LETA 1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINE (* 1550)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je pozimi leta 1567 potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

LETA 1768 ROJEN CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ († 1854)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

LETA 1769 ROJEN NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI CESAR († 1821)

Francoski vojskovodja, ki se je leta 1804 oklical za cesarja, je leta 1797 zasedel papeško državo naslednje leto pa je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to 'zadnji' papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII. Napoleon pa je sam kot izgnanec leta 1821 umrl na samotnem otoku Sv. Helene.

LETA 1808 ROJEN JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC († 1883)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je Prešerna tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti.

... več o njem v obletnici meseca 08_2008

LETA 1831 ROJEN GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

... več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

LETA 1844 ROJEN MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV († 1920)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

LETA 1870 UMRL LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK (* 1827)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja. Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

LETA 1883 ROJEN IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT († 1962)

"Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati," je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga - še mladega - primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: "Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem." Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

... več o njem preberite v pričevanju 01_2002

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo - v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

LETA 1893 UMRL FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1865)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik - on sam - upa, da bo kmalu zdrav, "saj, če si mlad, še daleč je do groba", pa dobi odgovor prepelice: "V poletno noč odmeva: pet pedi!"

LETA 1914 SO ODPRLI PANAMSKI PREKOP

Prekop preseka Panamsko zemeljsko ožino in odpira plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom v Srednji Ameriki, je bil odprt 15. avgusta 1914. V letih 1881-1889 ga je gradila francoska družba, dogradile pa so ga ZDA. Prekop je dolg 81 kilometrov, ladje pa ga prepeljejo v 7-8 urah.

LETA 1917 ROJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN ŠKOF V SALVADORJU, MUČENEC, BLAŽENI († 1980)

"Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu," je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo "dežela štirinajstih družin" - toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega,je bilo 23. maja,2015 na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, in vodil ga je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat ... Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«

... več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
• Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

LETA 1919 ROJEN EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ († 2011)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 1921 UMRL JOŽE PIBER

RELIGIOZNI IN SOCIALNI PESNIK (*1901)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

LETA 1922 UMRL JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK (* 1867)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

LETA 1936 UMRLA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA (* 1871)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1959 UMRL PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1887)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. oktober 1405, Corsignano, † 14. avgust 1464, Ancona

Duhovnik pri štiridesetih letih

Enea Silvio Piccolomini je bil po rodu iz italijanske pokrajine Toskane. Natanko pred šestimi stoletji mu je tekla zibelka v neznatnem kraju Corsigniano pri mestu Siena (ko je postal papež Pij II., je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo - Pijevo mesto - in ga naredil za sedež škofije). Luč sveta je zagledal 18. oktobra 1405. Osnove šolske izobrazbe (gramatiko) je prejel v rodnem kraju, ko mu je bilo osemnajst let, je šel študirat pravo - najprej v Sieno, nato pa v Firence. Še z večjo vnemo pa se je poglabljal v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Kardinal Domenico Capranica ga je vzel za svojega tajnika, ko je šel na koncil v Basel (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Vneto je zastopal ideje konciliarizma, ki je razglašal načelo, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi. Med samim koncilom je opravil tudi nekaj diplomatskih potovanj po Evropi (v Anglijo in na Škotsko). V osebnem življenju je bil kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost, da ga ni zaneslo predaleč. Bil je kritičen duh in zametaval je vsako polovičarstvo. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV., se notranje umiril in leta 1445, ko mu je bilo štirideset let, prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.

Popotnik po naših krajih postane tržaški škof

Kot cesarjev tajnik je Piccolomini proti koncu leta 1443 in v začetku leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Januarja in februarja tega leta se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. "Omikani humanist je pogrešal severno od Alp italijansko udobnost ter smisel za slovstvo in umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki" (Franc Kralj). Ko se je na naše kraje malo bolj privadil, je bila njegova sodba mnogo prijaznejša. Kot uspešen pogajalec med cesarjem in papežem je bil maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, decembra tega leta je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil kot škof v Trst. Ta nova služba ga je za nekaj časa malo bolj priklenila na naša tla, vendar manj, kot je sam želel, kajti diplomatske obveznosti, ki so mu jih nalagali, so ga gnale na pota po evropskih deželah. Vsaj eno leto pa je dosti stalno bival v Trstu ali v njegovi bližini. Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu leta 1453 je zapisal: "Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ." Januarja 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.

