* 22. september 1896, Ajdovščina, † 23. september 1970, Ajdovščina

Pekov sin postane slikar - in pek

Krstna knjiga ajdovske župnije nam pove, da je bil Venceslav Pilon rojen 22. septembra 1896. Njegov oče Dominik, doma iz Mosse v Furlaniji, je bil po poklicu pek; v Ajdovščini se je oženil z Urško Trošt iz Podrage pri Vipavi, ki mu je poleg sina Venceslava rodila še tri hčere. Venceslav je po štirih letih osnovne šole doma šel na realko v Gorico, kjer je leta 1915 maturiral. Ko mu je bilo kakšnih petnajst let, je očetov priimek Pillon "poslovenil" v Pilon, kar je obveljalo za vso družino, krstno ime pa je skrajšal v Veno. Slikarska žilica se je v njem zbudila med počitnicami leta 1907, ko je opazoval slikarja Antona Gvajca pri slikanju pokrajine. V zadnjih letih srednje šole se je že poskušal v oljnem slikarstvu. Kmalu po maturi je bil vpoklican pod orožje: najprej je bil na Krnu, zatem na Tirolskem, nazadnje pa v Galiciji, kjer je leta 1916 prišel v rusko ujetništvo.

V ukrajinskem mestecu Lipecku je nekaj časa deloval kot učitelj risanja; tam je dočakal boljševiško revolucijo oktobra 1917. Proti koncu leta 1918 se je vrnil v domovino. Naslednjo pomlad je odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer je v enem letu končal dva letnika. [tudij je nadaljeval v Firencah, vendar ga zaradi svojega vihravega značaja ni dokončal. "Dva meseca pred diplomo sem se sprl in odšel brez diplome." Odpravil se je na Dunaj, kjer je obiskoval grafično šolo. Sledilo je študijsko potovanje v Munchen, Berlin in Dresden. Od leta 1919 je sodeloval na več skupinskih razstavah. Leta 1922 se je naselil doma v Ajdovščini, kjer je od očeta prevzel pekarno, ob tem pa je opravljal še mnoge druge posle: bil je kazenski zagovornik, vodil je gradnjo hidroelektrarne na Hublju, ocenjeval je vojno škodo, bil je honorarni inšpektor za varstvo kulturnih spomenikov, poučeval je slovenski in italijanski jezik. Doma si je uredil atelje, kjer je ustvarjal svoja najboljša dela v oljni tehniki.

V "ajdovskem obdobju" (1922-1928) so nastale skoro vse njegove najpomembnejše slike: cerkev v Logu pri Vipavi, Ajdovščina, Moj oče, Čipkarica, Portret skladatelja Marija Kogoja idr. Navezal je prijateljske stike z rojakom dr. Danilom Lokarjem, zdravnikom, ki je postal pisatelj na stara leta: prvo knjigo je izdal 1954, ko mu je bilo že 62 let! Leta 1926 je za nekaj časa odšel na študijsko potovanje v Pariz, da bi navezal stike z umetniškim svetom, novimi hotenji in iskanji. Po očetovi smrti (1927) se je vrnil tja za daljšo dobo, zatem se je mudil v Italiji, kjer je pridno slikal, po letu 1930 pa je Pariz postal dokončno njegov drugi dom.

Pariški umetniški fotograf

Veno Pilon je na Mantparnassu, "sveti gori" pariških umetnikov, še nekaj let ustvarjal kot slikar, predvsem grafik in risar; po soočenju z raznimi modernimi smermi pa se je docela odvrnil od slikarstva. "Ni le nehal slikati, ampak svojih dotedanjih del tudi ni cenil, tako da so mnoga propadla ali pa jih je uničil" (J. Mikuž). Posvetil se je umetniški fotografiji, s katero se je spogledoval že v ajdovski dobi. V svoji avtobiografiji Na robu (Slovenska matica, Ljubljana 1965) piše, da je "hotel ujeti mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo". Leta 1928 je Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani izročil zbirko 179 fotografij, ki jih je pripravljal kot gradivo za krajevni album Primorske. V pariški dobi mu je bila fotografija tudi vir sredstev za preživetje. Pomembnejše kot to, meni Stane Bernik, pa je dejstvo, da je slikar Veno Pilon fotografijo vendarle "pojmoval tudi kot izrazno sredstvo, saj nas o tem zgovorno prepričujejo njegove ohranjene in avtorsko opremljene (podpisane) eksperimentalne in zlasti avtorske fotografije, s katerimi je zapustil pomembno galerijo aktualnih pariških likovnikov iz tridesetih let". Francoski javnosti je odkril tudi enega od pionirjev francoske umetniške fotografije - Louisa Guicharda, svojega tasta.

