Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

Cvetna/oljčna nedelja
Nedelja, s katero začenjamo veliki teden - obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon - poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.

Branje pasijona - poročil štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju, je v času, ko ljudje še niso znali brati pisati, rodilo pasijonske igre - dramatične prikaze Jezusovega trpljenja. Pravimo jim tudi procesije, ker so predstave potekale v sprevodu. Pri nas je bil najbolj znan Škofjeloški pasijon, ki so ga pripravili kapucini leta 1721. Besedilo, ki ga je po nemški predlogi priredil o. Romuald Marušič, je prvo ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini.

Veliki četrtek
Prvi trije dnevi velikega tedna, kakor pravimo tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo, so bili še delavniški. Ženske so opravile veliko spomladansko čiščenje domov in imele polne roke dela s pripravljanjem prazničnih jedil, moški pa so kaj postorili na polju, v sadovnjaku ali vinogradu. Ne veliko sredo so po cerkvah postavljali božji grob - slikane kulise, ki so skušale ljudem čim bolj približati Jezusov grob v Jeruzalemu. Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, petka in sobote v jutranjih urah in domača praznovanja so bila tesno povezana s tem urnikom. Na veliki četrtek niso opravljali nobenih težaških del, temveč so prihajali v cerkev “božji grob molit”. Majhnim otrokom se je izpolnila obljuba, da so smeli z materami prvič v cerkev.

Na veliki četrtek dopoldne je v stolnih cerkvah krizmena maša: med njo škof, obdan od duhovnikov, svojih sodelavcev v škofiji, blagoslovi sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju štirih (od sedmih) zakramentov: krsta, birme, svetega reda (mašništva) in bolniškega maziljenja. Ta blagoslov olja na veliki četrtek je bil povezan s krstom, ki so ga v prvih krščanskih časih podeljevali na velikonočno vigilijo. Med mašo škof posveti krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo (oljčno olje, pomešano z dišavami). Veliki četrtek je spominski dan ustanovitve duhovništva, zato duhovniki med krizmeno mašo obnovijo svoje duhovniške zaobljube.

Na koncu maše, med katero pri Slavi utihnejo zvonovi in orgle, se prenese Najsvetejše v božji grob, pripravljen na stranskem oltarju. Tam se verniki po končanih obredih ustavijo v molitvi; premišljujejo Jezusove bolečine v njegovem smrtnem boju na vrtu Getsemani, izdajstva in poniževanja v sramotnem sodnem procesu, med katerim je bil, nedolžen, obsojen na smrt v spravo za naše grehe.

Veliki petek
Bogoslužje velikega petka, spominskega dneva Jezusove smrti na križu, ima tri dele: opravilo božje besede, katerega glavni del je poročilo o Jezusovem trpljenju njegovega najljubšega učenca Janeza, sledi deset slovesnih prošenj za vse potrebe. Drugi del je odkrivanje križa in njegovo češčenje. Verniki prihajajo do križa in ga počastijo s poklekom ali poljubom, kar je izraz hvaležnosti za milost odrešenja, ki nam je bila dana po svetem križu. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Tretji del obreda velikega petka je sveto obhajilo, po katerem se Najsvetejše prenese v božji grob.

Bog je umrl
Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, velikega petka in velike sobote v jutranjih urah in domače praznovanje je bilo tesno povezano s tem urnikom. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. “Bog je umrl,” so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili pri božjem grobu, kajti delo je počivalo. Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno.

Velika sobota
Na veliko soboto zjutraj so pri župnijskih cerkvah blagoslavljali novi ogenj, ki so ga potem fantiči ali tudi odrasli s posušenimi drevesnimi gobami ponesli po vseh domovih. Tudi zdaj se blagoslov ognja opravi na veliko soboto zjutraj. Simbolična govorica ognja je obrazložena v nagovoru pred blagoslovitvijo: “Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na božje resnice in božjo ljubezen. Ker pa ima v sebi moč. da uniči in spremeni vse, kar je gorljivega, je podoba očiščevanja, uničenja, božje sodbe.”

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo - bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.

Pomen žegna
Velikonočnih praznikov si ne moremo predstavljati brez blagoslovljenih velikonočnih jedil, ki jih omenja že Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Blagoslov velikonočnih jedil naj bi v nas zbudil hvaležnost za božje darove velike noči in nas opozarjal na božjo bližino prav v teh dneh. V tej luči moramo razumeti slikovito razlago blagoslovljenih jedil. HREN predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ, njegov trpki okus pa spominja na trpljenje, ki ga je naš Gospod na križu prestal. PRŠUT je simbol velikonočnega jagnjeta Izraelcev, pomeni pa Kristusa, ki ga je Janez Krstnik napovedal kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. PIRHI, posebno rdeči, pomenijo Jezusove rane, obenem pa so podoba Jezusove zmage nad smrtjo: kakor piščanček s kljunom razbije jajčno lupino in pride na dan, je tudi Kristus zmagoslavno vstal iz groba. KRUH (ali kakšna druga hrana iz testa) nas spominja na Jezusove besede o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad. To zrno je Jezus, ki je moral skozi trpljenje in smrt, da nam je pridobil življenje. Pomeni pa tudi Jezusa v evharistiji, ki je kruh življenja. Te misli izražajo besedila blagoslova posameznih jedil.

Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.

Velika nedelja - Velika noč
Naši verni predniki nobenega praznika v letu niso praznovali tako slovesno kot veliko noč, ki ji na vzhodnem Štajerskem pravijo vuzem, v Beli krajini vuzem, na Krasu vazam. Zjutraj so šli vaščani skupaj v cerkev, kjer je bilo pred zgodnjo mašo vstajenje in nato vstajenjska procesija, ki je slovenska posebnost (procesijo lahko opravimo na velikonočno jutro pred slovesno mašo ali po maši velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer). Procesija se začne z obredom “vstajenja”: duhovnik pri božjem grobu v cerkvi sname tančico z monštrance in obrnjen k ljudstvu trikrat - vsakikrat višje - zapoje vstajenjski “aleluja”. Ljudje doživeto odpevajo. Po stari slovenski navadi sledi vstajenjska pesem “Zveličar naš je vstal iz groba”. V procesiji pred nebom, pod katerim stopa duhovnik z Najsvetejšim, nosijo kip vstalega Zveličarja. Nekdaj so med procesijo fantje pokali z možnarji in s tem izražali veselje ob prazniku ter odganjali zle sile

Gremo v Emavs
Ko so ljudje prišli od vstajenjske maše, so po domovih uživali velikonočni žegen, ki so ga bili deležni ne samo ljudje, ampak tudi vse domače živali. Na samo Veliko noč so zaradi svetosti praznika ostajali doma; na velikonočni ponedeljek (ko se bere evangelij o srečanju Vstalega z učencema na poti v Emavs) pa so šli “v Emavs” - na obiske k sorodnikom in znancem, fantje pa so se odpravili k dekletom po “pisanke”. Na velikonočni ponedeljek so si ljudje krajšali čas s priljubljenimi igrami s pirhi in z raznimi drugimi družabnimi igrami.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2007) 4, str. 41.

Aprilsko številko Ognjišča boste dobili pred cvetno nedeljo. Tako upamo, da vam bo pomagala vstopiti v veliki teden in globlje doživeti veliko noč. Naj vam k temu pomagajo tudi vsebine v tej številki.
Kot gostjo meseca smo povabili Alenko Rebula, ki ima neizmeren dar opisovanja duhovnega sveta. Pogovarjali smo se o pristnem praznovanju, prijateljstvih in spominih na očeta Alojza Rebulo. Ta znani pisatelj je večkrat izjavil, da je velika noč zanj praznik z najbolj revolucionarno vsebino.

V tokratni Prilogi smo pogledali na okrašenost naših cerkva. Krašenje in čiščenje cerkva je običajno skrito delo, ki ga nihče ne zazna. Imajo pa posamezniki veliko različnih mnenj in pogledov. Zato tokrat nekaj več vsebinskih osnov o tem, kako razumeti in razlagati področje krašenja cerkva, zakaj se je treba držati določenih pravil in kako ves ta pohvale vreden trud povezati z bogoslužjem. 

Človek je ustvarjen za Odnos in odnose. Nebeški Oče nas vedno znova kliče z besedami, da smo vsi bratje in sestre. Tema meseca prinaša malce drugačen pogled na to, kako ustvariti občestvo in kako je z občestvom močno povezan simbol ribe. 

Prazniki so zelo povezani s kuhanjem in hrano. Velikonočni čas še toliko bolj. S tokratnim sogovornikom, Lukom Jezerškom, smo kljub vsem inovacijam v prehrani govorili o tradiciji, o postnem in velikonočnem času, o vlogi hrane med prazniki in tem, ali je tradicionalna hrana z velikonočno šunko in potico sploh še zaželena. In ker je v teku nova sezona MasterChefa, kjer je sogovornik tudi prepoznani žirant, je kakšna beseda namenjena tudi temu kuharskemu šovu.

Z Gabrielom Kavčičem smo govorili o tematiki minevanja, umiranja. Človek si zadnja desetletja jemlje pravico, da bi o končevanju življenja odločal sam. Področje prostovoljnega končanja življenja, kjer gre za medicinsko zastrupitev bolnika, je namreč skozi velika vrata vstopilo tudi v slovensko javnost.  

Po veliki noči bodo po župnijah potekale birme in prva sveta obhajila. V tem obdobju se tudi mnogi starši odločijo za krst otroka. Številni naši bralci bi radi najbližjim, ki prejemajo te zakramente, ali njihovim družinam poklonili nekaj, kar bi spodbudilo njihovo duhovno rast. Zato vam že v tej številki predstavljamo nekaj ponudbe za te zakramente. Katalog s to ponudbo in spomladanskimi novostmi pa bomo priložili majski številki Ognjišča, ki izide konec aprila.

Naj vas opozorimo na novost, ki bo lepo darilo za prvo obhajilo: Prvoobhajilni album s stripi, Jezusovo osebno izkaznico in seveda prostorom za fotografije vašega prvoobhajanca. Za to novost bi mladi rekli, da je »kul«, vsekakor pa je album poseben, pa tudi vsebinsko bogat.

