* 27. januar 1882, Pevma, † 26. avgust 1971 Rim

"Sramota za našo družino!"

Družina Fogar v slovenski župniji Pevma pri Gorici, kjer se je Alojzij rodil 27. januarja 1882. Oče, prav tako Alojzij, je bil bogat trgovec in veleposestnik, mati Katarina, doma iz Ločnika, je izhajala iz slovenske družine Cotičev. Imela sta devet otrok: tri fante in šest deklet. Fogarjevi so bili zelo svobodomiselni, razen matere Katarine, ki je bila globoko verna. Po končani ljud­ski šoli so Lojza vpisali v nemško gimnazijo v Gorici, končal pa jo je pri benediktincih v Meranu na Tirolskem, kjer je leta 1903v maturiral. Domačim je povedal, da hoče postati duhovnik. Nezasli­šano! Oče je ves razburjen pravil svojim prijateljem: "Ne morem razumeti, da hoče med duhovnike moj sin, ki je tako postaven in eleganten, tako bogat in učen, da bi lahko zaprosil za roko sleherno princezo!" Brat pa je govoril: "On bo sramota za našo druži­no!" Bogoslovje je študiral v mednarodnem zavodu Canisianum v Innsbrucku, kjer so bili študenti iz številnih evropskih dežel. V zavodu so ga vsi poznali kot "prijatelja vseh narodov". Leta 1907 je bil posvečen v duhovnika. Na novo mašo v Innsbruck je prišla samo mama z dvema hčerkama, očeta in bratov ni bilo, kar ga je zelo bolelo. Nadškof Sedej ga je poklical v Gorico in mu zaupal odgovorne službe. Kot učitelja in ljubečega svetovalca so ga vzljubili zlasti mladi. Med prvo svetovno vojno se je posvetil italijanskim beguncem, najprej v Ljubljani in nato v Gradcu. Po vojni se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je imenoval za svojega osebnega tajnika.

"Eno srce in ena duša"

Poveril mu je tudi službo profesorja cerkvene zgodovine in spiri­tuala v bogoslovnem semenišču, kjer so v lepem sožitju študirali italijanski in furlanski ter slovenski in hrvaški bogoslovci. V tem času je bil tudi duša vsega katoliškega življenja med itali­janskimi verniki v Gorici. Po odhodu škofa Angela Bartolomassija iz Trsta ga je papež Pij XI. 9. julija 1923 imenoval za tržaško­koprskega škofa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral rek "Cor unum et anima una" (Eno srce in ena duša) in po njem se je ravnal ves čas, ko je vodil svojo škofijo, ki jo je "sprejel v posest" 6. marca 1924. S svojo očarljivo osebnostjo in prikupnim nasto­pom, še bolj pa s svojo duhovno širino se je škof Fogar hitro priljubil vsem, posebno mladini, tako da so ga imenovali "škof tržaške mularije". Fogarjevo škofovanje v Trstu (1924-1936) so­vpada z najbolj težkimi leti Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Hotel je biti pastir vseh vernikov svoje škofije. "Odločno je odklanjal, da bi se Cerkev udinjala državi ali da bi se dušno­pastirsko delo ponižalo v sredstvo za raznarodovanje slovenskih vernikov in za italianizacijo slovenskega dela Primorske" (Rudolf Klinec). Skupaj s svojim metropolitom, goriškim nadškofom Sede­jem, je branil pravico, da otroci slovenskih staršev dobijo ver­ski pouk v svojem materinem jeziku. Ko je moral nadškof Sedej leta 1931 odstopiti in je kmalu zatem umrl, je škof Fogar ostal sam na bojišču.

"Škof Fogar naj izgine iz Trsta!"

