pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

“Človeku pripadajo življenje, razvoj in rast”

Intervju o resničnem praznovanju, ko si spočije vsa družina (tudi gospodinja). Intervju o prijateljstvu. O korakih iz drže žrtve, o dajanju svobode otroku, o odgovornosti za svojo rast. Pa tudi obujanje spominov na Alenkinega očeta Alojza Rebulo.

Alenka Rebula Tuta v svojih knjižnih delih, na seminarjih in predavanjih nagovarja tako mlade ženske kot tudi starejše generacije, tako izobražene kot preproste ženske. Ženske z majhnimi težavami, pa tudi tiste s hudimi zgodbami – v njenih besedah vse najdemo gradnike za rast, za (po)moč.

- Tu ob morju je pomlad že vsa v razcvetu. Alenka, kakšen čas je za vas pomlad?
Spomladi čutim, da se v meni prebujajo novi občutki, dvigajo se sokovi, moč življenja je neustavljiva. Spomladi posebno močno začutim svoje želje. Vse, kar bi še rada uresničila, in včasih tudi kaj, kar me boli, takrat še jasneje pride do izraza, ker bi rada, da bi vse cvetelo. Pomlad je mogočen klic v življenje in hoče, da odgovorimo. Zato se pri ljudeh lahko zaostrijo krize. A prav pomlad nam lahko daje zagon za nove korake, za premik v ljubeče življenje.

- Ste iskalka odgovorov v globinah, osvetljujete drobne delčke duhovnega sveta – kakšen je vaš poklic, vaše poslanstvo?
Dojela sem, da imam zelo razgiban, nenehno dejaven notranji svet. To me povezuje z mojim očetom, ki je čutil, da sta v njem pekel in nebo. Oboje včasih še močno občutim. Spraševala sem se, kakšen je smisel mojega značaja, ki opaža predvsem, kar boli ali ne gre, in sanja popolnost in odrešenost. Morda je moj smisel v daru besede, s katerim sem najprej tolažila sebe, zdaj pa podpiram druge. Po mami pa imam ljubezen do poučevanja. Bila je čudovita učiteljica.
Prijateljice so mi nekoč dejale, da mi uspe stvari, ki zelo bolijo, povedati tako, da manj bolijo. Da najdejo lepoto v hudem. Da jih moj glas pomirja. Še in še se vračam v navdih svoje duše in predajam naprej, kar pomaga meni.
Opisovanje tega, kar človek čuti, je gotovo moja moč. Moja nemoč pa je, da pogosto ne znam ven. Zato je zame zelo dragocena bližina z Josipo Prebeg, ki pa je posvetila življenje iskanju izhodov in lepote v duši. Tudi moja družina je moj pristan. Moj mož s svojo sončno podporo, moji otroci, tako polni življenja.

- Z Josipo Prebeg sta sodelavki, soavtorici. Sta tudi prijateljici?
Med nama je vez zelo globoka. V njej občudujem ne le znanje, ki mi ga že leta velikodušno predaja, da ga lahko nosim v svet. Blizu mi je njena ljubezen do ljudi, navdihuje me njena vera, da obstaja pot iz vsake, še tako nemogoče situacije. Pogosto pridem k njej z vprašanji, z vsem, kar je v meni in kar opažam okrog sebe, ona pa mi predlaga korake rešitve, ki jih potem napišem in razvijem še po svojem čutenju. V tem je moč najine dvojine. Njena metoda Vera vase je postala moj stil življenja in izvir moje ustvarjalnosti. O njeni metodi pišem, jo preverjam na lastni koži, predavam in sem ponosna, da me je izbrala za sodelavko.

- Kakšna so prijateljstva danes, v tem virtualnem svetu?
V družabnih omrežjih je beseda prijatelj zlorabljena. Pravi prijatelj je oseba, ki je izbrana v živo, odnos s prijateljem negujemo z osebnimi in resničnimi odzivi: z dejanji skrbimo, da ta prijatelj ve, da je cenjen, da je spoštovan, da obstajamo zanj. Ne kličem samo, ko nekaj potrebujem, iz koristoljubja, ali ker hočem družbo. V prijateljstvu naj bi bilo tudi veliko svobode. Prijatelj ni naša last.

- Zakaj ženske potrebujemo žensko družbo?
Nekatere stvari lažje deliš s kom, ki jih je doživel. Recimo vse stvari v zvezi s porodom, s telesom. Je pa tudi res, da sočuten moški pogosto lahko zelo drugače razume, in prav zato lahko prispeva, da ženske drugače dojamemo sebe. Zato eks­kluzivno ženski krogi niso dobri. Človek vedno potrebuje soočenje z drugačnim. Mlajše in starejše ženske, ženske v različnih okoljih, ženska in moški. Če svoje stvari vidimo iz veliko zornih kotov, zajamemo svet, kot je v resnici, drugače je nevarno, da ponavljamo vedno isto in iščemo ljudi, ki nas potrjujejo ter mislijo točno tako kot mi.

- Hitro smo v skušnjavi, da povemo kaj preveč, kakšno podrobnost iz zakona, o otrocih na glas govorimo kar pred njimi … Kakšen nasvet o postavljanju meja besedam?
Če govorim zato, da se drugi ukvarja z mojimi bremeni, sam pa ne dajem nič, ga spremenim v svojega terapevta, ki dela zastonj. V prijateljstvu naj bi me zanimalo, da si kaj izmenjava. Skupaj deliva zanimanja in veselje in si dajeva podporo. Vez naj bo obojestranska, dobrine si izmenjujeva. Jasno je treba ločiti, kaj pomeni posluh in podpora in spremljanje življenja, kaj pa pomeni terapija, svetovanje in iskanje pomoči. Vsak od nas naj bi prevzel odgovornost za stvari v življenju, ki mu ne grejo, in nekaj naredil za to. V metodi Vera vase veliko delamo na tem, da bi bili v odnosih podporni, a tudi samostojni in polno odgovorni. To je osnova vseh odnosov.

- Prijateljev imamo malo, znancev več. Že Prešeren je rekel: »Imam samo dva prijatelja in veliko znancev.«
Lahko imamo zelo kakovostno mrežo bežnih znanstev in odnosov do ljudi. Kakovostna mreža pomeni, da z vsakim človekom znam vzpostaviti odnos, kjer je drugi zame človek. Nekateri ljudje imajo polno znancev in so polni topline; vedo za ime čistilke, natakarja, poznajo njihove zgodbe, ljudje jim zaupajo. To ni slučajno. Nekateri imajo dar povezovanja, drugi lahko to negujemo. To je vrednost, humanost med nami. Ko se na vsakega človeka zares odzoveš, ne kot da je številka; ne zanima me, kdo si, pri tebi samo kupim mleko, bencin, čevlje, ti pa me ne zanimaš. Lahko si za človeka vzamemo pet minut resnične pozornosti, ko smo z njim. Gre za to, kako se odzivamo na svet, da nismo avtomati, brezčutni roboti, ki prihranijo svoja čustva za pet ljudi, vsi ostali so nič. To ni prav. Prijatelje pridobimo potem, na naslednji stopnji, ko smo znali biti človeški z vsemi.