Papež Pij II. In ustanovitev ljubljanske škofije

Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in istega leta ga je papež Kalist III. imenoval za kardinala, 19. avgusta 1458 pa je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij II. (Pij I. je kot deveti naslednik apostola Petra vodil Cerkev v letih 149-155.) Ko je sprejel najvišjo službo v Cerkvi, je, zavedajoč se svojega ne ravno zglednega življenja v mlajših letih, izrekel znamenite besede: "Aeneum rejicite, Pium recipite!" (Eneja zavrzite, Pija sprejmite). Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve po vzoru prvih stoletij ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo. Ne eno ne drugo mu ni kaj prida uspelo. Ko je leta 1463 vabil na križarsko vojno proti Turkom, je pri krščanskih vladarjih Evrope naletel na slab odziv. Križarsko vojsko je hotel voditi sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je 15. avgusta 1464 umrl. - Za nas je pomembno, da je že kot kardinal svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj "odličnega mesta", jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico. Ni pa mogel ustreči želji cesarja, da nova škofija obsega vse ozemlje oglejskega patriarhata, kar ga je bilo pod habsburško oblastjo, zaradi odpora Benetk. Za prvega ljubljanskega škofa je imenoval svojega prijatelja Sigismunda (Žiga) Lamberga, ki jo škofijo vodil petnajst let (1463-1488).

(obletnica meseca 10_2005

V današnjem času praznoverja, new agea, alternativne duhovnosti, znanstvene fantastike in raznih prevar, me vznemirja vprašanje, ali je Cerkev kdaj pojasnila stigme. Kako se da razložiti ta pojav Kristusovih ran, ki se pojavijo pri navadnih smrtnikih. Nekoč mi je neki duhovnik razložil, da Cerkev čaka toliko časa, dokler se o tem najprej ne izrazita medicina in psihologija in da o ničemer ne odločajo, dokler je tisti človek še živ. Povedal mi je tudi, da je do tega pojava prvič prišlo leta 1224 pri sv. Frančišku Asiškem, do konca 19. stoletja je bilo več kot 300 takih primerov (večina pri ženskah), ki pa niso bili dokazani, v zadnjem času je eden izmed takih sv. pater Pij iz Pietrelcine. Seveda me zanima, kaj mislite o tem: ali so stigme naravni pojav ali čudež. Zanimivo se mi zdi, da v vzhodni Cerkvi tega pojava ne poznajo. Na Zahodu pa je veliko svetnikov, ki so imeli stigme, vendar naj kanonizacija ne bi bila utemeljena s stigmami. Ali so ti pojavi povezani s svetim življenjem, molitvijo, ali pa se pojavijo tudi pri ljudeh, ki nimajo nobenega stika s krščansko duhovnostjo? Janez

