* 30. september 1928, Sighet, Maramureș, Romunija

"Brezbrižnost je zlo"

Njegov oče je bil trgovec. "Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta." Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati po­klic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znane­ga francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spod­budil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini.

V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto so­potnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel preda­vati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O'Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nasta­la zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto pro­fesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot "kot enemu najpomembnejših duhov­nih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem". Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacistič­nega genocida.

Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. "Svoje sporoči­lo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ide­al. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati ti­stim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izho­da." Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko stru­pa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. "To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja."

pričevanje 07_1998

 Albino Luciani, * 17. oktober 1912, Canale d'Agordo, † 28. september 1978, apostolska palača Vatikan

Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov "skrivnost prepro­stosti". Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d'Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčer­ko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi "s trebuhom za kruhom", na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Al­bin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno do­volil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejav­ne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo se­menišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.

Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teolo­gije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslov­nega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljube­zen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.

Leta 1958 mu je Janez XXIII. zaupal vodstvo škofije Vittorio Veneto. Kot škof je sodeloval na vseh zasedanjih drugega vatikanskega konci­la. Papež Pavel VI. ga je 15. decembra 1969 imenoval za patriarha v Benetkah, leta 1973 pa za kardinala. Benečanom se je brž priljubil s svojo vedrino in preprostostjo. V letih 1971-1975 je za mesečnik Messaggero di S. Antonio, ki izhaja v Padovi, pisal svoja znamenita Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma 40 osebnos­tim iz preteklosti, v katerih na duhovit in anekdotičen način obrav­nava pereča vprašanja našega časa.

V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glaso­vanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel - Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pa­vel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira na­poved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. av­gusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdien­co, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti - ljubezni, ki je iz njega izžarevala.

Svoje zadnje počivališče je dobil v vati­kanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.

(pričevanje 09_1998)

 * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

"CERKEV MI JE BILA DOMAČA KOT ROJSTNA HIŠA"

Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, slovenske pokrajine, ki je rodila nad sto duhovnikov in razumnikov, med njimi psihologa dr. Antona Trstenjaka, politika dr. Antona Korošca, jezikoslovca Frana Miklošiča, pisatelja Ksaverja Meška, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, pisatelja Stanka Cajnkarja. Njegov rojstni kraj je Sv. Jurij ob Ščavnici, današnji Videm, kjer je zagledal luč sveta 27. septembra 1904. 0 svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu, leta 1974 pa je izšlo v knjigi Svoboda in nujnost, s katero je celjska Mohorjeva počastila pisatelja ob njegovi sedemdesetletnici. Oče je bil organist, živeli so v tuji hiši, obdelovali so nekaj zemlje, vendar so tolkli revščino. Pa vendar je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, "očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov".Ko je moral oče k vojakom in na fronto, je Edi odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru.

Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je iz protesta zoper krivico v hiši, ki ni bila poravnana, izstopil. Odšel je v Ljubljano študirat romanistiko, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet. Po diplomi leta 1930 je šele naslednje leto dobil službo in sicer v Bjelovaru na Hrvaškem, ker je bil v Sloveniji zaradi svojih naprednih idej nezaželen.

"Z ŽIVO VERO SMO SE VRAČALI K EVANGELIJU"

Lista Križ na gori in Križ sta bila glasili tedanje katoliške slovenske mladine, povečini vključene v križarsko gibanje. O svojem delovanju v tem času je Kocbek v pogovoru za Ognjišče ob svoji sedemdesetletnici povedal, da so si mladi kristjani, vključeni v to gibanje, prizadevali za to, da so "v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij." Iz Bjelovara je bil prestavljen v Varaždin, kjer je spoznal svojo ženo Zdravko, s katero se je leta 1936 poročil. Dve leti poprej je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma (France Pibernik). Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.

Leta 1937 je v Domu in svetu izšlo njegovo Premišljevanje o Španiji, s katerim je, kot pravi sam, "razburil konservativno klerikalno in liberalno ozračje ter cerkvene kroge", predvsem pa povzročil "naglo ločevanje kulturnih duhov" na Slovenskem. Navezal je stike s mladimi francoskimi katoliškimi misleci (personalisti), s španskimi republikanci in tudi z nekaterimi slovenskimi komunisti.

"NIMAM SE ZA POLITIKA, SEM MISLEC IN UMETNIK"

Kocbek je s svojimi spisi že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. "Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače," je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

Kocbek je vse življenje pisal dnevnik. Zadnji zapis (31. decembra 1978) se končuje z besedami: "Vse bolj sem sam..." Zadnje mesece je v odsotnosti preživel v domu za starejše na Bokalcah, kjer je 3. novembra 1981 umrl.

ČUK, Silvester. Edvard Kocbek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 70-71.

 * 28. september 1910, Slap ob Idrijci, † 28. januar 1980, Ljubljana

Zaznamovala sta ga otroštvo in mladost

Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: "V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola." Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu.

Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.

"Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja"

V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: "Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb." To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.

Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).

"Tamle bo nekoč vzidana spominska plošča"

Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: "S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal." Pisal je zelo počasi "kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla", a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. "Nimam več kaj povedati." Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo - deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.

Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: "Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: 'Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!' In zdaj je res! " Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.

(obletnica meseca 09_2010)

LETA 1813 ROJEN MATIJA PRELOG

ZDRAVNIK, POLITIK († 1872)

Rojen v Hrastju-Moti pri Ljutomeru, iz medicine doktoriral na Dunaju, in bil zdravnik v Ljutomeru, Veržeju in MB. Ustanovil je mariborsko čitalnico, kjer je tudi nastopal, posvečal se je gospodarskim vprašanjem in začel izdajati časopis Slovenski gospodar. Zanimiva je knjiga Makrobiotika (1864), ki jo je prevedel in delno priredil za naše razmere. V njej je povzel vsa načela zdravega življenja, obsojal predvsem nezmernost v jedi, mehkužnost, prevelike duševne napore. Najbolj zdravju škodljivo naj bi bilo meso, najboljša pijača pa voda, saj naj bi Slovenci v njegovem času popili preveč vina in piva.

LETA 1865 ROJEN FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER († 1945)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1871 ROJENA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA († 1936)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1894 UMRL ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (* 1816)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1904 ROJEN EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK († 1981)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1919 ROJEN VLADIMIR BRAČIČ

GEOGRAF IN PEDAGOG († 1996)

Rojen v Cirkulanah, v Ljubljani končal učiteljišče in kasneje diplomiral še iz geografije. Na tem področju je veliko raziskoval in tudi poučeval, zlasti so ga zanimali manj razviti kraji na SV Slovenije. Ima tudi velike zasluge za ustanovitev mariborske univerze (1975) in bil je tudi njen prvi rektor.

LETA 1967 UMRL VENČESLAV SNOJ

DUHOVNIK, GLASBENIK (* 1908)

Doma iz Zagorja ob Savi, glasba ga je začela zanimati že med študijem v Zavodu sv. Stanislava, ko je igral pri mašah. V semenišču je vodil zbor in poučeval gregorijansko petje. Študiral je orgle, solopetje in dirigiranje. Leta 1931 je bil posvečen v duhovnika in postal prefekt v Zavodu sv. Stanislava in še isto leto tudi profesor glasbenega pouka. Leta 1940 je postal predavatelj za cerkveno glasbo na TF in leto kasneje tudi stolnega zbora. Po vojni je bil škofijski tajnik, kancler in kanonik.

LETA 1999 UMRLVINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1913)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno."

več:
S. Čuk, Vinko Beličič. Odhod v tretjo, pravo domovino: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1999), 58-59.
S. Čuk, Vinko Beličič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
  