Druga novost naše založbe je knjiga Toma Zupana Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Gre za spomine Lenke Prešeren, sestre našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Kopánjski župnik Janez Kebe je pripravil in dopolnil knjigo spominov. Na Kopánju je Ribičev France kot otrok tri leta živel pri starem stricu kaplanu Jožefu. Kebe je v knjigi prispeval tudi podatke, ki so celo v slovenskem prostoru novi.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2023), 4.

• Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško FAO) in drugih držav iz vsega sveta leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
  
  Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika in Azija največji pridelovalki prosa.
  Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Izmed vseh žit ima verjetno najnižje potrebe po vodi. Zato je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.
  V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju.
  
  PROSO JE ZARADI NJEGOVIH UGODNIH HRANILNIH LASTNOSTI PRIPOROČLJIVO VKLJUČEVATI V PREHRANO ČIM POGOSTEJE
  Proso (100 gramov) vsebuje 10 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov ter druge za zdravje koristne snovi. Bogato je z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, manganom, bakrom, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za bolnike s celiakijo (alergijo na gluten).
  • Proso je edino žito z alkalnim učinkom, glede na vplive na naše zdravje pa mu ne rečejo zastonj vrelec zdravja.
  • Proso je v začetku 20. stoletja dobilo oznako žito revnih, približno tako kot kvinoja in amarant v Južni Ameriki – pri nas pa se prodaja kot suho zlato.
  Proso je že iz preteklosti znana zdravilna rastlina, saj so ga že nekdaj uporabljali kot zdravilo proti hemoroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in lajšanje želodčnih težav. Zaradi alkalnega delovanja ugodno deluje na vrednosti kalcija v telesu. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov B in holina pa preprečuje srčno-žilne bolezni in tvorbo žolčnih kamnov. Pomaga pri težavah s kožo in kožnih alergijah, kremenčkova kislina dobro vpliva na rast las, obnavljanje nohtov in kože.
  
  POSPEŠUJE ZNOJENJE IN RAZSTRUPLJA TELO
  Proso je antidiaroik (ustavlja diarejo/drisko), diuretik (odvaja vodo), diaforetik (pospešuje znojenje). V črevesju izpostavlja alkalno okolje, ki prija dobrim črevesnim bakterijam, odstranjuje pa slabe/gnilobne črevesne bakterije – na tak način obvladuje črevesna vnetja.
  
  POMAGA URAVNAVATI KRVNI TLAK, DELUJE DOBRO NA SRCE IN OŽILJE
  Proso je bogato s ključnimi vitamini in minerali, ki pomagajo vzdrževati normalne vrednosti krvnega tlaka, ter ščiti zdravje ožilja in srca. Zato med potencialne zdravstvene koristi prosa, ki pripomorejo k zdravju srca in ožilja, sodijo: preprečevanje pojava sladkorne bolezni, ateroskleroze, srčnega infarkta in možganske kapi ter pomoč ljudem pri doseganju in vzdrževanju zdrave telesne mase.
  
  Zaščita pred slabim holesterolom
  Visoka vsebnost vlaknin v prosu pomaga zniževati slab holesterol in spodbuja raven dobrega holesterola.
  
  Zaščita pred sladkorno boleznijo
  Pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen tipa II, saj vsebuje zadostno količino magnezija. Ta mineral pomaga povečati učinkovitost receptorjev za glukozo in inzulin v telesu ter preprečuje nastanek te bolezni. Ljudje s sladkorno boleznijo pa potrebujejo več magnezija, zato je proso odličen vir le-tega.
  
  Zmanjša raven trigliceridov in C-reaktivnega proteina
  Študije so pokazale, da hranjenje s prosom znižuje trigliceride in CRP v krvi, kar zmanjša možnost za obolenja srca in ožilja.
  
  Povečuje vrednosti protivnetnega adiponektina
  Adiponektin je protivnetni hormon, ki podpira zdravje srca in spodbuja oksidacijo maščobnih kislin. Njegova raven je običajno nižja pri ljudeh z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa II.
  
  BOGAT VIR KALCIJA
  Proso ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Človeškemu telesu zagotavlja kar 13 % priporočene dnevne vrednosti (na 100 gramov). Kalcij je med drugim pomemben za zagotavljanje zdravja in rast kosti, krčenje vseh mišic v telesu ter za pravilno delovanje živcev. Pomaga majhnim otrokom, ki so v obdobju rasti in potrebujejo ustrezno količino kalcija.
  
  ZA UREJENO PREBAVO IN ZAŠČITO PRED RAKOM
  Živila, bogata z vlakninami, so pomembna za zdravje naših prebavil. Zdrava prebavila so ključnega pomena v preventivi pri raku debelega črevesa in želodčne razjede. Izločanje blata in dobra prebava dobro vplivajo na jetrno in ledvično funkcijo ter na delovanje imunskega sistema. Proso pomaga tudi pri napenjanju, krčih in zaprtju. Vlaknine v prosu pa vplivajo na bakterijsko sestavo in njihovo funkcijo v prebavilih ter na ta način ščitijo pred rakom.
  
