LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava 'nesreča': bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

"Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera." Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive ...). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi ...), in drame (Stavba)... Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja ...). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) ... Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik

LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

... več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

- Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

- Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

- Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali ... Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

- Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

- Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj... Ta beseda je: Bog.

- Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

- Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

- Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

- Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

"Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. " Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

 Javnost je pretresla zgodba Thiaga Silve, enega najboljših igralcev brazilske nogometne reprezentance, iz katere izvemo, da je malo manjkalo, da ni bil ob življenje že pred rojstvom. Thiago sedaj živi v Parizu, kjer igra za francoskega prvaka Paris Saint Germaine. Poleg nogometa igra pomembno vlogo v njegovem življenju vera. Na tekmah lahko vidimo, kako moli pred tekmo in po njej. Je dobitnik številnih nagrad in priznanj. Tri leta je bil najboljši igralec v Evropi.

Vse to pa ne bi bilo mogoče brez dragocenega daru življenja. Dokumentarec o njegovem življenju odkriva številne težave, s katerimi se je moral spopasti. Njegova mama Thiage je imela že sina in hčerko, ko ga je nosila pod srcem. Bila je prepričana, da si ne more privoščiti še enega otroka, a ni videla druge rešitve, kot da splavi, čeprav tega koraka ne bi rada naredila. To je v solzah zaupala svojemu očetu in ta jo je vendar pregovoril, naj obdrži otroka. »Ni pustil, da bi naredila ta greh,« se spominja.

Rodil se je, a v težko življenje. Bil je bolan – kar šest mesecev je preživel v bolnišnici - in kot mladostnik je živel le petdeset metrov od 'divjih naselij' – favel v Riu. Od tam je slišal streljanje in gledal, kako je policija hodila v ta naselja. Obstajala je velika nevarnost, da bi krenil na slaba pota. »Kadar sem prišel domov, sem se zahvalil Bogu, da sem srečno prispel.« Ni krenil na slabo pot, odločil se je za Boga in sanjal o profesionalni nogometni karieri, a se je na začetku moral zadovoljiti z igranjem v slabših nogometnih klubih Brazilije. Samo s težkim in vztrajnim delom ter trdno vero se mu je uspelo prebiti med najboljše.

Ali je greh, če se kot vernica, ki ima vse zakramente katoliške Cerkve, poročim v pravoslavni Cerkvi, v katoliški pa še naprej prejemam obhajilo in hodim k spovedi? Ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah? Svetovali so mi že, naj se eden ali drugi odpove svoji veri in naj oba sprejmeta eno? Ali to drži in je to edina rešitev? V podobni zadregi je moja znanka. Krščena je v grškokatoliški Cerkvi in jo zanima, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. (Snežana)

Prisrčno se zahvaljujem za vaša vprašanja. Iz vašega pisma sklepam, da ste katoličanka, ki je prejela vse zakramente, krst, prvo spoved, sveto obhajilo in birmo. Pred vami je še cerkvena poroka. Običajno je, da se katoličani poročijo v katoliški Cerkvi. To lahko storijo tudi v primeru, ko zaročenca ne izpovedujeta iste vere. V katoliški Cerkvi lahko skleneta mešani zakon. Tako poroko dovoli krajevni škof. Pri poroki v katoliški Cerkvi lahko sodeluje tudi duhovnik druge cerkve. Če je eden od zaročencev pravoslavne vere, se lahko poroka sklene tudi v pravoslavni Cerkvi. Taka poroka ni greh, ampak je veljavna za obe Cerkvi. Poroko v pravoslavni Cerkvi dovoli škof katoličana. Duhovnik, ki pripravlja na poroko, zaročencema pomaga pridobiti vse potrebne dokumente. Dovoljenja od škofa so potrebna, da bo poroka v pravoslavni Cerkvi dopustna za katoliško Cerkev. Verniki, ki se poročijo v pravoslavni Cerkvi, imajo pravico, da še naprej prejemajo zakramente (spoved in obhajilo) v katoliški Cerkvi. Veže pa jih dolžnost, da bodo svoje otroke vzgajali in krstili v katoliški Cerkvi.

Sprašujete, ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah. Pri poroki gre za dobro zaročencev. Zato katoliška Cerkev dopušča, da se mešani zakoni lahko sklenejo tudi v nekatoliški Cerkvi. Ko pa gre za otroke, je katoliška Cerkev bolj zahtevna. Od katoličana zahteva, da že pri poroki obljubi, da se bo po svojih močeh trudil, da bodo otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi. Gre namreč za zvestobo veri in Cerkvi. Katoličan je v vesti dolžan, da si bo za to prizadeval z vsemi svojimi močmi. Če si pa nič ne prizadeva in vprašanje krsta in vzgoje otrok prepusti svojemu nekatoliškemu zakoncu, potem lahko upravičeno rečemo, da greši.

Mešani zakoni so velika preizkušnja za katoličane. Zgodi se, da se prav zaradi vprašanj krsta in vzgoje otrok začno prepiri med zakoncema. Zato je prav, da se zaročenca že pred poroko odkrito pogovarjata o teh vprašanjih. Če katoličanu preti nevarnost, da v zakonu otrok ne bo mogel krstiti in vzgojiti v katoliški Cerkvi, potem je boljše, da s poroko počaka.