- Postni čas pelje k praznikom. O praznovanju sta z Josipo Prebeg napisali knjižico. Pa vendar, prazniki ki prihajajo, niso bleščavi in pompozni. Božič je lažje praznovati kot veliko noč.
Kako bi praznovali zmago življenja, veselje, ljubezen, če bi bili notranje svobodni? Kako bi praznovali veselje, ljubezen, bližino? Globlji smisel velike noči je praznovanje tega, da smrti ni, da sovraštvo ne zmaguje, da je čisto veselje tu za nas. Veselili naj bi se! Praznik je prostor, ki ostaja prazen za mirno, prosto in nežno prazničnost. Vse duhovne tradicije prekinejo delo, zato da naredijo prostor za sveto. Nalagati si delo ob praznikih je nesporazum. Praznik je to, da ne delamo, da se prav nihče ne trudi, da vsi doživijo olajšanje, počitek, veselje, sproščenost, nasmeh. Ali da se umaknejo v mir, če so tega potrebni. In če tega ni, nismo praznovali. Po praznikih naj bi ljudje imeli občutek, da so se nahranili z bližino in z vsem tistim, kar manjka v vsakdanjem življenju. Če se običajno ne vidimo, nimamo časa drug za drugega in delamo kot zmešani … naj bi se za praznike dogajalo druženje ali poglabljanje po meri našega srca. V velikem miru in v spoštovanju drugačnosti, brez katere ni miru.

- Slovenci trpimo: čistimo, likamo, peremo, gremo do frizerja, loščimo čevlje otrokom ministrantom, pečemo potico … Vse to med službo in šolo. In ko odrežemo kos šunke na veliko noč zjutraj, je to odrešenje, končno je konec.
Koliko je v vsem tem prostora za duhovnost? Ko pride na obisk gost, sta dva načina, kako ga sprejmeš: O, kako sem te vesela in drugi: Ojoj, kako je videti moja hiša. To sta dva načina, da si v stiku z ljudmi, pri veliki noči je podobno. Lahko želim, da mi je lepo, da smo skupaj, da uživamo bližino drug drugega, nikogar nič ne skrbi. Ali pa je cilj, da je vse pospravljeno in popolno za ogled in ocenjevanje kritičnih oči. Glavno je torej narediti odličen vtis? Kako se potem počutimo? Če nam je jasno, kaj je cilj, bomo lažje sprejeli odločitve.

- Za gospodinjo, mamo je to res naporen čas …
Kdo je določil, kaj mora biti narejeno? Naša notranja avtoriteta. Ženska misli, da mora. Kako najti pogum in moč, da te zahteve do sebe zmanjšamo? Poskusimo letos odpraviti dve, tri stvari in poglejmo, kako je bilo. Se je podrl svet? Lahko ponudimo drugačna srečanja, manj naporna in zamudna. Saj smo lahko skupaj eno uro, in ne štiri. Kosilo lahko odpade in imamo samo velikonočni zajtrk. S prisilo, kaj naj bi vsak moral delati, zato da bo drugemu dobro, nam manjka spoštovanja drugega. Če bi se ženske podpirale med sabo, bi nam v življenje uspelo vnašati več svobode in s tem tudi več duhovnosti. Popolnoma sama pa je težko, počutiš se črna ovca.

- V nemoči se obnašamo kot žrtve, poveličujemo trpljenje …
Trpljenje samo na sebi ni vrednota. Vrednota je preseganje in iskanje izhoda, ker človeku pripadajo življenje, razvoj in rast. Poglejmo rastlino: je vloga rastline, da trpi? Ali pa ji bom pomagala, da polno živi? Torej ljubezen do človeka zahteva, da presegamo trpljenje pri sebi in drugih. V drži žrtve pa človek malikuje svoje trpljenje, časti svojo bolečino in z njo trguje, torej pridobiva prednosti ali usluge ali občudovanje ali popuščanja. Nekaj nepoštenega je v taki drži. Nihče ni žrtev z odprtim srcem in z ljubeznijo. Žrtve trpijo in se sprašujejo, zakaj morajo trpeti, če drugi ne trpijo. Ta zamera jih gloda, in zato jih zastruplja. Dobro bi bilo, da se izogibamo tej drži, saj v njej ni nič plemenitega.

- Kako se rešiti?
Izhod iz vloge žrtve je postopek, v katerem je treba narediti zaporedje korakov. Bistvena pa je ljubezen. Tega prehoda ne moreš narediti sam, nekdo ti morda pomagati in te pospremiti ven. Seveda je pomembno, da tisti, ki te spremlja na poti, zmore dati zelo veliko ljubezni. Kot žrtev se namreč obnašamo zato, ker smo izgubili zaupanje v ljubezen in podporo. Zagrenjenost rodi žrtev. Edini način, ki ji je ostal, da dobi ljubezen, je, da prebuja v drugih krivdo in zadolženost, saj drugega ne zna. Težko bo spoznala resnico: nisem tako uboga in dobra kot mislim, da sem, sem nepoštena do tistih, ki jih obsedam, zavistna, zagrenjena … Ko se tako vidiš, si res obupan. Nič ti ne ostane. V terapiji te drugi prime za roko, ti pokaže lepo in dobro v tebi in ti pomaga, da ga vidiš tudi ti. Potem pa gledata še grdo in iščeta način, da se preseže. Da počasi zlezeš ven in zapustiš to držo, to obupanost nad seboj. V ozadju je bolečina, zato tega ne moremo speljati sami, kot se nihče ne more operirati sam.

- Odločiti pa se moramo sami, kajne? Ne more se žena namesto moža, mož namesto žene …
Pomembno je, da ob žrtvi nismo tudi mi žrtev – vlogo žrtve pustimo njej. Lahko živim ob tem človeku in ga imam rada in ne pustim, da določa moje občutke. To speljati je umetnost, ki se je lahko naučimo. Navadno žrtev hoče, da drugi z njo ravnajo tako, da ostaja žrtev. Ona brani svojo vlogo, saj je to edina stvar, ki jo ima. In kadar ji odrekamo tisto, kar hoče, lahko zelo zameri, izsiljuje s trpljenjem. Vztrajati ob človeku, ki hoče biti žrtev, in nepoškodovan iti naprej, zahteva veliko jasnosti v sebi, močno osebno rast, spremstvo in učenje. Kajti sicer ne zdržiš in ne spelješ. Potegne te vase, te zagreni in zastrupi. V tem ni nobene ljubezni.

- Zdi se tudi, da je dedno ...
Vzorec se prenaša v družini. Razdreti ga je kar težko. Najprej je treba razdreti osebni vzorec, potem še rodbinskega/družinskega, ki je še globlji. Včasih je treba precej časa, ampak če imamo jasen cilj, prestopimo v nov načrt. Poudarila bi, da pogosto težav ne moremo rešiti v celoti, da bi bili popolnoma osvobojeni. Lahko pa dosežemo, da so veliko manj mučne kot prej in da dajo prostor lepemu in dobremu. Olajšanje je zelo veliko. Ko je le tu in tam težko, namesto da nenehno trpiš, je to lepa razlika. Nekaj rešimo popolnoma, drugo delno, tretje pa lahko omilimo. A vedno je mogoče narediti veliko.

- Ste mama morske deklice. Vaša hči, Jasna Tuta, je prejadrala oceane. Kako ste ji kot mama zmogli dati to brezmejno svobodo?
Ona sama si je skušala vzeti veliko svobode že kot deklica. Več let smo bili v konfliktu, želela je veliko svobode, mi pa nismo popuščali. Z leti smo razumeli, da je to tako močno v njej, da je njeni naravi treba dati prostor. Potem nismo več postavljali meja in ničesar kritizirali. Prišla sem do spoznanja, da nimam nobene oblasti nad njenim življenjem. Ne nad trajanjem ne nad potekom. Ko je bila na Pacifiku, je bilo povsem realno, da je morda ne bo nazaj. Zaprla sem vase svoje občutke, kot bi jih dala v oklepaj, skrbi so otrpnile in čakala sem na izid. Vedela sem, da nimam nobenega nadzora. Tega sem se naučila in sedaj tako ravnam. Ko bi me začelo kaj skrbeti, se zavem, da je za vsakega človeka pomembno, da živi življenje po svoji meri. Ona živi tako in to je njeno. Če jaz trpim, je to samo moja odločitev. In odločila sem se, da ne bom trpela. Namesto trpljenja izberem ljubezen in zaupanje v dobro, v smisel vsega. Pripravljena pa skušam biti vedno na vse. Sprejemam, da nihče ni moja last in mi ne pripada. To velja za vse ljudi, ki jih imam rada. Samo moje življenje mi pripada.

- Ste bili tako vzgojeni?
Ne, ne. 😊

- Kako sta vam duhovnost privzgajala vaša starša?
Nismo se veliko pogovarjali o duhovnosti, ob očetu sem jo kljub temu zelo močno doživljala. Vame je prešlo njegovo hrepenenje po odrešenosti. Ta želja je bila tako močno v njem, bila je presežna, razumela sem, da je nekje nekaj več od tega, kar se vidi. Več kot vsakdanje življenje, nekaj onkraj vsega, kar doživljamo. Duhovno ga je izjemno pritegnilo in zaposlilo, to je bil njegov svet. Ob njem je bila tretja dimenzija vedno prisotna. Čeprav ni veliko govoril, ker je verjetno mislil, da otrok tega ne razume. Večinoma se je pogovarjal s prijatelji. Kljub temu je bilo otipljivo.
So stvari, ki prehajajo na otroke, pa četudi starši o njih sploh ne govorijo. Vame je sedla ta njegova dimenzija. Dojemala sem, kakšne muke je prestajal; pekel, ki ga je moral nositi v sebi, je bil zame živa realnost. Veliko je molil in pisal, kako je treba upati in se znati veseliti, a obup ga je obiskoval še in še. Čutila sem, kako išče olajšanje, stik z nečim, kar nas odreši hudega. Bil je prežet s tem hrepenenjem. In kljub vsemu je bil včasih radoživo prisrčen in navdušen nad majhnimi stvarmi tega sveta.

- Kakšen pa je bil kot oče? Kakšna zgodba o njem?
Ko sem imela rosnih 16 let, smo zasedli šolo in smo protestirali proti profesorjem. Ko sem prišla domov, sem ognjevito pripovedovala očetu o tem dogodku. Spominjam se njegovega obraza, kako me je gledal z nekakšno prizanesljivo in prisrčno simpatijo. Kot da gleda žrebe, ki nori po travniku, kamor so ga pravkar izpustili; brez obsojanja, brez vsake kritike. Zdelo se mi je, da mu je všeč moja mladostniška zagnanost in prepričanje, da bomo obrnili svet. Doživeti sicer strogega očeta, ki me gleda na ta način, je bila zame izkušnja, ki je nikoli nisem pozabila.
Zelo rada sem imela tisti očetov del, ki ga je povezoval z otroštvom: moj tata pastir. Ko je bil majhen, je bil blažen tam v ogradah na Krasu. Ko je vstopil v tisto dimenzijo, je bil drug človek, bil je miren, srečen. Vse je bilo preprosto in vse je bilo dobro. Brez vsake stiske. Spominjam se, ko ga je obiskal znanec iz njegovega rodnega Šempolaja. Takrat je imel oče že 90 let, takoj sta se začela pogovarjati v narečju, udarila sta po šempolajsko. Neverjetno je bilo, kako je še obvladoval dialekt, spominjal se je vsake hiše, vsakega človeka, vseh zgodb. Kako je bil povezan s temi ljudmi, kako se je znal pogovarjati z vsakim človekom, ki mu je bil zanimiv. Ta pristni in prisrčni del njega je bil meni najljubši del njegove tako velike in raznolike osebnosti.

Alenka Rebula Tuta


Živi v Sesljanu, v bližini Trsta. Maturirala je na Klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, končala je študij filozofije na psihološki smeri leposlovne fakultete tržaške univerze. Poučevala psihologijo na slovenski gimnaziji v Trstu, družbene vede na Družboslovnem liceju Antona Martina Slomška.
Je hči Alojza Rebule in Zore Tavčar, žena publicista Igorja Tute, mama treh otrok in babica vnukinji. Njena hči Jasna je znana pustolovka in jadralka. Alenka ima rada poletje in večerni čas, čas zahajanja.
Med številnimi njenimi deli izpostavimo knjigo o otroštvu Globine, ki so nas rodile, dve pesniški zbirki ter priročnik za samovzgojo Blagor Ženskam. V soavtorstvu z Josipo Prebeg je napisala knjigo Vera vase, nagovarjajoča je tudi Obljubljena dežela, posvečena delu za dobro Slovenije. Ob veliki noči priporočamo v branje knjižico Pristno praznični. Veselimo se že novih vsebin, ki bodo prav kmalu na knjižnih policah.

M. Pezdir Kofol, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2023, str. 6-10.

Naj vam na kratko opišem svoj problem. Bila sem v zvezi s fantom, pravzaprav sem še. Imela sva se rada in sva se nameravala poročiti. Toda prišlo je do težke prometne nesreče. Fant ni bil nič kriv. Vanj se je zaletel vinjen voznik in ga močno poškodoval. Nekaj časa smo vsi strašno trepetali za njegovo življenje. Sprva so mi namreč zdravniki dali malo obetov. Čakali smo na najhujše in v tistem času sem zelo trpela, skupaj z njegovimi starši. Pozneje pa si je telesno kar opomogel. Bil je na rehabilitaciji in sedaj lahko sam jé, ne more pa se sam gibati. Kar pa je najhuje, ostala je prizadeta njegova osebnost in psiha. Lahko napišem, da je ostala njegova sposobnost razmišljanja na ravni otroka. Ne vem, če se bi bil sposoben poročiti.
Njegovi starši so mi rekli, naj ga pozabim. Naj ne hodim k njemu, saj ne more biti moj mož in ne oče najinih otrok. Oni tudi skrbijo zanj. Niso jezni name, mislim, da mi želijo dobro. Tudi sama sem si skušala dopovedati, da ne bova nikoli mož in žena. Imela sem že tudi novo zvezo in eno avanturo z drugim fantom. Pa sem oboje pustila. Zlasti tista avantura se mi je zdela neumna. Kakšno plehkost sem odkrila v tistem fantu in potem sem pomislila na bogastvo, ki ga je imel prvi fant. Bilo mi je težko. Več let sva resno hodila skupaj, se razumela, se nameravala poročiti. Zavedam se, da mi sedaj ne bo lahko najti drugega fanta, nisem več najmlajša.
Ko mi je fantov oče prvikrat rekel, naj pozabim na fanta, se mi je zdelo, da bom lahko. Toda ko sedaj včasih pomislim nanj, ga imam še rada. Veliko mi pomeni. Del mojega življenja je pri njem. Sedaj se že dolgo nisem srečala z njim, a mi manjka. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala. Ali ga smem kar tako pustiti? Saj sem mu obljubila, da se bova poročila, da bova skupaj, da si bova pomagala ... Če ga sedaj pustim, se mi zdi, da izdam svojo besedo in prelomim svojo obljubo, ki sem mu jo dala. Obenem pa se mi zdi, da se ne bom mogla z njim poročiti, saj je pretežak invalid. Kdo bo v bloku skrbel zanj, ko bom jaz v službi? Bi zmogla skrb zanj? Poglejte, to se prepleta v meni. Ne vem, kaj naj storim in ne vem, če delam prav. Hvaležna bom za vaš odgovor in nasvet.
Andreja
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Njegovi starši so vam rekli, da je njihov sin sedaj trajni invalid, nesposoben sklenitve zakonske zveze, prav tako pa ne bo mogel postati oče. Obenem so vas prosili, da ga pozabite in da vam v vaše dobro odsvetujejo obiske. Z vaše strani je to seveda lažje reči, kot pa to tudi storiti. Razlog vaše velike preizkušnje, je lahko za zunanjega človeka večplasten. Na eni strani je v tem, da se kot njegovo dekle dejansko soočate s t.i. nerešenim procesom žalovanja za vašim fantom. Podobno kot ovdoveli zakonci žalujejo za svojim pokojnim sozakoncem, tako se v vas in vajinem odnosu prebujajo podobna čustva in stanja. Preboleti sozakonca ni enostavno. Vključuje čas, molitev in podporo vaših najdražjih. Zato je vsak žalujoči povabljen, da se ne zapira v svoj miselni in čustveni svet, temveč najde kakšno osebo, kateri se bo lahko izpovedal, se v molitvi stalno obrača na Boga in mu izroča svojo bolečino kot tudi, da se zaveda dolgotrajnosti takšnega žalovanja. Popolnoma razumljivo je, da v bo v vašem primeru takšen proces žalovanja še posebej dolgotrajen in čustveno globok, saj je vaša ljubljena oseba še vedno živa in prebiva pri svojih starših. Prav tako pa je potrebno poudariti, da ob procesu žalovanja ni mogoče pričakovati, da boste pozabili na ljubljeno osebo. Dogodkov, besed, odnosa med dvema osebama ni mogoče nikoli pozabiti. Vse to se zapiše v naše telo in človek se vsega tega lahko vsak dan spominja in na svoj način znova in znova podoživlja. Res pa je tudi, da lahko te spomine skozi besede in molitve tako preoblikujemo, da nas osvobodijo notranjih napetosti in naredijo odprte za nove življenjske izzive in odločitve.
Druga misel, ki se poraja ob vaših besedah, je povezana s spoštovanjem vašega fanta in njegovih staršev. Vedno znova si je potrebno zastaviti vprašanje, kaj bi vaš fant od vas pričakoval v takšnem življenjskem položaju? Ali je res, da pričakuje vašo zvestobo do groba? Ali pa vas v svoji ljubezni vendar ne omejuje in vas pusti odprto za nova življenjska obzorja? Njegovi starši, ki ga verjetno dobro poznajo, se tega globoka zavedajo. Zato vam želijo tisto, kar si želi njihov sin – to je, da ste srečni in da na drugačen način uresničite svoje življenjsko poslanstvo. Obenem pa upravičeno pričakujejo, da spoštujete njihovo željo in v imenu vajine ljubezni storite tudi tisto kar je najtežje storiti – to je, zapustiti svojo najdražjo osebo.
V svojem pismu ste zapisali, da ste mu obljubili sklenitev zakonske zveze. To je prav gotovo dejanje, ki ga je potrebno spoštovati in ima svoje mesto v vajinem življenju. Ob tem pa seveda ni mogoče spregledati, da se zaradi tragično spremenjenih življenjskih okoliščin postavlja resno vprašanje, ali je v takšnih razmerah sklenitev zakonske zveze sploh mogoča in smiselna? Že sami ugotavljate, da si življenje z njim zelo težko predstavljate. Prav tako pa se zavedate, da se za sklenitev zakramenta zakonske zveze pričakuje, da je bodoči sozakonec sposoben treh stvari: medsebojne ljubezni, spoštovanja vas in vaših najdražjih ter starševstva. Vaš fant je, kot sami ugotavljate, telesno, intelektualno in osebnostno tako prizadet, da ni sposoben zadostiti tem pričakovanjem, prav tako pa na poroki verjetno ne bi bil zmožen privolitve. Takšen opis vajinega stanja prav gotovo ni spodbuden, je pa prav gotovo resničen in pošten. Zato je samo sprejetje takšnih razmer lahko tehtno izhodišče za kakršnekoli resne življenjske odločitve.
Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih življenjskih položajih, radi zapustijo svoje življenje in se umaknejo v svoj svet razmišljanja, spominov in čustev. Velikokrat so prepričani, da se jim je zgodila krivica, za katero niso krivi. Prav tako pa takšno preizkušnjo razumejo kot velik življenjski neuspeh. Ob takšnih razmišljanjih je pomembno, da se spomnimo na Jezusovo življenjsko zgodbo. Ko je bil na križevem potu, ni zaman trikrat padel. Nasprotno – na simbolni način nam je sporočil, da trije padci pod križem niso največja življenjska tragedija. Največja tragedija bi bila takrat, ko človek ne bi več vstal. Zato Jezus po vsakem padcu vstane in nam s tem sporoča, da nas življenjske preizkušnje vedno znova vabijo k ponovnemu vzponu in življenju. V vašem primeru to pomeni, da se osvobodite začaranega kroga bolečine in vstanete ter nadaljujete svojo življenjsko zgodbo. Zato naj bo vaša življenjska preizkušnja predvsem priložnost, da sprejmete ta križ, da pod njim ne obležite, temveč vstanete in ga v molitvi izročite Kristusu. Takšen napor je sestavni del vsake čustvene ozdravitve, ki je običajno dolgotrajna in ne vključuje pozabe. Dejansko je to duhovna pot, ko nas vera in sprejetje križa osvobaja teh notranjih napetosti in nam daje energije za nov življenjski začetek.
Znano je, da obstajajo ljudje, ki vedno trpijo in so celo zasvojeni s svojo bolečino in negativnimi čustvi. V takšnih položajih so molitev, osebni odnos z Bogom, prijateljevanje z bližnjimi in, če je potrebno, tudi strokovna pomoč, lahko pot, ki nas osvobaja za naše nadaljnje življenjsko poslanstvo. Prepričan sem, da si vaš fant ne želi vašega žalovanja kot tudi, da si ne želi zastoja v vašem življenju. Vaše življenjsko poslanstvo in ljubezen do njega sta odprta za več, kot je samo bolečina, neuresničeno hrepenenje in spomini, ki vam jemljejo življenjske energije. Zato vam želim, da bo vaša težka preizkušnja navkljub vsemu tudi duhovno rodovitna, če ne drugače, vsaj tako, da boste lažje razumeli in pomagali tistim, ki so se znašli v enakih oz. podobnih življenjskih položajih.
dr. Tadej Strehovec

Ognjišče (2011) 3, str. 107

Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

Cvetna/oljčna nedelja
Nedelja, s katero začenjamo veliki teden - obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon - poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.

Branje pasijona - poročil štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju, je v času, ko ljudje še niso znali brati pisati, rodilo pasijonske igre - dramatične prikaze Jezusovega trpljenja. Pravimo jim tudi procesije, ker so predstave potekale v sprevodu. Pri nas je bil najbolj znan Škofjeloški pasijon, ki so ga pripravili kapucini leta 1721. Besedilo, ki ga je po nemški predlogi priredil o. Romuald Marušič, je prvo ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini.

Veliki četrtek
Prvi trije dnevi velikega tedna, kakor pravimo tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo, so bili še delavniški. Ženske so opravile veliko spomladansko čiščenje domov in imele polne roke dela s pripravljanjem prazničnih jedil, moški pa so kaj postorili na polju, v sadovnjaku ali vinogradu. Ne veliko sredo so po cerkvah postavljali božji grob - slikane kulise, ki so skušale ljudem čim bolj približati Jezusov grob v Jeruzalemu. Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, petka in sobote v jutranjih urah in domača praznovanja so bila tesno povezana s tem urnikom. Na veliki četrtek niso opravljali nobenih težaških del, temveč so prihajali v cerkev “božji grob molit”. Majhnim otrokom se je izpolnila obljuba, da so smeli z materami prvič v cerkev.

Na veliki četrtek dopoldne je v stolnih cerkvah krizmena maša: med njo škof, obdan od duhovnikov, svojih sodelavcev v škofiji, blagoslovi sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju štirih (od sedmih) zakramentov: krsta, birme, svetega reda (mašništva) in bolniškega maziljenja. Ta blagoslov olja na veliki četrtek je bil povezan s krstom, ki so ga v prvih krščanskih časih podeljevali na velikonočno vigilijo. Med mašo škof posveti krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo (oljčno olje, pomešano z dišavami). Veliki četrtek je spominski dan ustanovitve duhovništva, zato duhovniki med krizmeno mašo obnovijo svoje duhovniške zaobljube.

Na koncu maše, med katero pri Slavi utihnejo zvonovi in orgle, se prenese Najsvetejše v božji grob, pripravljen na stranskem oltarju. Tam se verniki po končanih obredih ustavijo v molitvi; premišljujejo Jezusove bolečine v njegovem smrtnem boju na vrtu Getsemani, izdajstva in poniževanja v sramotnem sodnem procesu, med katerim je bil, nedolžen, obsojen na smrt v spravo za naše grehe.

Veliki petek
Bogoslužje velikega petka, spominskega dneva Jezusove smrti na križu, ima tri dele: opravilo božje besede, katerega glavni del je poročilo o Jezusovem trpljenju njegovega najljubšega učenca Janeza, sledi deset slovesnih prošenj za vse potrebe. Drugi del je odkrivanje križa in njegovo češčenje. Verniki prihajajo do križa in ga počastijo s poklekom ali poljubom, kar je izraz hvaležnosti za milost odrešenja, ki nam je bila dana po svetem križu. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Tretji del obreda velikega petka je sveto obhajilo, po katerem se Najsvetejše prenese v božji grob.

Bog je umrl
Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, velikega petka in velike sobote v jutranjih urah in domače praznovanje je bilo tesno povezano s tem urnikom. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. “Bog je umrl,” so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili pri božjem grobu, kajti delo je počivalo. Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno.

Velika sobota
Na veliko soboto zjutraj so pri župnijskih cerkvah blagoslavljali novi ogenj, ki so ga potem fantiči ali tudi odrasli s posušenimi drevesnimi gobami ponesli po vseh domovih. Tudi zdaj se blagoslov ognja opravi na veliko soboto zjutraj. Simbolična govorica ognja je obrazložena v nagovoru pred blagoslovitvijo: “Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na božje resnice in božjo ljubezen. Ker pa ima v sebi moč. da uniči in spremeni vse, kar je gorljivega, je podoba očiščevanja, uničenja, božje sodbe.”

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo - bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.

Pomen žegna
Velikonočnih praznikov si ne moremo predstavljati brez blagoslovljenih velikonočnih jedil, ki jih omenja že Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Blagoslov velikonočnih jedil naj bi v nas zbudil hvaležnost za božje darove velike noči in nas opozarjal na božjo bližino prav v teh dneh. V tej luči moramo razumeti slikovito razlago blagoslovljenih jedil. HREN predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ, njegov trpki okus pa spominja na trpljenje, ki ga je naš Gospod na križu prestal. PRŠUT je simbol velikonočnega jagnjeta Izraelcev, pomeni pa Kristusa, ki ga je Janez Krstnik napovedal kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. PIRHI, posebno rdeči, pomenijo Jezusove rane, obenem pa so podoba Jezusove zmage nad smrtjo: kakor piščanček s kljunom razbije jajčno lupino in pride na dan, je tudi Kristus zmagoslavno vstal iz groba. KRUH (ali kakšna druga hrana iz testa) nas spominja na Jezusove besede o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad. To zrno je Jezus, ki je moral skozi trpljenje in smrt, da nam je pridobil življenje. Pomeni pa tudi Jezusa v evharistiji, ki je kruh življenja. Te misli izražajo besedila blagoslova posameznih jedil.

Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.

Velika nedelja - Velika noč
Naši verni predniki nobenega praznika v letu niso praznovali tako slovesno kot veliko noč, ki ji na vzhodnem Štajerskem pravijo vuzem, v Beli krajini vuzem, na Krasu vazam. Zjutraj so šli vaščani skupaj v cerkev, kjer je bilo pred zgodnjo mašo vstajenje in nato vstajenjska procesija, ki je slovenska posebnost (procesijo lahko opravimo na velikonočno jutro pred slovesno mašo ali po maši velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer). Procesija se začne z obredom “vstajenja”: duhovnik pri božjem grobu v cerkvi sname tančico z monštrance in obrnjen k ljudstvu trikrat - vsakikrat višje - zapoje vstajenjski “aleluja”. Ljudje doživeto odpevajo. Po stari slovenski navadi sledi vstajenjska pesem “Zveličar naš je vstal iz groba”. V procesiji pred nebom, pod katerim stopa duhovnik z Najsvetejšim, nosijo kip vstalega Zveličarja. Nekdaj so med procesijo fantje pokali z možnarji in s tem izražali veselje ob prazniku ter odganjali zle sile

Gremo v Emavs
Ko so ljudje prišli od vstajenjske maše, so po domovih uživali velikonočni žegen, ki so ga bili deležni ne samo ljudje, ampak tudi vse domače živali. Na samo Veliko noč so zaradi svetosti praznika ostajali doma; na velikonočni ponedeljek (ko se bere evangelij o srečanju Vstalega z učencema na poti v Emavs) pa so šli “v Emavs” - na obiske k sorodnikom in znancem, fantje pa so se odpravili k dekletom po “pisanke”. Na velikonočni ponedeljek so si ljudje krajšali čas s priljubljenimi igrami s pirhi in z raznimi drugimi družabnimi igrami.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2007) 4, str. 41.

Aprilsko številko Ognjišča boste dobili pred cvetno nedeljo. Tako upamo, da vam bo pomagala vstopiti v veliki teden in globlje doživeti veliko noč. Naj vam k temu pomagajo tudi vsebine v tej številki.
Kot gostjo meseca smo povabili Alenko Rebula, ki ima neizmeren dar opisovanja duhovnega sveta. Pogovarjali smo se o pristnem praznovanju, prijateljstvih in spominih na očeta Alojza Rebulo. Ta znani pisatelj je večkrat izjavil, da je velika noč zanj praznik z najbolj revolucionarno vsebino.

V tokratni Prilogi smo pogledali na okrašenost naših cerkva. Krašenje in čiščenje cerkva je običajno skrito delo, ki ga nihče ne zazna. Imajo pa posamezniki veliko različnih mnenj in pogledov. Zato tokrat nekaj več vsebinskih osnov o tem, kako razumeti in razlagati področje krašenja cerkva, zakaj se je treba držati določenih pravil in kako ves ta pohvale vreden trud povezati z bogoslužjem. 

Človek je ustvarjen za Odnos in odnose. Nebeški Oče nas vedno znova kliče z besedami, da smo vsi bratje in sestre. Tema meseca prinaša malce drugačen pogled na to, kako ustvariti občestvo in kako je z občestvom močno povezan simbol ribe. 

Prazniki so zelo povezani s kuhanjem in hrano. Velikonočni čas še toliko bolj. S tokratnim sogovornikom, Lukom Jezerškom, smo kljub vsem inovacijam v prehrani govorili o tradiciji, o postnem in velikonočnem času, o vlogi hrane med prazniki in tem, ali je tradicionalna hrana z velikonočno šunko in potico sploh še zaželena. In ker je v teku nova sezona MasterChefa, kjer je sogovornik tudi prepoznani žirant, je kakšna beseda namenjena tudi temu kuharskemu šovu.

Z Gabrielom Kavčičem smo govorili o tematiki minevanja, umiranja. Človek si zadnja desetletja jemlje pravico, da bi o končevanju življenja odločal sam. Področje prostovoljnega končanja življenja, kjer gre za medicinsko zastrupitev bolnika, je namreč skozi velika vrata vstopilo tudi v slovensko javnost.  

Po veliki noči bodo po župnijah potekale birme in prva sveta obhajila. V tem obdobju se tudi mnogi starši odločijo za krst otroka. Številni naši bralci bi radi najbližjim, ki prejemajo te zakramente, ali njihovim družinam poklonili nekaj, kar bi spodbudilo njihovo duhovno rast. Zato vam že v tej številki predstavljamo nekaj ponudbe za te zakramente. Katalog s to ponudbo in spomladanskimi novostmi pa bomo priložili majski številki Ognjišča, ki izide konec aprila.

Naj vas opozorimo na novost, ki bo lepo darilo za prvo obhajilo: Prvoobhajilni album s stripi, Jezusovo osebno izkaznico in seveda prostorom za fotografije vašega prvoobhajanca. Za to novost bi mladi rekli, da je »kul«, vsekakor pa je album poseben, pa tudi vsebinsko bogat.

Druga novost naše založbe je knjiga Toma Zupana Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Gre za spomine Lenke Prešeren, sestre našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Kopánjski župnik Janez Kebe je pripravil in dopolnil knjigo spominov. Na Kopánju je Ribičev France kot otrok tri leta živel pri starem stricu kaplanu Jožefu. Kebe je v knjigi prispeval tudi podatke, ki so celo v slovenskem prostoru novi.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2023), 4.

• Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško FAO) in drugih držav iz vsega sveta leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
  
  Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika in Azija največji pridelovalki prosa.
  Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Izmed vseh žit ima verjetno najnižje potrebe po vodi. Zato je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.
  V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju.
  
  PROSO JE ZARADI NJEGOVIH UGODNIH HRANILNIH LASTNOSTI PRIPOROČLJIVO VKLJUČEVATI V PREHRANO ČIM POGOSTEJE
  Proso (100 gramov) vsebuje 10 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov ter druge za zdravje koristne snovi. Bogato je z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, manganom, bakrom, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za bolnike s celiakijo (alergijo na gluten).
  • Proso je edino žito z alkalnim učinkom, glede na vplive na naše zdravje pa mu ne rečejo zastonj vrelec zdravja.
  • Proso je v začetku 20. stoletja dobilo oznako žito revnih, približno tako kot kvinoja in amarant v Južni Ameriki – pri nas pa se prodaja kot suho zlato.
  Proso je že iz preteklosti znana zdravilna rastlina, saj so ga že nekdaj uporabljali kot zdravilo proti hemoroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in lajšanje želodčnih težav. Zaradi alkalnega delovanja ugodno deluje na vrednosti kalcija v telesu. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov B in holina pa preprečuje srčno-žilne bolezni in tvorbo žolčnih kamnov. Pomaga pri težavah s kožo in kožnih alergijah, kremenčkova kislina dobro vpliva na rast las, obnavljanje nohtov in kože.
  
  POSPEŠUJE ZNOJENJE IN RAZSTRUPLJA TELO
  Proso je antidiaroik (ustavlja diarejo/drisko), diuretik (odvaja vodo), diaforetik (pospešuje znojenje). V črevesju izpostavlja alkalno okolje, ki prija dobrim črevesnim bakterijam, odstranjuje pa slabe/gnilobne črevesne bakterije – na tak način obvladuje črevesna vnetja.
  
  POMAGA URAVNAVATI KRVNI TLAK, DELUJE DOBRO NA SRCE IN OŽILJE
  Proso je bogato s ključnimi vitamini in minerali, ki pomagajo vzdrževati normalne vrednosti krvnega tlaka, ter ščiti zdravje ožilja in srca. Zato med potencialne zdravstvene koristi prosa, ki pripomorejo k zdravju srca in ožilja, sodijo: preprečevanje pojava sladkorne bolezni, ateroskleroze, srčnega infarkta in možganske kapi ter pomoč ljudem pri doseganju in vzdrževanju zdrave telesne mase.
  
  Zaščita pred slabim holesterolom
  Visoka vsebnost vlaknin v prosu pomaga zniževati slab holesterol in spodbuja raven dobrega holesterola.
  
  Zaščita pred sladkorno boleznijo
  Pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen tipa II, saj vsebuje zadostno količino magnezija. Ta mineral pomaga povečati učinkovitost receptorjev za glukozo in inzulin v telesu ter preprečuje nastanek te bolezni. Ljudje s sladkorno boleznijo pa potrebujejo več magnezija, zato je proso odličen vir le-tega.
  
  Zmanjša raven trigliceridov in C-reaktivnega proteina
  Študije so pokazale, da hranjenje s prosom znižuje trigliceride in CRP v krvi, kar zmanjša možnost za obolenja srca in ožilja.
  
  Povečuje vrednosti protivnetnega adiponektina
  Adiponektin je protivnetni hormon, ki podpira zdravje srca in spodbuja oksidacijo maščobnih kislin. Njegova raven je običajno nižja pri ljudeh z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa II.
  
  BOGAT VIR KALCIJA
  Proso ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Človeškemu telesu zagotavlja kar 13 % priporočene dnevne vrednosti (na 100 gramov). Kalcij je med drugim pomemben za zagotavljanje zdravja in rast kosti, krčenje vseh mišic v telesu ter za pravilno delovanje živcev. Pomaga majhnim otrokom, ki so v obdobju rasti in potrebujejo ustrezno količino kalcija.
  
  ZA UREJENO PREBAVO IN ZAŠČITO PRED RAKOM
  Živila, bogata z vlakninami, so pomembna za zdravje naših prebavil. Zdrava prebavila so ključnega pomena v preventivi pri raku debelega črevesa in želodčne razjede. Izločanje blata in dobra prebava dobro vplivajo na jetrno in ledvično funkcijo ter na delovanje imunskega sistema. Proso pomaga tudi pri napenjanju, krčih in zaprtju. Vlaknine v prosu pa vplivajo na bakterijsko sestavo in njihovo funkcijo v prebavilih ter na ta način ščitijo pred rakom.
  
  BOGAT VIR ANTIOKSIDANTOV
  Proso vsebuje antioksidante, ki pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo staranje, bolezni, tudi raka. Snovi v prosu, kot so kurkumin, kvercetin, elaginska kislina in katehini, pomagajo pri izločanju strupov. Proso naj zaradi visoke vsebnosti omenjenih antioksidantov zaviralo proces staranja.
  
  ZDRAVJE DIHAL
  Raziskave kažejo, da proso pomaga izboljšati astmo in jo tudi preprečiti. Ugotovili so, da visok vnos prosa pomaga zmanjšati napade astme in piskajoče dihanje.
  
  KAJ PA KONTARINDIKACIJE?
  Proso ne vsebuje glutena in je s tega vidika primerno za osebe s celiakijo. Vsebuje pa goitrogene, ki zavirajo delovanje ščitnice, zato uživanje prosa v velikih količinah ni priporočljivo za osebe, ki imajo težave s ščitnico. Goitrogeni so snovi, ki motijo ​​proizvodnjo ščitničnih hormonov.Proso (kot mnoga druga žita) vsebuje fitinsko kislino. Zato je treba žita pred kuhanjem namakati v vodi. Razlog za to je razgradnja fitinske kisline, ki je naravno prisotna v večini žit in stročnic, s svojo prisotnostjo pa v črevesju onemogoča absorpcijo mineralov.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 3 (2023), 86-87.

Anton je bil napaden. Videti je bilo zelo resno. Driska, vročina, kašelj pa srbeča koža in spet: driska, vročina, kašelj in srbečica. Potem je bil nekaj dni videti zdrav. A ne dolgo, kmalu je dobil bolezen, ki nima imena. Ima pa številko. Reče se ji »šesta«. Blaž je bil vesel, da ni imel prve, druge, tretje … No, vsaj zdelo se mu je, da jih ni imel. Pri šesti je življenje res naporno. Anton je tri dni ležal z obkladki na glavi. Še čokolade ni hotel jesti. Potem je dobil čudne pike, ki ga k sreči vsaj srbele niso. Ko je prebolel, je bil utrujen, veliko je spal in bil je ves bled. Kmalu je dobil angino in moral je piti sladkast sirup. Neži ni bil dober, bljak, Blažu se je zdel okusen. Enkrat je namreč polizal kapljico, ki se je pocedila po steklenički, ko je mama Antonu nalivala sirup v merilno žličko.
»To je antibiotik, ne pokušaj ga več. Še prehitro ga boš tudi ti dobil!« je bila huda mama.
»Če ga pa nisi pospravila nedosegljivo otrokom.«
»Sploh ga še nisem uspela pospraviti, kaj šele, da bi ga pospravila nedosegljivo otrokom!« je mama grdo pogledala.
Potem je bil Anton dva tedna zdrav. Verjetno zato, ker so držali antibiotiki, je pomodroval Blaž, tako je namreč slišal mamo razlagati v vrtcu. Nato se je prehladil in so se mu vnela ušesa. Ker je Antona močno bolel trebušček, ušeska pa le malo, se je njegova zdravnica strinjala, da počakajo par dni, preden spet dobi »bljak sirup«.
Skratka, pri Blaževih vse se je vrtelo okrog bakterij in virusov, ki so očitno napadli Antona. Pa atijev računalnik tudi.
»Anton, sem ti rekel, da kašljaj v komolec, ne pa vse naokrog. Tvoji virusi so sedaj napadli atijev računalnik!« je bil hud Blaž.
»Ali tudi on kašlja?« je vprašal Anton.
»Ne kašlja, ker ne more. Pokvarjen je, ata pravi, da zaradi virusa … In ata je tečen. Mama je tečna, ker si ti ves čas bolan. Ata je tečen, ker se je nalezel še računalnik. Nekaj moramo ukreniti!« Blaževe noge so bingljale s postelje.
»Jaz vem!« je vzkliknil Anton.

Blaž ga ni poslušal. Anton nima pojma, moral bo po Nežo. A starejša sestra nima časa, uči se angleščino. Sliši jo, ko v sobi na glas ponavlja čudne besede. Vseeno poskusi srečo: »Neža, kako se po angleško reče virus?«
»Vajrus,« se zasliši iz sobe. Neža odpre vrata.
»Zakaj?«
»Oh nič, nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe …«
»Sem opazila ja. Anton bo slej ko prej spet zbolel … Kaj lahko narediva, da ne bo? Računalnika pa se raje ne dotikajva, če se ati razjezi, bo hudo … Res, narediti morava načrt.«
Še preden sta zares razmislila, se je za slišalo kričanje, prihajalo je od računalnika.
»Kdo je pobarval računalnik!«
Vsi so se zbrali pri atijevem okuženem računalniku, po katerem se je cedilo nekaj rdečega in penastega.
»Vidiš, računalnik smrka!« je pripomnil Blaž.
Ati ga je prestrelil s pogledom: »To je milo. Kaj dela tu?«
Anton je gledal s široko odprtimi očmi.
»Ati, lačunalnik je bolan. Dobil je moj vilus. Zato sem mu dal silup. No, silup je mama dala nedosegljivo otlokom, zato sem mu dal milo, je iste balve …«
Ati se je popraskal po glavi in vzel Antona v naročje. V mislih je štel do tri.
»Res je računalnik bolan, a nima tvojega virusa, Anton. Računalnik ne dela, kot bi moral. Tako kot tvoje telo ne deluje, tudi računalnik ne dela. Ampak pri računalniku ne gre za žive bakterije kot pri človeku, ampak za napako v delovanju, ki lahko povzroči veliko škode …«
Mami je previdno očistila milo z računalnika.
Videti je bila prav zadovoljna, tako se že dolgo ni svetil. Potem pa je pogledala atija in preudarno dejala: »Mislim, da nas je napadel en drugačen bacil, za katerega imamo zdravilo. To je 'tečni bacil', ki povzroči, da se jezimo drug na drugega. Da razmišljamo samo o težavah, ne pa o njihovih rešitvah …«
»Očitno smo prišli do točke, ko slabše ne more več biti, in sedaj končno delamo načrt za rešitev družinske krize!« je diplomatsko nadaljeval Blaž.
»Ja, čisto res je tako. Vsi smo se zapletli v svoje težave, vanje pa nismo povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Predlagam, da najprej skupaj zmolimo in razmislimo, kako bomo nadaljevali tole čiščenje virusov. Da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.« Ati je vzel Antona v naročje, prižgal svečo ob računalniku in mirno začel molitev. Nato se je oglasil Blaž: »Dragi Bog, v naši družini imamo viruse in bacile. Molim, da bi jih znali odgnati tako, da tebe povabimo zraven, ker ti si zdravnik in računalničar, vse v eni osebi …«

HOP molitev

Preprosta oblika molitve za dvig molitvene motivacije pri najmlajših:
- 3 x HVALA
- 3 x OPROSTI
- 3 x PROSIM

Blaž jo moli takole:
- Dragi Jezus, hvala, da smo imeli danes pico za kosilo. Hvala, da Anton danes ni bolan. Hvala, da se ati ni preveč jezil zaradi mila na računalniku.
- Oprosti, da sem ignoriral Antona. Oprosti, da sem zmotil Nežo pri učenju. Oprosti, da nisem bil potrpežljiv.
- Prosim, da bi bil Anton odslej spet zdrav. Prosim, da se ati in mami ne bi kregala in bila slabe volje. Prosim, da bi se spomnil nate, ko sem v stiski.

M. Pezdir Kofol, Zakajčki, v: Ognjišče 3 (2020), 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak.
zgodba je tudi v knjigi: M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Zakajčki. Ognjišče, Koper, 2019.
Knjigo lahko naročite samo v kompletu s njeno sestrico
M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Še bolj radovedni zakajčki. Ognjišče, Koper, 2021.

Bil je lep pomladni dan, ko sta se mlada zaljubljenca z roko v roki sprehajala po mestu. Njuna ljubezen je bila mlada in sveža, kot zelenje, ki je kukalo iz zemlje, poganjalo na drevju in grmovnicah. Nasproti jima je prišla mati z dvema otrokoma. Večji se jima je že od daleč smejal in ju veselo pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!«, kot da se poznajo že od nekdaj. Pritekel je k njima in presenečenega fanta prisrčno objel okrog kolen in še naprej pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!« Fantu je bilo nerodno in skušal se ga je čimprej otresti. Mati je videla, da mladeniču ni všeč otrokov objem in na silo ga je odtrgala od njega. Rekla je: »Oprostite!« in se z otrokoma oddaljila od mladega para.
»Zakaj si se bal tega otroka? Mar se ti ni zdel srčkan s svojimi malimi očki nad okroglimi lički in prijaznim nasmehom? Otroci s to prizadetostjo so dobrovoljčki in vse ljudi imajo radi,« je fantu razlagalo dekle.
»Nikoli ne bi maral imeti takega otroka, ki bi silil v ljudi in objemal vse po vrsti in me smešil pred njimi,« je odvrnil fant.
Dekle ni hotelo drezati vanj in je obrnila pogovor v drugo temo. »Ko boš imel svoje otroke, boš govoril drugače,« si je potihem mislila.
Kmalu sta se poročila in si obljubila zvestobo v dobrem in hudem. Žena je težko pričakovala spremembo v svojem telesu in jo po dolgem letu tudi pričakala.
»Noseča sem, otroka bova dobila,« je vsa srečna povedala možu.
»Kdaj boš lahko opravila tisti test?« jo je vprašal. »Čimprej uredi to zadevo, da bova videla pri čem sva,« je dodal.
»Čemu bi opravljala test, saj rezultat ničesar ne spremeni. Otroka bom rodila, pa če je zdrav ali ne. V nobenem primeru svojega otroka ne bom umorila,« je bila mlada žena odločna.
Ker je ni nehal nadlegovati s testom, je vendarle šla, da bi ga pomirila in mu povedala, da je vse v redu. Rezultat pa ni bil tak, kot ga je želela in pričakovala. Otrok bo prizadet! Vendar je vztrajala pri svojem, da bo tega otroka imela!
Mož pa jo je neprestano silil, naj že enkrat gre in odpravi otroka, dokler je še tako majhen, ko še nič ne čuti in je samo skupek celic. »Ne maram, da bi me kdo pomiloval: revež, kakšnega otroka ima!« je govoril.
»Zaradi tistega usodnega 21. kromosoma ne bom ubila svojega otroka. Nikoli!« je odločno povedala.
Spoznal je, da je ne bo pregovoril in ji zagrozil: »Otrok ali jaz! Odloči se«!
»Izbrala bi oba, a če je samo ena možnost, izberem nebogljenega, nedolžnega otroka. Pojdi, ti kar pojdi, če si taka reva! Nekoč boš obžaloval ta korak, kot bi jaz obžalovala, če bi se otroku odrekla in ga ubila!«
Spravil je skupaj svoje reči in dobesedno izginil iz njenega življenja.
Rodila je prikupnega fantka z značilnimi potezami prizadetosti. Sprejela ga je z vso ljubeznijo in ga imela rada tudi namesto očeta, ki se je ustrašil in pobegnil pred lastnim otrokom.
Fantek je lepo rasel in se razvijal, čeprav malo počasneje kot večina otrok. S svojo prisrčnostjo in dobrovoljnostjo je postal njen zlati sonček in smisel njenega življenja.
Lepo v miru in ljubezni sta živela mati in sin, dokler ni prišla kruta diagnoza: mati ima hudo, neozdravljivo bolezen. Kaj naj stori? Kaj bo z njenim otrokom? Naj poišče očeta, s katerim se vsa ta leta nista videla na slišala, saj je odšel na drugi konec sveta? Sinu je vedno govorila o očetu lepo, gotovo ga bo otrok imel rad; če se je oče v tem času kaj spremenil, bo tudi on svojega otroka vzljubil.
Uspelo ji je dobiti naslov svojega moža in napisala mu je dolgo pismo, polno resnice, upanja in zaupanja. Ni bilo besede, s katero bi ga žalila, mu očitala, ker je strahopetno zbežal pred težavami.
Odgovora poštar ni prinesel. Po nekaj tednih pa je na vrata potrkal njen mož, oče njunega sina. Iz potez obraza je spoznala, da sta v njegovem srcu trpljenje in bolečina.
»Prav si imela: obžaloval sem svoj pobeg vsak dan, iz leta v leto, čeprav sem mislil, da se bom pred tem skril na drugi konec sveta. Vendar sem vso težo sramotnega dejanja nosil s seboj. Odlašal sem z vrnitvijo iz strahu, da me ne bosta sprejela po vsem, kar sem vama hudega storil. Kako naj se ti zahvalim za tvoje besede odpuščanja, ki so mi vlile pogum, da sem se odpravil na pot. Zdaj sem tu, da prevzamem svoje mesto moža in očeta.«
»Nikoli nisem nehala obžalovati trdih besed, s katerimi sem te takrat pognala v svet. Morala bi ti pomagati, da bi skupaj premagala strah pred nejasno prihodnostjo. Oba sva bila preveč ponosna, brez ponižnosti pa ni prave vere in tudi ne moči. Zdaj sva v preizkušnji oba dozorela in spoznala, da se moraš s strahom spopasti takoj, dokler ni tako velik, da te preraste in ga je težko premagati … Nimam več veliko časa, bolezen naglo napreduje. Moje poslanstvo se končuje. Zdaj si ti na vrsti, da gresta s sinom na skupno pot. Po Božjem načrtu je vsak človek enkraten. Večina ljudi s svojo enkratnostjo ne izstopa iz množice že na prvi pogled. Najin sin pa ni tak: s svojo posebno in nenavadno enkratnostjo izstopa iz množice večine. Takega imej rad! Takega nama je Bog zaupal!«
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 47-48.

gostja meseca

Alenka Rebula Tuta, pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

moj pogled

Luka Jezeršek, žirant MasterChef šova

priloga

Lepota hiše Božje in krašenje cerkve

Preberite več: April 2023