“V cvetnem prahu se vidi lepota naše države”

Peter Kozmus je čebelar, raziskovalec, predsednik Sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije Apimondia, predvsem pa mož in oče treh otrok.

Ko sem ob sedmih zvečer prispela na njegov dom na Pilštanju, je ravno prišel iz službe. A na moja vprašanja je odgovarjal s takšnim zanosom, dobro voljo in navdušenjem, kot da za njim sploh ne bi bilo napornega dne. Ker sva sožupljana in že nekaj časa znanca, se odrečeva vikanju. Spregovorila sva o njegovem delu, čebelah in njihovem svetovnem dnevu, obdarovanju papeža in drugih doživetjih, ki bi prav zlahka napolnila knjigo.

Peter, kaj se trenutno dogaja v tvojem čebelnjaku?
Zdaj se bo dogajanje počasi začelo. Do zdaj so čebele večinoma mirovale. Čebelarji imamo nepisano pravilo, da po jožefovem lahko začnemo čebele odpirati. Seveda odvisno od tega, kakšno je vreme. Letos je bil marec zelo topel in smo lahko prvi pregled pri čebelah že opravili, vendar se je aprila precej ohladilo. V tem času je treba podpirati čebelje družine, da se čim lažje razvijajo. Konec aprila je pri nas čebelja paša najbogatejša, in če je takrat družina dovolj močna, lahko nabere viške medu. Matice so zdaj že začele zalegati, in ker so dnevi še zelo hladni, porabljajo več energije, da vzdržujejo dovolj visoko temperaturo (36 °C). Čebelar mora paziti, da ima čebelja družina dovolj hrane, ker je iz okolja pri tako nizkih temperaturah ne more dobiti dovolj.

Kako si pravzaprav postal čebelar?
Kot petošolec sem se vključil v čebelarski krožek. Do takrat o čebelah nisem vedel čisto nič, vedel sem le to, da v bližini šole stoji čebelnjak, ki pa smo se mu otroci večinoma izogibali. (smeh) Konec leta smo se udeležili državnega čebelarskega tekmovanja in dobili srebrno nagrado, kar nam je dalo dodatno motivacijo. V sedmem razredu sem začel očeta nagovarjati k izdelavi čebelnjaka. Ker ni bil prepričan, ali mislim resno ali je to le muha enodnevnica, mi je obljubil čebelnjak, če mu poleti pomagam pri opravilih na kmetiji. Tisto poletje sem še posebej vestno pomagal in oče je držal obljubo.Ponaredkov čebeljih izdelkov je na globalnem trgu veliko, zato je za potrošnika najbolje, da jih kupuje pri najbližjem čebelarju. (levo). V knjigi Brez čebel ne bo življenja je predstavljen širok pomen čebel za okolje in ljudi. Opominja nas, kako zelo je človeštvo odvisno od čebel in narave nasploh.

Okolje, v katerem živiš s svojo družino in čebeljimi družinami, je zavarovano območje – Kozjanski park. Kako pomembna je vloga čebel in drugih opraševalcev za to okolje?
Vloga čebel je zelo široka in smo jo skupaj s 66 avtorji opisali v knjigi Brez čebel ne bo življenja. Brez opraševalcev mnoge rastline ne bi mogle imeti plodov. V Kozjanskem parku imamo na srečo še dovolj drugih opraševalcev, pa tudi nasploh v Sloveniji servis opraševanja ni težava. Naše kmetijstvo je namreč razdrobljeno in to je za opraševalce idealno. Že v Avstriji pa so sadovnjaki ponekod tako veliki, da lastniki prosijo čebelarje, naj jim čebele pripeljejo v bližino, da bi imeli opraševanje zagotovljeno. Za to so pripravljeni tudi plačati. Pri nas pa vse to poteka samoumevno in kmetje se vloge opraševalcev ne zavedajo dovolj. V Ameriki, kjer je monokultur veliko, se nekateri čebelarji sploh ne ukvarjajo s pridobivanjem medu, ampak samo z nudenjem uslug opraševanja. Zaradi mnogih ponaredkov medu na trgu in posledično velike konkurence se jim zgolj servis opraševanja veliko bolj izplača.

Ponaredkov medu je na globalnem trgu veliko. Kako se lahko potrošnik prepriča o kakovosti medu?
Ocenjuje se, da je kar polovica medu na trgu potvorjenega, zato bo potrošnik izredno težko prišel do naravnega domačega medu. Prva težava je, da želimo ljudje pojesti veliko več medu, kot ga je na planetu mogoče proizvesti. Poleg tega je razlika v ceni sladkorja in medu izjemno velika, kar pušča precej manevrskega prostora, in trgovci zaradi želje po zaslužku namesto pri domačih čebelarjih raje kupujejo med iz Kitajske, Vietnama, Ukrajine in Indije, pa čeprav vedo, da gre za ponaredke. Problem je tudi zakonodaja, ki to dopušča. Res pa je, da je dokazovanje pristnosti medu z analizo skorajda nemogoče, čeprav se že na prvi pogled vidi, da gre za ponaredek. Če je le mogoče, naj torej potrošnik med kupuje pri najbližjem čebelarju.

Med drugim bdiš tudi nad vzrejo matic kranjske sivke. Gre za slovensko avtohtono pasmo, torej za čisto našo čebelo. Doživljaš svoje delo zato kot posebno poslanstvo?
Seveda. Že v diplomski nalogi sem okarakteriziral našo kranjsko čebelo. Ukvarjal sem se z njeno genetiko, ki je bila takrat še v povojih. Slovensko čebelo sem genetsko primerjal z avstrijsko, hrvaško in italijansko čebelo, da smo jo lahko genetsko okarakterizirali. Od tedaj sem vključen v nadzor čistosti kranjske čebele. V Sloveniji je namreč po zakonu prepovedano v vzreji uporabljati katerokoli drugo pasmo čebele, medtem ko imajo v drugih državah možnost izbire. Ko so v tujini vnašali v svojo vzrejo druge čebele, so spoznali, da je bila njihova avtohtona najboljša, vendar je bilo takrat že prepozno – s preizkušanjem so jo namreč iztrebili. Moja naloga je, da naše čebelarje prepričujem in jih informiram o prednostih čebelarjenja zgolj z avtohtono čebelo. Papež Frančišek je leta 2019 od slovenskih čebelarjev z veseljem prevzel čebelnjak z dvema čebeljima družinama v zahvalo za podporo pri prizadevanjih za svetovni dan čebel.

Kako je tvoja družina vpeta v čebelarjenje?
Žena Andreja mi veliko in z veseljem pomaga, tudi pri transportiranju čebel na drugo lokacijo. Včasih je namreč to kar podvig, saj jih je treba peljati ponoči, na odročne kraje, po ozkih in slabo vzdrževanih cestah. Seveda Andrejo skrbi za mojo varnost in gre z menoj, če je le mogoče. Poseben izziv je prevoz v gozdove Kočevja, kjer mrgoli medvedov. Z Andrejo takrat pustiva tovornjak prižgan in zelo pohitiva, da naju ne bi presenetil kak kosmatinec. Občutek v kočevskem gozdu sredi noči res ni preveč prijeten. (smeh) Sicer mi pa pomaga tudi tast in seveda vsi trije otroci, predvsem pri točenju medu.

Kateri pa je tvoj najljubši čebelji proizvod?
Cvetni prah. Ko sem hodil po svetu, sem videl veliko različnega cvetnega prahu, ampak tako barvitega, kot je pri nas, ni nikjer drugod. V cvetnem prahu se vidi lepota naše države, kako čudovito in pestro rastlinstvo imamo! Cvetni prah je odličen vir beljakovin, ki ga čebele v panju shranjujejo tako, da ga zalijejo z medom. Te prakse se poslužujemo tudi pri nas, saj ponujamo svež cvetni prah, umešan v med, ki mu je poleg tega dodan še propolis. Tako dobimo izredno zdrav izdelek, ki smo ga poimenovali kar čebelji zaklad.

Lani je bilo slovensko čebelarstvo vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Kaj to pomeni za naše čebelarstvo?
S tem se je slovenskemu čebelarstvu dalo veliko veljavo. Slovenski čebelarji delamo na podlagi slovenske tradicije – imamo svoje panje, svojo čebelo, svojo tehnologijo. Spoštujemo zgodovino in tradicijo ohranjamo za naše zanamce. Mlajši čebelarji bi večkrat kopirali tehnologijo iz kakšne druge države, zato je vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine dodatna potrditev, da je naše tradicionalno čebelarjenje dobro, ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Podobna potrditev je svetovni dan čebel, ki smo ga predlagali slovenski čebelarji.

Kako je nastal svetovni dan čebel?
Danes obeležujemo skoraj 140 različnih svetovnih in mednarodnih dni in zdelo se nam je, da čebele opravljajo tako pomembno vlogo v okolju, da si zaslužijo svoj dan. Seveda smo najprej morali v podporo prepričati vso čebelarsko javnost, pri čemer nismo imeli težav. Težje jih je bilo prepričati, da ohranijo naš predlagani datum: 20. maj. To je namreč rojstni dan našega največjega čebelarja Antona Janše. Ampak v vsaki državi imajo svojega največjega čebelarja, podobno kot imajo v vsaki državi svojega največjega pesnika ali pisatelja. Zato smo se morali še posebej potruditi, da so ohranili predlagani datum. Ko nam je to po diplomatski poti tudi uspelo, smo morali dobiti mnenje FAO-ja (Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), nato pa potrditev krovne Organizacije združenih narodov. Predsedujoči na odboru je po naši predstavitvi predloga dejal, da se redko zgodi, da pridejo države s predlogom, ki ne prinaša koristi samo posamezni državi ali regiji, ampak gre za nekaj, kar je dobro za ves svet. Dodal je tudi, da se ne spominja tolikšne enotnosti in soglasnosti pri kakšnem predlogu.

Del slovenske kulturne dediščine so tudi panjske končnice. Kakšne so na tvojem čebelnjaku?
Pri nas imamo čebelarski turizem, zato mi panjske končnice pomagajo, da gostom povem različne zgodbe. Imam tri vrste panjskih končnic, v eni so fotografije najbolj medovitih vrst rastlin v Sloveniji, v drugi so predstavljeni čebelji pridelki, v tretji pa so najbolj prepoznavne značilnosti slovenskega čebelarstva. Sicer pa so panjske končnice začeli risati gorenjski čebelarji; z njimi so po eni strani želeli pomagati čebelam, da lažje najdejo panj, po drugi pa so želeli na eno mesto zapisati, pravzaprav narisati zgodbe iz takratnega življenja.

