* 7. januarja 1873, Orléans, Francija; † 5. septembra 1914, Villeroy, Seine-et-Marne, Francija

Slavni francoski kipar Rodin, učitelj našega Meštroviča, je napisal eno samo knjigo Francoske katedrale. Tam med drugim pravi: »Vsa naša Francija je utelešena v katedralah, kakor se duša stare Grčije odraža v Partenonu. Preden grem s tega sveta, hočem izreči svoje občudovanje pred njimi in se jim zahvaliti, ker jim dolgujem veliko sreče.«

Francija zares slovi po vsem svetu prav po svojih številnih gotskih katedralah — ima jih 115; več kot polovica od njih je posvečenih Materi Božji ali, kakor pravijo Francozi, Naši Gospe. Z eno od teh katedral je na poseben način povezano življenje moža, ki se nam bo predstavil. To je Charles Péguy, ki se je rodil 7. januarja 1873 v Orleansu kot sin revne pletilje stolov, njegov rod pa izhaja s kmetov. Že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem. Če se je kje začela stavka, si videl majhnega, tršatega človeka, ki je z nakovanimi čevlji hodil od osebe do osebe in zbiral za stavkajoče. Péguy se je zavzemal za to, da bi se odpravile vse družbene krivice. Sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. Péguy je hotel delati za prenovo družbe v podobnem duhu kot sveti Frančišek Asiški ali Devica Orleanska, njegova rojakinja, ki mu je bila zelo draga, saj je o njej napisal dramo.

Sicer pa je Péguy postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo — postal je popoln, prepričan brezverec. Toda kljub temu je že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli vedno nosil s seboj v kovčku svoj skrivnostni rokopis, ki ga je skrival tudi pred prijatelji. Imel ga je skrbno zavitega in na ovoju je pisalo: »Ne dotikaj se, prosim!« V tem zavitku je bila najljubša skrivnost njegovega srca: rokopis njegove drame z naslovom »Jeanne d'Arc«. Drama ima okoli 4800 verzov in obravnava življenje francoske narodne junakinje Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Péguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Delo je posvetil »tistim, ki žive in umirajo za ustanovitev vesoljne socialistične republike, pa naj žive ali so umrli«.

Tedaj je umrl njegov prijatelj, ki je bil takrat pri vojakih, in zapustil je mater in sestro. Péguy je menil, da je kot pravi socialist dolžan vzeti sestro svojega prijatelja za ženo. Pa ne za zabavo, kajti ustanoviti družino se mu je zdelo bolj tvegano in odgovorno, kakor postati redovnik. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. In tako se je res poročil; kakor je prvič pustil visoko šolo, da je pisal svojo ljubljeno dramo, tako je zdaj pustil dramo, da se je oženil. Leta 1900 je ustanovil svoj list, ki je izhajal vsakih štirinajst dni in mu je zato dal naslov »Štirinajstdnevnik«. V tem listu je razlagal svoje ideje. Mnogim naročnikom je bil preveč nerazumljiv, zato so ga odpovedali in list je kmalu zašel v težave.

Septembra leta 1906 sreča Péguya njegov mladostni prijatelj Joseph Lotte, pisatelj in profesor modroslovja. Péguy je bil tedaj telesno in duševno popolnoma izčrpan. Vse je potožil prijatelju, potem pa pristavil: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Péguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. Tu se pravzaprav začenja prava Péguyeva osebna drama. Jasno mu je bilo, da vse življenje ni iskal drugega kot krščanstvo.

Toda zakaj je ostal na pol pota? Ernest Psichari, ki se je spreobrnil prav pod Péguyevim vplivom, mu je nekoč rekel: »Vi ste strahopetec!« Tedaj je Péguy napisal svojo pesnitev »Misterij nedolžnih otrok«, o kateri je dejal: »Z njo sem segel naprej: tega, kar sem tam izpovedal, sam nisem nikdar izvajal. Zdaj pa sem se popolnoma prepustil Bogu.«