Ko se je Veno Pilon leta 1934 poročil z njegovo hčerko Anne-Marie, mu je stari lekarnar zaupal, da se je svoje dni tudi sam ukvarjal s fotografijo. V Pilonovi fotografski zapuščini je precej zgodnjih portretov žene Anne-Marie, ki mu je leta 1937 podarila sina Domija. Prizori iz družinskega življenja odsevajo njegove besede iz spominov, da je po poroki "sledila vrsta let zakonske in splošne sreče, vezane z otroškimi leti sina, zaradi katerega sem začel ceniti copate in spoštovati taščo". Najpomembnejši del svojega fotografskega opusa je Pilon uresničil med letoma 1930 in 1935. Leta 1935 je obiskal svoj domači kraj, pa se je brž vrnil v Pariz, ker so mu bila odveč fašistična nadlegovanja. Vojna leta je z družino preživel na pariškem podeželju. Po vojni je postal nekakšen "kulturni ambasador" Slovenije v Franciji. V letih 1947-1949 je doma sodeloval pri snemanju prvega slovenskega povojnega filma Na svoji zemlji. Leta 1965 je izšla njegova avtobiografija Na robu, v kateri je kritično popisal svoje življenje in delo. Po smrti žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini, kjer je 23. septembra 1970 dočakal svojo zadnjo uro.

obletnica meseca 09_1996

LETA 1885 ROJEN JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT († 1969)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

LETA 1896 ROJEN VENO PILON

SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF († 1970)

"Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu." Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil na današnji dan v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več:
S. Čuk, Veno Pilon, Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1996), 28-29.

LETA 1903 ROJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST († 1942)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka ...). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

njegova misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

LETA 1917 ROJEN JANEZ GRADIŠNIK

PISATELJ, ESEJIST, SLOVAROPISEC IN PREVAJALEC († 2009)

Rojen v Stražišču pri Prevaljah, študiral v Ljubljani in študij končal leta 1940. Med drugo svetovno vojno je preživel dve leti v nemškem ujetništvu in v pregnanstvu (na Hrvaškem), do leta 1948 tajnik na ministrstvu za Slovenijo v Beogradu (pri Edvardu Kocbeku), nekaj časa urednik pri Državni založb, potem svobodni književnik. Literarno pot je začel kot sodelavec medvojne krščanske revije Dejanje, sodeloval je s Kocbekom, prijateljeval s pesnikom Jožetom Udovičem. Izdal je zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. Po slogu je bil psihološki realist, rad je v svoja dela vključeval moralno-etična vprašanja, predvsem iz medvojnega obdobja. Od 1969 je bil glavni urednik revije Prostor in čas, v kateri so objavljali Anton Slodnjak, France Bučar, Jože Mahnič in drugi, in ki so jo oblasti leta 1974 zatrle. Gradišnik je bil ves čas tudi vnet, strog razpravljavec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge. Predvsem pa je bil eden največjih slovenskih prevajalcev , ki je Slovencem odprl vrata v svet najpomembnejših dosežkov svetovne literature 19. in 20. stoletja; med drugim je prevedel dela Marka Twaina, Jamesa Joyca, Thomasa Manna, Roberta Musila, Andreja Malrauxa, Franza Kafke, Alberta Camusa ... Gradišnik je tudi avtor del za mladino in odrasle Poti iz noči, Ura spomina, Plamenica, Moj prijatelj Dane, Mehiški orel ... Poskrbel pa je tudi za številne prevode slovenske literature namenjene tujim bralcem, zlasti nemškim in angleškim. Leta 2000 je bil posnet tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti - portret Janeza Gradišnika. Za svoje delo je prejel leta 1987 Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado. Je prvi književni prevajalec, ki je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ...

več:
S. Čuk, Janez Gradišnik (1917-2009), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2017), 52-53.

nekaj njegovih misli:

• Vsak rod je odgovoren za jezik: to, kar je prevzel od prednikov, mora izročiti vsaj nepokvarjeno potomcem.
  
• Jezik je ena poglavitnih lastnosti posameznega naroda, in narodna zavest se v veliki meri opira na jezikovno; če je šibka ena, tudi druga ne more biti močna.
  