Kaj pa pomenijo čebelnjaki za naše kulturno okolje?
Čebelnjaki se ne pojavljajo skoraj nikjer drugje razen v Sloveniji. Nekaj jih je sicer v okoliških državah in v Švici, vendar nikjer toliko kot pri nas. Večkrat sem se spraševal, zakaj je tako. Slovenci smo že v preteklosti izredno cenili zemljo in obdelujemo vsak najmanjši košček. Zaradi pomanjkanja prostora so bili čebelarji primorani panje postavljati v več vrst, in ker so želeli čebele tudi zaščititi pred zunanjimi vplivi, je nastal čebelnjak. Imamo tri različne tipe čebelnjakov, ki so se ohranili vse do danes. Arhitektura je izjemna, čebelnjak je namreč narejen v zlatem rezu in je tudi zato pomemben element naše kulturne dediščine. Člani družine Kozmus pridno kot čebele sodelujejo pri skrbi za čebelje družine, točenju medu in promociji izdelkov.

Leta 2019 si papežu Frančišku v imenu slovenskih čebelarjev skupaj z drugimi predstavniki osebno podaril čebelnjak za dve čebelji družini. Kako si doživljal ta dogodek?
Bilo je izjemno. Ker je papež podpiral naša prizadevanja za svetovni dan čebel, smo se mu želeli zahvaliti. Odločili smo se, da mu bomo podarili slovenski čebelnjak. Po nekajmesečnih prizadevanjih se nam je le uspelo dogovoriti za srečanje. Skupaj s predsednikom čebelarske zveze, takratno ministrico za kmetijstvo, predstavnikom za stike z javnostjo, vodjo oddelka za mednarodne odnose in obema našima veleposlanikoma smo čakali na svetega očeta. Ko je prišel, je večina otrpnila. Prišel je vesel, nasmejan, želel se je pogovarjati. Jaz pa se ga nisem prav nič bal, zato je hitro stopil do mene in vprašal, kako smo, kaj smo prinesli … Ko sem mu povedal, da smo mu prinesli tudi penečo medico, se je pošalil, da je to sveta voda. Ker še kar ni odšel, sem ga vprašal, ali je opazil, da imamo na oblekah priponke z napisom No bees, no life (Brez čebel ni življenja), in ali mu lahko svojo podarim. Dovolil mi je, da sem mu priponko pripel na svilnato obleko, napravili smo še nekaj fotografij, nato pa je odšel.

Kam pa greš zdaj ti po napornem dnevu? Na čaj z medom?
Tega sem si pripravil že v službi. Med vikendi v miru pojem tradicionalni slovenski zajtrk – med in maslo na kruhu. Po težkem dnevu pa cvetni prah, ki mi pomaga vzdrževati imunski sistem. In zdržati težo delovnega dne, kot je bil današnji.
 
P. Šergon, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2023), 46-49.

tema meseca

Biti Slovenec, ko Slovenija ni več tvoj dom

gost meseca

Dr. Tadej Jakopič, predsednik slovenske asociacije Malteškega reda

odnos do staranja in starosti

Umetnost medgeneracijskega prenosa

Preberite več: Junij 2023

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila dokumentarni film Goreči škof, ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015, premierno predstavitev je doživel sredi leta 2017.
Goreči škof
Režija: David Sipoš
Nastopajoči: Klemen Demšar, Assija Sultanova, Aleksander Jovetić, duhovniški oktet Oremus idr.
Žanr: dokumentarni film
Produkcija: Nadškofija Ljubljana / Slovenija (2017)
Spletna stran: https://www.antonvovk.si/
Ocena: 5
Primernost za družine: 5[/rspot]

Od Vrbe do Ljubljane
Dokumentarec se začne s prizorom sekanja drevesa v gozdu – gre za igrano in simbolno nabito vzporedno zgodbo, ki se nato postopno razvija skozi ves film in se pri tem prepleta z osnovno, dokumentarno zgodbo. Slednja medtem kronološko prikazuje življenje Antona Vovka vse od rojstva leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, kjer se je rodil v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren, do smrti leta 1963 v Ljubljani.
Na svoji bogati duhovniški poti je bil med drugim kaplan v Metliki in župnik v Tržiču, v Ljubljani pa nato stolni kanonik, vodja Bogoslovnega semenišča, generalni vikar ter nazadnje škof in prvi ljubljanski nadškof. Po drugi svetovni vojni je bil s svojo pokončnostjo in karizmatičnostjo trn v peti takratni komunistični oblasti, ki so ga ovirale na številne načine, tudi z mukotrpnimi nočnimi zasliševanji in poskusi umora. Pri tem najbolj izstopa dogodek iz leta 1952, ko so ga na novomeški železniški postaji napadli, polili z bencinom in zažgali. Posledice napada je čutil do konca življenja.

