LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah ...

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: "Kaj imate res že roj?" "Saj vidiš," se je pohvalil Vrbanek. "Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika." Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: "De ne boste hudi name." Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: "Ti pa znaš. Res znaš." "Ne znam. Naučil bi se rad." (Janez Jalen, Ovčar Marko)

"Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela." Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. "Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

... nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali ... Slikala je v olju, temperi in akvarelu ... v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo "Ljubljansko barje v prazgodovini" in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

* 12. september 1920, Ljubljana; 23. februarja 2009, Ljubljana

Rojena pri petdesetih letih

Septembra 1975 sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan iz Ljubljane (Nimam besed, Pričakovanje). V naslednjih letnikih Ognjišča (do konca leta 1984) je strani našega mesečnika obogatilo kar sedemdeset njenih žlahtnih pesmi.

Njeni prvi dve pesmi v Ognjišču sta "zagledali beli dan" trinajst let pred izidom njene prve pesniške zbirke s preprostim naslovom Pesmi (Mohorjeva, Celovec 1988), ki so jo ljubitelji poezije sprejeli z veliko naklonjenostjo. Osvojila jih je iskrenost in toplina njenih izpovedi. "To je poezija čistega Pogovora z drugim, pogovora z Bogom, kakor ga lahko prične le v trpljenju in ljubezni preizkušena pesničina duša," je v spremni besedi njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (Knjižnica Tretji dan, Ljubljana 1999) zapisal literarni zgodovinar Denis Poniž. "To pa je tudi poezija, ki razume človeka in človeško stisko, jo zna imenovati in v njej odkrivati smisel ne samo svojega, marveč slehernikovega bivanja. To je tudi poezija tolažbe, vere in upanja." O pesnici, ki je bila vesela vsake objave in se je često tudi pisno zahvalila, nisem vedel nič. Niti tega ne, koliko let je že na tem svetu. To sem zvedel precej pozneje, iz spremnih besed njenih pesniških zbirk, povečini izpod peresa Denisa Poniža. Ob šesti knjigi, V zrcalu minljivega (Družina, Ljubljana 1996), ki prinaša izbor njene lirike, Denis Poniž piše, da je to "priložnost, da znova pregledamo njeno nevsakdanjo, a bogato pesniško bero. Nevsakdanjo zato, ker je pričela pisati pesmi pri svojih dvainpetdesetih letih, v starosti torej, ko marsikdo za zmeraj odloži pero, utrujen od življenja ali literarnih opravil ali pa se ob misli na to, da bi pisal poezijo, samo še utrujeno nasmehne."

Poiščimo zdaj nekaj življenjskih podatkov o tej "nenavadni" pesnici, ki je, kljub bolezni in tegobam, ki so jo mučile od mladosti, dočakala 89 let. Največ jih najdemo na zavihku platnic njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (1999) in od tam jih bom preprosto prepisal. Minka Korenčan se je rodila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini. Po poklicu bila zavarovalniška uslužbenka, vzporedno pa je študirala violino in solistično petje in se nameravala po končanem študiju posvetiti glasbi. Želela je postati violinistka ali koncertna pevka, kakor njena starejša sestra, sopranistka Štefka Korenčan-Odar, ki je bila njena vzornica. Svojih sanj ni mogla uresničiti. Pri kirurškem zdravljenju ščitnice avgusta 1945 je namreč prišlo do obsežnih in nepopravljivih ohromitev v grlu. Izgubila je glas, zaradi dihalnih stisk je bila za vselej ujeta v bližino smrti, kar se čuti tudi iz njene poezije. Govoriti se je sicer naučila z okvarjenim glasom, vendar se mora ogibati osebnim stikom in družabnemu življenju. Njena edina pot do človeka je pesem. Pesniti je začela, kot nam je povedal že Denis Poniž, šele pri dvainpetdesetih letih. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da so te njene tako žlahtne pesmi bile rojene v njeni duši že davno prej, zdaj, ko so dozorele, so privrele na dan. Njene pesmi so molitve, meditacije. V njih je "mogoče začutiti željo po prestopu iz vsakdanjega sveta, v katerem vladajo žalost, trpljenje in bolečina, v svet čutne popolnosti, kjer se pred pesnico razgrinjajo novi, drugačni, nesnovni svetovi, podobe in slike" (D. Poniž). Pesmi je od vsega začetka svojega ustvarjanja objavljala v raznih slovenskih revijah in časopisih: v Ognjišču (v časih, ko smo poeziji odmerjali več prostora kot zdaj, je bila gotovo naša "prva" pesnica ne le po številu objavljenih pesmi, temveč tudi po njihovi "božanski iskri"), Novi mladiki, Znamenju, Sodobnosti, Celovškem zvonu, Tretjem dnevu, Prijatelju in Srečanjih. Njenim pesmim je bilo mogoče večkrat prisluhniti v literarnih nokturnih ljubljanskega radia. Denis Poniž je zapisal: "Pesništvo Minke Korenčan odpira veliko vprašanj, tudi in predvsem o temeljnih in posednjih rečeh, v katere je ujeto človeško življenje in od katerih je tudi odvisno življenje, ki ga pišemo z veliko začetnico."

