KDO?
Danijel Halas

KDAJ?
Rojen 24. junija 1908 v Črenšovcih v Prekmurju.

IZOBRAZBA
Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in dve leti v Ljubljani, bogoslovje pa v Mariboru in bil leta 1933 posvečen v duhovnika.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Ljutomeru. Leta 1934 je nastopil službo kaplana v Lendavi. Tu je ostal do leta 1938, ko je postal kaplan v Veliki Polani in naslednje leto prvi tamkajšnji župnik.

DEJAVNOSTI
Halas je bil goreč duhovnik, zavzet pastoralni delavec in dober spovednik. Ustanavljal je katoliška društva, vodil Marijino družbo, spodbujal k češčenju Srca Jezusovega in Božje Matere Marije in širil verski tisk (predstavljal ga je po hišah) ter bil nekaj časa urednik verskih izdaj (Novine in Marijin list). Veljal je za branilca pred zmotami, ki so se takrat širile.

POSEBNI IN MANJ ZNANI DOSEŽKI
Med počitnicami se je v Sombotelu izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi lahko madžarskim vernikom oznanjeval evangelij. Priskrbel jim je tisk v njihovem jeziku. Ko so ga leta 1941 skupaj z dvema drugima prekmurskima duhovnikoma zaprli madžarski okupatorji, je sombotelskemu škofu napisal pismo, v katerem mu je razložil, da ni mogel izdati, da se je srečeval s prekmurskimi komunisti, saj duhovnik ne more ovajati ljudi, ki pridejo k njemu. Pismo odraža njegovo svetniškost.

ODHOD V VEČNOST
16. marca 1945 je Danijel Halas šel spovedovat redovnice v Lendavo. Ko se je v poznih večernih urah vračal domov, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure, tam ustrelili in ga odvrgli v reko Muro. Truplo so odkrili tri dni kasneje in ga 21. marca pokopali v Veliki Polani. Ljudje so ga takoj imeli za mučenca (na pogrebu je bil venec z napisom »slava mučeniku«) in njegov grob ves čas lepo oskrbovali.

več o Danijelu Halasu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 3, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Bogdan Žorž je bil skupaj z ženo Zdenko zelo dejaven član svoje župnije in širše slovenske cerkvene skupnosti. V tej vlogi ga poznajo otroci, ki so se udeleževali poletnih taborov, domači farani in mnogi ljudje po slovenskih župnijah, ki so poslušali njegova predavanja vse do njegovega zadnjega leta življenja. Avgusta za veliki šmaren in septembra za mali šmaren 2013 je bil Bogdan še na Kredarici, slabe pol leta za tem je po štirih mesecih hude bolezni umrl. Zdenka je odstrla zaveso in nam zaupala vpogled v to, kako sta preživljala bolezen in doživljala zadnji del svoje zakonske poti do njegovega praga večnosti. Pogled v ta del njunega življenja nam odkriva, da je verovanje tista življenjska pot, po kateri človek varno vozi vse do praga svojega življenja in je edina prevozna tudi čezenj.
Še preden sta zakonca Žorž začela leta 1992 voditi v Čepovanu vzgojno družino za otroke, sta imela v počitnicah tabore za otroke iz župnije Nova Gorica in drugih primorskih župnij. Vsako poletje pet taborov po štirideset otrok. Začeli so v nedeljo zvečer in naslednjo nedeljo končali s kosilom. Pri tem jima je pomagala katera od mater, tudi kak zdravnik se jima je pridružil. Njuno vzgojno prizadevanje je torej vsako poletje doseglo dvesto otrok iz primorske cerkvene skupnosti.
Poleg tega dragocenega vzgojnega služenja narodni in verski skupnosti, Bogdanove dejavnosti v psihoterapevtski stroki, predavanj po župnijah in pisanja za Ognjišče, sta bila zakonca Žorž dejavna v svoji dornberški župniji. Bogdan je bil delivec obhajila, član pastoralnega sveta, bralec beril in cerkveni pevec, Zdenka je prostovoljka v župnijski karitas, bralka beril, s svojim poklicnim znanjem zna skupaj z drugimi ženami poskrbeti za bogoslužna oblačila, za dobro vzdušje zaigra lepo melodijo na svoje citre.

