V današnjem času praznoverja, new agea, alternativne duhovnosti, znanstvene fantastike in raznih prevar, me vznemirja vprašanje, ali je Cerkev kdaj pojasnila stigme. Kako se da razložiti ta pojav Kristusovih ran, ki se pojavijo pri navadnih smrtnikih. Nekoč mi je neki duhovnik razložil, da Cerkev čaka toliko časa, dokler se o tem najprej ne izrazita medicina in psihologija in da o ničemer ne odločajo, dokler je tisti človek še živ. Povedal mi je tudi, da je do tega pojava prvič prišlo leta 1224 pri sv. Frančišku Asiškem, do konca 19. stoletja je bilo več kot 300 takih primerov (večina pri ženskah), ki pa niso bili dokazani, v zadnjem času je eden izmed takih sv. pater Pij iz Pietrelcine. Seveda me zanima, kaj mislite o tem: ali so stigme naravni pojav ali čudež. Zanimivo se mi zdi, da v vzhodni Cerkvi tega pojava ne poznajo. Na Zahodu pa je veliko svetnikov, ki so imeli stigme, vendar naj kanonizacija ne bi bila utemeljena s stigmami. Ali so ti pojavi povezani s svetim življenjem, molitvijo, ali pa se pojavijo tudi pri ljudeh, ki nimajo nobenega stika s krščansko duhovnostjo? Janez

Iz vašega vprašanja je jasno, da nekatera dejstva o stigmah poznate. Kljub temu bom najprej za tiste, ki jim je to področje manj znano, razložil osnovne pojme. Začnimo s pojmom stigma (vbodljaj, znamenje, madež, brazgotina, rana), ki se včasih pojavi na telesu mistika in ustreza Kristusovim ranam. Gre za stranski pojav mističnega izkustva, značilen izključno za krščanske (zahodne) mistike, znan pa je od srednjega veka, ko so začeli poudarjeno častiti Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Na začetku omenjate današnja praznoverja, new age, alternativne duhovnosti, znanstveno fantastiko in razne prevare. Enega od takih novodobskih alternativcev so pred leti predstavljali tudi po Sloveniji. Ker sem se ukvarjal z novodobskimi alternativci, sem se udeležil 'predstave' enega od italijanskih 'stigmatičnih' ponudnikov v Športni dvorani SC Postojna in takoj ugotovil, da gre za eno od znanstvenofantastičnih prevar. Podobne ali še bolj primitivne prevare so s stigmami in krvavitvijo poskušale Vodiška Johanca (Ivana Jerovšek, 1885-1919), Jeričeva iz Zibike in še kdo tudi na Slovenskem. Milivoj Bolobanić, hrvaški ekzorcist v Zadru, pa celo meni, da bi lahko stigme povzročil satan v svojo korist. Tu nas ne zanimajo primeri stigem pri fakirjih ali v primerih protestantskih denominacij ali celo v islamu, pri derviših in raznih medijih, ker bi rad na vaše vprašanje odgovoril kot teolog.

Duhovnik vam je pravilno razložil, da se Cerkvi glede ugotavljanja pristnosti stigem ne mudi in čaka, da se o njih najprej izrečejo medicina, psihoanaliza, psihologija in tudi alternativne 'znanosti', da bi razložile pojav stigem kot naravni ali mimonaravni pojav. Gotovo veste, da so nekatere stare kulture razvile marsikaj tako na področju medicine (npr. kitajska medicina) kot tudi na psihosomatskem področju. Najbrž vam je znano, da so nekateri sveti kristjani imeli levitacijo (lebdenje). Za mnoge je znan mistik sv. Jožef Kupertinski, ki je zaradi levitacije postal zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev. Obenem pa praktikanti transcendentalne meditacije trdijo, da do pojava levitacije prihajajo tudi v njihovih meditacijah po določenih koncentracijah in metodah. V new ageu se nekateri hvalijo tudi z drugimi paranormalnimi ali mimonaravnimi veščinami, sicer pa je v človeku še marsikaj neznanega in neraziskanega. Pomislimo na hipnozo ali avtohipnozo itd., čeprav moramo biti pri vsem tem previdni, da ne bi zašli v šarlatanstvo, v katero od novodobskih znanstvenofantastičnih različic ali v komercialno praznoverno ponudbo.

Vas zanimajo stigme, ki so jih nosili nekateri, bilo bi jih naj okrog tristo, zahodni svetniki, večinoma ženske. Moram vam pritrditi, da pravoslavni kristjani ne poznajo stigem, in sicer najbrž zato, ker pri njih ni poudarek na Kristusovem trpljenju in smrti, ampak bolj na njegovem vstajenju in poveličanju, in temu sledi tudi vzhodna mistika. Moramo pa tudi povedati, da se je prvi znani stigmatik sv. Frančišek Asiški (1182–1226), če izpustimo apostola Pavla (Gal, 6,17), spreobrnil ob pogledu na Asiški križ v cerkvi sv. Damijana, na katerem ima Kristus, ki ga je nagovoril, naj popravi njegovo hišo, vstajenjski in poveličani izraz. Sicer pa se je Frančišek pozneje srečeval s trpečim Kristusom tako doživeto, da je tudi sestavil »Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja«. To pomeni, da je Frančišku podoba zahodnega trpečega Kristusa bila zelo blizu in je najbrž zato na gori La Verna dve leti pred smrtjo, leta 1224, prejel Kristusove rane. Od moških svetnikov je znan stigmatik sv. p. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je izjemno priljubljen in češčen svetnik. Predvsem pa je bilo na Zahodu veliko žensk, ki so bile mistikinje in so mnoge od njih zelo posegle v dogajanje Cerkve, obdarovanih s stigmami. Od moških je še znan sv. Janez od Boga (1495–1550), ki je bil ustanovitelj usmiljenih bratov, ki se posvečajo bolnikom. Omenimo vsaj nekatere bolj znane mistikinje in večinoma vidkinje s Kristusovimi ranami: samostansko tretjerednico sv. Angelo Folinjsko (1246–1309), cerkveno učiteljico sv. Katarino Siensko (1347–1380), ki je zadnja leta živela samo od evharistije, avguštinsko eremitinjo sv. Rito iz Cascie (1380–1457), bolniško negovalko sv. Katarino iz Genove (1447–1510), sv. Katarino Ricci (1522–1589), klariso kapucinko sv. Veroniko Giuliani (1660–1727), nemško avguštinko bl. Katarino Emmerich (1774–1824), sv. Gemo Galgani (1878–1903), poljsko redovnico in mistikinja sv. Favstino Kowalsko (1905–1938). Pri vseh navedenih svetnikih ni bilo pomembno pri razglasitvi za svetnike, da so nosili stigme in imeli druge mistične pojave (zamaknjenja, videnja, prikazovanja in posebna razodetja, krvave solze in krvavi pot, odsotnost hranjenja /inedia/, mistično obhajilo, materializacijo, ksenoglosijo, kardiognozijo in še druge izredne mistične pojave), temveč dejstvo, da je bilo njihovo življenje sveto. Morda je prav, da omenim, da v zadnjem času narašča zanimanje za Magdaleno Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, ki bi naj tudi imela stigme (prim. Martina Kraljič, Magdalena Gornik, Ponova vas 2008; ista, Magdalena Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, Ljubljana 2004, diplomsko delo na Teološki fakulteti univerze v Ljubljani; http://blog.ognjisce.si/joze/2012/05/06/stigme-magdalena-gornik-in-vodiska) in se razmišlja o njenem postopku za razglasitev za blaženo.

Ko gre za Kristusove rane, je pomembno, da gre za trditve zasebne narave. Preden bom zadeve poskušal razložiti, naj omenim, da je enkrat samkrat bogoslužno izražena trditev Cerkve, da je nekdo imel rane, in to velja za sv. Frančiška Asiškega. Cerkev je namreč dovolila, toda samo Frančiškovim redovom, da lahko bogoslužno obhajajo Vtisnjenje ran Frančišku Asiškemu, kar je 17. septembra, ko bi naj prejel rane na gori La Verna. Po načelu 'zakon molitve – zakon vere' (lat. lex orandi – lex credendi) bi po nekaterih razlagah pomenilo, da bi šlo že za normo vere (versko resnico), ki bi izpričevala nezmotljivost vere Cerkve. Toda praznik Vtisnjenje ran lahko obhajajo samo Frančiškovi redovi, kar pomeni, da to lahko – na neki način – primerjamo z beatifikacijo svetnika in ne kanonizacijo. Še bolje in bolj jasno to razloži Vladimir Truhlar na primeru praznika Lurške Marije, ki meni, da po bogoslužju še ni mogoče sklepati, da 'Cerkev veruje' v nekaj, kadar sama ne izjavi izrecno in z vso jasnostjo, da predpostavlja ali udejanja tako vero. »Tako npr. iz liturgičnega praznika lurške Marije ni mogoče sklepati 'vero Cerkve' v prikazovanja, ki se pripisujejo Bernardki Soubirous. Treba je razlikovati med predmetom kulta in povodom kulta. Na praznik Lurške Marije je predmet kulta Marijino brezmadežno spočetje, povod kulta pa so prikazovanja. Vera, 'božja vera', velja le resnici Marijinega brezmadežnega spočetja, ne pa prikazovanju Bernardki. Obredni kongregaciji so izrecno predložili vprašanje, ali je Sveti sedež ta prikazovanja kdaj potrdil. Kongregacija je odgovorila: bilo je 'samo dopuščeno, da jim ljudje pobožno verjamejo kot nečemu, kar tako vero zasluži', a da jim gre 'zgolj človeška vera', ne tista, ki ji navadno dajemo ime 'vere' (= božja vera), - človeška vera pa tolika, kolikor morejo utemeljiti zgodovinska dejstva« (Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, 301). Enako velja, ali še manj, ker gre samo za praznik znotraj Frančiškovih redov in ne za vesoljno Cerkev, za Vtisnjenje ran sv. Frančišku Asiškemu.

Cerkev se uradno o nadnaravnosti stigem ne izraža in zato te ne spadajo v področje 'božje', temveč 'zgolj človeške vere'.

Vinko Škafar

* 8. januar 1894, Zduńska Wola; † 14. avgust 1941, koncentracijsko taborišče Auschwitz, Poljska

Njegova življenjska pot se je začela 7. januarja 1894 v kraju Zdunska Wola pri Lodzu, središču poljske tekstilne industrije. Starša - oče Julij in mati Marija Dobrowska - sta bila preprosta tkalca. V zakonu se jima je rodilo pet sinov, dva sta umrla že v nežni mladosti, preostali trije pa so kasneje postali redovniki minoriti. Kasnejši pater Maksimilijan je bil predzadnji in pri krstu je dobil ime Rajmund, a so mu vsi pravili kar Rajko. Mama je rekla o njem, da je bil kot otrok zelo živ, vendar pa "najbolj ubogljiv in ponižen". Nekoč ga je pokarala: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe!" To ga je zelo prizadelo. Šel je za omaro, kjer je bil oltarček Matere božje čenstohovske, da bi vprašal Marijo, kaj bo iz njega. Takrat se mu je prikazala Marija in v rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Povedala mu je, da beli pomeni, da bo vedno čistega srca, rdeči pa, da bo umrl mučeniške smrti. On je odgovoril: "Oba hočem!" Starša sta bila frančiškanska tretjerednika, zato je razumljivo, da se je trinajstletni Rajko odločil za redovniški poklic. Odšel je k minoritom v Lvov, kjer je obiskoval srednjo šolo. Leta 1911 je napravil začasne obljube ter dobil redovno ime Maksimilijan.

Naslednje leto ga že najdemo v Rimu, kjer je študiral filozofijo (na Gregoriani) in teologijo (na fakulteti zavoda sv. Bonaventura). Iz obeh strok je dosegel doktorat. Ko so rimski prostozidarji pripravili demonstracije zoper Cerkev, je mladi redovnik ustanovil "vojsko Brezmadežne", katere člani naj bi bili dejavni in misijonarski kristjani. Imenovali so se "vitezi Brez madežne" in pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo na Poljskem in drugod po svetu že več kot milijon. 28. aprila 1918 je bil posvečen v duhovnika, julija 1919 pa se je vrnil v domovino. Leta 1922 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne, ki je kmalu dosegel naklado 750.000 izvodov, ob posebnih prilikah pa čez milijon.

Poseben podvig p. Maksimilijana je bilo "mesto Brezmadežne - Niepokalanow": na podarjenem zemljišču blizu Varšave so leta 1927 zgradili naselje barak, kjer je bila sodobno opremljena tiskarna in v njej redovni bratje (700) tiskali časopis Vitez Brezmadežne. Poleg p. Maksimilijana je v tej "meniški republiki'' delalo samo pet patrov. Za svoje delo so klicali božji blagoslov z nekajurno dnevno molitvijo.

Leta 1930 Kolbe "skočil" na Japonsko, kjer je na griču nedaleč od mesta Nagasaki zgradil japonski "Niepokalanow" in tam so tiskali Viteza Brezmadežne v japonščini. Ko so Nemci v začetku septembra 1939 napadli Poljsko, so morali patri in bratje že čez nekaj tednov izprazniti Niepokalanow, da so okupatorji v njem nastanili svoje ranjence. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1939 so se smeli vrniti, vendar ne za dolgo. 17. februarja 1941 se je pred vrati Niepokalanowa ustavil črn avtomobil gestapa. Aretirali so p. Maksimilijana in štiri druge patre. Najprej so jih odpeljali v varšavski zapor Paviak, sredi' maja pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Tudi v tem peklu, ki si ga je izmislila satanska zloba človeka, je bil pater Maksimilijan pričevalec Boga in njegove odrešujoče milosti. Konec julija je pobegnil neki taboriščnik, za kazen je moralo deset naključno izbranih jetnikov v "bunker lakote". Namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczeka se je ponudil pater Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta.Po strašnih mukah usihanja od lakote je umrl kot zadnji: 14. avgusta 1941. Od svoje "Mamice", kakor je imenoval Marijo, je prejel oba venca, belega in rdečega.

Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. leta 1971, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II., papež Poljak, ki je svojega rojaka imenoval "zavetnik našega težkega stoletja".

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 8, str. 38.

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil "po službeni dolžnosti" povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na "dežele": Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

Piranski župnik ju izpraša o dogodku, generalni vikar v Kopru pa odloči, naj o dogodku obvestijo ljudstvo pri slovesni maši. Marijino sporočilo (v narečju Istranov iz obdobja Beneške republike) je bilo: njej posvečeno cerkvico, ki je tam stala že okoli leta 1200, naj popravijo in olepšajo. Marija je seveda mislila predvsem na to, da je treba bolj skrbeti, "da se ne bi podirala notranja cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi". Že naslednji mesec je bilo v Strunjan prvo romanje in procesija. Cerkev je dobila naziv Sveta Marija od prikazanja in spomin na ta dogodek se vsako leto obhaja na predvečer Velikega šmarna. Piranski župnik je ustanovil bratovščino (Pobožna zveza), zbirali so miloščino za obnovo, sprva je bila maša vsak mesec, kasneje ob nedeljah in skozi stoletja je Strunjan postal priljubljena istrska božja pot. Ob 400-letnici prikazanja (1912), so Marijo v procesiji po morju odpeljali v Piran, veliko romanje po morju je bilo tudi leta 1937 (ob 25- letnici kronanja Marije). Po 60-letih (2005) so tradicijo procesije z barkami po morju obnovili in milostni kip strunjanske Matere božje peljali po morju izmenoma iz Pirana in Izole. Posebno slovesno je bilo praznovanje 500-letnice prikazanja (2012), ko je Marijo v Strunjanu pričakalo nekaj tisoč vernikov. Cerkev Marije od prikazanja je romarsko svetišče za vso Istro, radi pa jo obiščejo tudi romarji iz notranjosti domovine in turisti.

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje ...

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine - več kot 70 knjig - Dostojevskega, Londona, Agatho Christie ... in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva ... ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika - družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa - mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji "uspeh" pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: "Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo - trpljenje, ki ga zahteva ljubezen."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_2004

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje "duhovno vesolje".Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto - božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne "učenosti", marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. september 1900, Pariz, 13. avgust 1998, Pariz

 "Bog se zanima zate"

Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta stro­gost vzrok njegove "razcepljenosti". Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. "Kot da bi oster kamen presekal moje srce." Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova "spreobrnitev" je bila bolj površna. Ko mu je bi­lo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fron­to. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je do­končal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovi­ni svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.

Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Mon­te-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adri­enne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.