Iz vašega vprašanja je jasno, da nekatera dejstva o stigmah poznate. Kljub temu bom najprej za tiste, ki jim je to področje manj znano, razložil osnovne pojme. Začnimo s pojmom stigma (vbodljaj, znamenje, madež, brazgotina, rana), ki se včasih pojavi na telesu mistika in ustreza Kristusovim ranam. Gre za stranski pojav mističnega izkustva, značilen izključno za krščanske (zahodne) mistike, znan pa je od srednjega veka, ko so začeli poudarjeno častiti Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Na začetku omenjate današnja praznoverja, new age, alternativne duhovnosti, znanstveno fantastiko in razne prevare. Enega od takih novodobskih alternativcev so pred leti predstavljali tudi po Sloveniji. Ker sem se ukvarjal z novodobskimi alternativci, sem se udeležil 'predstave' enega od italijanskih 'stigmatičnih' ponudnikov v Športni dvorani SC Postojna in takoj ugotovil, da gre za eno od znanstvenofantastičnih prevar. Podobne ali še bolj primitivne prevare so s stigmami in krvavitvijo poskušale Vodiška Johanca (Ivana Jerovšek, 1885-1919), Jeričeva iz Zibike in še kdo tudi na Slovenskem. Milivoj Bolobanić, hrvaški ekzorcist v Zadru, pa celo meni, da bi lahko stigme povzročil satan v svojo korist. Tu nas ne zanimajo primeri stigem pri fakirjih ali v primerih protestantskih denominacij ali celo v islamu, pri derviših in raznih medijih, ker bi rad na vaše vprašanje odgovoril kot teolog.

Duhovnik vam je pravilno razložil, da se Cerkvi glede ugotavljanja pristnosti stigem ne mudi in čaka, da se o njih najprej izrečejo medicina, psihoanaliza, psihologija in tudi alternativne 'znanosti', da bi razložile pojav stigem kot naravni ali mimonaravni pojav. Gotovo veste, da so nekatere stare kulture razvile marsikaj tako na področju medicine (npr. kitajska medicina) kot tudi na psihosomatskem področju. Najbrž vam je znano, da so nekateri sveti kristjani imeli levitacijo (lebdenje). Za mnoge je znan mistik sv. Jožef Kupertinski, ki je zaradi levitacije postal zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev. Obenem pa praktikanti transcendentalne meditacije trdijo, da do pojava levitacije prihajajo tudi v njihovih meditacijah po določenih koncentracijah in metodah. V new ageu se nekateri hvalijo tudi z drugimi paranormalnimi ali mimonaravnimi veščinami, sicer pa je v človeku še marsikaj neznanega in neraziskanega. Pomislimo na hipnozo ali avtohipnozo itd., čeprav moramo biti pri vsem tem previdni, da ne bi zašli v šarlatanstvo, v katero od novodobskih znanstvenofantastičnih različic ali v komercialno praznoverno ponudbo.

Vas zanimajo stigme, ki so jih nosili nekateri, bilo bi jih naj okrog tristo, zahodni svetniki, večinoma ženske. Moram vam pritrditi, da pravoslavni kristjani ne poznajo stigem, in sicer najbrž zato, ker pri njih ni poudarek na Kristusovem trpljenju in smrti, ampak bolj na njegovem vstajenju in poveličanju, in temu sledi tudi vzhodna mistika. Moramo pa tudi povedati, da se je prvi znani stigmatik sv. Frančišek Asiški (1182–1226), če izpustimo apostola Pavla (Gal, 6,17), spreobrnil ob pogledu na Asiški križ v cerkvi sv. Damijana, na katerem ima Kristus, ki ga je nagovoril, naj popravi njegovo hišo, vstajenjski in poveličani izraz. Sicer pa se je Frančišek pozneje srečeval s trpečim Kristusom tako doživeto, da je tudi sestavil »Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja«. To pomeni, da je Frančišku podoba zahodnega trpečega Kristusa bila zelo blizu in je najbrž zato na gori La Verna dve leti pred smrtjo, leta 1224, prejel Kristusove rane. Od moških svetnikov je znan stigmatik sv. p. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je izjemno priljubljen in češčen svetnik. Predvsem pa je bilo na Zahodu veliko žensk, ki so bile mistikinje in so mnoge od njih zelo posegle v dogajanje Cerkve, obdarovanih s stigmami. Od moških je še znan sv. Janez od Boga (1495–1550), ki je bil ustanovitelj usmiljenih bratov, ki se posvečajo bolnikom. Omenimo vsaj nekatere bolj znane mistikinje in večinoma vidkinje s Kristusovimi ranami: samostansko tretjerednico sv. Angelo Folinjsko (1246–1309), cerkveno učiteljico sv. Katarino Siensko (1347–1380), ki je zadnja leta živela samo od evharistije, avguštinsko eremitinjo sv. Rito iz Cascie (1380–1457), bolniško negovalko sv. Katarino iz Genove (1447–1510), sv. Katarino Ricci (1522–1589), klariso kapucinko sv. Veroniko Giuliani (1660–1727), nemško avguštinko bl. Katarino Emmerich (1774–1824), sv. Gemo Galgani (1878–1903), poljsko redovnico in mistikinja sv. Favstino Kowalsko (1905–1938). Pri vseh navedenih svetnikih ni bilo pomembno pri razglasitvi za svetnike, da so nosili stigme in imeli druge mistične pojave (zamaknjenja, videnja, prikazovanja in posebna razodetja, krvave solze in krvavi pot, odsotnost hranjenja /inedia/, mistično obhajilo, materializacijo, ksenoglosijo, kardiognozijo in še druge izredne mistične pojave), temveč dejstvo, da je bilo njihovo življenje sveto. Morda je prav, da omenim, da v zadnjem času narašča zanimanje za Magdaleno Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, ki bi naj tudi imela stigme (prim. Martina Kraljič, Magdalena Gornik, Ponova vas 2008; ista, Magdalena Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, Ljubljana 2004, diplomsko delo na Teološki fakulteti univerze v Ljubljani; http://blog.ognjisce.si/joze/2012/05/06/stigme-magdalena-gornik-in-vodiska) in se razmišlja o njenem postopku za razglasitev za blaženo.

