* 10. septembra 1928 , Ženeva, Švica

"Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat."

Rodil se je leta 1928 v Torontu kot sin generalnega guvernerja Kanade. Brez težav je uresničil svoje mladostne sanje, da postane mornariški častnik. "Hitro sem napredoval, ker sem bil zelo nadarjen za poveljevanje. Moja zadnja ladja je bila velika letalonosilka. To življenje mi je bilo silno všeč. Dobro sem vedel, kako je treba kaj narediti." Očitno pa ga to življenje le ni osrečevalo, zato se je od mornarice poslovil in je šel v Pariz študirat filozofijo. Dokončal jo je z doktorsko disertacijo o Aristotelu. Zatem je nekaj časa predaval filozofijo na univerzi v Torontu. "Poza" profesorja mu ni "ležala". Srce ga je klicalo drugam.

Med študijem v Parizu je odkril nekaj, kar je bilo zanj popolnoma novo. Dominikanec p. Thomas Phillippe, s katerim se je spoprijateljil, ga je uvedel v svet duševno prizadetih. "Kadar sem bil s svojimi študenti, sem moral biti 'zlikan' profesor. Med prizadetimi osebami pa sem čutil, da moram biti to, kar sem dejansko v svojem bistvu. Pomagali so mi odkriti skrivnost medsebojnih odnosov ter najgloblje človeške potrebe po prijatelju, po skupnosti in po Bogu. Potrebna je bila dolga pot, da sem pridobil sposobnost postati vsem brat. To pot so mi odprle osebe z duševno prizadetostjo, ki bolj kot vsi drugi zahtevajo vzajemno zaupanje. Zelo sem se trudil, da vzpostavim sproščen odnos do duševno prizadetih. Nagradili so me s tem, da se je ob njih odprlo moje srce. Omogočili so mi, da sem odkril svoje zavore, svoje težave v odnosih na poti trpljenja. Potem pa je prišlo jutro vstajenja, ko sem odkril, da je ljubezen občestvo src."

Leta 1964 je pustil vse in se posvetil izključno duševno prizadetim. V vasi Trosly-Breuil nad Parizom je začel skupno življenje z Rafaelom in Filipom, duševno prizadetima fantoma. Skupnosti so dali ime Barka (L'Arche) po svetopisemski Noetovi barki, s katero se je rešil pred vesoljnim potopom. "Barka je družina, katere srce je prizadeta oseba." Takih skupnosti je zdaj že nad 100 in posejane so po 23 deželah sveta. Osnovni zakon teh skupnosti je Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to "kraji odpuščanja in praznovanja", kakor je zapisano v naslovu njegove knjige, prevedene tudi v slovenščino. Za veliko noč leta 1971 je s "prebivalci" svojih Bark romal v Lurd in ob tej priliki je vzniknila misel o gibanju Vera in luč, ki povezuje starše in svojce duševno prizadetih otrok. Zamisel mu je pomagala uresničiti Marie-Helene Mathieu. Nadvse razveseljivo je, da pri tem gibanju - tudi pri nas - velikodušno sodeluje veliko mladih.

pričevanje 03_2000

 * 9. septembra 1919 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem; umrl 29. decembra 2005, Ljubljana

Služiti z veseljem Bogu in ljudem

V svoj škofovski grb si je škof Jožef Kvas postavil križ z oznako svetega leta 1983, v katerem je postal škof, spodaj pa sta mogočni gmoti Kočne in Grintavca, vršacev, izpod katerih poteka njegov rod. Rodil se je 9. septembra 1919 v vasi Zalog, ki spada pod župnijo Cerklje na Gorenjskem. Bil je najmlajši od osmerih otrok (dva sta umrla v nežnih dobi). Ko je bil star leto in pol, je umrl oče. "Mama, vdova, praktično brez večjega imetja ali službe, nas je preživljala z obdelovanjem lastne zemlje, nekaj pa tudi z dninami pri bogatejših kmetih," je povedal bralcem Ognjišča avgusta 1983. "Kruha sicer nismo stradali, da bi pa mogel kdo od otrok študirati, na to sploh ni bilo misliti! Vendar pa je bila, kolikor se spominjam od otroških let, v naših pogovorih vseskozi prisotna misel, da bom jaz duhovnik." Božja previdnost je pripomogla, da se je ta misel uresničila. Po končani osnovni šoli v Zalogu in Komendi je šel v Ljubljano.