Njegov spis Pamflet proti katoličanom, ki ga je objavil leta 1924, je vzbudil pozornost katoliškega filozofa Jacquesa Marita­ina. Njegovo pismo mlademu pisatelju je pomenilo začetek plodnega dopisovanja, ki je nekakšno "duhovno vodstvo" s strani globoko vernega Maritaina. Green, ki je bil še na poti iskanja Boga, je filozofu pošiljal v presojo vse svoje spise. Maritain, ki je ce­nil Greenovo iskrenost in poštenost, pa je svoje verne prijatelje in znance prosil, naj molijo za tega mladega pisatelja, čigar duša mu je "zelo pri srcu". Rešiti ga je hotel tudi negativnega vpliva, ki ga je imel nanj pisatelj Andre Gide, do vere sovražno razpolo­žen. Vse te molitve niso "streljale v prazno": milost usmiljenega Boga se je dotaknila Julienovega srca, da se je iskreno odprl. To se je zgodilo spomladi leta 1939. Decembra tega leta je Green pi­sal Maritainu: "Mislim na vas in na vašo ženo Raisso in vaju rotim, da se me spominjata v svojih molitvah."

Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je od­prlo vrata v "svetišče" francoske Akademije nesmrtnih, kjer je za­sedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil sa­motar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že on­stran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnje­na 21. avgusta 1998.

(pričevanje 06_1999)

* 17. november 1631, Villotta di Aviano; 13. avgust 1699, Dunaj

Rodil se je 17. novembra 1631 v premožni meščanski družini Cristofori v furlanskem mestecu Aviano, ki je tedaj spadalo pod beneško republiko. V družini je bilo enajst otrok. Na sam rojstni dan je bil krščen na ime Karel Dominik. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643 dali v jezuitski kolegij v Gorici, ki je užival velik sloves. Tam je postal član Marijine kongregacije; kongregacionisti so prirejali igre o krščanskih junakih-mučencih in sklenil je, da tudi sam postane mučenec. Skrivaj je odšel iz Gorice v Koper, da bi se tam vkrcal na ladjo, ki bi ga pripeljala na Kreto, kjer so se Benečani bojevali z muslimanskimi Turki. Utrujen in lačen je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana, kjer so ga nahranili in mu pomagali, da se je vrnil domov. Leto kasneje (1648) je zaprosil kapucine v mestu Conigliano, da bi ga sprejeli v svoje vrste. Ob sprejemu je dobil redovno ime Marko iz Aviana. Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je dobil "patent" za potujočega pridigarja. S svojo besedo je znal zadeti srca poslušalcev: bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim; sprti ljudje so se med seboj spravili.

Najprej je pridigal po domačih krajih, nato po celi Italiji, ko je njegova slava vedno bolj rasla, so ga klicali iz vseh evropskih dežel. V letih 1680-1681 je prepotoval Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Bavarsko in Avstrijo. Njegov prihod je privabil več ljudi, kot če bi prišel sam papež. Po krščanski zmagi nad Turki pred Dunajem je pater Marko 24. oktobra 1683 prišel v Ljubljano in je v kapucinski cerkvi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Imel je še dve pridigi: v cerkvi sester klaris in v stolnici, kjer je pridigal celo uro, a so za poslušalce "ure postale minute". Pred odhodom iz Ljubljane je pridigal na Novem trgu, kjer je zbrano množico spodbujal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. V Kopru je imel pater Marko adventne pridige leta 1692. Poleg izrednega pridigarskega talenta je Bog patru Marku podelil tudi dar čudodelništva: leta 1678 je čudežno ozdravil neko redovnico iz Padove, ki je bila trinajst let hroma. Po priprošnji patra Marka je Bog vračal slepim vid, gluhim sluh in hromim, da so spet hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za "čudodelnika stoletja". Veliko se je trudil, da bi povezal med seboj srednjeevropske dežele.

Pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Prav s tem poslanstvom je julija 1699 potoval na Dunaj. Na smrt izčrpan je legel. Ob njegovi postelji sta bila ob bratih kapucinih tudi cesarica Eleonora in cesar Leopold I., kateremu je bil p. Marko svetovalec in prijatelj. 13. avgusta malo pred poldnevom je veliki popotnik v službi evangelija miru in sprave odšel na zadnjo pot - v večnost. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi cesarska grobnica. Zgodovinske okoliščine so preprečile, da pater Marko iz Aviana, ki so ga ljudje imeli za svetnika, ni bil razglašen za blaženega že kmalu po smrti, ampak šele sedaj.

(pričevanje 06_2003)

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je "v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti... Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah." Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo "apostol odpuščanja", "glasnik miru", "rešitelj Evrope" . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: "Venimus, vidimus et Deus vicit" (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist - v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
• Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil 'vajevcem' (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho ...

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi "glasbenik ženske in ljubezni". Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

• Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
  
• Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
  
• Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
  
• Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
  
• Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
  
• Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.
  
• Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
  
• Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
  
• Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
  
• Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
  
• Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
  
• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 + 12. avgust 1884, Medana, Slovenija; † 29. december 1963, Nova Gorica – Kostanjevica, frančiškanski samostan

Od rojstne Medane do groba v svetogorski baziliki

Mihael Toroš je bil vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Kot dijak je veljal za skoraj preresnega. Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti.

Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava. Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil (2. julija) imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upraviteljstva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici. Tam je sam upravljal in hotel upravljati vse posle kot "izreden administrator v izrednih razmerah". Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Boril se je za svobodo poučevanja verouka, priporočal je mesečne duhovne obnove za duhovnike na Kapeli in ljudske misijone po župnijah. Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja.

Ustanovitelj malega semenišča v Vipavi

Po imenovanju za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije si je dr. Mihael Toroš za svojo prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. Spočetka je iskreno verjel v možnost sožitja med Cerkvijo in novo oblastjo. Ko je na dnevni red postavil vprašanje malega semenišča, so mu oblastniki prisluhnili, seveda ne brez skritih načrtov. Od njega so hoteli doseči, da bi v vodstvo in učno osebje semenišča nastavil izključno udbovske agente. Pri svojih prizadevanjih se je skliceval na zasluge primorske duhovščine, ki je pod fašizmom ohranjala slovenski jezik in zavest.

Oblasti je zagotavljal, da bo semenišče vzgajalo globoko verne in obenem patriotične duhovnike. Iskali so primeren kraj in prostor za malo semenišče in se nazadnje odločili za mogočno župnišče v Vipavi. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. Priprave so se zavlekle dve leti. Končno je 6. septembra 1952 semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Delovalo je kot dijaški dom, gojenci pa so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo gimnazijo v Ajdovščini. Ob 'tržaški krizi' oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955–1956 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila višjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenišču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije.

Ustanovitev verskega lista Družina

Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Po drugi svetovni vojni je nova oblast prepovedala ves dotedanji bogat verski tisk. V ljubljanski škofiji so konec leta 1945 začeli izdajati skromen verski list Oznanilo, mariborska škofija pa leta 1947 glasilo z naslovom Verski list, oba sta se spopadala s težavami. Toroš je hotel imeti verski list za goriško administraturo in 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine (27. maja je moralo 'utihniti' Oznanilo, mariborski Verski list pa že leta 1951). Naslov novega verskega lista se je navezoval na nazareško sveto družino, na Cerkev – družino Božjih otrok, in na družino, temelj človeške družbe. Pisci in uredniki so morali biti zelo oprezni. »Vsebina lista bo izrazito verska in prinaša samo verske slike.« V Družini iz tistega časa, ki je bila skromna po obliki in vsebini ter je izhajala dvakrat na mesec, ni ničesar napisanega o težkih odnosih med Cerkvijo in državo, kar veliko pove, kakšna je bila takrat svoboda tiska pri nas.

Oblastniki so list imeli 'na uzdi': najbolj učinkovito sredstvo je bilo 'pomanjkanje' papirja. Uredništvo je bilo od vsega začetka v Ljubljani, uprava pa v Novi Gorici. Po Toroševi smrti je izdajateljsko vlogo prevzel dr. Janez Janko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Na njegov predlog so izdajateljsko vlogo leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije; z ustanovitvijo treh novih škofij se je število njenih lastnikov dvignilo na šest škofij. Gorčično seme z imenom Družina, ki ga je zasejal dr. Mihael Toroš, je kljub neprijaznim razmeram obrodilo bogate sadove in jih še vedno rodi.

(obletnica meseca 12_2013)

* 28. februar 1915 Rees; 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali 'munstrski lev', mu je zaupal vodstvo mladinskih 'odredov' v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili 'Madi', je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl "z nepopisnim veseljem jokal". 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«

pričevanje 01_2012