  BOGAT VIR ANTIOKSIDANTOV
  Proso vsebuje antioksidante, ki pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo staranje, bolezni, tudi raka. Snovi v prosu, kot so kurkumin, kvercetin, elaginska kislina in katehini, pomagajo pri izločanju strupov. Proso naj zaradi visoke vsebnosti omenjenih antioksidantov zaviralo proces staranja.
  
  ZDRAVJE DIHAL
  Raziskave kažejo, da proso pomaga izboljšati astmo in jo tudi preprečiti. Ugotovili so, da visok vnos prosa pomaga zmanjšati napade astme in piskajoče dihanje.
  
  KAJ PA KONTARINDIKACIJE?
  Proso ne vsebuje glutena in je s tega vidika primerno za osebe s celiakijo. Vsebuje pa goitrogene, ki zavirajo delovanje ščitnice, zato uživanje prosa v velikih količinah ni priporočljivo za osebe, ki imajo težave s ščitnico. Goitrogeni so snovi, ki motijo ​​proizvodnjo ščitničnih hormonov.Proso (kot mnoga druga žita) vsebuje fitinsko kislino. Zato je treba žita pred kuhanjem namakati v vodi. Razlog za to je razgradnja fitinske kisline, ki je naravno prisotna v večini žit in stročnic, s svojo prisotnostjo pa v črevesju onemogoča absorpcijo mineralov.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 3 (2023), 86-87.

Anton je bil napaden. Videti je bilo zelo resno. Driska, vročina, kašelj pa srbeča koža in spet: driska, vročina, kašelj in srbečica. Potem je bil nekaj dni videti zdrav. A ne dolgo, kmalu je dobil bolezen, ki nima imena. Ima pa številko. Reče se ji »šesta«. Blaž je bil vesel, da ni imel prve, druge, tretje … No, vsaj zdelo se mu je, da jih ni imel. Pri šesti je življenje res naporno. Anton je tri dni ležal z obkladki na glavi. Še čokolade ni hotel jesti. Potem je dobil čudne pike, ki ga k sreči vsaj srbele niso. Ko je prebolel, je bil utrujen, veliko je spal in bil je ves bled. Kmalu je dobil angino in moral je piti sladkast sirup. Neži ni bil dober, bljak, Blažu se je zdel okusen. Enkrat je namreč polizal kapljico, ki se je pocedila po steklenički, ko je mama Antonu nalivala sirup v merilno žličko.
»To je antibiotik, ne pokušaj ga več. Še prehitro ga boš tudi ti dobil!« je bila huda mama.
»Če ga pa nisi pospravila nedosegljivo otrokom.«
»Sploh ga še nisem uspela pospraviti, kaj šele, da bi ga pospravila nedosegljivo otrokom!« je mama grdo pogledala.
Potem je bil Anton dva tedna zdrav. Verjetno zato, ker so držali antibiotiki, je pomodroval Blaž, tako je namreč slišal mamo razlagati v vrtcu. Nato se je prehladil in so se mu vnela ušesa. Ker je Antona močno bolel trebušček, ušeska pa le malo, se je njegova zdravnica strinjala, da počakajo par dni, preden spet dobi »bljak sirup«.
Skratka, pri Blaževih vse se je vrtelo okrog bakterij in virusov, ki so očitno napadli Antona. Pa atijev računalnik tudi.
»Anton, sem ti rekel, da kašljaj v komolec, ne pa vse naokrog. Tvoji virusi so sedaj napadli atijev računalnik!« je bil hud Blaž.
»Ali tudi on kašlja?« je vprašal Anton.
»Ne kašlja, ker ne more. Pokvarjen je, ata pravi, da zaradi virusa … In ata je tečen. Mama je tečna, ker si ti ves čas bolan. Ata je tečen, ker se je nalezel še računalnik. Nekaj moramo ukreniti!« Blaževe noge so bingljale s postelje.
»Jaz vem!« je vzkliknil Anton.

Blaž ga ni poslušal. Anton nima pojma, moral bo po Nežo. A starejša sestra nima časa, uči se angleščino. Sliši jo, ko v sobi na glas ponavlja čudne besede. Vseeno poskusi srečo: »Neža, kako se po angleško reče virus?«
»Vajrus,« se zasliši iz sobe. Neža odpre vrata.
»Zakaj?«
»Oh nič, nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe …«
»Sem opazila ja. Anton bo slej ko prej spet zbolel … Kaj lahko narediva, da ne bo? Računalnika pa se raje ne dotikajva, če se ati razjezi, bo hudo … Res, narediti morava načrt.«
Še preden sta zares razmislila, se je za slišalo kričanje, prihajalo je od računalnika.
»Kdo je pobarval računalnik!«
Vsi so se zbrali pri atijevem okuženem računalniku, po katerem se je cedilo nekaj rdečega in penastega.
»Vidiš, računalnik smrka!« je pripomnil Blaž.
Ati ga je prestrelil s pogledom: »To je milo. Kaj dela tu?«
Anton je gledal s široko odprtimi očmi.
»Ati, lačunalnik je bolan. Dobil je moj vilus. Zato sem mu dal silup. No, silup je mama dala nedosegljivo otlokom, zato sem mu dal milo, je iste balve …«
Ati se je popraskal po glavi in vzel Antona v naročje. V mislih je štel do tri.
»Res je računalnik bolan, a nima tvojega virusa, Anton. Računalnik ne dela, kot bi moral. Tako kot tvoje telo ne deluje, tudi računalnik ne dela. Ampak pri računalniku ne gre za žive bakterije kot pri človeku, ampak za napako v delovanju, ki lahko povzroči veliko škode …«
Mami je previdno očistila milo z računalnika.
Videti je bila prav zadovoljna, tako se že dolgo ni svetil. Potem pa je pogledala atija in preudarno dejala: »Mislim, da nas je napadel en drugačen bacil, za katerega imamo zdravilo. To je 'tečni bacil', ki povzroči, da se jezimo drug na drugega. Da razmišljamo samo o težavah, ne pa o njihovih rešitvah …«
»Očitno smo prišli do točke, ko slabše ne more več biti, in sedaj končno delamo načrt za rešitev družinske krize!« je diplomatsko nadaljeval Blaž.
»Ja, čisto res je tako. Vsi smo se zapletli v svoje težave, vanje pa nismo povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Predlagam, da najprej skupaj zmolimo in razmislimo, kako bomo nadaljevali tole čiščenje virusov. Da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.« Ati je vzel Antona v naročje, prižgal svečo ob računalniku in mirno začel molitev. Nato se je oglasil Blaž: »Dragi Bog, v naši družini imamo viruse in bacile. Molim, da bi jih znali odgnati tako, da tebe povabimo zraven, ker ti si zdravnik in računalničar, vse v eni osebi …«

HOP molitev

Preprosta oblika molitve za dvig molitvene motivacije pri najmlajših:
- 3 x HVALA
- 3 x OPROSTI
- 3 x PROSIM

Blaž jo moli takole:
- Dragi Jezus, hvala, da smo imeli danes pico za kosilo. Hvala, da Anton danes ni bolan. Hvala, da se ati ni preveč jezil zaradi mila na računalniku.
- Oprosti, da sem ignoriral Antona. Oprosti, da sem zmotil Nežo pri učenju. Oprosti, da nisem bil potrpežljiv.
- Prosim, da bi bil Anton odslej spet zdrav. Prosim, da se ati in mami ne bi kregala in bila slabe volje. Prosim, da bi se spomnil nate, ko sem v stiski.

M. Pezdir Kofol, Zakajčki, v: Ognjišče 3 (2020), 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak.
zgodba je tudi v knjigi: M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Zakajčki. Ognjišče, Koper, 2019.
Knjigo lahko naročite samo v kompletu s njeno sestrico
M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Še bolj radovedni zakajčki. Ognjišče, Koper, 2021.

Bil je lep pomladni dan, ko sta se mlada zaljubljenca z roko v roki sprehajala po mestu. Njuna ljubezen je bila mlada in sveža, kot zelenje, ki je kukalo iz zemlje, poganjalo na drevju in grmovnicah. Nasproti jima je prišla mati z dvema otrokoma. Večji se jima je že od daleč smejal in ju veselo pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!«, kot da se poznajo že od nekdaj. Pritekel je k njima in presenečenega fanta prisrčno objel okrog kolen in še naprej pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!« Fantu je bilo nerodno in skušal se ga je čimprej otresti. Mati je videla, da mladeniču ni všeč otrokov objem in na silo ga je odtrgala od njega. Rekla je: »Oprostite!« in se z otrokoma oddaljila od mladega para.
»Zakaj si se bal tega otroka? Mar se ti ni zdel srčkan s svojimi malimi očki nad okroglimi lički in prijaznim nasmehom? Otroci s to prizadetostjo so dobrovoljčki in vse ljudi imajo radi,« je fantu razlagalo dekle.
»Nikoli ne bi maral imeti takega otroka, ki bi silil v ljudi in objemal vse po vrsti in me smešil pred njimi,« je odvrnil fant.
Dekle ni hotelo drezati vanj in je obrnila pogovor v drugo temo. »Ko boš imel svoje otroke, boš govoril drugače,« si je potihem mislila.
Kmalu sta se poročila in si obljubila zvestobo v dobrem in hudem. Žena je težko pričakovala spremembo v svojem telesu in jo po dolgem letu tudi pričakala.
»Noseča sem, otroka bova dobila,« je vsa srečna povedala možu.
»Kdaj boš lahko opravila tisti test?« jo je vprašal. »Čimprej uredi to zadevo, da bova videla pri čem sva,« je dodal.
»Čemu bi opravljala test, saj rezultat ničesar ne spremeni. Otroka bom rodila, pa če je zdrav ali ne. V nobenem primeru svojega otroka ne bom umorila,« je bila mlada žena odločna.
Ker je ni nehal nadlegovati s testom, je vendarle šla, da bi ga pomirila in mu povedala, da je vse v redu. Rezultat pa ni bil tak, kot ga je želela in pričakovala. Otrok bo prizadet! Vendar je vztrajala pri svojem, da bo tega otroka imela!
Mož pa jo je neprestano silil, naj že enkrat gre in odpravi otroka, dokler je še tako majhen, ko še nič ne čuti in je samo skupek celic. »Ne maram, da bi me kdo pomiloval: revež, kakšnega otroka ima!« je govoril.
»Zaradi tistega usodnega 21. kromosoma ne bom ubila svojega otroka. Nikoli!« je odločno povedala.
Spoznal je, da je ne bo pregovoril in ji zagrozil: »Otrok ali jaz! Odloči se«!
»Izbrala bi oba, a če je samo ena možnost, izberem nebogljenega, nedolžnega otroka. Pojdi, ti kar pojdi, če si taka reva! Nekoč boš obžaloval ta korak, kot bi jaz obžalovala, če bi se otroku odrekla in ga ubila!«
Spravil je skupaj svoje reči in dobesedno izginil iz njenega življenja.
Rodila je prikupnega fantka z značilnimi potezami prizadetosti. Sprejela ga je z vso ljubeznijo in ga imela rada tudi namesto očeta, ki se je ustrašil in pobegnil pred lastnim otrokom.
Fantek je lepo rasel in se razvijal, čeprav malo počasneje kot večina otrok. S svojo prisrčnostjo in dobrovoljnostjo je postal njen zlati sonček in smisel njenega življenja.
Lepo v miru in ljubezni sta živela mati in sin, dokler ni prišla kruta diagnoza: mati ima hudo, neozdravljivo bolezen. Kaj naj stori? Kaj bo z njenim otrokom? Naj poišče očeta, s katerim se vsa ta leta nista videla na slišala, saj je odšel na drugi konec sveta? Sinu je vedno govorila o očetu lepo, gotovo ga bo otrok imel rad; če se je oče v tem času kaj spremenil, bo tudi on svojega otroka vzljubil.
Uspelo ji je dobiti naslov svojega moža in napisala mu je dolgo pismo, polno resnice, upanja in zaupanja. Ni bilo besede, s katero bi ga žalila, mu očitala, ker je strahopetno zbežal pred težavami.
Odgovora poštar ni prinesel. Po nekaj tednih pa je na vrata potrkal njen mož, oče njunega sina. Iz potez obraza je spoznala, da sta v njegovem srcu trpljenje in bolečina.
»Prav si imela: obžaloval sem svoj pobeg vsak dan, iz leta v leto, čeprav sem mislil, da se bom pred tem skril na drugi konec sveta. Vendar sem vso težo sramotnega dejanja nosil s seboj. Odlašal sem z vrnitvijo iz strahu, da me ne bosta sprejela po vsem, kar sem vama hudega storil. Kako naj se ti zahvalim za tvoje besede odpuščanja, ki so mi vlile pogum, da sem se odpravil na pot. Zdaj sem tu, da prevzamem svoje mesto moža in očeta.«
»Nikoli nisem nehala obžalovati trdih besed, s katerimi sem te takrat pognala v svet. Morala bi ti pomagati, da bi skupaj premagala strah pred nejasno prihodnostjo. Oba sva bila preveč ponosna, brez ponižnosti pa ni prave vere in tudi ne moči. Zdaj sva v preizkušnji oba dozorela in spoznala, da se moraš s strahom spopasti takoj, dokler ni tako velik, da te preraste in ga je težko premagati … Nimam več veliko časa, bolezen naglo napreduje. Moje poslanstvo se končuje. Zdaj si ti na vrsti, da gresta s sinom na skupno pot. Po Božjem načrtu je vsak človek enkraten. Večina ljudi s svojo enkratnostjo ne izstopa iz množice že na prvi pogled. Najin sin pa ni tak: s svojo posebno in nenavadno enkratnostjo izstopa iz množice večine. Takega imej rad! Takega nama je Bog zaupal!«
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 47-48.

gostja meseca

Alenka Rebula Tuta, pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

moj pogled

Luka Jezeršek, žirant MasterChef šova

priloga

Lepota hiše Božje in krašenje cerkve

Preberite več: April 2023

KDO?
Danijel Halas

KDAJ?
Rojen 24. junija 1908 v Črenšovcih v Prekmurju.

IZOBRAZBA
Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in dve leti v Ljubljani, bogoslovje pa v Mariboru in bil leta 1933 posvečen v duhovnika.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Ljutomeru. Leta 1934 je nastopil službo kaplana v Lendavi. Tu je ostal do leta 1938, ko je postal kaplan v Veliki Polani in naslednje leto prvi tamkajšnji župnik.

DEJAVNOSTI
Halas je bil goreč duhovnik, zavzet pastoralni delavec in dober spovednik. Ustanavljal je katoliška društva, vodil Marijino družbo, spodbujal k češčenju Srca Jezusovega in Božje Matere Marije in širil verski tisk (predstavljal ga je po hišah) ter bil nekaj časa urednik verskih izdaj (Novine in Marijin list). Veljal je za branilca pred zmotami, ki so se takrat širile.

POSEBNI IN MANJ ZNANI DOSEŽKI
Med počitnicami se je v Sombotelu izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi lahko madžarskim vernikom oznanjeval evangelij. Priskrbel jim je tisk v njihovem jeziku. Ko so ga leta 1941 skupaj z dvema drugima prekmurskima duhovnikoma zaprli madžarski okupatorji, je sombotelskemu škofu napisal pismo, v katerem mu je razložil, da ni mogel izdati, da se je srečeval s prekmurskimi komunisti, saj duhovnik ne more ovajati ljudi, ki pridejo k njemu. Pismo odraža njegovo svetniškost.

ODHOD V VEČNOST
16. marca 1945 je Danijel Halas šel spovedovat redovnice v Lendavo. Ko se je v poznih večernih urah vračal domov, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure, tam ustrelili in ga odvrgli v reko Muro. Truplo so odkrili tri dni kasneje in ga 21. marca pokopali v Veliki Polani. Ljudje so ga takoj imeli za mučenca (na pogrebu je bil venec z napisom »slava mučeniku«) in njegov grob ves čas lepo oskrbovali.

več o Danijelu Halasu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 3, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Bogdan Žorž je bil skupaj z ženo Zdenko zelo dejaven član svoje župnije in širše slovenske cerkvene skupnosti. V tej vlogi ga poznajo otroci, ki so se udeleževali poletnih taborov, domači farani in mnogi ljudje po slovenskih župnijah, ki so poslušali njegova predavanja vse do njegovega zadnjega leta življenja. Avgusta za veliki šmaren in septembra za mali šmaren 2013 je bil Bogdan še na Kredarici, slabe pol leta za tem je po štirih mesecih hude bolezni umrl. Zdenka je odstrla zaveso in nam zaupala vpogled v to, kako sta preživljala bolezen in doživljala zadnji del svoje zakonske poti do njegovega praga večnosti. Pogled v ta del njunega življenja nam odkriva, da je verovanje tista življenjska pot, po kateri človek varno vozi vse do praga svojega življenja in je edina prevozna tudi čezenj.
Še preden sta zakonca Žorž začela leta 1992 voditi v Čepovanu vzgojno družino za otroke, sta imela v počitnicah tabore za otroke iz župnije Nova Gorica in drugih primorskih župnij. Vsako poletje pet taborov po štirideset otrok. Začeli so v nedeljo zvečer in naslednjo nedeljo končali s kosilom. Pri tem jima je pomagala katera od mater, tudi kak zdravnik se jima je pridružil. Njuno vzgojno prizadevanje je torej vsako poletje doseglo dvesto otrok iz primorske cerkvene skupnosti.
Poleg tega dragocenega vzgojnega služenja narodni in verski skupnosti, Bogdanove dejavnosti v psihoterapevtski stroki, predavanj po župnijah in pisanja za Ognjišče, sta bila zakonca Žorž dejavna v svoji dornberški župniji. Bogdan je bil delivec obhajila, član pastoralnega sveta, bralec beril in cerkveni pevec, Zdenka je prostovoljka v župnijski karitas, bralka beril, s svojim poklicnim znanjem zna skupaj z drugimi ženami poskrbeti za bogoslužna oblačila, za dobro vzdušje zaigra lepo melodijo na svoje citre.