"Sprejeli so me v Marijanišče, kjer je bil samo internat, od tam se hodil na klasično gimnazijo." Študij mu je delno omogočil rojak dr. France Kimovec, skladatelj in stolni prošt v Ljubljani, še bolj pa njegova sestra Micka, ki je šla za deklo v Marijanišče in je s svojim delom odslužila njegovo sedemletno bivanje in šolanje. Po maturi se je jeseni leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje, kjer je zorel za duhovniški poklic v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel domov. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali zmagoviti "revolucionarji", so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati, ne pa z mašniškim posvečenjem, ki so ga prejeli kot begunci, ker takrat v Ljubljani ni bilo škofa (škofu Rožmanu so grozili s smrtjo, zato se je iz Ljubljane umaknil). Jožef Kvas je bil skupaj s tremi sošolci posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju, kraju slovenskega begunstva na Koroškem. V tisti cerkvi so takrat cele dneve naši ljudje molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Slutili so, da so tisti možje in fantje, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo (po podlem izdajstvu Angležev), nastopili pot mučeništva.

Mladega duhovnika je po novi maši za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik, potem pa je novomašnik Jožef odšel v Italijo, da bi končal bogoslovne študije v samostanu Praglia blizu Padove. Njegovo prvo službeno mesto je bil Bovec, kjer je deloval kot kaplan do leta 1948. "Na Primorsko imam zelo lepe spomine." Ljubljanski škof Anton Vovk ga je tega leta poklical "domov" in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino, kjer je ostal štiri leta. Leta 1952, pol leta zatem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka, namenjenega v Stopiče blagoslovit nove orgle, je bil imenovan za upravitelja te župnije, kjer so krvavele rane minule vojne. "Pol cerkve je bilo pri maši v črnini, večina otrok sirot brez očeta." Po desetih letih lepega župnikovanja ga je nadškof Jože Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu. "Moje glavno delo v Novem mestu je bilo poučevanje verouka. Prevzel sem ves verouk. Če si mislite, da je bilo samo prvoobhajancev 120, potem je bilo kateheze kar dovolj." Njegovo "dolenjsko obdobje", ki je trajalo polnih deset let, se je končalo leta 1968, ko ga je nadškof Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je kot stolni kanonik opravljal celo vrsto služb, med njimi vodstvo tečajev priprave mladih na zakon.

Leta 1983 je bil 15. maja imenovan in 12. junija posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa. Za svojo novo službo si je izbral geslo "Služiti z veseljem", ki mu je bil dosledno zvest do konca. Vsi so ga imeli radi, ker je bil ves božji in zato tudi zelo človeški, kar je potrdil njegov nečak duhovnika Maks Ipavec ob pogrebnem slovesu: "Z njegovega duhovniškega obraza je sijala milina, preprostost in miroljubnost. Jezusovi blagri so živeli v njegovi čisti duši." Ko je dokončal osemdeset let življenja, je bil cerkveno upokojen in preselil se je v Duhovniški dom v Ljubljani, kjer je s svojo dobroto ustvarjal pravo družinsko ozračje. Rad je pomagal pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa je veliko molil. Ob biserni maši sredi leta 2005 so ga vprašali, kako da je tako mladosten. Odgovoril je: "Zato, ker sem bil in sem še srečen v duhovniški službi."

(pričevanje 03_2006

LETA 1813 ROJEN EMIL KORYTKO

POLJSKO-SLOVENSKI LITERAT, ZBIRALEC NAŠIH NARODNIH PESMI († 1839)

Mladi Poljak plemiškega rodu, ki je bil od avstrijskih oblasti obtožen veleizdaje, je bil leta 1832 obsojen na konfinacijo (izgon) v Ljubljani, kjer se je seznanil s Prešernom. Zbiral je slovenske ljudske pesmi in jih hotel izdati v zbirki, ki pa je izšla šele po njegovi smrti pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda.

LETA 1818 ROJEN MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ († 1871)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1889 ROJEN MARIJ SILA

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER († 1957)

Rojen v Trstu, zaradi očetove smrti je moral že s šestnajstimi leti na delo, ob tem pa je tudi nastopal v Čitalnici in Dramatičnem društvu (pod vodstvom J. Štoke in Antonom Verovškom), igral je v veseloigrah, dramah in celo operah, najbolj je uspel v komičnih in popularnih vlogah (Krjavelj, Kantor, Zlodej, Kalander ...) Po zgledu svojega učitelja Antona Verovška je razvijal predvsem karakterno komiko in bil najbolj popularen gledališki igralec svojega časa na Primorskem. Pomagal je tudi oživiti SNG za Slovensko Primorje.

LETA 1912 ROJEN V PIRANU FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, mučenec IN BLAŽENI († 1946)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec "iz sovraštva do vere". Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio - duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa - imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa." Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, "ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje".

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

... več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

LETA 1930 ROJEN BALDVIN I.

BELGIJSKI KRALJ, pričevalec († 1993)

"Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik," je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga "Kralj Baldvin - življenje, ki nam govori", ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. "So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin," je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot "kralja po srcu ljudi", ki je "dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim," in kot "kralja po bož­jem srcu", kajti "v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz". Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: "Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

• Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
• Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
• Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
• Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
• Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
• Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
• Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
• Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

LETA 1945 ROJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK V TURČIJI, mučenec († 2006)

"Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru - prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal naslov Verska svoboda - pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, "ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja." 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti 'Islamske države', nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 02_2011

njegova misel:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine ... Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva."
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti."

LETA 1971 UMRLA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA (* 1891)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 2004 UMRL LEON ŽLEBNIK

FILOZOF, PEDAGOG IN PSIHOLOG (* 1918)

Luč sveta je zagledal leta 1918 v vasi Materija pri Kozini, kjer je njegov oče služboval kot orožnik. Po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je študiral filozofijo in pedagogiko, slednji se je poklicno posvetil. Leta 1954 je začel predavati na Višji pedagoški šoli (Pedagoški akademiji). Ob pedagoškem delu se je posvečal raziskavam s področja pedagogike in njene zgodovine. Ogromno je tudi pisal. V svojih knjigah in strokovnih člankih je razpravljal o družinski vzgoji, o odnosih med spoloma, o problemih vzgoje staršev in vzgojiteljev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1175 ROJEN RIHARD LEVJESRČNI

ANGLEŠKI KRALJ († 1199)

Sin Henrika II. si je že mlad pridobil vzdevek Levjesrčni. Leta 1189 je postal vladar Anglije in polovice Francije in odšel na tretjo križarsko vojno. Osvojil Ciper, Akko, premagal Saladina in se na povratku domov brodolom. Po vrnitvi iz avstrijskega ujetništva (Leopold V. Babenberški), je znan po tem, da se je vojskoval s Francozi.

LETA 1474 ROJEN LUDOVICO ARIOSTO

ITALIJANSKI KNJIŽEVNIK († 1533)

Po študiju prava se je posvetil humanistiki in poeziji, proti koncu življenja (odmaknjen od sveta) pa se je ukvarjal samo s književnostjo. Pisal je pesmi, satire in komedije (v antičnem slogu, kot nekdaj Horacij in Katul). Glavno Ariostovo delo je ep Besneči Roland (Orlando Furioso), dvorski ep iz viteškega življenja, ki velja za največji dosežek renesančne epike.

LETA 1595 ROJEN ANDREJ CERGOL

(tudi ZERGOL) JEZUIT, MATEMATIK IN FILOZOF († 1655)

Rojen v Svetem Križu (danes Vipavski Križ), gimnazijo je končal v Celovcu, kjer je študiral še retoriko in filozofijo. Vstopil je k jezuitom (1614) in po opravljenem magisteriju poučeval humanistiko v Gradcu in Gorici. Kasneje je študiral še bogoslovje, nadaljeval s filozofijo in v Gradcu in na Dunaju predaval še matematiko, moralko in svetopisemske vede. Nekaj časa je poučeval tudi v Ljubljani, do konca življenja pa je bival v samostanu Millstadt. Zanimive so predvsem njegove "Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa".

LETA 1774 ROJENA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE († 1824)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'."

Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

... več o njej preberite v pričevanju 12_2004

nekaj njenih misli:

+ Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.

+ Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.

+ Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.

+ Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.

+ Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.

+ Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.

+ V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.

+ Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.

+ Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1841 ROJEN ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE († 1904)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo.

LETA 1888 ROJEN IVAN LEVAR

OPERNI PEVEC, BARITONIST, GLEDALIŠKI IGRALEC, PEDAGOG († 1950)

Študiral na Dunaju, svojo pevsko pot pa je začel v Moravski Ostravi, Aachnu, Zagrebu (član zagrebške Opere). Od leta 1918 je bil član ljubljanske Opere, pel je številne pomembne baritonske vloge, posebno uspešne so bile tiste iz slovanskega repertoarja. Od leta 1924 je bil tudi član ljubljanske Drame in bil med obema vojnama najpomembnejši igralec, ki je bil posebej izvrsten v klasičnih vlogah (Shakespeare) kasneje pa tudi k sodobnejših (ameriških). V svoji bogati karieri je odigral približno 130 opernih in 160 dramskih vlog. Po drugi svetovni vojni je bil tudi profesor na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani – bil je izjemna osebnost v zgodovini in razvoju naše gledališke umetnosti.

LETA 1890 UMRL JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR (* 1855)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1949 UMRL RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (*1864)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo ... Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

LETA 2010 UMRL STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ, PESNIK, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

- Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel

- Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.

- Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

- Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.

- Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.

- Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.

- Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.

- Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsa

k moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.

- Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.

več misli Stanka Janežiča

pripravlja Marko Čuk

11. september

* 7. septembra 1912, Piran; umorjen 11. septembra 1946)

Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu kot drugi izmed sedmih otrok preproste družine. Oče je bil kurjač na istrskem linijskem parniku, mati pa služkinja. Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v njem zbudilo misel na duhovniški poklic. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v semenišče v Kopru, kjer je skupaj s slovenskimi in hrvaškimi sošolci končal srednjo šolo, po maturi pa je študiral bogoslovje v centralnem semenišču v Gorici, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, furlanski in italijanski bogoslovci. Redki še živeči sošolci se ga spominjajo predvsem zaradi njegove dobrosrčnosti in delavnosti.

V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: "Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno." Leta 1946 pa je pripisal: "Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!" Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.

Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

(pričevalec evangelija 11_2008)

"Naše Cerkve so s krvjo mučencev združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir" (tržaški škof Eugenio Ravignani).

 Papež Frančišek je ob vračanju s svojega pastoralnega obiska v Koreji na letalu odgovarjal na novinarska vprašanja ter povedal, da bo papež še nekaj let, potem bo pač treba iti v Očetovo hišo ter nakazal, da bi se znal, podobno kot njegov predhodnik Benedikt, umakniti z mesta rimskega škofa, če bi ugotovil, da ne more več dobro opravljati svoje službe. S tem je dodobra razburil novinarske in komentatorske kroge.

Skoraj istočasno pa je njega in svet pretresla novica, da je v prometni nesreči izgubil dva pranečaka, dveletnega Joseja in komaj osemmesečnega Antonija, ter nečakovo ženo Valerio, staro 39 let. Petintridesetletni nečak Emanuel Bergoglio pa je huje poškodovan. Po poročanju agencij je avto s papeževimi sorodniki trčil v tovornjak v argentinski provinci Cordoba.

Papež Frančišek je bil o nesreči obveščen in je po besedah vatikanskega tiskovnega predstavnika, p. Federica Lombardija, globoko užaloščen. Vse, ki čutijo njegovo bolečino, prosi, naj se mu pridružijo v molitvi.

 * 7. septembra 1945, Priverno, Italija; 5. februarja 2006, Trabzon, Turčija

Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.

Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.

Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje "Okno za Bližnji Vzhod". 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime "Abrahamova hiša" in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: "Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: 'Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani."

V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: "Alah je velik!" ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: "Alah je velik!" ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 - pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa - začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 2, str. 20.

LETA 394 SE KONČA BITKA PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

... več v obletnici meseca 10_1994

LETA 1721 ROJEN FORTUNAT BERGANT

SLIKAR († 1769)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta ... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja ... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Fortunatu Bergantu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dosegel je samonikel slikarski izraz. Svetu malega človeka, iz katerega je tudi sam izhajal je bil naklonjen, prave prijatelje pa je imel tudi med plemiškimi kulturnimi izbranci: baron Erberg, stiški opat Taufferer. Dočakal je manj kot oseminštirideset let. Nekaj njegovih mojstrovin: Zamaknjenje sv. Frančiška v Nazarjah; sv. Miklavž v nebeški slavi v Žalcu; oltarna slika Kristus na Oljski gori na Križni gori, Janez Nepomuk na Veseli gori, sv. Vollbenk iz Zelš pri Cerknici ...

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1999

LETA 1766 ROJEN JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK († 1844)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1868 V ŽALCU DRUGI SLOVENSKI TABOR

Na taboru sta bila slovesna govornika Valentin Zarnik in duhovnik Božidar Raič. Zahtevali so zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade in šole, ustanovitev strokovnih, zlasti kmetijskih šol in slovenske univerze.

LETA 1846 ROJEN MIHAEL AMBROŽIČ

ČEBELAR, TRGOVEC ( † 1904)

Čebelar Ambrožič, doma iz Mojstrane, je prvi začel trgovati s kranjsko čebelo. V okolici Mojstrane je imel vzrejne čebelnjake, v katerih je imel tudi po 2500 panjev. Prodajal jih je po Evropi, pa tudi v Ameriko, v daljno Rusijo in celo Avstralijo. Tako je začel »svetovno trgovino s kranjsko čebelo«. Hodil je po razstavah in prejel številna zelo pomembna odlikovanja. Pri svojem delu s čebelami je uporabljal tudi nekaj svojih inovacij, ki jih je predstavil tudi na Dunaju: lovilec rojev in poseben aparat, s katerim je ugotavljal, kateri roj se pripravlja na rojitev

LETA 1900 ROJEN JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU († 1998)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

- Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.

- Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.

- Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.

- Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.

- Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.

- Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.

- Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.

- Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti

- Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.

- Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.

- Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.

- Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.

- Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

- Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.

- Govorica narave je nerazumljiva za tiste, ki ne ljubijo tišine.

- Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

LETA 1901 ZAČEL V LJUBLJANI VOZITI TRAMVAJ

Ljubljanski župan Ivan Hribar je za novo leto 1900 napovedal, da bodo v mestu uvedli tramvaj. Naslednje leto so se začela dela: 3.000 delavcev je pod vodstvom tujih strokovnjakov postavljalo več kot 5 km tirov za tri proge. Vozilo je 13 tramvajskih voz. Vožnja je bila v začetku velika dogodivščina, prodanih je bilo veliko voznih kart in mnogi so se vozili bolj za zabavo kot iz potrebe. Med obema vojnama so omrežje prenovili in ga precej podaljšali (21 km)Tramvaj je v Ljubljani vozil do 20. decembra leta 1958.

LETA 1978 UMRLA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 2007 UMRL JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR (* 1919)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

pripravlja Marko Čuk