Ko gre za Kristusove rane, je pomembno, da gre za trditve zasebne narave. Preden bom zadeve poskušal razložiti, naj omenim, da je enkrat samkrat bogoslužno izražena trditev Cerkve, da je nekdo imel rane, in to velja za sv. Frančiška Asiškega. Cerkev je namreč dovolila, toda samo Frančiškovim redovom, da lahko bogoslužno obhajajo Vtisnjenje ran Frančišku Asiškemu, kar je 17. septembra, ko bi naj prejel rane na gori La Verna. Po načelu 'zakon molitve – zakon vere' (lat. lex orandi – lex credendi) bi po nekaterih razlagah pomenilo, da bi šlo že za normo vere (versko resnico), ki bi izpričevala nezmotljivost vere Cerkve. Toda praznik Vtisnjenje ran lahko obhajajo samo Frančiškovi redovi, kar pomeni, da to lahko – na neki način – primerjamo z beatifikacijo svetnika in ne kanonizacijo. Še bolje in bolj jasno to razloži Vladimir Truhlar na primeru praznika Lurške Marije, ki meni, da po bogoslužju še ni mogoče sklepati, da 'Cerkev veruje' v nekaj, kadar sama ne izjavi izrecno in z vso jasnostjo, da predpostavlja ali udejanja tako vero. »Tako npr. iz liturgičnega praznika lurške Marije ni mogoče sklepati 'vero Cerkve' v prikazovanja, ki se pripisujejo Bernardki Soubirous. Treba je razlikovati med predmetom kulta in povodom kulta. Na praznik Lurške Marije je predmet kulta Marijino brezmadežno spočetje, povod kulta pa so prikazovanja. Vera, 'božja vera', velja le resnici Marijinega brezmadežnega spočetja, ne pa prikazovanju Bernardki. Obredni kongregaciji so izrecno predložili vprašanje, ali je Sveti sedež ta prikazovanja kdaj potrdil. Kongregacija je odgovorila: bilo je 'samo dopuščeno, da jim ljudje pobožno verjamejo kot nečemu, kar tako vero zasluži', a da jim gre 'zgolj človeška vera', ne tista, ki ji navadno dajemo ime 'vere' (= božja vera), - človeška vera pa tolika, kolikor morejo utemeljiti zgodovinska dejstva« (Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, 301). Enako velja, ali še manj, ker gre samo za praznik znotraj Frančiškovih redov in ne za vesoljno Cerkev, za Vtisnjenje ran sv. Frančišku Asiškemu.