Knjiga Goreči škof
Tudi življenjepis škofa Antona Vovk (1900–1963) v knjižni obliki izpod peresa Aca Jeranta, ki je izšel pri založbi Ognjišče, naj pripomore, da bo Božji služabnik Anton Vovk čimprej prištet med blažene. 256 strani, dokumentarne fotografije in barvna priloga, trda vezava, cena 5,95 €

Postopek beatifikacije
V letu 1999 se je nato uradno začel postopek za beatifikacijo Antona Vovka. »Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove, lahko mu rečemo tudi božji služabnik, včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa. Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran,« je na premieri povedal Blaž Jezeršek, postulator zdajšnje faze postopka za beatifikacijo Vovka.
Škofijski del uradnega po­stopka za beatifikacijo nadškofa Vovka se je zaključil leta 2007, zdaj pa se postopek po navedbah Jezerška nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih božjega služabnika. Gre za razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika. To je dokaj zahtevno obdobje, ki zahteva več let dela.
Vzporedno s tem uradnim procesom po besedah Jezerška medtem teče drug, manj formalen, a vendar prav tako pomemben proces. Gonilna sila tega procesa je Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čimbolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik.

Molitev
k božjemu služabniku Antonu Vovku
O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje.
Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Dokumentarni film
Prav v ta namen se je odbor leta 2015 odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka, katerega realizacijo je zaupal režiserju Davidu Sipošu in scenaristu Roku Andresu z ekipo. Slednja se je, tako kot pri preteklih dokumentarnih uprizoritvah velikanov slovenske Cerkve, izkazala z odlično fotografijo, izdatno obogateno s številnimi posnetki lokacij iz zraka. Nadpovprečna je glasbena plat filma, za katero je poskrbel Tim Žibrat, pohvaliti gre tudi animirane oziroma ilustrirane prizore, ki sta jih ustvarila Vid Planinc in Rok Malovrh, ter vključitev arhivskega tonskega posnetka ene od Vovkovih pridig.
Potek zgodbe je zelo dinamičen in umetniško usmerjen, pri čemer pa lahko marsikaterega gledalca zmoti prehitro nizanje kratkih kadrov. Mestoma je to tako intenzivno, da moti spremljanje govorjenega dela zgodbe. Omeniti gre tudi veliko število objektivnih pripovedovalcev in pričevalcev, ki se skozi film pojavijo z več ločenimi izjavami. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da bi bil izpis z imenom in funkcijo osebe, ki govori, podana ob vsaki njegovi izjavi, ne samo ob prvi. Zaradi velikega števila različnih sogovornikov si namreč gledalec težje zapomni ta podatka skozi ves film.
Pod črto gre za ogleda vreden dokumentarni film o izjemnem možu iz polpretekle zgodovine slovenske Cerkve. »Naj nas zgodba življenja Božjega služabnika Antona Vovka nagovori, da bomo svoje življenje v tem našem času, v viharjih sedanjega trenutka, živeli z vsem potrebnim pogumom, zvestobo in ljubeznijo,« so sklepne besede nadškofa Zoreta, ki dobro nakazujejo glavno vrednost dokumentarnega filma Goreči škof.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2017) 07, str. 94.

(zapis ob pretepanju celjske sedmošolke v začetku aprila)  (...) V resnici je to samo majhen košček mozaika agresivnosti naših otrok in mladostnikov, majhen vrh ledene gore – vsakodnevna brutalna agresivnost pa počiva pod na videz mirno gladino, pred katero si javnost, stroka in politika že leta zatiska oči.
Zanimiv psihološki pojav se je zelo nazorno prikazal na tem primeru: da ko po naključju tovrstni dogodek pride v javnost (v resnici je teh primerov ogromno in se dogajajo vsak dan, vendar niso posneti in niso podane prijave pristojnim službam, institucije molčijo, mediji ne poročajo, pedagoški delavci ne dajejo prijav, žrtve in starši prav tako ne), celotna javnost, laična in strokovna, zavzame držo zgroženosti in šokiranosti. Čeprav vsi vemo, da je tovrstnega najstniškega nasilja ogromno. Z leti pa vedno bolj narašča in je vedno bolj brutalno. Verjetno je družbi, stroki in posamezniku lažje, če nek dogodek na ta način javno osami in nanj odreagira, kot da je to nekaj resnično nenavadnega, nevsakdanjega, groznega in nesprejemljivega. Za podobo zgroženosti in šokiranosti si namreč na nezavedni ravni »dopovedujemo« in zatiskamo oči pred kruto realnostjo, da je to pravzaprav nekaj vsakodnevnega v svetu mladih ljudi, otrok, ki so komajda začeli stopati po poti življenja. Ko človek nečesa ne zna razumsko razložiti in pojasniti, si zgradi psihološki obrambni mehanizem, da lažje prenese kruto realnost. Človeka res navdajo občutki groze, kako je mogoče, da so mlade punce, v cvetu mladosti, prispodoba nedolžnosti, brezskrbnosti, veselja, lepote in nežnosti, zmožne nekaj tako krutega in zlega.
Zakaj se ne gre čuditi vsej tej brutalni agresiji, ki se med mladimi razrašča kot virus zla? Ker je to pravzaprav logična posledica sistemsko vpeljane permisivne vzgoje. Šola in vrtec sta v Republiki Sloveniji povsem izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Pod pritiski permisivne paradigme v vzgojno-izobraževalnem sistemu in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, je pedagoški delavec strokovno in osebnostno degradiran, odvzeta mu je avtoriteta, avtonomija in pedagoško dostojanstvo. Ravnatelji in pedagoški delavci so pogosto v podrejenem položaju do lokalne oblasti, župana, staršev ali trenutne politike – torej merilo delovanja in razvoja vsekakor ni stroka in profesionalnost. Zaradi tega in zaradi zgrešenega vzgojno-izobraževalnega sistema ter njegovih smernic se je tudi povsem izgubilo vzgojno poslanstvo šole in vrtca. Vzgoja je tako postala samo še nekakšen privesek izobraževalnega procesa oz. je povsem izrinjena, kar je velik strokovni zdrs. Brez ustrezne strokovne avtonomije tudi avtoritete ni. Jedro problematike pa je prav to – odpoved in sistemski razkroj pozitivnih/moralnih avtoritet ter razkroj temeljnih vrednot družbe in posameznika. To pa praviloma vedno vodi v anarhijo.
Vzgoja se začne doma in šola ali vrtec sta samo podaljška domače vzgoje. Ključno vlogo ima družina in vzgoja doma. Vendar je prav ta vzgoja v največji meri odpovedala. Vzgoja za samostojnost, odgovornost, vzgojna doslednost, postavljanje meja, vzgoja za vrednote, empatija, skrb za drugega, spoštovanje dostojanstva drugega, delovne navade, vztrajnost, vzgoja za smisel ipd. – to so besede, ki so v sodobnem času, ki je povsem okužen s sistemsko vpeljano permisivnostjo, tujke. Škoda se meri generacijsko.
Dokler bomo otroke prepuščali same sebi in zaslonom, dokler jih bomo vzgojno zanemarjali, dokler jim ne bomo pokazali in dokazali resnične ljubezni, lepote in smisla življenja ter novega znanja, bodo svoje življenje doživljali kot prazno, nesmiselno, absurdno. V njih se bo še naprej nabirala zamera, jeza, zagrenjenost in agresija. Mehanizem agresije in zla pa je vedno v tem, da se nekje, in v čim večji meri, manifestira.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.

Podatki kažejo, da se duhovniki starajo. Velike generacije duhovnikov, ki so bile posvečene okoli leta 70 prejšnjega stoletja, bodo počasi šle v pokoj in nastopilo bo veliko pomanjkanje duhovnikov, saj je novomašnikov vse manj. Znano je tudi število bogoslovcev. V vsakem letniku so povprečno štirje. Za ilustracijo – v najboljših, že prej omenjenih letih je bilo bogoslovcev v enem letniku po 30, 40 … torej desetkrat več! Čez sedem let bo 173 manj polno aktivnih župnikov. Bo tudi župnij manj? Jih bo namesto sedanjih 680 župnij tako 480 ali 200 manj?
Samo eno župnijo v naši domovini poznam, ki je začela razne službe proaktivno predajati laikom. Kar nekaj duhovnikov tako trmasto in nezaupljivo okopava svoj duhovni in gospodarski vrtiček, da na duhovna usposabljanja vsa ta leta niso poslali niti enega laika. Res je, mnogi duhovniki se trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Oglasne deske pred cerkvijo so polepljene s Taize-plakati, zbori, skavti … Ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Mogoče se vračamo celo v življenje prvih kristjanov, saj pravijo Apostolska dela (6,2–7): »Ni prav, da mi zapostavljamo Božjo besedo, ker strežemo … poiščite si brate, ki uživajo zaupanje … mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede …«
Melhior

Bralcem naj pojasnim, da ste pismu priložili več tabel in grafov, ki dokazujejo, kako je vse več starejših duhovnikov in kako se zmanjšuje število novo posvečenih. Prepričan sem, da je tudi brez objave teh grafov danes vsakemu jasno, kako se zmanjšuje število duhovnikov. To številko Ognjišča boste dobivali v roke prav v tednu molitve za duhovne poklice pred nedeljo Dobrega pastirja, svetovnega dneva molitve za nove duhovne poklice. Torej lepa priložnost za razmislek o tej temi.
Naj začnem z osebnim doživetjem. Pred 35 leti sem bil na strokovnem izpopolnjevanju v Švici in Franciji. V slednji državi smo stanovali blizu Lyona, in sicer v nekdanjem semenišču. Nekoč je bilo v njem kakšnih 100 bogoslovcev, ob mojem obisku pa okrog 20. A mogočna stavba ni samevala. V njej so stanovali laiki, ki so obiskovali tečaj/-e usposabljanja za pomoč v župniji. Spominjam se, kako so mi sogovorniki poudarjali, da s tečaji ne odgovarjajo samo na pomanjkanje duhovnikov, ampak to počnejo v zavesti, da so vsi verni po krstu deležni splošnega duhovništva in zato poklicani k delu za Božje kraljestvo. Torej sodelovanje laikov pri delu v župniji in pri bogoslužju ni posledica pomanjkanja duhovnikov, ampak dejstva, da laiki v moči krstnega duhovništva opravljajo svoje poslanstvo. Ob pomanjkanju duhovnikov pa je njihovo sodelovanje tudi nadvse dobrodošlo in celo nujno.
Iz vašega pisma veje občutek, da so problem duhovniki, ki ne dovolijo laikom sodelovanja v župniji. Sicer tudi vi omenjate, da se mnogi duhovniki trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Moja izkušnja in izkušnja številnih drugih duhovnikov je, da je velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje. Prav zato sem zelo hvaležen tistim, ki prevzemajo odgovornost in razne službe, ki niso strogo vezane na duhovništvo. V številnih župnijah sem spoznal vrsto laikov, ki se res trudijo in vlagajo velike napore, svoje moči in sposobnosti za delo v župniji in naredijo veliko dobrega. Prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov. Vsi smo poklicani k spreobrnjenju in spremembi miselnosti. Ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja likov.
Pišete tudi o cerkvenih oglasnih deskah, kjer naj bi prevladovala obvestila za taizejska srečanja, za zbore in skavte, ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Jaz teh dejavnosti ne bi postavljal v nasprotje. Tudi sam sem kot mlad hodil na razna srečanja, do katerih ste vi kritični, in zdi se mi, da so mi prav ta omogočila, da sem vstopil v svet poglabljanja vere. Bolje je, da srečanja, od skavtskih do taizejskih, izkoristimo, da njihove udeležence duhovno bogatimo in vzgajamo za sodelovanje v župnijskem življenju. Tudi srečanja pevcev in pevskih zborov izkoristimo za duhovno rast. Uvrstimo v ta srečanja tudi vsebine, ki bodo duhovno oblikovale in krepile udeležence.
Popolnoma se strinjam z vami, da potrebujemo tečaje in srečanja, ki bodo poglabljala vero. Iz te vere pa naj potem laiki s pomočjo izobraževanja prevzemajo odgovornosti v Cerkvi. Prav je tudi, da za župnijske sodelavce prirejamo srečanja, ki jih stalno izobražujejo in jim pomagajo pri opravljanju službe: srečanja za bralce Božje besede, za katehete, za izredne delivce obhajila, za člane župnijskih svetov, za pevce … Mimogrede, nekateri si želijo tudi srečanj za krasilce cerkva.
Delovanje Cerkve se bo zaradi manjšega števila duhovnikov v prihodnosti spremenilo. Ali bo to povezano z manjšim številom župnij, z njihovim združevanjem ali ukinjanjem, še ni jasno. Kot kaže, škofije k temu problemu pristopajo različno. Ostaja pa dejstvo, da bodo duhovniki morali spremeniti način svojega dela, in se osredotočiti na bistvene dejavnosti in take, ki so vezane na duhovniški poklic. Ostale lahko prepuščajo laikom, ki so za to usposobljeni. Ne ustrašimo se nove resničnosti. Nove razmere naj ne postanejo vzrok za malodušje, ampak naj v nas prebudijo večjo zavest, da smo vsi poklicani k delu za Cerkev in za oznanjevanje evangelija. Ob vseh teh prizadevanjih pa okrepimo tudi delo in molitev za nove duhovne poklice.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 5 (2023), 36-37.

(ob obletnici) Ko pomislimo na prireditev Slovenska popevka, se moramo vrniti v majski mesec leta 1962. Točneje od četrtka, 10., do sobote, 12. maja, je potekal prvi festival Slovenska popevka, in sicer v Festivalski dvorani na Bledu. Pred nami je v mesecu maju torej okrogli jubilej 60 let, odkar poteka ta prireditev.
Na Bledu je bilo zanimanje za prvo prireditev res izjemno. Za festival se je prijavilo kar 132 skladb in iz tega res širokega nabora je strokovna žirija (Mario Rijavec, Miha Gunzek, Marjana Deržaj, Janez Martinec, Ferdo Pomykalo, Janez Menart, Mitja Mejak in Žarko Petan) izbrala 20 najboljših. Iz prvih dveh večerov se je v sobotni finale, ki ga je prenašala celotna Jugoslovanska radiotelevizija, uvrstila polovica pesmi. Prvi zmagovalec festivala je bil Stane Mancini s skladbo Mandolina. Na Bledu leta 1962 je veliki Zabavni orkester vodil Jože Privšek, na drugi strani odra pa je bil trio Mojmirja Sepeta. Voditelja prireditve sta bila Helena Koder in Marjan Kralj.
Naslednje leto je festival še potekal na Bledu, kjer je takrat z nagrado žirije slavila Marjana Deržaj s pesmijo Orion, nagrado občinstva pa je prejela pesem Malokdaj se srečava Beti Jurkovič in Lada Leskovarja.
Nato je se je leta 1964 festival selil v Ljubljano, najprej na Gospodarsko razstavišče, nato v Halo Tivoli. Na žalost prireditev ni potekala neprekinjeno vseh 60 let. Svoj razcvet je doživela predvsem v sedemdesetih letih, na začetku osemdesetih pa je začelo zanimanje upadati. Zadnja prireditev Slovenska popevka je bila 1983, nato je sledil 15-letni premor. RTV Slovenija jo je spet oživila leta 1998, ko je na Ljubljanskem gradu slavil Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje, ki je postala zimzelena skladba mnogih prireditev vse do danes.
Od leta 1998 se je prireditev selila med Ljubljanskim gradom, Križankami, Cankarjevim domom, zadnja leta pa redno poteka v studiu RTV Slovenija. Zadnja prireditev, 44. po vrsti, je potekala 11. septembra 2021, na njej je slavila Raiven s skladbo Volkovi. Zanimivo je, da je na razpis prispelo 113 skladb, strokovna žirija v sestavi Eva Hren, Martin Štibernik, Rok Lopatič, Alja Kramar, Mojca Menart in Aleksander Radić pa jih je za finalni nastop izbrala 12.
Vsekakor gre za prireditev z zelo bogato zgodovino, ki je doživela svoje zlate, uspešne trenutke, pa tudi manj bleščeče, vendar je prav, da se jo ohranja, da se daje priložnost glasbenikom in izvajalcem, da se tudi z udeležbo na takšnem festivalu predstavijo z dobro glasbo in pokažejo svoje delo. Navsezadnje številke zadnjih let kažejo, da je med glasbeniki veliko interesa, saj je leta 2018 na razpis prispelo 100 skladb, leta 2019 67 skladb in nazadnje, leta 2021, kar 113 skladb.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 71.

Andi (Andrej) Sobočan je slovenski cimbalist in do sedaj edini učitelj cimbal v Sloveniji. Prekmurec se je s cimbalami srečal že v otroštvu. Hvaležen je, da se je igranja cimbal učil od velikih mojstrov in da lahko znanje predaja naprej na mlajše generacije. Leta 2018 je izdal tudi učbenik za učenje cimbal. Že vrsto let deluje v godčevski zasedbi Marko banda.

- Kdaj ste se srečali s cimbalami?
Cimbale so me pritegnile že kot otroka. Videval sem jih v gostilni, kamor smo z družino zahajali na koline. V glasbeni zasedbi, ki je zabavala goste, je cimbale igral lastnik gostilne Miško Baranja. Ker sem imel zelo veliko željo po igranju, sta me starša vpisala k njemu na tečaj, saj se cimbal na glasbeni šoli ni poučevalo. Pri njem sem tako opravljal praktični del, nauk o glasbi pa sem opravil v Glasbeni šoli Murska Sobota, od koder me je enkrat letno prišla ocenit izpitna komisija.

- Kako pa je potekalo učenje?
Na to me vežejo posebni spomini. Ker je bil Miško Baranja lastnik gostilne, sva imela učne ure kar v eni izmed gostilniških sob. Zanimivo je, da nisva imela urnika. Ko sem šel na učno uro, sem vedel le začetek, ne pa dolžine te ure. 😊 Večkrat je med uro tudi zapustil sobo, sploh takrat, ko nisem dovolj vadil. Takrat sem moral vaditi pri njem, pri tem pa nikoli nisem vedel, če stoji za vrati in me posluša ali ne. 😊 Spomnim se, da sem enkrat poleti prišel slabo pripravljen, zato sem moral ostati več ur. Izgovarjal sem se, da moram domov, saj bo starše skrbelo. Pa mi je rekel, naj nič ne skrbim – da jih je že obvestil, da sem pri njem, da moram vaditi in da jih bo ponovno poklical, ko bom šel od njega. Danes si takšnega načina poučevanja ne predstavljamo več.

- Pozneje ste postali cimbalist pri Marko bandi. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Marko banda je bila ustanovljena leta 1990 na pobudo Borisa Žaliga, in sicer kot spremljevalna glasbena skupina folklorne skupine Beltinci. Beltinsko folklorno skupino je pred tem spremljala Kociper-Baranja banda, ki pa je takrat začela aktivno nastopati z Vladom Kreslinom, kar je včasih povzročilo križanje urnikov nastopov. Začeli smo torej kot podmladek. Učil nas je Miško Baranja. Imeli smo srečo, da smo se lahko učili od tako velikih mojstrov, kakor so bili Kocipri in seveda Miško Baranja. Od njih smo se naučili pristnega igranja. Lahko se tudi pohvalim, da smo z Marko bando prepotovali kar nekaj sveta od Argentine, Urugvaja, Grčije, velik del Evrope. S folklorno skupino Beltinci smo gostovali na Japonskem v Tokiu. Delujemo še danes. Igramo prekmurske ljudske pesmi, ki imajo v tem okolju še vedno pomembno tradicionalno vlogo. Po smrti Baranje in drugega vrhunskega cimbalista Kardoša iz Dobrovnika, ki sta igrala v Beltinški bandi, ki spremlja Vlada Kreslina, sem na pobudo Kociprov sam pristal v zasedbi Beltinške bande.

- Pravite, da ste se veliko naučili od svojih učiteljev. So imeli drugačen pogled na glasbo?
Da, zelo sem hvaležen za to izkušnjo. Njihov pogled na glasbo je bil drugačen od današnjega. Bili so zelo spoštljivi en do drugega, čeprav je bilo med njimi kar precej humorja. Predvsem je bil njihov cilj to, da so s svojim igranjem poskrbeli, da se je imelo občinstvo lepo. Seveda si za to prizadevajo tudi današnji glasbeniki, ampak časi so drugačni. V preteklosti denar ni igral tako pomembne vloge kot danes, ampak so si svoje nastope vedno zapomnili po doživetjih, tudi kulinaričnih 😊

- Kdaj pa ste sami postali učitelj cimbal?
Konec devetdesetih let sem začel s poučevanjem cimbal. Sčasoma je namreč tudi Marko banda postala precej priljubljena, veliko je bilo nastopov, tako doma kot v tujini. To je posledično vnovič pomenilo, da nismo več mogli spremljati folklorne skupine. Tokrat sem jaz bil tisti, ki je začel učiti mlajše igranja na cimbale, nekaj časa je celo delovala Mala beltinska banda. Pozneje sem preko delavnic učil cimbale v Veliki Polani, kjer sem opazil povečan interes za učenje cimbal. Od leta 2008 poučujem cimbale na Glasbeni šoli v Beltincih.

- Omenili ste, da zanimanje za učenje cimbal narašča. Koliko učencev imate trenutno?
Zadnja leta imam vedno nekje med sedem do devet učencev, česar sem zelo vesel.

