnega življenja 20. stoletja. Kot desetletja poprej elektrika. Mnogi so začeli preurejati starejše hiše in delati kopalnice. Za to pa je bil potreben denar in zlasti devize. Marsičesa, še posebej električnih gospodinjskih strojev, ni bilo, ali pa so bili naprodaj le za nemške marke in italijanske lire ter druge konvertibilne devize. Slovenci smo postali Martini Krpani, množični drobni tihotapci ali švercerji. Od najvišjih do najnižjih. Država tega, če njenih organov nisi žalil ali poniževal ter pretiraval, ni tako strogo preganjala.

NEKATERE ZANIMIVOSTI IZ LETA 1965 V SLOVENIJI

• Leta 1965 je reka Drava v Mariboru narasla za kar 5 metrov, kar je povzročilo obsežne poplave na območjih Lenta in industrijskega predela v Melju.
  Aprila leta 1965 je bila otvoritev nove trgovske hiše Nama v Ljubljani. Narodni magazin ali skrajšano Nama je bila veriga trgovin, ki na začetku ni prodajala živil, ampak tehniko, tekstil in galanterijo. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Sloveniji.
• Prav tako je v mesecu aprilu leta 1965 je v Hali Tivoli v Ljubljani nastopil legendarni ameriški trobentač in pevec Louis Armstrong s svojo zasedbo.
  In ko smo že pri glasbi, je junija 1965 bil festival Slovenska popevka že četrtič zapovrstjo. Prvič je festival potekal v Hali Tivoli. Takrat je Slovenska popevka bil že uveljavljen festival saj je privabljal glasbenike iz Slovenije in drugih delov Jugoslavije. V letu 1965 je zmagala Irena Kohont s pesmijo Šel si mimo.
• V tem letu je potekal v Kranjski Gori 4. Pokal Vitranc, prestižno mednarodno tekmovanje v alpskem smučanju - tekmovalci so nastopali v veleslalomu in slalomu. Še isto zimo je na srednji Bloudkovi skakalnici v Planici potekal prvi Memorial Janeza Polde, kjer je pred približno 5000 gledalci zmagal Dieter Müller z daljavama 83 in 85 metrov.
• Tega leta je bil še poseben športni dogodek na svetovni ravni, saj je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo rekordnih 46 reprezentanc.
• Leta 1965 je bila pričakovana življenjska doba za moške 65,5 let in za ženske 72,7 let. V letu 2023 je bila pričakovana življenjska doba za moške pri 78,9 let in za ženske 84,6 let.

Izjemno se je začela spreminjati prehrana. Piščanci, pa ne oni zategli in trdi, ampak mehki, ki so bili še donedavna poslastica bogatašev, so postali pogost mesni obrok običajnih državljanov. Začele so se pojavljati boljše testenine, riž, kjer ni bilo pol peska … Tudi spremembe v oblačenju niso zaostajale. Množično nošenje kavbojk, tudi te smo v začetku samo švercali, je neverjetno znižalo stroške obleke. Da ne omenjamo še raznega perila iz najlona in drugih umetnih mas. Za hlače, suknjič in perilo si pred tem delal cel mesec, poslej največ teden dni. Dotlej smo nosili hlače z zlikanim robom, poslej si bil, če si to naredil s kavbojkami, največji kmet. Le čevlji so dolgo ostali razmeroma dragi. Večino teh stvari smo kupovali v Trstu. Nikoli ni bil tako naš kot takrat. Vsako soboto so se proti mejnim prehodom vile dolge kolone osebnih avtomobilov in posebnih avtobusov. Iz cele Jugoslavije, tja do Bitole v Makedoniji. Kljub večurnemu čakanju za prehod meje, Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in so se temu izognili, ni nihče godrnjal, samo da smo čim prej prišli onstran meje. Italijansko blago ni bilo poceni, toda bilo je. Če nisi imel na sebi vsaj enega kosa z one strani meje, četudi zgolj zložljivega dežnika, si bil nekaj zastarelega, nesposobnega.

VIETNAMSKA VOJNA IN MIROVNA GIBANJA TER PROTIAMERIŠKO VZDUŠJE V AMERIŠKEM JEANSU
Pri iskanju ključnega dogodka v letu 1965 bi se verjetno mnogi iz takratnih časov odločili za začetek odločnega angažiranja ZDA v Vietnamu po letu 1965. Takrat je predsednikovanje nastopil, bolje rečeno podaljšal mandat, ki ga je prevzel po Kennedyjevi smrti, leta 1908 rojeni Lyndon Baines Johnson. Večina nas ima v spominu pretresljivo fotografijo drobne vietnamske deklice, ki v solzah teče pred ameriškimi vojaki, za njimi pa gori njena vas. Seveda je to izrazito ideološki, protiameriški pristop do preteklosti, saj je bilo podobnih in še pretresljivejših fotografij človeških stisk in trpljenja posnetih bistveno več. To so namreč še bili časi množičnih lakot v Aziji in Afriki, ki so bile posledica naravnih razmer, pa tudi raznih protikolonialnih in revolucionarnih gibanj, kjer je bila ideologija vse, človek nič. Vietnamska vojna je bila izjemno kruta in krvava. ZDA so uporabile najsodobnejšo tehniko, kemikalije … Vietnamci so, podobno kot nedavno Palestinci, zgradili sistem podzemnih tunelov in drugih naravnih pomagal. Vojna je dokazala neverjetno premoč ozaveščenega vojaka nad tehniko. Potrdila je tudi staro resnico, da so stare indokitajske kulture neverjetno odporne, nepremagljive za evropsko kulturo. Vietnamska vojna je v Evropi in ZDA sprožila močno protivojno gibanje. Pod geslom Make love not war so potekale številne demonstracije. S priponko s tem geslom na prsih si dokazoval svojo naprednost. Pravzaprav to še do danes ni preseženo. Prišlo je do zanimivega pojava. Mladi so na načelni ravni vse, kar je bilo v zvezi z ZDA, zavračali, dejansko pa niso samo nosili ameriških kavbojk, ampak so praktično malikovali vse, kar je bilo ameriškega: od mode, filma in športa do burgerjev in kokakole, ki je začela svoj zmagoviti pohod tudi v Sloveniji.
Drugi vatikanski koncil. - Winston Churchill. - Sinoda škofov 1965.
Če smo že omenili ZDA, pa dodajmo, da je bil Vietnam verjetno začetek konca njihove nepremagljivosti. Spomnimo se, kako so bežali iz omenjene nesrečne dežele in puščali za sabo kaos, kar se jim je kasneje zgodilo še v Afganistanu, Iraku, da ne omenjamo vojaških in političnih ponižanj v Iranu, Somaliji …

SKLEP DRUGEGA VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA
Izjemen, za katoličane največji dogodek v letu 1965, je bil konec II. vatikanskega koncila ali vesoljnega (svetovnega) cerkvenega zbora. Glavna naloga koncila je bila posodobitev Cerkve, kar naj bi dosegli s prenovo bogoslužja, uvedbo narodnih jezikov namesto latinščine, somaševanjem, stalnim diakonatom, reformo redovništva … Okrepila naj bi se vloga vernikov, ki so bistvo Cerkve. Koncilski očetje so se zavzeli za dialog z drugimi verstvi in celo nevernimi, če pokažejo »dobro voljo«. Ljudje se namreč ne delijo na dobre in slabe, na napredne in nazadnjaške, pametne in neumne in se ne ločijo glede na odnos do vere, ampak predvsem po tem, koliko so sposobni sprejemati novosti in napredek ter prispevati k mirnemu sožitju, ki je bistveno za obstoj človeštva.
Koncila se je udeležilo skoraj 3000 cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov za določena vprašanja. Izjemoma tudi laiki. Cerkev je globalna, svetovna in je bila vedno pomembna za nas kot narod, hkrati pa nas je povezovala z vsem svetom. Katoličani smo globalizma vajeni, saj živimo v njem že več kot dve tisočletji. Ker je bil uradni jezik Cerkve latinski, nas jezikovno ni ogrožala. Ob stoletnici prvega koncila je drugega leta 1962 sklical eden najbolj simpatičnih papežev v zgodovini, Janez XXIII., končal pa se je že pod njegovim naslednikom Pavlom VI. Koncili so v zgodovini Cerkve izjemno prelomni dogodki in lahko povzročajo celo razkole. Do tega, kljub določenemu nezadovoljstvu s posameznimi koncilskimi dokumenti in izjavami ter stališči, v večjem obsegu ni prišlo. Stališča koncila so nastala na podlagi večletnih predhodnih posvetovanj strokovnjakov. Katoliško Cerkev naj bi uglasili (ne na račun vere) s sodobnim svetom.
Sv. Pavel VI. z nobelovo nagrajenko za mir Materjo Terezijo-  februarja 1965 - Vietnam. - Trst.

Čeprav koncil ni nikogar v celoti zadovoljil, za ene je šel predaleč, za druge je obstal na pol poti, je bil dejansko revolucionaren. Za nas je najpomembnejša popolna prevlada narodnega jezika. To je popolna zmaga binkošti. Ljudski jeziki, ki naj bi doslej cerkveno enotnost ločevali, jo poslej povezujejo. Uresničile so se sanje blaženega Antona Martina Slomška. Ta je bil prepričan, »da sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela«. Odpravljeni so bili številni stari običaji. Čeprav se mnogim toži po onih iz baroka – stare stvari niso samo lepe, ampak tudi plemenite –, da ne govorimo o latinščini, človeštvo ne sme živeti zaradi preteklosti, ampak prihodnosti.

SMRT DUHOVNIKA, KOMPONISTA SLOVENSKE HIMNE
Leta 1965 je slovenska kultura doživela veliko izgubo. 14. marca je v 85. letu starosti umrl veliki skladatelj, glasbeni pedagog, duhovnik Stanko Premrl. Rojen je bil v Šentvidu pri Vipavi. Zdaj se kraj imenuje Podnanos. Čeprav je večinoma komponiral cerkvene skladbe, njegov opus obsega več kot 2.000 kompozicij, ga slovenska javnost pozna predvsem kot avtorja slovenske himne Zdravljica, ki jo je zložil že leta 1905. Kot je znano, je tudi Prešernovo besedilo nastalo na pobudo šentviškega kaplana Matije Vrtovca (1784–1851), ki ga slovenska javnost pozna kot velikega vinogradnika, astronoma in zgodovinarja. Zdravljica, Prešeren je napisal Zdravica, je postala slovenska državna himna z osamosvojitvijo 1991. leta. Pred tem je slovenska narodna himna bila Naprej, zastava Slave, katere besedilo je leta 1860 napisal Simon Jenko, uglasbil pa jo je Davorin Jenko.
Zdravljica ima gotovo najlepše besedilo med vsemi himnami na svetu. Od osamosvojitve je Naprej, zastava Slave slovenska vojaška himna. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Zdravljica bila himna slovenske države, nekdanja pa vseh Slovencev v republiki Sloveniji in na slovenskem ozemlju v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter v izseljenstvu. Zgodovinsko tradicijo je treba spoštovati. Ne zaradi zgodovine, ampak zaradi narodne zavesti.

ZA SKLEP ŠE MALO POLITIKE S CHURCHILLOM
Obletnice so slavnostne, žalostne, velike, male … Škoda pa je, da jih ljudje ne moremo enako ocenjevati. 24. januarja je v 91. letu umrl eden največjih državnikov 20. stoletja, Anglež Winston Churchill. V življenju je opravljal mnoge državniške funkcije. Za svet in nas je bilo najpomembnejše njegovo vodenje angleške vlade od 10. maja 1940 do 27. julija 1945 ter od 20. oktobra 1951 do 7. aprila 1955. Imel je mnoge talente. Rad je slikal, za svoje spomine pa je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je zelo samosvoj in dokaj nekonvencionalen. Ko so ga vprašali za recept za dolgo življenje, je odgovoril: »Predvsem nič telovadbe!« Znan je bil po svoji strastni navezanosti na cigare in viski.
O tem, da je bil velik državnik, ni dvoma. O njem kot politiku pa so mnenja deljena. Vse je podrejal interesom angleškega imperija, kateremu je bil neskončno privržen. Čeprav je najbolj sovražil komunizem, se je povezal s Stalinom, da so skupaj z Američani in drugimi uničili fašizem in nacizem. Za komunizem je bil prepričan, da je najbolj neumen in bo zato sam propadel. Tega ni dočakal. Kot je sam mnoge v politiki prinesel okoli, se je to dogajalo tudi njemu. Churchill Slovencev ni sovražil. Ni pa jim dal prednosti pred imperialno politiko Velike Britanije ter komunizmom in demokracijo. Ta je, gledano nazaj, prav v šestdesetih letih začela svoj zmagoviti pohod, ki nam je poleg ostalega prinesel tudi samostojno slovensko državo.
Zgodovina se kljub občasnim revolucijam dejansko odvija počasi. Tista, ki jo pišejo zmagovalci, velja le za politiko. Za njeno trezno, znanstveno presojo je – kljub očitkom spreminjanja za nazaj, revizionizma – potrebna časovna distanca. Tega intelektualnega napora žal mnogi ne zmorejo.

dr. S. Granda, Priloga, v: Ognjišče 5 (2025), 12-17.