• Ne smemo pozabiti vedno novega, velikega veselja, ki ga imamo od materinega jezika... Veselje ob tem, ko domačo besedo obvladujemo, ko nam vedno ustrezneje izraža misli in občutke, ko nam daje, da se izražamo, in ob tem lepo zveni in nam poje.

iz spominov žene, prevajalke Katarine Bogataj Gradišnik: (Ognjišče 05_2013)

• Pri mojem pokojnem možu je bila skrb za pravilnost in lepoto slovenščine neločljivo povezana z njegovim patriotizmom; jezik zanj ni bil samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi znamenje narodove samobitnosti. (...)
• Kot Kocbekov tajnik je Janez takoj po vojni iz Zagreba odšel v Beograd ... precej daljše kakor tajniška služba je bilo Janezovo sodelovanje s Kocbekom pred vojno pri reviji Dejanje, iz tistega časa datira tudi njegovo trajno prijateljstvo s pesnikom Jožetom Udovičem. H Kocbeku je zahajal vse do njegove bolezni in smrti. (...)
  
• Urejal je tudi revijo Prostor in čas, ki je združevala več kakor 60 pesnikov, pisateljev, esejistov in publicistov zelo različnih nazorov, ki so po ukinitvi Perspektiv in po notranjih nesoglasjih v Sodobnosti in Problemih ostali tako rekoč brez strehe nad glavo. Ta revija je izražala tudi simpatije do disidentov v vzhodni in srednji Evropi in je bila večkrat tarča napadov v tedanjem časopisju in publicistiki, seveda tudi Janez kot njen urednik. Izhajala je od leta 1968 do 1974, ...
• UDBA je v stanovanju montirala mikrofone ... od obiskovalcev pri nas doma bi utegnila biti posebej zanimiva oba tržaška pisatelja Lojze Rebula in Boris Pahor. Mislim pa, da niso imeli prav srečne roke. Tudi če so prisluškovali Janezovim telefonskim pogovorom, je bila bera najbrž skromna; med delom si je namreč ves čas vrtel glasbo s plošč – menda je to za prisluhe moteče – med drugim precej hrupnega Šostakoviča. Tega skladatelja nisem posebno marala, zato pa je Janez lahko užival ob njegovih simfonijah cele dopoldneve, ko sem bila v službi.

LETA 1921 ROJENA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA († 2009)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

LETA 1930 UMRL JOŽEF SAKOVIČ

PREKMURSKI DUHOVNIK, PISEC NABOŽNIH ČLANKOV (* 1874)

Rodil se je v Vadarcih pri Gradu (Gornji Lendavi) v Prekmurju. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah v Prekmurju in na Gradiščanskem, nazadnje na Dolnjem Seniku v Porabju, kjer je 22. septembra 1930 umrl. Zgodaj je namočil svoje pero in na vseh svojih duhovniških postajah s svojimi nabožnimi in poučnimi članki sodeloval v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah ter skrbel za nabožne knjige, ki so bile takrat v rabi med katoličani v Prekmurju in Porabju.

LETA 1943 UMRL ANTON BRECELJ

ZDRAVNIK, PUBLICIST (* 1875)

Doma iz Žapuž (Šturje-Ajdovščina), že kot gimnazijec in študent je sodeloval v katoliškem gibanju in objavljal članke v Zori in Katoliškem obzorniku. Medicino je študiral v Gradcu in do konca prve svetovne vojne delal v Gorici in bil eden vodilnih v Slovenski ljudski stranki (v opoziciji krščanskim socialistom); Kasneje se je preselil v Ljubljano, kjer je bil zasebni zdravnik, veliko je pisal o medicini in biologiji, tudi o kulturi in politiki ...

LETA 1958 UMRL IZIDOR CANKAR

DUHOVNIK, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PISATELJ, KRITIK, (*1886)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I-XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

več:
S. Čuk, Izidor Cankar, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2016),  52-53

njegova misel:

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

LETA 2002 UMRL ACI (FRANC) BERTONCELJ

NEOROMANTIČNI PIANIST (* 1939)

V svet glasbe je vstopil zelo zgodaj. Pri osmih letih je bil sprejet na nižjo glasbeno šolo v Ljubljani. Kot izreden glasbeni talent je imel prvi javni nastop že po treh mesecih šolanja, kmalu prvi recital v veliki dvorani slovenske filharmonije. Njegova umetniška pot je šla strmo navzgor. Druga polovica 20. stol. je bila zanj obdobje nenehnega koncertiranja in snemanja. Pogosto je nastopal s tujimi orkestri. Trenutno so zbrani podatki o nekaj več kot 600 njegovih koncertnih nastopih, a bilo jih je čez 1.000.

pripravlja Marko Čuk

* 21. september 1878, Glinje pri Cerkljah na Gorenjskem; † 12. januar 1964, Ljubljana

Pesem "Ti si Peter-Skala" je ena najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb. Uglasbil jo je Franc Kimovec za evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Velikanska zasluga tega skladatelja, ki se je rodil pred 120 leti, je, da je uvajal in pospeševal ljudsko petje pri bogoslužju in s tem pripravljal pot pokoncilski prenovi bogoslužja pri nas.

Prvi glasbeni učitelj Franca Kimovca, rojenega 21. septembra 1878 v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem, je bil skladatelj Andrej Vavken, učitelj in organist v Cerkljah. Svojemu nadarjenemu učencu je posredoval posluh za ljudsko čutenje (to odprtost razodevajo mnoge Vavknove pesmi, npr. Spet kliče nas venčani maj, Kraljevo znam'nje). Po končani osnovi šoli v Cerkljah in Kranju je šel Franc na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec Alojzijevišča. Glasbeno se je izpopolnjeval pri stolnem kapelniku Antonu Foersterju, ki ga je učil petje in klavir. V sedmi in osmi gimnaziji je bil organist in vodja alojzijeviškega zbora. Po maturi leta 1898 je vstopil v bogoslovje in leta 1902 pel novo mašo. Njegova prva kaplanska služba je bila na Bledu, kjer je vodil zbor, s katerim je izvajal tudi liturgično cerkveno glasbo - gregorijanski koral. Po treh letih je bil za eno leto prestavljen v Predoslje pri Kranju, zatem pa je šel za prefekta v Alojzijevišče. Zaradi rahlega zdravja so ga poslali v Rim na študije. Tam je v dveh letih napravil doktorat iz teologije, študiral pa je tudi starokrščansko umetnost. Iz Rima se je preselil na Dunaj, oziroma v Klosterneuburg, kjer je bil oddelek za cerkveno glasbo dunajske glasbene akademije. Tu je z odliko končal orgle, pevovodstvo in cerkveno petje. Zatem je še eno leto študiral kompozicijo, govorno tehniko in izobrazbo glasu.

Po vrnitvi v Ljubljano (1914) je Franc Kimovec svoje ogromno glasbeno znanje s pridom uporabljal povsod, kjer je deloval, zlasti na stolnem koru, kjer je bil skoraj petdeset let dirigent - brez uradnega imenovanja. Najprej je bil stolni vikar, leta 1916 je postal kanonik, leta 1934 dekan stolnega kapitlja in leta 1951 stolni prošt. Na orglarski šoli je poučeval harmonijo, pevovodstvo, orgle in gregorijanski koral; na glasbeni akademiji in na raznih glasbenih tečajih je poslušalcem odkrival lepoto korala in ljudskega petja. Rad je ponavljal: "Kjer poje vsa zbrana množica, tam se močno dvigajo srca k Bogu, saj je navdušeno petje dvojna molitev." Na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je odlično vodil glasbeni del slovesnosti, zlasti mogočno ljudsko petje. Imel je izvrsten posluh, ki ga je uveljavljal ne le v petju in glasbi, ampak tudi v zvonoslovju: bil je kolavdator zvonov za ljubljansko škofijo. Kot orgelski strokovnjak je naredil dispozicijo za okoli 100 novih in prenovljenih orgel. Pet let je bil urednik lista Pevec; v reviji Cerkveni glasbenik je objavljal sestavke o orglarstvu, zvonoslovju, gregorijanskem koralu, ljudskem petju, v časniku Slovenec pa glasbene kritike. Od njegovih neglasbenih dejavnosti velja omeniti prevajalsko delo (prevajal je iz španščine in ruščine) ter njegovo skrb za lepe bogoslužne predmete, za kar je ustanovil vezilnico cerkvenih oblačil.

Franc Kimovec se je zapisal v slovensko cerkveno glasbo predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal" (E. Škulj), so znane bolj kot drugo Kimovčevo skladateljsko delo. Bil je zelo plodovit in zapustil je nad 500 skladb, povečini verskih, nekaj pa tudi svetnih. V Cerkvenem glasbeniku je objavil 110 svojih skladb in izdal 60 samostojnih partitur. Od njegovih številnih latinskih maš in maš s slovenskim besedilom, ki so nastajale v letih 1907-1944, jih je nekaj izšlo v Cerkvenem glasbeniku, nekaj v samostojnih partiturah. Precej njegovih skladb je ostalo v rokopisu. Njegovemu glasbenemu okusu je bil zelo pri srcu "poskočni" Gregor Rihar, ki ga je strogo cecilijanstvo na veliko jezo ljudi "vrglo s kora", zato je leta 1908 v zbirki "Rihar renatus" izdal 21 Riharjevih pesmi v novi priredbi. Čil in živahen je leta 1962 obhajal biserno mašo (60-letnico duhovništva). Še v častitljivih letih je s prižnice ljubljanske stolnice dirigiral vaje za ljudsko petje. 12. januarja 1964 pa se je pridružil angelskim zborom.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 9, str. 20.

LETA 1832 UMRL WALTER SCOTT

ŠKOTSKI PESNIK IN PISATELJ, VZORNIK JOSIPA JURČIČA (* 1771)

Škotski pesnik in pisatelj Walter Scott velja za začetnika in utemeljitelja zgodovinskega romana v evropski književnosti. Med njegova najbolj znana dela sodi Ivanhoe (1819), roman iz viteškega življenja. Po njegovem zgledu so nastali številni zgodovinski romani v evropski romantični književnosti. Pri nas je njegov vpliv najbolj viden pri Josipu Jurčiču.

LETA 1866 ROJEN HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ († 1946)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1878 ROJEN FRANC KIMOVEC

DUHOVNIK, GLASBENIK, SKLADATELJ († 1964)

V slovensko cerkveno glasbo se je zapisal predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal".

... več o njem v obletnici meseca 09_1998

LETA 1905 JE ŠKOF JEGLIČ BLAGOSLOVIL

ZAVOD SV. STANISLAVA V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

Začetki zavoda segajo v konec 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič želel zgraditi Zavod svetega Stanislava, katoliško ustanovo, ki bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji. Mestne oblasti mu najprej tega niso dovolile v središču mesta, toda temeljni kamen za Škofove zavode je vendarle blagoslovil 16. julija 1901. Gradnja je trajala več kot štiri leta in nove prostore je škof Jeglič blagoslovil na današnji dan leta 1905. Gimnazija je delovala do 2. svetovne vojne, ko so jo izpraznili Nemci. Po »osvoboditvi« je bila najprej kraj zasliševanj in mučenj domobrancev in beguncev, potem pa vojašnica, ki jo je vojska zapustila leta 1991. Po osamosvojitvi jo je ljubljanska nadškofija dobila nazaj in 1. septembra 1993 se je v gimnaziji spet začel pouk. Nadškof Šuštar je blagoslovil prostore, ki so bili moderno opremljeni, da je lahko začela izobraževanje prva generacija (158) šentviških dijakov – novih zavodarjev.

V mladih bomo zbujali veselje do življenja ter občudovanje in spoštovanje do narave. Gojili bomo pristno narodno zavest ob spoštovanju drugih narodov in narodnosti, privzgojili pa bomo tudi spoštovanje do drugačnosti, do različnih ver in prepričanj (prof. Jože Mlakar, prvi ravnatelj)

LETA 1906 ROJEN LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST († 1973)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

LETA 1910 ROJEN GEOMEHANIK LUJO ŠUKLJE

GRADBENIK IN GEOMEHANIK, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1997)

Rodil se je v Jelsi na Hvaru, študiral je v Ljubljani, kjer je po doktoratu tri desetletja predaval na fakulteti za arhitekturo Bil je velik strokovnjak na področju geotehničnih vprašanj, zato je predaval tudi po drugih univerzah, sodelovalč pa je tudi pri številnih velikih projektih v nekdanji državi, pri urejanju voda, melioraciji, sanaciji plazov, urejanju pristanišč, mostov ..,.

LETA 1937 UMRLA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE (* 1865)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

pripravlja Marko Čuk

 Te besede je izrekla s. Teodosie, ekonomka province usmiljenk v osrednji Afriki. Gledala je na zemljevid in videla, kako majhna država je Slovenija, in se čudila, kako veliko pomoč jim je posredovala. Kam je šla pomoč iz Slovenije, ki ste jo tudi bralci Ognjišča prek daru na položnicah namenili revnim?