naših štirideset 10_2005

 * 24. februar 1903, Sveti Ivan, Trst, Avstro-Ogrska, † 12. september 1967, Ljubljana

»Šola je pomenila zame pravcato ječo«

»Rodil sem se 24. februarja 1903 na pustni torek zvečer v hiši moje mame na Stari cesti pri Spodnjem Svetem Ivanu,« je zapisal Vladimir Bartol v svojih spominih. Njegova mati je bila Marica roj. Nadlišek, učiteljica, pisateljica, urednica in družbena delavka. Oče Gregor Bartol, po rodu Dolenjec, pa je bil poštni uradnik. Vladimir je bil tretji od sedmih otrok v družini (dva sta umrla v nežni dobi); najbolj je bil navezan na dobro leto dni starejšo sestro Mašenko. Pod hišo so imeli prostoren vrt, ki je bil 'raj' malega Vladija. »Med najstarejše spomine spada moje opažanje prirode in neskončna radost, ki me je navdajala.« Jeseni 1906 je moral v šolo. »Živo se spominjam, da sem se tisto zadnje svobodno poletje dovolj jasno zavedal, kaj bom izgubil: svobodo, prosto razpolaganje s časom in neomajno uživanje v lastnem notranjem svetu ... Šola je pomenila zame pravcato ječo, na katero sem bil vsaj po svojem občutju obsojen za celih 12 let in je šele maturitetno spričevalo v žepu pomenilo končno osvoboditev od nje.« V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, gimnazijo pa je končal v Ljubljani (1921), kjer je oče dobil službo in se je tja preselila družina. Na mladi ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo. Tam se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je imel močan vpliv nanj. V roke so mu prišle knjige Sigismunda Freuda in poglobil se je v študij psihoanalize, ki je zaznamovala tudi njegovo pisateljsko delo. Po doktoratu v Ljubljani je odšel za dve leti v Pariz, kjer si je razširil obzorje. Po vrnitvi v Ljubljano je živel od pisateljskega dela, posebno od objav v reviji Modra ptica. Pri njeni založbi je leta 1938 izšel njegov roman Alamut.

»Še v sanjah mi ni prišlo na misel, da bom pisatelj«

»Vse mogoče in nemogoče poklice sem si bil v otroških letih zamišljal, da jih bom izvrševal, ko odrastem. Toda da bom nekoč pisatelj, mi še v sanjah ni prišlo na misel,« priznava Bartol v svojih spominih. Vendar ko prebiramo te njegove zapise, se ne moremo znebiti vtisa, da je imel nekaj pisateljskih 'zasnov' že od zgodnjih let. Bil je tako poseben otrok, ki je bil rad sam, da je v miru razmišljal. Pisati je začel kot študent v Ljubljani. Opisoval je predvsem nenavadne ljudi in sicer tako, da svoje zgodbe pripovedujejo junaki sami, pisatelj pa je navzoč ter v prvi osebi posega v dogajanje. Junake skuša razumeti s pomočjo psihoanalize ter njim samim in tudi bralcem razložiti, zakaj so ravnali tako in ne drugače. Leta 1935 je izšla zbirka Bartolovih novel Al Araf – naslov je vzel iz korana, muslimanske svete knjige, in pomeni goro, ki je meji med dobrim in slabim. Iz muslimanskega sveta je tudi njegovo glavno delo – roman Alamut (1938). Pobudo zanj mu je dal Josip Vidmar, s katerim se je srečal na študiju v Parizu. Opozoril ga je na potopis Marca Pola, v katerem med drugim pripoveduje o nekem orientalskem mogotcu, ki je mlade vernike naredil za orodje svojih oblastniških načrtov. To je zgodovinski roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja v Perziji. Njihovo vodilo je bilo: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Izšel je leta 1938 pri založbi Modra ptica in naletel je na hladen sprejem pri bralcih in pri kritiki. Pisatelja je to prizadelo, kasneje pa je spoznal: »Alamut je v literaturi nekaj tako novega in nepričakovanega, da z današnjega stališča v resnici ne morem šteti v zlo, če me tisti, ki so prvi brali moj roman, niso mogli prav razumeti.«

"Mladost pri svetem Ivanu" - spomini

Sveti Ivan, največje tržaško predmestje (ime nosi po župnijski cerkvi Mučeništva sv. Janeza Krstnika), je bil v Bartolovi mladosti skoraj izključno slovenski kraj, nekje med vasjo in mestom. To je bil svet njegovega otroštva in mladosti, ki se mu je vtisnil globoko v spomin. Ob koncu prve svetovne vojne so se Bartolovi preselili v Ljubljano in Vladimir je samo nekajkrat 'mimogrede' obiskal svoj 'mladostni raj'. Po drugi svetovni vojni (4. maja 1946) je iz Ljubljane prišel v Trst in tam ostal do leta 1956. V tem času so nastali njegovi spomini, nekakšen 'obračun' vsega njegovega dela. »Zamisel za spomine je zorela v meni leta in leta, najmanj od mojega povratka po osvoboditvi v Trst. Toda odločitev je prišla čez moč. Naenkrat sem videl pred seboj kakor v kalejdoskopu potopljeni kos sveta. Domislice, spomini so se mi nizali kakor pisano kamenje pri mozaiku. Začel sem jih zapisovati, toda bilo jih je toliko, da jih nisem sproti dohajal. Nekatere sem si pribeležil z dvema, tremi besedami, kdaj tudi z eno samo.« Pod naslovom Mladost pri Svetem Ivanu so Bartolovi spomini izhajali kot podlistek v tržaškem slovenskem časniku Primorski dnevnik v letih 1955 in 1956. Bartol je upal, da bodo njegovi spomini nekoč objavljeni v knjižni obliki. Njegovo pričakovanje se je uresničilo po zaslugi založbe Sanje iz Ljubljane: v letih 2003-2006 so izšli v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne. Tehtno spremno besedo jim je napisal tržaški pisatelj Dušan Jelinčič. Spomini niso popolni: končajo se namreč s prvo svetovno vojno. Življenje njihovega pisca Vladimira Bartola pa se je po hudi bolezni izteklo 12. septembra 1967.

(obletnica meseca 02_2013)

LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

S tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«

LETA 1739 ROJEN MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC († 1827)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1798 ROJEN JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC († 1884)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo "Vse za vero, dom, cesarja!". Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

LETA 1865 ROJEN OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU († 1927)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika - našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, ...) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

LETA 1894 ROJEN ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG († 1981)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

LETA 1894 ROJEN VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ († 1988)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

LETA 1913 ROJEN JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET († 1980)

Ameriški temnopolti atlet s pravim imenom James Cleveland Owens, je bil rojen v številni družini, ki se je težko preživljala. S priložnostnimi deli si je zaslužil denar za šolanje na tehnični šoli v Clevelandu in kasneje na državni univerzi v Ohiu. Že v času študija so opazili njegovo nadarjenost za tek in na tekmovanjih je dosegal izvrstne rezultate. Posvetil se je treningu in leta 1935 je izenačil svetovni rekord na 100 jardov in postavil nove svetovne rekorde na 220 jardov, na 220 jardov z ovirami ter v skoku v daljavo (rekord 8,13 m je zdržal 25 let). Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu je osvojil štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord) na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord. Prav na teh igrah je s svojimi zmagami najbolj porazil diktatorja Hitlerja, ki je hotel, da bi se na igrah uveljavila njegova teorija o večvrednosti bele arijske rase (ker se ni hotel rokovati s temnopoltim zmagovalcem, ni prišel na podelitev kolajn).

LETA 1967 UMRL VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK (* 1903)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za 'problematičnega pisatelja'. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega 'življenjskega teksta' - romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen... Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:

 S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan: Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

LETA 2011 UMRL ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1920)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1674 ROJEN FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR († 1740)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

LETA 1816 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK († 1888)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

LETA 1878 ROJEN IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC († 1958)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

LETA 1885 ROJEN DAVID HERBERT LAWRENCE

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK IN ESEJIST († 1930)

Najprej je začel objavljati poezijo, sproti pa je pisal psihološko poglobljene romane in novele. Glavna tema je odnos med spoloma, med telesnostjo in duhovno platjo človekove narave, nasprotje med materialnim in duhovnim ... . Njegovi najbolj znani romani: Sinovi in ljubimci, Žena, ki je odjezdila, Ljubimec lady Chatterley ... Lawrence je tudi eden pomembnejših angleških pesnikov dvajsetega stoletja, ki se izraža skozi slikanje narave in dogajanje v njej. V današnjem svetu tehnike in brezdušnosti je njegova poezija spet vse bolj pomembna ...

LETA 1885 ROJEN FRAN KOS

ZOOLOG († 1956)

Rojen v Ljubljani, študiral na Dunaju, poučeval prirodopis po različnih šolah in učiteljiščih: v Grosupljem, Trstu, Gorici, Idriji. Leta 1920 doktoriral iz naravoslovja in naslednje leto postal kustos prirodopisnega oddelka v Narodnem muzeju. Raziskoval je morsko favno in floto in pisal članke, pred vojno je našel ostanke losa in mamuta v Nevljah pri Kamniku. Bil je tudi ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK

DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)

Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.

LETA 1916 ROJENA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA († 1994)

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

LETA 1929 ROJEN PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST ( † 1981)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

LETA 1940 UMRL ANDREJ RAPE

ŠOLNIK IN MLADINSKI PISATELJ (* 1872)

Rojen je bil v Rafolčah, izšolal se je za učitelja. Napredoval je in dobil mesto šolskega nadzornika v Ljubljani in kasneje v Dravski banovini. Znan je po tem, da je pisal za mladino, zlasti po mladinskih povestih (Ukane Matjaževega Groge in Dane). Za mladino je priredil pravljice Tisoč in ena noč, svoje leposlovne zapise je objavljal v Vrtcu ...

LETA 1946 UMORJEN FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN BLAŽENI (* 1912)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec "iz sovraštva do vere". Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio - duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa - imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa." Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, "ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje".

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

... več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

nekaj njegovih misli:

• Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.
• Kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval'.
• »Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.
• »Med čudovitimi in čudodelnimi svetniki, ki so polni posebnih milosti, ki širijo čudovite kreposti in se po njih izvajajo veliki čudeži, so tudi taki, ki so le podoba Gospodovih milostnih darov, ki udejanjajo Njegovo voljo, ki živijo zelo preprosto duhovno življenje, ki čudovito izvršujejo preproste reči, ki vse darujejo za Božjo slavo [...] in dokazujejo, da lahko težimo k svetosti v kateremkoli človeškem stanju«.

o mučeništvu blaženega Francesca:

• »Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
  
• Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio. (nadškof Amato)
  
• »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir. (nekdanji tržaški škof Eugenio Ravignani).

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

LETA 1961 UMRL NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG (* 1876)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

V Skupnosti Barka se vsakodnevno odvija izkustvena zgodba posebnega prijateljstva. Mnogi smo že slišali zanjo in za njeno poslanstvo, nekateri ste z Barko prišli tudi že v stik ali ste z njimi sodelovali kot prostovoljci. Ne glede na to mi je v veselje, da lahko na teh straneh delim zgodbo, ki odraža veličino človeka. Torej veličino ljudi, ki so vpeti v to Skupnost in ki temu svetu sporočajo, da smo ljudje kljub omejitvam, določeni hibi ali zdravstvenemu stanju čudovite osebe in si lahko prizadevamo za srečo in prijateljstvo.

Vse prej kot prijetne zunanje razmere ob snegu in mrazu so bile slaba spodbuda na ponedeljkovo dopoldne, ko sem se podal na Zbilje pri Medvodah. Vendar je bilo že na zunanjem parkirišču pred prostori Skupnosti Barka zelo živahno. Nekateri fantje, ki so vključeni v vzgojno-varstveni center Skupnost Barka, so z lopatami že pridno očistili parkirišča. Nato so me hitro povabili na ogled novih prostorov – v delavnice. Od vstopa najprej se je čutila prijaznost, ki ji je sledil občutek domačnosti, ko so mi hiteli razlagati, kaj kdo počne, in ponosno predstavljati svoje izdelke.

Začetki v Franciji

Začetnik skupnosti Jean Vanier je bil pred 50. leti prvi, ki je na svoj dom v kraju blizu Pariza povabil dva moška z motnjo v duševnem razvoju. Staro hišo v francoski vasi Trosly-Breuil, kjer so živeli, je Jean Vanier poimenoval l'Arche, Barka, po Noetovi barki. Skupaj so kuhali, jedli, pospravljali, delali na vrtu in kasneje v delavnicah, se sprehajali, počivali, molili, praznovali. Barka je kmalu začela rasti. Sprejemali so ne le vedno več ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ampak tudi spremljevalcev, ki so želeli z njimi živeti in delati. Leta 1997 je Barka našla svoj prostor tudi v Sloveniji, predstavlja pa eno od 150 skupnosti, ki so posejane po vsem svetu. Barka deluje na vseh kontinentih, rojevajo pa se tudi vedno nove skupnosti.

V svoji identiteti in povezanosti sledijo istim temeljem, ki jih je pred 50. leti postavil Jean Vanier. Ti so zasidrani v krščanstvu, Jezusu in blagrih. Kljub temu delujejo v zelo različnih družbah na vseh celinah, v skupnost so vključene osebe različnih veroizpovedi in tudi to bogati celotno skupnost.

Čudež vsakdana

V središču Barke so ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ki jih v Barki imenujejo sprejete osebe. Ob strani jim stojijo spremljevalci, v delo in aktivnosti pa je vključeno večje število tistih, ki prihajajo, prostovoljno pomagajo in se z njimi družijo. Skupaj se v preprosti delitvi življenja trudijo ustvarjati in iskati prostore za delo in življenje.

Vsakodnevno življenje v Barki tako zaznamujejo delo, srečevanja, praznovanja, molitve in bogoslužja. S tem se povezujejo, rastejo in utrjujejo svojo pripadnost. Iz tega vira je vsak posameznik povabljen, da dejavno oblikuje svoje življenje ter da osebno in duhovno raste.

Dnevni red

Tudi v Skupnosti Barka je tako kot v vseh družinah, kjer se držimo določenega dnevnega reda in dnevnih opravil. Jutranje aktivnosti potekajo kot v vsaki družini. Zbujanje, priprava zajtrka, umivanje zob, priprava na odhod od doma itd. Vse to se v teh dveh hišah odvija od 7:00 do 8:30. Sledi odhod v službo. Ob 8:30 se namreč vsi zberejo v novi stavbi – delavnici.

Spremljevalka Silvija, ki živi v hiši s sprejetimi osebami, je spregovorila o svojem delu in življenju:»Sama sem prostovoljka že leto in pol, čeprav sem najprej mislila ostati samo devet mesecev. Že dolgo sem imela željo, da bi se priključila Skupnosti. Prihajam s Slovaške, kjer sem delala kot medicinska sestra. Tam nisem bila najbolj zadovoljna. Prihod v Skupnost je bil odgovor na notranji klic. O Skupnosti Barka mi je najprej pripovedovala prijateljica, ki sem jo spoznala na romanju v Medjugorju in je že bila prostovoljka na Barki.

Najprej sem prišla v Slovenijo za en teden, vendar sem po vrnitvi na Slovaško vedela, da je to prava stvar in je srce ostalo v Sloveniji. Zdaj sem tukaj.

Življenje na Barki je kot v vsaki družini. Je polno veselja, smeha, prijetnega druženja pa tudi reševanja konfliktov in osebnih težav. Dopoldne, ko so sprejete osebe v delavnici, je več gospodinjskih opravil, popoldne in zvečer pa poskrbimo, da se imamo čim bolj fino.«

Ob ponedeljkih začnejo teden v novi kapeli, z molitvijo in pesmijo, nato se preselijo k dnevnim dejavnostim. Sami se razvrščajo v tri delavnice – lesno, gozdarsko in okupacijsko, v katero je vključena široka paleta dejavnosti: od tkanja in šivanja do izdelovanja voščilnic, sveč itd. Občasno se preizkusijo tudi v drugih dejavnostih, kot so ples, vrtnarjenje in podobno. V novih prostorih so poleg delavnic tudi kuhinja, prostori, namenjeni počitku, nekaj pisarn in že omenjena kapela, v kateri se zbirajo ob molitvah in mašah. V delavnici je trenutno osemnajst sprejetih oseb. Poleg desetih, ki pridejo v službo iz dveh hiš, preostalih osem oseb pripeljejo bodisi starši bodisi jih gredo s kombijem iskat na avtobusno postajo. Ob 10:00 je kratek odmor za malico, nato z delom nadaljujejo do 12:30, ko je na vrsti kosilo. Po kosilu sledi počitek, nato pa se še za nekaj časa vrnejo k aktivnostim. Ob delu v delavnicah so po dnevih vključeni tudi v pomoč v kuhinji, pripravo miz in pospravljanje.

Popoldne se sprejete osebe vračajo nazaj k družinam ali v hišo, kjer živijo. Sledijo počitek, kakšen sprehod, prostočasna dejavnost in večerja. Ker so čez dan precej aktivni, se nekateri odpravijo k počitku že okrog 21:00. Sobote so namenjene bivanju v hišah, kar pomeni, da se ne odpravijo v delavnico. Tudi po hišah jih namreč čaka nekaj gospodinjskih in drugih opravil, ki jih je potrebno opraviti. Sprejete osebe se veselijo tudi nedelje, ko se odpravijo k maši v župnijo, posebej pa še kakšnih nedeljskih izletov v naravo, obiskov pri prijateljih ali sorodnikih ali pa sprejemanja obiskov pri sebi doma.

Sprejete osebe so del družbe

Ob misli na osebe z motnjo v duševnem razvoju se nam le-te verjetno najprej zasmilijo. Potem se nam zdi v redu, da nekdo skrbi zanje, na kaj več od tega pa niti ne pomislimo. Mogoče se nam zdijo toliko drugačne, da se jih zaradi njihove drugačnosti celo bojimo. Sicer pa je postalo že del slovenske kulture, da vsakega, ki je malce drugačen, bodisi osamimo bodisi se ob njem počutimo nelagodno. V resnici pa se Skupnost Barka in vsi ljudje, ki so vključeni v delo z ljudmi s posebnimi potrebami, trudijo prikazati, kako čudovite osebe so to, kako zelo si želijo odnosa in prijateljstva. Zato naj nas ne bo strah. Prav tako se nam ni potrebno preveč ukvarjati s tem, kaj naj rečemo ali naredimo – odnos z njimi lahko gradimo z zelo preprostim nagovorom v bloku ali trgovini, s prijazno besedo, gesto v parku ali na ulici. Težko bi našli za odnos bolj odprte ljudi, kot so prav oni.

Sprejete osebe zaradi svoje resnične drugačnosti gotovo predstavljajo izziv. Ob tem, da vstopimo v odnos z drugačnim človekom, lahko posebej razumemo, kako pomembno je biti v odnosih z drugačnimi in kako lahko ob tem rasteš, saj se jim moraš prilagoditi tudi sam. Osebe z motnjami imajo poseben dar sprejemanja drugega. Kljub svoji drugačnosti se ne zapirajo vase in se ne skrivajo pred drugimi, pač pa ostajajo odprte, vesele in v iskanju prijateljstva.

Storimo lahko še več

V Sloveniji je sistem socialne oskrbe za ljudi s posebnimi potrebami vedno boljši in vedno več je možnosti, kako so lahko vključeni v različne dejavnosti. Tako kot drugod v razvitem svetu pa žal še vedno nimajo prav veliko možnosti, da bi vstopali v smiselne, vzajemne, enakovredne medsebojne odnose. Te ljudi nehote odrivamo iz družbe oz. iz svoje bližine.

Vendar je vse, kar si želijo, prav odnos, prijateljstvo, preprosto srečanje. Po besedah Klemena, vodje Skupnosti, sicer za osnovne potrebe in dejavnosti teh oseb namenjamo vedno več denarja, kar je samo po sebi dobro, žal pa se največkrat ne znamo ustaviti in biti preprosto z njimi. Še več – samo poglejmo, kaj vse počneta zdravstvo in znanost v prizadevanjih, da bi odkrili kromosomske nepravilnosti pri razvoju otroka v maternici.

Težnje, da se takšni otroci sploh ne bi več rojevali, so vedno večje, in zakonce, družine, se spodbuja, naj splavijo otroka, za katerega obstaja možnost, da bo drugačen. »Zavedamo se, da vsi najprej vidijo samo križ in težave, ki jih takšen otrok lahko prinese, vendar bi želel glasno povedati, da gre za čudovite ljudi, čudovite osebe in ob zavračanju teh oseb v našem svetu zamujamo veliko priložnosti, da ob njih tudi sami postajamo boljši ljudje,« je najino srečanje sklenil Klemen.

 Po neki mednarodni raziskavi več kot četrtina oseb z motnjo v duševnem razvoju na svetu nima niti enega človeka oziroma prijatelja, s katerim bi se lahko družila, prijateljevala.

 ERJAVEC, Matej. (Na obisku) Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 34-36.

LETA 1629 ROJEN JANEZ KRSTNIK DOLAR

SKLADATELJ LATINSKIH MAŠ († 1673)

Po rodu Kamničan je gimnazijo končal pri jezuitih v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa na Dunaju. V letih 1656–1658 je bil vodja glasbenega oddelka jezuitske šole v Ljubljani. Deloval je še v Passauu in v Györu, nazadnje na Dunaju, kjer je bil vodja kora cerkve Am Hof. Bil je odličen skladatelj slovenskega glasbenega baroka. Njegovega obsežnega glasbenega opusa v celoti žal ne poznamo. Znanih je nekaj instrumentalnih skladb ter vrsta latinskih maš (Missa sopra la Bergamasca, Missa villana, Missa Viennensis).

LETA 1792 ROJEN MATEVŽ LANGUS

SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT († 1855)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali 'pri tekočem traku'. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil na današnji dan - v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk. Matevž Langus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 24-25.

LETA 1828 ROJEN LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST († 1910)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.

... več misli A. Nikolajeviča Tolstoja

LETA 1901 UMRL HENRI DE TOULOUSE-LAUTREC

FRANCOSKI SLIKAR IN GRAFIK, MOJSTER PLAKATA (* 1864)

V svojem umetniškem opusu je zajel slikovite prizore Montmartra ter živahen utrip tedanjih koncertnih kavarn in plesnih dvoran. Konec 19. stoletja je bilo območje okoli Montmartra prelepljeno z njegovimi plakati in še danes je nemogoče obiskati Pariz, ne da bi naleteli na vsaj eno podobo s Toulousovih slavnih plakatov. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je Toulouse oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.

LETA 1909 ROJENA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

LETA 1919 ROJEN JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 2005)

"Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje... V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce." S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu "Služiti z veseljem" je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
• Kristus prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
• Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
• Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
• Post ni samo zdržek od mesa, ampak umiranje s Kristusom. Pojdimo z Jezusom na Oljsko goro in Kalvarijo. Poznamo jo. Pojdimo skupaj z Jezusom.
• Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: "Ničesar vam ne morem dati." Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
• Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
• Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da "sem grešen človek". Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
• Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
• Kdor ne sledi božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

LETA 1946 ROJEN MATEJ TONEJEC

(S PSEVDONIMOM SAMOSTAL), PRIPOVEDNIK († 1882)

Doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Po maturi v Ljubljani je želel v bogoslovje, toda oblast mu tega kot vojaškemu obvezniku ni dovolila. Zato je študiral na učiteljišču v Celovcu in po končanem študiju tam učil na meščanskih šolah, pozneje pa še na nižji gimnaziji na Dunaju. Kot zaveden Slovenec je bil zelo razočaran, ker je moral, delovati v tujini, zaradi svoje slovenske zavesti je imel tudi nekaj neprijetnosti. Skrbel pa je za gospodarsko rast domačega kraja, pospeševal čebelarstvo in sam gojil čebele. Za izobraževanje domačinov je napravil majhno knjižnico, snoval tudi posojilnico. Pisal je krajše povesti iz dom. življenja in hudomušne priložnostne pesmi, zgodbe in obraze iz dom. življenja, po zgledu Levstika, Jurčiča in Erjavca. V svoje povesti je vpletal pravljice in pripovedke ... (Večerni pogovori v lovski koči, Iz življenja polomljenega Jaka, Trije bratje, Slika iz gorenjskih planin ...)

LETA 1970 UMRL LOJZE DOLINAR

kipar (* 1893)

Kipar Lojze Dolinar je zapustil bogato dediščino svojega umetniškega snovanja. Njegov umetniški opus sestavljajo najrazličnejša dela. Znan je predvsem po mnogih javnih spomenikih. Bil je pod vplivom slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, nato je prešel v ekspresionizem in monumentalni realizem. Dolgo časa je živel in ustvarjal v Beogradu. Nekaj njegovih del: portreti Aškerca, Jakopiča, Ivana Cankarja, nagrobnik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1823 ROJEN FRANC KOSAR

DUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1894)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

LETA 1855 UMRL ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI (* 1810)

V švicarskem Badnu je na današnji dan umrl Andrej Čehovin, doma iz Dolancev v Gornji Branici (pod Štanjelom), ki se je že v zgodnji mladosti odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

LETA 1890 ROJEN FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU († 1945)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

LETA 1897 ROJEN FRANJO LUKMAN

AGRONOM IN SADJAR († 1990)

Iz Krčevine v okolici Ptuja. Študij je končal z diplomo na visoki kmetijski šoli v Pragi in službo dobil v Mariboru. Kasneje je odšel v Srbijo in bil svetovalec na ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu (1933). Ko se je konec petdesetih vrnil v MB, je bil raziskovalec na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru. Hotel je posodobiti jugoslovansko sadjarstvo, organiziral je plantažne nasade v Srbiji, Vojvodini, Makedoniji in na Kosovu. Veliko je tudi pisal in objavljal.

LETA 1905 ODKRIT PREŠERNOV SPOMENIK V LJUBLJANI

Denar zanj so začeli zbirati na pobudo najimenitnejšega ljubljanskega župana Ivana Hribarja.. Spomenik je izdelal akademski kipar Ivan Zajec, podstavek pa arhitekt Maks Fabiani, ki je tudi izbral mesto, kjer bo stal na takratnem Marijinem trgu. Veliko polemik je bilo (škof Jeglič) predvsem zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo. Odkritja se je udeležilo okoli 20.000 ljudi, slavnostni govornik je bil pisatelj Ivan Tavčar, na slovesnosti, ki so jo pospremile topovske salve z gradu, pa so bili tudi župani Beograda, Zagreba in Prage.

LETA 1912 ROJEN FRANCE BRENK

DRAMATIK, PISATELJ, FILMSKI ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1990)

Rojen v Dravljah pri Ljubljani, kjer je tudi študiral (učiteljišče, pedagogika), izobraževanje je nadaljeval pa v Pragi (psihologija) in se tam navdušil nad filmom. Popolnoma se mu je posvetil, imel zelo napredne ideje, ki se niso v celoti uresničile. Dolga leta je predaval zgodovino filma na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Napisal je tudi nekaj črtic in humoresk (Črne zgodbe) ter več dram (izšli Poslednje ustoličenje in Koroški tihotapci) ter zanimiva Filmska popotovanja. Leta 2012 (stoletnica rojstva) so prvič podelili tudi priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.

LETA 1919 ROJEN MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF († 2014)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

LETA 1958 UMRL VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK (* 1894)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

pripravlja Marko Čuk