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

pripravlja: Marko Čuk

 * 26. september 1895 Zagorica, Videm - Dobrepolje, † 16. februar 1960 Ljubljana

Podedovan umetniški dar

Družina Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem je spadala med revnejše kmečke družine, "kraljevsko" bogata pa je bila po umetniških darovih. Oče Janez je bil kipar-samouk, ki je izdeloval razpela in Marijine kipe. Pri hiši je bil tudi stric, ki se je ukvarjal s slikarstvom. Po teh dveh možeh so dar za risanje in oblikovanje podedovali tudi otroci, predvsem France, ki se je rodil 26. septembra 1895, in pet let mlajši Tone (rojen 23. avgusta 1900). Ko je bilo Francetu enajst let, ga je oče peljal v Ljubljano in ga vpisal na umetnoobrtno šolo. "Oče je v sinu videl uresničenje svojih neizpolnjenih sanj ter mu je zato, gotovo ne brez žrtev, omogočil šolanje," piše Andrej Smrekar v Katalogu stalne razstave del Franceta Kralja v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. "Tako je fant zgodaj zašel širiti svoje obzorje in znanje na državni ustanovi in ne pri kakem vaškem podobarju, kot bi upravičeno lahko pričakovali." Njegovi profesorji so bili: kiparja Alojzij Repič in Ivan Zajc ter slikarja Josip Vesel in Celda Mis. Kako je nadarjeni učenec napredoval, potrjuje njegov mavrični relief Bezljajoče krave, s katerim je štirinajstletni kipar odlično ujel gibanje drvečih živali. Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Progar, pri katerem je delal dve leti kot edini strokovno usposobljeni pomočnik. Žeja po znanju ga je leta 1913 gnala na Dunaj, kjer se je vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Tam je študiral do vpoklica na fronto sredi leta 1914. Na fronti je bil težko ranjen. Poslan je bil v zaledje, kjer je bil na okrevanju skupaj z igralcem Radom Pregarcem in Kralj se je občasno ukvarjal z ilustratorskim in scenografskim delom. Leta 1919 je odšel v Prago, da bi se slikarsko izpopolnjeval, vendar se mu želje niso izpolnile. Svoje razočaranje je izpovedal z besedami: "Vse šole so mi bile poslej ne le mučne, ampak tudi popolnoma odveč."

Rojstvo slovenskega ekspresionizma

Mladi umetnik France Kralj se je leta 1920 vrnil v domovino. Naselil se je v Ljubljani, najprej na Ježici, po dograditvi doma in ateljeja pa na Trnovem. Tega leta si je ustvaril tudi družino: poročil se je z Milico Novak iz Zdenske vasi. Leta 1922 se jima je rodila hčerka Milica, ki pa je kmalu ugasnila, zato sta zakonca drugi hčerki, rojeni sredi leta 1924, spet dala ime Milica; sin Zlat pa se je rodil leta 1929.

Brata France in Tone Kralj sta skupaj nastopila na veš razstavah v Ljubljani (1920-1921). Ti nastopi pomenijo rojstvo nove struje v naši umetnosti - slovenskega ekspresionizma. Ekspresionizem se je porodil iz občutja kaosa po prvi svetovni vojni, bil je protest zoper meščansko družbo in njeno tehnično civilizacijo, zoper vojno pa tudi zoper estetiko impresionizma. To je bila poduhovljena umetnost. France Kralj je v svoji avtobiografiji Moja pot (Ljubljana 1933) zapisal: "Poslanstvo umetnika je etično, ne po starem estetsko." Poleg bratov Kralj štejejo med slovenske ekspresioniste še slikarja Frana Tratnika in Vena Pilona. Njihov idejni vodja je bil France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost: ukvarjal se je s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče umetnosti Franceta Kralja in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik. Ko so se nad njimi pohujševali in jih celo uničevali (Spomenik slovenski ženi na Muzejskem trgu leta 1939) je zaklical: "Ne imejte ob telesnosti preveč nizkih misli - telo je le posoda duhovna!"

Razhod bratov in poslovilna slika

Brata France in Tone Kralj sta bila skoraj do konca dvajsetih let tesno povezana: veliko sta skupaj ustvarjala in prirejala skupne razstave; v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki sta leta 1927 ustanovila Moderno galerijo (ljubljanski škof Jeglič je podpisan kot ustanovnik in škofija je dala precejšnjo vsoto denarja). Na začetku tridesetih let pa sta se razšla ter hodila vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. To skrivnostno odtujitev izraža Francetova lastna podoba s Tonetom - Brata Kralj, izklesana na začetku štiridesetih let. "Stojita tesno drug ob drugem z atributi svojega poslanstva v rokah, vendar se njuna pogleda ne ujemata. France gleda proti Tonetu, ta pa se je zazrl nekam naprej v daljavo" (Andrej Smrekar).

Po letu 1923 se je France Kralj posvetil predvsem kmečki motiviki, tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Leta 1936 je zastavil ciklus lesorezov Slovenska kmetija oziroma Slovenski kmečki dom, ki ga je zaključil leta 1956. Sredi dvajsetih let je France Kralj postal profesor na ljubljanski umetnoobrtni šoli, zato je imel manj časa za umetniško ustvarjanje. Po drugi vojni je živel skoraj v revščini in prek časopisnih oglasov je iskal kakršnega koli zaslužka. Nekaj časa je bil profesor likovnega pouka na šentjakobski nižji gimnaziji v Ljubljani. Leta 1956 je veliko svojih umetnin podaril nastajajoči stalni zbirki Jožeta Gorjupa v kostanjeviški šoli in s tem položil temelje galerijski dejavnosti v Kostanjevici na Krki.

Njegova zadnja umetnina je kvadriptih - niz štirih slik: Jutro, Dan, Večer in Noč, in je nastal leta 1960, v poslednjih sedeminštiridesetih dneh umetnikovega življenja. "Ne da bi mu vsiljevali jasnovidnost ali slutnjo bližajočega se nehanja, ima danes lahko ta ciklus simboličen pomen," sodi Andrej Smrekar. "Barvna meditacija v štirih stavkih je osvobojena vseh od tradicije izhajajočih predsodkov, je čisto veselje do ustvarjanja, ljubezen do materiala, je želja po otipljivosti zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, v rojstvu, mladosti, starosti in smrti, je pesem o življenju, ki ga je treba živeti z ustvarjanjem." Njegovo bogato ustvarjalno življenje se je nenadoma izteklo 16. februarja 1960.

obletnica 10_1995

 * 26. september 1907, Idrija, † 4. november 2000, Gorica

"Nikoli se nisem pokesal, da sem postal duhovnik."

Duhovniško poslanstvo je v številnih odgovornih nalogah in službah z veseljem vršil več kot 66 let od triindevetdesetih, ki mu jih je Gospodar življenja naklonil. Rodil se je pred sto leti - 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, tam je končal tudi znamenito realko, na kateri so se izšolali številni nadarjeni rudarski sinovi. Po maturi se je, kot že omenjeno, odločil za študij matematike na univerzi v Bologni, ki ga je končal z doktoratom. Kot diplomirani matematik je jeseni 1930 vstopil v goriško bogoslovje in z mašniškim posvečenjem 17. marca 1934 dosegel svoj pravi poklic. Na novi maši v Idriji dva dni kasneje je pridigal sam. V začetku julija 1934 je nastopil službo župnijskega upravitelja v Črnem Vrhu nad Idrijo, ker so fašistični oblastniki tamkajšnjega župnika Filipa Kavčiča poslali v konfinacijo. Čeprav je tam ostal le enajst mesecev, se je tako vživel, da se je še po desetletjih spominjal mnogih družin po tej raztreseni župniji.

Leta 1935 ga je nadškof Margotti poklical za župnijskega upravitelja v Vrtojbo in sicer zato, da bi poučeval matematiko v malem semenišču v Gorici. Po dobrih dveh letih je bil imenovan za slovenskega vikarja v goriški stolnici, kjer je deloval do leta 1943, ko je bil imenovan za spirituala (duhovnega voditelja) bogoslovcev v Centralnem semenišču, kjer so bili bogoslovci slovenske, italijanske, hrvaške in furlanske narodnosti. Bil je iskan pridigar za duhovne vaje in ljudske misijone, ker je svoje prisrčne besede potrjeval s svojim zgledom duhovnika po Božjem Srcu.

Leta 1947 je "pogoltnil" svoj sklep, ki ga je naredil ob mašniškem posvečenju: da ne bo nikoli prosil škofa, kam naj ga pošlje, ampak bo preprosto šel, kamor bo poslan. "Takrat pa sem šel k nadškofu in mu rekel, da bi po vzpostavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo rad deloval v Sloveniji. Navdušeno mi je rekel, naj grem v Solkan, kjer je župnija prazna." Tam je blagi duhovnik doživel svojo kalvarijo. Po 15. septembru 1947, ko je prišlo do priključitve Primorske k Jugoslaviji, je Sveti sedež dr. Franca Močnika imenoval za apostolskega administratorja (upravitelja) tistega dela goriške nadškofije, ki je prišel pod Jugoslavijo.

