*14. september 1947, Okopy blizu kraja Suchowola, Poljska, †19. oktober 1984, Włocławek, Poljska

"Daroval sem se in se ne umaknem."

Na Poljskem je 6. junij narodni praznik - dan zahvale za nanovo pridobljeno narodno svobodo po padcu komunizma leta 1989. Pomemben delež pri tem je imel tudi duhovnik, ki je bil tega dne letos, šestindvajset let po mučeniški smrti povzdignjen na oltar. Slavja se je udeležilo blizu 200.000 ljudi, 120 škofov in 1.600 duhovnikov. Med množico je bila tudi njegova 90-letna mati Marijana s hčerko in sinovi. "Po smrti svojega sina sem bila objokana, zdaj pa sem srečna," je dejala. Varšavski nadškof Kazimierz Nycz se je v svojem pozdravnem nagovoru obrnil do nje: "Bog vam je izkazal milost, da ste bili leta 1984 na pogrebu svojega sina in ob njegovem grobu kakor pod križem, danes pa se lahko radujete njegovega poveličanja." Evharistično slavje z obredom razglasitve za blaženega je vodil nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V svoji homiliji je med drugim dejal, da se je v Popieluszkovem času nad verno Poljsko zgrnil "tsunami zla", toda on se ni sprijaznil s tem, "da bi živel v tem taborišču smrti in samo z duhovnim orožjem resnice, pravice in dejavne ljubezni se je boril za svobodo vesti kot državljan in kot duhovnik".

Jerzy Popieluszko se je rodil 14. septembra 1947 v kmečki družini v kraju Okopy pri Bialystoku v vzhodnem delu Poljske. Ko mu je bilo osemnajst let, je vstopil v bogoslovno semenišče v Varšavi. Sredi študija je moral (kot bogoslovci tudi pri nas) na dveletno služenje vojaškega roka, kjer so ga zaman skušali odvrniti od poklica, katerega si je izbral. Mašniško posvečenje je prejel leta 1972 po rokah kardinala Štefana Wyszynskega, granitnega stebra Cerkve na Poljskem za časa komunizma. Po novi maši je vršil duhovniško poslanstvo po raznih župnijah v okolici Varšave. Leta 1979 je bil imenovan za duhovnega asistenta študentov medicine pri univerzitetni cerkvi sv. Ane v Varšavi. Potem ko je resneje zbolel, je bil poslan za duhovnega pomočnika v župniji sv. Stanislava Kostka na severnem robu Varšave.

Na ozemlju te župnije je jeklarna Huta Varšava. Avgusta 1980, ko je bil rojen neodvisni sindikat Solidarnost, so stavkajoči delavci te jeklarne prosili kardinala Wyszynskega, naj jim pošlje duhovnika - želeli so prav Jerzyja, ki je ostal z delavci ves čas stavke: maševal je, spovedoval, pomirjal najbolj prenapete duhove in jih svaril pred prenagljenimi potezami. Zadnjo nedeljo februarja 1982, dva meseca po uvedbi vojaškega stanja v državi in ukinitvi Solidarnosti, je Popieluszko v cerkvi sv. Stanislava daroval prvo "mašo za domovino". Te maše, pri katerih je govoril o perečih problemih poljske Cerkve in družbe, je ponavljal 31 tednov. Partijski funkcionarji so ga tožili, da "izrablja verska čustva v politične namene" (to so njihovi tovariši govorili tudi pri nas!), njegov župnik pa ga je odločno branil: "Vsi lahko potrdijo, da nikoli nikogar ni spodbujal k sovraštvu in maščevanju. Nasprotno: vedno je pozival k ljubezni in odpuščanju.

Nikdar ni razburjal duhov, temveč je vedno pomirjal srca." V svojem zadnjem javnem nastopu pri večerni rožnovenski pobožnosti v mestu Bydgoszcz je vernike nagovoril: "Prosimo, da bi bili svobodni strahu in nasilja, predvsem pa želje po maščevanju. Zlo moramo premagati z dobrim in ohraniti svoje človeško dostojanstvo, zato se ne smemo posluževati nasilja." To je bilo 19. oktobra 1984. Ko se je vračal v Varšavo, so njegov avtomobil ustavili trije pripadniki tajne policije in ga aretirali. Šoferju je uspelo pobegniti. Jerzyja pa so zgrabili, ga pretepali in na razne načine mučili; nazadnje so ga v vreči, obteženi s kamenjem, še živega vrgli v Vislo. Njegovo telo so našli po enajstih dneh. Njegov pogreb 3. novembra 1984 je bil veliko pričevanje vere in upanja. Umorjenega duhovnika je z molitvijo spremljalo nad pol milijona ljudi (ne le 20.000, kot se je pisalo takrat). Brž so začeli moliti za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika. Varšavska nadškofija je postopek začela leta 1997, končal se je leta 2001, ko je bila v Rim poslana vsa dokumentacija o njegovem življenju in mučeniški smrti. Papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 podpisal odlok o njegovem mučeništvu, ki je odprl pot za njegovo razglasitev za blaženega. Voditelji Cerkve na Poljskem upajo, da bo zgled novega blaženega, zlasti med mladimi, pripomogel k oživitvi vrednot, za katere je on daroval svoje življenje.

pričevanje 07_2010

 * 14. september 1850, Kobdilj, † 14. december 1920, Zagreb

Luč sveta je zagledal 14. septembra 1850 v kmečki hiši v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je kot prefekt v malem semenišču na dunajski univerzi doktoriral. Postal je profesor Svetega pisma v goriškem bogoslovju. Urejal je uradni škofijski list in vanj pisal v klasični latinščini. Novembra in decembra 1884 je v Slovencu izhajal niz člankov v obliki pogovorov med doktorjem Junijem (Mahničem) in mladim prijateljem pod naslovom Dvanajst večerov. V njih je Mahnič odločno nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti. Obsodil je Prešernove ljubezenske pesmi, odklonil Stritarjevo svetobolje. Spravil se je tudi na Gregorčičeve pesmi, zlasti na pesem Človeka nikar.

Očital mu je, da v njej Boga kliče na zagovor. Pesnik mu je odgovoril, da je ta njegova pesem prošnja, ne ukaz, molitev, ne očitek Bogu. Mahnič je Gregorčiča zelo prizadel. Pozneje kot škof na Krku je iskal zbližanja in poravnave in bi pesnika rad obiskal, pa je Gregorčič to odklonil. Julija 1888 je Mahnič začel izdajati 'svojo' revijo Rimski katolik, ki mu je v uvodniku prve številke postavil načelo: »Naš list naj služi razodeti resnici.« Polnil ga je s svojimi sestavki, v katerih je poudarjal, da hoče razodeto resnico v slovenskem ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim, ki jo zatemnjujejo. Novembra 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, ko je papež to imenovanje potrdil, je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in 27. marca 1897 je bil na Krku ustoličen. Nemudoma se je lotil dela. Leta 1901 je pripravil škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju.

Škof Mahnič je glagolsko bogoslužje odločno podprl in ustanovil Staroslovansko akademijo za ohranitev glagoljaškega izročila v škofiji (ob prenosu njegovega telesa leta 2002 je bilo bogoslužje v krški stolnici deloma v glagolskem jeziku). Veliko je pisal, svoje vernike je nagovarjal s pastirskimi pismi. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj. Odločno se je boril za pravice hrvaškega jezika in je zagrozil celo z izobčenjem (najhujšo cerkveno kaznijo) učiteljem, ki bi poučevali verouk v italijanščini namesto iz šol izgnanih duhovnikov. Zaradi tega odločnega stališča so ga časopisi v severni Italiji razglašali za 'zakletega sovražnika' vsega italijanskega. To ga ni ostrašilo. Med prvo svetovno vojno je pokazal vso svojo človeško –svetniško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil je na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla jadranske otoke, je pariški mirovni konferenci poslal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani italijanskih zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. To je plačal z enoletno konfinacijo, katere posledica je bila prezgodnje smrt 14. decembra 1920.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega.

pričevanje 12_2012

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju "Flora exiccata carniolica", ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

"Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom ... Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo." Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih "maš za domovino" v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: "Daroval sem se in se ne umaknem." Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk

 * 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece

Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.

V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. "Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo," sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: "Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom" (Franc Jakopin).

obletnica meseca 09_1993

LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah ...

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: "Kaj imate res že roj?" "Saj vidiš," se je pohvalil Vrbanek. "Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika." Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: "De ne boste hudi name." Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: "Ti pa znaš. Res znaš." "Ne znam. Naučil bi se rad." (Janez Jalen, Ovčar Marko)

"Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela." Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. "Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

... nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali ... Slikala je v olju, temperi in akvarelu ... v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo "Ljubljansko barje v prazgodovini" in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

* 12. september 1920, Ljubljana; 23. februarja 2009, Ljubljana

Rojena pri petdesetih letih

Septembra 1975 sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan iz Ljubljane (Nimam besed, Pričakovanje). V naslednjih letnikih Ognjišča (do konca leta 1984) je strani našega mesečnika obogatilo kar sedemdeset njenih žlahtnih pesmi.

Njeni prvi dve pesmi v Ognjišču sta "zagledali beli dan" trinajst let pred izidom njene prve pesniške zbirke s preprostim naslovom Pesmi (Mohorjeva, Celovec 1988), ki so jo ljubitelji poezije sprejeli z veliko naklonjenostjo. Osvojila jih je iskrenost in toplina njenih izpovedi. "To je poezija čistega Pogovora z drugim, pogovora z Bogom, kakor ga lahko prične le v trpljenju in ljubezni preizkušena pesničina duša," je v spremni besedi njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (Knjižnica Tretji dan, Ljubljana 1999) zapisal literarni zgodovinar Denis Poniž. "To pa je tudi poezija, ki razume človeka in človeško stisko, jo zna imenovati in v njej odkrivati smisel ne samo svojega, marveč slehernikovega bivanja. To je tudi poezija tolažbe, vere in upanja." O pesnici, ki je bila vesela vsake objave in se je često tudi pisno zahvalila, nisem vedel nič. Niti tega ne, koliko let je že na tem svetu. To sem zvedel precej pozneje, iz spremnih besed njenih pesniških zbirk, povečini izpod peresa Denisa Poniža. Ob šesti knjigi, V zrcalu minljivega (Družina, Ljubljana 1996), ki prinaša izbor njene lirike, Denis Poniž piše, da je to "priložnost, da znova pregledamo njeno nevsakdanjo, a bogato pesniško bero. Nevsakdanjo zato, ker je pričela pisati pesmi pri svojih dvainpetdesetih letih, v starosti torej, ko marsikdo za zmeraj odloži pero, utrujen od življenja ali literarnih opravil ali pa se ob misli na to, da bi pisal poezijo, samo še utrujeno nasmehne."

Poiščimo zdaj nekaj življenjskih podatkov o tej "nenavadni" pesnici, ki je, kljub bolezni in tegobam, ki so jo mučile od mladosti, dočakala 89 let. Največ jih najdemo na zavihku platnic njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (1999) in od tam jih bom preprosto prepisal. Minka Korenčan se je rodila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini. Po poklicu bila zavarovalniška uslužbenka, vzporedno pa je študirala violino in solistično petje in se nameravala po končanem študiju posvetiti glasbi. Želela je postati violinistka ali koncertna pevka, kakor njena starejša sestra, sopranistka Štefka Korenčan-Odar, ki je bila njena vzornica. Svojih sanj ni mogla uresničiti. Pri kirurškem zdravljenju ščitnice avgusta 1945 je namreč prišlo do obsežnih in nepopravljivih ohromitev v grlu. Izgubila je glas, zaradi dihalnih stisk je bila za vselej ujeta v bližino smrti, kar se čuti tudi iz njene poezije. Govoriti se je sicer naučila z okvarjenim glasom, vendar se mora ogibati osebnim stikom in družabnemu življenju. Njena edina pot do človeka je pesem. Pesniti je začela, kot nam je povedal že Denis Poniž, šele pri dvainpetdesetih letih. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da so te njene tako žlahtne pesmi bile rojene v njeni duši že davno prej, zdaj, ko so dozorele, so privrele na dan. Njene pesmi so molitve, meditacije. V njih je "mogoče začutiti željo po prestopu iz vsakdanjega sveta, v katerem vladajo žalost, trpljenje in bolečina, v svet čutne popolnosti, kjer se pred pesnico razgrinjajo novi, drugačni, nesnovni svetovi, podobe in slike" (D. Poniž). Pesmi je od vsega začetka svojega ustvarjanja objavljala v raznih slovenskih revijah in časopisih: v Ognjišču (v časih, ko smo poeziji odmerjali več prostora kot zdaj, je bila gotovo naša "prva" pesnica ne le po številu objavljenih pesmi, temveč tudi po njihovi "božanski iskri"), Novi mladiki, Znamenju, Sodobnosti, Celovškem zvonu, Tretjem dnevu, Prijatelju in Srečanjih. Njenim pesmim je bilo mogoče večkrat prisluhniti v literarnih nokturnih ljubljanskega radia. Denis Poniž je zapisal: "Pesništvo Minke Korenčan odpira veliko vprašanj, tudi in predvsem o temeljnih in posednjih rečeh, v katere je ujeto človeško življenje in od katerih je tudi odvisno življenje, ki ga pišemo z veliko začetnico."

naših štirideset 10_2005

 * 24. februar 1903, Sveti Ivan, Trst, Avstro-Ogrska, † 12. september 1967, Ljubljana

»Šola je pomenila zame pravcato ječo«

»Rodil sem se 24. februarja 1903 na pustni torek zvečer v hiši moje mame na Stari cesti pri Spodnjem Svetem Ivanu,« je zapisal Vladimir Bartol v svojih spominih. Njegova mati je bila Marica roj. Nadlišek, učiteljica, pisateljica, urednica in družbena delavka. Oče Gregor Bartol, po rodu Dolenjec, pa je bil poštni uradnik. Vladimir je bil tretji od sedmih otrok v družini (dva sta umrla v nežni dobi); najbolj je bil navezan na dobro leto dni starejšo sestro Mašenko. Pod hišo so imeli prostoren vrt, ki je bil 'raj' malega Vladija. »Med najstarejše spomine spada moje opažanje prirode in neskončna radost, ki me je navdajala.« Jeseni 1906 je moral v šolo. »Živo se spominjam, da sem se tisto zadnje svobodno poletje dovolj jasno zavedal, kaj bom izgubil: svobodo, prosto razpolaganje s časom in neomajno uživanje v lastnem notranjem svetu ... Šola je pomenila zame pravcato ječo, na katero sem bil vsaj po svojem občutju obsojen za celih 12 let in je šele maturitetno spričevalo v žepu pomenilo končno osvoboditev od nje.« V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, gimnazijo pa je končal v Ljubljani (1921), kjer je oče dobil službo in se je tja preselila družina. Na mladi ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo. Tam se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je imel močan vpliv nanj. V roke so mu prišle knjige Sigismunda Freuda in poglobil se je v študij psihoanalize, ki je zaznamovala tudi njegovo pisateljsko delo. Po doktoratu v Ljubljani je odšel za dve leti v Pariz, kjer si je razširil obzorje. Po vrnitvi v Ljubljano je živel od pisateljskega dela, posebno od objav v reviji Modra ptica. Pri njeni založbi je leta 1938 izšel njegov roman Alamut.

»Še v sanjah mi ni prišlo na misel, da bom pisatelj«

»Vse mogoče in nemogoče poklice sem si bil v otroških letih zamišljal, da jih bom izvrševal, ko odrastem. Toda da bom nekoč pisatelj, mi še v sanjah ni prišlo na misel,« priznava Bartol v svojih spominih. Vendar ko prebiramo te njegove zapise, se ne moremo znebiti vtisa, da je imel nekaj pisateljskih 'zasnov' že od zgodnjih let. Bil je tako poseben otrok, ki je bil rad sam, da je v miru razmišljal. Pisati je začel kot študent v Ljubljani. Opisoval je predvsem nenavadne ljudi in sicer tako, da svoje zgodbe pripovedujejo junaki sami, pisatelj pa je navzoč ter v prvi osebi posega v dogajanje. Junake skuša razumeti s pomočjo psihoanalize ter njim samim in tudi bralcem razložiti, zakaj so ravnali tako in ne drugače. Leta 1935 je izšla zbirka Bartolovih novel Al Araf – naslov je vzel iz korana, muslimanske svete knjige, in pomeni goro, ki je meji med dobrim in slabim. Iz muslimanskega sveta je tudi njegovo glavno delo – roman Alamut (1938). Pobudo zanj mu je dal Josip Vidmar, s katerim se je srečal na študiju v Parizu. Opozoril ga je na potopis Marca Pola, v katerem med drugim pripoveduje o nekem orientalskem mogotcu, ki je mlade vernike naredil za orodje svojih oblastniških načrtov. To je zgodovinski roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja v Perziji. Njihovo vodilo je bilo: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Izšel je leta 1938 pri založbi Modra ptica in naletel je na hladen sprejem pri bralcih in pri kritiki. Pisatelja je to prizadelo, kasneje pa je spoznal: »Alamut je v literaturi nekaj tako novega in nepričakovanega, da z današnjega stališča v resnici ne morem šteti v zlo, če me tisti, ki so prvi brali moj roman, niso mogli prav razumeti.«

"Mladost pri svetem Ivanu" - spomini

Sveti Ivan, največje tržaško predmestje (ime nosi po župnijski cerkvi Mučeništva sv. Janeza Krstnika), je bil v Bartolovi mladosti skoraj izključno slovenski kraj, nekje med vasjo in mestom. To je bil svet njegovega otroštva in mladosti, ki se mu je vtisnil globoko v spomin. Ob koncu prve svetovne vojne so se Bartolovi preselili v Ljubljano in Vladimir je samo nekajkrat 'mimogrede' obiskal svoj 'mladostni raj'. Po drugi svetovni vojni (4. maja 1946) je iz Ljubljane prišel v Trst in tam ostal do leta 1956. V tem času so nastali njegovi spomini, nekakšen 'obračun' vsega njegovega dela. »Zamisel za spomine je zorela v meni leta in leta, najmanj od mojega povratka po osvoboditvi v Trst. Toda odločitev je prišla čez moč. Naenkrat sem videl pred seboj kakor v kalejdoskopu potopljeni kos sveta. Domislice, spomini so se mi nizali kakor pisano kamenje pri mozaiku. Začel sem jih zapisovati, toda bilo jih je toliko, da jih nisem sproti dohajal. Nekatere sem si pribeležil z dvema, tremi besedami, kdaj tudi z eno samo.« Pod naslovom Mladost pri Svetem Ivanu so Bartolovi spomini izhajali kot podlistek v tržaškem slovenskem časniku Primorski dnevnik v letih 1955 in 1956. Bartol je upal, da bodo njegovi spomini nekoč objavljeni v knjižni obliki. Njegovo pričakovanje se je uresničilo po zaslugi založbe Sanje iz Ljubljane: v letih 2003-2006 so izšli v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne. Tehtno spremno besedo jim je napisal tržaški pisatelj Dušan Jelinčič. Spomini niso popolni: končajo se namreč s prvo svetovno vojno. Življenje njihovega pisca Vladimira Bartola pa se je po hudi bolezni izteklo 12. septembra 1967.

(obletnica meseca 02_2013)

LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

S tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«

LETA 1739 ROJEN MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC († 1827)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1798 ROJEN JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC († 1884)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo "Vse za vero, dom, cesarja!". Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

LETA 1865 ROJEN OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU († 1927)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika - našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, ...) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

LETA 1894 ROJEN ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG († 1981)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

LETA 1894 ROJEN VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ († 1988)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

LETA 1913 ROJEN JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET († 1980)

Ameriški temnopolti atlet s pravim imenom James Cleveland Owens, je bil rojen v številni družini, ki se je težko preživljala. S priložnostnimi deli si je zaslužil denar za šolanje na tehnični šoli v Clevelandu in kasneje na državni univerzi v Ohiu. Že v času študija so opazili njegovo nadarjenost za tek in na tekmovanjih je dosegal izvrstne rezultate. Posvetil se je treningu in leta 1935 je izenačil svetovni rekord na 100 jardov in postavil nove svetovne rekorde na 220 jardov, na 220 jardov z ovirami ter v skoku v daljavo (rekord 8,13 m je zdržal 25 let). Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu je osvojil štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord) na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord. Prav na teh igrah je s svojimi zmagami najbolj porazil diktatorja Hitlerja, ki je hotel, da bi se na igrah uveljavila njegova teorija o večvrednosti bele arijske rase (ker se ni hotel rokovati s temnopoltim zmagovalcem, ni prišel na podelitev kolajn).

LETA 1967 UMRL VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK (* 1903)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za 'problematičnega pisatelja'. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega 'življenjskega teksta' - romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen... Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:

 S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan: Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

LETA 2011 UMRL ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1920)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

iskalec in zbiralec Marko Čuk