ZADNJI DEL POTI BOGDANA ŽORŽA DO PRAGA VEČNOSTI
Na prvo pomladno nedeljo imajo dornberški planinci tradicionalni pohod Trstelj – Fajti hrib; zakonca Žorž sta ga vedno pomagala organizirati. Bogdan je bil vse življenje zelo zdrav, nikoli ni jemal zdravil, pred tem pohodom marca 2013 pa je bil prehlajen in hripav, zdravnik mu je predpisal antibiotike. Na dan pohoda je čutil utrujenost, tako da sta se z ženo do vrha Trstelja peljala.
Od tedaj je tožil, da je utrujen. Delal je kot vedno po ves dan, pri utrujenosti pa šaljivo krivil starost – svoj EMŠO.
Žorževa in njuni prijatelji so se ob nedeljah radi shajali na Trstelju. V eni od oktobrskih nedelj je Bogdana na tej poti dohitel prijatelj z avtom, ustavil in ga vljudnostno povabil, naj prisede. »Veš, danes pa te je sam Bog poslal, tako težko hodim.«
Začel je pokašljevati in težko dihati. Beseda se mu je ustavila, da ni mogel dokončati stavka. Zdravniški izvidi so bili dobri, samo kri ne. Spet je dobil zdravila, zdravje pa se mu ni izboljšalo. Konec oktobra je v soboto zidal na vrtu zidek, mešal malto in nosil kamne; ko je končal, je potožil Zdenki: »Veš, danes pa imam prav dosti!« Ko sta šla nato v nedeljo popolne na Trstelj, je bil zelo slab, zvečer doma še slabši; »Ponoči nisem vedela, če bo preživel, tako težko je dihal.« V ponedeljek so mu na pregledih odkrili tumorje na pljučih, jetrih in bezgavkah. Sledili so štirje meseci intenzivnega zdravljenja, 6. marca 2014 je umrl, star 66 let.
Ti štirje meseci so bili čas zorenja za njegovo slovo od sveta in priprava za njuno slovo na tem svetu. Preživela sta jih v skladu s svojo izkušnjo iz Jakobove poti, da je treba življenje sprejeti takšno, kakršno je. Kakšno je bilo to njuno zadnje zakonsko in človeško zorenje?
»Sprejela sva, da bova normalno živela naprej, tako kakor se da, kakor so mu dopuščale zmožnosti. Da si bova pomagala. Vsak dan sem ga peljala dvakrat na Trstelj, da se je nadihal svežega zraka, enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Od tam, kjer sva pustila avto, sva hodila četrt ure do hišice, kjer smo se radi sestajali s prijatelji. Od tam se vidijo Dolomiti, Triglav ... Ves čas sva se pogovarjala. Gledal je hribe in rekel: ‘Še bova šla!’ Drugi mesec – bil je december – je že težje hodil. Rekel je: “Veš kaj Zdenka, če ne bova mogla na Triglav, bova šla pa kam nižje.” Ko sva hodila januarja, je hodil že prav malo; rekel je: “Lahko bova hodila samo še po ravnem.” Po tistem sva hodila samo še po ravni poti tam gori na Trstelju. Včasih se mu je kaj premaknilo in je tudi lažje hodil. To je bil zadnji mesec, februar. Takrat mi je rekel: “Ne bova več hodila. Zdenka, ne morem več.”«
Tako sta bila dva tedna pred smrtjo na svojih vsakodnevnih sprehodih pripravljena na zemeljsko slovo. Vse štiri mesece bolezni sta vsak dan dvakrat hodila na goro zajemat zalogo zraka, da je lahko dihal. Gledat obzorja gora in svojih gorskih poti, po katerih sta se več kot dve tretjini svojega življenja človeško zbliževala v svojem zakonu in na svoji življenjski poti k Bogu. Njuni pogovori na teh zadnjih poteh so izzveneli v njegovo sklepno spoznanje, da je izpolnil svoje življenjsko poslanstvo. Zdenka pravi: »Veliko se je posvečal ljudem, ki si niso znali ali zmogli pomagati. Nas je pripravil, da si znamo in moremo pomagati. Zadovoljna sem, da sem mu lahko pomagala!«
Zdenka je ostala brez Bogdana, njemu pa je prihranjeno, da bi ostal brez nje. Večina zakoncev ne umre skupaj; tisti, ki ostane, nosi breme žalovanja in samote. V svoji ljubezni pa ima tudi zadoščenje, da teh bremen ni treba nositi drugemu. Bi bilo pri Žorževih težje živeti samemu Bogdanu brez Zdenke, ali je sedaj težje njej brez njega? »Njemu bi bilo dosti težje. To je večkrat rekel,« reši vprašanje Zdenka. »Čutim pa, da je z mano. Da me spodbuja, naj grem naprej, da delam, kar je treba. Čutim spodbudo, da je dobro, kar delam. In da je treba iti naprej in sprejeti življenje takšno, kakršno je.«
Zdenka vzame iz predala droben zvešček. Bogdan je zadnji teden v bolnišnici na Golniku, kjer je videl, da mu nobena zdravila več ne pomagajo, vanj z okornimi, težko berljivimi črkami zapisal svojo poklicno in duhovno meditacijo. Tudi tele stavke: »Kako lepo je življenje ... Kako lepo življenje si mi namenil, Bog, ko si mi dal moje najbližje, družino ...« In stavki, da se sedaj ob koncu bolj kot kdajkoli zaveda, kako rad ima naravo, svoje delo in poklic. Tudi stavki, da vidi, kako je ob vsem lepem v življenju potreboval tudi to izkušnjo trpljenja. In stavki, kako si želi še nekaj časa veseliti vsega tega in morda še bolj vse deliti z drugimi. »To so moje želje, dobri Bog. Tu se bom zatekel k Jezusovim besedam: če je mogoče, mi jih izpolni, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«
Psihoterapevt duhovno poglobljene človeške svobode in odgovornosti, Viktor Frankl, je ugotavljal, da je človekova prednostna naloga na življenjski poti ustvarjalno delati in bogato doživljati soljudi,
naravo in kulturo, če je to le mogoče. Ko pa se človek znajde v tragičnem položaju, ko ni mogoče ne eno ne drugo od tega dvojega, se mu odpre še bolj vzvišena pot človeškega zorenja – da zavzame smiselno stališče do svojega na zunaj nespremenljivega stanja. Bogdan je v svoji hudi bolezni opravil tudi ta zrelostni izpit iz življenjske modrosti tako, da nam njegov zgled osvetljuje tisti del življenjske poti, ko smo nemočni, odvisni od pomoči bližnjih in upanja v božje varstvo.
RAMOVŠ, Jože. Pot vere je prevozna čez mejo življenja. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 8, str. 40-41.