Resnično je prišel dan, ko je tudi sam naredil tako, kakor drvar v tej njegovi pesnitvi. Imel je tri bolne otroke. Sam jim ni mogel pomagati, pač pa jim lahko, tako je mislil, pomaga Mati Božja. Zato je s svojimi malčki poromal na božjo pot v Chartres. Tako je storil tudi Péguy, ko mu je zbolel eden njegovih otrok: kakor njegovi kmečki predniki se je kot srednjeveški romar odpravil v Chartres. Od njegove uredniške sobe v Parizu do te božjepotne cerkve je bilo 86 kilometrov. Peš in z rožnim vencem v roki je po treh dneh, počasi in z velikim zaupanjem v duši, prišel na svoj cilj. Tu je še enkrat prosil Našo Gospo, naj mu ohrani otroka. Znanci, ki so ga dobro poznali, so povedali, daje molil takole: »Mati Božja, nič več ne morem vzdržati. Ti veš, koliko opravkov imam s svojim časopisom. Moje življenje je težko, je kakor na tehtnici. Moji otroci niso krščeni. Ti uredi to stvar, jaz ne vidim izhoda. Vzemi otroke, Tebi jih izročam.« Bolni otrok je res ozdravel, Dva otroka in še tretji, rojen po Charlesovi smrti, so bili kasneje krščeni in z njimi vred njihova mati.

Ali pa je Marija ozdravila tudi njega? Do zunanjega vstopa v katoliško Cerkev ni prišlo, ni pa si mogoče misliti, da duša tega globoko duhovnega moža ne bi bila notranje povezana z občestvom svetih.

Prišla je prva svetovna vojna in Péguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. Bila je to nenavadna četa, ki jo je mogel spraviti skupaj samo tak človek kot je bil Péguy. Sestavljale so jo: ena katoličanka, ena protestantka, ena Judinja in ena prostozidarka. Vse so mu obljubile, da bodo vsako leto šle peš v Chartres k Materi Božji, če se on več ne vrne. Ta njegova pisana »četa molitve« je bila zametek velike čete mladih ljudi — francoskih študentov, ki vsako leto na binkoštni praznik peš romajo iz Pariza v Chartres.

Iz pisma, ki ga je pisal sestri velikega misleca Jacquesa Maritaina, je razvidno, da je bil na praznik Marijinega vnebo-vzetja, 15. avgusta 1914, pri maši. Po vrnitvi k veri je bilo to prvič in zadnjič. 4. septembra istega leta se je kot vojak nastanil v nekem zapuščenem samostanu. Noč je porabil za to, da je okrasil Marijin oltar v samostanski cerkvi. Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

Upati smemo, da ga je Marija, kateri je prejšnjo noč okrasil oltar, v smrtni uri ljubeznivo sprejela.

njegovo razmišljanje

Učlovečeno krščanstvo

Iz poganske duše je mogoče narediti krščansko dušo. Toda kaj je mogoče narediti iz tistih, ki niso nič: ne zastareli ne moderni, ne kiparji ne glasbeniki, ne duhovni ne meseni, ne pogani ne kristjani? Kaj je mogoče narediti iz živih mrličev? Iz duše nočnega bedenja je mogoče narediti dušo dneva; toda kako naj pripravimo jutrišnji dan nekomu, ki ne pozna nočnega bedenja? Kako naj ustvarimo dušo jutrišnjega dne nekomu, ki nima duše nočnega bedenja? Iz duše jutra je mogoče napraviti poldan in večer. Toda kako pripraviti poldan in večer tem modernim ljudem, ki to jutro niso imeli duše?

Kasneje boste svojo krščansko dušo preoblekli. Morda ste jo med tem časom že preoblekli. Da, gotovo ste jo preoblekli že prej. V starih časih je obstajala neka skrivna milost, neka predhodna milost... Iz poganske duše je mogoče narediti najboljšo krščansko dušo. Ni slabo imeti neko preteklost, nekaj za sabo. Ni slabo priti na svet ob času bedenja. Dan, na katerega se ljudje pripravljajo z bedenjem, je polnejši. Prav je, da se hiša zgradi nad kletjo. Tako je tudi poldan, ki je imel jutro, zrelejši.

Pogosto se iz poganske duše naredi najboljša krščanska duša (saj jo je treba samo preoblikovati). Tako tudi mora biti, saj je bila krščanska duša navsezadnje narejena prav iz poganske duše in gotovo ne iz duše, katere ni bilo . . . Tisti, ki se odmaknejo od sveta, tisti, ki na svet gledajo zviška, se ne dvignejo nad svet, temveč svet le ponižajo. Dejansko ostajajo na isti ravni. Višina, ki so jo, kakor si domišljajo, dosegli, je dejansko padec v globino — ponižanje sveta. To je višina, ki je pod splošno priznano izhodiščno točko. In to potem merijo. Dejansko merijo raven, za katero so znižali svet, in ne višino, za katero so se sami povzpeli.

Tisti, ki se resnično dvignejo, tisti, ki zares vzletijo, pustijo svet na tisti višini, na kateri je, in od tam se dvignejo, od tam vzletijo. Človek, ki pusti svet tam, kjer je, in se s tiste višine dvigne, tisti človek se zanesljivo vzpenja. Ni dovolj ponižati časno, da bi se dvignili v kraljestvo večnega. Ni dovolj ponižati naravo, da bi se dvignili v kraljestvo milosti. Ni dovolj ponižati svet, da bi se dvignili v kraljestvo Boga.

(Člani pobožne stranke), ker nimajo moči (in milosti), da bi pripadali naravi, mislijo, da pripadajo milosti. Ker ne premorejo časnega poguma, mislijo, da jim je uspelo prodreti v večno. Ker nimajo poguma, da bi pripadali svetu, mislijo, da so božji ljudje. Ker nimajo poguma, da bi pripadali kateri od človeških strank, si utvarjajo, da pripadajo božji stranki. Ker ne pripadajo človeku, mislijo, da pripadajo Bogu. Ker ne ljubijo nikogar, mislijo, da ljubijo Boga.

iz knjige Silvester Čuk, Iskalci in pričevalci, Ognjišče, Koper 1984

Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade

Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.

- Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?

Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

- To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?

Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga"; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.

- Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?

Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.

- Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.

Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.

- Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?

No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec". Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.

- Doma ste iz Kamnika.

Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.

- Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?

Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.

- Zavod so seveda vodili patri?

Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.

- Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?

Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem." Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? " „No vidiš," je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem." Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.

- Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?

Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.

- On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.

Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.

- Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?

Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom ...

- Z ekskurzijami?

Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ'K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.

- Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?

To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov - duhovščine, na drugi strani - brez tega sploh ne gre - z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.

- To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?

Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor - tudi božjega duha prazen - v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori - kot popisuje v Cvetju v jeseni - vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.

- Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.

To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.

- Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane 'preproste stvari': od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.

Tudi prevodov nisem dovolil . . .

- Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi ...

Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih ...

- Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?

Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.

- To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?

Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. - - - Med vojno je bila ona moj kurir.

- Kako ste preživljali vojna leta?

To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.

- Ste bili takrat že profesor?

Ne, bil sem še študent.

- Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?

Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.

- Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?

Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.

- Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.

Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!" To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega - s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.

- Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi ...

Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.

- Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?

Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.

- Načrtov je torej polno!

Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.

- Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?

Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.

- Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.

Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.

- Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.

Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.

Pogovarjal se je Franc Bole

gost meseca 07_1984

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane "salonske" jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

- Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

- Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

- Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

- Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

- Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

- Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

- Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o ... 01_2001)

Vojaki se zbirajo

Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

Teodozij nad Vrhpoljem, Evgenij na Zemonu

Cesar Teodozij je 4. septembra prispel do trdnjave Ad Pirum. Noč je prečul v molitvi, naslednje jutro pa je zaukazal napad proti izhodu v Vipvsko dolino. V boj je poslal Vizigote pod Alarikovim poveljstvom, sam je dogajanje opazoval in nadziral z razgledne skale nad današnjo vasjo Vrhpolje. Njegov nasprotnik Evgenij pa je imel svoj štab verjetno na vzpetini današnjega dvorca Zemono. Izhod v Vipavsko dolino so branili Arbogastovi Franki. Vsi poskusi preboja so bili odbiti in na bojišču je obležalo okoli 10.000 Alarikovih vojakov. Prvi dan bitke se je za Teodozija iztekel porazno.

V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se "v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje".

Zmagovalca je odločil vihar

Po cesarjevi molitvi so njegovi poveljniki zaukazali nov napad, ki je bil zmagovit zaradi nepričakovanega 'zaveznika'. Dvignil se je "tako silovit veter, da je obrnil kopja sovražnikov proti njim samim". Sodobni opisovalci bitke pri Frigidu navadno pišejo o izredno močni burji, meteorolog Mirko Kovač pa meni, da porazu Evgenijeve vojske ni botrovala (ne)običajna vipavska burja, "temveč prej vihar, ki spremlja nevihto, če ne celo tornado... Vremenoslovsko gledano in po antičnih virih bi bil vihar pri Frigidu neke vrste vrtinčasti veter v zvezi z nevihto, ne pa čudežna burja." V podivjani naravi so nasprotniki videli božjo roko, popustili vse in se pognali v beg. Teodozij je slavil veliko zmago. Evgenija so ujeli in ga kar na bojnem polju obglavili, vojakom pa so pustili prosto pot.

Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.

(obletnica meseca 10_1994)

LETA 394 ZAČETEK BITKE PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

več:
Silvester Čuk, 1600 let bitke pri Frigidu. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 10, str. 20-21. 

LETA 1857 UMRL AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA (* 1798)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

LETA 1865 ROJENA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE († 1937)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

LETA 1914 UMRL CHARLES PEGUY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST, MISLEC, SPREOBRNJENEC (* 1873)

Rodil se je v Orleansu in že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem, zbiral je stavkajoče, zavzemal se je za to, da bi se odpravile vse družbene krivice, sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. V tem svojem prizadevanju je postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo - postal je popoln, prepričan brezverec. Že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli je napisal dramo (4800 verzov) o življenju francoske narodne junakinje in svetnice Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Peguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. Tako je storil tudi v naslednjem koraku: pustil je pisanje drame in se oženil, in iskal naprej ... Ko ga je čez leta srečal prijatelj, mu je Peguy priznal: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Peguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. ... Prišla je prva svetovna vojna in Peguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo to njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, zato je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. ... Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

... več o njem v zapisu iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče 1984)

nekaj njegovih misli:

- Hočem, da si človek zveličanje sam pribori, da si zanj zavestno prizadeva, pravi Bog. To je skrivnost človekove svobode. Ker sem sam svoboden, pravi Bog, in ker sem človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti.

- Moj Bog, vse je novo. Vse je odprto. Svet je nov, svet je mlad. Stvarjenje se prične jutri zjutraj.

- Kakšna žalost: moj ključ odpre tvoja vrata, mojih pa ne!

- Človek odkrije samega sebe, ko se pomeri z oviro.

- Jezus kliče učence: Če te kliče On, nikoli ne boš imel počitka.

LETA 1920 ROJEN EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK († 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je še v prodaji

več:
F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

LETA 1934 ROJEN  BORUT LOPARNIK

MUZIKOLOG IN PEDAGOG († 2006)

Rodil se je v Podgorici pri Grosupljem, po osnovni in srednji šoli je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral glasbeno zgodovino. V svoji doktorski disertaciji je obravnaval vlogo skladatelja Marija Kogoja v slovenski moderni. Skoraj četrt stoletja (1963–1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. Odločilen pečat njegovega dela ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je 16 let z neugasljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine. O glasbi je tudi veliko pisal.

LETA 1989 UMRL JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1908)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1997 UMRLA SV. TEREZIJA IZ KALKUTE

MISIJONARKA LJUBEZNI, SVETNICA (* 1910)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo: "Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove svetnice nam govori, kako je treba uresničevati evangelij.

več:

Silvester Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
Silvester Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
Božo Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
Silvester Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
Franc Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.

o sv. Tereziji iz Kalkute tudi v knjigah, ki jih je izdalo Ognjišče:

Mati velikodušne ljubezni

Bog ljubi danes po nas

Najdi čas

 na DVD:

Peti svet - Mati Terezija

drugo

kipec sv. Matere Terezije

še nekaj njenih misli:

+ Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.

+ Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.

+ Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.

+ Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.

+ Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.

+ Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.

+ Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.

+ Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.

+ Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.

+ Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.

... več misli sv. Terezije iz Kalkute

pripravlja Marko Čuk

Še malo, pa bomo zaorali novo brazdo/leto izobraževanja, da bi vanjo sadili in sejali, kar bo hranljivo za življenje. Ne mislim le na hrano, ki se bo delila v šolskih menzah. Čeprav tudi na tisto, saj je pomembno ne le, kar krepi um, pač pa tudi telo. Zato upam, da bodo šolske malice/kosila vedno bolj pripravljene iz domačih živil, ki jih ni potrebno 'omrtviti', da prenesejo dolge prevoze in skladiščenja. Kar je 'ubito', ne more krepiti življenja in zato cene(nost) ne morejo biti temeljno merilo pri preskrbi živil. Verjamem v zdravo razumskost in etičnost državnih birokratov (in odločujočih za prehrano v šoli) in hočem verjeti, da jim ne usmerjajo misli lobisti koncernov. Stare zgodbe govorijo, da se je treba zmaju (požrešnim interesom globalnega kapitala) po viteško upreti!

Ko omenjam v naslovu hran(ljiv)o, mislim predvsem na to, kar je vredno ohraniti, ker nas hrani za zadovoljno življenje. Gre za hranljive vsebine, ki jih ponujamo v procesu izobraževanja. Tudi na tem področju bomo morali biti viteški! Če že telo potrebuje raznoliko hrano (sicer shira), koliko bolj so pomembne raznoliko hranljive izobraževalne vsebine. Prav je, da nas dobro usposobijo s tistimi, ki so pomembne za opravljanje poklica, vendar pa ni naš poklic le to, da si mehanik, učitelj ... »Ko bom velika, bom mamica,« je odgovorila komaj petletna deklica, ko so jo pobarali, kaj bo njen poklic. Naša temeljna poklicanost je, da smo zadovoljni/mirni v sebi, srečni v so-čutečih odnosih, da zmoremo prepoznati/izkoristiti – živeti naše realne okoliščine, kot dobre priložnosti ... Ko pomislim, koliko vsebin sem moral v času šolanja strpati v glavo na področju matematike, kemije, fizike ... in koliko mi je bilo posredovano spoznanj, ki so pomembne za zadovoljstvo življenja ... – Do konca porušeno ravnovesje, ki je danes v še hujšem neskladju! Poskrbeti moramo, da naša Zemlja ne bo modra le zaradi barve oceanov, pač pa tudi po modrosti in sreči nas, ki smo na njej sopotniki skozi čas in prostor. Nisem se srečal učenca, ki je srečen, ker je odličen v npr. tujem jeziku (odlične ocene se samo razveseliš in se je nekaj časa veseliš), za srečo je potrebna dodana vrednost – tisto, kar je vredno za globino duha in srca; pomembne so življenjske vsebine in ljubeče bližine! Vidik (celostnega) izobraževanja, ki ga že kar nekaj časa pestujem v svojih mislih in pogovorih s tistimi, ki jih stiske (lastne ali/in bližnjih) dramijo k preseganju dosedanjega modela izobraževanja, je okvirno takšen: tri dni na teden za 'šolske' vsebine – dovolj, ker je potrebno le osnovno znanje, saj je en dan namenjen za pridobivanje veščin (logiko), kako dane vsebine začinjene z osebno poklicanostjo uporabiti (to je dan, ko je učitelj učenec in oba 'prisluškujeta' ž/Življenju) in potem ostane še dan za delavnice (na podlagi doživljajske pedagogike) za veščine v pridobivanju zadovoljstva/sreče v (med)osebnem življenju. Izobraževanje potrebuje temeljno konceptualno reformo, da bo lahko usposabljalo/pomagalo za celovito/zadovoljno življenje. Tudi tokratna številka Ognjišča ti bo (poleg razvedrila) prav v iskanju slednjega v pomoč. Naj bo (tudi) zato tvoj (v)redni spremljevalec v novem šolskem letu!

Karel Gržan

* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še 'dolga vas'. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je 'praktična' žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila "velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje," se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). "Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele." Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah "oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino".

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot 'vajevci'. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni - pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije 'mili' otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.

* 14. januar 1875, Kaysersberg, Zgornja Alzacija, Nemčija, † 4. september 1965, Lambaréné, Gabon

"Dejavna ljubezen nas združuje z Bogom"

Rojstni kraj Alberta Schweitzerja je bilo mestece Kayserberg v Alzaciji, pokrajini, ki je bila tedaj še nemška, zdaj pa je francoska. Rodil se je 14. januarja 1875. Oče Louis je bil protestantski pastor, ki mu je zelo zgodaj vlil v srce ljubezen do glasbe. V šolo je šel nerad, saj je bilo s tem konec njegove svobode, učil pa se je lahko. Bilo mu je nerodno, ker so bili njegovi sošolci oblečeni bolj revno kot on. Že od malih nog se je vedno postavil na stran tistih, s katerimi so grdo ravnali ali jim kaj hudega prizadejali. Sovražil je vsako nasilje. Ko mu je bilo dobrih šest mesecev, se je družina preselila v Gunsbach, kjer so se v cerkvi zbirali protestanti in katoličani, ki so složno živeli skupaj. Malega Alberta so pri nedeljskem bogoslužju očarale orgle, na katere je igral njegov oče. Sinka je vzel v šolo in v glasbenem znanju je napredoval tako naglo, da je pri desetih letih že igral pri bogoslužju namesto očeta. Že kot gimnazijec je zaslovel kot največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Kasneje je napisal izčrpno študijo o tem velikem skladatelju - osem knjig Zbranih orgelskih del J. S. Bacha.Z orgelskimi koncerti Bachovih skladb je gostoval po Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji.

Ob veselju do glasbe je Albert čutil tudi poklicanost, da bi ljudi učil častiti Boga in živeti po Jezusovem nauku, zato se je odločil za študij filozofije in teologije. Oboje je končal z doktoratom. Postal je profesor teologije na univerzi v Strasburgu. Nekega dne je s pošto prejel knjižico protestantske družbe o misijonih v afriški državi Gabon. Tam je bilo ogromno bolnih ljudi, pa nobenega zdravnika. "Tja me kliče Bog," si je dejal in se odločil za študij medicine, da bi mogel ljudem tam doli pomagati. V tem času je spoznal Helene Breslau, hčerko profesorja zgodovine na univerzi v Strasbourgu. Odkrito ji je povedal, da namerava iti kot misijonski zdravnik v Afriko. Ona pa mu je odgovorila: "Kot bolničarka se bom specializirala za tropske bolezni in tako ti bom tam doli koristna." Poročila sta se in sredi marca 1913 sta se odpeljala v misijone - v Afriko. S sedemdesetimi zaboji medicinskega materiala sta aprila 1913 prispela v Lambarene, otok sredi ogromne reke Ogowe v afriški državi Gabon. Naslednji dan sta si ogledala stavbo, kjer naj bi začela svoje misijonsko poslanstvo: to je bil napol podrt kokošnjak!

Šele čez mesec dni je mogel postaviti barako, v kateri je bilo prostora za šestnajst bolnikov. Teh pa je bilo ogromno. V prvih devetih mesecih po prihodu v Lambarene, je doktor Albert Schweitzer pomagal skoraj sedem tisoč pacientom, proti koncu šestdesetih let pa je k njemu prihajalo na zdravljenje okrog pet tisoč ljudi na leto. S štiriletnim presledkom zaradi prve svetovne vojne, ko sta bila zakonca Schweitzer kot nemška državljana konfinirana, je Albert Schweitzer vodil svojo bolnišnico v džungli do konca svojega življenja, dolgih petdeset let. Čez dan je delal s svojimi temnopoltimi pacienti, ponoči pa je pisal svoje knjige, ki so jih brali ljudje po vsem svetu. Bolnišnica, ki jo je zgradil doktor Schweitzer, je bolj spominjala na afriško vas kot pa na moderno bolnišnico po zahodnem okusu. Sčasoma je zrasla na petinsedemdeset hišic in v njej so lahko dnevno oskrbeli tisoč pacientov. Od Schweitzerjevega prihoda v Afriko pa do njegove smrti leta 1965 so tam poskrbeli za več kot milijon in pol bolnikov in izvedli skoraj dvajset tisoč operacij. Ta afriški doktor, ki je postal slaven po vsem svetu, je bil mož nadvse smešnega videza.

Le redko si je počesal svoje goste lase, njegove kot zemlja stare hlače so bile stokrat pokrpane, žepe je imel natlačene s pismi. Večkrat je prihajal v Evropo, kjer je imel koncerte Bachove glasbe in srečanja, na katerih je zbiral pomoč za svojo misijonsko bolnišnico. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Denar, ki ga je s to nagrado prejel, je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolnišnici v Lambareneju. Ob prejemu te nagrade je dejal, da naj se vsak človek potrudi biti preprostejši; pravičnejši, čistejši, miroljubnejši, prijaznejši, krotkejši, sočutnejši - do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Večer svojega življenja je preživel v svoji bolnišnici v Lambareneju, kjer je 4. septembra 1965 tiho zaspal po devetdesetih letih svojega življenjskega popotovanja.

(pričevanje 01_2005)