Pritisk fašističnih oblastnikov je bil vedno hujši. Za vsako ceno so hoteli doseči, da bi tudi slovenske in hrvaške duhovnike trža­ško-koprske škofije napravili za orodje potujčevanja. Ob podpori svojega škofa so se temu odločno uprli, zato so veljali za "zlo­čince". Njihova kazniva dejanja so bila: slovenske pridige, slovensko petje pri bogoslužju, slovenski verouk in slovenska moli­tev. Škof, ki jih je po svoji nadpastirski dolžnosti ščitil, je bil sokriv "protidržavne dejavnosti"! Škof Fogar je večkrat po­udarjal, da je Italijan, ki ljubi svojo domovino. Zaslepljenim fašističnim mogotcem je zaman dopovedoval, da si bodo zagotovili zvestobo in vdanost manjšinskega prebivalstva le tako, če bodo spoštovali njegove naravne, zlasti jezikovne pravice. Napadi nanj so se stopnjevali. Škof je bil docela osamljen in se ni mogel braniti, kajti noben časopis ni hotel objaviti njegovega odgovora in pojasnila na lažne fašistične obtožbe. V začetku leta 1933 je prišel za prefekta v Trst Carlo Tiengo, ki se je zaklel, da ško­fa Fogarja spravi iz Trsta. Ko je maja 1936 Italija proslavljala zmago nad Abesinijo, so vladni organi prepovedali slovensko bož­jo službo v petih tržaških župnijah. Škof je pohitel v Rim k pa­pežu in k samemu Mussoliniju. Dosegel je zopetno vpeljavo sloven­skega jezika, vendar pod pogojem, da vlada odpokliče iz Trsta prefekta Tienga, Sveti sedež pa povabi škofa Fogarja, da se ško­fiji odpove. Odpoved je s krvavečim srcem podpisal in 31. oktob­ra 1936 je potihoma zapustil Trst ter se umaknil v Rim, kjer je preživel celih 35 let v raznih službah Svetega sedeža. Njego­vo srce, ki je prenehalo biti 26. avgusta 1971, je bilo vedno pri prijateljih na Goriškem in Tržaškem.

(obletnica meseca 01_2002)

 * 30. november 1906, Trebež pri Brestanici, † 25. avgust, 1992, Stična

Pokojni pater Simon Ašič je - verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva - opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi - pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.

Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko "obujat v življenje" samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. "Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem." To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.

Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) "nagradili" z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. "Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite." Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil "vedno korajžen, vesel - tudi takrat, kadar so drugi obupovali". Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo "energijo", ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.

(pričevanje 6_2005)

LETA 1776 UMRL DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST (* 1711)

Empirizem (gr. empereia - izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

LETA 1857 ROJEN DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ († 1913)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, "prekmurskega Kreka" in "prekmurskega Slomška", ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena "kariera", vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam "budil in branil narod svoj", kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

LETA 1900 UMRL FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG (* 1844)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno. Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje.
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1905 ROJENA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA († 1938)

"Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvo­je usmiljenje." Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame never­jetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva "razodel malim". Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej "nedelja božjega usmiljenja". Papež je v svojem nagovoru dejal: "Po božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo spo­ročilo usmiljenja."

... več o sv. Favstini preberite v rubriki pričevanje 08_2001

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem... Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno pro­sim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni...
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med bož­jimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše...
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trp­ljenje imelo oblast nad našimi dušami.
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

LETA 1909 ROJEN JOŽE ZUPAN

SLOVENSKI GLEDALIŠKI, FILMSKI IGRALEC († 1980)

Sin ljubljanskega železničarja je končal trgovsko šolo in se zaposlil kot uradnik. Ob svojem delu je rad nastopal v amaterskih gledališčih. Od vsega začetka je redno sodeloval v govornih oddajah ljubljanskega radia, tudi kot član radijske igralske družine. Leta 1948 je postal član Drame in ostal do upokojitve (1964). Uveljavil se je tudi kot filmski igralec. Odigral je nad petdeset vlog, od obrobnih do glavnih. Gledalcem se je vtisnil v spomin kot župnik v filmu Tistega lepega dne (1962), še bolj pa kot Bevkov Kaplan Martin Čedermac.

LETA 1918 ROJEN 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

ameriški skladatelj, dirigent judovskega rodu († 1938)

Ameriški skladatelj, dirigent in pianist Leonard Bernstein je pisal resne in zabavne skladbe. Vanje je pogosto vnašal izrazito ljudske prvine. Njegova zabavna glasba je nalezljivo vesela, njegove simfonije pa so napisane v čisto drugačnem duhu. Njegova simfonija Jeremija je žalostinka. Ime nosi po svetopisemskem preroku, ki je deloval v času judovskega izgnanstva v Babilonu (597–538 pred Kr.). Tretji stavek simfonije je napisan na Jeremijevo pesniško besedilo Žalostinke, v katerem prerok objokuje svoj ljubljeni Jeruzalem.

LETA 1992 UMRL SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC (* 1906)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

... več o patru Ašiču preberite v rubriki pričevanje 06_2006

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti. Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1995 UMRL BORUT LESJAK

SLOVENSKI SKLADATELJ, PIANIST (* 1931)

Na ljubljanski akademiji za glasbo je študiral klavir, deloval pa je kot samostojni kulturni delavec. Skladal je za film, radio, televizijo, gledališče, za jazzovske ansamble in simfonične zasedbe in obvladal je številne glasbene zvrsti. V zgodovino slovenske popevke se je zapisal s skladbo Ne čakaj na maj.

LETA 2010 UMRL JOŽE FELC

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (* 1941)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. "Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.": Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

• Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
• Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
• Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
• Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
• Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Znano je, da je papež Frančišek ljubitelj nogometa in od mladih nog navija za argentinski klub San Lorenzo. Zato ni čudno, da pogosto uporablja 'nogometni jezik'. Poglejmo nekaj primerov.

»Jezus od nas pričakuje, da celostno hodimo za njim. Pričakuje, da bomo njegovi učenci, da "igramo za njegovo moštvo".« Takoj zatem pojasni: »Kaj dela igralec, ko postane del moštva? Veliko, veliko mora trenirati. Enako velja za življenje Gospodovih učencev. Za hojo za Kristusom je potreben tak trening: molitev, zakramenti, pomoč in služenje bližnjim.«

Zmage in porazi so sestavni del nogometa. To je sporočilo tudi za kristjane. Papež je to takole povedal: »Če v življenju pogrešiš, če ti spodrsne ali narediš nekaj narobe, se ne boj! "Jezus, poglej, kaj sem naredil. Kaj moram pa sedaj storiti?" Vedno se pogovarjaj z Jezusom – v dobrem in v slabem.«

Cilj vsakega tekmovanja je zmaga in osvojitev priznanja. Papež opozarja, da za kristjane obstaja še važnejši cilj: »Jezus nam nudi nekaj več od naslova svetovnega prvaka. Jezus nam ponuja možnost rodovitnega in veselega življenja. Ponuja nam združenje z njim v večnosti. To je Jezusova ponudba!«

 * 24. avgust 1898, Trst, † 17. november 1985,

Iz­šel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikar­stva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetno­stne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivi­zem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Pa­ul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu po­stal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo sve­tovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.

Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko ob­vlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. "V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kak­šnem slikanju cerkve," je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. "Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu ta­lentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju." Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vre­zanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Jane­za Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.

Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno koša­ro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmor­ja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Ra­čicah v Čičariji.

Po drugi svetovni vojni do upokojitve leta 1970 je Avgust Černigoj poučeval na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču v Trstu, po­tem pa je imel zasebno slikarsko šolo. Ljubljana je na mladega kon­struktivističnega umetnika gledala zviška, leta 1976 pa mu je ven­darle podelila Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bil je res vsestranski umetnik. "V več kot 60 letih ustvarjalnega obdobja se je Černigoj loteval tako poslikav majhnih keramičnih predmetov in ilu­stratorskega dela kot velikoformatnih ladijskih poslikav, cerkvenih dekoracij in intarzij. Ustvarjal je v olju, freski, temperi, gvašu, akvarelu, pastelu, mešani tehniki in raznih grafičnih tehnikah" (Bri­na Čehovin). Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici, v hotelu Maestoso. Njegovo tržaško stanovanje v šestem nadstropju je postalo "previsoko" za noge, ki so pešale. V Lipici se je lepo poču­til in je spet začel ustvarjati. S svojimi deli je "plačeval" stanova­nje in hrano.

Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Seža­ni, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.

S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

 * 27. januar 1930, Gabrje, Dobrova pri Ljubljani, † 26. avgust 2011, Toronto

Po končani ljudski šoli na Dobrovi je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Potem pa je prišel usodni maj 1945: skupaj s starši, sestrama in brati se je moral pred komunističnim nasiljem umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je, kot mnogi drugi slovenski vrstniki, dokončal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina odločila za pot čez "veliko lužo" v Kanado. Alojzij, ki se je ob koncu gimnazije odločil, da postane duhovnik, je brž po prihodu v Kanado vstopil v bogoslovje v Torontu. Prvo leto je bilo zelo trdo: ni znal angleškega jezika, ogromne razlike so bile v načinu življenja in mišljenja med Evropo in Kanado, vzgoja v zavodu je bila izredno stroga. "Dopovedoval sem si: eno leto moram na vsak način vzdržati." Vzdržal je sedem let, kolikor je tedaj v Kanadi trajal bogoslovni študij, 4. junija 1955 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, novomašni pridigar je bil škof Gregorij Rožman. Po novi maši je šel za kaplana v manjše industrijsko mesto. "Naravnost zaljubil sem se v delo na župniji," je povedal v pogovoru za Ognjišče novembra 1977. Toda tam je ostal manj kot dve leti, kajti poslali so ga v Rim, kjer se je specializiral v svetopisemskih vedah. Potem je sedem let poučeval Sveto pismo na teološki fakulteti v Torontu, leta 1967 se je vrnil v Evropo in svoj svetopisemski študij končal z doktoratom v Wurzburgu v Nemčiji. Leta 1970 ga spet najdemo kot profesorja na torontski teološki šoli, ki je kombinacija sedmih teoloških fakultet, štirih protestantskih in treh katoliških, da je tam ekumenizem nekaj vsakdanjega. "Predstavljal sem si, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bil zelo zadovoljen." Maja 1976 ga je "doletelo" imenovanje za torontskega pomožnega škofa in zaupana mu je bila skrb za različne etnične skupine, ki jih je v škofiji Toronto zelo veliko. Temu imenovanju je poleg njegovega znanja jezikov botrovala tudi neposrednost in pristnost v medosebnih odnosih. 22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Alojzija Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu kardinalu Carterju. Maja 1990, ko je nadškof Carter zaprosil za upokojitev, je naš rojak v torontski stolnici sv. Mihaela prevzel vodstvo te velike nadškofije. (Zavetnik stolnice je navdihoval Ambrožičevo škofovsko geslo Kdo kakor Bog - to namreč pomeni ime Mihael.) 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala. Od 22. do 28. julija 2002 je bil kardinal Ambrožič gostitelj 19. svetovnega dneva mladih, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kanadski nadškof, ki svojo "prvo" domovino vedno nosi v srcu, Slovenijo zelo rad obišče.

Na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta 2005, je v svoji rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani obhajal zahvalno daritev ob 50-letnici mašništva kardinal Alojzij Ambrožič, nadškof v kanadskem velemestu Toronto. Ob božjepotni cerkvi Marije v Leščevju, kakor jo imenujejo ljudje, se je zbrala velika množica, ki je pozorno prisluhnila besedam kardinala zlatomašnika v lepi slovenščini, ki je v dolgih desetletjih bivanja "v tujini" ni pozabil. Ob koncu maše je rojakom zagotovil: "Ostajam Dobrovčan, Slovenec." V soboto, 13. avgusta, je kardinal jubilejno evharistično daritev praznoval skupaj z nekaterimi slovenskimi zlatomašniki pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V večnost se je preselil 26. avgusta 2011.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2005) 10, str. 22.

* 3. februar 1909, Pariz, Francija, † 24. avgust 1943, Ashford, Kent, Anglija

Ta velika iskalka resnice in pravice se je rodila 3. februarja 1909 v Parizu bogatim judovskim staršem, industrijcem. Njen starejši brat Andre je že v otroških letih kazal veliko nadarjenost za matematiko in je kasneje res postal izreden matematik. Družinska vzgoja je bila brez verskega izkustva. Simone je že kot otrok imela tanek čut ljubezni do bližnjega. Ko je kot deklica doživela prvo svetovno vojno, je sklenila, da se ves čas vojne ne bo dotaknila sladkorja; zbirala je darove za fronto. Po vojni pa se je v zimskem času odpovedala nogavicam, da se je izenačila z deklicami, ki so bile zaradi revščine brez njih.V "tekmovanju" z genialnim bratom je zelo zgodaj pokazala izredno bistrino duha. V srednji šoli se je ob dveh odličnih mislecih in vzgojiteljih ogrela za miselno poglabljanje.

Profesor Alain (Emile Chartier) je v njej prebudil željo po pisnem izražanju svojih misli. Simone si jih je začela že v šoli zapisovati in tega vse do smrti ni opustila (te zapiske so njeni prijatelji začeli objavljati po njeni smrti). Po srednji šoli se je odločila za študij filozofije, ves svoj prosti čas pa je posvetila zgodovini in družbenim vedam. Naučila se je več tujih jezikov, odkrila veroslovje ter se s posebno ljubeznijo posvetila študiju stare grške književnosti. Brala in študirala je s svinčnikom v roki. Po treh letih je z odličnim uspehom končala visoko šolo. Svojo prvo službo je dobila na šoli v mestecu Le Puy blizu rudarskega središča Saint-Etienne in tam se je kmalu zbližala z delavskim svetom. Mlada profesorica je v šoli širila revolucionarne misli, v javnosti se je udeleževala vseh delavskih akcij. Od svoje plače je obdržala le vsoto, ki je bila enaka podpori za brezposelne, drugo je dajala delavski organizaciji. Po treh letih (1934) se je poslovila od državne službe in stopile med delavce.

Odšla je v Pariz in se v Renaultovih tovarnah zaposlila kot navadna delavka, da bi delila usodo delavcev, sužnjev tehničnega sveta. Ves čas svojega življenja v tovarni je Simone pisala dnevnik. Nikoli v svojem življenju ni toliko trpela kakor za strojem, ne samo zaradi kroničnega glavobola, ki jo je mučil, temveč tudi zaradi mehaničnega življenja. V tovarni Simone še ni bila verna, vendar si je že takrat zapisala v dnevnik: "Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja."

Tovarno je zapustila leta 1936, ko se je začela državljanska vojna v Španiji. Odšla je tja in bila razočarana. Leta 1937 je odšla v Assisi, mesto sv. Frančiška, ki ga je imela za eno najsilnejših utelesitev Boga v človeštvu. Tam je prvič v svojem življenju pokleknila in molila. O veliki noči leta 1938 je doživela mistično srečanje s Kristusom v opatiji Solesmes. Leto dni je preživela na bolezenskem dopustu in se posvečala umskemu delu. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Francijo okupirali nacisti, je spoznala dominikanca p. Perrina, ki ji je postal duhovni zaupnik, edini v njenem življenju, in jo poslal na varno k svojemu prijatelju Gustavu Thibonu, znanemu katoliškemu mislecu.

Simone je bila tam kmečka delavka. Njenim staršem se je ponudila možnost, da odpotujejo iz Francije. Simone je bila že zelo bolna: za posledicami pljučnice je postala jetična. Starši so jo komaj prepričali, da je odšla z njimi v Ameriko, vendar pa tam ni hotela ostati. Odšla je v Anglijo, kjer so se zbirali svobodoljubni Francozi. V začetku leta 1943 je začutila, da ne bo več dolgo živela. Izčrpano in oslabelo so jo aprila 1943 sprejeli v sanatorij Ashford v kentski grofiji in tam je 24. avgusta 1943 umrla, stara komaj štiriintrideset let. Pokopali so jo na tistem delu mestnega pokopališča, ki je namenjen katoličanom. Tik pred smrtjo je zapisala: "Vedno sem verjela, da je umiranje vodilo in cilj življenja. Prepričana sem, da je za tiste, ki živijo, kakor se spodobi, umiranje trenutek, ko za neskončno majhen hipec časa stopi v dušo čista, gola, jasna in večna resnica. Reči moram, da si nikoli nisem želela nobene druge dobrine."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 3, str. 18.

LETA 1486 ROJEN UMRL SIGISMUND HERBERSTEIN

HABSBURŠKI DIPLOMAT, POTOPISEC, MISIJONAR IN KARTOGRAF († 1566)

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

več:
Silvester Čuk, Sigismund Herberstein. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 3, str. 38-39.

LETA 1900 ROJEN TONE KRALJ

KIPAR, GRAFIK IN SLIKAR ( † 1975)

Brat kiparja in slikarja Franceta Kralja. Kiparstvo je študiral v Pragi, kasneje še na Dunaju, v Parizu in Benetkah. Študiral je tudi arhitekturo. Razvil je svoj stil realizma, njegove figure so robustne, slikal je družinske portrete, prizore iz kmečkega in delavskega življenja in svetopisemske prizore. Poslikal je tudi več naših cerkva: Višarje, Soča, Slivje, Mengore, Šturje (Ajdovščina), Lokev, Most na Soči, Ilirska Bistrica

 več:
S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.

in v zapisu o njegovem bratu
S. Čuk, France Kralj. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1995, leto 31, št. 10, str. 28-29.

LETA 1939 SE JE RODILA JELKA REICHMAN

SLIKARKA, ilustratorka

Jelka Reichman je v mladih letih živela v predmestju Ljubljane. Njena starša sta bila učitelja. Med vojno nista imela službe, zato so živeli ob pomoči od dedka, ki je bil obrtnik, in babice, ki je obdelovala majhen vrt. Sprva je šolo obiskovala na Koroški Beli, kjer sta po vojni delala njena starša, nato pa v Ljubljani. Po gimnaziji je uspešno končala likovno akademijo in nekaj časa poučevala, potem pa se posvetila ilustriranju. Njena prva slikanica je bila Šivilja in škarjice, nekatere njene ilustriranje slikanice so postale izjemno priljubljene med otroci. Velja za eno najboljših slovenskih ilustratork.

več: Božo Rustja, Ilustratorka Jelka Reichman. (Gostja meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 8-12.

Kako riše mama?

Jelka Reichman je številne ilustracije ustvarila prav kot mama: »Že ko iz porodnišnice prineseš otroka, je to čudež. Ima tako majhno glavico, pa rokice in vse je prav, skladno. Potem pa še zazeha in se pretegne. Joj kako je to krasno! Ko je otrok zaspal in je bil pri miru, sem ga šla risat. Tudi vnuke. Tako ti lastni otroci, pa tudi drugi postanejo model. Tudi ko gledam otroke, ki jih v vrtcu peljejo na sprehod, si rečem: 'Za umret so luštni!'«

Je pa materinstvo od nje zahtevalo poseben način dela: »Veliko noči sem risala. Mudilo se je. Roki so pritiskali. Dopoldne so šli otroci šolo in takrat sem že nekaj lahko naredila. Vendar se je zgodilo, da je imel en otrok dopoldansko, drugi pa popoldansko izmeno. Treba jim je bilo skuhati, mož je hodil ob treh iz službe. Treba je bilo pomiti in pospraviti, otroke še odpeljati na izvenšolske dejavnosti. K sreči so otroci šli otroci zgodaj spat. Potem sem šla jaz risat. Velikokrat sem risala do jutra. Okrog pol ene ali pol tretje sem imela krizo. Takrat sem si skuhala kavo. Če je bila pomlad in je bilo okno odprto, sem ob štirih slišala, kako so ptički čudovito peli in jaz sem že bila boljše volje. Okrog sedmih so otroci vstali ... Včasih sem prerisala več noči. Tega si danes ne morem privoščiti več. Leta pač prinesejo svoje.«

LETA 1957 UMRLA KARLA BULOVEC

KIPARKA IN RISARKA (* 1895)

Kiparka in risarka Karla Bulovec, poročena z dramatikom Ivanom Mrakom, je bila samonikla in dostikrat nerazumljena umetnica. Ustvarjala je razgibane risbe in plastike. Od večjih plastik se je v mavcu ohranil osnutek za spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru (1936) z Blažetom in Nežico, ki je po nenavadni poti prišel v Mariborski muzej. Med vojno so kip razžagali ter ga skrili pred nemškim okupatorjem. Od leta 1996 stoji, ulit v bronu, pri stolni cerkvi sv. Danijela v Celju.

LETA 1993 UMRL EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT (* 1907)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1996 UMRL LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF (* 1929)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več: Franc Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi. (Gost meseca). Ognjišče, 1989, leto 25, št. 1, str. 6-10.

LETA 2009 EVROPSKI PARLAMENT UVEDEL

EVROPSKI DAN SPOMINA NA ŽRTVE VSEH TOTALITARNIH IN AVTORITARNIH REŽIMOV

Evropski parlament je današnji dan določil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil namreč  leta 1939 podpisan pakt o nenapadanju in razdelitvi interesnih sfer med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo (Ribbentrop - Molotov). Fašizem, nacizem in komunizem so povzročili več deset milijonov žrtev (podatki o tem so različni). Od leta 2012 spomin uradno zaznamujemo tudi v Sloveniji.

• Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost. (vabilo Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka  na okroglo mizo ...).

iskalec in zbiralec Marko Čuk