Ali je greh, če se kot vernica, ki ima vse zakramente katoliške Cerkve, poročim v pravoslavni Cerkvi, v katoliški pa še naprej prejemam obhajilo in hodim k spovedi? Ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah? Svetovali so mi že, naj se eden ali drugi odpove svoji veri in naj oba sprejmeta eno? Ali to drži in je to edina rešitev? V podobni zadregi je moja znanka. Krščena je v grškokatoliški Cerkvi in jo zanima, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. (Snežana)

Prisrčno se zahvaljujem za vaša vprašanja. Iz vašega pisma sklepam, da ste katoličanka, ki je prejela vse zakramente, krst, prvo spoved, sveto obhajilo in birmo. Pred vami je še cerkvena poroka. Običajno je, da se katoličani poročijo v katoliški Cerkvi. To lahko storijo tudi v primeru, ko zaročenca ne izpovedujeta iste vere. V katoliški Cerkvi lahko skleneta mešani zakon. Tako poroko dovoli krajevni škof. Pri poroki v katoliški Cerkvi lahko sodeluje tudi duhovnik druge cerkve. Če je eden od zaročencev pravoslavne vere, se lahko poroka sklene tudi v pravoslavni Cerkvi. Taka poroka ni greh, ampak je veljavna za obe Cerkvi. Poroko v pravoslavni Cerkvi dovoli škof katoličana. Duhovnik, ki pripravlja na poroko, zaročencema pomaga pridobiti vse potrebne dokumente. Dovoljenja od škofa so potrebna, da bo poroka v pravoslavni Cerkvi dopustna za katoliško Cerkev. Verniki, ki se poročijo v pravoslavni Cerkvi, imajo pravico, da še naprej prejemajo zakramente (spoved in obhajilo) v katoliški Cerkvi. Veže pa jih dolžnost, da bodo svoje otroke vzgajali in krstili v katoliški Cerkvi.

Sprašujete, ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah. Pri poroki gre za dobro zaročencev. Zato katoliška Cerkev dopušča, da se mešani zakoni lahko sklenejo tudi v nekatoliški Cerkvi. Ko pa gre za otroke, je katoliška Cerkev bolj zahtevna. Od katoličana zahteva, da že pri poroki obljubi, da se bo po svojih močeh trudil, da bodo otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi. Gre namreč za zvestobo veri in Cerkvi. Katoličan je v vesti dolžan, da si bo za to prizadeval z vsemi svojimi močmi. Če si pa nič ne prizadeva in vprašanje krsta in vzgoje otrok prepusti svojemu nekatoliškemu zakoncu, potem lahko upravičeno rečemo, da greši.

Mešani zakoni so velika preizkušnja za katoličane. Zgodi se, da se prav zaradi vprašanj krsta in vzgoje otrok začno prepiri med zakoncema. Zato je prav, da se zaročenca že pred poroko odkrito pogovarjata o teh vprašanjih. Če katoličanu preti nevarnost, da v zakonu otrok ne bo mogel krstiti in vzgojiti v katoliški Cerkvi, potem je boljše, da s poroko počaka.

Ne morem vama svetovati, da naj kateri od vaju, za rešitev tega vprašanja, zapusti vero in prestopi v drugo Cerkev. Vera je svetinja. Je tako dragocena, kot so dragoceni starši, ki podarijo življenje. Staršem se tudi ne odpovemo in jih ne zamenjamo. Zato tudi vere ne moremo kar tako zavreči ali zamenjati. Gotovo sta najbolj srečna tista zakonca, ki izpovedujeta isto vero in pripadata isti Cerkvi. Na to je treba resno pomisliti še preden se sklene poroka.