- Kako pa poteka pouk?
Na nižji stopnji imajo učenci dvakrat na teden pol ure pouka igranja, na višji stopnji (peti in šesti razred) pa dvakrat na teden po petinštirideset minut. Na koncu leta pa imamo seveda tudi izpit.

Vsak glasbenik potrebuje tudi svoj instrument. Kdaj ste vi dobili prve cimbale?
Cimbale so drag instrument, cenovni razkorak je precej velik. Sam sem prve cimbale dobil v drugem letu učenja. Prve cimbale so bile iz Čakovca, ponje sta šla kar učitelj in oče. Doma mi niso branili igranja na cimbale, dali pa so mi jasno vedeti, naj se pred nakupom odločim, če jih resnično želim igrati. Bali so se, da bi po nakupu izgubil zanimanje. Vedel sem, da izbiram med cimbalami ali novo dnevno sobo. Tudi sam sem zagovornik tega, da se otroku kupi cimbale šele v drugem letniku. Cimbale je namreč težko kupiti, prav tako pa tudi prodati. Enako velja, da lažje sam učim kot popravljam napake, storjene pri učenju.

- Ali to pomeni, da učenci prvo leto vadijo le pri vas?
Da. V prvem letu se posvetimo koordinaciji rok in učenju lestvic. Napake je zelo težko odpravljati.

- Vrniva se k nakupu cimbal. Teh se v Sloveniji ne izdeluje. Kakšne so cene? Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu?
To je tako kot pri avtomobilu – cene so zelo različne. Šolske cimbale stanejo nekje od 3.000 EUR naprej. Koncertne cimbale dobrih znamk pa lahko stanejo tudi 15.000 EUR. Pri tem je veliko odvisno od vrste in kakovosti lesa. Bi pa tukaj rad poudaril, da je pri cimbalah skorajda bolje kupiti že rabljene. Tudi pri drugih akustičnih instrumentih je tako. Ogrodje instrumenta je iz lesa, torej živega materiala, ki pa se z leti lahko spremeni. Instrument lahko na začetku zveni zelo lepo, pa z leti izgubi lep zvok. Možen je seveda tudi drugačen obrat. Obstajajo pa tudi take, da na začetku zvenijo lepo, na koncu pa še lepše. 😊

- Posvetiva se malo še učbeniku za poučevanje cimbal, ki ste ga sami izdali. Kako je prišlo do te ideje?
Ugotovil sem, da imajo učenci drugih instrumentov to prednost, da imajo gradivo, iz katerega se lahko učijo. Ta privilegij sem si želel tudi za svoje učence, in tako je leta 2018 izšel učbenik za prvi dve leti učenja cimbal. V pripravi sta sedaj še učbenika za tretji in četrti ter peti in šesti razred. Na začetku je nekaj teorije o poznavanju osnov instrumenta, nato sledijo skladbe. Pomembno se mi zdi, da učenci prva leta igrajo melodije, ki jih imajo že v ušesih. Tako sem tudi na začetku učbenika napisal citat madžarskega skladatelja Zoltána Kodályja: »Vsakomur je najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu.« Izbor skladb je tako v večini slovenski, iz vseh regij. Seveda pa je poudarek na prekmurskih skladbah. Omenim naj še, da je učbenik primeren tudi za samouke cimbal, ki imajo že nekakšno glasbeno predznanje.

Cimbale imajo svoj izvor v Perziji, v Evropi pa se jih zasledi v 11. stoletju, medtem ko so v Slovenijo prišle štiri stoletja pozneje. O tem pričajo tudi poslikave fresk v slovenskih kapelah. Prvotne cimbale so bile manjše, med drugim so se imenovale tudi oprekelj ali oprsnica, nosili so jih okrog vratu. Cimbale so bile v 15. stoletju zelo priljubljen instrument, a so jih pozneje izpodrinile razne izdelave klavirja. Konec 19. stoletja je Madžar József Schunda naredil velike cimbale. Instrumentu je dodal več tonov (večji obseg), dušilec tona (pedal), noge in ga povečal. Od tod prihaja tudi mišljenje, da so cimbale madžarskega izvora. Instrument postane del komornih zasedb. Danes jih najdemo po celem svetu, pod najrazličnejšimi imeni. Velike cimbale obsegajo 4,5 oktave. Spodnji del je basovski (strune so ovite z bakreno žico), zgornji violinski (srebrne žice) in uglašen na kvinto. Obstajajo šolske in koncerte različice cimbal, pri čemer ima prva 123 strun, pri koncertnih pa je dodanih nekaj tonov. Toni so precej razmetani, ni poenotenega sosledja kot pri večini instrumentov. Igranje na cimbale v resnici pomeni sprehajanje po celotnem instrumentu, v vse štiri strani.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 5 (2023), 66-67.

... KI JE SVOJE POLITIČNO DELOVANJE POJMOVAL KOT DUHOVNI POKLIC

Robert Schuman je bil demokrščanski politik. Med drugim je bil predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. 'Schumanova deklaracija' iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII.

Iz povedanega lahko sklepamo, da ni čudno, da bo kmalu predstavljena pozicija, ki bo odprla prosto pot za beatifikacijo 'očeta evropskega združevanja'. Po tem bo za beatifikacijo potreben še čudež na njegovo priprošnjo. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.