Komunistična oblast s tem ni bila zadovoljna in nahujskana drhal ga je dvakrat z brcami vrgla čez mejo. (Za to barbarsko dejanje se mu je novogoriška občina uradno opravičila leta 1991.) Po drugem izgonu je šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII. Rekli so mu, naj se vrne v Gorico. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Začel je poučevati matematiko najprej v nižjih razredih, potem pa na klasični gimnaziji in liceju. Za slovenske srednje šole je napisal Fiziko v štirih delih. "Lepo je bilo delati z mladino. S tistimi, ki so prihajali iz vernih družin, sem navezal stike tudi izven šole." Kot profesor je začel zbirati fante v krožkih, s krožki pa se je rodila tudi potreba po letovanju. Na lastne stroške je dal zgraditi kočo sv. Jožefa v Žabnicah pod Svetimi Višarjami, kamor je hodil z mladimi poleti in tudi pozimi. Leta 1967 je postal ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče, kjer je pomagal že dolga leta. Ko je bila leta 1972 ustanovljena slovenska personalna župnija v Gorici pri Sv. Ivanu, je postal njen prvi župnik - voditelj pastoralnega središča. Zaradi izrednih zaslug na cerkvenem področju je leta 1963 prejel papeško odlikovanje - naslov monsinjorja, ki se je vsem zdelo tako upravičeno, da je ta naziv pomenil isto kot "Franc Močnik". Veliko si je prizadeval za slovensko pisano besedo kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe, zlasti pa kot dolgoletni urednik tednika Katoliški glas, za katerega je tudi veliko pisal.

(pričevanje 09_2007)

LETA 1697 ROJEN FRANC MIHA PAGLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ IN "TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)

V priljubljeni Jalnovi povesti Ovčar Marko beremo, kako se mladi pastir Marko na paši uči brati iz knjige Zvesti tovarš. To je najbolj uspelo delo Franca Miha Paglovca, župnika v Tuhinju. Knjiga, v kateri je Paglovec objavil katekizem, molitve in svetopisemsko Tobijevo knjigo, je prvič izšla leta 1742 in doživela številne ponatise. Posebnost te knjige je "Tabla teh puštabov", prvi pomoček za branje, ki so ga izdali katoličani, namenjen samoukom.

LETA 1802 UMRL JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je bil tudi na bankovcu za 50 tolarjev.

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

LETA 1852 SE LAZARISTI NASELIJO PRI SV. JOŽEFU V CELJU

Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji."  ... Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.

... več o lazaristih v prilogi 10_2002, in v rubriki pričevalec evangelija 09_2013 

nekaj misli sv. Vincencija Pavelskega

• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
  
• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
  
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
  
• Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
  
• Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
  več:
  

LETA 1871 ROJEN MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

LETA 1882 ROJENA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev ...

1887 ROJSTVO GRAMOFONA

Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone

LETA 1888 ROJEN THOMAS STEARNS ELIOT

ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj misli in verzov

• Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
  
• Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
  
• Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
  
• Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
  
• Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

LETA 1889 ROJEN MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF († 1976)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice ...

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

LETA 1895 ROJEN STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK († 1976)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

LETA 1895 ROJEN FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

... več o njem v obletnici meseca 10_1995

LETA 1897 ROJEN SV. PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.19. septembra 2014 ga je med blažene uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini (19. oktobra 2014). Za njegov god je bil takrat določen današnji dan - dan njegovega rojstva - 26. september.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:
  

LETA 1897 ROJEN FRANCE GORŠE

KIPAR († 1986)

"Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja." Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik je živel iz globoke vere.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

LETA 1898 ROJEN GEORGE GERSHWIN

AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)

Ameriški skladatelj in pianist George Gershwin je zložil opero o črncih Porgy in Bess (1935), v kateri je prikazal težko socialno problematiko izkoriščane rase, ki jo beda in zle razvade, pridobljene v stiku z zahodnjaško civilizacijo ženejo v zločin. Pomemben je tudi zato, ker je bil prvi skladatelj, čigar glasba je zrasla iz ameriških tal. Napisal je še množico drugih skladb, v katerih mu je uspelo spojiti ritmične in melodične prvine črnske glasbe z oblikami umetniške.

LETA 1907 ROJEN FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

LETA 1909 ROJEN MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1945 UMRL BELA BARTOK

MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)

Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.

LETA 1989 UMRL VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra ...) - pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani - uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero ... vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti ...Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil ...)

nekaj njegovih verzov:

• Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
  
• S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
  
• Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano ... / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem ...
  
• Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

LETA 1993 UMRL P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil 'beli menih' od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947

... več o njem v rubriki gost meseca 7/8_1987

o sebi:

• V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar ... Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
  
• Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence ... To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
  
• Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
  
• Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
  
• Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk