LETA 1597 UMRL JANEZ TAVČAR

DUHOVNIK IN LJUBLJANSKI ŠKOF (* OKOLI 1544)

Nadvojvoda Karel ga je po smrti sedmega ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča, marca 1580 imenoval za njegovega naslednika in papež pa ga je 20. maja istega leta tudi potrdil. Čez štiri leta je bil imenovan za svetnika in deželnega namestnika v Gradcu, zaupani sta mu bili proštija avguštinskih korarjev v Dobrli vasi ter uprava samostana Millstatta. V svoji temeljni nalogi si je zadal prenovo duhovnikov v duhu tridentinskega koncila in izkoreninjenje protestantizma iz svoje škofije. V ta namen je v letih 1581 do 1583 opravil natančno vizitacijo svoje škofije, na izrecno nadvojvodovo željo pa leta 1582 tudi goriške grofije, kjer je leta 1591 omogočil kapucinom, da so se naselili v Gorici. Daljnosežne posledice za versko, duhovno in kulturno podobo Ljubljane in slovenskih dežel je imelo Tavčarjevo prizadevanje za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, dne 1. novembra 1597. Tavčar vsekakor sodi med najznamenitejše predstavnike protireformacije in katoliške prenove v notranjeavstrijskih deželah.

LETA 1869 ROJENA AVGUSTA DANILOVA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN ORGANIZATORKA († 1958)

Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

LETA 1892 ROJEN LUDVIK ZORZUT

PESNIK, NARODOPISEC, PUBLICIST IN PLANINEC († 1977)

Ludvik Zorzut, rojen v Medani, srcu Goriških Brd, v isti hiši, kjer je deset let poprej tekla zibelka pesniku Alojzu Gradniku, je s kratkimi potopisi, začinjenimi s humorjem, opisoval primorske kraje. Za svoj zadnji dom – grob v rodni Medani, je sam sestavil napis: »Tako majhen dom nikjer, / nikjer tako velik mir.«

LETA 1898 ROJEN AVGUST ČERNIGOJ

SLIKAR IN GRAFIK († 1985)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je velik mojster tudi figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_1998

LETA 1903 ROJEN P. JOZAFAT AMBROŽIČ

SLOVENSKI DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU († 1970)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med alksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO († 1944)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

LETA 1929 ROJEN DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG († 1992)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

LETA 1930 ROJEN RAJKO KORITNIK

OPERNI PEVEC IN PEDAGOG († 2007)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V eh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

LETA 1942 UMRL MIRAN JARC

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1900)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2010

njegova misel:

• Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.

LETA 1943 UMRLA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA (* 1909)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

... več o njej preberite v pričevanju 03_2009

nekaj njenih misli:

• Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
• Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
• Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
• Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
• Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
• Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
  več:

LETA 1947 UMORJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI, († 1920)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

njegove misli:

• Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.
• Ničesar se ne bojim, ker vem, da oprvjam svojo dolžnost in sem miren pred Bogom in pred judmi. Pustim vam, da sodite in presodite moje delovanej... Jaz se bom vedno držal vere, svojega poštenja, ki ga ne bom prodal za nobeno ceno tega sveta; brez strahu bom vsakemu povedal tisto, kaj je pošteno in tudi tisto, kar ni pošteno. Po teh načelih bom živeo. To so Kristusova načela. Če me ubijejo, me bodo ubili za Boga in za vero.
• Biti duhovnik pomeni biti mučenec, Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Na romanju po srbskih samostanih smo občudovali bogastvo svetih podob v njihovih cerkvah. Posebno so nas prevzele podobe na sprednji strani, ki imajo vrata, skozi katera vstopajo pri bogoslužju vstopajo duhovniki. Kaj predstavljajo podobe na tisti steni? (Judita)

'Stena' s svetimi podobami – pregraja, ki v vzhodnih cerkvah ločuje prezbiterij (prostor za duhovnike) od cerkvene ladje (prostora za vernike) in včasih sega do vrha, se imenuje ikonostas. V cerkvah bizantinskega obreda ima tri vrata: v sredini carska za duhovnika in diakona. Na teh vratih je običajno upodobljeno Gospodovo oznanjenje začetek našega odrešenja – s štirimi evangelisti, desno stoji ikona Kristusa, levo pa ikona Bogorodice (Božje Matere). Desno od južnih vrat je upodobljen Janez Krstnik, levo od severnih a zavetnik cerkve. Nad carskimi vrati je naslikana Zadnja večerja, na vsaki strani pa največji prazniki, nad temi Sveta Trojica z apostoli, še višje Marija s starozaveznimi preroki, na vrhu pa križ z Marijo in apostolom Janezom. Vzhodni kristjani, ki imajo svete podobe v velikih časteh, zelo spoštujejo tudi ikonostas. (sč)

LETA 1823 ROJEN LUDVIK MARTIN

MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK († 1894)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več o zakoncih Martin v pričevanju 01_2009

o njima:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)

Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)

njegovo razmišljanje:

Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti ... Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.

LETA 1887 ROJEN AVGUST BUCIK

SLIKAR († 1951)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1976 UMRL FRAN ROŠ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK (* 1898)

Pesnik, pisatelj in dramatik Fran Roš, rojen v Kranju, je pred drugo svetovno vojno deloval kot učitelj na Celjskem. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v Srbijo in to je opisal v svoji zbirki Pesmi iz ječe in pregnanstva (1947). Bolj stvarno je spregovoril o tem v svoji zgodovinsko dokumentarni knjigi Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945. Sicer pa se je loteval različnih literarnih zvrsti: od pesmi prek povesti in iger, veliko je pisal zlasti za mladino. Njegovo najbolj znano delo je Medved Rjavček (1929).

LETA 1990 UMRL BOGOMIL FATUR

PESNIK, PREVAJALEC IN ESEJIST (* 1914)

Pesnik nenavadne izrazne moči, doma s Prema pri Ilirski Bistrici. Po diplomi na slavistiki je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa na akademiji za igralsko umetnost. Najbolj je uspel v svojih preobrazbah soneta. Knjiga lirike, Beli galeb in Minuta tišine. V prvih pesmih je bil novoromantik, kasneje pa se je s svojim pesniškim svetom uporništva, boja, otožnosti, domoljubja, ljubezni in razmišljanj o življenju oddaljil od začetnega pesniškega izraza.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV († 1622)

Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

.več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli:

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:

LETA 1780 ROJEN JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC († 1844)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1994

LETA 1802 ROJEN MATIJA ROBIČ

DUHOVNIK, CERKVENI ZGODOVINAR († 1892)

Po študiju teologije in posvečenju je doktoriral na Dunaju. Na teološki fakulteti v Gradcu je bil leta 1834 imenovan za rednega prof. cerkvene zgodovine, predaval je tudi cerkveno pravo in imel vaje v slovenskih nabožnih govorih in katehezi. Sedemkrat je bil dekan teološke fakultete, dvakrat rektor graške, pa tudi ravnatelj deželnih gimnazij, za svoje slušatelje pa je tudi veliko pisal.

LETA 1865 ROJEN ANTON GVAJC

SLIKAR († 1935)

Študij slikarstva je končal na dunajski umetnostni akademiji. Kot profesor risanja je delal v Gorici, Trstu in Mariboru, kjer je nadzornik za risarski pouk in predseduje umetniškemu klubu Grohar. Risal je ilustracije, slikal portrete, oltarne podobe, najraje pa tihožitja in gorske krajine Primorja, Gorenjske, Koroške in Štajerske. Po slogu je realist, pogosto pa ga premaga romantično razpoloženje.

LETA 1866 UMRL HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC (* 1802)

Njegov stari oče Ernest je prišel s Češkega v Idrijo in tam ustanovil rudniško lekarno. Henrik je po študiju naravoslovja na Dunaju postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani. Bil je eden prvih raziskovalcev flore in favne (rastlinstva in živalstva) na slovenskih tleh in kot tak je veliko potoval. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas. Zelo pomembno delo je njegova ›zemljepisna karta Kranjske‹, ki jo je ustvarjal v letih 1844–1845. V njej je povsod označil kraj s slovenskim imenom in me šele nato dodal nemško ime.

... več o njem v obletnici meseca 07_2002

o njem:

• Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec (Zmago Bufon).

LETA 1885 ROJEN LEO FUNTEK

GLASBENIK, VIOLINIST († 1965)

Sin pesnika in dramatika Antona Funtka je veljal za čudežnega otroka. Z orkestrom Filharmonične družbe je nastopil že s štirinajstimi leti, ko je leta 1902 v Ljubljani prvič igral violinska koncerta Čajkovskega in Dvoržaka. Po končanem študiju v Nemčiji, se je preselil na Finsko, kjer je postal profesor na Sibeliusovi glasbeni akademiji in kasneje dirigent finske nacionalne opere. V svoji novi domovini je užival velik ugled, saj je bil eden vodilnih glasbenikov tistega časa. Istega leta kot Maurice Ravel je napisal tudi priredbo Slike z razstave (Modesta Musorgskega), ki so jo izvajali tudi slovenski filharmoniki.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Član brazilske nogometne reprezentance David Luiz je velik zagovornik in 'aktivist' čistosti pred zakonom in pričevalec za vero. Pred Luizom je že popularni brazilski branilec Kaka javno izražal svojo vero. Znan je tudi po tem, da nosi majico z napisom I belong to Jesus (jaz pripadam Jezusu). Luiz pa pravi, da je vera zanj moč in navdih.

Luiz ima dekle – Portugalko in odkrito podpira kampanjo "Jaz sem se odločil čakati", ki si prizadeva a predzakonsko čistost in zagovarja, da je prostor za spolnost samo v zakonu. Začetnik te kampanje Nelson Junior pravi, da je Luiz podpiral to kampanjo, med drugim tudi na družbenih omrežjih, še preden je njen začetnik stopil do njega. Seveda je s svojim podpiranjem naletel na nasprotovanje, saj v nogometno okolju ni najbolj odprto za take ideje. Začetnik kampanje še dodaja, da imata priljubljena nogometaša, kakor sta Kaka in Luiz, velik vpliv na svoje oboževalce, zlasti na otroke in mlade, ki jim bosta s svojim zgledom in besedami lahko pomagala odkriti verske in moralne vrednote.

LETA 1683 ROJEN JERNEJ BASAR

JEZUITSKI PRIDIGAR († 1738)

Doma iz Škofje loke, filozofijo in teologijo je študiral na Dunaju, postal škofijski duhovnik, kasneje pa vstopil k jezuitom. Slovel je kot odličen pridigar v jezuitskih kolegijih v Trstu, Gorici, Celovcu in od leta 1726 dalje do smrti v Ljubljani. Zelo znan pa je bil tudi drugod po Evropi. Pripravil je tudi knjigo svojih pridig (Pridige iz bukvic, imenovanih Exercitia svetega očeta Ignacija, zložene na vsako nedelo čez lejtu 1734), ki so bile namenjene voditeljem duhovnih vaj, v njih pa je nekoliko več strogosti kot pri Svetokriškem in Rogeriju, ki sta bila nekako njegova sodobnika.

LETA 1728 UMRL P. ROGERIJ LJUBLJANSKI

MIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ (* 1667)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

LETA 1863 ROJEN FRANC AVSEC

DUHOVNIK, umetnostni zgodovinar, RESTAVRATOR († 1943)

Po gimnaziji v Novem mestu in študiju teologije je bil posvečen in bil kaplan po raznih krajih in se navduševal za cerkveno umetnost in konservatorstvo. Kot župnik je kasneje deloval v V. Brusnicah v Podkumu in do smrti v Lescah in povsod je delal z velikim občutkom za umetnost, študiral stavbno zgodovino, popisoval in meril zgodovinske stavbe in cerkve (ljubljansko in zagrebško stolnico, cerkev v Gornjem Gradu ... ) Bil je tudi član Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko in nato Spomeniškega urada za Slovenijo in v času svojega življenja je pripravil in zbral veliko zelo dragocenega gradiva.

LETA 1881 ROJEN JERNEJ PAVLIN

DUHOVNIK, STENOGRAF, NABOŽNI PISATELJ († 1963)

V rojstnem Naklem je obiskoval osnovno šolo, v Kranju gimnazijo, po študiju bogoslovja v Ljubljani je bil leta 1906 posvečen za duhovnika. Sedem let je bil kaplan v Cerknici, nato prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, od leta 1918 profesor verouka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1919 je v Zagrebu naredil izpit za poučevanje slovenske stenografije. Uveljavil se je tudi kot zavzet delavec za misijone in nabožni pisatelj; med drugim je napisal več življenjepisov za življenje svetnikov.

LETA 1884 ROJEN RUDOLF BULTMANN

NEMŠKI TEOLOG, PROTESTANTSKI BIBLICIST († 1976)

Po študiju na nemških univerzah je delal kot profesor za Novo zavezo v Marburgu. Svoje življenje je posvetil biblični eksegezi (razlaganju Svetega pisma) in svoje področje je dobro poznal. V skladu s teženji tedanjega časa pa ga je želel čimbolj približati znanstveno-kritičnemu človeku svojega časa. Tako je nastala njegova slavna teorija o demitologizaciji svetopisemskih besedil. Gre za poskus razumevanja svetopisemske vsebine brez njenih mitičnih okvirov.

LETA 1887 ROJEN ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ († 1922)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

LETA 1893 ROJENA BREDA ŠČEK

UČITELJICA IN SKLADATELJICA († 1968)

Rojena v Trstu, po selitvi družine v Gorico pa je tam končala učiteljišče, ob poučevanju v Števerjanu, Štandrežu ... je študirala še klavir in kompozicijo na tržaškem konservatoriju in leta 1930 na glasbenem liceju v Bologni diplomirala iz solopetja. Delovala je v okviru Pevskega in glasbenega društva v Gorici in se pri skladateljskem delu omejila predvsem na zborovsko glasbo in samospeve, imela je čut za vodenje glasu in tudi precejšnjo mero izvirne ustvarjalnosti, pa tudi povezanost s širšimi glasbenimi tokovi. Napisala je več kot 650 skladb, med temi dve kantati in zbirko klavirskih del in več priredb ljudskih pesmi. Nekaj časa je živela tudi pri bratu Virgilu (duhovniku, narodnem buditelju in kulturnem delavcu) v Avberju, kjer je tudi pokopana.

LETA 1901 ROJEN SALVATORE QUASIMODO

ITALIJANSKI LIRIČNI PESNIK, NOBELOVEC († 1968)

Sin železniškega uradnika s Sicilije, je želel postati gradbeni inženir. Po končani tehnični šoli pa je v Rimu ob gradbeništvu študiral tudi jezike in doktoriral iz italijanske književnosti. Proti koncu prve svetovne vojne je začel pisati pesmi, svojo prvo zbirko pa izdal leta 1930 (Voda in zemlja). V njih je opeval svojo Sicilijo, njeno čudovito naravo, morje ... Kasneje se je usmeril v socialno problematiko in se naslonil na klasično, latinsko in grško poezijo. Za zadnje pesniške zbirke in številne prevode dobil tudi nobelovo nagrado (1959).

LETA 1908 UMRL GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1831)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

... več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

LETA 1910 ODPRLI HOTEL PALACE

Eden najlepših hotelov ob Jadranskem morju je imel 175 sob, veliko jedilnico in večnamensko dvorano, teraso in bralne salone. Pred njim je bilo peščeno kopališče z dvesto kabinami.. Hotel je bil z zdraviliškim delom, bazenom in blatnimi kopelmi povezan s hodnikom. Skozi Portorož je takrat do Pirana in Lucije vozil trolejbus (breztirnični tramvaj, prvi na Balkanu), leta 1912 pa je začel voziti tramvaj.

LETA 1914 UMRL SV. PIJ X.

(Giuseppe SARTO) PAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE (* 1835)

Papež sv. Pij X. je šel v zgodovino kot "evharistični papež" zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti na današnji dan.

LETA 1933 ODPRLI PRVO NAŠE LETALIŠČE

ZA JAVNI ZRAČNI PROMET v POLJU PRI LJUBLJANI

Po prvi svetovni vojni je bilo najprej ustanovljeno jugoslovansko podjetje za zračni promet Aeroput, prva redna proga je bila med Zagrebom in Beogradom, v Sloveniji pa so za potniški promet uporabljali vojaško in športno letališče v Šiški. Z odprtjem letališča v Polju, pa je stekel letalski promet do Zagreba in Beograda, že naslednje leto pa tudi do Celovca in na Dunaj. Po drugi vojni so ga nekoliko modernizirali in ga uporabljali vse do leta 1964, ko so odprli letališče na Brniku.

LETA 2013 UMRL JANEZ BOLJKA

KIPAR, SLIKAR, GRAFIK (* 1931)

Iz daljne Subotice, kjer se je Janez leta 1931 rodil, se je družina po vojni preselila v Ljubljano. Na Akademiji za likovno umetnost je končal specialko za kiparstvo in za grafiko. Velja za pionirja v uporabi železa in aluminija v kiparstvu. Varil je kose orožja in s tem izrazil svoj antimilitarizem. Boljkova dela izražajo eksistencialno stisko, opozarjajo na razčlovečenje sodobnega sveta. Prisotni so tudi krščanski motivi (Križani, Mati z Otrokom, Pieta). V arboretumu Volčji Potok so uredili njegovo galerijo (1992).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

»Gledamo se in se ne poznamo. Vidim, da sem jaz tukaj najstarejši med vsemi. Vidim se v daljnem spominu, kako s svojo mamo stojim v tej cerkvi ... Jaz sem Albin Žunič, rojen v Petrovljah, a moja mama je bila doma z Otovca. Živela sva v Malih Rodinah, a najina domačija je že dolgo prazna in zapuščena. Mamin grob je tukaj med drugimi. Natanko po petdesetih letih spet praznujem Jernejevo nedeljo v tej ljubi, nepozabni cerkvi sredi njiv. Kaj danes čuti moje srce, to znava samo Bog in jaz. Kaj vse je šlo čez to deželico tega pol stoletja, odkar je nisem videl, to pa najbolje znate vi. Jaz sem ta čas preživel zunaj rojstne domovine – a ne tako daleč od nje – v delu in skrbeh, v potrpljenju in preskušnjah, in grenko se mi je tožilo po nji. Trudil sem se živeti pošteno, častno in pokonci. Ohranil sem vero in jezik svoje matere.«

Tako v povesti Leto odmrznitve (1992) pisatelja Vinka Beličiča nagovori svoje rojake profesor Albin Žunič po maši na Jernejevo nedeljo. V profesorju Žuniču ni težko prepoznati profesorja Vinka Beličiča, ki mu je bilo dano po petdesetih letih obiskati Belo krajino, raj svojega otroštva, kjer se je pred sto leti rodil.

»Ohranil sem vero in jezik svoje matere«

Vinko Beličič se je rodil 19. avgusta 1913 v Črnomlju. Kot prvi gost oddaje "Čisti studenci otroštva" na tržaškem radiu je povedal, da je njegov oče Anton Beličič, ključavničar in kmetovalec, ostal vdovec s šestimi majhnimi otroki. Leta 1910 se je poročil s Katarino Petric.

Njuna hčerka je kmalu po porodu umrla, za njo pa je prišel na svet on. Očeta je leta 1917 vzela vojna. »Moja mama se je z mano zatekla k svojim staršem v Rodine. Od takrat, od četrtega leta dalje, je bil moj dom revna domačija kako uro od Črnomlja. Tam sem preživel nepozabno detinstvo in otroštvo sredi božje narave, ki me je osrečevala z lepoto letnih časov ... Šest let star sem šel v ljudsko šolo. Mama je živela zame in ko sem v šoli dobro uspeval, je bila poplačana za svoje trude, napore in molitve. Bila je globoko verna. Zvečer me je pri peči naučila očenaš. Od tedaj mi ni bila vera v Boga, v Jezusa, v Marijo nikdar kakšno vprašanje. Vera mi je bila neločljiva od življenja.« Vinko je bil bister fant, rad bi se šolal naprej, toda kje dobiti denar? Za mamo je bila edina rešitev prodati kravico, ki jim je dajala mleko.

Vinko je odšel na gimnazijo v Novo mesto, kjer je po sedmih letih maturiral, potem pa se je vpisal na slavistiko ljubljanske univerze. Mama je gojila željo, da bi postal duhovnik, vendar Vinko tega klica ni čutil. Mama je bila pomirjena, ko je videla, da je njen sin z vsem srcem predan svojemu poklicu profesorja po diplomi leta 1940. Leta 1941 se je poročil z Gabrijelo (Elko) Eržen iz Ljubljane in nekaj časa je kmetoval na domu. Iz partizanske Bele krajine se je z ženo umaknil v Ljubljano, kjer je bil od leta 1942 do 1945 profesor slovenščine na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je pridružil beguncem na Koroško, čez nekaj mesecev pa je prišel v Trst, kjer se je začelo drugo obdobje njegovega življenja.

»Učitelj mi je bil najlepši poklic«

»Prve korake v naši javnosti je napravil na šolskem področju, ko je takoj po vojni pomagal obnoviti slovensko šolo, ki jo je fašizem ukinil, ko je hotel izbrisati slovensko prisotnost na Primorskem,« je ob njegovem pogrebu dejal Sergij Pahor. »Šola je bila za Vinka Beličiča drugi dom in prva javna skrb, saj je v njej vzgojil v slovenskem duhu veliko generacij študentov ... Bil je zavzet ne samo pri organiziranju šole, pač pa tudi pri sestavljanju učbenikov, ki so takrat bili pogoj za odprtje šole.« Pod njegovim peresom so nastajali pregledni učbeniki: Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednji šol, Slovenska čitanka za višje srednje šole, Obča zgodovina za višje srednje šole I. (prazgodovina, antični Vzhod, Grčija). Slovenskim šolam na Tržaškem je z ljubeznijo in predanostjo posvetil 32 let svojega življenja. »Srečen sem v svojem poklicu in Boga prosim, da bi to, kar učim, rodilo sad ... vsaj nekaj sadu,« je zapisal v svoj dnevnik 12. maja 1969. Bil je tudi med pobudniki kulturnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem.

Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst ljubljena žena Elka s sinovoma Matijem in Andrejem, ki sta se jima kmalu zatem pridružila Miha in Janez. Čeprav se v njegovem srcu ni poleglo domotožje po Beli krajini, raju njegovega otroštva, se je počasi vživel v tržaški svet in ga sprejel kot 'drugo domovino'. Prijatelji so ga cenili kot prijetnega sobesednika ter globoko čutečega človeka. Martin Jevnikar je o njem zapisal: »Na eni strani je pravi Belokranjec, mehek, ranljiv, občutljiv za žalost in veselje, odprt za najmanjšo lepoto v naravi, na drugi strani pa neomajen in čvrst ko kraški kamen, kadar gre za prepričanje in načela.«

»Tudi nekaj knjig sem napisal«

Profesor Albin Žunič/Vinko Beličič v svojem pozdravu rojakom ob obisku domačih krajev po petdesetih letih 'izgnanstva' pravi: »Tudi nekaj knjig sem napisal, ki pa niso smele do vas.« V režimu, ki je dušil svobodo besede dolga desetletja po vojni, je veljal za 'zamolčanega' in prepovedanega pisca. Njegova dediščina obsega dvajset knjig poezije in proze. Zadnja, Prelistavanje polstoletja, je izšla po njegovi smrti (leta 2000 pri tržaški založbi Mladika), za natis pa jo je pripravil sam. Razen prvih dveh – povesti Molitev na gori in pesniške zbirke Češminov grm – so vse druge nastale in izšle v zamejstvu in tujini. V gimnazijskih in študentskih letih je s pesmimi in črticami sodeloval v raznih ljubljanskih listih, po letu 1945 pa pri slovenskih zamejskih in zdomskih publikacijah. Po naravi je bil lirik, kar razodeva tudi njegova proza. Zibelka njegove poezije je bila Bela krajina s svojimi neštetimi drobnimi lepotami. V tržaških letih pa je iskal navdiha na sprehodih po kraški gmajni. »Pozimi ali ob dežju hodim, ob ugodnem vremenu pa se usedem in naslonjen na skalo berem – uro, dve, tudi več – ali kaj pišem na kolenih.«