V Kigaliju v Ruandi smo ob sofinanciranju Ministrstva za zunanje zadeve, Misijonskega središča in Italijanske Karitas, pri sestrah usmiljenkah podprli dokončanje gradnje osnovne šole za 500 otrok iz revnih družin.

Nova šola ima 7 učilnic, knjižnico, manjšo sobo za prvo pomoč otrokom in kabinet. V gradnjo šole, ki jo je spremljala misijonarka sestra Vesna Hiti, je bilo vključenih 80 lokalnih delavcev, ki so s tem dobili priložnost za preživetje družin. Šolo smo do sedaj tudi že delno opremili s šolskim pohištvom (4 učilnice). Običajno je v javnih šolah v Ruandi do 100 učencev v enem razredu in se tako lahko zelo malo naučijo, v tej šoli pa bo največ 42 otrok v razredu, ki bodo s strani sester in lokalnih učiteljev deležni kakovostnega pouka in vzgoje.

V Mukungu v Ruandi smo v okviru zdravstvenega centra, kjer deluje sestra Vesna Hiti, podprli nakup preko 7 ton hrane - mešanice moke za hranljivi močnik, fižola, mleka in olja – za podhranjene otroke in tudi za najrevnejše bolnike. Skupaj so sestre v tem letu pomagale s hrano in spremljale 120 kronično podhranjenih otrok, ki so 4 do 6 mesecev en krat tedensko prihajali v center ter tam prejeli topel zajtrk in kosilo, ki so ga pomagale skuhati njihove mame, za domov pa so prejele še hrano za otroka za cel teden. Pomagali so tudi 15 otrokom, ki so bili zaradi kritične podhranjenosti hospitalizirani v centru vsaj 2 meseca.

V Safi v Centralnoafriški republiki smo v sodelovanju s sestro Bogdano Kavčič v okviru zdravstvenega centra podprli nakup sardin in riža za preko 200 kronično podhranjenih otrok, ki so hrano prejemali 3-krat na teden, ter tudi za begunce, ki so se ob nemirih v okolici kraja zatekli po pomoč k sestram na misijon.

Odveč je povedati, da z novimi položnicami pošiljamo med vas tudi veliko zahvalo sester, zlasti slovenskih, ki delujejo v osrednji Afriki. Več o pomoči si lahko preberete na spletni strani http: //www.karitas.si/akcije/za-srce-afrike/

LETA 1850 ROJEN MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF († 1922)

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2002

LETA 1870 ROJEN MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR († 1949)

V svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1890 ROJEN FRANCE VEBER

EDINI "SLOVENSKI" FILOZOF († 1975)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

... več o njem v obletnici meseca 05_1995

LETA 1925 UMRL IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK (*1863)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

LETA 1982 UMRL JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER (* 1891)

Janko Ravnik je bil skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: "Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje." Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje - sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: "Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru."

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

"Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak," piše Stanislav Zver v Zborniku, "slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi." Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: "Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere." Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: "Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko." Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. "Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest," je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: "Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore." Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. "Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

 slovenski častnik in pisatelj, * 23. september 1852, Spodnje Loke, † 19. september 1917, Pulkau, Avstrija. Wikipedija

Častniška kariera v osovraženi vojski

Njegov rojstni kraj so bile Spodnje Loke pod Limbarsko goro, po kateri si je nadel svoj pisateljski psevdonim Podlimbarski. V družini kmeta Valentina in žene Jožefe je bilo šest otrok, Franc je bil med mlajšimi in je luč sveta zagledal 23. novembra 1852. Bistrega dečka so iz šole v Krašnji po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, poslali v ljubljanske šole, kjer je bil vedno med najboljšimi učenci. Med šolskimi predmeti je najbolj napredoval v slovenščini, zgodovini in zemljepisu. Ko so ga zasvojile knjige, se je bolj kot s šolo ukvarjal z branjem leposlovnih knjig. Preživljal se je z inštrukcijami; ko so ga obdolžili razmerja z eno njegovih učenk, je izstopil iz šole. Jeseni 1872 je bil poklican k vojakom. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in iskal kakšno primerno službo.