Letošnji marec v celoti sovpada s postnim časom. Zato boste v tokratnem Ognjišču našli več vsebin, povezanih s postom, ter nekaj namigov za postno branje. Tako je prav postni čas vsebina Teme meseca. V zadnjih letih se je rodilo veliko pobud, akcij in načinov, kako 40 dni pristopati k neki postni dejavnosti. Zato se v tokratni vsebini vračamo k bogastvu tradicije, k iskanju oblik posta, ki jih lahko prepoznamo iz Svetega pisma, predvsem v želji, da kljub izjemnemu razvoju človeške misli v središče ne bi postavljali samega sebe, ampak bi postavili v središče Kristusa. 

Za postni čas smo vam pripravili tudi posebno knjižno ponudbo Za rodoviten post - za notranji mir, kjer si lahko ogledate knjige za odrasle, postna razmišljanja in spodbude; v ponudbi Z Gospodom na križevem potu pa je nabor križevih potov za odrasle in otroke. Dobra knjiga z duhovno vsebino nam lahko zelo pomaga pri rasti v veri v svetem času, v katerem se pripravljamo na največji krščanski praznik – veliko noč.

V duhovniških molitvah v postnem času je tudi spodbuda, naj bomo hvaležni Jezusu za vse, kar je pretrpel za nas. O drži hvaležnosti lepo piše Drago Tacol, ki to držo svetli z mislimi več različnih avtorjev.

V tokratni Prilogi smo veliko pozornosti namenili sinodi, kronološkemu pregledu dosedanjega dogajanja, predvsem pa njeni sporočilnosti. Po zadnjem evropskem zasedanju sinode se je pokazalo, kako je Evropa na veliki preizkušnji, kako ni več krščanska in je zato zelo pomembno, da spremljamo vsebino sinode, za katero mnogi upajo, da bo podala smer, kako živeti vero sredi današnjega časa.

Na straneh o sodobnih vidikih bioetike s sogovornikom Gabrielom Kavčičem tokrat razlagamo, kako je s pojmovanjem dostojanstva življenja in svetega v današnjem času. Ne smemo pozabiti, da smo ustvarjeni po Božji podobi in mogoče je ravno to točka, na kateri se nam zatakne in v ospredje spet preveč dajemo svoj individuum. Tudi postni čas nas lahko povabi, da si naravnamo kompas, kaj je res svetega za nas. 

Kot gosta meseca tokrat predstavljamo misijonarja v Sloveniji. Mlad afriški salezijanec deluje v Sloveniji že leto in pol, v zadnjem obdobju kot vzgojitelj mladih. Pogovoru z njim je dodan še pogovor z drugim salezijancem, ki je prišel pred kratkim v Slovenijo, doma pa je iz Konga, ki ga je nedavno obiskal papež Frančišek.

Čipkarska šola Idrija nepretrgoma deluje že od leta 1867, vsako leto se klekljanja uči več kot 450 otrok, od tega kar 20 % fantov. Tudi odrasle klekljarice ne zaostajajo, od domačih do tistih na drugi polobli, ki ponoči vstajajo, da se lahko prek spleta udeležijo delavnic klekljanja idrijske čipke. A bistvene niso številke, pač pa vrednote, ki jih rokodelstvo privzgaja.

Rešitve križank nam odslej lahko pošljete tudi po spletu, na naslov www.revija.ognjisce.si. Več o tem si preberite na strani 94. Tako smo ugodili prošnji več bralcev, da omogočimo tudi tak način pošiljanja rešitve križank.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2023), 4.

priloga

Sinoda je življenje, ki ga je treba živeti!

gost meseca

Cyprian Mbaziira, misijonar iz Afrike

na obisku

V čipke so vklekljane vrednote

Preberite več: Marec 2023

(aktualno)
»Obtožujemo Rusijo, da je pritiskala in tlačila ukrajinsko ljudstvo, da je naše sinove silila v svojo službo, odgnala naše očete v Sibirijo in naše junake za svobodo zaprla. Obtožujemo Rusijo, da nam je vzela naše narodno premoženje in nas oropala kruha, da bi z njim trgovala,« je v svoji zadnji (pa tudi prvi) pridigi dejal svojim ljubljenim vernikom v vasi Volovodivki stari župnik Nikander, blaga duša, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi kot očeta. Komunisti so ga obsodili na smrt, ker na noben način ni hotel povedati, kam je zakopal ‘cerkvene zaklade’ (bogoslužne posode). Očitali so mu, da jih je skril pred ljudstvom; govorili so, da bi z izkupičkom kupili živeža za stradajoče. Njegova vest je bila mirna, ker se je zavedal, da jih je skril “pred komunisti, ki so jih hoteli vzeti ljudstvu”.
Ko bomo prebirali to knjigo, bomo lažje razumeli, zakaj se je v naših dneh vnela vojna med Rusi in Ukrajinci. Ukrajina, ki je od leta 1991 samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije. Ko so prišli na oblast boljševiki, so kmetom odvzeli zemljo, kljub temu pa so od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Ljudje, ki jim je pretila smrt od lakote, žita niso imeli kje vzeti, zato so jih neusmiljeno zapirali, nazadnje tudi župnika.

Pisatelj Aleksij Polipenko je bil sprva ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je bil nekaj časa podeželski župnik, kjer je na lastne oči videl mnogo boljševiških grozovitosti. Po prvi svetovni vojni je prestopil v katoliško Cerkev in je nekaj let prebival v Münchnu, kjer je leta 1937 zagledala luč sveta naša povest. Imena so izmišljena, dogodki pa so verno zapisani. Pisatelj je nazadnje odšel v Argentino, kjer je postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str 82-83.

“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”

»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.

Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.

Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.

Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.

S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v edinstveni Planici

Le še malo nas loči do največje zimskošportne prireditve v Sloveniji. O tej prireditvi, ki bo potekala v našem nordijskem biseru Planici, sem se pogovarjal z dr. Francijem Petkom, ki je direktor Zavoda za šport RS Planica in tudi del organizacijskega komiteja za pripravo tega prvenstva, sicer pa je tako ali drugače v slovenski zimski šport vpet že več kot tri desetletja.

- Glede na količino snega, ki je zapadel, skrbi vsaj s tega naslova verjetno ni več …
Naj se sliši še tako čudno, novozapadli naravni sneg je težava in bo še lahko težava. Vsakič, ko zapade, ga je treba odstranjevati. Trenutno je največji izziv, kam ga odstranjevati. Planiško prizorišče je kompaktno, po svoje fantastično in edinstveno na svetu, je pa za potrebe tako velike prireditve, kot je nordijsko svetovno prvenstvo, treba zelo dobro načrtovati, kam postaviti vse objekte, tribune, kje bodo speljane trase, in to pomeni, da za odstranjeni sneg zmanjka prostora. Odvečni sneg je zato treba enostavno odpeljati iz doline.
Poleg tega se je treba zavedati, da naravni sneg ni tako kakovosten in obvladljiv kot umetni, zato se ga odstranjuje in si želimo, da bo osnova tako na skakalnicah kot na tekaških progah vseeno umetni sneg.

- Kakšni so vaši spomini na tisti majski dan leta 2018, ko je bila razglasitev organizatorja letošnjega prvenstva?
Spomini na tiste dogodke so še zelo živi, prijetni. Planica se je že od leta 2012 potegovala za izvedbo prvenstva. Po treh neuspelih kandidaturah je četrta uspela in Mednarodna smučarska zveza FIS je za izvedbo nordijskega prvenstva izbrala Planico. Vesel sem, da nismo obupali in smo vztrajali s svojo vizijo, ki pa se je skozi vsako kandidaturo tudi nadgrajevala.

- Spomnim se, kako ste leta 2017 z veliko gotovostjo napovedovali, da je pa 2023 tisto ta pravo leto, da bo prvenstvo v Planici.
Tega se ne spomnim točno, lahko pa odseva notranje občutke in zavedanje, da smo za izvedbo prvenstva res dozoreli. Čeprav popolnoma prepričani nismo bili vse do razglasitve – vseeno gre za proces in izbiro med kandidaturami.

- Je bilo na dan razglasitve poleg vsega veselja tudi kaj skrbi? Če da, v kakšni smeri?
Da, tega ne zanikam. Seveda se ob tisti razglasitvi prepustiš čustvom, veselju, da je uspelo, saj smo se zavedali, da je to velika stvar. Prevevalo nas je veselje, zadovoljstvo. Smo se pa že tisti večer ob proslavljanju uspeha zavedali tudi odgovornosti. Spomnim se predsednika Smučarske zveze Enza Smrekarja in takratnega generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Primoža Finžgarja, ki sta vse to zajela v vprašanje: Kaj pa sedaj?
To je bilo samo izražena skrb, da nas čaka velika naloga, ki smo se je zelo zavedali. Zavedali smo se pa tudi, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, ljudi, tudi prizorišč in naprav, da vse to lahko res izvedemo. V teh petih letih je bilo opravljenega veliko dela, do vrhunca pa nas loči še manj kot mesec dni.

- Kaj se v organizacijskem smislu še ureja in kaj se sploh še da opraviti v tem zadnjem mesecu pred dogodkom?
Celoten nordijski center ima sedaj bolj podobo gradbišča. Sicer v nordijskem centru potekajo redni treningi različnih ekip skakalcev, tudi tekači na smučeh lahko imajo svoje treninge, tako da redne dejavnosti potekajo ustaljeno.
Zraven tega pa je veliko območij ograjenih, ker so v delu in postavljanju različni začasni objekti. Potreb po tovrstnih objektih je zelo veliko, hkrati pa morajo biti postavljeni pod strogimi varnostnimi standardi in so te zahteve zelo obsežne. Zdaj smo v fazi, ko se vse načrtovane stvari nadgrajuje, predvsem pa izvaja na terenu, kar pomeni, da to niso več samo skice na papirju, ampak da gre zares. Postavljajo se začasne tribune na več lokacijah, postavlja se mesta za kamere in druge novinarsko-tehnične ekipe, postavlja se tekmovalne vasi … Veliko del se izvaja za potrebe številnih televizijskih prenosov. Potem se ukvarjamo s projekcijami, kje vse zagotoviti mesta za gledalce, kako urediti logistiko, kako bo potekalo premikanje po prizorišču za posamezne tipe ljudi – od navijačev in gledalcev do tehničnega osebja, novinarjev, trenerjev, športnikov.
Glede na obseg načrtovanja in dela je to res prvo večpanožno prvenstvo takšnega obsega pri nas in v fazi načrtovanja smo morali razmišljati zares široko, da smo vključili vse te vidike. Brez izjemno predanih in strokovnih ljudi tako ekipe Nordijskega centra Planica pod vodstvom Jelka Grosa kot ekipe Organizacijskega komiteja Planica pod vodstvom Tomaža Šušteršiča tako obsežne in zahtevne naloge ne bi mogli opraviti. Res so izjemni!

- Planico seveda najpogosteje povezujemo s smučarskimi skoki in poleti. To pomeni, da je z organizacijo skokov še najmanj težav?
Gotovo imamo pri organizaciji skokov najbolj utečene ekipe in največ znanja. Skakalna prireditev je bolj obvladljiva. Skoki se izvajajo na enem mestu, potrebuješ snega v razdalji cca 300 m in širini 30 metrov in kar ga je še treba za zaletno smučino, vso to pripravo lahko opravi relativno majhna skupina izkušenih delavcev. Seveda pa je velika razlika med pripravo letalnice ali pa Bloudkove velikanke. Na letalnici je za pripravo in vodenje treba veliko več ljudi.

- Kakšne so v primerjavi s tem priprave za smučarske teke?
Pri tekaškem delu gre za kilometre prog v širini najmanj devet metrov, povsod mora biti najmanj 40 cm kompaktnega snega. Tukaj je treba veliko več načrtovanja, kje speljati proge, kako na vse skrajne točke tekaških prog pripeljati umetni sneg, ga razporediti po trasi, imeti za vse te proge na voljo štiri ratrake za teptanje …

- Za tekaški del prvenstva se verjetno vsem, ki poznamo Planico in dolino Tamar, postavlja vprašanje, kako in kje bodo speljane proge, da bodo fantje in dekleta lahko odtekli tudi maratonske razdalje – govorimo o tekmah na 30 km in 50 km …
Prirejanje tekaških tekem v vseh letih od 2015 naprej je gotovo dalo precej informacij in uvida, kaj to pomeni za Planico. Je pa seveda vedno šlo za sprinterske razdalje, in kot pravite, se nismo še soočili s tako dolgimi razdaljami.
Odgovor na to vprašanje naj začnem pri iskanju širše vključenosti v naše prvenstvo. Želeli smo s tem prvenstvom presegati meje in ideja je bila, da bi tekaška maratona štartala v Trbižu. Po lanskem septembru je italijanska stran sporočila, da tega ne zmorejo pripraviti, tako da je v veljavo stopil rezervni načrt. Proge bodo zato potekale od Rateč pa do Tamarja, kjer se lahko pripravi progo do 7,5 km v eno stran in toliko potem naokrog nazaj. Tovrstna rešitev z večjim številom manjših krogov je seveda zanimivejša za gledalce, saj bodo na tak način lahko tekmovalce videli večkrat.

- Poleg organizacijskega vidika sta pomembna vsaj še dva – športni in navijaški. Če se najprej dotakneva športno tekmovalnega, vi ste pred 32 leti osvojili naslov svetovnega prvaka. Kaj lahko pričakujemo po športni plati?
Navijači, gledalci si seveda želimo uspehov, tudi na glas lahko kdaj govorimo, da medaljo moramo dobiti. Iz lastnih izkušenj vem, da športniki tekmujejo sami s sabo. Vsak ima najprej cilje in zahteve do sebe.
Moje videnje je, da vemo, česa so sposobni naša dekleta in fantje, tako v skokih kot v tekih. Imajo toliko znanja in sposobnosti, da so konkurenčni za medalje. A medalja se mora še zgoditi. Medalje se ne določa, ampak jo je treba doseči na tekmi. In to je čar športa, da nekomu na pravi dan uspe najboljši skok ali tek.
Drugo pa je zavedanje, da tekmuješ na domačem prizorišču. Ko je pravo vzdušje, kot tekmovalec čutiš energijo v zraku, ki kar lebdi, in se res zna zgoditi, da te ponese, tudi do vrhunskih rezultatov. Za nekatere pa zna biti to tudi preveliko breme.

- In še tretji, navijaški vidik: kako bo v dogajanje vpeto občinstvo, sama Kranjska Gora in tudi okoliški kraji?
Še dolgo po koncu kariere nisem razumel pomembnosti prisotnosti gledalcev, navijačev, medijev, televizije. Če zelo realno in ne iz športnega vidika gledam na vse skupaj, se na koncu določeno tekmovanje ne vrednoti toliko po tem, kateri športniki so nastopali, ampak koliko ljudi bo dogodek prišlo pogledat, ga podpret, koliko ljudi bo dogodek videlo po televiziji. Povedano drugače: pri pripravi športnega dogodka je organizacija športnega dela tekmovanja precej lažji zalogaj kot priprava vseh podpornih stvari in potreb za gledalce. Tudi iz tega razloga se je dobršen del priprav nordijskega prvenstva osredotočal na gledalce. Razpored prostorov, dostop, nastanitve, logistika itd. In kar je zanimivo: ravno gledalci bodo nastanjeni najbližje prizorišču. Tekmovalci so razporejeni v razdalji nekako do 30 minut vožnje. Tudi sam se spomnim, da smo se na več prvenstvih do skakalnic vozili po eno uro.
Sicer bo pa vsak dan veliko športnega in tudi spremljevalnega programa. Spremljevalnemu programu je bilo namenjenega veliko premisleka, da se obiskovalcem med enim in drugim tekmovanjem omogoči oddih, zabavo, glasbo, tudi dobro gostinsko ponudbo; posebej se potem pripravlja še dogajanje v večernih urah v Kranjski Gori, kjer bodo podelitve medalj in spet pester program. Iz vsega tega je jasno, da je zelo velik poudarek na skrbi za gledalce.

- V prodaji so tudi že vstopnice. Na družabnih omrežjih je precej govora o tem, saj eni trdijo, da so predrage, spet drugi zagovarjajo, da ustrezajo veličini dogodka. Kakšen je vaš pogled na to?
Če najprej odgovorim kot običajen obiskovalec prireditev, se moram zavedati, da gre za zelo velik dogodek, za katerega moram kupiti vstopnico, in da bo ta vstopnica nekoliko dražja. Lahko jo primerjamo s cenami vstopnic kje drugje in tudi za druge dogodke. Danes je za dogodek svetovnega formata težko dobiti vstopnice pod 50 ali celo 100 evrov.
Hkrati se je treba zavedati, da je iz organizacijskega vidika to zelo velik stroškovni zalogaj in izvedbo prvenstva je treba pokriti. Zato se mi o cenah ne zdi primerno polemizirati, navsezadnje se je treba tudi zavedati, da gre za takšen format tekmovanja, ki lahko pride v Slovenijo enkrat na nekaj desetletij.

- Kako pa je s pričakovanim številom obiskovalcev v času prvenstva?
Ravno v teh dneh smo imeli sejo organizacijskega komiteja in je Tomaž Šuštaršič, ki je generalni sekretar in direktor organizacijskega komiteja, dejal, da bo v dneh, ko bo največ športnih dogodkov, približno do 15 tisoč gledalcev, v preostalih dneh pa med 8 in 10 tisoč. To so tudi optimalne številke, kar prizorišče prenese in da je za gledalce dobro poskrbljeno. Je pa dogajanje raztegnjeno na 11 tekmovalnih dni, tako da se gledalci razporedijo na več dni. In četudi bi kazalo, da bi za kak dan lahko prodali več deset tisoč kart, to ni možno, saj je število vstopnic omejeno.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 2 (2023), 41-43.

Udeležence maše ob 28-letnici Radia Ognjišče, ki je bila 28. novembra 2022 na Brezjah, je prijetno presenetil poseben portret Franca Boleta, ustanovitelja te radijske postaje in naše revije. Portret, ki so ga med mašo postavili pred ambon, so si z zanimanjem ogledali prijatelji Radia Ognjišče, saj je narejen iz različnih semen. Na njem je ob ustanovitelju še podoba brezjanske Marije Pomagaj. Franc Bole je namreč tudi začetnik romanj bolnikov in invalidov na Brezje. Avtor podobe je Franci Firm, kmet iz Podšentjurja pri Litiji, ki vsako leto za zahvalno nedeljo naredi mozaik iz semen in ga s hvaležnostjo podari ustanovi, s katero je bil portretiranec povezan. Tako je lani naredil mozaik škofa Vovka, pred dvema letoma mozaik zadnje večerje, ki visi na steni zakristiji cerkve v Litiji, še prej portret Božjega služabnika Andreja Majcna … Franci Firm se ukvarja s kmetijstvom. Njihova domačija Pr' Fakin stoji v zavetju podružnične cerkve sv. Jurija, za katero prav tako skrbi Franci in je tudi njen ključar.
v: Ognjišče 01/2023, 26