Kot prvi gost novega niza Čisti studenec otroštva je Vinko Beličič 20. septembra 1999 obujal spomine na svoje otroštvo. Ko se je vračal domov na Opčine, ga je zajela slabost. V bolnišnici si je kar opomogel, vendar se je 27. septembra njegovo plemenito in Bogu vdano srce ustavilo. Ob odprtem grobu se je od njega kot 'pesnika vseh izgnancev' poslovil pisatelj Zorko Simčič: »Naj ti bo Bog dober plačnik. Saj – če kdo – On ve, da si vse življenje delal v Njegovem vinogradu.«

(obletnica meseca 08_2013)

* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

"Glej, če ne bi imeli Beličiča, Peterlina, Baraga in koga druge­ga, ki je prišel iz Ljubljane, ne vem, če bi danes v Trstu ime­li slovenske šole," je pred kakšnimi dvajsetimi leti dejal Mar­ku Tavčarju, danes vplivnemu kulturnemu delavcu med Slovenci na Tržaškem, njegov oče. To je Tavčar zapisal ob nedavni smrti Vin­ka Beličiča (28. septembra 1999).

Odločil se je za študij slavistike na ljub­ljanski univerzi in tam februarja 1940 diplomiral. Vmes je nekaj časa študiral italijanski jezik in književnost na katoliški univerzi v Milanu, ne vedoč, da mu bo to kmalu prišlo zelo prav. Leta 1962 je tam dosegel doktorski naslov z disertacijo o pes­niku Antonu Medvedu. Kot profesor slovenščine je v Ljubljani poučeval na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je mo­ral, če je hotel ostati pri življenju, umakniti iz Ljubljane. Preko Koroške je odšel v Italijo (Monigo). Ko so zavezniki (An­gleži in Američani), upravitelji Svobodnega tržaškega ozemlja, v Trstu ustanavljali slovenske šole, se je našlo mesto tudi za mladega slavista Vinka Beličiča: polnih 32 let je bil predan pedagoškemu delu na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Sodelo­val je tudi pri sestavljanju učbenikov in bil med pobudniki kul­turnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem, katerega duša je bil prof. Jože Peterlin. Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst tudi njegova ljubljena žena Elka, pestujoč dva sinova (Matija in Andreja, ki sta se jima v Trstu pridružila še Miha in Janez). Po značaju je bil precej zadržan, skoraj plašen; dijaki pa so ga imeli radi, ker jim je že ob prvem srečanju vzbu­dil vtis, da bodo z njim "dobro shajali". Vseskozi je čutil do­motožje po svoji Beli krajini, ki mu jo je (za silo) nadomešča­la kraška gmajna, kamor je rad zahajal s knjigo in beležnico v roki, da je v miru zapisoval svoja doživetja.

V Trst je prišel že "ovenčan s slavo" pisatelja in pesnika: v Ljubljani sta namreč izšli dve njegovi knjigi: povest Molitev na gori (1943) in pesniška zbirka Češminov grm (1944). V svojem tržaškem obdobju pa je izdal pet knjig pesmi, proznih del pa je izšlo kar sedem; zadnja knjiga njegovih črtic, močno avtobio­grafsko obarvanih, je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1997 z naslovom Na vetrovni postojanki. Do leta 1991 je bil plo­doviti pesnik in pisatelj Vinko Beličič v matični domovini "ne­znan". Zaprta mu je bila tudi pot v rodno Belo krajino, po kate­ri je tako hrepenel. Ko mu je bilo dano iti tja, pa je bil raz­očaran: to ni bila več tista deželica, o kateri je sanjal. "Tam te nihče več ne sprejme ljubeznivo, tam ni več gostoljubja, za­me je vse tako hladno in tuje." Nespremenjena pa je ostala vera njegovih mladih dni. "Zame je Sveto pismo in nauk Cerkve vselej bilo resničnost, kakor tudi vera v posmrtno življenje in vstaje­nje."

(pričevanje 11_1999)