"Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih." Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeše­val "ločitev duhov" v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali nje­govo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki "goriški slavček" Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj "prihrula nevihta s Krasa". Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredni­štvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgoj­ne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je pre­jel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral po­moč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil "izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost" (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latin­skimi sestavki, v katerih se je lotil tudi "bolne" slovenske književ­nosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogo­vori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepti­cizmu razvil svojo zamisel "metafizične trojice": resnično-dobro-­lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti "dvi­gati". Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stri­tarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval "slovstveno malikovanje". S temi podlistiki je je Mahnič "vrgel v slovenski ka­os baklo načelnega boja" (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nesta­novitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

"Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino"

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi "sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekle­tova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvene­ga razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega nazi­ranja in zato za nasprotne krščanski veri". Vso literaturo je preso­jal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješol­ska mladina bere in mora brati. "Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal," izpoveduje v Dodatku Dva­najstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trd­no prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez no­vega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slo­venske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednje­šolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko oce­njeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šol­ske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bral­cih je budil narodno zavest. "Dolžni smo narod ljubiti in si narod­nost ohraniti." Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000

 * 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gim­naziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. "Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri."

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. "Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela" (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

"Od ustanovitve ljubljanske univerze," piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, "je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja." Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij ("Vsaka vas ima svoj glas").

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002

 *14. september 1947, Okopy blizu kraja Suchowola, Poljska, †19. oktober 1984, Włocławek, Poljska

"Daroval sem se in se ne umaknem."

Na Poljskem je 6. junij narodni praznik - dan zahvale za nanovo pridobljeno narodno svobodo po padcu komunizma leta 1989. Pomemben delež pri tem je imel tudi duhovnik, ki je bil tega dne letos, šestindvajset let po mučeniški smrti povzdignjen na oltar. Slavja se je udeležilo blizu 200.000 ljudi, 120 škofov in 1.600 duhovnikov. Med množico je bila tudi njegova 90-letna mati Marijana s hčerko in sinovi. "Po smrti svojega sina sem bila objokana, zdaj pa sem srečna," je dejala. Varšavski nadškof Kazimierz Nycz se je v svojem pozdravnem nagovoru obrnil do nje: "Bog vam je izkazal milost, da ste bili leta 1984 na pogrebu svojega sina in ob njegovem grobu kakor pod križem, danes pa se lahko radujete njegovega poveličanja." Evharistično slavje z obredom razglasitve za blaženega je vodil nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V svoji homiliji je med drugim dejal, da se je v Popieluszkovem času nad verno Poljsko zgrnil "tsunami zla", toda on se ni sprijaznil s tem, "da bi živel v tem taborišču smrti in samo z duhovnim orožjem resnice, pravice in dejavne ljubezni se je boril za svobodo vesti kot državljan in kot duhovnik".

Jerzy Popieluszko se je rodil 14. septembra 1947 v kmečki družini v kraju Okopy pri Bialystoku v vzhodnem delu Poljske. Ko mu je bilo osemnajst let, je vstopil v bogoslovno semenišče v Varšavi. Sredi študija je moral (kot bogoslovci tudi pri nas) na dveletno služenje vojaškega roka, kjer so ga zaman skušali odvrniti od poklica, katerega si je izbral. Mašniško posvečenje je prejel leta 1972 po rokah kardinala Štefana Wyszynskega, granitnega stebra Cerkve na Poljskem za časa komunizma. Po novi maši je vršil duhovniško poslanstvo po raznih župnijah v okolici Varšave. Leta 1979 je bil imenovan za duhovnega asistenta študentov medicine pri univerzitetni cerkvi sv. Ane v Varšavi. Potem ko je resneje zbolel, je bil poslan za duhovnega pomočnika v župniji sv. Stanislava Kostka na severnem robu Varšave.

Na ozemlju te župnije je jeklarna Huta Varšava. Avgusta 1980, ko je bil rojen neodvisni sindikat Solidarnost, so stavkajoči delavci te jeklarne prosili kardinala Wyszynskega, naj jim pošlje duhovnika - želeli so prav Jerzyja, ki je ostal z delavci ves čas stavke: maševal je, spovedoval, pomirjal najbolj prenapete duhove in jih svaril pred prenagljenimi potezami. Zadnjo nedeljo februarja 1982, dva meseca po uvedbi vojaškega stanja v državi in ukinitvi Solidarnosti, je Popieluszko v cerkvi sv. Stanislava daroval prvo "mašo za domovino". Te maše, pri katerih je govoril o perečih problemih poljske Cerkve in družbe, je ponavljal 31 tednov. Partijski funkcionarji so ga tožili, da "izrablja verska čustva v politične namene" (to so njihovi tovariši govorili tudi pri nas!), njegov župnik pa ga je odločno branil: "Vsi lahko potrdijo, da nikoli nikogar ni spodbujal k sovraštvu in maščevanju. Nasprotno: vedno je pozival k ljubezni in odpuščanju.

Nikdar ni razburjal duhov, temveč je vedno pomirjal srca." V svojem zadnjem javnem nastopu pri večerni rožnovenski pobožnosti v mestu Bydgoszcz je vernike nagovoril: "Prosimo, da bi bili svobodni strahu in nasilja, predvsem pa želje po maščevanju. Zlo moramo premagati z dobrim in ohraniti svoje človeško dostojanstvo, zato se ne smemo posluževati nasilja." To je bilo 19. oktobra 1984. Ko se je vračal v Varšavo, so njegov avtomobil ustavili trije pripadniki tajne policije in ga aretirali. Šoferju je uspelo pobegniti. Jerzyja pa so zgrabili, ga pretepali in na razne načine mučili; nazadnje so ga v vreči, obteženi s kamenjem, še živega vrgli v Vislo. Njegovo telo so našli po enajstih dneh. Njegov pogreb 3. novembra 1984 je bil veliko pričevanje vere in upanja. Umorjenega duhovnika je z molitvijo spremljalo nad pol milijona ljudi (ne le 20.000, kot se je pisalo takrat). Brž so začeli moliti za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika. Varšavska nadškofija je postopek začela leta 1997, končal se je leta 2001, ko je bila v Rim poslana vsa dokumentacija o njegovem življenju in mučeniški smrti. Papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 podpisal odlok o njegovem mučeništvu, ki je odprl pot za njegovo razglasitev za blaženega. Voditelji Cerkve na Poljskem upajo, da bo zgled novega blaženega, zlasti med mladimi, pripomogel k oživitvi vrednot, za katere je on daroval svoje življenje.

pričevanje 07_2010

 * 14. september 1850, Kobdilj, † 14. december 1920, Zagreb

Luč sveta je zagledal 14. septembra 1850 v kmečki hiši v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je kot prefekt v malem semenišču na dunajski univerzi doktoriral. Postal je profesor Svetega pisma v goriškem bogoslovju. Urejal je uradni škofijski list in vanj pisal v klasični latinščini. Novembra in decembra 1884 je v Slovencu izhajal niz člankov v obliki pogovorov med doktorjem Junijem (Mahničem) in mladim prijateljem pod naslovom Dvanajst večerov. V njih je Mahnič odločno nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti. Obsodil je Prešernove ljubezenske pesmi, odklonil Stritarjevo svetobolje. Spravil se je tudi na Gregorčičeve pesmi, zlasti na pesem Človeka nikar.

Očital mu je, da v njej Boga kliče na zagovor. Pesnik mu je odgovoril, da je ta njegova pesem prošnja, ne ukaz, molitev, ne očitek Bogu. Mahnič je Gregorčiča zelo prizadel. Pozneje kot škof na Krku je iskal zbližanja in poravnave in bi pesnika rad obiskal, pa je Gregorčič to odklonil. Julija 1888 je Mahnič začel izdajati 'svojo' revijo Rimski katolik, ki mu je v uvodniku prve številke postavil načelo: »Naš list naj služi razodeti resnici.« Polnil ga je s svojimi sestavki, v katerih je poudarjal, da hoče razodeto resnico v slovenskem ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim, ki jo zatemnjujejo. Novembra 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, ko je papež to imenovanje potrdil, je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in 27. marca 1897 je bil na Krku ustoličen. Nemudoma se je lotil dela. Leta 1901 je pripravil škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju.

Škof Mahnič je glagolsko bogoslužje odločno podprl in ustanovil Staroslovansko akademijo za ohranitev glagoljaškega izročila v škofiji (ob prenosu njegovega telesa leta 2002 je bilo bogoslužje v krški stolnici deloma v glagolskem jeziku). Veliko je pisal, svoje vernike je nagovarjal s pastirskimi pismi. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj. Odločno se je boril za pravice hrvaškega jezika in je zagrozil celo z izobčenjem (najhujšo cerkveno kaznijo) učiteljem, ki bi poučevali verouk v italijanščini namesto iz šol izgnanih duhovnikov. Zaradi tega odločnega stališča so ga časopisi v severni Italiji razglašali za 'zakletega sovražnika' vsega italijanskega. To ga ni ostrašilo. Med prvo svetovno vojno je pokazal vso svojo človeško –svetniško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil je na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla jadranske otoke, je pariški mirovni konferenci poslal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani italijanskih zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. To je plačal z enoletno konfinacijo, katere posledica je bila prezgodnje smrt 14. decembra 1920.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega.

pričevanje 12_2012

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju "Flora exiccata carniolica", ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

"Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom ... Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo." Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih "maš za domovino" v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: "Daroval sem se in se ne umaknem." Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk

 * 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece

Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.

V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. "Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo," sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: "Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom" (Franc Jakopin).

obletnica meseca 09_1993

LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah ...

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: "Kaj imate res že roj?" "Saj vidiš," se je pohvalil Vrbanek. "Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika." Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: "De ne boste hudi name." Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: "Ti pa znaš. Res znaš." "Ne znam. Naučil bi se rad." (Janez Jalen, Ovčar Marko)

"Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela." Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. "Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

... nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali ... Slikala je v olju, temperi in akvarelu ... v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo "Ljubljansko barje v prazgodovini" in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

* 12. september 1920, Ljubljana; 23. februarja 2009, Ljubljana

Rojena pri petdesetih letih

Septembra 1975 sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan iz Ljubljane (Nimam besed, Pričakovanje). V naslednjih letnikih Ognjišča (do konca leta 1984) je strani našega mesečnika obogatilo kar sedemdeset njenih žlahtnih pesmi.

Njeni prvi dve pesmi v Ognjišču sta "zagledali beli dan" trinajst let pred izidom njene prve pesniške zbirke s preprostim naslovom Pesmi (Mohorjeva, Celovec 1988), ki so jo ljubitelji poezije sprejeli z veliko naklonjenostjo. Osvojila jih je iskrenost in toplina njenih izpovedi. "To je poezija čistega Pogovora z drugim, pogovora z Bogom, kakor ga lahko prične le v trpljenju in ljubezni preizkušena pesničina duša," je v spremni besedi njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (Knjižnica Tretji dan, Ljubljana 1999) zapisal literarni zgodovinar Denis Poniž. "To pa je tudi poezija, ki razume človeka in človeško stisko, jo zna imenovati in v njej odkrivati smisel ne samo svojega, marveč slehernikovega bivanja. To je tudi poezija tolažbe, vere in upanja." O pesnici, ki je bila vesela vsake objave in se je često tudi pisno zahvalila, nisem vedel nič. Niti tega ne, koliko let je že na tem svetu. To sem zvedel precej pozneje, iz spremnih besed njenih pesniških zbirk, povečini izpod peresa Denisa Poniža. Ob šesti knjigi, V zrcalu minljivega (Družina, Ljubljana 1996), ki prinaša izbor njene lirike, Denis Poniž piše, da je to "priložnost, da znova pregledamo njeno nevsakdanjo, a bogato pesniško bero. Nevsakdanjo zato, ker je pričela pisati pesmi pri svojih dvainpetdesetih letih, v starosti torej, ko marsikdo za zmeraj odloži pero, utrujen od življenja ali literarnih opravil ali pa se ob misli na to, da bi pisal poezijo, samo še utrujeno nasmehne."

Poiščimo zdaj nekaj življenjskih podatkov o tej "nenavadni" pesnici, ki je, kljub bolezni in tegobam, ki so jo mučile od mladosti, dočakala 89 let. Največ jih najdemo na zavihku platnic njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (1999) in od tam jih bom preprosto prepisal. Minka Korenčan se je rodila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini. Po poklicu bila zavarovalniška uslužbenka, vzporedno pa je študirala violino in solistično petje in se nameravala po končanem študiju posvetiti glasbi. Želela je postati violinistka ali koncertna pevka, kakor njena starejša sestra, sopranistka Štefka Korenčan-Odar, ki je bila njena vzornica. Svojih sanj ni mogla uresničiti. Pri kirurškem zdravljenju ščitnice avgusta 1945 je namreč prišlo do obsežnih in nepopravljivih ohromitev v grlu. Izgubila je glas, zaradi dihalnih stisk je bila za vselej ujeta v bližino smrti, kar se čuti tudi iz njene poezije. Govoriti se je sicer naučila z okvarjenim glasom, vendar se mora ogibati osebnim stikom in družabnemu življenju. Njena edina pot do človeka je pesem. Pesniti je začela, kot nam je povedal že Denis Poniž, šele pri dvainpetdesetih letih. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da so te njene tako žlahtne pesmi bile rojene v njeni duši že davno prej, zdaj, ko so dozorele, so privrele na dan. Njene pesmi so molitve, meditacije. V njih je "mogoče začutiti željo po prestopu iz vsakdanjega sveta, v katerem vladajo žalost, trpljenje in bolečina, v svet čutne popolnosti, kjer se pred pesnico razgrinjajo novi, drugačni, nesnovni svetovi, podobe in slike" (D. Poniž). Pesmi je od vsega začetka svojega ustvarjanja objavljala v raznih slovenskih revijah in časopisih: v Ognjišču (v časih, ko smo poeziji odmerjali več prostora kot zdaj, je bila gotovo naša "prva" pesnica ne le po številu objavljenih pesmi, temveč tudi po njihovi "božanski iskri"), Novi mladiki, Znamenju, Sodobnosti, Celovškem zvonu, Tretjem dnevu, Prijatelju in Srečanjih. Njenim pesmim je bilo mogoče večkrat prisluhniti v literarnih nokturnih ljubljanskega radia. Denis Poniž je zapisal: "Pesništvo Minke Korenčan odpira veliko vprašanj, tudi in predvsem o temeljnih in posednjih rečeh, v katere je ujeto človeško življenje in od katerih je tudi odvisno življenje, ki ga pišemo z veliko začetnico."

naših štirideset 10_2005