Njegova velika želja je bila, da bi študiral za profesorja zgodovine; da bi to dosegel, je hotel končati učiteljišče in bi si kot učitelj pomagal do univerze, kar pa mu ni uspelo. Z bridkostjo v srcu je spoznal, da bi ga 'očetje' ljubljene domovine pustili, da umre od lakote, medtem ko mu je osovražena avstrijska vlada ponujala častniško kariero. Vrnil se je k vojakom in vojaške suknje ni slekel vse do upokojitve, čeprav so bila to zanj leta 'babilonske sužnosti'. V službi je napredoval: najprej je naredil izpit za računskega častnika, nato je postal poročnik, zatem nadporočnik in nazadnje stotnik (1895). Zelo pogosto se je selil: po svoje usodna so bila leta njegove službe v Tuzli (1885-1889), kjer so nastajali zapiski, iz katerih se je 'rodil' roman Gospodin Franjo. Jeseni 1905 se je kot upokojenec vrnil v Ljubljano. »Peljem se v slovenski svet, ki so mi ga hoteli iztrgati iz srca, pa ga niso mogli, ker je bil tam pregloboko zasajen.«

Vse literarno delo iz dnevniških zapiskov

Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniške zapiske, ki so bili bolj površna zaznamovanja vsakdanjega dogajanja. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini raslo vse Masljevo literarno delo. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Podlimbarskem zapisal, da je "mojstrsko risal drobne prizore in čiste pokrajinske slike, toda kot fabulist (pisec zgodb) je bil nebogljen, toplo in slikovito je lahko prikazoval le to, kar je bolj ali manj neposredno doživel sam". Njegova vzornika sta bila Jurčič in Stritar. Kot mlad dijak si je v licejski knjižnici v Ljubljani izposodil Jurčičevega Jurija Kozjaka in ga v enem letu prebral vsaj desetkrat. Po tej Jurčičevi povesti je v dijaškem listu Zimski večeri začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar sta bila dva soneta. Njegovo pisateljsko delo je počivalo do leta 1884, ko je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova črtica Krokarjev Peter, spomin na njegovo prvo vojaško leto v Mariboru. Vse življenje ga je mučilo domotožje in rad se je vračal v domače kraje – tudi kot pisatelj; v črtici Plaznik in kirasir Martin je upodobil svojega očeta, svojim tetama je posvetil črtico Kako sem prvikrat romal. Iz dobe, ko je zaman iskal civilno službo, je avtobiografska povest Gorski potoki (1895), ki pa je bralci niso ugodno sprejeli, kar ga je zelo potrlo. Na podlagi spominov iz vojske je nastala njegova najboljša realistična povest Tovariš Damjan (1902). Po upokojitvi leta 1905 se je naselil v Ljubljani in od takrat je njegovo pripovedništvo postajalo vedno bolj politično in družbeno obtožujoče. To se najbolj izrazito kaže v njegovem najobsežnejšem delu – romanu Gospodin Franjo (1913), v katerem je kritično opisal življenje v okupirani Bosni.

»Vedno prosim Boga, naj me privede nazaj v domovino«

Kaj se je zgodilo romanom Gospodin Franjo in z njegovim avtorjem, smo nakazali že na začetku. Podlimbarski je ta roman začel pisati junija 1912 v Ljubljani, ko se je čutil duševno čilega, zlasti v zgodnjih jutranjih urah. Najizdatnejši vir, iz katerega je zajemal podatke o tedanjih razmerah v Bosni, so bili njegovi lastni zapiski iz dobe njegovega vojaškega službovanja v Tuzli (1885-1889). Glavno vlogo je odkazal inženirju Franu Vilarju, ki mu je bosanska vlada izročila upravo gozdov na Konj-planini. Ta slovenski poštenjak ima posluh in srce za male ljudi, oblastniki pa jih zaničujejo in zatirajo. Pisatelj je 12. aprila 1913 na zadnji list rokopisa zapisal odrešilno besedo 'konec'. Rokopis je ponudil Slovenski matici, ki ga je sprejela med svoje publikacije s pripombo, "da omilite gotove ostre izraze, stavke in odstavke". Podlimbarski in predsednik SM Fran Ilešič sta rokopis skupaj prirejala za tisk. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana in sicer z utemeljitvijo, da ima "izrazito politično tendenco".

Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem, kjer je bilo mnogo istrskih beguncev in italijanskih izgnancev. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bila njegova konfinacija ukinjena, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917, ko je umiral. 21. junija 1922 so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.

obletnica meseca 11_2012