Maja je veliko prvih obhajil in birm. Tudi mnogo parov se želi poročiti v tem mesecu. Nenazadnje ni malo staršev, ki se odločijo za krst otroka v majniku. Zato majski številki Ognjišča prilagamo katalog knjig in izdelkov, primernih za obdarovanje ob krstu, prvem obhajilu, birmi pa tudi ob poroki in obletnicah porok. Veseli nas, da ste mnogi prepoznali v knjigah Ognjišča in drugi ponudbi primerna darila, s katerimi razveselite svoje bližnje. Upamo, da boste tudi letos našli kaj primernega za obdarovanje. To upamo tudi zato, ker izdelki, ki vam jih ponujamo, pomagajo na poti k Bogu in duhovni rasti.

Maj je Marijin mesec, zato naj nas obogati razmišljanje Maksa Ipavca o Mariji Pomagaj. Za gosta meseca smo povabili novomeškega škofa in predsednika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta. Letos bo vodil romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki bo v soboto, 24. junija.

Maj je tudi »čebelji« mesec, zato smo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. In v povezavi s tem k pogovoru povabili Petra Kozmusa, čebelarja in predsednika Sveta za čebelarstvo, ki je predstavil položaj čebelarstva v Slovenji. V maju bo tudi izšla knjiga Biblia Carniolica, v kateri so predstavljeni svetopisemski motivi na panjskih končnicah. Knjiga z lepimi barvnimi reprodukcijami svetopisemskih motivov in besedilom v več jezikih bo lepo darilo.

V tokratni temi meseca so se mladi obrnili v zgodovino in nujnost poznavanja naših korenin in dogodkov. V mesecu maju, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne, je ob rob stalni razstavi, ki je na ogled v celjski OŠ1 v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine, nastal širši prispevek o ukradenih otrocih, o usodi ljudi med vojno in po njej ter nujnosti, da nismo brezbrižno zazrti samo v tukaj in zdaj.

Toplejši del leta v zadnjem času z vidika kulinarike čedalje bolj povezujemo s pikniki in predvsem kuhanjem v zunanjih kuhinjah ali s peko na žaru. Obiskali smo uspešno slovensko podjetje, ki izdeluje žare za različne želje kupcev in tudi spoznali, po katerih kriterijih izbrati pravi žar za naše potrebe.

Na glasbenih straneh pa tokrat predstavljamo poseben inštrument in edinega učitelja tega inštrumenta pri nas v Sloveniji. Gre za cimbale in naš sogovornik, Andi Sobočan, je predstavil, kako poteka igranje in poučevanje tega inštrumenta, kako je bilo s pripravo učbenika in da bodo s prihodnjim šolskim letom tudi cimbale končno zasedle svoje mesto kot javno priznani inštrument.

Ob koncu naj predstavim še knjižne novosti in ponatise. Izšla je knjiga Misel za lepši dan 2, v kateri je po ena misel za vsak dan v letu. Iz tiskarne prihaja knjiga Sledi mi. Namenjena je predvsem mladostnikom. Ob njej bodo lahko poglobili svojo vero in bo primerna za birmansko darilo tudi za fante. Več o knjigi si lahko preberete na str. 83.
Ponatisnili smo knjigo Leona Marca Dolgčas pri maši, primerno darilo ob prvem obhajilu, in knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. Iz nje vsak dan preberejo duhovno misel na Radiu Ognjišče.

Druga novost naše založbe je knjiga Toma Zupana Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Gre za spomine Lenke Prešeren, sestre našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Kopánjski župnik Janez Kebe je pripravil in dopolnil knjigo spominov. Na Kopánju je Ribičev France kot otrok tri leta živel pri starem stricu kaplanu Jožefu. Kebe je v knjigi prispeval tudi podatke, ki so celo v slovenskem prostoru novi.

 

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Oprosti, ker te bom kljub spoštovanju, ki ga izražam v pozdravu, kar tikal. Saj spoštovanje ni nič manjše, pa če je izraženo v tikanju ali vikanju; in človek je enako vreden spoštovanja, če je tikan ali vikan.
Nimaš pojma, kako lepo in prijetno je pokramljati s svetnikom oziroma svetniškim kandidatom – kar je ne nazadnje eno in isto: gre le za birokratski zaznamek tu na tem svetu, tam pri vas so postopki, sklepam, drugačni, predvsem pa hitrejši in bolj pregledni – ki ni mučenec. Kar seveda ne pomeni, da se nisi vsaj malo mučil, da te niso vsaj malo mučili in da si nekoliko trpel, saj kdo pa ne … ampak saj veš, kaj mislim.
Kot otrok sem se ničkolikokrat ogrnil z »Materino ruto«. Hočem reči: znova in znova sem prebiral tvoj roman, tvojo zgodbo, se družil z osirotelim Pejpom in še sanjalo se mi ni, da se bom kdaj srečal s teboj. Če povem po pravici, me kot knjigožrtnega mladiča pisci sploh niste zanimali; zanimala me je knjiga, zgodba, nosilec zgodbe, knjižni junak, zanimal me je Pejp. Zdaj, na moja, no, ne še stara, ampak starejša leta, ko se tudi sam nekoliko mučim s sestavljanjem besed in s kolikor toliko smiselnim oblikovanjem in povezovanjem stavkov (in potem s temi sestavki mučim redke bralce), pa me vedno bolj zanima tudi ozadje zgodbe, pisec in njegov miselni in siceršnji svet, njegova domišljija in biografija.
Danes? O, danes bi te poiskal, obiskal na tvoji fari in se ti vsilil na kak nedeljski popoldanski čaj, da bi malo pogučala. In mi je žal, resnično žal, da do najinega pravega srečanja, tako: iz oči v oči, ni prišlo. Ko bi lahko. Saj si bil – kljub temu da si Materino ruto pisal, ko sem jaz šele rasel v maminem trebuhu – še živ, čil in zdrav, ko sem jaz že kar dobro vedel zase.
A morda je ravno to – da sem vedel zase – krivo, da nisem vedel nič o tebi. Kajti ko sem zakoračil v drugo polovico pubertete, sem knjige, ki sem jih po večdesetkrat prebral, odložil na knjižno polico in pustil, da jih je pokril prah. Glavo so mi poleg napuha napolnili dramski teksti in pogovarjati sem se želel z druge sorte umetniki. Predvsem pa sem želel (in pričakoval), da se bodo pogovarjali z mano. Vozil sem se na Tespisovem vozu, prevozil povprek našo ljubo kurjo deželico, stopil na »deske, ki pomenijo življenje« tako rekoč v slehernem slovenskem kraju, ki premore vaško dvorano, dokler se deske pod mojo težo niso zlomile, da sem padel z znamenitega voza in pristal na zadnji plati. Ne na tleh – no, vsaj ne dobesedno – ampak na stolu za tipkovnico, na katero ti sedaj tudi pišem tole pisemce.
In zdaj sem, kar sem. Nekaj drugega, kar sem misli, da bom. Sem pa vesel, da mi je Gospod (čigar pota znajo biti čudna, kot pravi rek) pokazal tole stezico.
Ti, ljubi Lojze, si nekoč rekel: »Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti!« In to si bil v vsej polnosti. Ob tem pa si našel še čas za pisanje. Ali pa si – tako si mislim, pisal prav zato, da si bil (še) boljši duhovnik. Saj si preko zapisanih besed – ki si jih, preden si jih natipkal na pisalni stroj, najprej spustil preko filtra svojega nežnega srca – ljudem skušal približati Božjo ljubezen in nežnost.
Verjetno si nisi mislil, ko si po vojni prišel v Odrance, da boš tu ostal za zmeraj. Verjetno si si mislil, da boš postavil temelje, potem bo pa že prišel kdo drug in zgradil do konca. A si se lotil tako temeljev kot zidave. Velikopotezno in z zaupanjem v Božjo pomoč si se lotil gradnje tako župnije kot župnijske cerkve.
Kljub nasprotovanju in prepovedi gradnje, kljub zaporu in grožnjam si nisi pustil vzeti poguma, še manj pa upanja. Kako neki le, ko si vendar smatral upanje za neuničljivo! Vztrajal in upal si tudi tedaj, ko so se zlomile deske, pomembnejše od tistih, ki »pomenijo življenje«, deske, ki so na žalost čisto dobesedno vzele kar nekaj življenj.
Lahko si predstavljam, da se človeku, ki v Božjem imenu gradi hišo Božjo, zamajejo ne le tla pod nogami, ampak tudi temelji, ko Bog, v čigar slavo je vse počel, dopusti, da se zgodi kaj takega. Lahko si predstavljam, da je tak človek v nevarnosti, da mu ugasne tleči stenj in se zlomi nalomljeni trs! Lahko, seveda! Če človek vsega, kar gradi v življenju, ne gradi na Skali. In ne zaupa. Z upanjem, ki je neuničljivo.

Ljubi Lojze, žal mi je, da se nisem brigal zate, ko si upal še na tem svetu. Zdaj nas z one strani, kjer se družiš s Presveto Trojico, ki si ji zgradil hišo, spodbujaš, naj bomo pogumni in zvesti. Naj bomo dobri. In naj upamo, tudi ko ta svet pravi, da se ne splača več.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 99.

Kategorija: S svetniškim kandidatom na TI

V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (+19. februar 1923). Zato je na pobudo Občine Gorenja vas - Poljane Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ob tem imamo priložnost, da pobliže spoznamo osebnost in delo enega najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v obdobju realizma in politikov tedanjega časa na Slovenskem.

Dvorec Visoko, ki je bil Tavčarjev drugi dom, z umeščenostjo v osrednji del Poljanske doline predstavlja vstopno točko za celostno raziskovanje te kulturno, etnološko, obrtno in naravno bogate pokrajine, ki je bila skozi stoletja navdih mnogim umetnikom.

Eden izmed vidnejših je Ivan Tavčar, ki je Visoko in Poljansko dolino dvignil visoko, predvsem v literarne višave, saj le redkokdo ni vsaj slišal o Visoški kroniki in Cvetju v jeseni.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Z Juretom Ferlanom, ki je bil ta dan moj vodič, sva zgodbo o Ivanu Tavčarju in dvorcu Visoko začela v Poljanah, pri pisateljevi rojstni hiši, kjer pred nekdanjo hišo stoji spomenik Ivanu Tavčarju, izdelan po načrtu še enega slovenskega velikana Jožeta Plečnika. Avgusta 1851 se je v kmečki družini rodil Ivan in živel tam vse do leta 1863, ko je začel šolanje na gimnaziji v Ljubljani.
Od hiše sva se sprehodila do pokopališča na Poljanah, kjer je pokopana rodbina Kalanovih, ki je še kako povezana z dvorcem Visoko. Dvorec je do srede 17. stoletja pripadal različnim rodbinam, takrat pa je za skoraj dve stoletji in pol prešel v last rodbine Kalan.

VISOKO
Iz Poljan sva se nato odpravila proti dvorcu Visoko. Če bi imela na voljo več časa, bi se na to pot gotovo odpravila peš, saj po desni strani Poljanske Sore vodi do dvorca zelo lepa sprehajalna pot, ki v uri hoda povezuje Poljane in Visoko.
Dvorec Visoko se nahaja na desnem bregu reke Sore in ima zelo lep pogled proti cerkvi sv. Volbenka, ki stoji slabih 500 metrov visoko. Ta cerkev je prvič omenjena nekako v istem času kot dvorec Visoko, to je v 13. in 14. stoletju.
Dvorec je posebej zaznamovalo lastniško obdobje že omenjene družine Kalan – od leta 1650 pa vse do konca 19. stoletja, ko je prešel v last Tavčarjev. V tem času se je na domačiji zamenjalo 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kalani so se kot visoški gospodarji ukvarjali s kmetijstvom: poljedelstvom, živinorejo, gozdom, v 18. stoletju pa tudi s trgovanjem z vinom. To je bilo obdobje, ko je Kalanova hiša, lahko rečemo tudi kmečki dvorec, doživela vrh svojega razvoja, saj je poleg stanovanjske stavbe stalo obsežno gospodarsko poslopje, zraven pa je bil postavljen velik lesen kozolec – toplar. Vse te tri stavbe so tvorile zaključeno celoto in predstavljale višek kmečkega stavbarstva v tistem času.

IVAN TAVČAR IN VISOKO
Tavčar je na svoji pestri življenjski poti vedno ostajal povezan s Poljansko dolino. Potem ko je Kalanova rodbina po seriji tragičnih dogodkov izumrla, je leta 1893 pisatelj Ivan Tavčar od dediča Antona Kalana kupil posestvo Visoko.Tavčar je na podstrešju dvorca našel staro okovano železno skrinjo, polno zapiskov in dokumentov o rodbini Kalan, ki mu je služila kot osnova za Visoško kroniko. Skrinja, ki je hranila visoški zgodovinski zaklad, je shranjena v Loškem muzeju, njeno repliko pa si je možno ogledati tudi v dvorcu Visoko.
Ivan Tavčar je dvorec in okolico uredil po svojih zamislih. Poskrbel je za parkovno zasaditev različnih, predvsem tujerodnih okrasnih dreves in grmovnic, na svojem posestvu je uredil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Tako urejeno posestvo je družini Tavčar služilo za oddih in umik iz Ljubljane, kjer so živeli. Sem so v goste vabili tudi prijatelje. V tistem času je bilo počitnikovanje omogočeno le mestni gospodi, ki se je z druženjem kratkočasila ob ribolovu, sprehajanju, igranju tenisa in dobri hrani.

ISKANJE LASTNIKA IN IDENTITETE
Mnogo podobnih gosposkih zgradb in posestev je bilo uničenih v času med in po drugi svetovni vojni, veliko je bilo nacionaliziranih. Dvorec na Visokem je te pretrese relativno dobro prestal. Je pa temu sledilo obdobje nekaj desetletij, ko so se menjavali lastniki pa tudi ideje, kakšno vsebino dati dvorcu. Med drugim so bili v načrtu velik konjeniški center, šola za ravnatelje, turistični in kongresni center in še kaj.
Od leta 1985 je bila lastnica dvorca občina Škofja Loka. Po delitvi te občine na manjše leta 1994 se je lastništvo dvorca razdelilo. Občini Gorenja vas - Poljane je pripadel 74-odstotni delež, v nadaljnjih letih pa je zaradi lažjega upravljanja odkupila še preostali delež, in tako leta 2016 postala edina lastnica dvorca na Visokem.

KORAK ZA KORAKOM
Prelomno je bilo leto 2012, ko so se začela izvajati prva obnovitvena in urejevalna dela. Očiščena je bila okolica dvorca ter delno obnovljeni vhodna veža in prvi notranji prostori. Zaveza je bila, da bodo vsako leto kaj dodali in obnovili – po dobrih desetih letih je pokazati in videti že marsikaj.
Danes je dvorec Visoko lično obnovljen: tako zunanjščina kot notranji prostori v pritličju, kjer se nahaja kavarna z letnim vrtom na dvorišču. Poleg kavarne so urejeni prostori, v katerih je na ogled postavljena stalna muzejska zbirka, ki prikazuje čas in življenje rodbine Kalan ter življenje in delo Ivana Tavčarja in njegove družine. Posebna zanimivost je še vedno delujoče Kalanovo ognjišče z napo iz 18. stoletja, na katerem lahko obiskovalcem pripravijo tople napitke ali jedi. Vse skupaj zaokroža skrbno urejena poročna dvorana, kjer po dogovoru pripravijo lep sprejem za mladoporočenca z dobrodošlico in nagovorom samega Ivana Tavčarja.
Poleg obnove stavb so v zadnjih letih poskrbeli tudi za ureditev širše okolice dvorca. Med drugim so naredili rekonstrukcijo travnatega teniškega igrišča, ki vsako leto v poletnih mesecih vabi na partijo tenisa. Izvedli so tudi oskrbo parka in s sečnjo odstranili poškodovana in odmrla drevesa ter jih nadomestili z novimi. Streljaj od dvorca na razglednem pobočju se nahaja grobnica rodbine Tavčar, ki si jo je pisatelj Ivan izbral za svoje zadnje počivališče.
Konec avgusta 2017 je bil objavljen Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena, s čimer je bil dvorec z okolico postavljen na najvišji nivo spomeniškega varstva pri nas.
Kljub kopici opravljenega dela pa so smeli načrti tudi za naprej. V načrtu je projekt dokončne ureditve večnamenskega prostora za večje skupine v obokanem pritličju gospodarskega poslopja, potekajo tudi aktivnosti občine za postavitev pokritega mostu čez Poljansko Soro v bližini dvorca na lokaciji, kjer je nekoč že stal. S tem bi olajšali dostopnost do posestva. Pod kavarno se nahaja slikovita obokana klet, ki bo v kratkem urejena za obiskovalce.

VSEBINA DAJE PEČAT
Vsem obnovljenim prostorom je treba dati primerno vsebino, da zaživijo in so privlačni za obiskovalce.Poleg že omenjene muzejske zbirke, kjer se lahko sprehodimo skozi različna obdobja življenja na Visokem, se na dvorcu trudijo tudi s prirejanjem različnih rednih ali občasnih dogodkov. O vsebini in ponudbi dvorca mi je več povedala vodja kavarne na Visokem Martina Ambrožič Tušar, ki je dejala, da se v prostorih dvorca izvajajo različne delavnice, ki potekajo čez celo leto. Tu so še literarni večeri, zelo dobro so bili sprejeti kulinarični večeri po vzoru Tavčarjevega menija ter s prikazom takratne meščanske in kmečke kulinarike. V toplejšem delu leta v parku organizirajo različne prireditve, kot so koncerti, gledališke predstave, tržnice in tematski dnevi. Redno mesečno vodenje po dvorcu je vsako drugo soboto v mesecu ob 10. uri.
Sogovornica Martina je predstavila tudi ponudbo kavarne na dvorcu, kjer so bili skrbni pri izbiri lokalnih ponudnikov, saj želijo tudi s svojo ponudbo obujati lokalno kulinarično dediščino.Tako ponujajo domače zeliščne čaje, edinstvena posebnost je njihov terjakov čaj, z okoliške kmetije jih oskrbujejo z domačimi buhtlji, ocvirkovco in drobnjakovo potico, na voljo so tudi slaščice, med njimi izstopajo posebej za dvorec narejene torte, poleti pa odličen sladoled.
Dvorec Visoko predstavlja slikovito izletniško točko, in kot sem dejal na začetku, zelo dobro izhodišče za raziskovanje zgornjega dela Poljanske doline. Tu se lahko odločimo za obisk še dveh znamenitosti, ki ju – tako kot dvorec – upravlja Zavod Poljanska dolina: rojstne hiše slikarjev Janeza in Jurija Šubica z muzejsko zbirko v Poljanah nad Škofjo Loko in impresivne velike podzemne utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu, katere obisk je posebno doživetje. Mimo dvorca poteka etapa občinskega kolesarskega kroga, nedaleč stran, čez bližnji Bukov vrh, pa je speljan tudi Pohodni krog občine Gorenja vas - Poljane.
Dvorec Visoko je zasijal v novi, vsebinsko avtentični podobi, ki s svojo ponudbo, za razliko od mnogih drugih dvorcev in krajev, kjer smo danes priča samo ruševinam, prinaša res pestro obogatitev za vse generacije.

M. Erjavec-J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

Kategorija: Na obisku

gost meseca

Dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK

glasba

Andi Sobočan, edini učitelj cimbal v Sloveniji

priloga

Čebelji dom, o panjih in panjskih končnicah ...

Preberite več: Maj 2023

Kategorija: Kazalo

V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
V teh dneh na fakulteti organiziramo izredno obsežno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Za človeka gre: Družbeni in tehnološki razvoj za varnost in dostojanstvo. Kot je že iz naslova razvidno, je v središču ČLOVEK. Znanost in stroka sta tukaj zaradi njega samega in v službi skupnega, solidarnega in spoštljivega sožitja. Poudarek letošnje konference je na ohranjanju in varovanju človekovega dostojanstva. V sodobnem času namreč obstaja velika nevarnost, da se hitro pozabi in zanemari človeka, njegove temeljne pravice, vrednote in najpomembnejše: njegovo dostojanstvo. Vsi smo v prvi vrsti tukaj zato, da varujemo prav človekovo dostojanstvo. Začne se že v otroštvu, v vrtcu, šoli, bolnici, v psihoterapevtski sobi, v družini, klubu ali društvu – povsod. Naša sekcija Vzgoja, izobraževanje in duševno zdravje je temu razumevanju človeka še posebej blizu. Sekcije se je udeležilo rekordnih 550 slušateljev, bilo je 26 predavanj, ki so se zaključila z bogato okroglo mizo.
Ob vseh naraščajočih duševnih stiskah, duševnih boleznih, depresivnosti, anksioznosti, vedenjskih težavah, občutkih življenjske nesmiselnosti, pomanjkanju vztrajnosti in motivacije, bulimijah, anoreksijah, samopoškodovanju imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni. V stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu – ker imajo zasloni na otroške možgane približno enak vpliv kot trde droge. Otrok, še posebej v predšolskem obdobju, sploh ne bi smeli izpostavljati zaslonom – to bi bil ideal. Posvetiti duševnemu zdravju posebno pozornost v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu ni samo priporočilo, ampak urgentna in temeljna odgovornost. Vendar – na veliko žalost generacij otrok in mladostnikov – resnih in sistemskih rešitev ni in ni videti. Temeljna odgovornost obstoječe družbe in pristojnih institucij je prav skrb ter odgovornost do otrok in mladostnikov. Z drugimi besedami to pomeni: odgovornost za prihodnost.
Ena izmed ključnih nalog in obenem izzivov pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema je celovit razvoj osebnosti in razvoj smisla, veselja ter strasti do učenja. Prav to so smer in cilji, ki jih moramo zasledovati pri vzgoji in izobraževanju v 21. stoletju, sedaj morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. Ne gre namreč samo za to, kaj in koliko bomo vedeli, in tudi ne samo za to, kaj in koliko bomo delali ali kaj in koliko bomo imeli, ampak predvsem za to, na kakšen način bomo bivali in tudi sobivali. V vzgojno-izobraževalni sistem je nujno potrebno vključiti izgradnjo osebnosti, razvoj ustreznih osebnostnih lastnosti, vzgojo in skrb za duševno zdravje. To je odlično ubesedil antični velikan Platon: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je potrebno prižgati.«
P. S.: Konference so se udeležili tudi prof. dr. Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Felix Unger, častni predsednik EASA, prof. dr. Martin Kemp, zaslužni profesor Univerze v Oxfordu, Mariya Gabriel, evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade ter mnogi drugi. Žal je tudi tokrat Slovenija zamudila pomembno priložnost.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.

Kategorija: Kolumna - Kristovič

Prejšnji teden je grkokatoliški škof iz Križevcev vladika Milan Stipić grkokatoliškega duhovnika v Metliki Ivana Skalivskega imenoval za škofovega vikarja za ukrajinske begunce v Sloveniji. Ivan Skalivsky že vse od začetka vojne z vso gorečnostjo skrbi za ukrajinske begunce. Ker pa je po rodu tudi sam Ukrajinec, bo službo škofovega vikarja zanje še lažje opravljal.

pogovor z njim smo objavili v božični številki Ognjišča

“Prihajam iz Ukrajine in nosim v srcu bolečino svojega naroda”

Mir ljudem na zemlji, so peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Teden dni po božiču obhajamo svetovni dan miru. Po svetu pa divjajo vojne … Tudi v času praznikov. Tudi zato smo povabili za gosta grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine, ki pa deluje v Sloveniji, da nam spregovori o svoji izkušnji vojne, saj jo kot pripadnik napadenega naroda doživlja prek stika z najbližjimi.

- »Odkar sem duhovnik, še nisem objel svojih staršev,« si zapisal kmalu po začetku vojne v Ukrajini. Ali to danes še drži?
To sedaj drži samo delno, saj me je mama že nekajkrat obiskala v Sloveniji. Z njo so bile tudi nekatere sorodnice.

- Oče pa te še ni obiskal?
Ne, ker moški ne smejo iz države. Od 18. do 60. leta so vojaški obvezniki.

- Že nekaj časa živiš v Sloveniji. Kako si prišel k nam?
Zanimiva je pot, po kateri sem prišel v Slovenijo. Na neki način sem prišel sem prek Medžugorja. Ko sem obiskoval drugi letnik študija teologije v Ukrajini (Ivano-Frankivsk), smo šli na romanje in duhovne vaje v Medžugorje. Tam sem spoznal tri duhovnike iz Slovenije, med njimi tudi Martina Goloba. Bili so iz različnih škofij. Takrat smo govorili angleško, saj slovensko nisem znal. Povabili so me v Slovenijo. Tako sem do četrtega letnika teologije večkrat turistično obiskal vašo državo. Ko sem študiral na Poljskem, sem odgovoril na vabilo novomeškega škofa Andreja Glavana, da pridem študirat v Slovenijo. Skoraj leto in pol sem študiral v Ljubljani kot kandidat novomeške škofije. Na ljubljanski fakulteti sem študiral psihologijo, kanonsko pravo in seveda slovenščino. Vsak dan sem hodil k pouku slovenščine. V Ljubljani sem naredil dva semestra teologije.

- Kako je potekala tvoja pot do duhovništva in odločitev za duhovni poklic?
Rojen sem že v samostojni Ukrajini. Pot do duhovništva je bila zanimiva. Odločitev za duhovništvo ni dokončno dejanje, ampak se vsak dan, ko se zbudim, znova odločam za to. Mislim, da enako velja za vsakega duhovnika. V duhovnem življenju ni kalkulacij, tudi ni garancij, da bo vedno tako. Gre za stalen boj … Odločitev za duhovništvo ni za zmeraj, v smislu, da bo vse potekalo brez sprememb, ampak se za duhovništvo odločam vsak dan.

- Kaj pa tvoja konkretna odločitev?
Začelo se je nekje v mojem šestem letu. Kot družina smo redno hodili v cerkev in bili povezani z njo. Pomagal sem domačemu župniku. Z dvanajstimi leti sem začel peti v cerkvenem zboru.

- Omenjaš družino. Tvoja starša imata visoko izobrazbo.
Mama je profesorica zgodovine. Trenutno je ravnateljica šole v naši vasi. Oče je geolog, zaposlen na področju črpanja nafte. Je strokovnjak za naftne vrtine, zlasti če se kaj ponesreči med vrtanjem pri iskanju nafte. Jaz sem edini sin in sedaj sta oče in mama sama v Ukrajini.

- V Sloveniji opravljaš službo grkokatoliškega duhovnika.
Sem duhovnik grkokatoliške križevske škofije, čeprav delam tudi na ozemlju rimokatoliške novomeške škofije.

- Grkokatoliški verniki v Sloveniji spadajo pod križevsko škofijo.
Pod to škofijo spadajo verniki v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Naš škof je Milan Stipić. Škofija ima sedež v Križevcih na Hrvaškem. Jaz sem župnik v Metliki, Dragah in še v vasici Radatovići, ki leži čez mejo na Hrvaškem.

- Najbrž je v Sloveniji malo grkokatoliških vernikov.
Da, relativno malo. Grkokatoliški verniki so univerzalni, pripadajo namreč različnim narodom, ne samo enemu. So pa nekateri zelo organizirani in želijo imeti bogoslužje. Tako imamo v Ljubljani bogoslužja v cerkvi sv. Jerneja v Šiški. Tam mašuje moj predhodnik, duhovnik Mihajlo Hardi. Sedaj redno mašujem tudi v Celju za grkokatoliške vernike, begunce iz Ukrajine. V cerkvi Svetega Duha so nas zelo lepo sprejeli.

- Omenil si begunce iz Ukrajine, ki so v Sloveniji. Med temi so gotovo tudi grkokatoliški verniki. Koliko se srečuješ z njimi? Najbrž tebi lažje zaupajo, znaš ukrajinščino …
Vprašati se moramo, na kakšen način bomo najbolj na voljo tem ljudem. Ko imam mašo, pridejo k njej tudi pravoslavni in rimskokatoliški verniki. Celo protestanti. Tudi pripadniki kakšne druge veroizpovedi protestantskega izvora. V tem trenutku ni tako pomembno, kateri veri kdo pripada, ampak kaj bomo ponudili tem ljudem. Ponudimo jim Božjo besedo, svojo bližino, razumevanje, sočutje … Pokažemo, da trpimo skupaj z njimi. Jaz, ki prihajam iz Ukrajine, trpim s celim narodom in nosim v srcu njegovo bolečino.
Naj povem še, da hodi sedaj k spovedi veliko grkokatoliških vernikov. Že večkrat sem bil presenečen, koliko ljudi čaka na spoved. Če pridem v Celje in se tam zbere trideset ali dvajset ljudi, jih bo dobra polovica zaprosilo za spoved.

- Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi pri nas in tudi po Evropi dejalo, da si niso nikoli misli, da bo v Evropi leta 2022 prišlo do vojne. Si bil tudi ti presenečen?
Vojna se ni začela sedaj. Sedaj se je začela smo aktivna faza te vojne, ki jo lahko vidi cel svet. Prej je potekala na drugačen način, zdaj je prešla v vojaško fazo. Nikoli nismo gojili sovraštva do Rusov. Vzgojen sem v krščanski družini in nikoli nam niso govorili: »Oni so naši sovražniki.« Nikoli! So nam pa govorili, da smo vsi bratje in sestre v Kristusu. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so v zgodovini preganjali grkokatoliško Cerkev.

- Slovenski duhovnik, ki je deloval v Ukrajini, je pripovedoval, kako so se ljudje v Ukrajini pogovarjali v dveh jezikih. Nekdo je na primer govoril rusko, drugi mu je odgovarjal ukrajinsko in ni bilo sporov.
Da. Tako je bilo. Mislim, da ni bil v Ukrajini nihče diskriminiran zaradi uporabe jezika ali zaradi narodne pripadnosti ali verskega prepričanja. Veliko mojih prijateljev v Belorusiji in Rusiji naglaša, da si v Ukrajini lahko musliman, katoličan, pravoslaven … in te nihče ne preganja. Za Belorusijo in Rusijo tega ne moremo trditi.
Najbrž po tej vojni ne bo več tako. Slišal sem, da nekateri Rusi govorijo, da jih je sram, da so Rusi, zaradi grozodejstev, ki jih je ruska vojska zagrešila v Ukrajini.
Res, tako govorijo, da jih je sram. Toda jaz mislim, da ni treba, da jih je sram, da so Rusi, sramotno pa je to, kar dela rusko vodstvo. Tudi meni ne bi bilo vseeno ob takem početju, če bi bil Rus.
Verjetno res med tema narodoma odnos ne bo nikoli več takšen, kakor je bil doslej. Pa ne samo, kar se tiče odnosov med ljudmi, ampak tudi odnosov med Cerkvami, med kulturami … Mislim tudi, da ne bo več tako veliko ljudi hodilo delat iz Rusije v Ukrajino in iz Ukrajine v Rusijo …

- Si duhovnik grškokatoliške Cerkve. Kako bi povprečnemu Slovencu razložil, katere so značilnosti te Cerkve? Morda začniva pri imenu: ne gre za »grško« Cerkev?
Gre za katoliško Cerkev bizantinskega obreda. V našem primeru slovansko-bizantinskega obreda. Katoliška pomeni, da smo v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in je naš vrhovni predstojnik rimski škof, papež. Poznamo 23 različnih grkokatoliških Cerkva. Naša Cerkev ima svoj posebni obred, poseben način življenja in svojo tradicijo. Ukrajinska Cerkev je največja med grkokatoliškimi, križevska eparhija, v kateri sedaj delam, pa je najmanjša.

- Ukrajinska grkokatoliška Cerkev je v zgodovini ogromno pretrpela. To je mučeniška Cerkev.
Da, tako je. Od leta 1596, od unije (združitve s katoliško Cerkvijo) do danes naša Cerkev trpi. Trpi s svojim narodom. Večkrat je bila preganjana. Tudi v komunizmu so jo zelo preganjali.

- Bila je tudi ukinjena.
Leta 1946 jo je ukinil sovjetski voditelj Stalin na tako imenovani psevdo sinodi v Lvivu (tako Ukrajinci imenujejo mesto Lvov). V stolnici so bil njihovi agentje in grkokatoliško Cerkev so pridružili ruski pravoslavni Cerkvi.

- Tudi metropolita Slipyja, voditelja grkokatoliške Cerkve, so pregnali v Sibirijo.
Kardinal Josip Slipy, redovnik, pozneje metropolit, je več let preživel v sibirskem taborišču. Po posredovanju svetega papeža Janeza XXIII. in najbrž tudi nekaterih zahodnih politikov so ga izpustili iz taborišča. Odšel je v Rim in se udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V Rimu je tudi umrl. Ta preganjani kardinal je služil kot navdih za film Ribičevi čevlji. V filmu in v knjigi, po kateri je film posnet, celo postane papež.

- Niso pa preganjali samo njega, ampak tudi številne druge.
Na to preganjanje se je ohranilo veliko spominov, saj so še žive priče. Veliko duhovnikov in njihovih žena je bilo preganjanih. Mnogi, ki so bili v taboriščih, se niso vrnili. Njihovega natančnega števila ne vemo. Mnogi so bili tudi likvidirani. Tudi v sedanji vojni sta trenutno dva grkokatoliška duhovnika na okupiranem ozemlju ujeta. Torej preganjanje naše Cerkve ni nič novega in se še nadaljuje.

- Ali so ti starši pripovedovali kaj o preganjanju, ki so ga sami doživeli?
Moja stara mama je bila dve leti v zaporu, ker ni hotela dati ključa cerkve komunistu, ki je prišel, da bi tisto cerkev likvidiral. Iz nje bi naredili muzej ali jo celo porušili. Stara mama mu je dejala: »Nimate kaj delati v naši cerkvi. Če želite, pa lahko pridete v nedeljo k bogoslužju.« Seveda njemu niti malo ni bilo do bogoslužja, zaradi teh besed pa je bila stara mama dve leti v zaporu.

- Vendar se je vera kljub preganjanju ohranila.
V času preganjanja, ko je Cerkev delovala v podzemlju, se je prečistila in postala še močnejša. Zahvala gre duhovnikom, pa tudi staršem, ki so vzgajali otroke v veri.

- Cerkev se je v preganjanju prekalila. To se je pokazalo po padcu komunizma, ko je ta Cerkev zacvetela.
Na žalost komunizem še ni propadel, ampak se še danes širi kot infekcija. Živ je tudi še v Rusiji in njegov vpliv občutimo v Ukrajini, kjer se dogajajo strašne stvari. Cerkev pa je preživela, ker je Kristusova, ni od ljudi. Ni človeška ustanova. Zato prejema svojo imunost od Boga, in zaradi tega je preživela.
Ko je Ukrajina postala neodvisna, so postale vse veroizpovedi svobodne, tudi grkokatoliška Cerkev.

- In semenišča so bila naenkrat polna.
Tudi danes so semenišča v Ukrajini polna v obeh Cerkvah: grkokatoliški in pravoslavni. Vsa zgodovina je pripomogla, da so ljudje vzeli Cerkev za temelj, na katerem lahko gradijo svoje življenje.

- Grkokatoliška Cerkev je bila v zgodovini tudi nekakšna ohranjevalka ukrajinske narodne zavesti in celo njena spodbujevalka. Znan je metropolit …
… Andrej Šepticki je bil metropolit od leta 1900 do 1944. Nekateri v Sloveniji pravijo, da bi ga lahko primerjali s škofom Antonom Martinom Slomškom ali Antonom Jegličem. Grkokatoliška Cerkev je v zgodovini imela več vlog. Ni skrbela le za dušni blagor ljudi, ampak tudi za narodno kulturo. Pomislimo samo na književnost. Tudi pisanje zgodovine je povezano z grkokatoliško Cerkvijo, pa tudi s pravoslavno. Duhovniki in njihovi otroci (grkokatoliški duhovniki se lahko poročijo) so spadali med intelektualce. Pisali so knjige, bili so profesorji, umetniki … To je ljudem veliko pomenilo. V vasi, kjer je večina ljudi obdelovala zemljo, so imeli izobraženi duhovniki poseben status.

- Omenil si pravoslavno Cerkev. V Ukrajini je nastala ukrajinska pravoslavna Cerkev, obstaja pa tudi ruska pravoslavna Cerkev. Tako imamo dve pravoslavni Cerkvi.
Na področju Ukrajine imamo več pravoslavnih Cerkva, ne samo omenjenih. Tudi manjšine imajo svoje pravoslavne Cerkve. Imamo ukrajinsko pravoslavno Cerkev, ki pravno spada pod ekumenskega patriarha v Carigradu.
Zanimivo, da je carigrajski patriarh, ki med pravoslavnimi Cerkvami zavzema posebno mesto, priznal to Cerkev.
Mislim, da je to, da jo je priznal, zgodovinska pravičnost. Krščanstvo je v Ukrajino prišlo iz Carigrada.

- Odpira se vprašanje, kaj bo z rusko pravoslavno Cerkvijo v Ukrajini, ki spada pod moskovski patriarhat. Nekateri duhovniki te Cerkve so dejali, da ne morejo več moliti za ruskega patriarha Kirila, ki se je tako očitno postavil na stran ruskega predsednika Putina.
Ruski politični aparat izkorišča rusko pravoslavno Cerkev. Precej duhovnikov in škofov pri liturgiji ne bo več javno molilo za moskovskega patriarha, ki popolnoma podpira sedanji politični režim v Rusiji. Imajo pa še drugo možnost, da gredo pod carigrajski patriarhat. To bi pomenilo, da se vrnejo tja, od koder izhajajo.

- Kaj meniš o izjavi, da po tej vojni v Ukrajini ne bo nihče več želel pripadati ruski pravoslavni Cerkvi moskovskega patriarhata?
Menim, da ne bo držalo, da ji prav nihče ne bo želel pripadati, kajti še so ljudje, ki ne poznajo vseh razsežnosti vojne in trpljenja ljudi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bi radi sodelovali v takšnih strukturah. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na področje Balkana.

- Pred kratkim si imel mašo za padlega ukrajinskega vojaka. Njegovi sorodniki so sedaj v Sloveniji. Najbrž je zdaj takih izgub v Ukrajini kar precej? Ali imaš stike z ljudmi, ki so izgubili najbližje?
Večina ljudi, ki jih tukaj srečujem, so ženske in otroci. Med njimi jih je veliko, ki so doma pustili starejše sorodnike pa tudi svoje može, očete in sinove. Ti so ostali doma in branijo svojo domovino. Ljudje, katerih svojci so padli v vojni, zelo trpijo. Molijo za svoje pokojne. Čakajo na dan, ko bo nastopil mir.

- Ali imaš tudi ti med sošolci in prijatelji koga, ki je padel v vojni?
Štiri sem poznal in so živeli v moji okolici. Večinoma gre za mlade fante, stare od 20 do 35 let.
Kot duhovnik želim ljudem povedati, naj sorodniki in bližnji v svojem srcu ne gojijo sovraštva proti ruskemu narodu. Kdor v srcu kopiči sovraštvo, trpi. Zato govorim, da moramo moliti za svoje sovražnike in jim odpustiti. Obenem pa poudarjam, da se ne smemo predati, odvreči orožja in reči napadalcem: »Pridite v našo domovino in ubijte nas.« Ljudje so pogumni, vojaki branijo svojo zemljo, s krščanskega vidika pa se trudimo ne gojiti sovraštva.

- V pogovoru si že omenil otroke duhovnikov v grkokatoliški Cerkvi. To kaže, da se duhovniki v vaši Cerkvi lahko poročijo. Ti pa si se odločil za neporočeno obliko duhovništva. Kako to?
V naši Cerkvi lahko izbiramo med tremi oblikami: redovniško življenje, kjer so neporočeni menihi, duhovniki pa so lahko poročeni ali neporočeni. Tako je grkokatoliška Cerkev nekakšna povezava med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo. Jaz sem si izbral obliko, ki je doma v rimokatoliški Cerkvi.

- Zakaj?
V drugem letniku fakultete sem spoznal, da je to način, na katerega bi rad uresničil duhovniški poklic in svoje življenje, ter sem se odločil zanj. Ko bom končal svoje služenje Cerkvi, pa se bom verjetno pridružil kaki redovni skupnosti. Rad opravljam svoje poslanstvo, rad služim Cerkvi in ljudem. Ni običaj, da bi se vsi pridružili kaki skupnosti, ampak jaz se nameravam, saj menim, da ni dobro, da je starejši človek sam ali osamljen.

- Imaš kakšno sporočilo za Slovence, med katerimi sedaj živiš?
Slovenskemu narodu bi se zahvalil za podpro, pomoč in molitve. Hvala za sprejem beguncev iz Ukrajine. Prosim jih, naj še naprej molijo za nas in naj ohranijo naš narod v svojem srcu. Prav tako naj molijo in mislijo na vse kristjane na svetu, ki trpijo, še posebej za ukrajinski narod, ki tako trpi v tej vojni.

 

Ivan Skalivskyi

je bil rojen leta 1996 v zahodnoukrajinskem mestu Ivano-Frankivsku. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Ivano-Frankivsk je tudi sedež grkokatoliške metropolije. Ta ima približno sedemsto duhovnikov in svoje semenišče, katerega gojenec je bil tudi Ivan. Potem je študij teologije nadaljeval na Poljskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Študiral je na rimokatoliških teoloških fakultetah in poudarja, da Ivano-Frankivska metropolija rada izmenjuje študente ter jih pošilja na druge fakultete, da se tam izšolajo in se izobraženi vrnejo domov.
Leta 2021 je bil v Križevcih na Hrvaškem posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nastopil služno grkokatoliškega duhovnika v Metliki.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.

Kategorija: Kolumna - Kristovič

Dekle in fant se imata rada. Zakaj bi se morala na zunaj vezati z nekim obredom (poroko)? Ali ni za skupno življenje dovolj njuna ljubezen? Zakaj Cerkev vztraja pri nekem zunanjem obredu, formalnosti?

Živimo v svetu, kjer se zdi, da so vse stvari zgolj prehodnega značaja. Zavedamo se, da je naše znanje nepopolno, da se spreminja in nadgrajuje iz dneva v dan. Prav tako so tudi naši dosežki nekaj začasnega, saj bo tisto, kar je danes novost, jutri že zastarelo, preseženo. Pomislimo samo na računalnik. Vsi se zavedamo, da bo računalnik, ki smo ga kupili, kmalu zastarel. Programov, ki so bili pred desetimi leti neprekosljivi, danes sploh ne moremo več uporabljati. Svet se izjemno hitro vrti in spreminja, zato se zdi, da ni nič trdnega, nič dokončnega, nič stalnega. Vse, kar je, je samo začasno, jutri bo lahko drugače, upajmo, da boljše.
Ali je mogoče znotraj takega občutja prehodnosti, spremenljivosti narediti neko dokončno življenjsko odločitev, ki me bo zavezovala za vse življenje? Zakaj bi ogradil svojo življenjsko pot z dokončno odločitvijo in si s tem omejil svobodno polje za vsestransko uresničitev?
Dejstvo je, da se danes mladi dosti teže zavežejo za določeno življenjsko odločitev oz. da odlašajo, kolikor se da, s trenutkom dokončne odločitve. Želijo ohraniti svobodo, široko obzorje različnih možnosti. Želijo ohranjati mladost, nočejo se prehitro dokončno vezati. Zdi se, da si ne upajo prevzeti nase odgovornosti, da jim manjka moči in vere, da je dokončna odločitev sploh mogoča.
Vendar nihče ne more uresničiti v življenju vseh idealov. Vsaka odločitev namreč obsega odpoved drugim možnostim, vsebuje ločitev od drugih poti. S tem se odprejo vrata za uresničenje lastnega življenjskega načrta. Izbira omogoči, da človek vso energijo posveti uresničevanju znotraj svoje poti, da si oblikuje osnovo, na kateri temeljijo vse njegove nadaljnje odločitve. Da se človek v pravem trenutku prav odloči in da ostaja življenjski odločitvi zvest, je potreben pogum.
Življenjska odločitev je vsekakor neke vrste tveganje. Vendar največ tvegamo, če se dokončni odločitvi odpovemo oz. z njo predolgo odlašamo. Stalna odprtost človeka izčrpava. Psiholog Anton Trstenjak je zapisal: »Samo taki ljudje, ki se čutijo svobodne v odločitvi in to odločitev tvegajo, ne da bi se bali prevzeti nase breme odgovornosti, so zmožni tudi osrečiti sebe in druge. Strah pred odločitvijo je strah pred rastjo v samostojno osebnost.«
Če ni nič dokončnega, če se lahko vse spremeni, potem je človek obsojen na življenje v stalni negotovosti. Življenjska odločitev prinaša v življenje posameznika in skupnosti gotovost in sproščenost, je podlaga za medsebojno zaupanje. Ali je potrebno tako odločitev dokazovati s papirjem? Ali ni zunanji obred samo formalnost?
Poroka bi bila zgolj formalnost, če zaročenca ne bi imela iskrenega namena, da brezpogojno sprejemata drug drugega »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Ko nekdo zavestno izreče tako obljubo, to gotovo ni zgolj formalnost. Slovesni obred v javnosti pa daje intimni zvezi med dvema tudi javni pomen. Od tedaj naprej je tudi drugim ljudem jasno, da sta se dva drug drugemu dokončno zavezala. Za kristjane pa je zakon zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti med nami. Bog, ki je ljubezen, kliče človeka v ljubezensko zvezo, zato je zakon znamenje Božje ljubezni. Slovesnost poroke je zato izraz vere, da medsebojna ljubezen zaročencev ni samo nekaj človeškega, ampak je v tej zvezi navzoča večna Ljubezen. Je zahvala Bogu, da je zaročenca poklical v skupno življenje, in prošnja, naj ju Bog s svojim blagoslovom ohranja in varuje. Zakonca se zavedata, da so njuna prizadevanja pod Božjim varstvom, da ju Gospod spremlja. Zakrament svetega zakona daje zvezi trdnost in sproščenost. Zakonca vabi k medsebojnemu sprejemanju, odpuščanju in zvestobi. V svetu, kjer je vse prehodno, nas Bog spominja, da je ljubezen večna.

Roman Globokar, Kaj je res, Ognjišče (4) 2007, str. 77

Kategorija: Kaj je res