Ne morem vama svetovati, da naj kateri od vaju, za rešitev tega vprašanja, zapusti vero in prestopi v drugo Cerkev. Vera je svetinja. Je tako dragocena, kot so dragoceni starši, ki podarijo življenje. Staršem se tudi ne odpovemo in jih ne zamenjamo. Zato tudi vere ne moremo kar tako zavreči ali zamenjati. Gotovo sta najbolj srečna tista zakonca, ki izpovedujeta isto vero in pripadata isti Cerkvi. Na to je treba resno pomisliti še preden se sklene poroka.

V pismu omenjate še znanko, ki je krščena v grškokatoliški Cerkvi. Zanima jo, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. Seveda se lahko poročita cerkveno, saj sta oba katoličana, le da pripadata različnim obredom znotraj katoliške cerkve. Poročita se lahko v (rimskokatoliški) župniji fanta ali pa v grškokatoliški cerkvi. V Sloveniji sta dve grškokatoliški župniji in sicer župnija sv. Cirila in Metoda v Metliki in župnija sv. Marijinega rojstva (Rađenje Presvete Bogorodice) v Dragah pri Suhorju. V teh dveh župnijah se je v stoletni praksi izoblikovalo naslednje pravilo: Če se rimokatoličan poroči z vernico grškokatoliške eparhije, potem se poroka opravi po rimskem obredu in tudi otroci se kasneje krstijo in vzgajajo po rimskem obredu. Če pa grkokatolik vzame za ženo vernico rimskokatoliške škofije, potem se poroka opravi po vzhodnem bizantinskem (grškokatoliškem) obredu in tudi otroci se krstijo in vzgajajo v tem obredu. Družina vedno sledi obredu očeta družine. Takšno je pravilo, ki se je izoblikovalo v cerkveni praksi. Vsi obredi v grškokatoliških cerkvah so podobni pravoslavnim. Poročni obred se v grškokatoliški cerkvi imenuje 'sveta tajna vjenčanja'. Grkokatoliški verniki se od rimskokatoliških razlikujejo po petju in liturgiji. Imajo svoje duhovnike, škofe in svoj obred. Ker pa so povezani z Rimom, imajo vse zakramente. Zato je tudi poroka v grškokatoliški cerkvi zakrament in veljavna za vernike rimskokatoliškega obreda.

Stanislav Slatinek

 * 16. septembra 1098, Bermersheim vor der Höhe, rimsko cesarstvo; umrla 17. septembra 1179, Bingen am Rhein

Odločna žena s preroškim duhom in izrazito ljubeznijo do stvarstva.

Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, "mehkega mesa in boječega duha", kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot 'močna' žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.

Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.

Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je "neuka, ker je niso poučili kot so moške" v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.

V novejšem času 'odkrivajo' sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.

Hildegardino poslanstvo je bilo namenjeno predvsem duhovščini. To so namreč bila temna in zmedena desetletja. Hildegardo je zelo bolela posvetnost, ki je vladala med višjo duhovščino in po samostanih. Tiste med duhovniki, ki so to videli, je spodbujala: »Predvsem ne padi v prepad otožnosti in pobitosti, marveč moli zdaj in zaupaj, da te Bog ne zapusti, in kmalu bo vzšla zarja tvoje osvoboditve.«

Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.

(pričevanje 11_2012)

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva ...

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih ... rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, ... problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: "Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora."

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli ...

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. septembra, 1858, Strasbourg, Francija; † 1. decembra 1916, Tamanrasset, Alžirija

Jezusov mali brat Karel

Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti - 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo - klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: "Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem."

Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je pri­šel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal nje­govo stanje in mu dejal: "Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!" Povabi ga je naj najprej opravi teme­ljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spo­vednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega člo­veka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.

Sklenil je vstopiti v samostan trapistov v gorovju Cevennes, kar je res storil leta 1890. Dobil je ime brat Marija Alberik in bil je vzoren redovnik. "V petdesetih letih svoje službe še nisem našel človeka, ki bi bil ves tako predan Bogu," je izjavil uči­telj novincev. Charles pa je želel še več: posnemati Jezusa v njegovem skromnem, ponižnem in revnem življenju, kakor se je raz­odelo v Nazaretu. Zato ni maral študirati za duhovnika, ampak je hotel biti v družbi ljudi, katerih življenje je kar najbolj po­dobno življenju našega Gospoda: živeti od dela lastnih rok, ne sprejeti nobenega daru, vse Jezusove nasvete dobesedno izpolnje­vati, vsakemu v potrebi dati, vsemu se odpovedati. Zapustil je samostan trapistov in se naselil v samostanu klaris v Nazaretu kot hlapec. Na prigovarjanje njihove predstojnice v Jeruzalemu se je le odločil za duhovništvo, da bi mogel na Gori blagrov v Pale­stini z molitvijo in strogim življenjem "molče pridigati evangelij".

Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Srce ga je vleklo, da bi šel oznanjat evangelij v Maroko, deželo, ki je bila strogo za­prta za kristjane. Želel je osnovati "majhno legijo redovnikov, predanih kontemplaciji in obenem dobrodelnosti, ki bi živeli zelo revno od ročnega dela in katerih preprosto pravilo bi mogli povze­ti v treh besedah: stalno češčenje pred izpostavljenim Najsvetej­šim, posnemanje Jezusovega skritega življenja v Nazaretu, življe­nje v misijonskih deželah".

Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil za­radi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov "evangelij brez besed" je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.

Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zem­ljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu "malega brata Karla" sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).

(pričevanje 12_2001