ZADNJI DEL POTI BOGDANA ŽORŽA DO PRAGA VEČNOSTI
Na prvo pomladno nedeljo imajo dornberški planinci tradicionalni pohod Trstelj – Fajti hrib; zakonca Žorž sta ga vedno pomagala organizirati. Bogdan je bil vse življenje zelo zdrav, nikoli ni jemal zdravil, pred tem pohodom marca 2013 pa je bil prehlajen in hripav, zdravnik mu je predpisal antibiotike. Na dan pohoda je čutil utrujenost, tako da sta se z ženo do vrha Trstelja peljala.
Od tedaj je tožil, da je utrujen. Delal je kot vedno po ves dan, pri utrujenosti pa šaljivo krivil starost – svoj EMŠO.
Žorževa in njuni prijatelji so se ob nedeljah radi shajali na Trstelju. V eni od oktobrskih nedelj je Bogdana na tej poti dohitel prijatelj z avtom, ustavil in ga vljudnostno povabil, naj prisede. »Veš, danes pa te je sam Bog poslal, tako težko hodim.«
Začel je pokašljevati in težko dihati. Beseda se mu je ustavila, da ni mogel dokončati stavka. Zdravniški izvidi so bili dobri, samo kri ne. Spet je dobil zdravila, zdravje pa se mu ni izboljšalo. Konec oktobra je v soboto zidal na vrtu zidek, mešal malto in nosil kamne; ko je končal, je potožil Zdenki: »Veš, danes pa imam prav dosti!« Ko sta šla nato v nedeljo popolne na Trstelj, je bil zelo slab, zvečer doma še slabši; »Ponoči nisem vedela, če bo preživel, tako težko je dihal.« V ponedeljek so mu na pregledih odkrili tumorje na pljučih, jetrih in bezgavkah. Sledili so štirje meseci intenzivnega zdravljenja, 6. marca 2014 je umrl, star 66 let.
Ti štirje meseci so bili čas zorenja za njegovo slovo od sveta in priprava za njuno slovo na tem svetu. Preživela sta jih v skladu s svojo izkušnjo iz Jakobove poti, da je treba življenje sprejeti takšno, kakršno je. Kakšno je bilo to njuno zadnje zakonsko in človeško zorenje?
»Sprejela sva, da bova normalno živela naprej, tako kakor se da, kakor so mu dopuščale zmožnosti. Da si bova pomagala. Vsak dan sem ga peljala dvakrat na Trstelj, da se je nadihal svežega zraka, enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Od tam, kjer sva pustila avto, sva hodila četrt ure do hišice, kjer smo se radi sestajali s prijatelji. Od tam se vidijo Dolomiti, Triglav ... Ves čas sva se pogovarjala. Gledal je hribe in rekel: ‘Še bova šla!’ Drugi mesec – bil je december – je že težje hodil. Rekel je: “Veš kaj Zdenka, če ne bova mogla na Triglav, bova šla pa kam nižje.” Ko sva hodila januarja, je hodil že prav malo; rekel je: “Lahko bova hodila samo še po ravnem.” Po tistem sva hodila samo še po ravni poti tam gori na Trstelju. Včasih se mu je kaj premaknilo in je tudi lažje hodil. To je bil zadnji mesec, februar. Takrat mi je rekel: “Ne bova več hodila. Zdenka, ne morem več.”«
Tako sta bila dva tedna pred smrtjo na svojih vsakodnevnih sprehodih pripravljena na zemeljsko slovo. Vse štiri mesece bolezni sta vsak dan dvakrat hodila na goro zajemat zalogo zraka, da je lahko dihal. Gledat obzorja gora in svojih gorskih poti, po katerih sta se več kot dve tretjini svojega življenja človeško zbliževala v svojem zakonu in na svoji življenjski poti k Bogu. Njuni pogovori na teh zadnjih poteh so izzveneli v njegovo sklepno spoznanje, da je izpolnil svoje življenjsko poslanstvo. Zdenka pravi: »Veliko se je posvečal ljudem, ki si niso znali ali zmogli pomagati. Nas je pripravil, da si znamo in moremo pomagati. Zadovoljna sem, da sem mu lahko pomagala!«
Zdenka je ostala brez Bogdana, njemu pa je prihranjeno, da bi ostal brez nje. Večina zakoncev ne umre skupaj; tisti, ki ostane, nosi breme žalovanja in samote. V svoji ljubezni pa ima tudi zadoščenje, da teh bremen ni treba nositi drugemu. Bi bilo pri Žorževih težje živeti samemu Bogdanu brez Zdenke, ali je sedaj težje njej brez njega? »Njemu bi bilo dosti težje. To je večkrat rekel,« reši vprašanje Zdenka. »Čutim pa, da je z mano. Da me spodbuja, naj grem naprej, da delam, kar je treba. Čutim spodbudo, da je dobro, kar delam. In da je treba iti naprej in sprejeti življenje takšno, kakršno je.«
Zdenka vzame iz predala droben zvešček. Bogdan je zadnji teden v bolnišnici na Golniku, kjer je videl, da mu nobena zdravila več ne pomagajo, vanj z okornimi, težko berljivimi črkami zapisal svojo poklicno in duhovno meditacijo. Tudi tele stavke: »Kako lepo je življenje ... Kako lepo življenje si mi namenil, Bog, ko si mi dal moje najbližje, družino ...« In stavki, da se sedaj ob koncu bolj kot kdajkoli zaveda, kako rad ima naravo, svoje delo in poklic. Tudi stavki, da vidi, kako je ob vsem lepem v življenju potreboval tudi to izkušnjo trpljenja. In stavki, kako si želi še nekaj časa veseliti vsega tega in morda še bolj vse deliti z drugimi. »To so moje želje, dobri Bog. Tu se bom zatekel k Jezusovim besedam: če je mogoče, mi jih izpolni, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«
Psihoterapevt duhovno poglobljene človeške svobode in odgovornosti, Viktor Frankl, je ugotavljal, da je človekova prednostna naloga na življenjski poti ustvarjalno delati in bogato doživljati soljudi,
naravo in kulturo, če je to le mogoče. Ko pa se človek znajde v tragičnem položaju, ko ni mogoče ne eno ne drugo od tega dvojega, se mu odpre še bolj vzvišena pot človeškega zorenja – da zavzame smiselno stališče do svojega na zunaj nespremenljivega stanja. Bogdan je v svoji hudi bolezni opravil tudi ta zrelostni izpit iz življenjske modrosti tako, da nam njegov zgled osvetljuje tisti del življenjske poti, ko smo nemočni, odvisni od pomoči bližnjih in upanja v božje varstvo.
RAMOVŠ, Jože. Pot vere je prevozna čez mejo življenja. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 8, str. 40-41.