V pismu omenjate še znanko, ki je krščena v grškokatoliški Cerkvi. Zanima jo, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. Seveda se lahko poročita cerkveno, saj sta oba katoličana, le da pripadata različnim obredom znotraj katoliške cerkve. Poročita se lahko v (rimskokatoliški) župniji fanta ali pa v grškokatoliški cerkvi. V Sloveniji sta dve grškokatoliški župniji in sicer župnija sv. Cirila in Metoda v Metliki in župnija sv. Marijinega rojstva (Rađenje Presvete Bogorodice) v Dragah pri Suhorju. V teh dveh župnijah se je v stoletni praksi izoblikovalo naslednje pravilo: Če se rimokatoličan poroči z vernico grškokatoliške eparhije, potem se poroka opravi po rimskem obredu in tudi otroci se kasneje krstijo in vzgajajo po rimskem obredu. Če pa grkokatolik vzame za ženo vernico rimskokatoliške škofije, potem se poroka opravi po vzhodnem bizantinskem (grškokatoliškem) obredu in tudi otroci se krstijo in vzgajajo v tem obredu. Družina vedno sledi obredu očeta družine. Takšno je pravilo, ki se je izoblikovalo v cerkveni praksi. Vsi obredi v grškokatoliških cerkvah so podobni pravoslavnim. Poročni obred se v grškokatoliški cerkvi imenuje 'sveta tajna vjenčanja'. Grkokatoliški verniki se od rimskokatoliških razlikujejo po petju in liturgiji. Imajo svoje duhovnike, škofe in svoj obred. Ker pa so povezani z Rimom, imajo vse zakramente. Zato je tudi poroka v grškokatoliški cerkvi zakrament in veljavna za vernike rimskokatoliškega obreda.

Stanislav Slatinek

 * 16. septembra 1098, Bermersheim vor der Höhe, rimsko cesarstvo; umrla 17. septembra 1179, Bingen am Rhein

Odločna žena s preroškim duhom in izrazito ljubeznijo do stvarstva.

Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, "mehkega mesa in boječega duha", kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot 'močna' žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.

Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.

Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je "neuka, ker je niso poučili kot so moške" v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.

V novejšem času 'odkrivajo' sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.

Hildegardino poslanstvo je bilo namenjeno predvsem duhovščini. To so namreč bila temna in zmedena desetletja. Hildegardo je zelo bolela posvetnost, ki je vladala med višjo duhovščino in po samostanih. Tiste med duhovniki, ki so to videli, je spodbujala: »Predvsem ne padi v prepad otožnosti in pobitosti, marveč moli zdaj in zaupaj, da te Bog ne zapusti, in kmalu bo vzšla zarja tvoje osvoboditve.«

Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.

(pričevanje 11_2012)

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva ...

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih ... rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, ... problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: "Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora."

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli ...

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. septembra, 1858, Strasbourg, Francija; † 1. decembra 1916, Tamanrasset, Alžirija

Jezusov mali brat Karel

Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti - 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo - klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: "Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem."

Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je pri­šel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal nje­govo stanje in mu dejal: "Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!" Povabi ga je naj najprej opravi teme­ljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spo­vednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega člo­veka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.

Sklenil je vstopiti v samostan trapistov v gorovju Cevennes, kar je res storil leta 1890. Dobil je ime brat Marija Alberik in bil je vzoren redovnik. "V petdesetih letih svoje službe še nisem našel človeka, ki bi bil ves tako predan Bogu," je izjavil uči­telj novincev. Charles pa je želel še več: posnemati Jezusa v njegovem skromnem, ponižnem in revnem življenju, kakor se je raz­odelo v Nazaretu. Zato ni maral študirati za duhovnika, ampak je hotel biti v družbi ljudi, katerih življenje je kar najbolj po­dobno življenju našega Gospoda: živeti od dela lastnih rok, ne sprejeti nobenega daru, vse Jezusove nasvete dobesedno izpolnje­vati, vsakemu v potrebi dati, vsemu se odpovedati. Zapustil je samostan trapistov in se naselil v samostanu klaris v Nazaretu kot hlapec. Na prigovarjanje njihove predstojnice v Jeruzalemu se je le odločil za duhovništvo, da bi mogel na Gori blagrov v Pale­stini z molitvijo in strogim življenjem "molče pridigati evangelij".

Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Srce ga je vleklo, da bi šel oznanjat evangelij v Maroko, deželo, ki je bila strogo za­prta za kristjane. Želel je osnovati "majhno legijo redovnikov, predanih kontemplaciji in obenem dobrodelnosti, ki bi živeli zelo revno od ročnega dela in katerih preprosto pravilo bi mogli povze­ti v treh besedah: stalno češčenje pred izpostavljenim Najsvetej­šim, posnemanje Jezusovega skritega življenja v Nazaretu, življe­nje v misijonskih deželah".

Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil za­radi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov "evangelij brez besed" je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.

Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zem­ljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu "malega brata Karla" sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).

(pričevanje 12_2001

* 15. septembra 1946 Pobrežje, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju; † 29. oktobra 2011, Ndola, Zambija

Slovenski misijonar, ki so ga imenovali 'črnec v beli koži'

Svoje razmeroma kratko življenjsko potovanje – trajalo je le nekaj tednov več kot petinšestdeset let – je začel 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija Sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in leta 1964 tam naredil prve redovne zaobljube. Bogoslovne študije je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je naredil večne zaobljube, 2. julija 1972 pa je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika. V času študija, leta 1969, je s tremi drugimi bogoslovci v Sostrem ustanovil že omenjeno glasbeno skupino Minores, ki je s svojimi nastopi doma in v tujini na nov način oznanjala evangelij.

Po treh letih kaplanske službe v Sostrem je v njem dozorela odločitev za misijone. Leta 1975 je šel v Anglijo, da se je naučil angleščine, ki je v Zambiji, kamor je bil namenjen, uradni jezik. »29. januarja 1977 ob šesti uri sem prvič stopil na zambijska tla.« V spominskem zapisu njegovih sobratov ob Mihovi smrti beremo: »Hitro je ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja drugačnosti je postal del njih.« Najprej se je naučil njihovega jezika, za kar se od tujcev potrudijo edino misijonarji. Prvi dve leti je bil 'kot ptica selivka' na šestih mestih, potem pa se je ustalil v Ndoli. Kot župnik velike župnije, ki je štela več deset tisoč duš, je deloval ob pomoči malih občestev, ki so jih sestavljale katoliške družine.

Veliko se je posvečal otrokom in samo zanje je imel vsako nedelo mašo, pri kateri je sodelovalo 1.500 otrok, ki so sami vse vodili. »Majhna punčka, deset let stara, dirigira celi cerkvi (starejši se lahko skrijemo pred otroci). Sami preberejo evangelij, sami pridigajo in navadno tudi zaigrajo. Potem pride še nekdo gor in s svojimi besedami pove, kako je razumel evangelij, potem poveže z njihovim praktičnim življenjem. Jaz poslušam in se od njih učim.« Pater Miha je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Najprej pa je z drugimi sobrati misijonarji naredil semenišče, nadaljeval z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šolo. Leta 1991 sprožil blagodejen načrt: botrstvo na daljavo.

Čez tisoč zambijskih otrok je dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. Sredi devetdesetih let je ustanovil katoliški radio Ičengelo, posvetil se je delu v tiskarni. S kritično besedo je opozarjal na krivice oblasti in na revščino ljudi. Bil je glas preprostega, domačega lačnega, bolnega, neukega človeka. Najprej je bil duhovnik, toda kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik, pri vsem delu tudi glasbenik, ki je rad vzel v roke kitaro in pel skupaj z otroki. Z raznimi skupinami je prihajal tudi v Slovenijo.

Ob njegovi smrti je ugledni koroški duhovnik Jože Kopeinig, velik podpornik misijonov, zapisal: »Težko se je posloviti od dobrih ljudi, najtežje od dobrega prijatelja. Miha Drevenšek bo s svojim vedrim in sončnim značajem od sedaj naprej iz nebes spodbujal za nadaljnjo misijonsko vnemo med mladimi na Koroškem, v Sloveniji in v Zambiji.

Naj uživa pri dobrem Bogu neminljivo radost med vsemi, katerim je tako nesebično služil.«

(pričevanje 12_2011)

LETA 1737 ROJEN MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ († 1804)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: "Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo."

več:
ČUK, Silvester. Mikloš Küzmič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 70-71.

LETA 1858 ROJEN CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK - JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1916)

"Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu," je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval "Jezusov mali brat Karel". Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2001  in v rubriki pričevalec evangelija 12_2011

nekaj njegovih misli

+ "Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič..." Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje...

+ V vsaki stvari se vprašaj: "Kaj bi napravil naš Gospod?" in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje - del Kristusovega telesa.

+ Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!

+ Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, "prava luč", raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.

 ... več misli Charlesa de Foucaulda

LETA 1862 ROJEN JOŽE KOMAC PAVER

gorski vodnik († 1932)

Že v mladosti znan kot eden najdrznejših divjih lovcev in poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Ker je bil preveč slovensko zaveden so ga leta 1914 izključili iz vrst vodnikov. Znan je po številnih izjemnih vzponih (zimski Jalovec, Poliški Špik – Montaž ...), leta 1908 je brez vrvi in druge opreme preplezal severno steno Triglava. V Julijce je vodil znane planince, tudi Kugyja, ki ga je imenoval »divji Joža. Zelo dobro je poznal Julijske Alpe in odkril je veliko planinskih poti.

spomini dr. Henrika Tume

Jožef Komac Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik. Ne le, da pozna poleg Ojcingerja v Zajzeri vso hribolasko tehniko, ampak je izboren iskalec potov tudi po popolnoma neznanem terenu in je jako inteligenten. Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom.

LETA 1890 ROJENA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (†1976)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji ... Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu ... V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah ...

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre ... S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

LETA 1910 ROJEN VIKTOR SMOLEJ

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IZ SLOVANSKIH JEZIKOV († 1992)

Na današnji dan se je v Prvačini na Goriškem rodil literarni zgodovinar in kritik, ki se je uveljavil kot odličen prevajalec iz slovanskih jezikov (češčine, slovaščine, lužiške srbščine). Po končanem študiju slavistike v Ljubljani se je izpopolnjeval v Bratislavi. Napisal je Slovenski dramski leksikon, sodeloval pri Zgodovini slovenskega slovstva ter sestavil Slovaško-slovenski in Slovensko-slovaški slovar.

LETA 1937 ROJEN IN 1993 UMRL GIUSEPPE PUGLISI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1993)

»Prosimo Gospoda, da spreobrne srca teh ljudi. Ne smejo delati tega! Ne smejo, bratje, delati iz nas sužnjev!« S temi besedami se je papež Frančišek pri opoldanski molitvi angelskega češčenja v nedeljo, 26. maja 2013, spomnil prvega mučenca mafije, tajne kriminalne organizacije, ki je zelo močna na Siciliji. Ta mučenec je duhovnik Giuseppe (Pino) Puglisi, ki se je trudil z vzgojnim delom in oznanjevanjem presekati lovke te hobotnice; zaradi tega je bil umorjen in sicer prav na svoj 56. rojstni dan. Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, zato ga je mafija skušala premagati s tem da ga je umorila. Dejansko pa je on izšel kot zmagovalec z vstalim Kristusom. Mislim, na tolikšno trpljenje mož in žena pa tudi otrok, ki jih številne mafije zlorabljajo, jih prisilijo, da vršijo dela, ki jih napravljajo za sužnje ... Za temi izrabljanji, za tem zasužnjevanjem se skriva mafija.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2013

LETA 1963 UMRL RUDOLF BADJURA

PRVI SLO UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC (* 1881)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

LETA 1946 ROJEN MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, 'ČRNEC V BELI KOŽI' († 2011)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in 'blišču' mestnega življenja ter sprejme nase ta 'težki' misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček".« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal 'vsem vse', je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga 'črnec v beli koži'. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel 'na dopust' v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot 'gosta meseca'. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo 'misijonsko domovino' je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2011  in v zapisu v rubriki verski film 09_2014

nekaj njegovih misli:

Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

 Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte ..., ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

LETA 1965 UMRL JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ (* 1917)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

LETA 1987 UMRL MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

"Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih." Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeše­val "ločitev duhov" v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali nje­govo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki "goriški slavček" Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj "prihrula nevihta s Krasa". Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredni­štvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgoj­ne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je pre­jel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral po­moč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil "izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost" (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latin­skimi sestavki, v katerih se je lotil tudi "bolne" slovenske književ­nosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogo­vori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepti­cizmu razvil svojo zamisel "metafizične trojice": resnično-dobro-­lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti "dvi­gati". Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stri­tarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval "slovstveno malikovanje". S temi podlistiki je je Mahnič "vrgel v slovenski ka­os baklo načelnega boja" (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nesta­novitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

"Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino"

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi "sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekle­tova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvene­ga razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega nazi­ranja in zato za nasprotne krščanski veri". Vso literaturo je preso­jal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješol­ska mladina bere in mora brati. "Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal," izpoveduje v Dodatku Dva­najstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trd­no prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez no­vega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slo­venske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednje­šolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko oce­njeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šol­ske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bral­cih je budil narodno zavest. "Dolžni smo narod ljubiti in si narod­nost ohraniti." Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000

 * 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gim­naziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. "Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri."

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. "Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela" (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

"Od ustanovitve ljubljanske univerze," piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, "je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja." Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij ("Vsaka vas ima svoj glas").

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002