LETA 1813 ROJEN EMIL KORYTKO

POLJSKO-SLOVENSKI LITERAT, ZBIRALEC NAŠIH NARODNIH PESMI († 1839)

Mladi Poljak plemiškega rodu, ki je bil od avstrijskih oblasti obtožen veleizdaje, je bil leta 1832 obsojen na konfinacijo (izgon) v Ljubljani, kjer se je seznanil s Prešernom. Zbiral je slovenske ljudske pesmi in jih hotel izdati v zbirki, ki pa je izšla šele po njegovi smrti pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda.

LETA 1818 ROJEN MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ († 1871)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1889 ROJEN MARIJ SILA

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER († 1957)

Rojen v Trstu, zaradi očetove smrti je moral že s šestnajstimi leti na delo, ob tem pa je tudi nastopal v Čitalnici in Dramatičnem društvu (pod vodstvom J. Štoke in Antonom Verovškom), igral je v veseloigrah, dramah in celo operah, najbolj je uspel v komičnih in popularnih vlogah (Krjavelj, Kantor, Zlodej, Kalander ...) Po zgledu svojega učitelja Antona Verovška je razvijal predvsem karakterno komiko in bil najbolj popularen gledališki igralec svojega časa na Primorskem. Pomagal je tudi oživiti SNG za Slovensko Primorje.

LETA 1912 ROJEN V PIRANU FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, mučenec IN BLAŽENI († 1946)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec "iz sovraštva do vere". Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio - duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa - imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa." Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, "ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje".

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

... več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

LETA 1930 ROJEN BALDVIN I.

BELGIJSKI KRALJ, pričevalec († 1993)

"Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik," je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga "Kralj Baldvin - življenje, ki nam govori", ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. "So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin," je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot "kralja po srcu ljudi", ki je "dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim," in kot "kralja po bož­jem srcu", kajti "v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz". Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: "Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

• Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
• Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
• Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
• Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
• Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
• Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
• Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
• Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

LETA 1945 ROJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK V TURČIJI, mučenec († 2006)

"Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru - prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal naslov Verska svoboda - pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, "ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja." 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti 'Islamske države', nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 02_2011

njegova misel:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine ... Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva."
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti."

LETA 1971 UMRLA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA (* 1891)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 2004 UMRL LEON ŽLEBNIK

FILOZOF, PEDAGOG IN PSIHOLOG (* 1918)

Luč sveta je zagledal leta 1918 v vasi Materija pri Kozini, kjer je njegov oče služboval kot orožnik. Po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je študiral filozofijo in pedagogiko, slednji se je poklicno posvetil. Leta 1954 je začel predavati na Višji pedagoški šoli (Pedagoški akademiji). Ob pedagoškem delu se je posvečal raziskavam s področja pedagogike in njene zgodovine. Ogromno je tudi pisal. V svojih knjigah in strokovnih člankih je razpravljal o družinski vzgoji, o odnosih med spoloma, o problemih vzgoje staršev in vzgojiteljev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1175 ROJEN RIHARD LEVJESRČNI

ANGLEŠKI KRALJ († 1199)

Sin Henrika II. si je že mlad pridobil vzdevek Levjesrčni. Leta 1189 je postal vladar Anglije in polovice Francije in odšel na tretjo križarsko vojno. Osvojil Ciper, Akko, premagal Saladina in se na povratku domov brodolom. Po vrnitvi iz avstrijskega ujetništva (Leopold V. Babenberški), je znan po tem, da se je vojskoval s Francozi.

LETA 1474 ROJEN LUDOVICO ARIOSTO

ITALIJANSKI KNJIŽEVNIK († 1533)

Po študiju prava se je posvetil humanistiki in poeziji, proti koncu življenja (odmaknjen od sveta) pa se je ukvarjal samo s književnostjo. Pisal je pesmi, satire in komedije (v antičnem slogu, kot nekdaj Horacij in Katul). Glavno Ariostovo delo je ep Besneči Roland (Orlando Furioso), dvorski ep iz viteškega življenja, ki velja za največji dosežek renesančne epike.

LETA 1595 ROJEN ANDREJ CERGOL

(tudi ZERGOL) JEZUIT, MATEMATIK IN FILOZOF († 1655)

Rojen v Svetem Križu (danes Vipavski Križ), gimnazijo je končal v Celovcu, kjer je študiral še retoriko in filozofijo. Vstopil je k jezuitom (1614) in po opravljenem magisteriju poučeval humanistiko v Gradcu in Gorici. Kasneje je študiral še bogoslovje, nadaljeval s filozofijo in v Gradcu in na Dunaju predaval še matematiko, moralko in svetopisemske vede. Nekaj časa je poučeval tudi v Ljubljani, do konca življenja pa je bival v samostanu Millstadt. Zanimive so predvsem njegove "Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa".

LETA 1774 ROJENA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE († 1824)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'."

Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

... več o njej preberite v pričevanju 12_2004

nekaj njenih misli:

+ Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.

+ Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.

+ Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.

+ Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.

+ Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.

+ Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.

+ V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.

+ Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.

+ Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1841 ROJEN ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE († 1904)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo.

LETA 1888 ROJEN IVAN LEVAR

OPERNI PEVEC, BARITONIST, GLEDALIŠKI IGRALEC, PEDAGOG († 1950)

Študiral na Dunaju, svojo pevsko pot pa je začel v Moravski Ostravi, Aachnu, Zagrebu (član zagrebške Opere). Od leta 1918 je bil član ljubljanske Opere, pel je številne pomembne baritonske vloge, posebno uspešne so bile tiste iz slovanskega repertoarja. Od leta 1924 je bil tudi član ljubljanske Drame in bil med obema vojnama najpomembnejši igralec, ki je bil posebej izvrsten v klasičnih vlogah (Shakespeare) kasneje pa tudi k sodobnejših (ameriških). V svoji bogati karieri je odigral približno 130 opernih in 160 dramskih vlog. Po drugi svetovni vojni je bil tudi profesor na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani – bil je izjemna osebnost v zgodovini in razvoju naše gledališke umetnosti.

LETA 1890 UMRL JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR (* 1855)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1949 UMRL RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (*1864)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo ... Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

LETA 2010 UMRL STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ, PESNIK, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

- Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel

- Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.

- Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

- Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.

- Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.

- Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.

- Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.

- Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsa

k moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.

- Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.

več misli Stanka Janežiča

pripravlja Marko Čuk

11. september

* 7. septembra 1912, Piran; umorjen 11. septembra 1946)

Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu kot drugi izmed sedmih otrok preproste družine. Oče je bil kurjač na istrskem linijskem parniku, mati pa služkinja. Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v njem zbudilo misel na duhovniški poklic. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v semenišče v Kopru, kjer je skupaj s slovenskimi in hrvaškimi sošolci končal srednjo šolo, po maturi pa je študiral bogoslovje v centralnem semenišču v Gorici, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, furlanski in italijanski bogoslovci. Redki še živeči sošolci se ga spominjajo predvsem zaradi njegove dobrosrčnosti in delavnosti.

V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: "Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno." Leta 1946 pa je pripisal: "Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!" Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.

Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

(pričevalec evangelija 11_2008)

"Naše Cerkve so s krvjo mučencev združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir" (tržaški škof Eugenio Ravignani).

 Papež Frančišek je ob vračanju s svojega pastoralnega obiska v Koreji na letalu odgovarjal na novinarska vprašanja ter povedal, da bo papež še nekaj let, potem bo pač treba iti v Očetovo hišo ter nakazal, da bi se znal, podobno kot njegov predhodnik Benedikt, umakniti z mesta rimskega škofa, če bi ugotovil, da ne more več dobro opravljati svoje službe. S tem je dodobra razburil novinarske in komentatorske kroge.

Skoraj istočasno pa je njega in svet pretresla novica, da je v prometni nesreči izgubil dva pranečaka, dveletnega Joseja in komaj osemmesečnega Antonija, ter nečakovo ženo Valerio, staro 39 let. Petintridesetletni nečak Emanuel Bergoglio pa je huje poškodovan. Po poročanju agencij je avto s papeževimi sorodniki trčil v tovornjak v argentinski provinci Cordoba.

Papež Frančišek je bil o nesreči obveščen in je po besedah vatikanskega tiskovnega predstavnika, p. Federica Lombardija, globoko užaloščen. Vse, ki čutijo njegovo bolečino, prosi, naj se mu pridružijo v molitvi.

 * 7. septembra 1945, Priverno, Italija; 5. februarja 2006, Trabzon, Turčija

Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.

Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.

Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje "Okno za Bližnji Vzhod". 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime "Abrahamova hiša" in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: "Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: 'Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani."

V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: "Alah je velik!" ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: "Alah je velik!" ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 - pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa - začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 2, str. 20.

LETA 394 SE KONČA BITKA PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

... več v obletnici meseca 10_1994

LETA 1721 ROJEN FORTUNAT BERGANT

SLIKAR († 1769)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta ... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja ... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Fortunatu Bergantu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dosegel je samonikel slikarski izraz. Svetu malega človeka, iz katerega je tudi sam izhajal je bil naklonjen, prave prijatelje pa je imel tudi med plemiškimi kulturnimi izbranci: baron Erberg, stiški opat Taufferer. Dočakal je manj kot oseminštirideset let. Nekaj njegovih mojstrovin: Zamaknjenje sv. Frančiška v Nazarjah; sv. Miklavž v nebeški slavi v Žalcu; oltarna slika Kristus na Oljski gori na Križni gori, Janez Nepomuk na Veseli gori, sv. Vollbenk iz Zelš pri Cerknici ...

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1999

LETA 1766 ROJEN JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK († 1844)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1868 V ŽALCU DRUGI SLOVENSKI TABOR

Na taboru sta bila slovesna govornika Valentin Zarnik in duhovnik Božidar Raič. Zahtevali so zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade in šole, ustanovitev strokovnih, zlasti kmetijskih šol in slovenske univerze.

LETA 1846 ROJEN MIHAEL AMBROŽIČ

ČEBELAR, TRGOVEC ( † 1904)

Čebelar Ambrožič, doma iz Mojstrane, je prvi začel trgovati s kranjsko čebelo. V okolici Mojstrane je imel vzrejne čebelnjake, v katerih je imel tudi po 2500 panjev. Prodajal jih je po Evropi, pa tudi v Ameriko, v daljno Rusijo in celo Avstralijo. Tako je začel »svetovno trgovino s kranjsko čebelo«. Hodil je po razstavah in prejel številna zelo pomembna odlikovanja. Pri svojem delu s čebelami je uporabljal tudi nekaj svojih inovacij, ki jih je predstavil tudi na Dunaju: lovilec rojev in poseben aparat, s katerim je ugotavljal, kateri roj se pripravlja na rojitev

LETA 1900 ROJEN JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU († 1998)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

- Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.

- Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.

- Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.

- Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.

- Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.

- Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.

- Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.

- Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti

- Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.

- Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.

- Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.

- Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.

- Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

- Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.

- Govorica narave je nerazumljiva za tiste, ki ne ljubijo tišine.

- Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

LETA 1901 ZAČEL V LJUBLJANI VOZITI TRAMVAJ

Ljubljanski župan Ivan Hribar je za novo leto 1900 napovedal, da bodo v mestu uvedli tramvaj. Naslednje leto so se začela dela: 3.000 delavcev je pod vodstvom tujih strokovnjakov postavljalo več kot 5 km tirov za tri proge. Vozilo je 13 tramvajskih voz. Vožnja je bila v začetku velika dogodivščina, prodanih je bilo veliko voznih kart in mnogi so se vozili bolj za zabavo kot iz potrebe. Med obema vojnama so omrežje prenovili in ga precej podaljšali (21 km)Tramvaj je v Ljubljani vozil do 20. decembra leta 1958.

LETA 1978 UMRLA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 2007 UMRL JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR (* 1919)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

pripravlja Marko Čuk

* 7. januarja 1873, Orléans, Francija; † 5. septembra 1914, Villeroy, Seine-et-Marne, Francija

Slavni francoski kipar Rodin, učitelj našega Meštroviča, je napisal eno samo knjigo Francoske katedrale. Tam med drugim pravi: »Vsa naša Francija je utelešena v katedralah, kakor se duša stare Grčije odraža v Partenonu. Preden grem s tega sveta, hočem izreči svoje občudovanje pred njimi in se jim zahvaliti, ker jim dolgujem veliko sreče.«

Francija zares slovi po vsem svetu prav po svojih številnih gotskih katedralah — ima jih 115; več kot polovica od njih je posvečenih Materi Božji ali, kakor pravijo Francozi, Naši Gospe. Z eno od teh katedral je na poseben način povezano življenje moža, ki se nam bo predstavil. To je Charles Péguy, ki se je rodil 7. januarja 1873 v Orleansu kot sin revne pletilje stolov, njegov rod pa izhaja s kmetov. Že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem. Če se je kje začela stavka, si videl majhnega, tršatega človeka, ki je z nakovanimi čevlji hodil od osebe do osebe in zbiral za stavkajoče. Péguy se je zavzemal za to, da bi se odpravile vse družbene krivice. Sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. Péguy je hotel delati za prenovo družbe v podobnem duhu kot sveti Frančišek Asiški ali Devica Orleanska, njegova rojakinja, ki mu je bila zelo draga, saj je o njej napisal dramo.

Sicer pa je Péguy postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo — postal je popoln, prepričan brezverec. Toda kljub temu je že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli vedno nosil s seboj v kovčku svoj skrivnostni rokopis, ki ga je skrival tudi pred prijatelji. Imel ga je skrbno zavitega in na ovoju je pisalo: »Ne dotikaj se, prosim!« V tem zavitku je bila najljubša skrivnost njegovega srca: rokopis njegove drame z naslovom »Jeanne d'Arc«. Drama ima okoli 4800 verzov in obravnava življenje francoske narodne junakinje Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Péguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Delo je posvetil »tistim, ki žive in umirajo za ustanovitev vesoljne socialistične republike, pa naj žive ali so umrli«.

Tedaj je umrl njegov prijatelj, ki je bil takrat pri vojakih, in zapustil je mater in sestro. Péguy je menil, da je kot pravi socialist dolžan vzeti sestro svojega prijatelja za ženo. Pa ne za zabavo, kajti ustanoviti družino se mu je zdelo bolj tvegano in odgovorno, kakor postati redovnik. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. In tako se je res poročil; kakor je prvič pustil visoko šolo, da je pisal svojo ljubljeno dramo, tako je zdaj pustil dramo, da se je oženil. Leta 1900 je ustanovil svoj list, ki je izhajal vsakih štirinajst dni in mu je zato dal naslov »Štirinajstdnevnik«. V tem listu je razlagal svoje ideje. Mnogim naročnikom je bil preveč nerazumljiv, zato so ga odpovedali in list je kmalu zašel v težave.

Septembra leta 1906 sreča Péguya njegov mladostni prijatelj Joseph Lotte, pisatelj in profesor modroslovja. Péguy je bil tedaj telesno in duševno popolnoma izčrpan. Vse je potožil prijatelju, potem pa pristavil: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Péguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. Tu se pravzaprav začenja prava Péguyeva osebna drama. Jasno mu je bilo, da vse življenje ni iskal drugega kot krščanstvo.

Toda zakaj je ostal na pol pota? Ernest Psichari, ki se je spreobrnil prav pod Péguyevim vplivom, mu je nekoč rekel: »Vi ste strahopetec!« Tedaj je Péguy napisal svojo pesnitev »Misterij nedolžnih otrok«, o kateri je dejal: »Z njo sem segel naprej: tega, kar sem tam izpovedal, sam nisem nikdar izvajal. Zdaj pa sem se popolnoma prepustil Bogu.«

Resnično je prišel dan, ko je tudi sam naredil tako, kakor drvar v tej njegovi pesnitvi. Imel je tri bolne otroke. Sam jim ni mogel pomagati, pač pa jim lahko, tako je mislil, pomaga Mati Božja. Zato je s svojimi malčki poromal na božjo pot v Chartres. Tako je storil tudi Péguy, ko mu je zbolel eden njegovih otrok: kakor njegovi kmečki predniki se je kot srednjeveški romar odpravil v Chartres. Od njegove uredniške sobe v Parizu do te božjepotne cerkve je bilo 86 kilometrov. Peš in z rožnim vencem v roki je po treh dneh, počasi in z velikim zaupanjem v duši, prišel na svoj cilj. Tu je še enkrat prosil Našo Gospo, naj mu ohrani otroka. Znanci, ki so ga dobro poznali, so povedali, daje molil takole: »Mati Božja, nič več ne morem vzdržati. Ti veš, koliko opravkov imam s svojim časopisom. Moje življenje je težko, je kakor na tehtnici. Moji otroci niso krščeni. Ti uredi to stvar, jaz ne vidim izhoda. Vzemi otroke, Tebi jih izročam.« Bolni otrok je res ozdravel, Dva otroka in še tretji, rojen po Charlesovi smrti, so bili kasneje krščeni in z njimi vred njihova mati.

Ali pa je Marija ozdravila tudi njega? Do zunanjega vstopa v katoliško Cerkev ni prišlo, ni pa si mogoče misliti, da duša tega globoko duhovnega moža ne bi bila notranje povezana z občestvom svetih.

Prišla je prva svetovna vojna in Péguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. Bila je to nenavadna četa, ki jo je mogel spraviti skupaj samo tak človek kot je bil Péguy. Sestavljale so jo: ena katoličanka, ena protestantka, ena Judinja in ena prostozidarka. Vse so mu obljubile, da bodo vsako leto šle peš v Chartres k Materi Božji, če se on več ne vrne. Ta njegova pisana »četa molitve« je bila zametek velike čete mladih ljudi — francoskih študentov, ki vsako leto na binkoštni praznik peš romajo iz Pariza v Chartres.

Iz pisma, ki ga je pisal sestri velikega misleca Jacquesa Maritaina, je razvidno, da je bil na praznik Marijinega vnebo-vzetja, 15. avgusta 1914, pri maši. Po vrnitvi k veri je bilo to prvič in zadnjič. 4. septembra istega leta se je kot vojak nastanil v nekem zapuščenem samostanu. Noč je porabil za to, da je okrasil Marijin oltar v samostanski cerkvi. Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

Upati smemo, da ga je Marija, kateri je prejšnjo noč okrasil oltar, v smrtni uri ljubeznivo sprejela.

njegovo razmišljanje

Učlovečeno krščanstvo

Iz poganske duše je mogoče narediti krščansko dušo. Toda kaj je mogoče narediti iz tistih, ki niso nič: ne zastareli ne moderni, ne kiparji ne glasbeniki, ne duhovni ne meseni, ne pogani ne kristjani? Kaj je mogoče narediti iz živih mrličev? Iz duše nočnega bedenja je mogoče narediti dušo dneva; toda kako naj pripravimo jutrišnji dan nekomu, ki ne pozna nočnega bedenja? Kako naj ustvarimo dušo jutrišnjega dne nekomu, ki nima duše nočnega bedenja? Iz duše jutra je mogoče napraviti poldan in večer. Toda kako pripraviti poldan in večer tem modernim ljudem, ki to jutro niso imeli duše?

Kasneje boste svojo krščansko dušo preoblekli. Morda ste jo med tem časom že preoblekli. Da, gotovo ste jo preoblekli že prej. V starih časih je obstajala neka skrivna milost, neka predhodna milost... Iz poganske duše je mogoče narediti najboljšo krščansko dušo. Ni slabo imeti neko preteklost, nekaj za sabo. Ni slabo priti na svet ob času bedenja. Dan, na katerega se ljudje pripravljajo z bedenjem, je polnejši. Prav je, da se hiša zgradi nad kletjo. Tako je tudi poldan, ki je imel jutro, zrelejši.

Pogosto se iz poganske duše naredi najboljša krščanska duša (saj jo je treba samo preoblikovati). Tako tudi mora biti, saj je bila krščanska duša navsezadnje narejena prav iz poganske duše in gotovo ne iz duše, katere ni bilo . . . Tisti, ki se odmaknejo od sveta, tisti, ki na svet gledajo zviška, se ne dvignejo nad svet, temveč svet le ponižajo. Dejansko ostajajo na isti ravni. Višina, ki so jo, kakor si domišljajo, dosegli, je dejansko padec v globino — ponižanje sveta. To je višina, ki je pod splošno priznano izhodiščno točko. In to potem merijo. Dejansko merijo raven, za katero so znižali svet, in ne višino, za katero so se sami povzpeli.

Tisti, ki se resnično dvignejo, tisti, ki zares vzletijo, pustijo svet na tisti višini, na kateri je, in od tam se dvignejo, od tam vzletijo. Človek, ki pusti svet tam, kjer je, in se s tiste višine dvigne, tisti človek se zanesljivo vzpenja. Ni dovolj ponižati časno, da bi se dvignili v kraljestvo večnega. Ni dovolj ponižati naravo, da bi se dvignili v kraljestvo milosti. Ni dovolj ponižati svet, da bi se dvignili v kraljestvo Boga.

(Člani pobožne stranke), ker nimajo moči (in milosti), da bi pripadali naravi, mislijo, da pripadajo milosti. Ker ne premorejo časnega poguma, mislijo, da jim je uspelo prodreti v večno. Ker nimajo poguma, da bi pripadali svetu, mislijo, da so božji ljudje. Ker nimajo poguma, da bi pripadali kateri od človeških strank, si utvarjajo, da pripadajo božji stranki. Ker ne pripadajo človeku, mislijo, da pripadajo Bogu. Ker ne ljubijo nikogar, mislijo, da ljubijo Boga.

iz knjige Silvester Čuk, Iskalci in pričevalci, Ognjišče, Koper 1984

Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade

Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.

- Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?

Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

- To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?

Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga"; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.

- Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?

Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.

- Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.

Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.

- Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?

No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec". Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.

- Doma ste iz Kamnika.

Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.

- Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?

Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.

- Zavod so seveda vodili patri?

Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.

- Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?

Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem." Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? " „No vidiš," je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem." Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.

- Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?

Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.

- On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.

Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.

- Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?

Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom ...

- Z ekskurzijami?

Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ'K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.

- Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?

To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov - duhovščine, na drugi strani - brez tega sploh ne gre - z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.

- To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?

Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor - tudi božjega duha prazen - v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori - kot popisuje v Cvetju v jeseni - vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.

- Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.

To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.

- Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane 'preproste stvari': od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.

Tudi prevodov nisem dovolil . . .

- Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi ...

Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih ...

- Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?

Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.

- To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?

Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. - - - Med vojno je bila ona moj kurir.

- Kako ste preživljali vojna leta?

To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.

- Ste bili takrat že profesor?

Ne, bil sem še študent.

- Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?

Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.

- Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?

Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.

- Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.

Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!" To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega - s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.

- Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi ...

Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.

- Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?

Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.

- Načrtov je torej polno!

Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.

- Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?

Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.

- Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.

Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.

- Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.

Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.

Pogovarjal se je Franc Bole

gost meseca 07_1984