Cerkev se uradno o nadnaravnosti stigem ne izraža in zato te ne spadajo v področje 'božje', temveč 'zgolj človeške vere'.

Vinko Škafar

* 8. januar 1894, Zduńska Wola; † 14. avgust 1941, koncentracijsko taborišče Auschwitz, Poljska

Njegova življenjska pot se je začela 7. januarja 1894 v kraju Zdunska Wola pri Lodzu, središču poljske tekstilne industrije. Starša - oče Julij in mati Marija Dobrowska - sta bila preprosta tkalca. V zakonu se jima je rodilo pet sinov, dva sta umrla že v nežni mladosti, preostali trije pa so kasneje postali redovniki minoriti. Kasnejši pater Maksimilijan je bil predzadnji in pri krstu je dobil ime Rajmund, a so mu vsi pravili kar Rajko. Mama je rekla o njem, da je bil kot otrok zelo živ, vendar pa "najbolj ubogljiv in ponižen". Nekoč ga je pokarala: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe!" To ga je zelo prizadelo. Šel je za omaro, kjer je bil oltarček Matere božje čenstohovske, da bi vprašal Marijo, kaj bo iz njega. Takrat se mu je prikazala Marija in v rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Povedala mu je, da beli pomeni, da bo vedno čistega srca, rdeči pa, da bo umrl mučeniške smrti. On je odgovoril: "Oba hočem!" Starša sta bila frančiškanska tretjerednika, zato je razumljivo, da se je trinajstletni Rajko odločil za redovniški poklic. Odšel je k minoritom v Lvov, kjer je obiskoval srednjo šolo. Leta 1911 je napravil začasne obljube ter dobil redovno ime Maksimilijan.

Naslednje leto ga že najdemo v Rimu, kjer je študiral filozofijo (na Gregoriani) in teologijo (na fakulteti zavoda sv. Bonaventura). Iz obeh strok je dosegel doktorat. Ko so rimski prostozidarji pripravili demonstracije zoper Cerkev, je mladi redovnik ustanovil "vojsko Brezmadežne", katere člani naj bi bili dejavni in misijonarski kristjani. Imenovali so se "vitezi Brez madežne" in pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo na Poljskem in drugod po svetu že več kot milijon. 28. aprila 1918 je bil posvečen v duhovnika, julija 1919 pa se je vrnil v domovino. Leta 1922 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne, ki je kmalu dosegel naklado 750.000 izvodov, ob posebnih prilikah pa čez milijon.

Poseben podvig p. Maksimilijana je bilo "mesto Brezmadežne - Niepokalanow": na podarjenem zemljišču blizu Varšave so leta 1927 zgradili naselje barak, kjer je bila sodobno opremljena tiskarna in v njej redovni bratje (700) tiskali časopis Vitez Brezmadežne. Poleg p. Maksimilijana je v tej "meniški republiki'' delalo samo pet patrov. Za svoje delo so klicali božji blagoslov z nekajurno dnevno molitvijo.

Leta 1930 Kolbe "skočil" na Japonsko, kjer je na griču nedaleč od mesta Nagasaki zgradil japonski "Niepokalanow" in tam so tiskali Viteza Brezmadežne v japonščini. Ko so Nemci v začetku septembra 1939 napadli Poljsko, so morali patri in bratje že čez nekaj tednov izprazniti Niepokalanow, da so okupatorji v njem nastanili svoje ranjence. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1939 so se smeli vrniti, vendar ne za dolgo. 17. februarja 1941 se je pred vrati Niepokalanowa ustavil črn avtomobil gestapa. Aretirali so p. Maksimilijana in štiri druge patre. Najprej so jih odpeljali v varšavski zapor Paviak, sredi' maja pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Tudi v tem peklu, ki si ga je izmislila satanska zloba človeka, je bil pater Maksimilijan pričevalec Boga in njegove odrešujoče milosti. Konec julija je pobegnil neki taboriščnik, za kazen je moralo deset naključno izbranih jetnikov v "bunker lakote". Namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczeka se je ponudil pater Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta.Po strašnih mukah usihanja od lakote je umrl kot zadnji: 14. avgusta 1941. Od svoje "Mamice", kakor je imenoval Marijo, je prejel oba venca, belega in rdečega.

Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. leta 1971, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II., papež Poljak, ki je svojega rojaka imenoval "zavetnik našega težkega stoletja".

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 8, str. 38.

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil "po službeni dolžnosti" povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na "dežele": Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

Piranski župnik ju izpraša o dogodku, generalni vikar v Kopru pa odloči, naj o dogodku obvestijo ljudstvo pri slovesni maši. Marijino sporočilo (v narečju Istranov iz obdobja Beneške republike) je bilo: njej posvečeno cerkvico, ki je tam stala že okoli leta 1200, naj popravijo in olepšajo. Marija je seveda mislila predvsem na to, da je treba bolj skrbeti, "da se ne bi podirala notranja cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi". Že naslednji mesec je bilo v Strunjan prvo romanje in procesija. Cerkev je dobila naziv Sveta Marija od prikazanja in spomin na ta dogodek se vsako leto obhaja na predvečer Velikega šmarna. Piranski župnik je ustanovil bratovščino (Pobožna zveza), zbirali so miloščino za obnovo, sprva je bila maša vsak mesec, kasneje ob nedeljah in skozi stoletja je Strunjan postal priljubljena istrska božja pot. Ob 400-letnici prikazanja (1912), so Marijo v procesiji po morju odpeljali v Piran, veliko romanje po morju je bilo tudi leta 1937 (ob 25- letnici kronanja Marije). Po 60-letih (2005) so tradicijo procesije z barkami po morju obnovili in milostni kip strunjanske Matere božje peljali po morju izmenoma iz Pirana in Izole. Posebno slovesno je bilo praznovanje 500-letnice prikazanja (2012), ko je Marijo v Strunjanu pričakalo nekaj tisoč vernikov. Cerkev Marije od prikazanja je romarsko svetišče za vso Istro, radi pa jo obiščejo tudi romarji iz notranjosti domovine in turisti.

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje ...

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine - več kot 70 knjig - Dostojevskega, Londona, Agatho Christie ... in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva ... ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika - družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa - mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji "uspeh" pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: "Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo - trpljenje, ki ga zahteva ljubezen."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_2004

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje "duhovno vesolje".Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto - božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne "učenosti", marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. september 1900, Pariz, 13. avgust 1998, Pariz

 "Bog se zanima zate"

Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta stro­gost vzrok njegove "razcepljenosti". Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. "Kot da bi oster kamen presekal moje srce." Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova "spreobrnitev" je bila bolj površna. Ko mu je bi­lo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fron­to. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je do­končal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovi­ni svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.

Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Mon­te-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adri­enne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.

Njegov spis Pamflet proti katoličanom, ki ga je objavil leta 1924, je vzbudil pozornost katoliškega filozofa Jacquesa Marita­ina. Njegovo pismo mlademu pisatelju je pomenilo začetek plodnega dopisovanja, ki je nekakšno "duhovno vodstvo" s strani globoko vernega Maritaina. Green, ki je bil še na poti iskanja Boga, je filozofu pošiljal v presojo vse svoje spise. Maritain, ki je ce­nil Greenovo iskrenost in poštenost, pa je svoje verne prijatelje in znance prosil, naj molijo za tega mladega pisatelja, čigar duša mu je "zelo pri srcu". Rešiti ga je hotel tudi negativnega vpliva, ki ga je imel nanj pisatelj Andre Gide, do vere sovražno razpolo­žen. Vse te molitve niso "streljale v prazno": milost usmiljenega Boga se je dotaknila Julienovega srca, da se je iskreno odprl. To se je zgodilo spomladi leta 1939. Decembra tega leta je Green pi­sal Maritainu: "Mislim na vas in na vašo ženo Raisso in vaju rotim, da se me spominjata v svojih molitvah."

Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je od­prlo vrata v "svetišče" francoske Akademije nesmrtnih, kjer je za­sedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil sa­motar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že on­stran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnje­na 21. avgusta 1998.

(pričevanje 06_1999)

* 17. november 1631, Villotta di Aviano; 13. avgust 1699, Dunaj

Rodil se je 17. novembra 1631 v premožni meščanski družini Cristofori v furlanskem mestecu Aviano, ki je tedaj spadalo pod beneško republiko. V družini je bilo enajst otrok. Na sam rojstni dan je bil krščen na ime Karel Dominik. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643 dali v jezuitski kolegij v Gorici, ki je užival velik sloves. Tam je postal član Marijine kongregacije; kongregacionisti so prirejali igre o krščanskih junakih-mučencih in sklenil je, da tudi sam postane mučenec. Skrivaj je odšel iz Gorice v Koper, da bi se tam vkrcal na ladjo, ki bi ga pripeljala na Kreto, kjer so se Benečani bojevali z muslimanskimi Turki. Utrujen in lačen je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana, kjer so ga nahranili in mu pomagali, da se je vrnil domov. Leto kasneje (1648) je zaprosil kapucine v mestu Conigliano, da bi ga sprejeli v svoje vrste. Ob sprejemu je dobil redovno ime Marko iz Aviana. Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je dobil "patent" za potujočega pridigarja. S svojo besedo je znal zadeti srca poslušalcev: bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim; sprti ljudje so se med seboj spravili.

Najprej je pridigal po domačih krajih, nato po celi Italiji, ko je njegova slava vedno bolj rasla, so ga klicali iz vseh evropskih dežel. V letih 1680-1681 je prepotoval Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Bavarsko in Avstrijo. Njegov prihod je privabil več ljudi, kot če bi prišel sam papež. Po krščanski zmagi nad Turki pred Dunajem je pater Marko 24. oktobra 1683 prišel v Ljubljano in je v kapucinski cerkvi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Imel je še dve pridigi: v cerkvi sester klaris in v stolnici, kjer je pridigal celo uro, a so za poslušalce "ure postale minute". Pred odhodom iz Ljubljane je pridigal na Novem trgu, kjer je zbrano množico spodbujal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. V Kopru je imel pater Marko adventne pridige leta 1692. Poleg izrednega pridigarskega talenta je Bog patru Marku podelil tudi dar čudodelništva: leta 1678 je čudežno ozdravil neko redovnico iz Padove, ki je bila trinajst let hroma. Po priprošnji patra Marka je Bog vračal slepim vid, gluhim sluh in hromim, da so spet hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za "čudodelnika stoletja". Veliko se je trudil, da bi povezal med seboj srednjeevropske dežele.

Pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Prav s tem poslanstvom je julija 1699 potoval na Dunaj. Na smrt izčrpan je legel. Ob njegovi postelji sta bila ob bratih kapucinih tudi cesarica Eleonora in cesar Leopold I., kateremu je bil p. Marko svetovalec in prijatelj. 13. avgusta malo pred poldnevom je veliki popotnik v službi evangelija miru in sprave odšel na zadnjo pot - v večnost. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi cesarska grobnica. Zgodovinske okoliščine so preprečile, da pater Marko iz Aviana, ki so ga ljudje imeli za svetnika, ni bil razglašen za blaženega že kmalu po smrti, ampak šele sedaj.

(pričevanje 06_2003)

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je "v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti... Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah." Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo "apostol odpuščanja", "glasnik miru", "rešitelj Evrope" . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: "Venimus, vidimus et Deus vicit" (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist - v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
• Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil 'vajevcem' (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho ...

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi "glasbenik ženske in ljubezni". Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

• Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
  
• Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
  
• Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
  
• Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
  
• Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
  
• Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.
  
• Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
  
• Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
  
• Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
  
• Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
  
• Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
  
• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk